Mitološki sveti boj je v Žabotovem romanu moderniziran in prikazan dokaj prikrito. Fokus zgodbe ni toliko na konkretnem boju med bogovoma. Vse skupaj se vrti okoli Radovana, ki se na vse pretege otepa izbire strani. S tem pa nezavedno postane še bolj vpleten v dogajanje.
Na začetku romana izvemo, da se Radovan odpravlja na območje, kjer je bila pred kratkim podpisana mirovna pogodba med Narodno legijo in Ljudsko gardo. Trenutno so na oblasti gardisti. Kasneje v zgodbi izvemo, da so se gardisti vedno borili pod grbom zmaja. »To obrežje smo od nekdaj branili z junaštvom pod znamenjem zmaja« (Žabot 219), Radovanu pove Oficir.
Nasprotnik Ljudske garde je Narodna legija, ki pa se bori iz senc. V romanu Narodna legija nima jasnega obraza. Lahko sklepamo, da se Lajla in krmar borita na njeni strani. Mogoče je tudi Babil eden izmed vpletenih, ki pa dobavlja orožje tudi Ljudski gardi. Če so gardisti pod grbom zmaja, so legionarji pod grbom orla. To Radovan opazi v varni hiši, na sliki, kjer imajo vojaki uniforme z broško orla. Oficir ga celo obtoži, da se druži s kriminalci, ki služijo orlu.
Zmaj je v nekaterih staroslovanskih bajkah nadomestil kačo kot predstavnik Velesa, orel pa je eden izmed bolj prepoznavnih atributov Peruna. Tu že lahko vidimo neke vrste poosebitve bogov iz dveh nasprotujočih si taborov, ki so v medsebojnem konfliktu. Legijska stran se v Žabotovem romanu zavzema za prenovo/preobrazbo starih utrdb v moderne vojaške komplekse, gardisti pa za njihovo ohranitev in počastitev mrtvih, ki so tam padli v prejšnjih bojih. To je tudi jedro konflikta, saj se ena stran bori za preobrazbo in pozabo zgodovine, druga pa se zavzema za ohranitev zgodovinsko in mitološko pomembnega kraja.
Motiv, ki se v Žabotovem romanu najbolj neposredno nanaša na sveti boj, je zagotovo amulet, ki ga Radovan nosi s seboj. Na eni strani je motiv boja med ujedo in kačo, na drugi strani pa je podoba sv. Krištofa:
[…] zlatniku podobni medaljon s silaškim Krištofom, ki z otrokom na rami brede čez vodo […] s kačo in orlom, ki se borita … Spominjal se je, da je kača ovijala orlovo nogo, da je orel trdno držal kačo v krempljih, da je kača z dvignjeno glavo režeče, zobato zevala proti orlu, da je orel z ukrivljenim kljunom meril v kačjo glavo in da je v tem spopadu manjkal le še odločilni trenutek za zadnji udarec in zadnji ugriz … (Žabot 17).
Amulet je zanimiv s tega vidika, da prikazuje krščansko in staroslovansko simbolistiko obenem.
Tako kot so stari Slovani »priredili« novejše krščanske svetnike njihovim tisočletnim bogovom,
34 tako medaljon razlaga isto zgodbo na dva načina. Orel premaga kačo, Perun premaga Velesa, sveti Krištof premaga deročo reko in odloži otroka na drugi breg. Sveti Krištof je zavetnik brodarjev in pomaga ljudem pri prečkanju reke. Radovan tudi nosi otroka iz vode, vendar naj se še tako trudi, je smrt neizbežna. On ni sveti Krištof, ki bo premagal reko; on ni Perun, ki bo premagal Velesa; on je le zgodovinar.
Na koncu romana v lovskem domu, okoli katerega je ogromno vran, čaka tudi ujeda. Lahko bi rekli, da Perun čaka tistega, ki ga bo, glede na indoevropske korenine, poklical, da ponovno reši svet. V romanu je to Radovan. A narativa se zaključi tako, da pravzaprav ne izvemo, ali se
»Perun« kdaj vrne oziroma ali se boj konča, saj se pred Radovanom prej vse stemni. Tu lahko vidimo, da pisatelj nekako prekine cikličnost mita, saj konca ne moremo zagotovo predvideti.
Velik poudarek je na cikličnosti bojev, ki jih predstavlja kača. Radovan večkrat bolj ali manj sam sebi pritrdi, da so ti vedno znova ponavljajoči se boji, ki terjajo mnogo žrtev, nesmiselni.
Sam je proti bogovom, pod katerimi so se razna ljudstva bojevala in umirala, kar v njem vzbuja nelagodje, saj »tako rekoč vsa zgodovina zaudarja po klanju in krvi in smrti – se pravi po divjih, silaških in norih in mrtvih ljudeh, po zahrbtnih demonih in krvoželjnih bogovih« (Žabot 19).
Razume pa tudi, da po koncu bojev nekaj vedno ostane in se potem postopoma ponovno prebuja, nakar se boj spet začne.
Zanimivo je, da sta v romanu obe strani, ki se med seboj bojujeta, predstavljeni v slabi in dobri luči. Težko je določiti, katera stran je predstavnik dobrega in katera slabega, saj tudi Perun in Veles pri različnih slovanskih ljudstvih izmenično simbolizirata dobro in slabo. Kot sem že omenila, je povsem verjetno, da Slovani niso imeli popolnoma dualistične predstave o božanstvih. Za nekatere je bil tudi Veles zavetnik, ki je živino varoval pred Gromovnikovim gromom, za druge pa je Perun predstavljal varuha pred požrešnim Velesom.
Podobno tudi v Žabotovem romanu ni polarnosti dobrega in zla, saj obe strani poskušata doseči svoje z nasiljem in terorjem. Celo tisti pod orlom, ki bi po preprosti logiki morali biti dobri, morijo nasprotnike in manipulirajo z ubogim Radovanom, da bi stopil na njihovo stran.
35 7. ZAKLJUČEK
Skozi celoten roman je govora o zgodovini, ki se ponavlja, o ponavljajočih se bojih, o nedolžnih žrtvah vojn in o ujetosti v krog človeške civilizacije.
Žabot sam je na predstavitvi knjige poudaril boj med dobrim in zlim. Zastavil je tudi vprašanje:
»Kaj je svetega v človekovih bojih in konfliktih, ki določajo zgodovino skozi vse čase do sedaj?« (Zlobec) Na to vprašanje v romanu sicer ne dobimo odgovora, kar je zagotovo namensko. Medtem ko Radovan v romanu spoznava obe strani reke in prihaja v stik z legionarji in gardisti, mu nikoli ne uspe resnično razvozlati, katera stran je prava oziroma na katerem bregu reke bi morala biti zgodovina. Trudi se razumeti, na kateri strani tiči resnica.
Iz zgodbe je razvidno, da Radovanu ni pogodu, kako se tamkajšnji ljudje delijo na tiste pod grbom orla in tiste pod grbom zmaja. Sam med nasprotujočima si stranema ne more potegniti jasne ločnice.
Po branju romana si lahko postavimo tudi vprašanje: »Ali je katerikoli cilj res vreden, da do njega pridemo preko kopice trupel?« In: »Ali se sploh kdo bori za dejansko dobrobit človeštva brez skritega motiva, da bi sam imel od tega korist?«
Predvsem pa nam roman lahko ponudi odgovor na sicer neočitno vprašanje: »Kako izstopiti iz mitskega kroga zgodovine?« Edini izhod človeku ponuja to, da težo sveta prevzame nase. Prav to dobesedno stori Radovan, ko je zaprt pri Oficirju in mu zjutraj grozi smrt, če ne podpiše pogodbe: »Nič, si je rekel. Ter kljub drhtavici, kljub kot nekakšni pijanosti od vročice in kašlja, pod vse skupaj v jasni, čitljivi pisavi pripisal: Jemljem nase težo sveta in njegovega stvarnika«
(Žabot 234).
Tu se Radovan prvič konkretno odloči, da se ne bo pridružil eni od strani, saj bi s tem na neki način prodal svojo dušo, svoje dostojanstvo. Vseeno ga ni dovolj v hlačah, da bi pogumno zastopal svoje stališče in se zato podpiše kot »zgodovinar«. Moje mnenje pa je, da s prav to opozicijo izbere drugo stran. To potrjuje tudi dejstvo, da sprejme krmarja kot svojega pomočnika, samo zato, ker ima od tega očitno korist. Radovan ni junak, ki bi se bil sposoben upreti obema stranema istega medaljona. Na koncu tudi njega odnese tok boja, čeprav si želimo, da bi bil on drugačen. Antimitskost je beseda, s katero Vlado Žabot opiše svoje delo, toda kar je res antimitskega, je to, da Radovan ni junak.
Antimitskost romana se kaže tudi v tem, da nam poskuša pokazati, kako destruktivna je lahko zgodovina, ki se je konstantno oklepamo. Radovan je tisti, ki bi si sicer želel zgodovino
36 predstaviti in jo razvozlati, a ne želi biti vpleten v še trajajoče dogajanje. Ravno za to gre:
človeštvo mora priznati pomembnost zgodovine in se iz nje marsikaj naučiti, konstantno ponavljanje namreč ne pelje nikamor. Radovan smo mi vsi, ki nas tok močne reke odnese, ko jo poskušamo prebroditi. Nihče ni dovolj močan, da bi se zoperstavil toku masovnih idej, saj v deroči reki ni mogoče stati pri miru. Ali greš proti toku ali pa s tokom.
Tudi danes se srečujemo z zapletenimi socialnimi problemi, s katerimi se je človeštvo že mnogokrat intenzivno ukvarjalo. Govorimo lahko o rasni, spolni in verski diskriminaciji, ki je na žalost še zdaj močno prisotna. Prav tako na raznih krajih po svetu še vedno odmevajo močni poki. Mnogi politiki se izgovarjajo, da tega, kar je ustaljeno, ne moremo kar tako opustiti. Kljub temu je očitno, da bi bila potrebna sprememba. Sprememba pa mora izhajati iz nas vseh, ne pa samo enega mitološkega junaka, kakršen je želel postati Radovan.
Sporočilo knjige pri založbi Beletrina povzemajo z naslednjimi besedami: »Mojstrsko izpisana zgodba o krogotoku vojnega nasilja in subjektivni zmagi posameznika – za naš čas, za vsak čas«. Nikakor se ne morem strinjati, da je Radovan zmagovalec. Mogoče ohrani nekaj svoje časti, ki pa mu zelo dobro služi v trohneči zemlji. Zmagati pomeni živeti in preživeti. Včasih je tudi junakova smrt sladkokisla zmaga, samo kaj, ko Radovan ni junak, temveč antiheroj. Kaj bi se zgodilo, če bi imel Radovan Podolni jasen moralni kodeks in bi kot zgodovinar obsodil obe strani? Morda bi izpadel pristranski, vendar to je človeško.
37 8. VIRI IN LITERATURA
Belaj, Vitomir. Hod kroz godinu – Pokušaj rekunstrukcije prahrvatskoga mitskoga svjetonazora. Zagreb: Golden marketing-Tehnićka knjiga, 2007.
Beletrina. Beletrina: Sveti boj. 2017. https://beletrina.si/knjiga/sveti-boj. 12. maj 2021.
Bezljaj, Mirt. Radio Študent: Nesveti pacifizem. 4. maj 2018.
https://radiostudent.si/kultura/kosilo-nekega-molja/nesveti-pacifizem. 10. maj 2021.
Društvo slovenskih pisateljev: Vlado Žabot. 2014. https://drustvo-dsp.si/pisatelji/vlado-zabot/.
10. maj 2021.
J. Bellinger, Gerhard. Leksikon mitologije – 3000 gesel iz kulture Vzhoda in Zahoda. Ljubljana:
DZS, d. d., 1997.
Jurković, Milenko in Palmira Krleža. „The Croatian Ninth-Century Senmurv and Its Possible Ties to (East) Slavic Mythology.“ Materials of the Third International Scienti c Conference“St Vladimir’s Readings”. Sevastopol: ФГБУК «Государственный историко-археологическиймузей-заповедник «Херсонес Таврический», 2020.
Leže, Luj. Slovenska mitologija. Beograd: IRO "GRAFOS", 1984.
Myths and Folklore Wiki: Perun. 29. avgust 2021. https://mythus.fandom.com/wiki/Perun. 29.
avgust 2021.
Noble, Brendan. Brendan Noble: The Role of Birds in Slavic Folklore and Mythology – Slavic Satrudays. 5. april 2021. https://brendan-noble.com/the-role-of-birds-in-slavic-folklore-and-mythology/. 13. maj 2020.
Ovsec, Damjan J. Slovanska mitologija in verovanje. Ljubljana: DOMUS, 1991.
Papp, Jožef. Obrazi slovenskih pokrajin: Žabot Vlado. 23. oktober 218.
https://www.obrazislovenskihpokrajin.si/oseba/zabot-vlado/. 10. maj 2021.
Schwab, Gustav, in drugi. Najlepše antične pripovedke. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2005.
Slavs – Collection of Slavic Knowledge: Slavic Goddess Bereginya – who is she? 12. april 2017.
https://xn--80aejvmu5h.xn--80aswg/bereginya/. 15. maj 2021.
Štih, Peter, Vasko Simoniti in Peter Vodopivec. Slovenska zgodovina: družba - politika -
kultura. Ljubljana, 2. oktober 2009.
38 https://l.facebook.com/l.php?u=http%3A%2F%2Fwww.sistory.si%2Fpublikacije%2F pdf%2Fzgodovina%2FSlovenska-zgodovina-SLO.pdf%3Ffbclid%3DIwAR1q5-bXrWRoW6zWIkMGcTjRh9KQsrJHA_3gjvdwonE_5LnObZX3oHppkYg&h=AT0h LYrWstsiONNCcpOkWKVID5eNvSkGt91AHDJkEhwJE0iSpWGOsGs0L3F.
Wikiwand: Veles. brez datuma. https://www.wikiwand.com/en/Veles_(god). 29. avgust 2021.
Zlobec, Marijan. Marijanzlobec: Sveti boj Vlada Žabota kot večni človekov notranji konflikt.
17. december 2012. https://marijanzlobec.wordpress.com/2017/12/17/sveti-boj-vlada-zabota-kot-vecni-clovekov-notranji-konflikt/. 13. maj 2021.
Žabot, Vlado. Sveti Boj. Ljubljana: Beletrina, 2017.