Hume: »Eno izm ed najbolj sublimnih vprašanj v filozofiji«
M ed številnim i limericki, ki smešijo p o sam ezne filozofem e, n ajd em o tudi tega, ki govori o H u m u :
C rie d th e m aid : Y o u m u st m arry m e, H u m e!' A s ta te m e n t th a t m a d e David fum e.
H e said: 'In cause a n d effect th e re is a d efect;
T h a t it's m in e you ca n only assu m e.'1
Razvežim o p esnikovo m isel. Služkinja, s k atero je bil H u m e o čitn o v p o stelji i n j e z a n o s ila ,je vzkliknila: 'p o ro čiti se m oraš z m a n o , H u m e'; ob tem p re d lo g u p a j e D avid p o b e s n e l in rekel: 'k e r je m ed vzrokom in u čin k o m n e k a pom an jk ljiv o st, la h k o o tem , d a j e moj (n am reč o tro k ), sam o d o m n e vaš'.
V p ra šan je, ki nas o b te m zanim a, se glasi: o d k o d H u m o v a n e p rip ra v ljen o st, d a bi se p o ro č il s služkinjo? Zakaj ob n jen em p re d lo g u pobesni?
V p esm i im a m o o č itn o opraviti z vzročno zvezo m e d sp oln im aktom in n o seč n o stjo : služkinja H u m u p re d la g a p o ro k o , k er vzrok svoje n o se č n o sti vidi v sp o ln i združitvi z njim , H u m e pa se ni prip rav ljen p o ro č iti z njo, k e r bi s tem p riz n a l, d a j e oče n je n e g a še n e ro je n e g a o tro k a; tega p a n o če p rizn a ti zato, k e r v vzročni zvezi m ed spolnim aktom in nosečnostjo vidi neko
»pom anjkljivost,« zarad i k a te re j e o tem , d a j e prav n ju n a sp o ln a združitev vzrok n je n e n o seč n o sti, m o g o če sam o dom nevati. Razlog H um o ve pobesne- losti in n e p rip ra v lje n o sti, d a bi privolil v p o ro k o , j e p o te m ta k e m prav dejs
tvo, d a služkinja svoj p re d lo g o p ira n a vzročno sklepanje, k i j e vsled n ek e p om an jk ljiv o sti m e d vzro k o m in u čin k o m zgolj d o m n ev an je. Za k a te ro p o m anjkljivost gre?
D a bi se izognili m o re b itn im n esp o razu m o m , m o ra m o n ajp rej poja
sniti, za k a te ro p o m an jk ljiv o st v vzročni zvezi ne gre, se pravi pokazati, k ate
ra p o m an jk ljiv o st m e d sp o ln im aktom in n o sečno stjo ni tista, zarad i k atere služkinja o tem , d a j e o tro k p rav H um ov, lahk o sam o d om n eva. R azlog H u- 1 The Penguin Book of Limericks, ed. by E. O. Parrott (Harm ondsworth: Penguin, 1985), 61.
M iran Božovič
move p o b esn e lo sti in n e p rip rav ljen o sti, d a bi privolil v p o ro k o , n i v b o jazn i o zirom a n e izreče n i predpostavki, d a j e služkinja bržčas b ila v p ostelji tu d i še s kom d ru g im , zdaj pa skuša očetovstvo n a p r titi prav n je m u . D a sam a šte
vilčnost m o žn ih vzrokov - in n eg o to v o st izb o ra m e d njim i - v H u m o v ih o č e h n e m o re predstavljati tiste pom anjkljivosti, zaradi k a te re j e slu žkinjin o vzroč
n o sk lep an je zgolj d o m n ev an je, je ja s n o , zakaj H u m e v p o ro k o n e bi bil p ri
pravljen privoliti n iti v p rim eru , če bi služkinja doslej spala sam o z njim . »Po
m anjkljivost,« ki j o im a v m islih H u m e , to rej o č itn o tiči d ru g je.
Stvar j e torej bolj zapletena. P oskusim o si H u m a predstavljati p r e d so
diščem in si oglejm o njegovo 'sam om orilsko' o b ra m b o : H u m e sp o d b ija oče
tovstvo, v e n d a r p a o b e n e m tega, d a je spal s služkinjo , n e zanika; p re p rič a n j e celo, d a m u za to, d a bi u sp ešn o sp o d b ijal očetovstvo, te g a n e bi bilo tre
ba zanikati niti v p rim e ru , če bi služkinja doslej sp ala sam o z njim .
E d in o , n a kar bi H u m e v takšnem p rim e ru , ko bi d o b e s e d n o vse go
vorilo p ro ti n jem u, lahko o p rl svojo o b ra m b o , bi b ila p rav n jeg o v a te o rija vzročnosti. N ajprej bi rekel, da g re p ri sp o ln i združitvi in n o se č n o sti za d o godka, ki sta entirely loose and separate, povsem n e p o v e z a n a in lo č e n a , p ri če
m er d ru g i zgolj sledi prvem u, m ed n jim a p a ni n ik ak ršn e lastnosti, ki bi d ru g i d o g o d e k k akorkoli povezovala s prvim in ga p re tv o rila v njegov o n e iz b e ž n o po sledico. N ato p a bi nadaljeval: k o lik o r lah k o o zadevi so d im o a priori, bi služkinjino n o seč n o st lahko proizved lo d o b e s e d n o karkoli. Pri sp o ln i z d ru žitvi in nosečn o sti gre torej zgolj za d o g o d k a , ki j u j e služkinja zdru žila v svoji domišljiji.
K ar bi torej H u m e p re d sodiščem zanikal, n i to, d a j e spal s služkinjo, am pak to, d a je n jen o n osečnost proizvedla prav n ju n a sp o ln a združitev. Česa p o d o b n e g a n a m re č n e m o re m o trd iti za n o b e n d o g o d e k , za n o b e n o stvar, saj lahko, strogo vzeto, prav karkoli proizv ed e karkoli d ru g eg a: any thing may produce any thing.2
Če bi H u m u u sp elo svojo o b ra m b o p o d k re p iti z a rg u m e n ti, bi n ajb rž še tako stro g eg a in nepopustljivega so d n ik a p re p rič a l o tem , d a dva v d o m iš
ljiji z d ru ž e n a d o g odka, se pravi d o g o d k a, k i j u z d ru žu je zgolj une idée fixe, pač še n e m o re ta biti dovolj te h te n razlog za tak o u s o d e n k o rak , k o t je p o roka.
P oglejm o, kako je takšna o b ra m b a m o g o ča. H u m e bi za te m e ljn i za
stavek svoje o b ra m b e , k ije v tem , d a s tem , ko re č e m o , d a sta sp o ln a zd ru ži
tev in n o se č n o st zd ru žen i, s tem , ko torej re č e m o , d a prva v naših o č e h n a sto p a k o t vzrok d ru g e oziro m a d ru g a k o t u č in e k prve, m islim o only that they have acquired a connection in our thought, sam o to, d a sta se zdru žili v n a ših m i
- David H um e, A Treatise of H uman Nature (odslej T ), ed. by L. A. Selby-Bigge (O xford:
O xford University Press, 1989), 173.
slih, sicer p rizn a l, d a j e somewhat extraordinary, nekolik o n e n a v a d e n , v en d a r p a bi p ri n je m vztrajal, k e r tem elji n a sufficient evidence, n a zad ostn i razvid
n o sti.3 K atero evidence, k a te ro d o k azn o gradivo im a v m islih H um e?
O b analizi n aše p re d sta v e vzročnosti H u m e n ajp rej ugotavlja, d a gre za k o m p le k sn o , sestavljeno predstavo, ki sestoji iz tre h en o stav n ih predstav, n a m re č iz p re d sta v stičnosti, z a p o re d n o sti in m oči ali n u jn e zveze.
K er se » p re d m e ta , ki ju im am o za vzrok in u čin ek, stikata«, m o ra n a ša p re d sta v a vzro čn o sti vsebovati predstavo contiguity, stičnosti. Za dva o d d a lje n a p re d m e ta , se pravi za p re d m e ta , k ij u razdvaja n e k a d o lo č e n a razd a
lja, za k a te r a je videti, d a d e lu je ta d ru g n a d ru g eg a, pa »ob p re tre su navad no u g o to v im o , d a ju p o vezuje veriga vzrokov, ki se stikajo d ru g z d ru g im in z o d d a lje n im a p re d m e to m a « ( T 75).
K er j e » p re d m e t, ki ga im e n u je m o vzrok, v času pred p re d m e to m , ki ga im e n u je m o u čin ek « ( T 155), m o ra naša p redstav a vzročnosti vsebovati tu d i p re d sta v o succession, za p o red n o sti.
K er p a se » n ek p re d m e t lahko stika z d ru g im i n j e v času p re d njim , n e d a bi ga im eli za njegov vzrok« ( T 7 7 ) , j e ja sn o , d a p red stav i stičnosti in z a p o re d n o sti še n e izčrp ata n aše predstave vzročnosti. Za to, da bi lahko dva p re d m e ta v n aših o č e h n asto p ila k o t vzrok in učinek , je n a m re č p o tre b n o še nekaj več: p o H u m o v e m p re p rič a n ju j u m o ra odlikovati še power or neces
sary connexion, m o č ali n u jn a zveza. H u m e im a o b tem v m islih tisto m oč, d e
lovanje, u č in k o v an je , k i j o n av a d n o p rip isu jem o vzrokom , ko pravim o, d a
»proizvajajo,« »povzročajo« učin k e, se pravi tisto »lastnost, ki veže u č in e k z vzro k o m in p re tv o ri e n o v n eiz b e ž n o p osledico drugega« (R 107). H um o va p o z o rn o s t b o v prvi vrsti veljala prav tej predstavi; prav ta pred stav a b o v n je
govih o č e h k lju č n e g a p o m e n a : pravi nam reč, d a je vprašanje, ki zadeva m oč in d elo v an je vzrokov, one o f the most sublime questions in philosophy, e n o izm ed najbolj s u b lim n ih v filozofiji (7"156).
K er so p o H u m u »vse n aše predstave zgolj p o sn etk i naših vtisov« (R 107), k e r » n o b e n e p re d sta v e n i m ogo če p o p o ln o m a ra zu m eti, če ji n e sle
d im o d o n je n e g a izvira in n e p re tre se m o tistega vtisa, iz k a te re g a izhaja« ( T 74-5), in ker, stro g o vzeto, »ne m o re m o m isliti n a kaj, k a r n e bi prej o b č u ti
li bo d isi z z u n a n jim i ali n o tra n jim i čutili« (R 107), m o ra m o za to, d a naše razm išljan je o v zro čn o sti n e bi bilo b re z p re d m e tn o , poiskati tiste vtise, ka
te rih p o sn e tk i so p re d sta v e stičnosti, za p o red n o sti in m o či ali n u jn e zveze.
Z vtisom a stičn o sti in z a p o re d n o sti ni n o b e n ih težav: vsakokrat znova sta n a m re č d o s to p n a n ašim zu n a n jim ču tilom - to, d a se dva p re d m e ta sti
k a ta v času in p ro s to ru , in d a j e tisti, ki ga im e n u je m o vzrok, v času p re d ti
Prim . David H u m e, Raziskovanje človeškega razuma (odslej R), prev. Z denka in Frane Je rm a n (Ljubljana: Slovenska M atica, 1974), 118.
M iran Božovič
stim, ki g a im en u jem o učinek, j e p o H u m o v ih b e se d a h m oč n e p o s r e d n o zaz
n a ti (T 1 5 5 ).
Z ap le te p a se z vtisom m oči ali n u jn e zveze, d o k a te re g a se n a ta n a čin n e m o re m o d okop ati: to, d a se dva p re d m e ta stikata, in d a j e e d e n p r e d d ru g im , j e n a m re č tu d i »vse, k ar se kaže z u n a n jim ču tilo m « (R 108).
S lužkinja po n oči, ki j o j e preživela s H u m o m , p rič a k u je n o se č n o st.
T orej nekaj že m o ra v edeti o tem , kak o se r e p r o d u c ir a človeška vrsta. S am o n je n o verovanje, d a b o spolni združitvi sled ila n o se č n o st, j e že d o k az za to, d a te sekvence n e doživlja prvič. Z d ru g im i b e se d a m i, sekvenca s p o ln a z d ru ž ite v /n o s e č n o st v n je n ih o če h že n a s to p a k o t constant conjunction, k o t s ta ln a zveza m e d dvem a izb ra n im a d o g o d k o m a.
S taln a zveza n e p o m e n i tega, d a bi b ila dva d o g o d k a k ak o rk o li n o tr a nje p o v ezan a - d o g o d k a sta, stro g o vzeto, še v e d n o »povsem n e p o v e z a n a in ločena« —, pač p a p o m e n i sam o to, d a sm o p o d o b n a d o g o d k a že v e č k ra t vi
deli n a sto p a ti skupaj, e n e g a ob d ru g e m , e n e g a za d ru g im ; to rej že v eč k rat sm o j u videli u telešati o d n o sa stičnosti in z a p o re d n o s ti. S ta ln a zveza p o te m takem ni n e k nov, tretji o d n o s m e d sam im a d o g o d k o m a , p ač p a o d n o s m e d dvojicam i p o d o b n ih dogodkov, ki sam e u te le ša jo o d n o s a stičn o sti in z a p o redn o sti. Z en o b esedo, stalna zveza p o m e n i zgolj pon avljanje d o lo č e n ih sek
venc.
S ta ln a zveza m e d sp o ln o združitvijo in n o se č n o stjo ustvari v n as tako im e n o v an o union in the imagination, zvezo v dom išljiji ( T93 ), in sicer zvezo m e d p redstavo sp o ln e združitve in p re d sta v o n o seč n o sti. V e n d a r p a sam o s tem še ni m ogoče zadovoljivo razložiti vsega d o g a ja n ja v slu žk in jin em d u h u . Služkinja n a m re č p o noči, k ijo j e preživela s H u m o m , n im a zgolj p re d sta v e n o sečn o sti, am p ak nekaj več: če bi n a m re č im ela zgolj p re d sta v o n o s e č n o sti, bi to p o m e n ilo , d a n a n o se č n o st zgolj m isli o z iro m a si j o zam išlja - služ
kinja p a n o se č n o st o č itn o p ričak u je, v erjam e v n je n n a sto p , v n je n obstoj.
T orej se v n je n e m d u h u dogaja še nekaj več.
Ko s e j e služkinja n a tem elju svoje izkušn je iz p re te k lo sti - d e n im o , d a g re v našem p rim e ru zgolj za tradition orale, za u s tn o izročilo - d o k o p a la d o stalne zveze m ed spolnim ak to m in n o se č n o stjo , o b n a sto p u , o b svežem vtisu p rv e g a d o g o d k a, pričak u je d ru g e g a , torej v erjam e, p rič a k u je , d a b o spo lni združitvi sledil its usual attendant, n je n o b ičajn i sprem ljevalec, se p ra vi n osečnost.
T isto, kar s e je m oralo zgoditi v n je n e m d u h u , d a n a n asto p , obstoj n e česa, k ar še ni d an o n jen im čutilom , n e le misli, pač p a v n asto p , obstoj tega celo verjam e, ni p o H u m u nič d ru g e g a k o t tole: svež vtis sp o ln e združitve j e v n je n e m d u h u okrepil, oživil tisto predstavo, k ije v p re te k lo sti n a sto p a la v zve
zi z njim; okrepil, oživilje torej predstavo običajnega sprem ljevalca sp o ln e zdru-
žitve in j o s tem sp re m e n il v pričakovanje, v verovanje. V erovanje n am re č po H u m u ni n ič d ru g e g a k o t zgolj o krepljena, oživljena predstava.
Če to rej n a n o s e č n o s t zgolj m islim o, p o sed u jem o pač predstavo, k ije šibkejša, m an j živa o d sam eg a vtisa nosečnosti; če p a n o se č n o st p riča k u je
m o , če v erja m em o v n je n n a sto p , obstoj, im am o n ek o p redstavo, k ije sicer še v e d n o šibkejša, m anj živa o d vtisa, ki bi sprem ljal n asto p stvari sam e, a ven
d a r m o čn ejša , živahnejša o d sam e m isli n a nosečnost.
V e n d a r p a to še n i vse. S lužkinja n a m re č n e pričak u je sam o tega, da b o sp o ln i združitvi sled ila n o seč n o st, pač p a verjam e, d a b o d o n osečn o sti prišlo prav zaradi sp o ln e združitve, p re p rič a n a je , d a do n osečn o sti ne bi priš
lo, če p re j n e bi prišlo d o sp o ln e združitve. Z e n o b esed o , verjam e, p re p ri
č a n a je , d a d o n o se č n o sti p re p ro s to mora priti, d a j e torej n o se č n o st neiz
b ež n a, n u jn a p o sle d ic a sp o ln e združitve.
T o p a j e seveda n ek aj, česar n a ozadju staln e zveze n ik a k o r n i m o g o če v ce lo ti razložiti. Z d ru g im i b esed am i, če bi služkinja im ela v m islih sam o constant conjunction, sta ln o zvezo, in n e necessary connexion, n u jn e zveze, p o tem H u m u p o ro k e n a jb rž n e bi pred lag ala; torej ne bi bila p re p rič a n a , d a j e o tro k H u m o v , n e bi b ila p re p rič a n a , d a g a je n ju n a sp o ln a združitev d e
ja n s k o proizved la. P o d o b n o k o t najb rž n ih če ne bi bil p rip rav ljen verjeti, d a dejstvo, d a u r a o d b ije p o l osm ih , »proizvede« p o ročila. T u d i ta dva d o g o d k a sta staln o p o v ezan a, se tako reko č stikata, e d e n j e p r e d d ru g im , se vztraj
n o , staln o p o n av ljata, n ista p a seveda n u jn o p ovezana - začetka p o ro č il ni pro izv e d el za d n ji u d a re c u re . V e n d a r p a j e res, d a ob za d n jem u d a rc u u re vsi s a m o d e jn o p rič a k u je m o začetek poročil.
Kako se to rej o b n a ša služkinja, ko trdi, d a j e sp o ln a združitev s H u m o m proizv ed la, povzročila, ustvarila n je n o nosečn o st, ko torej vzro čno st o z iro m a n u jn o zvezo vidi m e d sam im a dogodkom a?
S lužkinja se, razum ljivo, o b n a ša tako, k o t d a bi bil n je n sklep, d a bo sp o ln i združitvi m o ra la sled iti no sečn o st, odvisen od n u jn e zveze, ki n e o d visno o d n je n e g a d u h a o b staja m e d d o g o d k o m a. Seveda se v p o d o b n ih p ri
m e rih prav vsi o b n a ša m o tako - in to povsem sam o d ejn o , čeprav za to, k o t b o m o videli, n im a m o p rav n o b e n ih utem eljen ih razlogov, zlasti p a n e razum skih razlogov.
P o H u m u bi n a m re č veljalo ravno o b ra tn o : sam a n u jn a zveza, ki o b staja zgolj v n je n e m d u h u , n e p a v p re d m e tih oziro m a d o g o d k ih zunaj n je ga, j e odv isn a o d teg a sklepa. N u jn a zvezaje n am re č n a ta n k o tisto, k a r d u h ču ti tak ra t, ko vsled n e k e p riu č e n e , sam o d ejn e m e h a n ik e z e n e g a d o g o d k a, s sp o ln e združitve p re id e n a d ru g e g a, n a nosečnost: k a r n a m re č ob tem d u h čuti, j e p rav n jeg o v a la stn a d e te rm in ira n o s t o ziro m a d o lo čen o st, d a z e n e ga d o g o d k a p re id e n a njeg o v eg a o b ičajn e g a sprem ljevalca - determination o f
M iran Božovič
the m ind to pass from one object to its usual attendant ( T165). Sam a ta d e te r m i
n ira n o st o ziro m a d o lo č e n o st p a je tisti vtis, k a te re g a šibkejši p o s n e te k je n a ša p re d stav a m oči ali n u jn e zveze. G re to rej za n aš n o tra n ji vtis, za vtis n e č e sa, k ar s e j e zgodilo v naši n o tra n jo sti, v n a še m d u h u , in n e m e d sa m im a d o g o d k o m a o ziro m a z u n a n jim a p re d m e to m a .
In to p o m e n i H u m ova trditev, that the necessary connexion depends on the inference, instead of the inference's depending on the necessary connexion, d a j e n u jn a zveza odvisna o d sklepa, n e p a sklep o d n u jn e zveze ( T 88). Po H u m u n i n e k o vn ap rejšn je p re p rič a n je , verovanje, n e k sklep, d a sp o ln i akti p o v zro čajo n o sečnost, tisto, k ar služkinjo pripravi d o tega, d a p o n o či, ki j o j e p re živ ela s H u m o m , p ričak u je nosečn o st. N a sp ro tn o , prav n a r o b e j e res: k e r p o sp o l
n e m ak tu p riča k u je nosečn o st, k e r p o s p o ln e m ak tu ču ti d e te rm in ira n o s t, d o lo č e n o st d u h a , d a p reskoči n a n o se č n o st, začen ja verjeti, d a sp o ln i akti povzročajo nosečnost.
Kar se torej v n je n e m d u h u d e ja n sk o d o g aja, j e tole: ko č u ti d e te r m i
n ira n o st d u h a , d a z e n e g a d o g o d k a preskoči n a njegov ega o b ičajn e g a sp re m ljevalca, j e prav to tisti vtis, k atereg a šibkejši p o s n e te k je p re d stav a n u jn e zve
ze; zdaj p a to n u jn o zvezo, ki zrcali nek aj v n je n e m d u h u , p rip iše sa m im a d o g o d k o m a in se o b n a ša tako, k o t d a sp o ln i akti d ejan sk o p ovzročajo, p ro i
zvajajo, ustvarjajo n o sečnost.
N a ta n ačin p a se večina izm ed nas o b n aša večino časa - in to povsem sam odejno. In takšnega obnašanja p o H u m u ni težko razum eti. N ašega d u h a n am re č odlikuje n ek a prav p o seb n a lastnost, n a m re č a great propensity to spread itself on external objects, m o čn o n ag n jen je, d a se ra zp ro stre (o ziro m a razširi) n a zunanje p re d m e te ( T l 67). O b tem širjenju navzven p a naš d u h tem zu n an jim p re d m e to m ozirom a dog o d k o m p ritak n e , p rid e n e tiste n o tra n je vtise, ki se v njem pojavijo v tren u tk u , ko so ti d o g o d k i d an i našim zu n a n jim čutilom .
N u jn o st je torej po H u m u zv ed en a n a rav en tak o im e n o v a n ih s e k u n d arn ih lastnosti. Kadar n ek vidni p re d m e t, recim o vrtnico, sp rem lja n e k vonj, ta vonj seveda sam o d ejn o p rita k n e m o p ra v sam i v rtnici. T orej n ek aj, k a r je n e k o z u n a n je telo s svojimi p rim a rn im i lastn o stm i, ki d ejan sk o p re b iv a jo v njem , proizvedlo oziro m a vzbudilo v naši n o tra n jo sti, tj. vonj, p rip iš e m o sa
m em u p re d m e tu , čeprav take se k u n d a rn e lastn o sti b re z zaznavajočega su b je k ta ni: v onja brez n ašega n o su , stro g o vzeto, ni - če o d m islim o n aše n o s o ve, j e vse, k a r se dejansko dogaja, zgolj g ib an je hlapov, itn. Vonj j e to rej zgolj u čin ek , ki ga v nas proizvedejo p rim a rn e lastno sti. Sam n a sebi, b re z zazn a
vajočega subjekta, p a n e obstaja. N a ta n k o tako j e p o H u m u z n u jn o s tjo ozi
ro m a m očjo: »isto n a g n je n je j e razlog, d a p re d p o sta v lja m o , d a se n u jn o s t in m oč n a h a ja ta in the objects we consider, v p re d m e tih , o k a te rih p re u d a rja m o, not in our mind that considers them, in n e v n aše m d u h u , ki p r e u d a r ja o
n jih ( T 167). V re sn ic i p a g re zgolj za determination of the m ind to pass from the idea o f an object to that o f its ususal attendant, d e te rm in ira n o st d u h a, d a o d p re d stave n e k e g a p re d m e ta p re id e k predstavi njegovega o b ičajn e g a sp re m lje
valca (T 1 6 7 ), torej o d p redstave vrtnice k predstavi vonja, o d predstave spol
n e združitve k p red stav i n o sečn o sti.
L ep zg led H u m o v e g a n a g n je n ja d u h a , d a se ra z p ro s tre n a z u n a n je p re d m e te , k aže n a s le d n ja re sn ič n a zgodba, ki o m en ja zlovešče zavijanje si
re n m e d d ru g o svetovno vo jn o v Veliki B ritaniji.4 N am reč vprašanje j e v tem , zakaj sire n e zavijajo zlovešče? Prebivalci L o n d o n a so se n a m re č o b rn ili n a m e stn e oblasti s p ro šn jo , d a naj siren e ob nevarnosti b o m b n e g a n a p a d a ne bi zavijale tak o zlovešče, a m p a k naj bi raje zaigrale kako bolj p rije tn o , vese
lo in s p o d b u d n o m e lo d ijo , d a ljudi ne bi sp re le te la g ro z a že tisti tre n u te k , ko jih zaslišijo. K je je tak šn o sklep an je k ratkovidno, kje m u spodleti? N a ta n ko v tem , d a sp re g le d a dejstvo, d a zloveščost n i odvisna o d zvoka, ki ga sire
n a o d d a ja , a m p a k o d tega, k a r n apo veduje, ozirom a n a ta n č n e je , od naše n o tra n je re a k c ije n a to, k a r zvok sire n e n ap o v e d u je . K er j e tisto, k ar sire n a n a p o v e d u je , p ra v ilo m a v e d n o nekaj grozljivega, j e povsem vseeno, ali n am to n ap o v e z z o p rn im zavijanjem ali p a z n ek o veselo m elod ijo . T ako d a naj
b rž n e m o re biti p rav n o b e n e g a dvom a o tem , da bi se prebivalci L o n d o n a v p rim e ru , če b i m e stn e o b lasti njihovo p ro šn jo uslišale, prav k m alu znova p rito žili n a d tem , d a tu d i veseli zvoki k o račn ice ali česarkoli d ru g e g a zveni
j o zlovešče. K arkoli j e že tisto, k ar n ap o v e d u je b o m b n i n a p a d , v vsakem p ri
m e ru b o v k ra tk e m času p o stalo zlovešče; in seveda o b ra tn o : ob nap o v ed i k a te re g a k o li v eselega, p rije tn e g a d o g o d k a bi bila prav gotovo še tako nez
n o s n a m e lo d ija o z n a č e n a k o t m ilozvočna itn.
O b k o n c u H u m e a n tic ip ira reakcijo bralcev in sam em u sebi zastavi ta
kle ugovor:
N ezaslišano! D a d elo v an je vzrokov tiči v d e te rm in ira n o s ti d u h a! K ot d a vzroki n e b i delo v ali n e o d v isn o od d u h a in n e bi delovali še n ap re j tu d i v p r im e ru , k o n e bi b ilo n ik je r n o b e n e g a d u h a , ki bi o n jih razm išljal ozi
r o m a sklepal. D elo v an je m isli j e lahko odvisno o d vzrokov, n ik a k o r p a d e lo v a n je vzrokov n e m o r e b iti odvisno o d misli. S tem n a m re č sp rev ra
č a te n ara v n i r e d in tisto, k a r j e dejan sk o p rv o tn eg a, postavljate za d r u g o tn o . V sak ršn o d elo v a n je te rja u stre z n o m o č - in ta m o č m o ra b iti v te le su , ki d e lu je . Ce m o č o d s tr a n im o iz e n e g a vzroka, j o m o ra m o pač p rip isa ti n e k e m u d r u g e m u vzroku. T o d a o d re č i j o prav vsem vzrokom in j o p o d e liti b itju , k i j e z v zro k o m in u č in k o m povezano sam o tako, d a j u zaznava, j e velik a b s u rd in v n a s p ro tju z najbolj gotovim i p rin c ip i člo
veške n ara v e. (T 1 6 7 -6 8 )
4 Z godbo navajata David C o ckburn in Geoffrey B ourne, Hume (M ilton Keynes: T he O p en U niversity Press, 1983), 112.
M iran Božovič
H u m e ugo vor te vrste n ajprej p rim e rja s p o č e tje m »slepca, ki trd i, d a v dom nevi, d a šk rlatn a barva ni isto k o t zvok tro b e n te in d a sv etlob a n i isto k o t trd n o st, vidi velik absurd,« n a to p a v ztraja p ri svojem re k o č, d a p ri tem n e gre za nič drug eg a kot za »prenos d e te rm in ira n o sti d u h a n a z u n a n je p re d m ete« - m oč, delovanje, učink o v an je p a j e zgolj »lastnost, ki la h k o p rip a d a sam o d u h u , ki o le-teh p re u d arja.« S trin ja p a se seved a s trditvijo, d a j e » d e
lovanje n arav e n e o d v isn o o d n aše m isli in sk lep an ja « o z iro m a o d n a še g a d u h a . V e n d a r p a je vse, k ar lahko d elo v an je n arav e o z iro m a n arav a v svojih delovanjih utelesi, zgolj in sam o to, d a se d o lo č e n i p re d m e ti o z iro m a d o g o d ki stikajo m e d sabo, d a so eni p re d d ru g im - te utelesitv e se sev ed a lah k o ponavljajo (tako n a m re č d o b im o sta ln o zvezo) — in n ič več. Vse t o j e n e o d visno o d delovanja d u h a , v e n d a r p a j e to tu d i vse, k a r lah k o n arav a u telesi n eo d v isn o o d d uh a. Brž ko sto p im o e n sam k o ra k n a p re j, b rž ko to rej m o č ali n u jn o zvezo p ripišem o sam im p re d m e to m , sm o jim s tem prip isali nekaj, česar v n jih sam ih nikoli ne m o rem o o d k riti - to predstavo m o ra m o vselej iz
peljati iz tistega, kar takrat, ko p rem išljam o o njih , ču tim o v svoji n o tran jo sti.
Č e n u jn e zveze n i m e d sam im i d o g o d k i v z u n a n je m svetu n e m e d d o godki v svetu in dog o d k i v d u h u - ali to p o m e n i, d a n u jn a zveza o b staja m e d d o g o d k i v sam em d u h u ? N ikakor. Ko n a m re č H u m e re če, d a n u jn o s ti ni v p re d m e tih , o k aterih p rem išljam o, a m p a k se n a h a ja v d u h u , ki p re m išlja o njih , to velja tu d i za tisti izjem ni p rim e r, ko d u h p re m išlja o sam em sebi in ko torej k o t »predm eti, o k aterih p rem išljam o,« n asto p ijo sam e n o tra n je zaz
nave. V p rim e ru , ko za n em arim o z u n a n je p re d m e te in u p o štev am o sam o p ercep c ije , im am o vtis za vzrok, živo p re d sta v o p a za n jeg ov u čin ek . Rje n a tan k o zdaj tiči n u jn a zveza, ko se tako re k o č g ib lje m o zn o traj sam eg a d u h a?
S pet n e m e d sam im vtisom in živo p re d sta v o , a m p a k in that new determina
tion which we feel to pass from the idea o f the one to that o f the other, v tisti novi d e te rm in ira n o sti, k i j o čutim o, d a p re id e m o o d p re d sta v e e n e g a , se pravi vtisa, k predstavi d ru g eg a, se pravi žive p re d stav e (T 1 6 9 ). Č e p ra v je n u jn o s t po H um ovih besedah something that exists in the mind, nekaj, k ar obstaja v d u h u (T 1 6 5 ), p a n u jn o sti oziro m a n u jn e zveze tu d i v tem p rim e ru n i m e d sam i
m a n o tra n jim a zaznavam a oziro m a d o g o d k o m a v d u h u , a m p a k se znova n a h aja v d e te rm in ira n o sti d u h a , d a z e n e p re d stav e p resk o či n a d ru g o in v tem p rim e ru n u jn o st p ro jicira sam vase, se to rej n e širi navzven, p ač p a n av zn o ter, n a n o tra n je d o g o d k e. S H um ovim i b ese d am i: the u n itin g principle among our internal perceptions is as unintelligible as that among external objects, z d ru ž u jo č i p rin c ip m e d našim i n o tra n jim i zaznavam i j e e n a k o n erazu m ljiv k o t ti
sti m ed zu n an jim i p re d m e ti ( T l 69).
P o d o b n o kot z n u jn o stjo j e p o H u m u tu d i z zlom in vrlino: k o t se n u j
n o st (o z iro m a m oč) n e n a h a ja v p re d m e tih , o k a te rih p re u d a rja m o , pač p a
v n a še m d u h u , ki p re u d a rja o njih , tako tu d i zla o ziro m a v rlin e ni v dejan jih ali o se b a h , k i j i h o p a z u je m o , pač p a se n a h a ja v nas, ki ta d e ja n ja o ziro m a osebe o p azu jem o . K ot torej, p o en i strani, nikoli n e m o rem o videti sam e n u j
nosti, s k a te ro naj bi e n d o g o d e k sledil iz d ru g eg a, tako po d ru g i stran i tudi n ik o li n e m o re m o videti m o ra ln ih lastnosti, ki naj bi odlikovale n e k o deja
nje ali o seb o ; k o t p o e n i stra n i n a osnovi tega, k a r je n e p o s re d n o d o sto p n o našim ču tilo m , n ik o li n e m o re m o u te m e lje n o sklepati, d a sta dva d o g o d k a n u jn o p o v e z a n a m e d sabo, tako po d ru g i strani n a osnovi tega, k a r je n e p o s re d n o d o s to p n o n ašim ču tilo m , nikoli ne m o re m o u te m e lje n o sklepati, d a op azovano d ejan je ali o seb o odlikujejo d o lo čen e m o raln e karakteristike ozi
ro m a lastnosti.
V ze m ite k a te ro k o li d e ja n je , ki velja za zlo ( vicious), n a p rim e r, n a k le p e n u m o r. P re u č ite ga z vseh p la ti in povejte, ali la h k o v n je m n a jd e te tisto d ejstvo ali r e a ln o b itn o s t, k ijo im e n u je te zlo {vice). N e g le d e n a to , s ka
te re p la ti p r e u č u je te to d e ja n je - vse, k ar b o ste našli, so zgolj d o lo č e n a čustva, m otivi, s tre m lje n ja in m isli. V n a v e d e n e m p rim e ru n i prav n o b e n e g a d r u g e g a dejstva. Zlo vam v celo ti u h aja, d o k le r p r e u d a rja te o o b je k tu . Z la n e b o ste našli vse dotlej, d o k le r se n e zazrete into your own breast, sa m i vase, v svojo n o tr a n jo s t, k jer b o ste našli a sentiment of disapprobation, o b č u te k n e o d o b r a v a n ja te g a d ejan ja , ki se p o ra ja v vas sam ih. In t o j e n e k o dejstvo, k i j e p r e d m e t o b č u te n ja , in n e p re d m e t raz u m a. It lies in yourself, not in the object, n a h a ja se v vas sam ih, in n e v o b je k tu . K ad ar to rej n e k o d e ja n je ali o se b o o zn a čite za zlo b n o , s tem poveste sam o to, d a vas o b p r e u d a r ja n ju te g a d e ja n ja ali osebe navdaja o b č u te k o ziro m a o b ču tje g raje ali o b so ja n ja . Zlo in v rlin o j e p o te m ta k e m m o g o č e p rim e rja ti z zvoki, b arv a m i, to p lo to in m raz o m , ki v skladu s so d o b n o filozofijo niso qualities in objects, but perceptions in the mind, lastn o sti v sam ih objek tih , a m p a k zaznave v d u h u . ( T468 -6 9 )
P o d o b n o k o t n u jn o st, sta torej tudi zlo in vrlin a p o H u m u zvedena n a rav en tak o im e n o v a n ih s e k u n d a rn ih lastnosti. T ako k o t n ek aj, k a r je n e k o z u n a n je telo s svojim i p rim a rn im i lastnostm i, ki d ejansko p rebivajo v njem , pro izv e d lo v naši n o tra n jo s ti - d e n im o , vonj - , p rip išem o sam em u p re d m e tu, prav tak o tu d i nekaj, k a r je n ek d o g o d e k o ziro m a n e k o d ejan je vzbudilo v nas, v naši n o tra n jo s ti - »ob ču tek n eo dobravanja« - , p rip išem o sam em u d e ja n ju ali o sebi, ki g a j e izvršila. Strogo vzeto, p a b rez zaznavajočega sub
je k ta n i n e s e k u n d a rn ih lastn o sti n e zla o ziro m a vrline - če od m islim o naše nosove, n i n ik je r n o b e n e g a v onja (je le gibanje hlapov, itn .), in če odm isli
m o naš p o g le d , tu d i n o b e n e g a zla ni nikjer. V resnici gre v o b e h p rim e rih zgolj za to, d a n a z u n a n je p re d m e te o ziro m a d ejan ja ali o seb e p ro jicira m o n aše lastn e re ak cije n a n je , se pravi tiste n o tra n je vtise, ki se v nas pojavijo tak ra t, k a d a r so ti p re d m e ti o ziro m a d ejan ja ali osebe d a n i našim zu n a n jim ču tilo m . S k ratk a to, d a j e n e k o d ejan je zlo, to, d a j e n e k a o seb a zlobna, ni
M iran Božovič
nekaj, k a r bi lahko videli v sam em d e ja n ju ali osebi. P o d o b n o k o t s o d b e o vzročnih povezavah m ed dog o d k i o z iro m a p re d m e ti n e p o v e d o p rav n ič e sar o sam ih teh d o g o d k ih o ziro m a p re d m e tih , m arsikaj p a o d u h u tistega, k ijih izreka - saj le-ta s tem , strogo vzeto, zgolj o p isu je n ek aj, k a r se d o g aja v njegovi n o tran jo sti, v njegovem d u h u - , tak o tu d i s tem , ko izre k am o m o ra ln e so d b e, s tem , ko sm o n ek o d ejan je o z iro m a o seb o n e m u d o m a p rip ra v ljeni označiti za zlo o ziro m a zlobn o, s tro g o vzeto, n e p o v em o p rav n ič e s a r o sam em d e ja n ju ali osebi, am p ak o sebi.
