UNIVERZA V LJUBLJANI
FILOZOFSKA FAKULTETA LJUBLJANA
ODDELEK ZA PRIMERJALNO KNJIŽEVNOST IN LITERARNO TEORIJO
OKSANA IVANOVIĆ
Slovanska mitologija v romanu Vlada Žabota Sveti boj
Diplomsko delo
Mentor: red. prof. dr. Vid Snoj Univerzitetni študijski program prve stopnje:
Primerjalna književnost in literarna teorija
Ljubljana, 2021
2 ZAHVALA
Najprej bi se rada zahvalila mentorju, red. prof. dr. Vidu Snoju, za vso strokovno pomoč in potrpežljivost. Posebej bi se rada zahvalila za izredno prijazen in profesionalen odnos, kljub mojim tipičnim študentskim zagatam.
Iz dna srca se zahvaljujem mami Nevenki, očetu Dejanu in bratu Marku, brez njihove brezpogojne ljubezni in neprekinjene podpore mi zagotovo ne bi uspelo. Hvala tudi starim staršem, ki so mi v otroštvu pripovedovali stare slovanske bajke.
Zahvala gre tudi prijateljem, predvsem Špeli, ki mi je pomagala že v težkih gimnazijskih letih in je tudi med študijem glasno navijala zame.
Rada bi se zahvalila tudi Gašperju, ki mi vedno stoji ob strani in verjame, da lahko dosežem zadani cilj tudi, ko jaz kdaj ne.
3 IZVLEČEK
Diplomsko delo obravnava slovansko mitologijo v romanu Sveti boj slovenskega avtorja Vlada Žabota. Namen dela je ugotoviti, v kakšen razmerju sta mitologija in romaneskna zgodba, ter identificirati posamezne mitološke elemente, ki se pojavljajo v romanu. O slovanski mitologiji ni veliko zanesljivih virov, saj je precej slabo ohranjena. V pomoč pri dešifriranju mitskih simbolov bodo služili razni poskusi rekonstrukcije slovanskega mitološkega prostora, ki se skladajo z motivi in idejo romana. Posebej bo pozornost posvečena mitu o svetem boju oziroma temu, kako je ta zastavljen v romanu, ter bogovoma Perunu in Velesu (glavnima akterjema v epskem dvoboju), katerima bomo poskusili najti ustreznike v romanu. Na koncu dela bo sledil še kratek razmislek o sporočilu in vsebinski teži romana, ki kliče po demitologizaciji zgodovine in družbe.
Ključne besede:
slovenska književnost, Vlado Žabot: Sveti boj, slovanska mitologija, Perun, VelesABSTRACT
Slavic Mythology in Vlado Žabot's Novel The Holy Battle
This undergraduate thesis deals with Slavic mythology within the novel The Holy Battle by the Slovenian author Vlado Žabot. The aim of the thesis is to determine the relationship between mythology and the story of the novel. The mythological elements that appear in the narrative will also be identified. Slavic mythology does not have many reliable sources, as it is rather poorly preserved. Various attempts to reconstruct Slavic mythological space, which are in line with the motives and idea of the novel, will help to decipher the symbols. The myth of the holy battle will be carefully compared to its parallel in the novel. We will try to assign representatives to the gods Perun and Veles who are the main actors in the epic duel. At the end of the work, there is a short reflection on the message and the content weight of the novel, which indicates a call for demythologization of history and society.
Keywords:
Slovenian literature, Vlado Žabot: The Holy Battle, Slavic mythology, Perun, Veles4 KAZALO
1. UVOD 6
2. MITOLOGIJA IN CIKLIČNOST MITA 7
2.1. SLOVANSKA MITOLOGIJA 8
3. SVETI BOJ 9
3.1. ZGODOVINSKO OZADJE 9
3.2. PERUN 11
3.3. VELES 13
3.4. SLOVANSKI MIT: SVETI BOJ 14
3.5. INDOEVROPSKE KORENINE 16
3.6. DOBRO IN ZLO 18
4. VLADO ŽABOT 20
4.1. AVTORJEV OPUS 20
5. OBNOVA ROMANA: SVETI BOJ 22
6. MOTIVI SLOVANSKE MITOLOGIJE V ROMANU 27
6.1. VRANE 27
6.2. KAČA 30
6.3. VODA/REKA 31
6.4. LAJLA 32
6.5. SVETI BOJ 33
7. ZAKLJUČEK 35
8. VIRI IN LITERATURA 37
5 KAZALO SLIK
SLIKA 1:MOTIV SVETEGA BOJA. 9
SLIKA 2:PERUNOVA SIMBOLA OZIROMA RUNI. 11
SLIKA 3:VELESOV SIMBOL OZIROMA RUNA. 13
SLIKA 4:CIKLIČNA SHEMA PRAINDOEVROPSKEGA MITA. 17
SLIKA 5:NASLOVNICA KNJIGE SVETI BOJ. 29
6 1. UVOD
Namen diplomskega dela je poiskati in identificirati elemente slovanske mitologije, ki jih je Vlado Žabot uporabil v romanu Sveti boj (2017), ki je tudi zadnji roman iz pisateljevega cikla del o slovanski mitologiji.
Treba je poudariti, da je slovanska mitologija ena izmed slabše poznanih in literarno- znanstveno raziskanih mitologij. Pomanjkanje strokovne literature je povezano s pokristjanjevanjem praslovanskih narodov ter dejstvom, da stari Slovani niso imeli razvite pisave, zaradi česar so se miti ohranjali z ustnim izročilom. Večina starih zapisanih virov je nastala, ko so krščanski duhovniki popisovali, kaj se je dogajalo v deželah. Mnogokrat so namenoma izpustili podrobnosti ali pa slabšalno pisali o slovanskih ljudstvih in njihovem verovanju. Predvsem Slovenci imamo malo znanstvenih popisov, ki bi temeljito in kolikor se le da korektno, predstavljali našo staroslovensko kulturno dediščino. Zato je v delu uporabljenih tudi nekaj hrvaških in srbskih virov. Strokovni viri bodo služili za zgodovinski oris praslovanskega verovanja; predstavitev dveh pomembnih božanstev, Perun in Veles; ter rekonstrukcijo mita o velikem boju med njima, ki ima korenine v indoevropskem mitu. Mnoga prepričanja in verovanja so se ohranila samo pripovedno in jih lahko najdemo na specializiranih spletnih forumih in skupinah, ki še prakticirajo staroslovanske običaje. Pri prebiranju takšnih
»laičnih« virov je potreben previden, skorajda statističen pristop k interpretaciji. Nujno je izločiti očitno izmišljene informacije in formirati nekakšno meta-kanonsko »resnico«.
Literatura je, tako kot mitologija, že sama po sebi odprta za interpretacijo. Mitski elementi so v Žabotovem romanu zagotovo prisotni. Vemo tudi, da se zgodba do neke mere ukvarja z mitom o svetem boju; ugotoviti moramo le, kakšno je razmerje med mitskimi elementi in zgodbo romana. Namen diplomskega dela je ugotoviti, v kakšni različici so mitski elementi v delu prisotni.
V zaključku bo predstavljeno sporočilo romana: individualno moramo izstopiti iz mitskega kroga bojev.
7 2. MITOLOGIJA IN CIKLIČNOST MITA
Beseda »mitologija« izhaja iz starogrške besede mythología, ki jo tvorita dve besedi: mýthos in lógos. Prva beseda (mýthos) ima indoevropske korenine in pomeni vse, kar nam »ni neposredno razumljivo, kar je iracionalno, pravljično, nedokazljivo, za čemer hrepenimo« (J. Bellinger 5).
Že od sofistov naprej pa lógos predstavlja to, kar ljudje lahko dojamejo oziroma kar je logično.
Jože Kastelic v spremni besedi knjige Najlepše antične pripovedke mit definira kot:
… poved o razmerjih, odnosih in procesih v svetu kot celoti, ki za mitološko mišljenje realno obstajajo, racionalno pa niso dokazljivi. […] Vsekakor je mit več kot samo pravljica, ki zase dopušča, da je čisto izmišljena, več kot povest, ki naj ima vedno neko, čeprav še tako skrito zgodovinsko realno izhodišče, kar se pri mitu dogaja samo včasih, in več kot legenda, ki je samo sveta zgodba, veliko ožja od mitoloških razsežnosti (Schwab, Kastelic in Kovačič 8).
Mite lahko najdemo pri vseh ljudstvih sveta, a danes niso več nujno povezani izključno z verovanjem. Ponekod se ohranjajo le še kot »pravljice«, ki se pripovedujejo iz roda v rod.
Zagotovo pa mitološka dediščina danes igra pomembno vlogo pri zavedanju naše sedanjosti, na katero mnogokrat popolnoma nezavedno vpliva tudi naša preteklost.
Pomembno je opozoriti na to, da se mit razlikuje od pravljice in govori o splošni resnici. »In tudi če – gledano s fizične ravni – pripoveduje o nestvarnih rečeh, na metafizični ravni zajema realnost v vsej njeni globini in resničnosti« (J. Bellinger 6). Mit je torej temeljni pripomoček za razumevanje naše dejanskosti.
Miti razlagajo človekov položaj v svetu, odnose in pojave, ki so zanj pomembni, ter nastanek in konec sveta. Odgovor na vprašanje o odnosu med dobrim in zlom nam je mnogokrat ponujen v mitoloških razlagah tovrstnih problemov. Eno izmed vprašanj, s katerim se je posredno ukvarjal tudi Vlado Žabot v delu Sveti boj, je: »Kakšna je človekova vloga v tem kozmičnem spopadu?« (J. Bellinger 7). Radovan - glavni lik romana - se kar naprej otepa kakršnekoli zavezanosti obema od spopadajočih se strani. Skozi celotno zgodbo govori, da je njegova naloga ostati nepristranski, a več o tem kasneje.
Pri mitologiji lahko govorimo tudi o cikličnosti, kar ni nič nenavadnega, saj so si ljudstva mnogokrat s pomočjo mitov razlagala naravne pojave, ki so se ponavljali dnevno, tedensko, mesečno, predvsem pa letno. Tudi mit o svetem boju je cikličen, saj razlaga pojav deževnih obdobij, ki so se pojavljala po sušnih obdobjih. Pomeni, da po metaforični nevihti posije sonce.
Njegov metafizični pomen je v tem, da govori o mnogih bojih/vojnah, ki so se bile, se še vedno bijejo in se bodo vedno znova bile.
8
Mit utemeljuje odnose, dogajanja, stanja naše sedanje stvarnosti v dogodkih, ki so se zgodili v pračasu (pred našim časom), se bodo zgodili na koncu časa ali pa se dogajajo mimo našega časa. Tako sta preteklost in prihodnost prisotni v sedanjosti. Kar se je zgodilo pred časom, ima trajno veljavo in določa sedanjost. Kar se bo neizogibno zgodilo na koncu časa, usmerja naša sedanja dejanja k vnaprej določenemu koncu. Zato so miti, čeprav so nastali v določenem zgodovinskem trenutku, brezčasni in nadčasni (J. Bellinger 7).
2.1. SLOVANSKA MITOLOGIJA
V slovanskem prostoru ima beseda »mitologija« sopomenko bajeslovje. Beseda je sestavljena iz glagola in samostalnika. Glagol »bajati« ima indoevropske korenine v besedi »⁎bha- 'govoriti', točneje 'zdraviti z izgovarjanjem čarodejnih rekov', 'pripovedovati o božanskih rečeh'« (J. Bellinger 8). Samostalnik slovo pa pomeni »'razumljivo besedo', 'govor'« (prav tam).
Od slovanske (še manj pa slovenske) mitologije, ni ohranjenih veliko zapisov. Eden od razlogov je namreč, da stari Slovani niso imeli pisave. Kar je ohranjeno, so zapisali kasnejši krščanski duhovniki, ki so mnogo zgodb do neke mere spremenili in zapisali po svoje. Največjo »škodo«
pa je slovanski mitologiji povzročilo pokristjanjevanje, kar je pomenilo prisilno opuščanje tradicionalnega verovanja in pozabo dediščine mnogih slovanskih narodov.
Večina zgodb, ki jih danes poznamo, je preživela zaradi ohranjanja v ljudskem spominu. Nekje na poti pripovedovanja je prišlo do zapisa, a je zagotovo »kolekcija« mitoloških zgodb mnogo manjša, kot recimo, pri grški mitologiji. Od vzhodnih in zahodnih Slovanov poznamo nekaj vrhovnih bogov. Vprašanje, na katero ni možno dokončno odgovoriti, pa je, ali so slovanska ljudstva sploh poznala vrhovnega boga.
Ovsec (5-26) poudarja, da kmečkih običajev in šeg, s katerimi se še danes srečujemo in jih nekako nezavedno ohranjamo, ne smemo imeti za nepomembne. Ti so eden izmed najpomembnejših spomenikov naše staroslovanske kulturne dediščine.
9 3. SVETI BOJ
O čem bo tako ali drugače tekla beseda, nam da misliti že naslov romana, Sveti boj. Delo je dobilo naslov po indoevropskem mitu, iz katerega so kasneje nastajali staroslovanski, antični in starogermanski miti.
Gre seveda za mitološki boj med dobrim in zlom oziroma med bogom svetlobe in bogom teme.
Najprej je zato smiselno predstaviti ti dve božanstvi, ki sta v slovanski mitologiji imenovani Perun in Veles.
Slika 1: Motiv svetega boja. Perun ubije Velesa. Cerkev Vnebovzetja Device Marije v Žrnovnici pri Splitu na Hrvaškem (Jurković in Krleža 302).
3.1. ZGODOVINSKO OZADJE
Zahodnoslovanski viri se sklicujejo na seznam različnih božanstev in njihove opise, a v teh ni omenjen nikakršen odnos, ki bi ga bogovi lahko imeli med seboj. Vemo le, da je pri njih bilo najbolj razširjeno čaščenje boga Svantevita. Tega so častili kot boga vojaških zmag in kot tistega, ki daje najboljše nasvete. Ostala božanstva so imeli za manjvredna, več o medsebojnem razmerju zahodnoslovanskih bogov ni znano (Ovsec 135).
Pri vzhodnih Slovanih pa lahko vidimo, v kakšnih medsebojnih odnosih sta bila Perun in Veles.
Njun odnos lahko rekonstruiramo s pomočjo ohranjenih mirovnih pogodb, ki so jih poganski Rusi sklenili z bizantinskimi Grki (v letih 907, 945, 971). To so diplomatski dokumenti, ki
10 vsebujejo podatke o takratnih meddržavnih odnosih, a kljub temu lahko v njih najdemo omembe poganskih bogov, Velesa in Peruna (Belaj 65).
Leta 907 je prvo pogodbo z Bizantinci sklenil ruski princ Oleg. Princ je pri mirovnem sklepu prisegel na svoje orožje in na boga Peruna. Zanimiva je omemba, da je Perun »njegov«
(prinčev) bog, Veles pa torej ne. Za Velesa je uporabljena beseda »skopji«, a kaj to pomeni?
Vitomir Belaj (66) je pri dešifriranju pomena uporabil Slovar rusko-hrvaškega jezika (izšel:
1966, avtor: Madatova Poljanec), v katerem ta beseda pomeni »govedo, drobtine, zaklad«.
Označuje lahko tudi molzne krave in veliko živino (z rogovi), ali pa je pridevnik s pomenom
»navadni, nesramni, podli«. V srednjeveški ruščini pa lahko tem prevedkom dodamo še besedo
»denar« (in v nekaterih primerih tudi besedo »lastnina«). To bi lahko pomenilo, da Veles ni le bog živine, temveč tudi bog bogastva.
Poganski Rusi so prisegali na dva bogova. Eden je bil prinčev bog in bog njegove vojske, drugi pa bog kmetov in njihovega imetja. Tu gre za bolj jasno delitev iz prej omenjenega sporazuma,
»delitev na tiste z mano (s princem) in tiste pod mano« (Belaj 69). Prvo je njegovo vojaško spremstvo in drugi vsi, ki so mu podrejeni (kmetje in pastirji): »Nekateri so pri princu, drugi pod njim; nekateri so vojaki, drugi kmetje; nekateri prisegajo na Peruna, svojega boga, drugi na Volosa, boga kmečkega bogastva, zaklada; eni bodo, če kršijo besedo, trpeli zaradi orožja, drugi zaradi bolezni« (prav tam).
V ohranjenih dokumentih mirovnih pogodb med poganskimi Rusi in bizantinskimi Grki sicer ne najdemo opozicije med vojno in mirom, vendar lahko zasledimo opise krajev, kjer so bila Perunova svetišča. Svetišča je dal postaviti in urediti knez Vladimir, ki je na oblast prišel leta 980, ko je poskušal pogansko religijo povzdigniti na enak položaj, kot ga je po zahodni Evropi imelo krščanstvo. V ta namen je dal postaviti kipe bogovom svojega ljudstva (Belaj 69).
Perunov kip je bil vedno postavljen na kakem vrhu nad vodo oziroma reko. Med postavljenimi kipi ni bilo niti enega, ki bi bil posvečen bogu Velesu, kar je zanimivo, saj je bil Veles očitno za takratne prebivalce Rusije eden izmed najpomembnejših bogov (omemba tega boga v mirovnih pogodbah bi bila v nasprotnem primeru nesmiselna). Kot že prej nakazano, sta si bila Perun in Veles po vsej verjetnosti »nasprotna« bogova. Lahko bi sklepali, da sta predstavljala tudi, med seboj različna in ločena, sloja družbe, zato so bili njuni kipi postavljeni na nasprotnih si mestih. Perunovo mesto je »gor, nad vodo, Velesovo mesto pa je kraj ob vodi (reka), tako kot je v družbi mesto princa na vrhu, njegovi podložniki pa so pod njim« (Belaj 70). Kasneje, ko se je zgodilo pokristjanjevanje (v Rusiji), so krščanski misijonarji z namenom, da bi Peruna
11 vrgli s položaja, njegove kipe odvlekli do rek ter jih vrgli v vodo. Od tod tudi vzporednica, da je suhemu nasproti mokro, kot je gori nasproti nižina (Belaj 69-71).
Obstajajo domneve, da bi lahko bil ruski Perun le slovanska interpretacija skandinavskega Thora, ki ga je častil skandinavski vojaški razred. Ta paralela temelji na tem, da Perun pri južnih in zahodnih Slovanih ni znan, ampak se omenja le pri vzhodnih Slovanih. V tem primeru bi bilo Perun slovansko ime za Thora. Perun pa je slovanski izraz za grom, meteorološki pojav grmenja (Belaj 72).
3.2. PERUN
Slika 2: Perunova simbola oziroma runi. Povzeto po (Myths and Folklore Wiki: Perun)
Znan je Prokopijev opis, po katerem Slovani »priznavajo enega boga, ustvarjalca strele, edinega gospodarja vsega; njemu v dar žrtvujejo vole in vse žive žrtve« (Belaj 74).
Pri Slovakih lahko najdemo različice imena Perun, kot so »Peron, Peraum, Parom« (Belaj 76) in so navadno uporabljene v negativnem pomenu. Belaj opozarja, da ta imena v slovaščini ne pomenijo »grmenja«, ampak so imena za bitje, ki ima puščice ter udarja in ubija. V krščanski interpretaciji so vsi poganski bogovi izenačeni s hudičem, toda za Slovane je bil Parom zagotovo več kot hudič. Slovaški pesnik in avtor verske literature Joachim Kalinka, ki je v 17.
stoletju obiskal provinco Orava (na severozahodu Slovaške), je opazil, da ljudje krščansko cerkev še vedno imenujejo »Paromova hiša«. V devetnajstem stoletju so vaške starešine skrbele za to, da ljudje niso delali na četrtek, ker je bil ta dan pri večini evropskih narodov gromovnikov dan (Belaj 73-76).
Kot sem že omenila, je Perunov prostor zgoraj, na gori, a to še ne pomeni, da je gora, ki ji je bilo dano enako ime, sveta. To lahko preprosto pomeni, da se tam po navadi nabirajo nevihtni oblaki in udarjajo strele. Ne moremo pa zanikati povezave med imenom in omenjenim božanstvom, ko govorimo o svetišču, postavljenem v čast Perunu, ki je stalo blizu mesta Veliki
12 Novogorod in se je imenovalo »Perunov samostan«. Enako bi lahko rekli za »Perunove hraste«, za katere Niederle (češki antropolog, etnograf in arheolog) meni, da so le hrasti, v katere je udarila strela, vendar je težko spregledati dejstvo, da hrasti stojijo nekje na višjih legah (Belaj 76-77).
Eden večjih dokazov o čaščenju Peruna je tudi rastlina perunika, »ki na območju Dubrovnika nosi pomembno ime bogiša, izpeljano iz bog. Devetindvajsetega aprila, na dan Svetega Petra Bogišarja, ljudje na oltar prinašajo perunike-bogiše« (Belaj 79).
V ruskem rokopisu iz petnajstega stoletja naletimo tudi na vprašanje: »Koliko je neba?« (Belaj 80), in odgovor: »Peruna je veliko« (prav tam). Peruna že od nekdaj »enačijo z Nebesi« in mu s tem »pripisujejo vlogo starodavnega indoevropskega boga nebeške svetlobe […], njegovo ime pa se je ohranilo v Stribogu« (Belaj 81).
V eni izmed starih najdb lahko najdemo tudi omembo, da Perun predstavlja štiri brate. Morda bi zaradi tega četrtek kot četrti dan v tednu, lahko bil Perunov dan. Morda ima Perun štiri obraze, s katerimi gleda na vse štiri strani sveta ali pa tako nadzira vse štiri letne čase (Belaj 81).
Perun je torej zavzemal nekaj različnih položajev in njegovo ime je nekoliko variiralo glede na kraje, kjer so ga častili. Tako sta si po izvoru in funkciji najbolj skladna Perkunas in Perun.
Perkunas je božanstvo, ki je zagovarjalo resnico, varovalo zakone in skrbelo za rodovitnost polj, bil pa je tudi zavetnik vojnih odprav. Ljudi, ki niso spoštovali njegovih načel, je ta bog kaznoval tako, da je z bliski požgal njihove hiše (v nekaterih primerih je ljudi celo ubil).
Čaščenje Peruna je bilo med slovanskimi narodi torej povezano s poljedelskimi opravili in rodovitnostjo. Poljedelstvo je močno odvisno od vremena, s katerim naj bi upravljal ravno omenjeni bog (Ovsec 113-117).
Med pokristjanjevanjem so se mnogi Slovani znašli tako, da so svojim bogovom »nadeli« imena krščanskih svetnikov. Peruna je tako zamenjal sv. Elija, ki se je po biblični pripovedi »z gorečim vozom dvignil v nebo« (Ovsec 117). Sloveni, so v gorečem vozu sv. Elije, videli Perunove strele, ropotanje nebeškega voza pa je bilo podobno grmenju Gromovnika (prav tam).
Poljski pisatelj in zgodovinar Alexander Gaugnini je v enem izmed svojih del zapisal:
Na tem kraju je nekoč stal Perunov kip, prav tam, kjer je danes samostan Perun, ki se tako imenuje po prejšnjem idolu. Novogorodčani so častili malika, ki ga je predstavljal človek, ki je v roki držal ognjeni kamen (kameno strelo?); podoben je streli, ker beseda perun pri Rusih in Poljakih pomeni strela. Temu maliku na čast gori noč
13
in dan ogenj, ki ga kurijo s hrastovimi drvmi. Če bi služabnikom tega ognja, ki ga morajo čuvati, ogenj ugasnil, bi bili takoj, brez kakršnekoli milosti, obsojeni na smrt (Ovsec 118).
Hrast so imeli za Perunovo drevo in so ga temu primerno tudi častili. Škof Oton Bamberski je zapisal, da je blizu Štetina na Poljskem, stal velik hrast, ki je bil »vir pomladi«, ljudje pa so ga tako močno spoštovali, kot bi v njem prebival sam bog. Tudi cesar Konstantin VII. Profirogenet omenja ogromen hrast v Rusiji:
Ko so prišli, pravi, na otok svetega Jurija, so žrtvovali, kjer je stal en zelo velik hrast; in oni so mu žrtvovali še žive ptice. Okrog drevesa zabodejo puščice in kot običajno pomečejo okoli koščke kruha, mesa in vsega, kar imajo na sebi. Nato vržejo kocke, da vidijo, ali naj ptiče zakoljejo in pojejo ali pa naj jih pustijo žive (Leže 72).
3.3. VELES
Slika 3: Velesov simbol oziroma runa (Wikiwand: Veles).
»Medtem ko so vojaki, orožje, vojna, smrt z orožjem povezani s Perunom, čigar mesto je na hribu, na gori, so kmetje, kmečko imetje (govedo), bolezni in smrt povezani z Velesom, njegovo mesto je spodaj v vodi, v reki« (Belaj 87).
Tako kot lahko za Peruna najdemo nekaj različnih poimenovanj, ima tudi Veles dve splošno znani imeni: Veles in Volos. Jakobson je glede rabe imen trdil, da obliko Volos uporabimo, kadar zraven dodamo še prilastek »bog«, ki mu sledi atribut skotii (rusko: »živad«), oblika Veles pa je v rabi, če zapišemo ime brez prilastka. Vredno je omeniti tudi to, da je oblika imena Veles bližja indoevropskemu izvoru. Veles se skoraj vedno pojavlja v duetu s Perunom, kot njegovo nasprotje (Ovsec 119).
Niederle je sklepal, da je Veles izšel iz družine »penatov (hišnih duhov), razvil pa naj bi se zaradi dejstva, da je imela živinoreja pri starih Slovanih zelo pomembno vlogo« (Ovsec 120).
Prav tako se Velesu pripisuje vladanje nad mrtvimi, oziroma naj bi bil htonsko božanstvo. Veles je gospodar mrtvih, kar tudi ustreza njegovi kačji podobi in pojasnjuje nenehen boj med njim in Perunom. Do te ugotovitve je prišel Bruckner, ki je mnenja, da je oblika imena Veles izšla iz enake litovske besede, ki pomeni »like ali podobe pokojnikov« (Ovsec 120).
14 Glede na pripisani živinorejski vidik je »Veles podoben grškemu Panu« (Ovsec 120). Povezavo med indoevropskimi božanstvi in Velesom je opazil tudi Jakobson, ki Velesa vidi predvsem v indijskem Varunu. »Varuna je sicer v hinduizmu vrhovno kozmično božanstvo in varuh kozmičnega reda. V zgodnjem vedskem obdobju so ga imenovali Ašura, potem Varuna Ašura, in ga opisujejo kot tistega, od katerega izvira drevo življenja. Na začetku so mu darovali konje in somo (napitek iz neke indijske rastline)« (prav tam).
Iz zapisa pisatelja Aleksandra Nikolajeviča Afanasijevega, znanega po zbirki: Ruske ljudske pravljice, lahko izvemo, da so stari Slovani imeli običaj, pri katerem je morala žanjica na koncu žetve zavezati pest klasja, ki se je nihče ni smel dotakniti, saj je bila sveta. Ta običaj so imenovali »Volosu ali Perunu povezati brado« (Leže 98). Ta »brada« naj bi ščitila letino pred vsem zlim. Imenovali pa so jo tudi Perunova brada ter kasneje brada sv. Elije in sv. Nikolaja (Leže 98).
Ko se je zgodilo pokristjanjevanje, je Velesove atribute prevzel sv. Nikolaj. Veles pa je z vidika krščanstva postal zlobni demon. Damjan J. Ovsec (121) je prišel tudi do zaključka, da so Slovani na mesto Velesa postavili sv. Blaža. »Blaža sta bila dva. Eden je bil po poreklu iz Cezareje v Kapadokiji in je bil resnično tudi pastir in zaščitnik čred, torej še razlog več za zamenjavo, drugi pa je bil menih in mučenik« (Ovsec 121).
Belaju (88) se zdi vredno omeniti, da imajo na Hrvaškem blizu vrha Perun obmorsko mesto Volosko. Spet je pred nas postavljeno nasprotje: zgoraj-spodaj.
3.4. SLOVANSKI MIT: SVETI BOJ
Kot sem že omenila, sta Veles in Perun stala na nasprotnih si straneh ter bila v konfliktu. Vredno je omeniti tudi to, da sta to edina praslovanska bogova, med katerima je mogoče vsaj do neke mere rekonstruirati odnose.
Za izhodišče svojega tolmačenja teh odnosov sta si ruska filologa Vjačeslav Vsevolodovič Ivanov in Vladimir Nikolajevič Toporov izbrala zgodbo o boju med Bogom in Nečistim (Hudičem). Kljub temu da zgodba govori o tem, kako (krščanski) Bog prelisiči Hudiča ter mu grozi s smrtjo, pa moramo biti pozorni na določene izraze, ki so v njej uporabljeni: »Bog namreč bije Hudiča, mu zažge hišo, lomi les in kamen. Deluje kot gromovnik« (Belaj 90). Iz tega lahko sklepamo, da kadar udari strela, Bog premaga svojega nasprotnika (Hudiča). A tu je treba paziti, saj ta Hudič ni krščanski, po porazu se namreč ne skrije v pekel, ampak pod škrbino v vodi. Na tej točki že lahko opazimo opozicijo: »zgoraj na nebu÷spodaj v vodi« (Belaj 91). Iz tega je
15 razvidno, da lahko na mesto krščanskega Boga postavimo Peruna (Gromovnika), na mesto Hudiča pa Velesa (Belaj 89-91).
Tako kot so slovanski bogovi bili preimenovani v krščanske svetnike, tako je tudi stari mit o boju med Gromovnikom in Velesom dobil krščansko preobleko. Oznaka Bog je postala osebno ime za krščanskega Boga, ki bo človeka pred smrtjo odrešil grehov in mu vse poplačal v posmrtnem življenju. Nasprotnik krščanskega Boga pa je bil seveda Hudič. Pod vsem tem lahko prepoznamo slovansko zgodbo o boju med Perunom in Velesom, ki nista tovariša, ampak tekmeca, ki se borita do smrti. Gromovnik izzove svojega nasprotnika, a mu ta vedno znova skuša pobegniti (Belaj 91-92).
Znana je tudi beloruska zgodba, v kateri Grom ubije Zmaja. Vse skupaj se odvija nekje ob stari cesti, kamor ljudje ne hodijo več. Tam leži Zmajev kamen z oknom in vrati, kjer naj bi včasih živel Zmaj. Grom ga je preganjal in se z njim bojeval, a se mu je Zmaj spretno skrival, šele po tretjem poskusu pa je obležal. Po boju je deževalo tri dni, saj je Zmajeva smrt povzročila dež.
Nato je neki starec opozoril ljudi, da je Zmaja treba pokopati, da bo dež ponehal. To so tudi storili, a je truplo vsake tri dni znova prineslo na površje. V truplo je znova in znova udarjala strela, da ne bi Zmaj slučajno oživel. Preden je dež skoraj stopil zemljo, pa se je nekomu v sanjah prikazalo, kako morajo Zmaja zakopati, da ta ne bo prišel na površje (Belaj 92).
V litovskih pripovedkah, kjer so ohranjena poganska imena bogov, naj bi se Velnias pred Perkunom skrival pod kamnom, žensko in drevesom (Belaj 92).
Znana pa je še ena verzija zgodbe, v kateri nastopa tudi boginja Mokoš. Slednja je v nekaterih interpretacijah Perunova žena ter zavetnica žensk in plodnosti. Pri vzhodnih Slovanih je tesno povezana z ovčarstvom. Ta je v eni izmed mitskih zgodb prav tako del boja (Ovsec 132-134).
Mit, ki je še ena od mnogih interpretacij svetega boja, gre nekako takole:
Nevihtni bog Perun, ki prebiva na nebu, na vrhu gore, preganja svojega sovražnika v podobi kače, ki živi spodaj, na zemlji. Vzrok njunega spopada je Velesovo ugrabljanje živine in ljudi, v nekaterih različicah tudi gromovnikove žene. Preganjani Veles se po vrsti skriva pod drevo, pod kamen, spreminja se v človeka, konja, kravo. Med spopadom z Velesom Perun razcepi drevo, razkolje kamen, luča bliske. Zmaga se konča z dežjem, ki obeta plodnost (Ovsec 118, 119).
16 3.5. INDOEVROPSKE KORENINE
Leta 1974 sta Toporov in Ivanov nakazala, da je praslovanski mitski boj med Perunom in Kačo zasnovan na podlagi indoevropskih korenin. Izpostavila sta predvsem vzporednice z vedskimi besedili, ki so del indijske tradicije, ki sega do štiri tisoč let nazaj.
Zbirke indijskih obrednih pesmi in hvalnic se imenujejo Vede. Sama beseda veda pomeni
»sveto védenje« in »izhaja iz indoevropskega glagola *weid – 'videti, znati'« (Belaj 99). Zbirka, ki je najstarejša, se imenuje Ṛksaṃhitâ, skrajšano ji rečejo kar Ṛgveda. To naj bi bila najstarejša besedila, ohranjena v indoevropskem prostoru (Belaj 99).
V vedskih pesmih ne bomo našli epskih zgodb, saj so to obredne pesmi, prek katerih brahmani naslavljajo bogove, ker pa bogovi vedo vse, obrazložitvenih zgodb ni. V eni izmed pesmi govorijo o dejanjih Gromovnika, ki pa niso nikjer specifično opisana. Junak v himni »je kačo ubil in izpustil, osvobodil sedem rek, odstranil Val in tako pregnal (odgnal) živino, ustvaril ogenj. Zmagal je v boju s Kačo, junakovo ime pa je Indra. […] 'Ubiti kačo' je enako kot 'odstraniti Val', 'spuščanje rek' ustreza 'izgonu živine'. Vala je kača, ki je imela reke/goveda, junak po imenu Indra pa jih je osvobodil« (Belaj 100).
Leta 1980 je ameriški profesor zgodovine religij Bruce Lincoln, na podlagi indijskega gradiva rekonstruiral praindoevropski mit o kraji živine. V tem mitu Nebeški vladar svojim ljudem, imenovanim »*Arya« (Belaj 100), podari živino, ki jim jo potem ukradejo podrejeni ljudje,
»*dâsa« (prav tam). Vojaki naj bi živino ugrabili in izročili duhovnikom, da jo bodo lahko darovali Nebeškemu bogu. Omenjeni mit ima ciklično shemo (Belaj 100).
17
Slika 4: Ciklična shema praindoevropskega mita (Belaj 101).
Pomembno je omeniti tudi zgodovinsko raven tega mita, ki predpostavlja, da so kmetom živino kradla druga »manjvredna« plemena. Bojevniki so dobili nalogo, naj živino pripeljejo nazaj.
Lincolnova rekonstrukcija ne obnavlja »osnovnega mita«, temveč je pričevanje o tem, kako so se ljudje odzivali na tuje posege v svoje življenje in kako so potem lastna dejanja opravičevali z mitskimi dogodki.
V slovanskem mitu je lastnik živine Nebeški vladar (Perun), ne ukradejo pa je ljudje, temveč je za to krivo načelo nereda v podobi Svetovne kače (Veles). Ko Nebeški vladar premaga kačo, lahko ta vrne živino. Boj pa se ne dogaja le zaradi kraje živine, temveč tudi zaradi kraje vode, sonca ter žene in sina Nebeškega vladarja. Vzporednost med indijsko in slovansko mitološko zapuščino je očitna (Belaj 101). To je potrjeno še s strani zgodovinskih najdb in teorije preseljevanja narodov. Slovani so si življenjski prostor pogosto delili z drugimi bolj vojaško naravnanimi narodi (Mongoli). Ni si težko predstavljati, da se je mythos skupno razširil med obema partnerjema tega zavezništva (Štih, Simoniti in Vodopivec 9-22).
Do konflikta med Indro, ki je junak v vedskih pesmih, in Kačo v indijskem mitu pride zato, ker je Kača prišla na goro, ki pripada Gromovniku. Njeno plezanje na goro je porušilo red v vesolju, tako da Gromovnik nima druge možnosti, kot da Kačo prežene. Kača je v bolgarski in makedonski folklori prevzela obliko Zmaja, s čimer se je malenkost spremenila tudi zgodba.
Problem, ki ga Kača povzroči, je, da s tem, ko se ovije okoli gore, zapre vse izvire vode in
18 povzroči sušo. Ko Indra osvobodi goro, reke lahko spet odtekajo in na polja se povrne plodnost (Belaj 102-103).
Kačin (ali Velesov) greh je torej v njegovi sebičnosti, zaradi katere svet začne umirati od suše in lakote:
Osnovna motivacija vedskih besedil je, da je Kača skrila vodo/krave, zaradi česar svetu grozi suša/lakota (nesreča, konec, kaos). Tisti, ki pozna resnico […], bo izrekel sveto besedilo, v katerem leži resnica o pravi strukturi sveta. Tako bo popravljeno nenormalno stanje: Gromovnik bo ubil Kačo in osvobodil vodo/krave (Belaj 104).
V Vedah se včasih imenuje »kača globine« (Belaj 105), saj naj bi ležala na dnu reke/vode. Eden od Indrinih nasprotnikov se imenuje Vala – prav tako kot Velesovo ime, tudi to izhaja iz indoevropskega »*wel – 'pašnik, travnik, dežela mrtvih'« (Belaj 105).
Tudi Hetiti (ljudstvo, ki je živelo na področju Male Azije okoli leta 1600 pr. n. št.) so poznali boga s Perunovim imenom, in sicer Perwa, ki pa ni bil gromovnik, ampak je bil povezan s kamnom, ki se je imenoval Hekur. Kamen je predstavljal neke vrste »ustavo« (Belaj 107).
Beseda hekur je prvotno pomenila »skalnato goro« (Belaj 107), kasneje pa je v obliki »he-kur pi-ri-wa« (prav tam) dobesedno pomenila »Perunovo goro«.
Opisi obredov v hetitskih besedilih so podobni nekaterim vzhodnoevropskim opisom obredov.
Iz sedemnajstega stoletja je ohranjen zapis popotnika iz Litve, ki opisuje poganski obred:
Na strani proti Žemaitiji je bil hrast, pet korakov od njega precej velik kamen, nedaleč od kamna pa je bil zataknjen [v tla] visok drog, po njegovem mnenju vsaj osem ulovov visok [približno petnajst metrov!]. Z zategnjeno kozjo kožo. Nad kozjo glavo je bil narejen velik snop različnih zrn in zelenjave ... Weydulut je položil kožuh na kamen, sedel nanj, imel govor o njihovem poreklu, starih običajih, veri itd., omenjanje [očitno recitiranje svetih besedil] Zemyna, Perkunasa in drugih (Belaj 110, 111).
3.6. DOBRO IN ZLO
Omenila sem že, da sta Perun in Veles v medsebojnem sporu. Perun je na strani človeštva – to lahko povežemo tudi s tem, da je Perun bog življenja, Veles pa gospodar mrtvih. Ljudje živijo v strahu pred smrtjo, zaradi česar so v procesu pokristjanjevanja hudiča zlahka izenačili z Velesom. Vendar poznamo tudi zgodbe ruskega izvora, v katerih Veles pod podobo sv. Nikolaja reši živino pred Perunom, ki ga predstavlja sv. Elija. Iz tega lahko sklepamo, da stari Slovani niso poznali dualističnega božanskega principa, boga zla in boga dobrega (Belaj 112).
Strokovnjaki s področja slovanske mitologije (Belaj, Ovsec, Bellinger) so si enotni, da je dualizem prišel v splošni obtok šele kasneje. Kdaj točno je težko sklepati predvsem zaradi
19 razkropljenosti individualnih slovanskih plemen in njihovih različnih verovanj. Sama sem mnenja, da je princip dobrega in slabega boga popolnoma zgrešen, kar se tiče slovanske mitologije. Pripisan je bil samo zaradi popolnega nerazumevanja te religije s strani krščanskih zapisovalcev.
20 4. VLADO ŽABOT
Vlado Žabot, rojen 11. avgusta 1958, je na Filozofski fakulteti v Ljubljani študiral slovenščino in primerjalno književnost. Je član in nekdanji predsednik Društva slovenskih pisateljev, samostojni književnik in publicist. Delal je tudi kot urednik pri založbi Aleph in kot novinar pri časopisu Delo, ter bil član uredniškega odbora pri literarni reviji Mentor. Je tudi pobudnik slovenskega knjižničnega nadomestila in ustanovitve Javne agencije za knjigo Republike Slovenije (Papp).
Društvo slovenskih pisateljev o Žabotovem opusu piše naslednje:
Neurbana pokrajina, gozdovi, mračna, meglena močvirja, rečni rokavi, zapuščeni ali uničeni kraji, naselja s simbolnimi imeni, stavbe, ki so v svoji notranjosti labirinti, skrivališča ali ječe so prostori, kjer se dogaja večina njegovih proznih del. Literarni junaki, ki blodijo po teh prostorih in se jim dogajajo nenavadne, nerazumljive, ogrožajoče reči, se tudi v svoji glavi vedno znova pogrezajo v močvirja, blato, kalno vodo, mračen in temen svet.
[…] Ljudje so zanj v telesa ujeti duhovi, ki hrepenijo po odrešitvi (Društvo slovenskih pisateljev: Vlado Žabot).
Vredno je omeniti, da je Žabot tudi organizator nagrade kresnik, za najboljši slovenski roman, ki jo vsako leto podeljuje časopis Delo. Nagrado je leta 1997 prejel za roman Volčje noči.
Nagrada kresnik je dobila ime po bajeslovnem bitju, ki ima izvor v slovanski mitologiji. Kresnik
»je sicer navaden človek, toda že pri rojstvu zaznamovan (rodi se v srajčki); pozneje se ob določenih priložnostih (npr. ob kresu) v različnih podobah bojuje s čarovnicami, vedomci in različnimi duhovi, ki želijo škodovati njegovi vasi« (J. Bellinger 249). Že iz imena nagrade lahko sklepamo, da je Žabotova priljubljena tematika slovanska mitologija. Pisatelj slovansko mitologijo spretno prepleta s poznavanjem človeške psihe in fascinacijo nad vplivom preteklosti v mnogoterih delih.
4.1. AVTORJEV OPUS
Pisatelj je poleg romana, ki je »glavna zvezda« diplomske naloge, napisal še dve drugi deli, ki sta prav tako tematsko postavljeni v enak mitološki prostor: Ljudstvo lunja in Sveta poroka.
Knjige sicer med seboj niso zgodbeno povezane (vsaka zase je popolnoma samostojno delo), so pa zato povezane tematsko:
Ljudstvo lunja je roman, ki ustvarja nekakšno možno zgodovino izmišljenega prazgodovinskega plemena […]
Medtem pa je Sveta poroka že po formalni plati popolnoma različna; gre namreč za ep, napisan v daktilskih heksametrih, katerega vsebina je indoevropski mit, ki v svoji slovanski različici govori o plodnostnih božanstvih Juriju in Mari, njunemu rojstvu, poroki in smrti, ki določajo menjavanje letnih časov (Bezljaj).
21 Tudi roman Sveti boj, zadnji iz trojčka mitoloških del, je zasnovan na indoevropskem mitu o svetem boju med Perunom in Velesom.
Žabotov opus, skupaj z že omenjenimi knjigami, obsega devet del. Njegovo prvo objavljeno delo ima naslov Bukovska mati (1986), sledil mu je roman Stari pil (1989). Med objavljene romane spadajo še Pastorala (1994), Volčje noči (1996), Nimfa (1999) in Sukub (2003).
Napisal je tudi dve deli za otroke: Pikec in Puhec iščeta Mihca (1990) in Skrivnost močvirja Vilindol (1994).
Štiri dela pa so bila prevedena celo v tuje jezike: Bukovska majka (1995), Wolfsnächte (2000), The Succubus (2003) in Pastorala (2006).
22 5. OBNOVA ROMANA: SVETI BOJ
Radovan Podolni je doktorski študent zgodovine, ki piše doktorat pod mentorstvom dr. Belowa.
Predmet njegove doktorske naloge sta popis in raziskava zgodovine starih trdnjav starorimskega mesta. Dogajanje romana se odvija po podpisu mirovne pogodbe med Narodno legijo in Ljudsko gardo, ki sta do sedaj bili večletni boj. Že na začetku izvemo, da ima Radovan za domačo žival črno vrano, ki jo je našel po materini smrti.
Med trpanjem kovčkov Podolni najde zlati medaljon s podobo sv. Krištofa. Na drugi strani medaljona je podoba ujede in kače v srditem boju (motiv svetega boja). Ko se odpravi od doma proti ladji, ki ga bo odpeljala do starorimskega mesta, začne hoditi za »blondinko«, ki ima lase spete v kito. Izkaže se, da je tudi ona na poti do iste ladje.
Barka, ki bo Radovana odpeljala, kamor mora iti, se imenuje Beregina. Ko odplujejo, Radovan izve, da je blondinka zaposlena na ladji. Protagonist se usede poleg gospoda Babila (vojnega veterana, manjkata mu noga in roka) in si ogleduje ostale potnike na ladji. Babil se s Podolnim pogovarja o Pograjskih trdnjavah (trdnjave, ki naj bi jih Radovan raziskoval) in ga straši s prikaznimi, ki jih poimenuje Zduhovi.
Med plovbo po reki različni ljudje prihajajo in odhajajo. Radovan opazi meniha, ki se zabava, medtem ko riše po oknih. Ena izmed njegovih »umetnin« na oknu je tudi podoba sonca in ptiča.
Med vožnjo Radovan na različne načine izve, da veliko ljudi še vedno verjame v demone, bogove, vodne duhove in mnogo drugih mitičnih stvari. Med neurjem se ustavijo v Dolnji Bistri. Tam vojakom Babil in blondinka predata nelegalni tovor. Medtem ko so na ladji vojaki, se mora Radovan skriti. Takrat izve, da se tam kljub podpisanemu sporazumu še vedno bije vojna. Reka je preveč divja in narasla za nadaljnjo plovbo, zato Babil Radovana skrivnostno vodi do temne hiše, kjer bosta prenočila. V njem dodeljeni sobi pretresenega in zmedenega Radovana motita dve vrani, ki ga nepremično opazujeta.
Ko se prebudi, opazuje slike, ki visijo na stenah. Na eni izmed slik kača jé svoj rep, na drugi pa so mladi vojaki, ki imajo na broški orla. Ko je poklican h kosilu, za mizo sedijo razni lovci in zanimivi možje. Edini, ki ga pozna je Babil, ta Podolnega tudi predstavi omizju. Med pogovorom se zapičijo v Radovanovo trditev, da je treba za vsako ceno ohraniti zgodovino.
Povabijo ga tudi, naj se pridruži njihovi »vojski pod orlom«. Za kosilo jejo vranjo juho, ki jo streže postarana skrbnica po imenu Sonja. Obed se zavleče, Radovan se napije in osvaja Sonjo.
Naenkrat se znajdeta v njegovi sobi, kjer Sonja plane nanj, Radovan pa alkoholiziran ni pri stvari. Po nekaj poskusih na koncu samo zaspita.
23 Izvemo, da ima Radovan kar naprej občutek, da ga spremlja neki pogled (pravi mu Marjetica).
Naslednje jutro zgodaj zapusti hišo. Pred vaško gostilno izve, da ga Sonjin mož obtožuje posilstva. Še preden lahko reagira na obtožbo, ga preseneti menih, ki ga je spoznal na ladji.
Radovanu prinese obesek sv. Krištofa, ki ga je izgubil. Izkaže se, da je deloval po navodilih
»blondinke z ladje«. Točaj, ki opazi, obesek, vpraša Radovana, ali je Zduhovec. Radovan je sicer zanje že slišal, vendar zaradi zmedenosti ostane tiho. Sklepa, da so Zduhovci neka vrsta
»teroristične« organizacije, ki se bori za ohranitev zgodovine.
Točaj mu zaupa, da je bil včasih pesnik, ki je pel vsakomur, ki mu je plačal. V alkoholiziranem pogovoru Radovan izpostavi paralele med pesniki in zgodovinarji, ki so oboji pisali zgodovino zmagovalcev. V lokalu se prikaže blondinka z ladje in Podolnemu naroči, naj ji sledi. Preden zapusti lokal, mu točaj v roke porine pištolo.
Blondinka ga vodi do napol podrte barake. Kadar Radovan razmišlja o njej, jo primerja s košuto.
V etanolnem deliriju razmišlja o bojih, ki se skozi zgodovino kar naprej ponavljajo, ter omeni belega in črnega boga, ki se bojujeta, zaradi njiju pa ostajajo trupla.
S čolnom po njiju pride menih, in po razburkani reki sredi nevihte odplujejo čez reko v Pograjsko. Tam ga blondinka (oblečena v meniška oblačila) odpelje do Doma upokojenih vojaških starešin. Tu mu je profesor Below uredil začasno prenočišče, ki bi mu služilo kot baza za raziskovanje bližnjih ruševin.
Ko se naslednje jutro zbudi, si ogleduje sobo. Zajtrk mu prinese »matrona« z ladje (sopotnica meniha). Kasneje se odpravi do kuhinje, kjer se nahaja tudi krmar z Beregine. Krmar pove, da so mu ladjo zaplenili. Sumi, da je v to vpleten Babil, ki ga tudi obtoži preprodaje orožja sovražnikom. Med pogovorom krmar Radovanu predlaga medsebojno sodelovanje, a ga ta zavrne. Želi si le začeti z raziskavo in se čim manj mešati v lokalne spore. Krmar je bil včasih tudi župnik in Radovanu pripoveduje o bojih, ki jim je bil priča. Vojne so se odvijale pod pretvezo religij, kar se dogaja še danes. Tu Podolni izve, da bo njegov opis zgodovine moral ugajati ljudem okoli njega, sicer se stvari ne bodo izšle. Izve še, da je krmarju ime Vasilij.
Matroni, skrbnici ustanove, pove, da je v kuhinji nered za sabo pustil Vasilij, a ga ona ne razume, saj je Vasilij mrtev. Vasilij se je obesil. Radovan se spomni, da je med pogovorom opazil krmarjeve čudne podplutbe na vratu. Podobne so bile tistim, ki jih ima človek, ko se obesi.
24 Odpravi se v lokal Ajda-lajdra, kjer k njemu pride Ludvig. Razloži mu, da so tu vsi samo začasno in čakajo na smrt. Tukajšnjim ljudem pravijo predjamski – to so mrtvi, ki čakajo, da jih poberejo beli ali sivi angeli. Vse skupaj se Radovanu zdi noro, vendar to pripiše vzdušju kraja in starosti njegovih sogovornikov.
Po nočnem sprehodu se ustavi v gostilni Pri Mari. Tu so sami severnjaki, južnjaki, cigani, avarci in hunci, vsi v nekakšnih uniformah. K njemu prisedejo trije vojaki, ki so videti, kot bi bili potegnjeni iz mulja in so bili utopljeni. Eden izmed njih je General Bogdan-Miroslav-Pavel. Ta odločno poudari, da je Podolni nič manj kot rezultat vseh odločitev, ki so jih pred njim sprejeli njegovi predniki. Poudariti tudi to, da se mrtvih tukaj ne pozablja. V gostilni Radovan zagleda Vasilija. Pomisli, da si je ta nadel ime Vasilij v spomin in čast mrtvemu tovarišu. To naj bi bil pogost običaj v teh krajih. Nenadoma mu vojaki ukažejo, naj jim sledi. Radovan presenečen obstane, vendar ga oficirji zvlečejo iz gostilne. Zunaj se mu uspe iztrgati iz njihovega prijema.
Skrije se za spomenik z žensko postavo in jim pobegne.
Zjutraj se Radovan odloči, da bi bilo vendarle dobro obiskati trdnjavo, zaradi katere je pravzaprav tam. Zunaj je megleno in povsod je polno vran. Na poti ga ustavita dva vojaka.
Odpeljeta ga do barake pred trdnjavo, v poveljniško pisarno. Poveljnik trdi, da je tu vojno območje in razloži, da jim je bila trdnjava zaupana v varstvo. Nadaljuje, da so gardisti to zemljo pod znamenjem zmaja branili že od nekdaj. Opozori ga, da vedo za njegovo druženje z
»orlovsko bando«. V podpis mu ponudi pogodbo za služenje pod Ljudsko gardo. Če pogodbe
»prostovoljno« ne podpiše, ga bodo ustrelili. Oficir ga tudi vpraša, če je kdaj sanjal o lepi blondinki, ki se je spremenila v vrano.
Podolni ima čas do jutra, da se odloči. Noč preživi ob trdnjavi v majhnem pozidanem prostoru.
Tam razmišlja o preteklih bojih in junakih, ki se prav tako niso uklonili oblastem. Ponoči doživlja razne blodnje, vidi tudi vola in osla. Ko v zrak vrže mamin medaljon, ga s tal gleda podoba sv. Krištofa. To si razlaga kot znak, da je včasih treba narediti, kar je pač treba. Jezen je tudi na profesorja Belowa, ki ga je poslal na ta kraj, saj si sam res ne želi biti del tamkajšnjega boja.
V roko vzame dokument, čezenj potegne črto in se ga odloči podpisati. Zaveda se, da Oficir želi njegovo pravo ime, ampak kljubovalno načečka besedo »zgodovinar«. Ponovno razmišlja, kako so se pod pretvezo višjih sil na tem kraju vedno bili boji. Za razne bogove je tu padlo že ogromno ljudi. Začne se spominjati, kako je z mamo hodil po livadi (mama je imela blond lase)
25 in kako sta videla košuto, ki naj bi bila dobra vila Beregina (v pravljicah je vedno prikazana kot košuta).
Dva vojaka ga pospremita ven, kjer je začelo snežiti. Podolni se pripravlja na najhujše, saj ve, da Oficir ne bo zadovoljen z njegovim »podpisom«. Še zadnjič bi rad videl Lajlo (blondinko z ladje) in jutranjo zarjo. Takrat mu nasproti pride Lajla in ga odpelje nazaj v Dom. V sobi se mu blede o vojni, o oslu in volu, o Lajli kot košuti. Sanja tudi vrano, ki hodi med mrtvimi trupli, in Babila, ki koplje jamo.
Zanj nekaj dni skrbi matrona. Na računalniku in telefonu nima signala, saj so zminirali oddajnik. Izve, da je umrl Oficir, kar ga malce pomiri. Prebivalci se pretvarjajo, da je umrl v junaškem boju, v resnici pa vedo, da so ga obesili Zduhovci. Radovan še vedno potrebuje uradne dokumente za raziskovanje trdnjave. Lajla mu je predlagala, naj poišče uradnika Vilija Laha, ki mu bo uredil potrebno dokumentacijo. Med iskanjem uradnikov sreča krmarja, ki mu pove, da je Lajla le bajka. Ponovno se mu ponudi za pomočnika in Radovan ga zlovoljno vzame.
Odpravita se v pivnico, kamor naj bi prišel tudi omenjeni uradnik. Krmar mu zaupa, da je Podolski zdaj obtožen posilstva in še umora Oficirja, ker so v njegovi sobi našli zduhovsko vrv in pištolo. Radovan, ki si želi osmisliti situacijo, pomisli, da sta ga krmar in Lajla rešila smrti.
V zameno pa se želita dokopati do pravic za ogled arhiva, ki ga bo Radovan potreboval pri nadaljnjem delu. Po krmarjevih besedah izve, da ga potrebujejo zato, da najde ključ do nekega zaklada. Krmar poudarja, da je zgodovina kot kača, ki se levi, Radovan pa si torej, če želi izvedeti celotno resnico, ne more ogledovati le njene stare kože.
V točilnico končno vstopi Vili Lah. Radovanu reče, naj ga po žalni slovesnosti za preminulega generala, poišče na naslovu Obrežje 3. Ko išče pisarno, v kateri bi se moral dobiti z uradnikom, za pomoč prosi uslužbenko z blond lasmi, ki se izkaže za nekoristno. Od neznancev na hodniku izve, da ga je iskal inšpektor za politične umore. Na žalni slovesnosti je bilo govora o sovražnikih, »legijski bandi«, ki pobija ljudi. Proti njim se bije »sveti boj«. Radovan takrat opazi, da obe strani, druga drugo hujskata na podoben način. Blondinka, ki mu prej ni bila v pomoč, ga odpelje do pisarne 5, kjer ga pričakujejo trije uradniki. Ti uradniki urejajo in brišejo dokumente, preden se bo zgodila menjava oblasti. Pokažejo mu mapo, v kateri naj bi bila njegova korespondenca s profesorjem Belowom. Na podlagi teh pisem mu potrdijo status raziskovalca. Stran vržejo njegovo prečrtano izjavo, ki jo je kot »zgodovinar« podpisal.
Preden ga napodijo iz pisarne, opazi, da je njegova kartoteka nenavadno polna. Če naj bi vsebovala samo korespondenco, bi bila zagotovo tanjša. Odloči se počakati pred pisarnami in
26 se pozanimati o tem. Zgodi se eksplozija, in ko začne bežati, najde na tleh mrtvega Babila.
Zateče se v neko klet, kjer sta tudi uradnik Lah in krmar.
Krmar in Lah se odločita, da bodo poskusili pobegniti, čeprav se streljanje in eksplozije še vedno nadaljujejo. Zatečejo se v hišo, kjer razni ljudje, oblečeni v različne oprave, prihajajo in odhajajo, medtem ko še kar naprej doni. Radovan izve, da se je popoldne obesil tudi škof. Takrat eksplodira bomba in nuna ga prosi za pomoč, a jo zavrne. Opazi, kako otrokom pripoveduje pravljico o beli vili, ki jim bo pomagala. Spremeni svojo odločitev, pobegne z nuno in otroki.
Skupaj se vkrcajo na čoln, kjer jih čakata Lah in krmar s skrinjo, polno arhivskih zapisov. Čoln se po glasni eksploziji prevrne. Radovan poskusi rešiti otroka, ki se utaplja, a mu ne uspe. S truplom otroka odplava do kopnega, kjer ga poskuša oživljati, a zaman. Odloči se, da ga ne bo pustil tu, saj si zasluži biti pokopan med svojimi ljudmi. Otroka in sebe vleče čez livado, kjer mrgoli vran. Zagleda bel gradič – Dom pri košuti. Z otrokom se odpravi v zapuščen lovski dom.
Povzpne se na vrh, kjer se odloči odpočiti. Zatisne oči, predstavlja si Lajlo. Poskuša ji nekaj reči, a vse zveni kot vranje krokanje. Lajla se vseeno obrne, vendar njen obraz ni njen, temveč vranji. Takrat se vse stemni in vrane vzletijo.
27 6. MOTIVI SLOVANSKE MITOLOGIJE V ROMANU
6.1. VRANE
V mnogih različnih religijah zasledimo verovanje, da duša umrlega še nekaj časa ostane v svetu živih. Stari Slovani so verjeli, da je pokojnikova duša ostala med njimi približno štirideset dni.
Predvsem naj bi bilo to značilno za ljudi, ki so umrli nasilne smrti ali pa jim neizpolnjene želje ne dopuščajo odhoda v drugo sfero (Ovsec 216-218). Duše, ki ostanejo na Zemlji, so transformirane v ptice. Za zimski čas so značilne vrane in krokarji, za poletje pa štorklje in podhujke (Noble).
V Žabotovem romanu domačini ohranjajo mrtve med njimi tudi tako, da si nadenejo njihova imena. Zanimivo je predvsem v kakšnem kontekstu in kako pogosto so omenjene vrane. Prvič je ta vrsta ptice omenjena, ko se Radovan pripravlja na odhod od doma. Zdi se mu, da na ramah nosi ogromen pritisk, zaupati pa se ne more nikomur. Uteho najde v svoji vrani:
Ker sta z anglistko Eriko že pred časom prekinila razmerje, tudi njej tega ni šel razlagat. Zato je še največ od tega, zgolj v lastnih mislih, seveda, lahko zaupal le mrtvi materi – ki pa je od tam, torej iz mrtvega, molčala. In je vse skupaj doma, v garsonjeri, lahko zaupal udomačeni vrani, ptiču, kot ji je rekel, ki pa je tudi na to s postrani nagnjeno glavo črno in bistro gledala in kakor vsakič čakala, da ji pove več (Žabot 10).
V tem primeru je vrana protagonistova prijateljica. Radovan sicer ne razume ljudi, ki še vedno verjamejo v razna mitološka bitja in zgodbe. Trdno je odločen, da bo pri svoji doktorski nalogi ostal nepristranski. Vanjo ne bo mešal ljudskih pripovedk, ki zanj niso objektiven pogled na zgodovino. Vendar pa morda v njem vseeno obstaja majhen staroslovanski glas, ki ga vodi do tega, da uteho poišče pri vrani. Pomembno je poudariti, da je Podolski vrano našel po smrti matere. Morda ne bi bilo napačno sklepati, da je novi ptičji prijatelj duh njegove matere.
Preobrazbo padlih v boju v črno perjad lahko vidimo tudi pri koncu mita o ajdovski deklici, o katerem Radovan razmišlja:
Se je menda nebo pooblačilo, so začele švigati strele in se je silno stresla zemlja ter za zmeraj pokopala živo ajdovsko deklico in idol in zaklad – med tem ko naj bi se še isti hip vsi sovražni, vsi obrambni vojaki, vsi brez izjeme po tistem zidovju, spremenili v črno, kričavo perjad … 'V vrane, torej,' je k vsemu lahko le prikimal, je k vsemu že zopet lahko le pomislil, da je tudi to z njegovo vrano bolj kot ne čudno naključje (Žabot 13).
Med pogovorom s točajem poudari, da tamkajšnji boji niso njegovi in se vanje ne bo vtikal.
Tam je zgolj zato, da objektivno popiše zgodovino. Točaj pa mu odgovori:
28
'Pravi si, […] ni kaj, […], ti boga, ja, ni tvoje, blodnje, neumnosti, praviš, ni tvoje, čeprav te lovijo zaradi posilstva
…, […] tako je to tako. Potem pa se zbudiš … […] Ni tvoje. In ni moje. Ni najino. Ni naše. Ja … […] Ker nismo sami … Nekoga ubiješ, pa nikoli ne umre. Veš to? Misliš, da je mrtev. Da ga odplakne. Misliš, ja. Misliš, da boš pozabil. Poskušaš pozabiti. Piješ. Piješ. Pa se te oklene. Prihajajo, ja. Sem čez prihajajo, vrane letajo,' je pogledal čez ramo na rečno stran, 'tam so in prihajajo, nič jih ne ustavi …' (Žabot 113, 114).
Na tem mestu lahko skoraj zagotovo trdimo, da vrane predstavljajo umrle, ki posledično potem ne umrejo. Najbolj opazna raba te simbolike pa se zgodi na koncu romana. Radovan z mrtvim otrokom komaj »prileze« do starega lovskega doma, kjer se odloči odpočiti: »Malo si odpočijem, […] potem poletimo …« (Žabot 313). Preden se vse stemni, si v domu predstavlja tudi Lajlo, ki jo hoče poklicati, a iz njega pride le vranje krokanje. Tudi, ko se Lajla obrne proti njemu, Radovan ne vidi njenega obraza: »Črno je bilo. Mrzlo ga je presunilo – od črne praznine med zariplo rumenimi kodri …« (Žabot 314). Vredno je omeniti, da ga je ne tako dolgo nazaj Oficir (ki mu je dal podpisati pogodbo), vprašal, če je že kdaj sanjal žensko s svetlimi lasmi in ptičjo glavo. Podolski je resnično na koncu svojih moči in lahko sklepamo, da tudi on na koncu umre ter se »spremeni« v vrano. Njegova zgodba se zaključi z vzletom vran: »In je črno, mrzlo od vsepovsod vzprhutalo in so vrane že zopet letele tja čez« (Žabot 314). Na drugi strani reke se med tem še vedno bije bitka. Njej je Radovan sicer ušel, a smrti mu ni uspelo pobegniti. Če so vrane vzletale od vsepovsod, lahko sklepamo, da se s smrtjo srečujejo tudi ljudje na drugi strani reke, kjer se še vedno odvija boj.
Glede na to, kako pogosto Radovana spremljajo vrane, bi jim morda lahko pripisali še eno vlogo. Perun je bil velikokrat prikazan v podobi orla in krokarja. Tudi motivi svetega boja pogosto prikazujejo orla (Perun) v boju s kačo (Veles). Krokar je sicer sorodna vrsta vrani, a to ni ista ptica. Obe vrsti pa sta črne barve. Morda obstaja možnost, da je Žabot vranam posplošil vlogo. Vrane so v romanu edine ptice, ki so izpostavljene in Radovana spremljajo v pomembnih trenutkih. Podobno tudi v nordijski mitologiji junake spremlja krokar, ki je v bistvu Odinova ptica.
Pri prikazu indoevropskih korenin slovanske mitologije je bilo govora o Vedah. Vedski teksti govorijo o tem, kako bo Perun/Gromovnik prišel rešit svet, ko bo tisti, ki ve resnico sveta pravilno zrecitiral tekst. V romanu Sveti boj je ravno Radovan tisti, ki se odpravlja v neznane kraje, da odkrije resnico. Je zgodovinar, ki bo popisal, kaj se je v resnici zgodilo in določil, kako naj se obravnavajo ostanki utrdb. Torej bo Radovan tisti, ki bo pravilno zrecitiral tekste oziroma interpretiral zgodovino.
29 Vojna v teh krajih divja že dolgo časa, a se vse skupaj do Radovanovega prihoda ni premaknilo nikamor. Takrat pa se začnejo »obešati« pomembni ljudje, pride do nenadne menjave oblasti, zgodi se »teroristični« napad in začne se vojna. Radovan Podolni je tisti, ki si ga vsi želijo imeti na svoji strani, saj naj bi držal ključ do resnice.
Vrane začnejo Radovana posebej močno spremljati, ko se znajde v teh mističnih krajih. Morda bi lahko rekli, da predstavljajo tudi Peruna, ki si želi pomagati junaku. Perun ga prav tako potrebuje, da se sproži t. i. »sveti boj«, v katerem bo ta mogočni bog spet zmagovalec. Kaj se v resnici zgodi med bojem, oziroma ko se ta ustavi, ne izvemo.
Vrano, ki se bojuje z vrvjo (na prvi pogled jo zlahka zamenjamo za kačo), lahko najdemo tudi na naslovnici knjige.
Slika 5: Naslovnica knjige Sveti boj.
30 6.2. KAČA
Tako kot vrano tudi kačo v zgodbi zasledimo večkrat. Kača je veljala za simbol boga Velesa.
V Žabotovem romanu je večkrat omenjena v povezavi z medaljonom, na katerem sta v boju vgravirana kača in ujeda (gre za boj Peruna in Velesa, sveti boj). Prav tako je kača prispodoba za cikličnost časa/zgodovine. Enak koncept najdemo tudi pri mnogih drugih religijah. Najbolj poznan je nordijski simbol ouroboros, kjer Jörmungandr (kača – požiralec svetov) žre lasten rep.
Že v mitu je Veles tisti, ki se vedno znova vrne (Perun pa ga vedno znova premaga), kar povzroča sušna obdobja, katerim sledijo deževna. Kača je bila za Slovane ustrezna podoba za Velesa morda ravno zato, ker se vedno znova levi – odvrže staro (mrtvo) kožo. Z novo kožo se ponovno rodi, kot se tudi znova ponovi zgodovina in ciklični mit.
Kače se pojavijo, ko si Radovan na ladji ogleduje, kaj počnejo potniki. Opazi, da menih riše po oknih s kapljami. Sprva se mu zdi, da je narisal sonce in ptiča, a si kasneje prizna, da so povsod okoli tudi kače, ki jih predstavljajo vijugaste sledi kapelj.
Ko se začasno znajde v stari hiši (kamor ga odpelje Babil), tam opazi stensko poslikavo in si jo podrobneje ogleda:
Skozi temne gozdove se je mestoma po soteskah, mestoma po razširjenih dolih zvijala kakor luskinasta reka.
Obrežne hiše in koče so bile v ognju – in povsod se je bodisi kakor od blizu bodisi kakor od daleč videlo nepokopane, utopljene, tudi na sveže poklane, še krvaveče mrliče, ki pa so se po vsem sodeč dramili, ki so se nekako pobirali – vsi v istem, z vseh sten in stropa enako, so bledi, sivi, porumeneli v obraze vstajali in pomenili eno in isto ponavljanje in preganjavico … […] Očitno je po stenah in stropu enako ponavljajoča se slika bojišča po limeških gričih in dolih hotela pomeniti vstajenje, vračanje mrtvih, morda v iste, morda v druge boje in z vsem tem nekakšen krog – ali kačo, ki žre lasten rep – kar je še posebej nazorno poudarjala okorno, zavaljeno, sivo srebrno nabarvana reka, ki se je zvita, polna lobanj – moteče po sili spresukana in zvijugana – zlivala sama vase … (Žabot 72, 73).
Lahko bi rekli, da gre za nekakšno napoved poteka zgodbe, saj se, kot že omenjeno, Radovan tik pred koncem znajde v reki, iz katere rešuje otroka, okoli njega pa umirajo njegovi »tovariši«.
Tematika ponavljanja zgodovine je močno prisotna skozi celoten roman, in Radovan večkrat vse skupaj primerja s kačo, ki jé svoj lastni rep. Nujno je poudariti Žabotov spretni slog tkanja besed v dolgo, utrujajočo, skorajda sluzasto poved v zgornjem citatu. Slog se zanimivo razlikuje od pretrganih in nepovezanih misli in pogovorov v romanu. Med branjem resnično dobimo občutek razvlečenosti.
31 Tudi krmar je prepričan, da je Radovan tisti, ki bo našel ključ do zaklada – do resnice.
Resnica/zgodovina je po njegovem kot kača: »Kača, ki se levi. Ki staro luskinasto kožo odvrže.
Pa zato ni nič manj kača, nič manj resnica. […] Ti pa misliš, da boš odkril resnico zgolj z brskanjem po odvrženi luskini, he, po odmrtem levu – ki seveda ni kača« (Žabot 262).
Kača na tem mestu torej pooseblja tisti del Velesa, ki v mitološkem boju povzroča konstantno cikličnost. Nekateri ljudje Velesa spoznajo samo po njegovi odvrženi koži, medtem ko resničnega Velesa ne vidijo. Odmrla luskina je vidna s strani zmagovalca/zgodovinarja, ki o njej lahko piše, vendar to ni celotna resnica. Pravo vprašanje je, kako biti nepristranski, a kljub temu popisati celotno zgodbo.
6.3. VODA/REKA
Poleg tega, da je bila voda s poljedelskega vidika za Slovane izredno pomembna, je tako kot v mnogih drugih mitologijah predstavljala mejnik med živim in mrtvim svetom. Tudi Veles (gospodar mrtvih) je v eni od zgodb pregnan pod vodo. Reka bi lahko bila tudi prispodoba za Velesa, kot je bilo predstavljeno že v prejšnjem citatu. Reka in kača sta si podobni, obe sta dolgi, mrzli, mokri, luskinasti, neusmiljeni in zaviti. Reka je na koncu romana tudi tista, ki vzame življenje otroku in Radovana močno izmuči, da komaj pride do starega lovskega doma.
V Žabotovem romanu se Radovan nekajkrat odpravi čez reko, o kateri ga domačini svarijo, da čeznjo prihajajo umrli, tisti, ki bi morali biti že pozabljeni. Zanimivo je, da se Radovanov stik z mitskim in misterioznim ozračjem, ko prečka reko, le še poveča. Tam se potem srečuje z ljudmi, ki so nekako ujeti v času. Po pogovoru z Babilom izve, da se tu čez reko ljudje kar naprej vračajo, saj še niso dokončali svoje zgodbe: »Vračam se … ker tam nisem opravil vsega, kar imam za opraviti« (Žabot 40). Radovana v te kraje kot namenoma prinese reka. Tudi on ima tukaj nedokončane obveznosti, ki jih vidno odlaša skozi celotno delo.
Kot del vode bi lahko omenila tudi meglo/meglico, ki je v zgodbi prav tako pogosto prisotna.
Seveda je megla v zgodbah mnogokrat uporabljena, da jim doda pridih nekakšne misterioznosti in vzbudi zanimivo vzdušje. Kot sem že omenila, je voda Slovanom predstavljala nekakšen mejnik med mrtvim in živim. Tako so tudi meglice na koncu Žabotovega romana predstavljene kot nekaj, kar dušo ponese v drugo sfero: »'Najdeva vilo,' je šepetal, 'najdeva angele … Z njimi v trave vzbrstiva, v meglice se dvigneva, v bistrem potočku bova žuborela, o ja, livada postaneva …'« (Žabot 313). Megla Radovana »spremlja« tudi tedaj, ko se ves izmučen z mrtvim otrokom v rokah trudi priti do zapuščenega gradiča.
32 Voda je tisti medij, ki omogoča prehode. Tako kot voda postane led in para/megla, tako v bližini vode lahko mrtvi prehajajo v svet živih in obratno.
6.4. LAJLA
Zanimivo je, da imajo v Žabotovem romanu vsi pomembni ženski liki blond lase in bledo kožo ter so Radovanu v pomoč oziroma skrbijo zanj.
Ženski lik, ki zagotovo najbolj izstopa, je Lajla. Prvič mu pomaga tako, da ga na ladji Beregini skrije, ko iz nje tovorijo ilegalen tovor. Kasneje se izkaže, da mu je ona uredila Babilovo spremstvo do varne hiše, kjer Radovan preživi prvo noč. Ko je obtožen posilstva, po navodilih Lajle ponj pride menih, ki ga odpelje na varno. Lajla pride ponj tudi, ko je ujet v Oficirjevi hiški in misli, da ga čaka smrt. Na koncu pa si jo celo predstavlja preden umre. Radovan v romanu postane nekako obseden z njo.
Lajla ga prav tako spominja na košuto. V njem to prebudi prijetne občutke, saj se spomni, kako je kot otrok hodil po livadi in zagledal košuto. To ga spomni na pravljico, v kateri je košuta pravzaprav dobra vila beregina. Lovski dom, kamor se Radovan z otrokom zateče, se imenuje Dom pri košuti. Med hojo pa mrtvemu otroku govori: »K vili prideva, […] v beli grad prideva, k vili beregini, ki te zbudi …« (Žabot 311). Ko prideta v dom, se mu zazdi, da vidi črno liso, v kateri za trenutek razbere »dolge lase in belo tančico. Vilinsko tančico« (Žabot 312).
V pravljici iz Radovanovega otroštva je košuta dobra vila beregina, ki je bila poznana tudi pri starih Slovanih. Ladja, s katero Podolni začne svoje potovanje, se imenuje Beregina. Beregine naj bi bile lepe mlade ženske s svetlimi lasmi in belo poltjo. Te naj bi pomagale ljudem, ki se borijo za resnico in čast. Njihova značilnost je, da lahko spreminjajo formo in v nekaterih bajkah postanejo lepe ženske. Vila Beregina naj bi se lahko spremenila tudi v boginjo, kadar se ji dodelijo nekatera imena. Eno izmed imen, ki povzročijo to »transformacijo« je tudi Lelja (Slavs – Collection of Slavic Knowledge: Slavic Goddess Bereginya – who is she?). Lelja in Lajla sta že skoraj enaki si imeni. Torej je Lajla v Žabotovem romanu morda dobra vila, ki v Radovanu vidi nekoga, ki se želi dokopati do resnice in mu zato pomaga.
Med zgodbo mu sicer pomaga tudi matrona, ki jo je spoznal na ladji Beregina. Ta mu v romanu nekajkrat postreže hrano in zanj skrbi, ko se mu meša po noči v Oficirjevi sobici. Radovanova mati pa je tista, od katere je dobil »zduhovski« obesek in je prav tako imela svetle lase. Kdo sploh je Lajla? Ali je resnična oseba ali je prikazen, kot ji pravi krmar? Je morda Lajla
33 manifestacija Radovanove matere, ki je najverjetneje verjela v staroslovansko mitologijo?
Skoraj materinski odnos Lajle do Radovana je viden pri vseh njunih srečanjih.
6.5. SVETI BOJ
Mitološki sveti boj je v Žabotovem romanu moderniziran in prikazan dokaj prikrito. Fokus zgodbe ni toliko na konkretnem boju med bogovoma. Vse skupaj se vrti okoli Radovana, ki se na vse pretege otepa izbire strani. S tem pa nezavedno postane še bolj vpleten v dogajanje.
Na začetku romana izvemo, da se Radovan odpravlja na območje, kjer je bila pred kratkim podpisana mirovna pogodba med Narodno legijo in Ljudsko gardo. Trenutno so na oblasti gardisti. Kasneje v zgodbi izvemo, da so se gardisti vedno borili pod grbom zmaja. »To obrežje smo od nekdaj branili z junaštvom pod znamenjem zmaja« (Žabot 219), Radovanu pove Oficir.
Nasprotnik Ljudske garde je Narodna legija, ki pa se bori iz senc. V romanu Narodna legija nima jasnega obraza. Lahko sklepamo, da se Lajla in krmar borita na njeni strani. Mogoče je tudi Babil eden izmed vpletenih, ki pa dobavlja orožje tudi Ljudski gardi. Če so gardisti pod grbom zmaja, so legionarji pod grbom orla. To Radovan opazi v varni hiši, na sliki, kjer imajo vojaki uniforme z broško orla. Oficir ga celo obtoži, da se druži s kriminalci, ki služijo orlu.
Zmaj je v nekaterih staroslovanskih bajkah nadomestil kačo kot predstavnik Velesa, orel pa je eden izmed bolj prepoznavnih atributov Peruna. Tu že lahko vidimo neke vrste poosebitve bogov iz dveh nasprotujočih si taborov, ki so v medsebojnem konfliktu. Legijska stran se v Žabotovem romanu zavzema za prenovo/preobrazbo starih utrdb v moderne vojaške komplekse, gardisti pa za njihovo ohranitev in počastitev mrtvih, ki so tam padli v prejšnjih bojih. To je tudi jedro konflikta, saj se ena stran bori za preobrazbo in pozabo zgodovine, druga pa se zavzema za ohranitev zgodovinsko in mitološko pomembnega kraja.
Motiv, ki se v Žabotovem romanu najbolj neposredno nanaša na sveti boj, je zagotovo amulet, ki ga Radovan nosi s seboj. Na eni strani je motiv boja med ujedo in kačo, na drugi strani pa je podoba sv. Krištofa:
[…] zlatniku podobni medaljon s silaškim Krištofom, ki z otrokom na rami brede čez vodo […] s kačo in orlom, ki se borita … Spominjal se je, da je kača ovijala orlovo nogo, da je orel trdno držal kačo v krempljih, da je kača z dvignjeno glavo režeče, zobato zevala proti orlu, da je orel z ukrivljenim kljunom meril v kačjo glavo in da je v tem spopadu manjkal le še odločilni trenutek za zadnji udarec in zadnji ugriz … (Žabot 17).
Amulet je zanimiv s tega vidika, da prikazuje krščansko in staroslovansko simbolistiko obenem.
Tako kot so stari Slovani »priredili« novejše krščanske svetnike njihovim tisočletnim bogovom,
