RAZLIKE MED SPOLOMA V IZRAŽANJU ČUSTEV PRI PREDŠOLSKIH OTROCIH

UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA

ANA ROGELJ

RAZLIKE MED SPOLOMA V IZRAŽANJU ČUSTEV PRI PREDŠOLSKIH OTROCIH

DIPLOMSKO DELO

UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA

ŠTUDIJSKI PROGRAM: PREDŠOLSKA VZGOJA

ANA ROGELJ

Mentorica: doc. dr. HELENA SMRTNIK VITULIĆ Somentorica: dr. SIMONA PROSEN

RAZLIKE MED SPOLOMA V IZRAŽANJU ČUSTEV PRI PREDŠOLSKIH OTROCIH

DIPLOMSKO DELO

ZAHVALA

Posebna zahvala gre somentorici dr. Simoni Prosen za vse usmeritve, predloge in strokovno pomoč. Iskreno se zahvaljujem tudi mentorici doc. dr. Heleni Smrtnik Vitulić za zaključne popravke in predloge.

Vedno bom hvaležna možu Robertu, ki me je spodbudil k študiju predšolske vzgoje ter ves čas verjel vame in mi stal ob strani, še posebej med nastajanjem diplomskega dela, ko mi je nudil veliko pomoči in podpore.

POVZETEK

Osrednji namen diplomskega dela z naslovom Razlike med spoloma v izražanju čustev pri predšolskih otrocih je raziskati, kako pogosto, v katerih situacijah in na kakšen način izražajo čustva deklice ter dečki v predšolskem obdobju.

V teoretičnem delu se najprej posvetim splošnim značilnostim čustev, nato pa predstavim značilnosti posameznih temeljnih čustev, in sicer veselja, jeze, žalosti in strahu. Sledi pregled razvoja čustev in poglavje o vlogi vzgojitelja pri čustvenem razvoju otrok. Na koncu se posvetim razlikam med spoloma, in sicer predstavim biološke razlike, spolno diferencirano čustveno socializacijo, spolne stereotipe in izražanje čustev pri dečkih ter deklicah.

V empiričnem delu podrobno analiziram del podatkov, pridobljenih v raziskavi o izražanju čustev predšolskih otrok, katere nosilki sta Helena Smrtnik Vitulić in Simona Prosen.

Zanimalo me je, v katerih situacijah in na kakšen način izražajo temeljna čustva dečki ter deklice. Preverjam tudi, ali obstajajo statistično pomembne razlike med spoloma v pogostosti izražanja temeljnih čustev.

Rezultati so pokazali, da med dečki in deklicami ni statistično pomembnih razlik v pogostosti izražanja temeljnih čustev. Največje razlike med spoloma v situacijah, ki sprožajo temeljna čustva, so se pokazale pred nastopom, ob pogrešanju ljube osebe, ko otrok nečesa ni dobil in ob dosežku. V načinu izražanja temeljnih čustev so se največje razlike med spoloma pokazale pri izražanju žalosti v obliki mencanja oči, strahu v obliki zibanja/prestopanja, veselja v obliki smeha in jeze v obliki nemira.

Ključne besede: čustva, spol, predšolski otroci, izražanje čustev, vrtec.

ABSTRACT

Gender differences in emotion expression in preschool children

The main purpose of the diploma thesis is to research how often, in which situations and how do preschool girls and boys express their emotions.

I start the theoretical part by explaining general characteristics of emotions, following by characteristics of individual basic emotions, namely joy, anger, sadness and fear. After that I present an overview of the development of emotions and the role of preschool teacher in the emotional development of children. At the end I focus on gender differences and introduce biological differences, gender stereotypes, gender differentiated emotion socialization and differences between boys and girls in the emotion expression.

In the empirical part I present a detailed analysis of the data obtained in the study on the emotion expression in preschool children, which was conducted by H. Smrtnik Vitulić and S.

Prosen. I was interested, in which situations and how do preschool children express basic emotions. I also examine whether there are statistically significant gender differences in the frequency of expression of basic emotions in preschool children.

The results showed that between boys and girls there are no statistically significant differences in the frequency of expression of basic emotions. The biggest differences between the sexes in situations that trigger basic emotions were in situation before performance, when a child missed loved ones, when a child didn’t get something and when a child achieved something. The biggest differences between the sexes in emotion expression were in expressing sadness in the form of rubbing eyes, fear in the form of rocking/shifting from one foot to the other, joy with laughter and anger in the form of restlessness.

Keywords: emotions, gender, preschool children, emotion expression, kindergarten.

KAZALO VSEBINE

UVOD ... 1

1 ČUSTVA ... 2

1.1 Značilnosti čustev ... 4

1.1.1 Delitev čustev ... 4

1.1.2 Proces čustev ... 6

1.1.3 Področja analize čustev ... 6

1.1.4 Funkcije čustev ... 8

1.2 Temeljna čustva ... 9

1.2.1 Veselje ... 11

1.2.2 Jeza ... 12

1.2.3 Žalost ... 13

1.2.4 Strah ... 14

1.3 Razvoj čustev ... 15

1.3.1 Razvoj izražanja čustev ... 16

1.3.2 Razvoj prepoznavanja in posnemanja čustev ... 17

1.3.3 Razvoj razumevanja vzrokov za čustva ... 18

1.3.4 Razvoj uravnavanja čustev ... 19

1.4 Čustva v vrtcu ... 20

1.4.1 Vloga vzgojitelja ... 20

1.5 Čustva in spol ... 22

1.5.1 Biološke razlike ... 22

1.5.2 Spolni stereotipi ... 24

1.5.3 Spolno diferencirana čustvena socializacija ... 27

1.5.4 Izražanje čustev pri dečkih in deklicah ... 29

2 METODOLOGIJA ... 30

2.1 Namen raziskave ... 30

2.2 Raziskovalni vprašanji ... 31

2.3 Hipoteza... 31

2.4 Vzorec ... 31

2.5 Pripomočki ... 31

2.7 Postopek obdelave podatkov ... 32

3 REZULTATI IN INTERPRETACIJA ... 32

3.1 Situacije, ki pri dečkih in deklicah sprožajo izbrana temeljna čustva ... 32

3.1.1 Situacije, ki pri dečkih in deklicah sprožajo veselje ... 34

3.1.2 Situacije, ki pri dečkih in deklicah sprožajo jezo ... 35

3.1.3 Situacije, ki pri dečkih in deklicah sprožajo žalost ... 36

3.1.4 Situacije, ki pri dečkih in deklicah sprožajo strah ... 37

3.2 Izražanje izbranih temeljnih čustev pri dečkih in deklicah ... 40

3.2.1 Izražanje veselja pri dečkih in deklicah ... 43

3.2.2 Izražanje jeze pri dečkih in deklicah ... 44

3.2.3 Izražanje žalosti pri dečkih in deklicah ... 45

3.2.4 Izražanje strahu pri dečkih in deklicah ... 46

3.3 Pogostost izražanja izbranih temeljnih čustev pri dečkih in deklicah ... 49

4 ZAKLJUČEK ... 50

5 LITERATURA IN VIRI ... 53

6 PRILOGE ... 56

KAZALO SLIK

Slika 1: Čustveno stanje človeka glede na zadovoljstvo (prijetnost čustev) in čustveno

vzburjenje (intenziteto čustev) ... 4

Slika 2: Nevrofiziološki proces čustev v možganih ... 22

Slika 3: Nevronske povezave za čustva v možganih pri moških in ženskah ... 23

Slika 4: Corpus callosum v možganih človeka ... 24

KAZALO TABEL

KAZALO GRAFOV

Graf 2: Primerjava situacij, ki pri predšolskih otrocih sprožajo jezo, v odstotkih glede na spol ... 35

Graf 3: Primerjava situacij, ki pri predšolskih otrocih sprožajo žalost, v odstotkih glede na spol ... 36

Graf 4: Primerjava situacij, ki pri predšolskih otrocih sprožajo strah, v odstotkih glede na spol ... 37

Graf 5: Prikaz deležev situacij, ki sprožajo izbrana temeljna čustva, glede na spol ... 38

Graf 6: Primerjava načinov izražanja veselja predšolskih otrok glede na spol ... 43

Graf 7: Primerjava načinov izražanja jeze predšolskih otrok glede na spol ... 44

Graf 8: Primerjava načinov izražanja žalosti predšolskih otrok glede na spol ... 45

Graf 9: Primerjava načinov izražanja strahu predšolskih otrok v odstotkih glede na spol ... 46

Graf 10: Prikaz deležev z vedenjem izraženih izbranih temeljnih čustev glede na spol ... 47

Graf 11: Primerjava števila izraženih izbranih temeljnih čustev na deklico in dečka. ... 50

KAZALO PRILOG

UVOD

Živeti pomeni doživljati ugodje ali neugodje, srečo ali žalost, jezo ali strah itd. Naše misli, presojanje, spomini in interakcije z drugimi so pod vplivom naših prijetnih ali neprijetnih čustev. Čustva, razpoloženja in celo fizična občutja lahko zameglijo našo presojo, vplivajo na naše odločitve in vedenje do drugih ter na to, kaj si zapomnimo (Berkowitz, 2000). Prav tako so pomemben dejavnik razvoja osebnosti, saj predstavljajo osnovo za navezanost med otrokom in starši ter s tem za celoten proces socializacije. Po mnenju Izarda (1972, v Lamovec, 1984) so čustvena doživetja najbolj pomembna in motivirajoča v človekovem življenju.

Teoretični del diplomskega dela bom razdelila na pet delov. Začela bom s pregledom značilnosti čustev, kjer me bodo zanimali delitev, proces, področja in funkcije čustev. V drugem delu bom podrobno opisala štiri temeljna čustva, na katera se bom osredotočila v empiričnem delu, in sicer veselje, jezo, žalost in strah. Sledil bo pregled razvoja čustev, v katerem bom razložila, kako poteka razvoj izražanja, uravnavanja, prepoznavanja in posnemanja čustev ter razvoj razumevanja vzrokov za čustva. Vlogi vzgojitelja pri čustvenem razvoju otrok se bom posvetila v četrtem delu. Zaključila bom s poglavjem o razlikah med spoloma, vezanih na čustva, ter predstavila biološke razlike, spolne stereotipe, spolno diferencirano čustveno socializacijo in izražanje čustev pri dečkih ter deklicah.

V empiričnem delu bom poskušala odgovoriti na vprašanje, ali v predšolskem obdobju obstajajo razlike med dečki in deklicami v izražanju čustev. Osredotočila se bom na nekatera temeljna čustva, in sicer veselje, jezo, žalost in strah, ter za vsako čustvo posebej preučila razlike med spoloma glede situacij, ki ga sprožajo, ter glede načina njegovega izražanja.

Preverila bom tudi, ali obstaja statistično pomembna razlika v pogostosti izraženih izbranih temeljnih čustev glede na spol pri predšolskih otrocih. Pri pregledu literature take raziskave nisem zasledila, zato sem se odločila, da jo predstavim v svojem diplomskem delu.

1 ČUSTVA

Preučevanje čustev ni mogoče, ne da bi pri človeku hkrati upoštevali tudi fiziologijo, kognicijo, motivacijo, spomin, prilagoditveno vedenje, psihodinamiko itd. Čustva se tako vedno preučujejo skozi neki drug pojav, ki je hkrati sestavni del čustva, ni pa še čustvo samo.

Kljub temu so čustva enovit pojav s točno določenimi značilnostmi in zakonitostmi. Kako je čustvo opredeljeno, je odvisno od tega, kateri pojav je izbran za izhodišče preučevanja.

Raziskave in teorije o čustvih so torej usmerjene na posamezen del ali vidik čustva in glede na to so teorije čustev razvrščene v nekaj večjih skupin: fiziološke in nevrološke, funkcionalne, kognitivne ter socialne teorije čustev (Lamovec, 1984; Smrtnik Vitulić, 2007).

Zagovorniki fizioloških in nevroloških teorij, na primer LeDoux in Panksepp, vidijo izvor in sestavo čustev v značilnih fizioloških spremembah organizma in medmožganskih povezavah, ki se sprožijo ob določenih dražljajih. Funkcionalne teorije, katerih pomemben zagovornik je Izard, predstavljajo čustva kot prirojene programe, ki so se oblikovali v evoluciji. Avtorji kognitivnih teorij, med katerimi je najvidnejši Lazarus, trdijo, da so čustva po izvoru in sestavi kompleksni psihofiziološki pojavi, ki se spreminjajo v skladu s spremembami odnosov med posameznikom in okoljem (npr. Lazarus, 1991, v Smrtnik Vitulić, 2007). Socialne teorije po drugi strani poudarjajo družbeno pogojenost čustev; pomemben predstavnik je Averill (npr. Dunn, 1994, v Smrtnik Vitulić, 2007).

Oatley in J. Jenkins (1996) splošno opredelita čustva kot kompleksen proces, ki zajema fiziološke, kognitivne in izrazne komponente. T. Lamovec (1984) pravi, da je fiziološko vzburjenje nujen sestavni del čustev, kognitivna komponenta se lahko nanaša na oceno situacije, akcije, telesnih sprememb ali na neposredno doživljanje, izrazna komponenta pa se kaže v mimiki obraza, telesni drži, glasu itd. Nekateri avtorji (npr. Milivojević, 2008) dodajajo še akcijsko komponento, ki predstavlja k cilju usmerjeno dejavnost.

Po Milivojevićevem (2008) mnenju čustva nastajajo tedaj, ko človek oceni, da se je pomembno spremenil odnos med njim in svetom, čustva pa omogočajo vzpostavitev nove skladnosti med človekom in svetom. Funkcija čustev je torej v svojem bistvu vselej prilagoditvena, kar pa je povsem nasprotno prepričanju, da so čustva iracionalna in kaotična.

Oatley in J. Jenkins (1996) menita, da je bistvo čustev v pripravljenosti in načrtu za takojšen

odziv; oseba zaradi čustev dojame nujnost hitrega odziva, kar pa ima prednost pred drugimi mentalnimi procesi in dejanji, ki se v tistem trenutku odvijajo. Oseba čustvo pri sebi običajno prepozna kot značilno mentalno stanje, ki ga pogosto spremljajo telesni znaki, različni izrazi ali akcije.

Izard (2009) pravi, da se pri čustvih živčni in miselni procesi oziroma zaznave in spoznanja povežejo ter kontinuirano in dinamično sodelujejo pri ustvarjanju ter spremljanju misli in dejanj. Dinamične interakcije (ki segajo od enkratnih odzivov do lastnosti ali odzivov, podobnim lastnostim) lahko ustvarijo nešteto izkušenj, specifičnih za določeno čustvo, ki imajo v svojem jedru enak občutek, vendar različne zaznave, misli in akcijske načrte.

Izražanje čustev je običajno odvisno od učinkovitih čustveno-kognitivnih interakcij, ki ustvarijo misel in dejanje, ki izhajata delno neposredno iz doživljanja čustva in delno iz naučenih kognitivnih, socialnih ter vedenjskih veščin.

Milivojević (2008) poudarja, da čustva niso vedenje, ki izhaja iz njih, in tako se tudi ljudje, ki čustvujejo na enak način, lahko različno vedejo, velja pa tudi obratno: ljudje, ki se enako vedejo, lahko doživljajo različna čustva. Kljub pogosti povezavi določenih oblik vedenja z določenimi čustvi zato ne moremo enačiti čustev in vedenja. Čustvo jeze pogosto istovetimo z agresivnim vedenjem, čustvo strahu pa z umikom in begom, čeprav se čustvi lahko popolnoma drugače vedenjsko izrazita. Obstoj nekega čustva tako ne more biti »opravičilo«

za nesprejemljivo vedenje. Človek, ki uvidi, da čustvo in vedenje nista isto, doseže svobodo izbire, kako bo izrazil svoja čustva. Med čustvom in vedenjem obstaja čas za izbiro reakcije ter odločanje za določeno vedenje. Na voljo so različne reakcije na čustvo: človek čustva ne izrazi (čeprav se ga zaveda), lahko pa ga izrazi neverbalno, verbalno ali z dejavnostjo, ki je usmerjena k določenemu cilju.

1.1 Značilnosti čustev

1.1.1 Delitev čustev

Prijetna in neprijetna čustva

Milivojević (2008) pravi, da mora človek za nastanek čustva oceniti, da se dogaja nekaj zelo pomembnega, in tako ovrednotiti osnovni kontekst situacije. Ko situacija potrjuje neko vrednoto, oseba občuti prijetna/pozitivna čustva, ko pa neko vrednoto ogroža, oseba občuti neprijetna/negativna čustva. Oatley in J. Jenkins (1996) menita, da se čustvo pojavi, ko oseba zavestno ali nezavedno oceni dogodek kot pomemben pri dosegi nekega cilja. Čustvo je pozitivno, če se oseba približa pomembnemu cilju, negativno pa, če se od cilja oddalji.

Slika 1: Čustveno stanje človeka glede na zadovoljstvo (prijetnost čustev) in čustveno vzburjenje (intenziteto čustev) (Russell, 1980, v Berkowitz, 2000)

Izard (1977, v Izard, 2007) meni, da sicer obstajajo nekatere splošne lastnosti temeljnih čustev in čustvenih shem, ki upravičujejo združevanje glede na valenco ali smer motiviranega delovanja, vendar je za posameznika lahko katero koli čustvo pozitivno ali negativno, kar je odvisno predvsem od tega, ali je čustvo izraženo na ustrezen način oziroma ali z njim lahko dosežemo pomemben cilj. Youngstrom in Izard (2007, v Izard, 2007) podajata naslednje primere pozitivnih/negativnih čustev: pozitivna čustva so lahko žalost, ki vzbudi sočutje in

podporo, jeza, ko poveča moralni pogum in pomaga pri obrambi sebe ter ljubljenih, in strah, če zavoljo varnosti olajša povezovanje ljudi med sabo. V skladu z navedenim bom v nadaljevanju čustva označevala kot prijetna/neprijetna, in ne kot pozitivna/negativna.

Temeljna in kompleksna čustva

Čustva lahko razdelimo na temeljna (podroben opis je v poglavju Temeljna čustva) in kompleksna. Slednja se v razvoju pojavijo kasneje kot temeljna, in sicer šele po otrokovem drugem letu starosti (Harris, 1996, v Smrtnik Vitulić, 2007). Gre za skupino čustev, ki izvorno niso pomembna za preživetje in jih lahko opredelimo kot socialna čustva; mednje štejemo na primer ponos, sram, krivdo in zavist (Smrtnik Vitulić, 2007).

Intenziteta, trajanje, časovni okvir in ciljnost čustev

Čustvene reakcije je mogoče primerjati med sabo tudi po intenziteti, trajanju, časovnem okviru in ciljnosti čustva. Čustva so lahko glede na intenziteto šibka, srednje močna, močna in zelo močna (slednja imenujemo afekti); bolj ko človek zaznava dražljajsko situacijo kot pomembno, tem bolj intenzivno bo doživljal čustvo. Glede na trajanje so čustva lahko kratkotrajna, srednje ali dolgotrajna. Čustva lahko glede na časovni okvir opredelimo kot odziv na preteklo, sedanjo ali prihodnjo situacijo. Vsako čustvo ima svoj specifični cilj, ki osebo aktivira ali pasivizira (Milivojević, 2008).

Adekvatna in neadekvatna čustva

Milivojević (2008) deli čustva tudi glede na adekvatnost oziroma ustreznost. Adekvatna čustva so čustvene reakcije, pri katerih opazovalec ugotovi, da ustrezajo objektivni dražljajski situaciji – po vrsti, intenziteti, trajanju in načinu izražanja čustva, medtem ko neadekvatna objektivni dražljajski situaciji ne ustrezajo. Čustvene reakcije so lahko neadekvatne, ko oseba dražljajsko situacijo razume na izkrivljen način, ko ji pripiše neustrezen pomen ali ko svoja čustva izrazi na socialno nesprejemljiv način.

1.1.2 Proces čustev

H. Smrtnik Vitulić (2007) zapiše, da imajo strokovnjaki podobno mnenje o zaporedju posameznih procesov, ki so odločujoči za nastanek čustev; razlike so v bolj ali manj podrobni razčlenitvi posameznih procesov.

Oatley in J. Jenkins (1996) pravita, da do čustev pride postopoma – sprva jih povzroči določeno dogajanje (na primer zunanji dražljaji), nato se zgodi proces (oziroma niz procesov) in sledijo posledice.

Vsako čustvo je del zapletenega mehanizma, ki ga Milivojević (2008) poimenuje krožna emocionalna reakcija (KER). Pristop upošteva tako procese, ki nastopajo pred čustvom, kot tudi procese, ki mu sledijo. Gre za zapleten kognitivno-fiziološko-vedenjski sklop, ki ima nekaj ključnih segmentov: dražljajsko situacijo, zaznavanje dražljajske situacije (percepcijo), pripisovanje pomena dražljaju (apercepcijo), pripisovanje pomembnosti dražljaju (valorizacijo), telesno obdelavo pomembne informacije (čustveno telesno reakcijo), pripravljenost za akcijo (težnjo k dejanju), razmišljanje in izbiro vedenja ter vedenje (akcijo, usmerjeno na dražljajsko situacijo). Čustvo je »vmesni del« med začetnim zaznavanjem dražljajske situacije in zaključeno akcijo, ki je usmerjena na dražljajsko situacijo. Ob prijetnem čustvu pride do okrepitve spremembe v zunanjem svetu, ki sovpada s posameznikovimi željami, ob neprijetnem pa je vedenje usmerjeno v spremembo dražljajske situacije.

Frijda (1986, v Oatley in Jenkins, 1996) čustveni proces opiše v naslednjem zaporedju:

vrednotenje dogodka (konteksta), pripravljenost za akcijo, fiziološka sprememba, izražanje čustev in akcija.

1.1.3 Področja analize čustev

Pri analizi čustev smo lahko pozorni na posamezni proces oziroma posamezno področje čustvovanja, na primer na izražanje, prepoznavanje in uravnavanje čustev (Smrtnik Vitulić, 2007).

Izražanje in prepoznavanje čustev

Posameznik z izražanjem čustev sporoča svojo vpletenost v določeno situacijo (Smrtnik Vitulić, 2007), prav tako pa lahko v situacijah, v katerih posamezniki izražajo čustva, glede na njihove zunanje izraze ocenimo, kaj posamezniki doživljajo. Izražanje in prepoznavanje čustev predstavljata najpomembnejši del neverbalnega socialnega sporazumevanja, ki ga lahko delno nadzorujemo, v veliki meri pa je nezavedno. Oseba lahko čustvene izraze opazuje, ocenjuje, si jih razlaga in se na podlagi pomena, ki jim ga pripiše, nanje tudi odziva.

Vedenjski kazalci čustvenih stanj so na primer izrazi obraza, gibi oči, smer gledanja, kretnje, drža telesa, glas, nejezikovni zvoki, uporaba socialnega prostora in dotik. Poleg vedenjskih izrazov imajo pri prepoznavanju čustev pomembno vlogo še kontekst, v katerem se je pojavil izraz, kulturno določena pravila za prikazovanje čustev (»display rules«), časovni potek čustvenih izrazov in neskladja med različnimi kanali čustvenega izražanja. Pri prepoznavanju čustev pogosto sodelujejo tudi zahtevnejše oblike mišljenja, kot so ustvarjanje in preverjanje hipotez, sklepanje po analogiji, primerjava s preteklimi izkušnjami itd. Prepoznavanje kompleksnih čustev zahteva primerjavo številnih podatkov, ki izhajajo tako iz izraznega vedenja kot iz konteksta, v katerem se odvija, ter njihove sinteze. Sposobnost prepoznavanja čustev drugih je v veliki meri rezultat učenja iz vsakdanjih izkušenj in s starostjo narašča (Lamovec, 1984).

Uravnavanje čustev

T. Lamovec (1984) pravi, da se uravnavanje čustev ali njihova predelava nanaša na vse vrste dejavnosti, ki čustva vzbujajo, preoblikujejo ali zavirajo. Najpogosteje se uporabljajo naslednje tri tehnike predelave čustev:

 kognitivna predelava čustev, ki vključuje spreminjanje misli in predstav z namenom, da se spremeni doživljanje,

 telesna predelava čustev, s katero poskušamo spremeniti telesne znake čustev (na primer trudimo se, da dihamo počasi, da se ne tresemo), in

 ekspresivna predelava čustev, s katero spremenimo izraz ali vedenje z namenom, da spremenimo doživljanje.

ne zaveda, sicer pa predelava zahteva precejšen napor, zato večina raje zapusti situacijo (Lamovec, 1984).

Milivojević (2008) predstavi dva načina uravnavanja čustev, in sicer nadzor izražanja in nadzor doživljanja čustev. Pri slednjem oseba zmanjša jakost neželenega čustva, spodbuja ali poveča jakost želenega čustva, spreminja neželeno čustvo v želeno ali v ravnodušnost.

Izražanje čustev je mogoče uravnavati na naslednje načine:

 s prikrivanjem čustev,

 s predstavljanjem čustvene reakcije do enega objekta kot čustvene reakcije do nekega drugega objekta,

 z izražanjem čustev na način, ki je sprejemljiv za druge,

 s predstavljanjem enega čustva, kot da je neko drugo,

 s predstavljanjem jakosti čustva kot večje ali manjše, kot je v resnici, in

 z igranjem čustva, ko ničesar ne čutimo, pa bi morali.

Na neželena čustva lahko vplivamo z delovanjem na štirih segmentih KER, in sicer na točki dražljajske situacije, mentalne predstave, opredeljevanja pomena in opredeljevanja pomembnosti. Na omenjenih točkah lahko preprečimo ali zmotimo nastanek neželenega čustva, na preostalih segmentih (telesni reakciji, impulzu za akcijo, razmišljanju, akciji) pa je rezultat lahko zgolj »dušenje« že obstoječega čustva (Milivojević, 2008).

1.1.4 Funkcije čustev

Izard (2009) meni, da čustva predstavljajo eno najboljših in morda najbolj zahtevnih pridobitev evolucije, saj imajo značilno prilagoditveno funkcijo in vplivajo na socialno delovanje ljudi. Avtor pravi tudi, da imajo čustva osrednjo vlogo v evoluciji zavesti, vplivajo na nastanek višjih ravni zavedanja v razvoju in v veliki meri določajo vsebino ter fokus zavesti v celotnem življenjskem obdobju in tako predstavljajo glavno motivacijsko komponento miselnih operacij ter vedenja. Čustva naj bi bila kot primarni motivacijski sistem pri ljudeh vedno prisotna in naj bi vplivala na kognicijo ter delovanje (Izard, 2007), raziskave pa kažejo, da lahko tudi kognitivni procesi aktivirajo čustva (Ellsworth in Scherer, 2003, v Izard, 2007).

Forgas in Bower (1987, v Berkowitz, 2000) menita, da imajo čustva velik vpliv na učenje, saj usmerjajo našo pozornost. Od čustvenega stanja osebe je odvisno, katero informacijo pridobi iz okolja, ki informacijo obdaja. Ljudje, ki so pod vplivom nekega čustva, namenijo velik del svoje pozornosti informaciji, ki je skladna z njihovim doživljanjem. Tako na primer osebe, pri katerih prevladujejo prijetna čustva, več pozornosti namenijo stvarem in dogodkom, ki v njih vzbujajo zadovoljstvo. Oseba o informacijah, ki se ujemajo z njenim trenutnim čustvom, več razmišlja in svoje razmišljanje poveže s širšo bazo asociacij, zaradi česar si jih tudi bolj zapomni.

Čustveni in socialni razvoj sta močno povezana (Saarni, 1999, v Parmley in Cunningham, 2007). Pomembno je spoznanje, ki izhaja iz raziskav o razvoju in iz preučevanja čustev, da so čustva integralni del socialnih interakcij in komuniciranja ter tudi, da so socialne interakcije in komuniciranje vpleteni v nastajanje ter izražanje čustev. Študije o izražanju čustev in komuniciranju o čustvih kažejo, da se v razvoju interakcij z drugimi in iz izkušenj učimo čustvenega izražanja v kontekstih situacij, družbe in kulture (Ule, 2005).

Pomembna je tudi adaptacijska funkcija čustev. Milivojević (2008) pravi, da pride ob spremembi v objektivni resničnosti, ki jo oseba oceni kot pomembno zase, do motenj v čustveni adaptaciji. Neprijetna čustva so reakcija na motnjo adaptacije, prijetna pa odziv na izboljšano adaptacijo. V skrajnem primeru so neprijetna čustva povezana s preživetjem, medtem ko so prijetna povezana s kakovostjo življenja.

1.2 Temeljna čustva

Večina strokovnjakov med temeljna čustva šteje veselje, jezo, žalost in strah, nekateri pa vključujejo še zanimanje, presenečenje, gnus, sram in krivdo (Smrtnik Vitulić, 2007). Sama bom v empiričnem delu diplomskega dela kot temeljna čustva upoštevala veselje, jezo, žalost in strah, zato jih v nadaljevanju tudi bolj podrobno predstavim.

Temeljna čustva so prirojena in se v ontogenetskem ter filogenetskem razvoju pojavijo zelo zgodaj. Njihovo izražanje in prepoznavanje je prisotno v vseh kulturah, kar pomeni, da so univerzalna. Zanje so značilni tipični izrazi obraza, posebni vzorci možganske dejavnosti in

organizirati in motivirati hitre odzive, ki so pogosto bolj ali manj samodejni in ključni za preživetje ali pomembni za dobro počutje (Izard, 2009).

Ekman (1999) opredeli značilnosti, po katerih se temeljna čustva razlikujejo med sabo in od drugih čustvenih pojavov:

 značilni univerzalni znaki,

 značilna fiziologija,

 avtomatična presoja, ocena,

 značilni univerzalni predhodni dogodki,

 značilna razvojna pojavnost,

 prisotnost pri drugih primatih,

 nastopijo hitro,

 trajajo kratek čas,

 pojavijo se spontano,

 pojav značilnih misli in spominskih slik,

 značilno subjektivno doživljanje.

Vsako temeljno čustvo ima prepoznavne univerzalne ter nenaučene regulativne in motivacijske značilnosti. Čustvo zanimanja se na primer osredotoča in ohranja pozornost ter motivira raziskovanje in učenje (Izard, 2007), v nasprotju z njim pa čustvo strahu zavira pristop in motivira za izhod v sili ali zaščitno vedenje (Tomkins, 1962, v Izard, 2007), pri čemer nobeno drugo čustvo nima takih funkcij (Izard, 2007).

Diener in Seligman (2004, v Izard, 2007) predpostavljata, da temeljnih neprijetnih čustev (žalosti, jeze, strahu) v običajnih pogojih ne izražamo pogosto in da imajo kratek čas trajanja.

Ključno vlogo v odnosih osebe z okoljem imajo samo takrat, ko okoliščine zahtevajo hiter avtomatski odziv. V sodobnih kulturah, v katerih lahko ljudje živijo brez nepotrebnih skrbi za varnost, zdravje in življenjske potrebščine, temeljna čustva kljub temu še naprej učinkovito delujejo v situacijah, v katerih posameznik zazna morebitno ogroženost varnosti. Izard (2007) dodaja, da je njihov vpliv najmočnejši v zgodnjem otroštvu in se z zrelostjo, čustveno socializacijo, kognitivnim razvojem ter socialnim učenjem zmanjša.

1.2.1 Veselje

Milivojević (2008) veselje opredeli kot vedenje, ki sledi zadovoljstvu. Oseba doživlja zadovoljstvo, ko oceni, da je zadovoljila neko svojo pomembno željo. Zadovoljstvo je povezano s pasivnostjo, saj vedenje, ki je bilo usmerjeno k zdaj izpolnjeni želji, preneha, čeprav se zadovoljstvo kaže v aktivnem vedenju. H. Smrtnik Vitulić (2007) pravi, da veselje spremlja doživljanje prijetnosti, ki pa je posledica telesnega odziva ob zadovoljitvi pomembne želje. Sreča nastopi ob izpolnitvi najpomembnejših želja, radost pa ljudje doživljajo v pričakovanju izpolnitve pomembnih želja in je torej povezana s prihodnostjo.

Značilni izrazi veselja na obrazu (Ekman in Friesen, 1975, v Lamovec, 1984) so:

– nazaj potisnjeni in dvignjeni kotički ust, – odprta usta in vidni zobje,

– vidne gube od nosu navzdol in okrog zunanjih kotičkov ust, – dvignjena lica,

– gube pod spodnjo veko, veka je lahko dvignjena, ni pa napeta, – navzven usmerjene gubice ob zunanjih kotičkih oči.

Veselje spodbuja posameznika k ponavljanju tistih dejavnosti, ki prijetno čustvo sprožajo.

Ponavljanje istih ali podobnih iger in dejavnosti omogoči, da se jih lahko posameznik zelo dobro nauči, kar pomeni, da veselje spodbuja procese novega učenja, vzpostavljanja novih možganskih povezav in ustvarjanja novih mentalnih vzorcev (Fredrickson in Losada, 2005, v Cvetek, 2014). Veselje je povezano s tako imenovanim sprejemajočim stanjem človekovih možganov (Siegel, 2010, v Cvetek, 2014), zaradi česar se posameznik počuti varno, je odprt za nove izkušnje in informacije ter prožen in ustvarjalen v svojem vedenju. To ga spodbuja k čedalje večjemu razvoju, širjenju svojega znanja, osebni rasti in večjemu povezovanju z drugimi (Cvetek, 2014).

Otroci čustva ugajanja, zadovoljstva in sreče običajno izražajo tako, da se smejejo (Milivojević, 2008). V zgodnjem otroštvu jih razveselijo materialne dobrine, pomembni dogodki in dejavnosti. Kaj je za posameznika pomembno, je odvisno od njegove starosti oziroma razvojnih značilnosti starostnega obdobja, njegovih sposobnosti in osebnostnih

1.2.2 Jeza

Oseba doživlja jezo, ko oceni, da druga oseba ogroža neko njeno vrednoto. Zelo hudo jezo (afekt jeze) imenujemo bes. Izražanje jeze ima predvsem funkcijo zahteve drugi osebi, naj spremeni vedenje. Jeza povzroči zelo hitre spremembe v organizmu, ki osebi omogočajo, da z nižje stopnje aktivnosti preide na višjo stopnjo, s čimer se omogoči telesna pripravljenost za adaptivno vedenje. Oseba z zahtevami ali prepovedmi poskuša drugim osebam določiti mejo in urediti socialni svet skladno s svojimi standardi. Jeza je povezana tudi z občutkom lastne veljave in pomembnosti, saj se jezi samo tisti, ki se počuti dovolj močnega (Milivojević, 2008). V splošnem pride do jeze predvsem takrat, ko je človek oviran v svoji dejavnosti, ko se mu prepreči izvajanje dejavnosti ali ko mu ni izkazanega dovolj spoštovanja. Jeza je največkrat usmerjena proti drugim ljudem ali predmetom, posameznik pa je lahko jezen tudi sam nase (Smrtnik Vitulić, 2007).

Značilni izrazi jeze na obrazu (Ekman in Friesen, 1975, v Lamovec, 1984) so:

– spuščene in skupaj stisnjene obrvi, vmes so navpične gube, – napeta spodnja veka, lahko je dvignjena,

– napeta zgornja veka, lahko je spuščena, – oster pogled, izbuljen izraz,

– usta so stisnjena tesno skupaj z naravnost ali navzdol obrnjenimi kotički, lahko pa so odprta in imajo obliko kot pri kričanju,

– rahlo razširjene nosnice.

V obdobju zgodnjega otroštva jeza nastaja pogosto kot odgovor na iritacijo in frustracijo.

Otrok se počuti frustriranega, če mu kakšna ovira ne dovoljuje, da bi uresničil svojo potrebo ali željo, zato jo poskuša – če ocenjuje, da je dovolj močan – odstraniti. Občutek iritacije nastane, ko zazna ogrožajoči dražljaj in ga doživlja kot neizogibnega ali upravičenega (Milivojević, 2008). Otroka v zgodnjem otroštvu razjezijo telesno neugodno počutje, vmešavanje v njegovo igro in oviranje v telesni dejavnosti pa tudi če se ga skuša v kakšno dejavnost prisiliti, če igrače ne delujejo ali če ni deležen pozornosti (Smrtnik Vitulić, 2007).

Milivojević (2008) pravi, da je za otroke (in odrasle, ki se niso naučili, kdaj jo doživljati in kdaj izraziti) značilna tako imenovana nesocializirana jeza. Človek jo doživlja, če oceni, da

nekdo, ki je šibkejši od njega, ogroža izpolnitev njegove želje, hkrati pa sebe doživlja kot fizično močnejšega. Jeza v posameznikovem razvoju s socializacijo postane jeza tistega, ki so mu kršene pravice. Otrok se mora v sodobni družbi naučiti, kdaj se je smiselno podrejati (zunanjim) pravilom in kdaj ne, kar ga v največji meri lahko naučijo njegovi starši.

1.2.3 Žalost

Žalost nastopi, ko oseba oceni, da dokončno izgublja nekaj, kar je zanjo pomembno in na kar je čustveno navezana. Žalost posamezniku omogoči čustveno »razvezo« od nečesa, kar mu pomeni izgubo, s tem pa postane sposoben, da se na novo naveže. Posameznik se ob izgubi prilagaja novi situaciji. Oseba lahko žalost dlje časa vzdržuje s specifičnim mišljenjem in predstavami o tistem, kar je izgubila (Milivojević, 2008). H. Smrtnik Vitulić (2008) pravi, da osamljeni posamezniki bolj žalujejo kot zaposleni in v družbi sprejeti ter da intenzivnost žalovanja z leti narašča. Oseba, ki je žalostna, pozornost usmerja nase in na svoje doživljanje.

Žalost je pogosto usmerjena v preteklost, lahko pa tudi v sedanjost ali prihodnost, če oseba ve, da izgublja ali bo izgubila nekaj pomembnega (anticipatorna žalost). Bolj ko je pomembna izguba za posameznika, bolj intenzivno doživlja žalost (Oatley in Jenkins, 2002, v Smrtnik Vitulić, 2007).

Značilni izrazi žalosti na obrazu (Ekman in Friesen, 1975, v Lamovec, 1984) so:

– dvignjeni notranji kotički obrvi,

– trikotnik pod obrvmi, ki je z najdaljšo stranico obrnjen navzgor, – dvignjen notranji del gornje veke,

– spuščeni kotički ust, ustnice se lahko tresejo.

Ob izgubi ljube osebe ima po Milivojevićevem (2008) mnenju žalost odraslega povsem drugačno funkcijo kot žalost otroka, saj je odrasla oseba sposobna poskrbeti zase in preživeti.

Otrok ob (namišljeni) izgubi matere poleg hude žalosti doživlja tudi velik strah zaradi izgube osebe, ki skrbi zanj in ga varuje pred svetom (separacijski strah). Ekvivalent žalosti odraslih opazimo pri otrocih takrat, ko izgubijo kaj dosti manj pomembnega od matere, na primer ljubljeno igračko.

1.2.4 Strah

Oseba doživlja strah, ko oceni, da je ogrožena katera izmed njenih vrednot in da se ne more ustrezno zoperstaviti objektu ali situaciji, ki jo ogroža. Strah je lahko koristno čustvo, saj omogoča hitro avtomatično oceno ogrožajoče situacije, takojšnjo mobilizacijo organizma in pripravljenost za adaptivno vedenje. Če oseba oceni, da je močnejša od »ogrožajoče sile«, potem se bo verjetno odzvala z jezo in napadalnostjo, sicer pa jo strah motivira, da zapusti situacijo, v kateri je ogrožena. Bojazen je strah, povezan s prihodnjo situacijo, v okviru bojazni pa razlikujemo še opreznost, slutnjo, tremo, zaskrbljenost in tesnobnost oziroma anksioznost. V evolucijskem pomenu strah pripomore tako k preživetju in samozaščiti posameznika kot tudi k zaščiti njegovih vrednot. Tudi razvoj civilizacije povezujemo s strahom, saj ima človek potrebo po vedenju, ki omogoča osvoboditev od strahu, varnost in zaščitenost (Milivojević, 2008).

Značilni izrazi strahu na obrazu (Ekman in Friesen, 1975, v Lamovec, 1984) so:

– dvignjene, zravnane in skupaj stisnjene obrvi, – vodoravne gube na čelu, omejene na sredino, – odprte in napete oči, vidna je belina nad šarenico, – spodnja in zgornja veka sta dvignjeni, spodnja je napeta, – priprta in napeta usta, kotički so potegnjeni nazaj.

Strah lahko aktivira simpatični ali parasimpatični del avtonomnega živčevja. Simpatični sistem poveča mišični tonus, zviša krvni tlak, pospeši delovanje srca in pripravi organizem za boj ali beg. Delovanje parasimpatičnega sistema je ravno nasprotno in vodi do reakcij, kot so zavrtost, onesveščanje in ohromitev. Kateri del avtonomnega živčevja se bo aktiviral, je odvisno od tega, kako oseba oceni svojo zmožnost spoprijemanja s situacijo. Simpatični živčni sistem se bo aktiviral, če oseba oceni, da obstaja možnost za pobeg ali (pri paniki) možnost izhoda iz situacije, v primeru groze pa subjekt avtomatično izbere pasivnost, saj oceni, da nima izhoda in da ne more pobegniti, s čimer se aktivira parasimpatični živčni sistem (Milivojević, 2008).

V obdobju zgodnjega otroštva postajajo strahovi z naraščajočo radovednostjo, razvojem samostojnosti, intelektualnim razvojem ter s tem večjo sposobnostjo predstavljanja in

domišljije intenzivnejši in številnejši, saj si lahko otroci grožnje predstavljajo v več objektih (Smrtnik Vitulić, 2007). Strahovi otrok v zgodnjem otroštvu izvirajo iz njihove bujne domišljije in nagnjenosti k temu, da ne ločijo navideznega od resničnosti (Papalia, Olds in Feldman, 2002, v Smrtnik Vitulić, 2007). Večji strah doživljajo ob nečem, kar je videti strašno, kot ob nečem, kar bi dejansko lahko povzročilo škodo, vendar z odraščanjem večina strahov izgine. Otroci pogosto doživljajo tudi strah pred ločitvijo od domačih in strah pred neznanimi ljudmi (Puklek in Gril, 1999, v Smrtnik Vitulić, 2007).

1.3 Razvoj čustev

Otroci hitreje kot odrasli prehajajo iz enega skrajnega intenzivnega doživljanja čustev k drugemu in doživljajo čustva tudi v (za odrasle) trivialnih situacijah (Zupančič 1995, v Smrtnik Vitulić, 2007). Otrokova čustva so po načinu izražanja površinska, kar pomeni, da se javljajo brez nadzora in jih ni težko odkriti. Otrok joka, maha z rokami, cepeta z nogami in se prisrčno smeje, zaradi česar jih je lahko ugotoviti. Čustva izraža bolj pogosto kot odrasli, so kratkotrajna, javljajo se nepričakovano in se tudi hitro menjajo. Otrok z vzgojo postopoma začne nadzirati svoje izražanje čustev (npr. Toličič in Smiljanić, 1979, v Pibernik, 2011). M.

Zupančič (1995, v Smrtnik Vitulić, 2007) povzame, da se z razvojem pogostost in moč otrokovih čustev spreminjata, saj se otrok nauči odzivati v skladu z družbenimi normami.

Musek in Pečjak (1997) opredelita termin čustveno zrela oseba, za katero so značilni:

– ustreznost čustvenih odzivov (čustvovanje se ujema s situacijo),

– razvitost in primeren nadzor čustvenih izrazov (nezmožnost nadzora ali pretiran nadzor čustev sta znak čustvene nezrelosti),

– pestrost in kompleksnost čustev.

V posameznikovem razvoju so zelo pomembne ustrezne čustvene spodbude s strani drugih in čustvena naklonjenost. Ob pomanjkanju ali neustreznosti spodbud se pri posamezniku lahko pojavijo motnje in težave v čustvovanju (Musek in Pečjak, 1997).

1.3.1 Razvoj izražanja čustev

Čustva so prvi jezik vseh nas. Že novorojenček ob rojstvu z jokom ustvari svojo prvo čustveno komunikacijo. Kmalu po rojstvu lahko dojenček pokaže, kdaj je zadovoljen in kdaj v stiski. Od najbližjih se uči določenih izrazov in jih posnema. Pri treh mesecih se otrok že smeji in odziva na podobne situacije kot starejši otroci – ob pozornosti, povabilu k igri ipd.

(Papalia, 2003, v Kranjc, 2011; Oatley in Jenkins, 1996). Do izrazov veselja pri dojenčku pride tudi takrat, ko uspe v neki spretnosti (Lewis, Alessandri in Sullivan, 1990, v Oatley in Jenkins, 1996). Na začetku razvoja so neprijetna temeljna čustva razmeroma pogosta, saj močne in hitre čustvene reakcije prej zagotovijo odziv skrbnika (Izard, 2007). Že v prvih mesecih življenja se pokažejo razlike v čustvovanju med dojenčki. Nekatere z lahkoto potolažimo že s tem, ko jih vzamemo k sebi in objamemo, drugi pa se zelo težko pomirijo – tem prirojenim razlikam pravimo temperament (Oatley in Jenkins, 1996).

Človek se po Milivojevićevem (2008) mnenju ne rodi s čustvi, temveč zgolj z biološkimi potenciali, ki omogočajo, da se pozneje razvijejo čustveni odzivi. Reakcije novorojenčkov naj bi bolj ustrezale generaliziranemu doživljanju ugodja ali neugodja kot pa čustvom. Za nastanek nekega čustva je potreben predhoden obstoj psihične strukture, saj čustva niso telesni, ampak primarno psihični pojavi. Otrok je sposoben občutiti in izraziti določeno čustvo, ko je sposoben danemu dražljaju pripisati specifičen smisel in pomembnost oziroma definirati določen kognitivni kontekst. Oatley in J. Jenkins (2002, v Smrtnik Vitulić, 2007) dodajata, da za sklep o obstoju razlikujočih se čustev pri posamezniku ni dovolj zgolj izražanje čustev, ampak izražanje čustev v določenih okoliščinah. Izard (2008, v Izard, 2009) po drugi strani navaja razvojne podatke, ki kažejo, da že dojenčki lahko doživljajo temeljna čustva. Njihova nezmožnost, da z jezikom poročajo o svojih čustvenih izkušnjah, ne izključuje možnosti, da se njihova čustva pojavijo na neki drugi stopnji osveščenosti ali v tako imenovani fenomenalni zavesti. Razvojni znanstveniki so dokazali, da se dojenčki, ki še ne govorijo in imajo izkušnje s predmeti in dogodki, odzivajo in komunicirajo o predmetih ter dogodkih na neverbalen, vendar razumljiv način (npr. Claxton, 2003, v Izard, 2009).

Otroci, ki že znajo govoriti, lahko povedo, kaj jih vznemirja ali razjezi, zato jim ni treba komunicirati samo z neverbalnimi izrazi in gestami (Kopp, 1992, v Oatley in Jenkins, 1996), kar pa pomembno vpliva na njihov odnos s starši in njihovo izražanje čustev. Velik vpliv ima

tudi otrokova mobilnost – ko se dojenčki začnejo gibati naokrog, se zelo zmanjša potreba po opozarjanju nase (Campos, Kermoian in Zumbahlen, 1992, v Oatley in Jenkins, 1996).

Pri otrocih se najprej pojavijo temeljna čustva, ki so značilna za višje primate, kasneje pa se razvijejo kompleksna čustva, ki so specifično človeška (Milivojević, 2008). V zgodnji fazi razvoja se temeljna prijetna čustva pojavljajo pogosto in s tem olajšajo raziskovanje ter učenje pa tudi druženje in navezanost na druge (Izard, 2007). Izražanje neprijetnih temeljnih čustev postane z zrelostjo in kognitivnim razvojem manj pogosto, kar je opazno že pri tri- ali štiriletnih otrocih (Denham, 2003, v Izard, 2007). Jok je pri malčkih manj intenziven in traja manj časa kot pri dojenčkih. Intenzivna jeza je najbolj pogosta v drugem letu, kasneje pa njena pogostost upade (Goodenough, 1931, v Oatley in Jenkins, 1996).

1.3.2 Razvoj prepoznavanja in posnemanja čustev

Dojenčki so v prvih mesecih sposobni prepoznati različna čustva svojih skrbnikov, predvsem po tonu njihovega glasu (Oatley in Jenkins, 1996). Od petega meseca dalje lahko razločijo čustveno zaznamovana sporočila, ki nakazujejo odobravanje ali prepoved tako s strani staršev kot drugih ljudi. Ob odobravanju se odzovejo bolj pozitivno, ob prepovedi pa bolj negativno (Fernald, 1993, v Oatley in Jenkins, 1996). Pri sedmih mesecih so zmožni povezati mimiko in glas pri drugih ljudeh. Ko so stari eno leto, že lahko sodelujejo v bolj kompleksni socialni interakciji (Oatley in Jenkins, 1996).

Možgani so se med evolucijo razvijali in povečevali kompleksnost, dokler ni prišlo do učenja s posnemanjem, ki je postalo pomembno orodje v človeškem repertoarju in način pridobivanja ustaljenih čustvenih vzorcev. Tudi novorojenčki lahko prepoznajo in posnemajo preprosto obrazno mimiko (Meltzoff in Moore, 1994, v Izard, 2009), ki je sestavni del čustvenih izrazov, ki jih otroci prikazujejo kasneje v otroštvu (Izard, 1995, v Izard, 2009). Med zgodnjo ontogenezo se majhen otrok začne pretvarjati v igri in z delovanjem domišljije se krepijo vzorci čustev ter misli, ki olajšajo kognitivni in socialni razvoj (Izard, 2009). Otroci pri starosti treh let kažejo veliko spretnosti za oponašanje s pomočjo iger posnemanja in učenja socialno-čustvenih spretnosti s prevzemanjem vlog oseb, ki so veliko starejše od njih ter imajo precej več znanja, spretnosti in izkušenj. Tako se prepletajo filogenetski prenos in zelo

sposobnost za učenje s posnemanjem, kar sčasoma privede do tega, da se čustveni vzorci prenesejo in različno utrdijo (Jabłonka in Lamb, 2005, v Izard, 2009). S posnemanjem izraznega vedenja druge osebe se aktivirajo živčni in senzomotorični procesi, ki povečajo verjetnost doživljanja enakih čustev (in akcijske tendence), kot jih doživlja oseba, ki jo posnemajo (npr. Niedenthal, 2007, v Izard, 2009). Mlajši otroci, ki oponašajo pozitivne čustvene izraze in pozitivne interakcije svojih staršev, s tem krepijo razvoj čustvenih vzorcev, ki so pomembni pri socialnih spretnostih (Izard, 2009).

1.3.3 Razvoj razumevanja vzrokov za čustva

Oatley in J. Jenkins (1996) ugotavljata, da otroci med drugim in tretjim letom starosti zelo razvijajo jezik, ki vključuje tudi izraze za čustva, in sposobnost za komuniciranje z drugimi o čustvih. Otroci v tem obdobju že lahko razmišljajo o vzrokih za čustva in o tem, kako jih uravnavati. Mlajši otroci bodo čustva prej opisali kot spremembo v vedenju ali izraza na obrazu kot pa z vidika doživljanja čustev. Prav tako bodo prej ocenili, da čustvo sproži zunanja situacija, kot pa da je povezano z mentalnimi procesi in tem, kar si oseba želi in verjame.

Tri- ali štiriletni otroci že znajo navesti razloge za doživljanje čustev drugih ljudi ali domišljijskih likov, pri čemer se navežejo na njihove cilje ali želje, čeprav se omenjene zmožnosti v večji meri razvijejo v srednjem otroštvu (Smrtnik Vitulić, 2007). Ko otroci razumejo, da je specifično čustvo posledica zastavljenih ciljev, potem tudi zmorejo napovedati, ali se bo glede na (ne)dosežen cilj osebe izrazilo prijetno ali neprijetno čustvo (Oatley in Jenkins, 1996).

Fabes, N. Eisenberg, M. Nyman in Q. Michealieu (1991, v Oatley in Jenkins, 1996) so izvedli študijo, v kateri so tri-, štiri- in petletne otroke spraševali po vzroku za čustva pri drugem otroku. Med triletniki je 55 % otrok kot vzrok za neprijetna čustva navedlo zunanji dejavnik, 45 % pa jih je podalo razlago, ki se je navezovala na psihično stanje drugega otroka oziroma na to, da ni dosegel svojega cilja. Otroci so podali več razlag, vezanih na cilj, za neprijetna čustva kot za prijetna čustva. Če so bila čustva zelo intenzivno izražena, so jih tudi lažje povezali s psihološkim stanjem drugega otroka. Raziskava je pokazala, da predšolski otroci že

lahko razumejo, da se notranji svet drugih ljudi razlikuje od njihovega. Sposobnost z leti narašča, toda veliko otrok je sposobnih tega razumevanja že pri treh letih.

1.3.4 Razvoj uravnavanja čustev

Otrok se uravnavanja čustev začne učiti na osnovi izkušenj, ki jih pridobi z uravnavanjem čustev s pomočjo skrbnikov, na primer ko ga starši mirijo in tolažijo, kar otrok počasi ponotranji. Dojenček v prvih mesecih teži k stabilnosti čustev in delovanja. Ko postane preveč vznemirjen, potrebuje pomoč pri tem, da se pomiri. Jok ima trajen in močan vpliv na starše, zato se ga trudijo zmanjšati in otroka vzamejo k sebi, ga pomirjajo, zibljejo itd. ter na ta način otroku pomagajo uravnati čustva (Kopp, 1989, v Oatley in Jenkins, 1996).

Otrok nekaj mesecev kasneje čustva jasno izrazi in v odnosu s skrbnikom postane bistvena socialna interakcija. Z razvojem nevroloških sistemov začenja otrok nekatera čustva uravnavati, hkrati pa postane sposoben pomiriti samega sebe. Proti koncu otrokovega prvega leta postane osrednjega pomena navezanost na druge. V tem obdobju se čustva, kognicija in vedenje otroka organizirajo tako, da zagotovijo bližino in čustveno dostopnost skrbnika.

Miselne predstave se oblikujejo glede na to, kdaj, kje in kako je skrbnik dostopen, otrok in skrbnik pa prilagodita svoja čustva glede na to, kar lahko pričakujeta drug od drugega (Cicchetti, Ganiban in Barnett, 1991, v Oatley in Jenkins, 1996).

Razvoj samouravnavanja čustev se začne, ko otrok začenja nase gledati kot na samostojno bitje. Procesi uravnavanja se pomaknejo od prevladujočih senzomotoričnih procesov k simboličnim. Otroci začnejo razmišljati o dogodkih, zmožni so različnih interpretacij in pomiritve z mislijo (Cicchetti idr., 1991, v Oatley in Jenkins, 1996). Samouravnavanje čustev v smislu vzdrževanja optimalne ravni čustvenega vzburjenja in situacijam primernega izražanja čustev otrokom omogoča prilagodljivo odzivanje v raznolikih socialnih situacijah, ki ga drugi ljudje sprejemajo in odobravajo (Zupančič in Kavčič, 2011). Ob tem je treba poudariti, da se popolno ponotranjenje uravnavanja čustev ne zgodi v otroštvu in da ljudje tudi v odrasli dobi pogosto potrebujejo podporo bližnjih pri uravnavanju čustev (Oatley in Jenkins, 1996).

1.4 Čustva v vrtcu

V Kurikulumu za vrtce (1999), ki je nacionalni dokument in predstavlja strokovno podlago za delo v vrtcih, je v poglavju o razvoju in učenju v predšolskem obdobju zapisano, da se psihični procesi (na primer čustva, govor, mišljenje, socialna kognicija) razvijajo v vseh razvojnih obdobjih ter da so posamezna področja razvoja med sabo prepletena, saj gre za vzporednost in povezanost med različnimi psihičnimi funkcijami. »Predšolska vzgoja v vrtcu mora graditi na otrokovih zmožnostih in ga voditi k pridobivanju novih doživetij, izkušenj, spoznanj, tako da predenj postavlja smiselne zahteve oz. probleme, ki vključujejo otrokovo aktivno učenje, mu omogoča izražanje, doživljanje ter ga močno čustveno in socialno angažira« (Kurikulum za vrtce, 1999, str. 10).

V vrtcu mora biti dovolj časa za pogovor, pripovedovanje, razlago, opisovanje ter tudi dramatizacijo in igro vlog, saj je za otroka in njegov čustveni, socialni ter spoznavni razvoj bistvenega pomena, da razvije jezikovno zmožnost, torej zmožnost tvorjenja in razumevanja besedil v različnih govornih položajih ter za različne potrebe. Otroci se tako v predšolskem obdobju učijo sporočati svoje izkušnje, čustva, vedenja na različne načine, učijo se razumeti načine, kako drugi sporočajo in predstavljajo lastne izkušnje, ter spoštljive in vljudne komunikacije. Pri izbiri socialne zvrsti jezika je bistveno ustvarjanje ugodne čustveno- socialne klime (Kurikulum za vrtce, 1999).

1.4.1 Vloga vzgojitelja

M. Bergant (1983) poudarja, da vzgoja otrok ni samo poučevanje oziroma razvijanje otrokovih miselnih sposobnosti, ampak mora zajeti celotno otrokovo osebnost. Poleg telesa in razuma mora torej upoštevati tudi razvoj otrokovih socialnih čustev, saj bomo prav na otrokovo čustveno doživljanje naslonili vso socialno, moralno in estetsko vzgojo. Upoštevati moramo otrokove prirojene sposobnosti in posebnosti ter gledati na otroka kot na svojevrstno, a enakovredno osebnost. Čustvenega in socialnega razvoja predšolskega otroka ne smemo podcenjevati. Socialno okolje – predvsem socialni stiki z njegovimi starši in vzgojitelji – v otrokovem zgodnjem otroštvu je ključno za njegov nadaljnji razvoj.

Otrokova čustva so v zgodnjem otroštvu še precej nestalna, se hitro menjavajo in so zelo odvisna od otrokove okolice ter ravnanja z njim, zato jih lahko odrasli do neke mere usmerjamo, vodimo, razvijamo in uravnavamo (Bergant, 1983). Prvi korak k spoznavanju čustev naj bo razvijanje otrokove sposobnosti, da bo svoja čustva lahko ubesedil, zato naj imajo otroci veliko priložnosti za pogovor o svojih čustvih v varnem in sprejemajočem okolju. Vzgojitelj lahko otroku pomaga tako, da ga posluša, pokaže razumevanje in sprejemanje njegovih čustev ter mu pomaga razlikovati med čustvi, mislimi in vedenjem (Akin, Cowan, Palomares in Schilling, 2000).

T. Akin idr. (2000) menijo, da moramo otroke naučiti, da niso »dobri« le takrat, ko občutijo veselje, zadovoljstvo in druga prijetna čustva, in da niso »slabi«, ko doživljajo neprijetna čustva, kot sta jeza in strah. Čustev z moralnega stališča ne smemo označiti kot dobra ali slaba oziroma v etičnem smislu kot pravilna ali napačna. Če otroci mislijo, da so neprijetna čustva slaba ali nenaravna, potem lahko pridejo do zaključka, da so sami slabi ali da je kaj narobe z njimi. Zato je pomemben pogovor tako o prijetnih kot o neprijetnih čustvih, saj se na ta način začnejo zavedati, da je naravno in sprejemljivo, da doživljajo in izražajo vsa čustva. Ko otroci delijo čustva z drugimi, spoznajo, da neprijetnih čustev ne doživljajo le oni in da je vsak človek kdaj nesrečen, jezen, užaljen, prestrašen ali osramočen.

V Kurikulumu za vrtce (1999) je zapisano, da v interakcijo med vzgojiteljem in otroki sodijo:

– pogostost pozitivnih interakcij (nasmeh, dotik, prijem, govorjenje v višini otrokovih oči),

– odzivanje na otrokova vprašanja in prošnje,

– spodbujanje k zastavljanju vprašanj, razgovoru, udeleženosti, – spodbujanje k delitvi izkušenj, idej, počutja,

– pozorno in spoštljivo poslušanje,

– pozitivna navodila in usmeritve (spodbujanje zaželenega vedenja, preusmerjanje otroka na bolj sprejemljive dejavnosti in vedenje, reševanje konfliktov na socialno sprejemljiv način, konsistentna in zelo jasna navodila, brez kritike, kazni in ponižanja),

– spodbujanje ustrezne (upoštevajoč otrokovo starost) neodvisnosti.

1.5 Čustva in spol

1.5.1 Biološke razlike

Živčne strukture za nastanek čustev so v limbičnem sistemu, ki je povezan s prefrontalnim korteksom (Štrucl, 2016), zadolženim za uravnavanje čustev, kot je prikazano na Sliki 2.

Slika 2: Nevrofiziološki proces čustev v možganih (A new psychological model for the practical application of emotional intelligence, 2016)

V limbičnem sistemu je najpomembnejši kompleks povezav z osrednjo strukturo amigdalo, ki naj bi bila center čustvenega delovanja v možganih. Amigdala je sestavljena iz dveh kot mandelj velikih skupkov med sabo povezanih skladov celic, ki sta nameščena na vsaki strani možganskih hemisfer. Vpletena je v asociacije različnih čustev (predvsem strahu) z različnimi stanji organizma v odnosu do trenutnega okolja (LeDoux, 1989, v Smrtnik Vitulić, 2007;

Štrucl, 2016). Amigdali pravimo tudi center za preživetje, saj sproži reakcijo boj ali beg, in sicer tako, da hipoma oceni nevarnost situacije. Desna amigdala je bolj aktivna pri moških, medtem ko je leva bolj aktivna pri ženskah in anksioznih osebah ne glede na spol.

Prefrontalni korteks, ki je del frontalnega režnja, je sedež kognitivnega (racionalnega) nadzora doživljanja in vedenja. S tem, ko prepoznava razlike med realnim in navideznim, usmerja odzivanje nižjih centrov (Nevropsihološka podlaga izgorelosti, 2016; Pathophysiology of anxiety, 2016).

Možganska lateralizacija oziroma specializiranost možganskih hemisfer ima pomembno vlogo pri čustvenih procesih (Woolfolk, 2002, v Smrtnik Vitulić, 2007). Tucker (1981, v

Vizualni korteks

Amigdala

Limbični sistem – boj ali beg, avtomatični odziv

Oko Prefrontalni korteks –

uravnavanje čustev

Lamovec, 1984) omenja številne raziskave, ki so jih izvedli na osebah s poškodbami desne možganske hemisfere, ki so pokazale, da se te osebe težje spominjajo čustveno obarvanih dogodkov, slabše presojajo izraze na obrazu drugih ljudi, njihov glas je čustveno manj izrazit in slabše prepoznavajo čustva v glasu drugih. Ženske naj bi v povprečju kazale manj hemisferne specializiranosti kot moški (Woolfolk, 2002, v Smrtnik Vitulić, 2007).

S. Witleson (1976, v Pease in Pease, 2003; v Maynard, 2004) je opravila preizkuse, s katerimi je ugotavljala, kje so območja za čustva v možganih pri moških in ženskah. Čustveno nabite posnetke je najprej prek levega očesa in ušesa pošiljala v desno možgansko hemisfero, potem pa prek desnega očesa in ušesa v levo možgansko hemisfero. S posnetkov možganov (Slika 3) je bilo razvidno, da so pri moških nevronske povezave za čustva umeščene pretežno na dveh točkah desne možganske hemisfere, pri ženskah pa na številnih točkah obeh možganskih hemisfer. Moški naj bi tako lahko v pogovoru uporabili logiko in besede (leva možganska hemisfera), ne da bi čustva vplivala na njihovo sklepanje. Pri ženskah pa se lahko informacije zaradi večjega števila nevronskih povezav za čustva v obeh možganskih hemisferah izmenjujejo med hemisferama. Poleg tega naj bi bile nevronske povezave za čustva pri ženskah bolj integrirane v levi možganski hemisferi, kjer so centri za jezik, zaradi česar morda ženske čustva lažje ubesedijo.

Slika 3: Nevronske povezave za čustva v možganih pri moških in ženskah (Pease in Pease, 2003)

Leva in desna možganska hemisfera sta povezani s šopom živčnih vlaken, imenovanim komisurno nitje (tudi prečnik ali greda) ali corpus callosum (Slika 4), po katerih poteka komunikacija in izmenjava podatkov med možganskima hemisferama (Hayes in Orrell, 1998;

Pease in Pease, 2003). L. S. Allen, Richey, Chai in Gorski (1991) so ugotovili, da je corpus

Čustva pri moških Čustva pri ženskah

raziskav povzameta, da omenjena razlika ženskam omogoča za 30 % več povezav med levo in desno možgansko hemisfero. Conor (2013) pravi podobno, in sicer da pri moških poteka večina nevronskih povezav v možganih med sprednjim in zadnjim delom iste možganske hemisfere, pri ženskah pa med levo in desno možgansko hemisfero čez corpus callosum. To naj bi se pri moških odražalo v boljši prostorski zaznavi in motoričnih sposobnostih, pri ženskah pa v boljši jezikovni sposobnosti in intuiciji. L. S. Allen idr. (1991) so ugotovili tudi, da pri otrocih in mladostnikih, starih od dveh do šestnajst let, med spoloma ni bistvene razlike v širini corpus callosuma.

Slika 4: Corpus callosum v možganih človeka (Pease in Pease, 2003)

Spolni hormoni so v različnih koncentracijah prisotni pri ženskah in moških že od otroštva.

Razlike v njihovi koncentraciji so v otroštvu zelo majhne, v adolescenci in odrasli dobi pa se povečajo (Hetherington in Parke, 1999, v Marolt, 2009). Hormoni lahko vplivajo na obnašanje, osebnost in čustva, saj je aktivnost raznih hormonov tesno povezana z aktivnostjo živčnega sistema. Poskusi na živalih kažejo na povezavo med androgeni (moškimi spolnimi hormoni) in agresivnim vedenjem, vendar je študije metodološko sporno uporabljati kot dokaz, da moškemu in ženskemu vedenju »vladajo« hormoni (Haralambos in Holborn, 1999).

1.5.2 Spolni stereotipi

Spolni stereotipi so prepričanja o tem, kaj je značilno za posamezni spol (Golombok in Fivush, 1998, v Marjanovič Umek, 2011). Stereotipna prepričanja o značilnostih določenega spola obstajajo v vsaki družbi, posledica tega pa je različna vzgoja deklic in dečkov. Spolni stereotipi preprečujejo ustvarjanje enakopravnih odnosov med moškim in žensko, saj naj bi bila predstavnika dveh različnih kategorij, ki sta zasnovani na predpostavki o prirojenih razlikah med spoloma. Posameznik je označen za drugačnega, če ne izpolnjuje pričakovanj v skladu s spolnimi stereotipi, iz česar je mogoče sklepati, da imajo stereotipi lahko

Corpus callosum,

»kabel« živčnih vlaken, ki povezuje možganski hemisferi

destruktivno delovanje na posameznika in njegov položaj v družbi (Maleš, 1988, v Dvojmoč, 2008). Biološke razlike bi bile lahko odgovorne za razlike v vedenju moških in žensk ter za različne vloge v družbi, Stroller (1986, v Haralambos in Holborn, 1999) pa loči med družbenim in biološkim spolom, in sicer pravi, da če za biološki spol uporabljamo izraza

»moški« in »ženska«, potem sta za družbeni spol ustrezna termina »moškost« in »ženskost«.

To pomeni, da ni nujne povezanosti med biti moški in se obnašati na »moški« način, enako pa velja tudi za žensko.

Po mnenju Z. Šadl (1999) je eden najbolj razširjenih in pogostih stereotipov, da so ženske v primerjavi z moškimi bolj čustvene, bolj izpostavljene vplivom čustev in da čustva težje skrivajo. Avtorica meni, da so razlike med spoloma glede čustev v tem, da so ženske v primerjavi z moškimi bolj pripravljene priznati in govoriti o svojih ali tujih čustvenih stanjih ter da čustvom drugih ljudi namenjajo več pozornosti in tudi v večji meri kot moški razmišljajo o čustvih (svojih in čustvih drugih). Pravi, da je človeška zmožnost čustvovanja, izražanja in nadzorovanja čustev biološko določena ter zato univerzalna, zato ženske niso po naravi nič bolj čustvene od moških, čustva moških pa niso nič manj intenzivna od čustev žensk. Moški in ženska sta čustveni bitji in oba izvajata čustveno delo – ženska predvsem na način izražanja čustev, moški pa na način potlačevanja (stresnih) čustev, s katerimi ne želi obremenjevati okolice in za katera meni, da jih drugi ne morejo razumeti ali ublažiti, pa tudi zaradi prilagajanja kulturnemu idealu moškosti.

Lutz (1990, v Šadl, 1999) pravi, da je »čustvena ženska« v zgodovini prikazana kot šibka, ranljiva, krhka, kar je bilo povezano z racionalizacijo potrebe po zaščiti in discipliniranju žensk, ali pa kot močna, kaotična, nepredvidljiva, neobvladljiva in zato nevarna, kar pa je upravičevalo retoriko nadzora. V obeh primerih je opisovanje čustvenih žensk ideološkega značaja. Z. Šadl (1999) meni, da je s kapitalistično družbo prišlo do ločitve med družino in ekonomijo, s tem pa tudi do spolne delitve v meščanski oziroma sodobni jedrni družini, saj postane izvajanje dejavnosti spolno specifično – moški kot nosilec poklica in ekonomski oskrbovalec družine, ženska pa kot nosilka čustvenega družinskega življenja, gospodinja in vzgojiteljica otrok. Konstrukt o čustvih kot ženskih lastnosti je z negativnim vrednotenjem čustev vzdrževal in utrjeval ideološko ter praktično družbeno podrejenost žensk in njihovo izključevanje iz racionalnih sfer. Kulturni ideali ženskosti in moškosti ter delitev med

je pričakovalo, da razvijajo »ženske« lastnosti, kot so kooperativnost in pripravljenost ustreči drugim, sicer so veljale za manj ženstvene. Moški so se naučili čustva zanikati, potlačiti in prezirati, saj so jih dojemali kot oviro pri ciljno-racionalnem delovanju in kot znak šibkosti.

Pri moških je odprto izražanje čustev – z izjemo jeze ali ponosa – postalo znak pomanjkljive moškosti. Da bi ustvarili učinkovit vtis moškosti (čustvena stabilnost, neranljivost, samonadzor, disciplina), so navzven zanikali čustva, kot so strah, bojazen, zaskrbljenost, negotovost in razočaranje.

Jeza in agresivno vedenje sta v večini družbenih okolij postala del moške vloge, medtem ko je bila jeza iz ženske vloge izključena. Tradicionalne spolne vloge počasi razpadajo in ženske z izražanjem jeze dokazujejo svojo enakopravnost (Milivojević, 2008). V družbeni sedanjosti so vse večja pričakovanja in spodbude k večjemu čustvenemu izražanju moških, toda v zahodnih družbah še danes velja čustveno neekspresivna ženska za »nepravo« žensko, moški, ki zanika in potlači čustva, pa za »pravega« moškega (Šadl, 1999). Zanimiva je eksperimentalna študija, v kateri so klinični psihologi v ZDA opredelili lastnosti, ki kažejo psihično zdravje moških, ki pa niso bile različne le od tistih, ki veljajo za običajne pri ženskah, ampak tudi od tistih, ki so jih opredelili kot »zdrave« pri odraslih osebah, pri katerih spol ni bil določen (Cancian, 1990, v Šadl, 1999).

Odrasli se do otrok že zelo zgodaj vedejo stereotipno, saj različno obravnavajo deklice in dečke. To se je pokazalo v raziskavi Condry in S. Condry (1976, v Matlin, 1999), ko so odrasle osebe prosili, naj si ogledajo videoposnetek devetmesečnega dojenčka in njegovih čustvenih reakcij, ki jih sprožijo različne igrače. Polovici oseb so rekli, da je dojenček deklica, polovici pa, da je deček. Zlasti moški so dojenčka ocenili kot bolj veselega, ko so predvidevali, da gre za dečka, in manj, ko je šlo za deklico. Najbolj očitne razlike v oceni odraslih so bile pri negativnem čustvenem odzivu dojenčka ob igrači pajac v škatli. Iz videoposnetka je bilo razvidno, da je bil dojenček ob tej igrači presenečen in je jokal. Ko so odrasli mislili, da je dojenček deček, so to reakcijo ocenili kot jezo, ko so mislili, da je deklica, pa so isto reakcijo ocenili kot strah.

1.5.3 Spolno diferencirana čustvena socializacija

Poleg spolno stereotipnih prepričanj staršev, ki vplivajo na čustveni razvoj otrok, imajo močan vpliv na spolne razlike tudi kulturna stališča in vrednote. Družbene norme v določeni kulturi narekujejo – med drugim – kako, kdaj in kje naj bi čustva izražali moški in ženske (Underwood, Coie in Herbsaman, 1992, v Brody, 2000). Kulturna pravila – na primer, da dečki ne jokajo ali deklice niso agresivne – lahko vplivajo na skrbnike tako, da se različno odzivajo na dečke in deklice (Brody, 2000).

Starši so motivirani, da vzgojijo otroke, ki bi bili družbeno sprejemljivi (Ruddick, 1982, v Brody, 2000), in socializacija otrok v skladu z družbenimi normami je način, ki poveča možnosti za to. Starši različno poudarjajo »ustreznost« izražanja/doživljanja žalosti in strahu pri deklicah ter jeze pri dečkih (npr. Fivush, 1993, v Brody, 2000). Starši lahko pri otrocih nekatera čustva podkrepljujejo in nagrajujejo (dovoljujejo), druga pa kaznujejo in ignorirajo (prepovedujejo). Tako na primer različno reagirajo na čustva glede na spol otrok oziroma na

»moška« in »ženska« čustva – pri dečkih bodo jezo sprejemali bolj kot žalost in strah, medtem ko je pri deklicah obratno (Milivojević, 2008).

Ko skušajo starši večje čustveno vzburjenje pri dojenčkih moškega spola zatreti, lahko s tem povzročijo, da začnejo dečki izražati čustva bolj premišljeno oziroma jih poskušajo potlačiti (Brody, 2000). Z raziskavo, ki je zajela družine iz petih evropskih in petih ameriških držav z različnim poreklom ter socialno-ekonomskim položajem, je J. H. Block (1973, 1984, v Brody, 2000) ugotovila, da starši pri dečkih poudarjajo nadzor čustev nasploh, pri deklicah pa nadzor nad jezo. Starši so povedali, da hčerke bolj pogosto kot sinove držijo, objemajo, poljubljajo in tudi spodbujajo, da govorijo o svojih težavah. Obstajajo tudi raziskave (npr. Parnell, 1991, v Brody, 2000), ki kažejo na to, da se matere bolj smehljajo svojim hčerkam kot sinovom in sodelujejo v bolj pozitivnih interakcijah s hčerkami kot s sinovi. Matere naj bi tudi lažje vplivale na spremembo čustev pri deklicah kot pri dečkih (Weinberg, Tronick, Cohn in Olson, 1999). Matere pri interakciji s sinovi močno poudarjajo svoje izraze čustev na obrazu, kar dečkom pomaga pri uravnavanju socialnih interakcij in dejavnosti. Zaradi opazovanja poudarjenih čustvenih izrazov pri materi je možno, da se dečki dolgoročno ne naučijo brati subtilnih čustvenih signalov pri drugih ljudeh (Brody, 2000).