UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
Socialna pedagogika
Petra Čeh
UPORABA DROG NA AFTER PARTIJIH
Magistrsko delo
Ljubljana, 2019
UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
Socialna pedagogika
Petra Čeh
UPORABA DROG NA AFTER PARTIJIH
Magistrsko delo
Mentor: doc. dr. Matej Sande
Ljubljana, 2019
Čakamo na sončni vzhod.
V tem ne-času in ne-prostoru.
Nekje med zvezdami in soncem, Med prej in potem, Med spidom in heroinom.
Nekje med nevzdržnim truščem in nežnim spokojem, S krvavimi očmi in belo črto pod nosom, S šumom v glavi in mislih o Usodi, ki nas je pripeljala sem…
Angeli s prestreljenimi glavami In z nasmeškom na ustnicah.
Poželjivi otroci vesolja, ki zahtevamo vse, da bi dobili vsaj Nič.
Uklanjamo se prasanjam o svetlobi in miru, Haluciniramo vso ljubezen sveta in Čutimo vsak utrip srca mašinerije norosti.
Sanjamo roza-vijolično sonce na svetleče rumeni podlagi In večni objem norosti, ki nas bo osvobodil nesrečne razumne, a nerazumljene sive realnosti.
Naša strast je naša Smrt.
Med nami kroži steklenica viskija, krožijo jointi, Kroži slina, fentanil, morfij in LSD.
Vrtijo se besede, blodnje, nedokončani stavki, spregledani pogledi, zamujeni namigi.
Med nami kroži mehek otipljiv eter neskončnosti.
Klanjamo se vsej svobodi sveta, zaničujemo prazne upe, ko v nadnaravnem mraku fehtarimo poceni sex.
In vemo, da bomo srečni vsaj še nekaj ur.
(Tine Bele, redni obiskovalec afterjev)
ZAHVALA
... mentorju doc. dr. Mateju Sandetu za strokovno usmerjanje in pomoč, podporo ter potrpežljivost.
... društvu DrogArt za svetovanje in pomoč pri iskanju kandidatov za izvedbo intervjujev.
... vsem sogovornicam in sogovornikom, ki ste me sprejeli in mi zaupali ter s tem omogočili raziskovanje.
Povzetek
Magistrsko delo obravnava uporabo drog v sklopu nočnega življenja v Sloveniji, pri čemer se osredotoča predvsem na after partije. Uporabo drog in after partije obravnava kot specifiče n vidik obiskovanja nočnega življenja, pri čemer izhaja iz teze, da ju je treba razumeti sociološko in v širšem družbenem kontekstu. Ker je fenomen after partija na splošno še neraziskan, delo najprej opredeli njegove specifike in značilnosti obiskovanja after partijev. Nato posebej obravnava značilnosti uporabe drog na after partiju, predvsem vzorce uporabe drog, razliko med vzorci uporabe drog na after partijih in partijih ter identificira subjektivne razloge za uporabo drog na after partijih. Nadalje delo razpravlja o možnih tveganjih, ki jih prinaša obiskovanje after partijev in uporaba drog na njih, ter o občutenih posledicah obiskovanja after partijev, ki so lahko bodisi negativne ali pozitivne. Na podlagi identificiranih tveganj delo obravnava ukrepe za zmanjševanje škode, pri tem pa identificira ukrepe, ki jih sogovornik i pogosto uporabljajo in so jih prepoznali kot potrebne, ter ukrepe, ki bi si jih sogovorniki želeli.
Na podlagi rezultatov raziskave magistrsko delo ugotavlja, da se after partiji realno in simbolno razlikujejo od ostalih vidikov nočnega življenja, prav tako pa se razlikujejo značilni vzorci uporabe drog ter s tem povezana tveganja in posledice. Kot ugotavlja raziskava, so zaradi drugačnih tveganj in posledic za after partije potrebni tudi posebni ukrepi zmanjševanja škode, zato naloga v sklepnem delu predlaga nekaj možnih ukrepov zmanjševanja škode za after partije.
Ključne besede: after parti, zmanjševanje škode, uporaba drog, tveganja uporabe drog, nočno življenje, droge
Abstract
This work discusses the use of drugs in the context of nightlife in Slovenia, focusing primarily on after parties. Both the use of drugs and the after parties are analysed as a specific part of nightlife, arguing that this phenomena need to be understood sociologically and in a broader social context. Because after party as a phenomenon has not yet been thoroughly researched, this work first defines its characteristics and analyses the specificities of attending such events.
The use of drugs during after parties is also discussed, focusing specifically on the patterns of drug use, on the difference between the patterns of drug use during parties and after parties, and on the subjective reasons for the use of drugs. Moreover, the work discusses the possible risks of attending after parties and of drug use as well as the consequences that visitors of after parties recognise as either negative or positive. On the basis of the recognised risks, this work further discusses the harm reduction measures, identifying those measures that are often used and recognised as necessary by the participants and those measures that the participants recognised as needed. This work argues that after parties differ from the rest of the nightlife on actual and symbolic level and that they are characterised by specific patterns of drug use as well as specific risks and consequences. Due to these inherent specificities, it is maintained that particular strategies of harm reduction need to be implemented. Some possible harm reduction measures for after parties are hence proposed.
Keywords: after party, harm reduction, drug use, drug use risks, nightlife, drugs
Kazalo vsebine
Uvod ... 1
1 Teoretični uvod... 3
1.1 Klubska kultura ... 3
1.1.1 Zgodovina razvoja klubske kulture ... 3
1.1.2 Zgodovina slovenske klubske scene... 5
1.1.3 Klubska kultura kot subkultura ... 5
1.1.4 Postsubkulturna teorija ... 6
1.1.5 Klubska kultura kot pleme (neotribe) ... 6
1.1.6 Klubska kultura kot skupnost (communa) ... 7
1.1.7 Scena... 7
1.1.8 Klubska scena kot skupina, ki ji vladajo pravila in norme ... 8
1.1.9 Globalni in lokalni vidiki klubske kulture ... 9
1.2 Uporaba drog v sklopu nočnega življenja ... 10
1.2.1 Rekreativna uporaba drog... 11
1.2.2 Prosti čas in prostori preživljanja prostega časa ... 12
1.2.3 Užitek ... 12
1.2.4 Koncept normalizacije ... 13
1.2.4.1 Normalizacija danes, kritike in spremembe koncepta ... 15
1.2.4.2 Normalizacija rekreativne uporabe drog v Sloveniji ... 17
1.3 After parti: opredelitev specifik in delovna definicija ... 18
2 Empirični del ... 21
2.1 Opredelitev raziskovalnega problema ... 21
2.1.1 Cilji raziskave in raziskovalna vprašanja ... 21
2.2 Metoda in raziskovalni pristop ... 21
2.2.1 Opis vzorca ... 22
2.2.2 Raziskovalni instrument ... 22
2.2.3 Postopek zbiranja podatkov... 22
2.2.4 Postopek obdelave podatkov ... 22
3 Interpretacija in analiza podatkov ... 23
3.1 Opredelitev after partijev... 23
3.1.1 Splošna definicija ... 23
3.1.2 Vrste afterjev ... 25
3.1.2.1 After v klubu... 26
3.1.2.2 Privatka ... 26
3.1.2.3 Afterji na javnih površinah ... 28
3.1.2.4 After afterja ... 29
3.1.2.5 After brez partija... 30
3.1.3 Razlika med afterjem in partijem ... 30
3.1.4 Značilnosti obiskovanja afterjev... 32
3.1.4.1 Pogostost obiskovanja afterjev ... 32
3.1.4.2 Priljubljenost afterjev ... 33
3.1.4.3 Dogovarjanje za after ... 34
3.1.4.4 Razlogi za udeležbo na afterju ... 34
3.1.4.5 Aktivnosti na afterjih ... 37
3.1.5 Sklepi glede opredelitve afterja in značilnosti obiskovanja afterjev ... 37
3.2 Uporaba drog na afterjih... 39
3.2.1 Kvalifikacija uporabe drog na afterjih ... 39
3.2.1.1 Uporabljene droge ... 40
3.2.1.2 Neuporaba drog ... 40
3.2.1.3 Normalizirana in stigmatizirana uporaba drog na afterjih ... 41
3.2.2 Vzorci uporabe drog na afterju ... 42
3.2.2.1 Pridobivanje droge... 43
3.2.2.2 Načrtovana in nenačrtovana uporaba ... 43
3.2.2.3 Mešanje... 44
3.2.3 Razlogi za uporabo drog... 46
3.2.3.1 Podaljševanje občutka zadetosti ... 46
3.2.3.2 Spuščanje ... 46
3.2.3.3 Poživitev ... 47
3.2.3.4 Sprostitev, užitek, pobeg in dostopnost ... 47
3.2.4 Razlika v vzorcih uporabe na partijih in afterjih ... 48
3.2.4.1 Vrsta droge ... 48
3.2.4.2 Namen uporabljene droge... 49
3.2.4.3 Občutek zadetosti ... 50
3.2.4.4 Razlika v količini in pogostosti uporabe ... 50
3.2.4.5 Prostori uporabe... 51
3.2.4.6 Pazljivost pri uporabi drog ... 52
3.2.5 Sklepi glede uporabe drog na afterjih ... 52
3.3 Tveganja in posledice after partijev ... 54
3.3.1 Tveganja uporabe drog na afterju ... 55
3.3.2 Tveganja na afterjih ... 56
3.3.2.1 Tveganja, odvisna od podaljšanega časa žuranja ... 56
3.3.2.2 Nezaščiten spolni odnos in možnost spolne zlorabe ... 57
3.3.2.3 Nevarnost materialnega in fizičnega oškodovanja ter pravnih posledic ... 58
3.3.2.4 Tveganja na privatkah ... 58
3.3.2.5 Refleksija tveganj ... 58
3.3.3 Posledice obiskovanja afterjev ... 59
3.3.3.1 Telesne posledice... 60
3.3.3.2 Finančne posledice ... 61
3.3.3.3 Delo in izobraževanje ... 62
3.3.3.4 Psihične posledice ... 63
3.3.3.5 Prijateljski krog in družina ... 67
3.3.3.6 Odziv okolice na obiskovanje afterjev ... 69
3.3.3.7 Vrednote ... 70
3.3.3.8 Organizacija prostega časa in življenjskih navad ... 71
3.3.3.9 Dolgoročne posledice obiskovanja afterjev... 71
3.3.4 Sklepi glede tveganj in posledic obiskovanja afterjev ... 73
3.4 Ukrepi zmanjševanja škode ... 74
3.4.1 Uporabljeni ukrepi zmanjševanja škode... 74
3.4.1.1 Priprava na after ... 75
3.4.1.2 Uporabljeni ukrepi med afterjem... 75
3.4.1.3 Uporabljeni ukrepi po afterju ... 76
3.4.1.4 Medsebojna pomoč... 77
3.4.2 Želeni ukrepi zmanjševanja škode... 78
3.4.2.1 Ukrepi med afterjem ... 78
3.4.2.2 Ukrepi po afterju... 79
3.4.2.3 Informiranje ... 80
3.4.2.4 Ukrepi klubov ... 80
3.4.2.5 Ukrepi za privatke ... 81
3.4.2.6 Pomanjkljivosti ukrepov... 82
3.4.3 Sklepi glede ukrepov zmanjševanja škode ... 82
3.5 Družbeni in simbolni vidiki afterja... 83
4 Sklep in priporočila ... 91
Viri in literatura ... 97
Priloge... 104
Priloga 1: Predvidena vprašanja za intervju ... 104
Priloga 2: Primer kodiranja ... 107
1
Uvod
V tem delu obravnavam uporabo drog v sklopu nočnega življenja v Sloveniji, pri čemer se posebej posvetim tako imenovanim after partijem (v nadaljevanju uporabljam tudi izraz
»after«). Namen te naloge je opredeliti značilnosti after partijev, ki so do zdaj še skoraj povsem neraziskan fenomen, tako v Sloveniji kot tudi drugod po svetu. Raziskovalci uporabe drog v sklopu nočnega življenja after partije tako večinoma obravnavajo kot možni del nočnega življenja oziroma predvsem kot nadaljevanje partijev. Tako večinoma ne prepoznavajo tistih značilnosti after partijev, ki ta vidik nočnega življenja realno in simbolno razločuje od partija.
V nasprotju s to prevladujočo težnjo obstoječih raziskav ta raziskava after parti obravnava kot poseben del nočnega življenja, za katerega so značilni tudi lastni vzorci uporabe drog, razlogi za udeležbo, tveganja, posledice, ukrepi zmanjševanja škode in podobno. Na podlagi ugotovite v raziskave v tem magistrskem delu oblikujem tudi predloge za ukrepe zmanjševanja škode, ki so prilagojeni značilnostim obiskovanja afterjev in specifikam uporabe drog na afterjih.
Uporabo drog v sklopu nočnega življenja lahko v grobem razdelimo na tri specifična področja:
uporabo drog pred vstopom v nočni klub, uporabo drog v nočnem klubu in uporabo drog po obisku nočnega kluba oziroma na after partiju. After partije lahko na grobo definiramo kot vsak prostor, kamor gredo obiskovalci nočnega kluba, ko se ta zapre. Najpogostejša prostora sta after parti klub (tj. klub, katerega ciljno občinstvo so obiskovalci, ki so se pred tem udeležili zabave v nočnem klubu, in ki ponujajo program od jutranjih ur naprej) in zasebne zabave v zasebnih stanovanjih in hišah. Redkeje med te prostore štejemo tudi javne površine, na primer parke in trge (Moore in Miles, 2004).
Čeprav uporaba drog na after partijih ni raziskana, je mogoče s primerjalno analizo raziskav uporabe drog v nočnem življenju ugotoviti, da se ta razlikuje od uporabe drog na partiju in na afterju (Duff, 2005; Ravn in Duff, 2015). Kontekst uporabe drog po zabavi v nočnem klubu je namreč specifičen, saj pogosto zmanjka drog, ki so jih uporabniki uporabljali med zabavo v nočnem klubu, zato prihaja do mešanja različnih drog, njihova uporaba je nenačrtovana, bolj kaotična, uporabniki pa so manj kritični do njihove uporabe, uporabljajo jih pogosteje in manj nadzorovano (Sande, Paš, Šabić in Nahtigal, 2016). Hkrati je časovno obdobje po zabavi v nočnem klubu večja obremenitev za telo. Pogosta je tudi uporaba drog v daljšem in čezmerne m časovnem obdobju in postopno povečevanje odmerkov, kar lahko privede do hlepenja in zasvojenosti, fizičnih težav (npr. povišan utrip, utrujenost, slabost, hujšanje, epileptični napadi) in psiholoških ter socialnih posledic (tesnobnost, depresija, poslabšanje družinskih in medvrstniških odnosov) (Sande, Paš, Šabić in Nahtigal, 2016). V tem času pa je tudi manj možnosti za zdravstvene intervencije in za ukrepe zmanjševanje škode.
V delu najprej opredelim glavne ugotovitve študij, ki raziskujejo nočno življenje in uporabo drog v sklopu nočnega življenja, pri čemer kot glavno izhodišče jemljem tiste raziskave, ki nočno življenje obravnavajo sociološko, z upoštevanjem širšega družbenega konteksta obiskovanja partijev in uporabe drog. Za razumevanje after partijev je treba razumeti širši fenomen klubske kulture in ostale elemente nočnega življenja, ki after partije pomembno določajo, zato se tej temi posebej posvetim v teoretičnem uvodu. Posebej obravnavam tudi koncept rekreativne uporabe drog in razpravljam o nekaterih družbenih vidikih nočnega življenja ter s tem povezane uporabe drog (na primer užitek, pojmovanje subkulture, skupnosti, scene in podobno).
V empiričnem delu na podlagi pridobljenih podatkov oziroma intervjujev identific ira m značilnosti after partijev kot posebnega dela nočnega življenja, opredelim značilnosti
2
obiskovanja afterjev in razloge za obiskovanje. Nato posebej obravnavam uporabo drog na after partijih, pri čemer identificiram vzorce uporabe drog ter razlike v uporabi drog na afterjih in partijih. Posebej raziščem tudi tveganja in posledice obiskovanja afterjev ter uporabljene in želene ukrepe zmanjševanja škode. V sklepu ugotavljam, da je after parti realno in simbolno specifičen fenomen, ki ga ne moremo povsem enačiti z ostalimi vidiki nočnega življe nja.
Ugotavljam tudi, da se zaradi posebne narave afterjev od preostalega nočnega življe nja razlikujejo tudi vzorci uporabe drog, značilnosti obiskovanja, tveganja in posledice, zato afterji potrebujejo tudi posebne ukrepe zmanjševanja škode. V zaključnem delu magistrske naloge na podlagi ugotovitev raziskave oblikujem predloge ukrepov zmanjševanja škode.
3
1 Teoretični uvod 1.1 Klubska kultura
Klubska kultura je svoj izraz dobila po prostorih, v katerih svoj prosti čas preživljajo njeni obiskovalci, torej v klubih. Občasno se uporablja tudi izraz kultura rejva ali rejv scena oziroma kultura elektronske glasbe. Ti izrazi izhajajo iz specifične dejavnosti mladih in iz zvrsti glasbe, ki se na teh dogodkih odvija. Klubsko kulturo tako povezujejo specifični prostori preživlja nja prostega časa, v katerem se predvaja določena zvrst glasbe, udeležence pa povezuje nagnjenost do te glasbene zvrsti, podobno zanimanje za medije in predvsem naklonjen odnos do ljudi, ki imajo podoben okus in želje. Vse te vidike klubska kultura pri posameznih obiskovalc ih dodatno utrjuje in afirmira preko procesa določene »socializacije« posameznikov v znanja, želje, vrednote in simbole tega kulturnega okolja (Thornton, 1995). Udeleženci nočnega življenja tako klubsko kulturo sami razumejo kot diskreten »socialni svet«, ki ga pogosto opredeljujejo prav v razlikovanju med samimi seboj in »vsakdanjostjo«, vsakdanjim svetom in
»običajnimi« ljudmi (Gelder, 2007). A je potrebno poudariti, da je sama klubska kultura po svoji naravi fluidna in se hitro spreminja, tako da je ne moremo obravnavati kot trajnega kulturnega pojava (Rief, 2009).
Moore in Miles (2004) pojav »clubbinga« razlagata kot eno izmed glavnih oblik izkustve ne ga uživanja mladih v klubih. Ti klubi predstavljajo prostor, v katerem se lahko mladi svobodno izražajo in se hkrati poistovetijo s skupnostjo. Za clubbing je bistven preplet individualnosti in skupinske identitete mladih. Ob tem pa klubi niso prostor pobega iz vsakdanjega življenja (real- life), kot se jih občasno razume, temveč – prav zaradi identitet mladih – podaljšek vsakdanjega življenja ali protiutež vsakdanjemu življenju.
Klubsko kulturo torej zaznamujejo različne kulturne, simbolične in družbene specifike : druženje med akterji v kulturi, ki se odraža v paleti odnosov od prijateljstva do romantičnih in spolnih odnosov, priložnost za uporabo alkohola in drog, elementi fantastičnega, mitičnega in ritualnega, ki dogajanje razlikujejo od vsakdanjega in običajnega. Bistveno je, da je klubska kultura primarno kultura plesa, družbeni in simbolni prostor, v katerem se posamezniki družijo, da bi poslušali glasbo in plesali. Kot pogosto opisujejo udeleženci scene, so ostali kulturni elementi samo stimulans, poudarek ali dodatek samemu plesu in zabavi (Thornton, 1995).
Rekreativna uporaba drog je tako bistveno prepletena s klubsko kulturo, a jo lahko razumemo predvsem kot stimulans plesu, sprostitvi, užitku in preživljanju prostega časa.
V tem poglavju razpravljam o širšem družbenem pomenu klubske kulture in o kulturne m pomenu nočnega življenja. Najprej na kratko opredelim zgodovino razvoja klubske kulture in razvoja klubske kulture v Sloveniji, temi, ki sta pomembni za razumevanje scene kot širšega družbenega pojava, nato pa v nadaljevanju obravnavam različna razumevanja klubske kulture : kot subkulture, kot skupnosti in kot skupine, ki jo povezujejo določena pravila in norme.
1.1.1 Zgodovina razvoja klubske kulture
Rejv scena, značilna za devetdeseta leta, je pogosto predstavljena kot uporniško gibanje glede na mainstream kulturo, pri čemer se je tudi uporabo drog razlagalo kot »pobeg« iz družbe (Wilson, 2002). Pozneje se je na globalni ravni rejv scena začela spreminjati, saj je iz pretežno podtalnih kontekstov dogajanja začela prehajati v splošno uveljavljene klube in javno dostopne dogodke, s tem pa je začel simbolizem rejv scene kot »pobega« iz družbe in protiinstitucionalnega gibanja zamirati. Paralelno s tem pojavom pa je v sklopu nočnega življenja uporaba drog postajala vse bolj normalizirana (Sanders, 2006).
4
V zgodnjih fazah razvoja scene je bila prevladujoča droga ekstazi, ki je s tem pridobila simboličen in ideološki status. Izraz PLUR (torej »peace, love, unity, respect« oziroma »mir, ljubezen, enotnost, spoštovanje«), ki ga pogosto uporabljajo udeleženci scene, kjer se uporablja ekstazi, je jasen pokazatelj tega simbolnega statusa (Hunt in Evans, 2003). Kot ugotavlja Dekleva (1999), uporabo droge v klubskem kontekstu zaznamuje ideologija ljubezni, neagresivnosti in odklanjanja rasizma ter seksizma (str. 282), kot simbol te ideologije pa lahko razumemo prav ekstazi. S postopno komercializacijo in popularizacijo scene pa je začel ta vidik postopno zamirati.
Pojavu klubske kulture v Evropi, ki je tesno povezana s pojavom kluba kot prostorskega fenomena, lahko sledimo vse do začetka 20. stoletja. V obdobju med obema vojnama so se v večjem številu začele pojavljati plesne dvorane, v katerih so lahko (za razliko od tradiciona lnih gostiln in lokalov) alkohol pogosteje uporabljali in se zabavali vsi družbeni sloji in ženske.
Plesne dvorane so se zaradi pojava popularne glasbe še dodatno razširile v 50. in 60. letih 20.
stoletja. V to obdobje lahko štejemo tudi začetke komercializacije kulture nočnega življenja, ki se je v 70. letih odrazilo v širokem pojavu diskotek in nočnih lokalov. Tako lahko ugotovimo, da je postalo nočno življenje od 70. let naprej razširjen družben fenomen in oblika preživlja nja prostega časa (Measham, 2004).
Zgodovina uporabe drog v sklopu nočnega življenja je nekoliko drugačna. Če je bila nočna kultura splošno razširjen fenomen že od 70. naprej, pa lahko zgodovini uporabe drog v sklopu klubske kulture sledimo nekje od 80. let. V tem času so se namreč v večjem številu začeli pojavljati rejv dogodki, v sklopu katerih je bila uporaba drog precej razširjena. To je še dodatno spodbujalo dejstvo, da so se ti prostori in konteksti opredeljevali kot nasprotje in protiutež prevladujoči, mainstream plesni kulturi in družbeno sprejemljivemu preživljanju prostega časa.
Rejv je bil po svojih značilnostih specifična scena, ki se je razlikovala od ostalih subkultur in družbenih kontekstov. Temelj scene je bila kultura nenasilja, ideologija socialne enakosti, neindividualnost, antipotrošništvo in kultura sprejemanja. Temelj rejv scene je bilo sprejemanje in vključevanje vseh posameznikov ne glede na raso, spol, spolno usmerjenost in družben položaj, kar je rejv razlikovalo od ostalih kulturnih kontekstov, subkultur in družbenih skupin v 80. in 90. (Shildrick, 2002). Prav nasprotovanje pravilom družbe, družbeni segregaciji in sprejemanje »družbeno nesprejetih« je postalo temeljno identifikacijsko in simbolno vodilo.
Ta položaj pa se je začel v zahodni Evropi v devetdesetih letih spreminjati. Razlogov za to je verjetno več, od množične razširitve uporabe drog, vse hujše kriminalizacije drog, razcveta organiziranega kriminala, povezanega s prepovedanimi drogami, do pritiskov trga, popularizacije in komercializacije klubske in rejv scene. Tako so se številni neformalni prostori in dogodki začeli komercializirati, dogodki izven zaprtih prostorov (na primer festivali) pa so bili tarča vse večjega policijskega nadzora in kriminalizacije. Večja komercializacija dogodkov (ter hkratna kriminalizacija nekomercialnih prostorov) je obenem prispevala tudi k nastanku podtalne (underground) scene. Dogodki so se iz klubskih prostorov preselili v skladišča, zapuščene stavbe, na polja in v šotore izven mest (Anderson in Kavanaugh, 2007). Tako 90.
leta zaznamuje razcep klubske scene v podtalno (ki se je do določene mere odvijala izven družbe in kjer je bila uporaba drog še posebej prisotna) ter v popularne in komercialne klubske scene, ki so postale družbeno splošno sprejeta oblika preživljanja prostega časa. Ta dvojni pritisk komercializacije in kriminalizacije se je skozi 90. leta stopnjeval, kar se je odražalo v vse večjem številu popularnih klubov in v vse manjši prisotnosti podtalne scene. Kot enega izmed pritiskov popularizacije, komercializacije in trga, ki je zaznal priložnost po povečanju dobička, pa lahko štejemo tudi pojav specializiranih torej predvsem after parti klubov (Haslam, 1999).
5 1.1.2 Zgodovina slovenske klubske scene
Klubska ali rejv scena se je v Sloveniji pojavila nekoliko pozneje kot drugod v Evropi, a je svoj prvi večji razcvet prav tako doživljala v 90. letih. Nekateri komentatorji so razvoj rejv scene (in elektronske glasbe) v Sloveniji poimenovali kar kot enega izmed ključnih kulturnih in družbenih fenomenov devetdesetih let (Rozina, 1999). Kljub pomenu, ki ga je imel pojav scene za širši družbeni prostor v Sloveniji, pa je njegova zgodovina razmeroma slabo raziskana. Zato na tem mestu podajam kratek oris zgodovine elektronske scene pri nas.
Za enega prvih rejv dogodkov v Sloveniji na splošno velja parti, organiziran leta 1992 v ljubljanskem študentskem klubu K4 z naslovom Summer of love 92: techno rave party (pod vodstvom DJ-a Alda Ivančiča oziroma DJ-a Alda). Temu dogodku so v naslednjih letih sledili redni tedenski dogodki elektronske glasbe Raveland. Za prelomnico velja tudi parti leta 1994, tako imenovani »Nation Rave«, ki ga je DJ Umek organiziral v Domu svobode v Šiški. Kot je to značilno za razvoj scene v Evropi, pa se partiji niso odvijali samo v klubskem kontekstu, temveč tudi v sklopu različnih festivalov in na prostem. Med te lahko štejemo dogodke na Bledu v tako imenovani Titovi čajnici, ki so potekali od leta 1994 naprej – prvi dogodek je bil značilno podtalen, saj je njegovo oglaševanje potekalo povsem neformalno, tj. od ust do ust (po pripovedih naj bi parti trajal do 14.00 naslednjega dne). V letih po 1992 so se rejv partiji razširili po vsej Sloveniji: v Ljubljani v klubu Nexus in Dakota, v Mariboru v klubu Štuk in v Pekarni, v Sežani v Titaniku itd. Prvi after parti rejv klub je bil najverjetneje klub Palma v Ljubljani, saj je imel daljši odpiralni čas kot na primer K4. Tako so tja obiskovalci zahajali po zaprtju drugih nočnih klubov, predvsem kluba K4 (ki je imel program elektronske glasbe ob istem času kot klub Palma) in tam nadaljevali z after partijem. Od leta 1995 naprej so sledili tudi številni poletni dogodki: Zacurk pri Grosupljem, Polica pri Grosupljem in dogodki elektronske glasbe v sklopu festivala Pivo in cvetje v Laškem. Nekateri izmed teh dogodkov, na primer dogodek
»Sun Rave« na Polici pri Grosuplju, so potekali tudi neuradno (kar je, kot sem že omenila, značilno za zgodnejši razvoj podtalne scene). Nekako po letu 1998 je rejv scena začela počasi prehajati iz underground in manjših dogodkov v vse bolj popularno obliko nočnega življe nja . Povečalo se je število organiziranih dogodkov in število obiskovalcev, dogodki so se postopno popularizirali in komercializirali, nekateri DJ-i (npr. DJ Umek) so že začeli dosegati širšo medijsko pozornost, spreminjati pa se je začela tudi sama elektronska glasba (Rozina, 1999;
Sande, 2011).
Zgodovina politik glede klubske kulture, nočnega življenja in predvsem glede uporabe drog v kontekstu klubske scene se je začela oblikovati s samim pojavom popularizacije dogodkov elektronske glasbe. Sprva je bila politika do rejv scene in do uporabe drog izrazito represivna.
Kar nekaj zgodnjih dogodkov je na primer policija fizično prekinila, represija pa se je z večjo popularizacijo stopnjevala, predvsem glede uporabe drog v sklopu nočnega življenja. Ta trend kriminalizacije nočnega življenja se je nekoliko spremenil tik pred koncem novega tisočletja, ko se je pojavilo prvo društvo, namenjeno zmanjševanju škode, imenovano DrogArt. (Pred tem se je oblikovalo društvo Stigma, ki deluje na področju uporabe drog, a se primarno ne osredotoča na nočno življenje). Projekt je v svoji začetni fazi vključeval Pedagoško fakulteto UL, Urad Vlade Republike Slovenije za droge, Občino Izola in klub Ambasada Gavioli, oprt pa je bil na temelje raziskav in predhodnega dela pod vodstvom prof. Bojana Dekleve (Sande, 2011).
1.1.3 Klubska kultura kot subkultura
Subkulturna teorija razlaga subkulturo kot kulturo, ki uči odklonska vedenja, hkrati pa preučuje kako družbena razmerja vplivajo na pojav subkultur (Moore in Miles, 2004). Za teorijo subkulture je bistven pojem odklonskosti, saj zagovarja tezo, da se posamezniki odklonskih
6
vedenj naučijo izven vsakdanje družbe, torej na družbenem robu. Starejše raziskave so namreč uporabo drog razlagale kot odklonsko, kot kriminalno dejanje in kot nenormalen družben pojav, ter trdile, da je pripadnost subkulturi pogoj za to, da posameznik postane uporabnik droge. Tako so na primer nekatere zgodnejše raziskave poudarjale pomen subkulture pri učenju o uporabi drog (glej Gourley, 2004).
Kot smo videli v zgodovinskem pregledu razvoja rejv scene in nočnega življenja, se je ta s časom vedno bolj normalizirala, postajala je javna, splošno sprejeta in popularna. Tako je tudi uporabo drog težko razumeti kot odklonsko vedenje, ki naj bi pripadalo subkulturi ali družbenemu robu (za ta pojav glej tudi poglavje o normalizaciji). Zato raziskovalci uporabe drog danes menijo, da teorija subkultur ne more zadovoljivo pojasniti tega fenomena. Nekateri raziskovalci so tako predlagali alternativo, znano pod imenom postsubkulturna teorija (Hall in Jefferson 1993; Moore, 2004a; Muggleton, 2004; Redhead, 1990).
1.1.4 Postsubkulturna teorija
Postsubkulturna teorija izhaja iz kritike subkulturne teorije. Redhead (1990) za to navaja tri razloge. Prvič: različne underground kulture, povezane s plesno glasbo, ni mogoče več razločevati od mainstreama in drugih javnih kontekstov nočnega življenja; drugič: različ ne underground kulture ne morejo več sporočati svojih protiinstitucionalnih sporočil in umika iz družbe, saj so ta sporočila postala del vsakdana; in tretjič: načini oblačenja, ki so bili močan kulturni kod različnih kultur, so prav tako postali del vsakdana ali pa simbol nostalgije. Na splošno pa so avtorji subkulturno teorijo kritizirali predvsem na podlagi ugotovitev in interpretacij, da je postala identiteta mladih bolj individualizirana in fluidna, tako da je nemogoče govoriti o stabilnih subkulturah – fenomen, ki ga je mogoče povezati z vzponom potrošniške družbe in kapitalistične težnje po individualnosti (Bennett, 2011). Tako je teoretski temelj postsubkulturne teorije prav različnost in intersekcionalnost, saj mladi svoje identitete ne oblikujejo več v sklopu subkultur, temveč je njihovo oblikovanje identitet fleksibilno, fluidno in spremenljivo, kar lahko razumemo tudi kot odziv na dobo globalizacije in postmoderne (Miles, 2000). Nekateri raziskovalci so celo zagovarjali, da subkulture nikoli niso obstajale, temveč so produkt same subkulturne teorije oziroma raziskovalcev subkultur (Miles , 2000; Redhead in Henry, 1990).
Tudi raziskovalci nočnega življenja zagovarjajo, da obiskovalcev klubov ne moremo kategorizirati kot enotno subkulturo ali jih razumeti v sklopu ene same identitete (Kelly, 2005;
Moore, 2004a; Parker, Williams in Aldridge, 2002; Thornton, 1995). Za to navajajo več razlogov, na primer da se obiskovalci nočnega življenja med seboj razlikujejo tako glede na socialni razred, raso, etničnost, spol in spolno usmerjenost. Postsubkutlturna teorija je torej bolj primerna za razumevanje klubskega konteksta, saj se ne osredotoča na kolektivne identitete, temveč na sam socialni fenomen klubskega življenja, za katerega se mladi odločajo glede na svoj lastni interes, npr. zaradi zanimanja za glasbeno zvrst (Thornton, 1995). Podobno tudi raziskovalci uporabe drog v sklopu nočnega življenja zagovarjajo, da uporabe drog ni mogoče povezovati s subkulturo, saj obiskovalci klubov niso pripadniki subkulture. Ugotavljajo tudi, da uporabnikov drog ne družijo socialni razred, spol, rasa, etničnost ali spolna usmerjenost (Parker et. al., 1998). V tem kontekstu je postsubkulturna teorija bolj primerna za razumeva nje uporabe drog v sklopu nočnega življenja.
1.1.5 Klubska kultura kot pleme (neotribe)
Nekateri avtorji nove kulturne formacije mladih razumejo kot »plemena« (neotribe). Za razliko od koncepta subkulture ali postsubkulture koncept plemen še bolj poudarja začasnost in fluidnost identitet mladih, ki se udeležujejo klubskih dogodkov. Bennett (1999) plemena
7
definira kot »začasno druženje, ki ga zaznamujejo fluidne meje in spremenljiva pripadnost«
(str. 600). Pri tem poudarja, da pripadnost neoplemenom ni odvisna od rasne, spolne ali socialne identitete posameznikov, ampak dovoljuje pripadnost številnim posameznikom z različ nim i identitetami. Miles (2000) poudarja kapitalistični vidik pojava neoplemen, ki ga zaznamuje potrošniška kultura ter postmoderno spreminjanje in iskanje identitet. Ob dogodkih, kot je na primer dogodek v klubu, se oblikuje začasna, fluidna skupnost, ki jo zaznamujeta občutek povezanosti in pripadnosti. To se (po besedah obiskovalcev) odraža kot začasni občutek izgube identitete oziroma začasna nadomestitev identitete s skupinsko identiteto, v solidarnosti med obiskovalci in v začasnih, fluidnih prijateljskih odnosih (»randoms«). Plemena se na vsakem dogodku oblikujejo in vzpostavijo vsakič znova in se ob koncu dogodka tudi razpustijo. Čeprav pleme do neke mere kategorizira klubsko kulturo, pa ta še vseeno ni povsem začasna in fluid na, saj ji vladajo določena pravila in norme, ki ostajajo stalni (Moore, 2006).
Kot kažejo sodobnejše raziskave (Rief, 2009; Gelder, 2007; Anderson in Kavanaugh, 2007;
Sanders, 2006), pa nobena izmed zgoraj obravnavanih kategorij oziroma teorij ne opredeli klubske kulture zadostno.
1.1.6 Klubska kultura kot skupnost (communa)
Kot sem izpostavila že v zgodovinskem pregledu, so bili obiskovalci dogodkov v rejv skupnosti sprejeti kot enakovredni člani ne glede na družbeni položaj in ne glede na spol, raso, narodnost, spolno usmerjenost itd. To je dodatno vplivalo na občutek pripadnosti rejv sceni in na občutek enotnosti, empatije in skupnosti. Obiskovalci so svojo identiteto oblikovali prav prek skupinske pripadnosti. Kot na primer ugotavljajo raziskovalci v zborniku z naslovom Rave, culture and religion (2004), izraža rejv kultura določene vidike, ki so podobni pripadnosti določeni veri: na primer, rejv dogodke doživljajo kot ekstatično izkušnjo in izkušnjo izgube identitete, ki s seboj prinaša užitek, ob tem pa občutijo tudi enotnost z ostalimi obiskovalci in skupino, ki ji pripadajo – prav tako pa se izgubo oziroma preobrazbo identitete dosega s pomočjo različnih simbolov, na primer oblek in »ritualnega« oblačenja. Thornton (1995) ugotavlja, da obiskovalci rejv scene tvorijo določen »subkulturni kapital«, ki aktivno afirmira pripadnost določeni kulturi oziroma skupini (koncept, ki ga je raziskovalka razvila na podlagi Bordieujevega »kulturnega kapitala«).
Obiskovalci rejv dogodkov se tako identificirajo kot pripadniki določene scene, hkrati pa se s tem opredelijo tudi v nasprotju do drugih, torej predvsem običajnih (»mainstream«) ljudi.
Znotraj skupnosti, ki jo bistveno zaznamuje časovna in identitetna fluidnost, lahko opazimo določene vzorce stabilnosti in določenosti, ki se odražajo v občutku pripadnosti, oblikovanju identitet in skupnih norm, nazorov, prepričanj in podobno. Kot ugotavlja Moore (2004a), je eden izmed razlogov obiskovanja klubskih dogodkov pritisk postmoderne po iskanju vedno novih identitet, obiskovalci pa klubski prostor razumejo kot upor in oddih od teh pritiskov. To lahko vodi do oblikovanja določene identitete znotraj klubske kulture, oblikovanja trdnih prijateljskih vezi in do občutka pripadnosti določeni skupini, ideologiji, prepričanjem in kulturi.
Takšna skupnost sicer nima nujno trdnih in nespremenljivih simbolov, ne pripada samo enemu družbenemu miljeju in ni prepoznana kot stabilna kulturna formacija, vendar obstaja kot
»zamišljena« skupnost v imaginariju njenih udeležencev. Osmišlja pa se prav v nasprotovanju vsakdanjemu življenju, tradicionalnim družbenim normam in kriminalizaciji užitka. To nasprotovanje in odmik od norm vsakdanjega sveta je pomemben element klubske scene in je bistven za razumevanje rekreativne uporabe drog v tem kontekstu.
1.1.7 Scena
Raziskave kažejo, da je pri obiskovalcih dogodkov elektronske glasbe moč zaznati občutek skupnosti in povezanosti, ki presega pojmovanje subkulture, postsubkulture in plemena. Kot
8
poudarja Moore (2004b), se udeleženci dogodkov pogosto počutijo kot del določene scene, ki jo zaznamujejo ples, pogovor in druženje in ki jo obiskovalci doživljajo kot alternativo vsakdanjemu svetu, kot poseben užitek in kot obliko preživljanja prostega časa. Te kulturne formacije so precej več kot samo površinske in začasne, saj jih pogosto zaznamujejo tudi globlje ideološke, politično-nazorske in utopistične ideje. Kulturne formacije resda zaznamuje druženje v določenih okoljih, uživanje glasbe in pogosto tudi uporaba drog, vendar je podstat scenam občutek povezanosti in pripadnosti, ideologija nenasilja, sprejemanje vseh, tudi začasnih, enkratnih prijateljev itd. S tega vidika lahko klubsko kulturo in njen upor vsakdanjosti, potrošništvu in nevzdržnosti kapitalističnega sveta razumemo kot ideološki vidik, ki fluid no
»pleme« povezuje v trdnejšo in povezano sceno.
Tak koncept razumevanja klubske kulture in obiskovanja dogodkov elektronske glasbe bom za namen tega dela imenovala scena. Ta izraz se mi zdi najprimernejši tudi zato, ker ga uporabljajo tudi obiskovalci elektronskih glasbenih dogodkov in se najbolj približa njihovemu razumeva nju namišljene skupnosti (Sande, Paš, Šabič, Nahtigal, 2016; Sande, 2012; Hunt, Evans, Moloney, Bailey, 2009; Kavanaugh, 2008). Hunt in Evans (2003) na primer izraz uporabljata za označevanje vseh vidikov klubskega in nočnega življenja ter z njim povezanih družbenih pojavov. Pod pojmom razume tako dogodke kot njihove pojmovne, družbene in kulturne aspekte, kot so na primer glasbene zvrsti, medijska prisotnost, slog oblačenja, vedenje, prostočasne dejavnosti in podobno. Scena pojmuje možnost identifikacije obiskovalcev dogodkov s skupnostjo, a hkrati dopušča razumevanje fluidnosti identitet in obstoja več hkratnih (tudi izključujočih se) identitet. Scena ima tako kljub nedoločenosti in fluidnosti določeno trdno, stabilno in kontinuirano obliko oziroma temelj, ki določa klubsko kulturo ter njena pravila, vedenje in norme.
Kljub vsemu je treba poudariti, da scena ni enovita in da med obiskovalci obstajajo razlike, hierarhizacije, delitev v določene podskupine itd. Ta razslojenost je najbolj očitna, ko govorimo o različnih zvrsteh elektronske glasbe – elementu, ki je zelo pomemben obiskovalcem nočnega življenja. Poleg preference glasbenih zvrsti so tu še slog oblačenja, poznavanje scene in časovna dolžina prisotnosti določenih posameznikov v klubski sceni (Thornton 1995). Te manjše skupine so lahko znotraj klubske scene tudi močno hierarhizirane. Pri tem je bistveno predvsem to, da scene ne razumemo povsem enovito, vendar se zavedamo, da sama scena, ki jo povezujejo določene norme in pravila, dopušča tudi fluidnost, hierarhizacijo in spremembe identitet znotraj skupnosti.
1.1.8 Klubska scena kot skupina, ki ji vladajo pravila in norme
Klubi po eni strani obiskovalcem predstavljajo svoboden prostor, v katerem je dovoljeno vse, hkrati pa to svobodo omogočajo nenapisana, a sprejeta pravila in norme, ki določajo sprejemljive ali nesprejemljive vzorce vedenja. Moore in Miles (2004) navajata primer, kjer so številni udeleženci raziskave (izvedene v Angliji) dojemali uporabo ketamina kot kršenje klubskih pravil in norm. Pogosto udeležence klubske kulture druži tudi odnos do vsakdanjega življenja in posledic, ki jih ima lahko uporaba drog. Tako obiskovalci nočnega življenja pogosto čutijo, da uporaba drog ne sme vplivati na vsakdanje življenje do te mere, da bi to imelo nepopravljive posledice, in zato pojmujejo »čezmerno« uporabo drog kot nesprejemljiv vzorec vedenja, pri čemer pogosto zavračajo tiste uporabnike, katerih vzorec uporabe drog prepoznavajo kot nerekreativen.
Poleg sprejetih pravil in norm znotraj klubske kulture si udeleženci delijo tudi določena vedenja, na primer obiskovanje istih klubov, DJ-ev, dilerjev, uporabo določenih drog, podobne vzorce uporabe drog itd. Pogosto udeleženci poudarjajo »prijaznost« drugih nepoznanih obiskovalcev (»randoms«): prijateljstvo med nepoznanimi udeleženci kluba, ki jih med seboj
9
povezuje klubska kultura, je povezano s pripadnostjo isti kulturni sceni (Moore in Miles, 2004).
Klubska kultura ima torej določena pravila in norme, ki med seboj povezujejo udeležence te kulture, saj se morajo načeloma podrediti določeni socialni etiketi (France, 2000). To udeleženci izražajo z različnimi vzorci kontrole, na primer sprejemanjem drugih udeležence v (npr. objemanje, nasmehi, pogovor o drogah) in zavračanjem tistih, ki socialni etiketi ne sledijo (npr. fizični odmik od teh udeležencev, ki pa je zaradi vsesplošnega sprejemanja še toliko bolj očiten) (Moore in Miles, 2004).
Kot ugotavljajo nekatere raziskave, udeleženci klubov droge uporabljajo strateško (Hunt, Moloney in Evans, 2010). To pomeni, da je za mlade uporaba drog način, s katerim osmišljajo svoje življenje in oblikujejo občutek pripadnosti določeni kulturi, ki ima svoj jezik, pravila in norme. Izkušajo pripadnost določeni kulturi, ki jim nudi stabilnost in strukturo, prav to, kar jim vsakdanje življenje v postmoderni dobi ne omogoča. Kot pravita Moore in Miles (2004):
»Droge omogočajo obiskovalcem partijev liminalno stanje, v katerem si lahko vzamejo krajši odmor od vsakdanjega življenja« (str. 521). Udeleženci klubske kulture torej ne bežijo iz vsakdanjega življenja, temveč klube dojemajo kot protiutež vsakdanjosti, kot prostor in čas, v katerem lahko izživijo svojo identiteto, ki jo pritiski kapitalizma in postmoderne dobe otežujejo.
Uporaba drog je tako za mlade vrsta umika, vendar je to umik v prostor, v katerem za razliko od negotovega sveta najdejo stabilnost in na katerega se lahko zanesejo (Moore, 2004b).
Kot opozarjata Moore in Miles (2004), lahko pojem klubske kulture oziroma scene veliko bolje pojasni sam proces normalizacije in uporabe drog v sklopu nočnega življenja (o čemer razpravljam v nadaljevanju). Normalizacija drog deluje »znotraj mej in seveda tudi svobod določene subkulturne formacije« (str. 521).
1.1.9 Globalni in lokalni vidiki klubske kulture
Klubska kultura je eden izmed najočitnejših primerov nove globalne kulture. Internet, marketing, revije, moda in svetovno znani klubi, DJ-i in glasbene zvrsti globalno povezujejo klubsko življenje v enotno svetovno kulturo (Hunt in Evans, 2003). Čeprav klubska kultura povezuje ves svet, tudi geografsko zelo oddaljene kraje, pa to ne pomeni, da se je gibanje povsod razvijalo na enak in standardiziran način. Scena sicer obstaja globalno, a se narava njenih lokalnih manifestacij lahko med seboj precej razlikuje. Tako se je klubska kultura v nekaterih predelih sveta, kot na primer v Hongkongu, s svojimi lokalnimi posebnostmi šele začela razvijati, medtem ko je drugod, na primer v Angliji ali na Nizozemskem, že prešla v obdobje post-rejva (str. 784). Scena je sicer prisotna po vsem svetu in ima določene podobnosti, a se je lokalno razvijala na specifičen način, ima lokalno specifične podzvrsti glasbe, način plesa in oblačenja, obstajajo pa tudi razlike med fizičnimi lastnostmi prostorov. Lokalno sceno torej zaznamuje preplet lokalnih, nacionalnih, mednarodnih in globalnih vplivov, pri čemer se lokalne značilnosti mešajo z globalnimi in tvorijo nove kreolske kulture ter scene. Kot zapišeta Hunt in Evans (2003):
»Mladi dojemajo sceno in uporabo droge na podoben (to je globalen) način, hkrati pa imajo tudi specifične izkušnje, ki so odvisne od njihovih specifičnih (torej lokalnih) kulturnih prostorov in kontekstov« (str. 806).
Ta proces lahko imenujemo tudi »proces glokalizacije«, pri čemer prihaja do mešanja lokalnega z globalnim. To mešanje tvori nove identitete in kulturne fenomene, ki so po svoji naravi sicer globalni, a se med seboj razlikujejo prav po lokalnih značilnostih. Homogenizacija in heterogenizacija sta v globalizaciji združena v enoten proces (Robertson, 2014: Wallerstein, 2004).
10
Peterson in Bennett (2004) na podlagi razmisleka o globalizaciji in glokalizaciji uvajata tri ravni razumevanja klubske kulture: »lokalna«, »trans-lokalna« oziroma globalna in »virtua lna « klubska kultura. To zaznamujejo sodobni kanali komunikacije (predvsem internet in pojav novih medijev), ki igrajo bistveno vlogo pri globaliziranju in glokaliziranju sveta ter pri povezovanju udeležencev klubske kulture z najbolj oddaljenih koncev sveta. Raziskova lca razlikujeta med lokalnimi pojavi klubske kulture, kot so na primer posebni dogodki in klubi, koncerti, srečevanje udeležencev v teh prostorih, neposredna komunikacija in občutek pripadnosti določeni klubski kulturi v realnem prostoru in času, in na drugi strani virtualnimi elementi klubske scene, kot so komunikacija po internetu, novi mediji, ki elemente scene širijo globalno, internetni kanali za poslušanje glasbe in druženje itd. Oba vidika scene se prek novih globalnih komunikacijskih kanalov združujeta v številne in fluidne glokalizirane scene, prisotne po vsem svetu.
Proces globalne klubske kulture in njenih lokalnih manifestacij je mogoče prepoznati tudi na področju uporabe drog v sklopu nočnega življenja (Moore, 2010). Kot ugotavljata Hunt in Evans (2003), je za klubsko sceno po vsem svetu značilna uporaba drog, pri čemer raziskave kažejo, da je ena izmed prevladujočih drog ekstazi (kar raziskovalca utemeljujeta tudi zgodovinsko). Obiskovalci klubov po svetu naj bi tudi v veliki večini eksperimentirali z novimi drogami in kombiniranjem drog, kar je še en izmed globalnih vzorcev uporabe drog na klubski sceni. Prav tako je globalno prisotna delitev poteka nočnega življenja v faze, torej v predklubsko nočno življenje, klubsko nočno življenje in eno izmed oblik poklubskega nočnega življe nja.
Skupaj z delitvijo zabave na te ustaljene faze pa so globalno prisotni tudi različni vzorci uporabe drog glede na določeno fazo (kot jo bom opisala v poglavju o delitvah nočnega življenja). To raziskovalca ugotavljata na podlagi podatkov iz Anglije, z Nizozemske, iz Avstralije, Hongkonga in Kanade. Poleg tega poudarjata, da so določeni vzorci uporabe, rituali, simboli in prostori lokalno zaznamovani, kar pa raziskave ne upoštevajo dovolj.
Čeprav je delitev večera na pred-, med- in poklubski kontekst globalno razširjen, s čimer so povezani tudi vzorci uporabe drog, je prav področje after partijev najbolj lokalno diferencira no.
Hunt in Evans (2003) opozarjata na prevlado različnih drog na after partijih glede na različ ne lokalno zaznamovane socialne in kulturne okoliščine. To pomeni, da so v sklopu poklubskega življenja uporaba drog in vzorci uporabe drog lokalno najbolj specifični in jih ni mogoče posploševati, a so zaradi pomanjkanja študij o after partijih te lokalne značilnosti pretežno neraziskane.
1.2 Uporaba drog v sklopu nočnega življenja
Mediji, splošna javnost in epidemiološke, medicinske in psihološke raziskave uporabo drog med mladimi pogosto razlagajo, predstavljajo in s tem reproducirajo razumevanje uporabnikov drog kot nagnjenih k tveganjem, ki v drogah iščejo predvsem določene tvegane izkušnje in pobeg od vsakdanjega življenja. Te raziskave razumejo mlade uporabnike drog kot pasivne akterje, ki do življenja ne pristopajo aktivno, temveč se z uporabo drog pasivno umaknejo iz družbe kot nemočne žrtve ali kot za družbo problematične posameznike (Hunt, Moloney in Evans, 2010). Sociološke raziskave uporabe drog pa nasprotno poudarjajo aktivno vlogo uporabnikov, ki v negotovem svetu iščejo določeno stabilnost, to stabilnost in nadzor nad vsakdanjim življenjem pa najdejo v prostem času, klubskem kontekstu in uporabi drog (Moore, 2004b). Mladi drog ne uporabljajo izolirano od socialnega konteksta, temveč je zanje uporaba drog aktiven izraz in mehanizem soočanja z zahtevami družbenih pričakovanj. Te raziskave poudarjajo pomen klubske kulture za razumevanje uporabe drog in se osredotočajo na analize vsakdanjih kulturnih kontekstov, v sklopu katerih mladi uporabljajo droge (Moore, Measham in Østergaard 2011; Moore in Measham, 2008).
11
V grobem lahko razlikujemo med dvema glavnima oblikama raziskovanja uporabe drog v sklopu nočnega življenja, torej med epidemiološkimi študijami in kulturološkimi študijami.
Epidemiološke raziskave se v glavnem ukvarjajo z raziskovanjem prevalence drog, posledic uporabe, faktorjev tveganj in demografskih značilnosti uporabnikov (Sanders, 2006). Zanje je značilno, da droge razumejo kot »nevarne«, »škodljive«, uporabnike pa kot »ranljive «,
»dovzetne«, »potrebne zaščite« in včasih celo kot »nevarne« (Hunt, Moloney in Evans, 2010).
Kulturološke študije dopolnjujejo in korigirajo epidemiološke z upoštevanjem individualne ga in družbenega konteksta ter pomena užitka in prostega časa z vidika uporabnika. Zanje je značilno, da uporabnike razumejo kot udeležence, ki aktivno oblikujejo svoje življenje in svoj prosti čas z namenom osmišljanja neposredne družbe in sveta, v katerem živijo. Kulturološke študije se med seboj ločijo glede na dve različni razumevanji nočnega življenja. Bodisi klubsko kulturo razumejo kot preseganje ali pa kot nasprotovanje obstoječim družbenim delitva m (oziroma kot reprodukcijo teh delitev) – tako se osredotočajo bodisi na socialno kohezijo ali pa na razločevalne karakteristike nočnega življenja in uporabe drog ne razumejo kot »problem«.
V nadaljevanju obravnavam uporabo drog v sklopu nočnega življenja. Uporaba drog v klubskem kontekstu je namreč specifična: je rekreativna, prostočasna, njen primaren namen pa je povečevanje užitka. Zaradi vse večje popularizacije in komercializacije klubske kulture je na področju rekreativne uporabe drog v nočnem življenju prišlo do normalizacije uporabe drog, o čemer pišem tudi v nadaljevanju.
1.2.1 Rekreativna uporaba drog
Rekreativno uporabo drog lahko definiramo kot nadzorovano uporabo (glede na količino in vrsto drog), ki se v kontekstu preživljanja prostega časa uporablja z namenom povečevanja užitka, in je pogosto povezana z ideologijo sprejemanja ter nenasilja in ne vodi v eskapizem ali propad (Dekleva, 1999, str. 282).
Koncept problematične uporabe drog izhaja iz epidemioloških študij, ki trdijo, da uporabniki uporabljajo droge zaradi hlepenja in zasvojenosti, ki so posledica občutka neuspeha ali samo- zaznanih telesnih, socialnih in psiholoških primanjkljajev. Zgodovinsko lahko konceptu problematične uporabe drog in alkohola sledimo vse od pojava liberalizma, ki je užitek povezoval predvsem s konceptom razuma in svobode. Tako nekateri diskurzi uporabo drog opredeljujejo kot nasprotovanje razumu (npr. da sledi primarnim nagonom) in kot nesvobodno (npr. pri govoru o zasvojenosti). Bistveno je, da ta diskurz ne upošteva koncepta užitka in se osredotoča zgolj na predpostavljena tveganja za posameznika in družbo (O'Malley in Valverde, 2004). Problematična uporaba drog se tako povezuje predvsem z idejo pobega iz realnosti zaradi neprijetnih bivanjskih izkušenj, ki se lahko odraža v zasvojenosti in postane glavna življenjska okupacija (O'Malley in Mugford, 1991).
Rekreativna uporaba drog v nasprotju s problematično ni nujno povezana z zasvojenostjo in ne predstavlja glavne okupacije v življenju, temveč se opredeljuje predvsem kot prostočasna dejavnost. Za razliko od pobega iz realnosti je za to obliko uporabe drog značilno predvsem iskanje užitka. Rekreativno v splošnem označuje dejavnosti, ki so neintenzivne in manj zahtevne, a so razmeroma kontinuirane in pogoste, njihov glavni namen pa je užitek oziroma rekreacija (Dekleva 1999, str. 281). Takšna uporaba je povečini povezana s širšim kontekstom prostočasnih dejavnosti (na primer nočnega življenja) in s preživljanjem prostega časa (Calafat, 2008). Bistveno je, da uporaba drog prostega časa ne opredeljuje in ni njen glavni dejavnik, temveč obratno, kontekst prostega časa omejuje in nadzoruje uporabo drog. Študije nočnega življenja ugotavljajo, da obiskovalci droge uporabljajo pretežno v klubskem kontekstu, izven katerega živijo normalno življenje (O'Malley in Mugford, 1991; glej tudi opredelitev
»resničnega življenja« v poglavju o after partijih). Rekreativna uporaba drog pa ne označuje
12
samo količine in ravni pogostosti uporabe, temveč tudi njen sociološki in kulturni vidik: tako se nanaša na določene droge, ki v nekaterih družbenih kontekstih zavzemajo kulturni in simbolni položaj v preživljanju prostega časa. Takšna rekreativna uporaba je značilna za klubsko sceno, kjer je uporaba drog intrinzično in simbolno povezana z užitkom in prostim časom (Parker, 2005). Z vse večjo razširjenostjo rekreativne uporabe drog pa je povezan tudi pojav normalizacije, o čemer več pišem v poglavju o normalizaciji.
1.2.2 Prosti čas in prostori preživljanja prostega časa
Klubska scena je v širšem smislu povezana tudi s prostori preživljanja prostega časa. Ti so v zadnjih desetletjih doživeli radikalne prostorske, simbolne in družbene spremembe, kamor nedvomno prištevamo tudi pojav in vzpon klubov (Sanders, 2006). Ti so bili podvrženi številnim politikam, od kriminalizacije in socialne izolacije do komercializacije, vse te politike pa so vplivale na simbolni pomen prostorov, kjer prosti čas preživljajo mladi. Tako so v svojem razvoju s popularizacijo klubi postali prostor preživljanja prostega časa. Ta proces je nedvomno povezan tudi z vzponom komercializacije, postmoderne in potrošništva, pri čemer sta postala užitek in prosti čas soodvisna fenomena. Med mladimi je postal užitek oblika »nadzorova ne izgube nadzora«, ki omogoča oddih od družbe nadzora in vsakdanjih pritiskov, saj sodobna družba nalaga breme za uspeh in standard življenja posameznikom (Coomber, McElrath, Measham, Moore, 2013; Measham, 2004).
Uporaba drog in klubska kultura, ki se simbolno nahajata na robu legalnega in prepovedanega, je prav takšna oblika preživljanja prostega časa. Ta prostor omogoča občutek individua lne svobode in hkrati pripadnosti skupnosti, ki jo zaznamuje kultura nenasilja in sprejemanja (Coomber idr., 2013). Časovno in prostorsko je uporaba drog do neke mere določena in družbeno normirana: dogaja se v fizičnem, socialnem in mentalnem prostoru (»head space«).
»Nadzarovana izguba nadzora«, ki je značilna za takšno preživljanje prostega časa, teži k hedonistični izpolnitvi želje prek nadzorovane spremembe stanja zavesti (na primer z uporabo alkohola ali drog). Rekreativna uporaba drog je sicer vezana na (potrošniški) klubski prostor, a se odvija predvsem »mentalno«, kot prosti čas in kot upor in protiutež vsakdanjemu svetu potrošništva in pritiskov postmoderne. Nakup klubske izkušnje in pridobitev drog, ki sta s komercializacijo postala bistveno podvržena pravilom kapitalističnega trga, sta simbolno prav upor istemu potrošniškemu in kapitalističnemu sistemu. Čeprav je klubski prostor fizič no najpogostejša oblika te sprostitve, pa se rekreativna uporaba drog v družbenem smislu odvija predvsem na mentalni ravni kot oblika preživljanja prostega časa, oblika sprostitve ter prekinitev dela in družbenega vsakdana. Želja po izgubi nadzora torej obstaja znotraj mej prostorov prostega časa in znotraj aktivnosti, ki zajemajo tudi rekreativno uporabo drog (Measham, 2004).
1.2.3 Užitek
Med pomembnejše elemente klubske kulture in obiskovanja partijev lahko štejemo tudi iskanje užitka, sprostitve in zabave, s čimer je povezana tudi rekreativna uporaba drog. To lahko razumemo kot element povečevanja užitka ob glasbi in plesu ter poglabljanja celotne izkušnje partija. Epidemiološke raziskave, ki se osredotočajo predvsem na tveganja uporabe drog, njihovo uporabo pa razumejo kot »odklonsko«, pozabljajo na pomen užitka in zabave pri uporabnikih drog. Užitek je torej spregledan vidik pri raziskovanju klubske kulture, predvsem pa pri raziskovanju rekreativne uporabe drog v sklopu nočnega življenja (Hunt in Evans, 2003).
Kulturološki raziskovalni pristopi pa ne poudarjajo patologije uporabnikov, pri katerih kot motiv uporabe razumejo zmanjšanje fizične in psihološke bolečine ali pobeg, temveč se osredotočajo na pomen užitka kot motiva za uporabo drog (Hunt, Moloney in Evans, 2010).
Parker, Aldridge in Measham so v svoji študiji Illegal Leisure (za natančnejšo diskusijo te
13
raziskave glej poglavje o normalizaciji) uporabo drog povezali z užitkom širšega klubskega konteksta, ki ga zaznamujejo prostočasne aktivnosti, npr. druženje in zabava s prijatelji, poslušanje glasbe, ples itd. Uporaba drog je pojmovana kot eden izmed užitkov preživlja nja prostega časa, prav razumevanje tega užitka, odnosa uporabnikov do drog in njihovega širšega družbenega konteksta pa je bistven predmet raziskovanja kulturoloških študij.
Ob tem je treba poudariti, da je sam koncept užitka kulturno odvisen (droge so na primer v nekaterih družbah še vedno izrazito nezaželene in jih ne povezujejo z užitkom). V sodobni potrošniški družbi, v kateri ljudje prevzemajo identiteto potrošnika, sta postala potrošnja in užitek pomembni vodili družbe – predvsem v kontekstu prostega časa. Uporaba drog kot posebnega užitka med obiskovalci klubske scene je prav ena izmed takšnih oblik potrošniškega oblikovanja identitete. Postmoderna družba s svojimi vsakdanjimi pritiski ljudi sili v iskanje užitka, ki pa ga ti najdejo v vznemirljivi, nevarni, nenormativni in sprejemajoči klubski kulturi, v sklopu katere ima uporaba drog svoj pomemben kulturni in simbolni status (Hunt, Moloney in Evans 2010). Če lahko razloge za uporabo drog med obiskovalci klubskih dogodkov najdemo v iskanju in povečevanju užitka, pa je treba razloge za samo iskanje užitka iskati v širšem družbenem kontekstu, v potrošniški kulturi in v postmoderni dobi fluidnih identitet.
Pomemben vidik užitka je tudi občutek nevarnosti, ki izvira iz uporabe prepovedanih drog (Hunt, Evans in Kares, 2007). V času, kjer je užitek dostopen na vsakem koraku, lahko nenormativna aktivnost še povečuje njegovo intenzivnost ali pa je že sama posebna oblika nenavadnega in alternativnega ugodja. Nevarnost, ki izvira iz prostočasnih dejavnostih, je lahko pomemben element užitka (o čemer pričajo na primer nevarni športi). Podoben faktor potenciranja užitka ima tudi uporaba drog. Mladi, ki droge poznajo, ob tem poznajo tudi nevarnosti, ki spremljajo njihovo pridobivanje in uporabo – na primer pravne posledice posedovanja drog ali zdravstvena tveganja. Ta nevarnost je med uporabniki dojeta kot ne- običajna in predstavlja prekinitev z rutino vsakdanjega življenja. Preseganje vsakdanjega in običajnega, ki je povezano z občutkom nevarnosti, tako omogoča občutenje svobode, avtonomije in samoaktualizacije ter posledično povečuje užitek prostočasne aktivnosti.
Kljub pomembnosti koncepta užitka za razumevanje uporabe drog pa Hunt, Moloney in Evans (2010) opozarjajo, da se večina raziskav osredotoča na užitek v širšem kontekstu, torej na užitek občutka pripadnosti, užitek prostega časa v klubskem kontekstu, užitek zabave in plesa. Prav tako uporabniki drog kot užitek ne dojemajo vseh izkušenj, ampak je ta odvisen od samega učinka drog in širšega konteksta njihove uporabe. Raziskovalci opozarjajo tudi, da je sam užitek rekreativne uporabe drog še vedno premalo raziskan.
1.2.4 Koncept normalizacije
Normalizacija je tako praktičen kot teoretičen koncept, njegova zgodovina pa sega vse do leta 1950 (Emerson, 1992). V grobem pojem normalizacija pomeni vključevanje stigmatizira nih, odklonskih in družbeno nesprejetih posameznikov in skupin v življenjski prostor, ki obsega udeležbo v vsakdanjem življenju, enak dostop do možnosti in priložnosti do ekonomskega in socialnega standarda (Nirje, 1980). Vendar normalizacija ni egalitarističen koncept, temveč temelji na prepoznavanju razlik deprivilegiranih posameznikov in skupin (Wolfensber ger, 1980), te razlike pa so osnova, na kateri temelji vključevanje v življenjski prostor.
Normalizacija prepoznava specifike posameznikov in skupin ter jih na podlagi sprejemanj teh značilnosti poskuša vključevati v družbo. V prelomni študiji Illigal Leisure: The normalization of adolescent recreational drug use Parker in drugi (1998) normalizacijo definirajo takole:
Koncept normalizacije se je uporabljal v različnih kontekstih, vendar opisuje proces, kako se
»odklonska«, pogosto subkulturna populacija, ali njeno odklonsko vedenje vključuje v večje skupine ljudi ali v družbo. Na primer, kot proces normalizacije v vsakdanjo družbo se pogosto razume delno
14
asimilacijo ljudi z učnimi težavami, ki so jih prej segregirali in »skladiščili« (str. 152).
Kot je razvidno iz te definicije, je normalizacija proces vključevanja posameznikov in skupin, ki jim družba pripisuje odklonsko vedenje ali značilnosti, v družbeno vsakdanjost na način, da so te značilnosti ali pa vedenje prepoznani kot »normalni«. »Odklonske« značilnosti posameznikov so torej prepoznane kot specifične, a hkrati kot »normalne« in zato kot del vsakdanje družbe (glej tudi Parker, Measham, Aldridge, 1995).
V tem pogledu lahko razumemo kot »odklonske« tudi posameznike in skupine, ki droge uporabljajo rekreativno. V zadnjih dveh desetletjih je zato pojem normalizacije pomemben za raziskave in politike glede rekreativne uporabe drog med mladimi in mladimi odraslimi (Parker, Williams, Aldridge, 2002). Normalizacijo drog lahko opredelimo kot proces, v sklopu katerega se je uporaba družbeno normalizirala in postala specifična, »normalna« in do določene mere sprejeto vedenje. Širša družba, kamor spadajo tudi neuporabniki drog, je tako začela vedenjske vzorce posameznikov, ki droge uporabljajo rekreativno, sprejemati kot »normalne«. Pri tem je treba izpostaviti naslednje: prvič, da gre pri procesu normalizacije samo za rekreativne vzorce uporabe drog. In drugič, da normalizacija drog ne pomeni, da je uporaba drog normalna sama po sebi, temveč je družbeni proces normaliziranja uporabe drog, pri katerem postajajo
»odklonski« vzorci tudi splošno sprejeti in niso sprejeti samo na družbenem obrobju (Parker, Aldridge in Egginton, 2001)
Parker idr. (1998) v procesu normalizacije drog prepoznava šest značilnosti: dostopnost drog, preizkušanje drog, uporaba drog, poznavanje drog, namen glede uporabe v prihodnosti in družbena akomodacija prepovedanega (str. 153–159). Ker so te značilnosti pomembne tudi za to raziskavo, jih podrobneje obravnavam:
Dostopnost drog: Družbena normalizacija drog je pomembno povezana z njihovo dostopnostjo, saj je prav dostopnost drog v širšem družbenem prostoru eden izmed razlogov, zakaj je njihova uporaba lahko bolj sprejeta. Če so droge vsesplošno dostopne v vseh družbenih okoljih, skupinah in slojih, to bistveno prispeva k njihovi normalizaciji. Kot pravijo Parker idr., je vsesplošna prisotnost drog pravzaprav predpogoj njene normalizacije.
Preizkušanje drog: Z dostopnostjo drog je povezano tudi preizkušanje drog. Ker so droge vsesplošno prisotne, ima širša družba do njih dostop in se posledično povečuje tudi njihova uporaba in preizkušanje. Pri tem preizkušanje drog ni več vezano na različne družbene sloje ali identitete (npr. socialni razred), ampak je prisotno bolj ali manj v celotni družbi.
Uporaba drog: Vse večja dostopnost in vse pogostejše poskušanje drog vodi tudi v večjo rekreativno uporabo drog. V zadnjih desetletjih je mogoče opaziti povečano rekreativno uporabo drog, kar močno vpliva tudi na normalizacijo uporabe. Kot ugotavljajo Parker idr., je za normalizacijo bistvena klubska kultura, v sklopu katere je uporaba drog sprejeta, pronica pa tudi v ostale dele življenja (na primer v zasebne zabave). Za normalizacijo ni pomembno, da droge uporablja veliko število (oziroma večina) prebivalstva, temveč je dovolj že dejstvo, da se uporaba povečuje in postaja družbeno gledano vedno bolj sprejeta (Parker, 2005).
Poznavanje drog: Vse širša dostopnost in naraščanje uporabe drog posledično vplivata tudi na večje poznavanje in vednost širše družbe glede uporabe drog. Ker so droge v širši družbi vse bolj prisotne, je mogoče opaziti tudi, da postajajo večji segmenti družbe seznanjeni z načini rekreativne uporabe drog. Droge postajajo vsakdanjik tudi za
