Veronika Tome VKLJUČEVANJE DELOVNEGA TERAPEVTA V VRTČEVSKO OKOLJE

UNIVERZA V LJUBLJANI ZDRAVSTVENA FAKULTETA DELOVNA TERAPIJA, 1. STOPNJA

Veronika Tome

VKLJUČEVANJE DELOVNEGA TERAPEVTA V VRTČEVSKO OKOLJE

diplomsko delo

OCCUPATIONAL THERAPY INTEGRATED IN PRESCHOOL

diploma work

Mentorica: viš. pred. dr. Lea Šuc

Recenzentka: viš. pred. mag. Nevenka Gričar

Ljubljana, 2021

ZAHVALA

Zahvaljujem se mentorici viš. pred. dr. Lei Šuc za podporo, potrpeţljivost, strokovne nasvete in čas, ki si ga je vzela zame med pisanjem diplomskega dela. Prav tako se zahvaljujem tudi viš. pred. mag. Nevenki Gričar za recenzijo diplomskega dela.

Zahvala gre tudi moji druţini, še posebej mami in očetu, ki sta mi študij omogočila in mi vedno stala ob strani. Hvala tudi partnerju in vsem prijateljicam za spodbudo tekom študija in pri pisanju diplomskega dela.

IZVLEČEK

Uvod: Število otrok z zaostankom v razvoju, vključenih v redne oddelke vrtca, tako v Sloveniji kot v tujini narašča. Razvojne ambulante, ki nudijo pomoč otrokom z zaostankom v razvoju, otrokom omogočajo individualno obravnavo v ambulantnem okolju, ki je otroku tuje. Otrokom lahko z delovnoterapevtsko obravnavo v vrtčevskem okolju, kjer otrok preţivlja čas s sovrstniki, omogočimo boljše moţnosti za napredovanje v razvoju, hkrati pa ima delovni terapevt tudi boljši vpogled v otrokovo funkcioniranje v ţivljenjskih aktivnostih, interakcijo z vrstniki in njegov razvoj igre. Namen: Raziskali smo, kako delovnoterapevtska obravnava v vrtčevskem okolju pripomore k otrokovemu razvoju.

Zanimal nas je tudi njen vpliv na otrokovo oţje in širše okolje, na starše in vzgojitelje otrok ter na otrokovo pripravljenost za šolo. Raziskali smo, katere modele, pristope in strategije uporablja delovni terapevt pri obravnavi predšolskega otroka v vrtcu. Metode dela: Opravljen je bil sistematični pregled literature. Članke za pregled literature smo iskali s pomočjo DiKul v podatkovnih bazah Web of Science, Taylor&Francis Online, OT Seeker in Crossref. Zadetke, ki smo jih dobili v podatkovnih bazah, smo oţili po PRISMA metodi, preko katere smo dobili članke, ki smo jih vključili v končno analizo. Rezultati: V končno analizo smo vključili 10 raziskav. Delovnoterapevtska obravnava v vrtcu pozitivno vpliva na razvoj spretnosti pri otrocih z razvojnim zaostankom in pri otrocih z normalnim razvojem, na otrokovo pripravljenost na šolo, na vrstnike, vzgojitelje in starše. Prav tako delovnemu terapevtu omogoča boljši vpogled v otrokove zmoţnosti, spretnosti in potrebe, da le-ta lahko načrtuje učinkovito in uspešno obravnavo. Tveganja za zaostanek v razvoju niso pogojena le z diagnozami, ampak lahko na otrokov razvoj vpliva tudi ekonomski standard druţine in druţinska klima. Razprava in zaključek: Moţnost delovnoterapevtske obravnave v vrtcu lahko otrokom omogoči boljši in hitrejši razvoj, boljšo pripravljenost na šolo in vključenost z vrstniki. Delovni terapevt lahko izobraţuje vzgojitelje o strategijah dela z otroki s posebnimi potrebami oziroma razvojnimi ali drugimi primanjkljaji in o prilagoditvi prostora in pripomočkov. Z moţnostjo delovnoterapevtske obravnave, ponujene v vrtcu v dopoldanskem času, razbremenjuje otrokove starše, da je popoldanski čas namenjen prosti igri in preţivljanju druţinskega skupnega časa in ne le konstantni voţnji na obravnave in druge preglede.

Ključne besede: delovna terapija, vrtec, predšolski otrok, zgodnja obravnava, inkluzija, pripravljenost na šolo

ABSTRACT

Introduction: The number of children with special needs, which are included in regular preschool programs in Slovenia and around the world, is increasing. Development clinics, which help children with special needs, enable individual treatment to children in an unknown environment. We can enable better chances of developmental progress with an occupational therapeutic treatment in preschool environment, which is well-known to children. Preschool environment also enables us to have a better insight into their everyday functioning, interaction with other children and their play development. Purpose: Our main purpose was to research, how occupational therapeutic treatment in preschool can contribute to children's development. We wanted to see, how it affects children's close and extended environment, their parents, preschool teachers and school readiness. We also researched, which models, approaches and strategies are used by an occupational therapist while treating preschool children. Methods: The thesis is based on a systematic literature review. The literature review was conducted in the DiKul database, which included Web of Science, Taylor&Francis Online, OT Seeker and Crossref databases. We narrowed the search results based on the PRISMA method. Results: There were 10 research papers included in the final analysis of this paper. Occupational-therapeutic intervention in preschool impacts the development of several skills in children with and without developmental obstacles, it also has a positive impact on children's school readiness, their peers, preschool teachers and parents. It enables the occupational therapist to have a better insight into children's abilities, skills and needs, so they can plan a more effective and successful intervention. Risks in development deviation are not conditioned only by medical diagnoses, but can also be affected by family economic standard and family climate. Discussion and conclusion: The opportunity of occupational therapeutic treatment in preschool can enable better and faster development, school readiness and inclusion among their peers for children. Occupational therapist can educate preschool teachers about strategies of working with children with special needs and children with developmental or other deficits and they can give suggestions about adjusting the environment and materials in preschool. They can also relieve the children's parents by enabling occupational therapeutic treatment in the morning, so that parents and their children can dedicate their afternoons to playing and spending time with their family, not to constant driving to treatments and other examinations.

Keywords: occupational therapy, preschool, preschool children, early intervention, inclusion, school readiness

KAZALO VSEBINE

1 UVOD ... 1

1.1 Teoretična izhodišča ... 2

1.1.1 Vrtec ... 3

1.1.2 Igra v predšolskem obdobju ... 3

1.1.3 Vključevanje otrok s posebnimi potrebami v redne oddelke vrtcev ... 4

1.1.4 Zgodnja obravnava ... 5

1.1.5 Delo delovnega terapevta s predšolskimi otroki ... 7

1.1.6 Vključevanje delovnega terapevta v vrtce v tujini in Sloveniji ... 10

2 NAMEN ... 13

3 METODE DELA ... 14

4 REZULTATI ... 17

4.1 Značilnosti študij ... 18

5 REZULTATI ... 22

6 ZAKLJUČEK ... 29

7 LITERATURA IN DOKUMENTACIJSKI VIRI ... 31

7.1 Literatura ... 31

7.2 Dokumentacijski viri ... 35

8 PRILOGE

8.1 Priloga 1 8.2 Priloga 2

KAZALO SLIK

Slika 1: diagram PRISMA ... 17

KAZALO TABEL

Tabela 1: Vključitveni in izključitveni kriteriji ... 15 Tabela 2: Število zadetkov v različnih bazah podatkov ... 15

SEZNAM UPORABLJENIH KRATIC IN OKRAJŠAV

AOTA Ameriško zdruţenje delovne terapije (American occupational therapy association)

BOTMP Bruininks-Oseretsky Test of Motor Proficiency CDCP Centers for Disease, Control and Prevention

COTEC Council of Occupational Therapists for European Countries

DT Delovna terapija

MAP Miller Assessment for Preschoolers

MOHO Model človekove okupacije (angl. Model of human occupation) MVPT Motor Free Visual Perception Test

PDMS-2 Peabody Developmental Motor Scales

PRISMA Preffered Reporting Items for Systematic Review and Meta-Analysis RTI Response to Intervention

SURS Statistični urad Republike Slovenije TVPS Test of Visual Perceptual Skills

VMI Developmental test of Visual-Motor Intergration

1 UVOD

Otroci do svojega petega leta doseţejo veliko razvojnih mejnikov s področja motoričnega, kognitivnega, socialnega razvoja in s področja komunikacije. Razvojni mejniki za otroka pri petih letih določajo, da otrok na področju motoričnih spretnosti osvoji hojo, poskakovanje, učinkovito uporablja jedilni pribor in je samostojen pri toaleti. S področja kognitivnega razvoja naj bi otrok do petih let znal šteti do pet, narisati osebo z vsaj šestimi deli telesa in prepisati številke in črke, prav tako naj bi znal govoriti in pripovedovati preproste zgodbe. Pri socialnih spretnostih naj bi otrok pri petih letih ţelel ustvariti prijateljstvo s svojimi vrstniki in se po njih zgledovati ter jim ugajati, otrok naj bi znal upoštevati navodila in jim slediti, peti, plesati in se igrati, hkrati pa naj bi pokazal ţe določeno mero samostojnosti (Centers for Disease, Control and Prevention, 2020). Razvojni mejniki do petega leta starosti torej določajo nivo spretnosti, ki jih mora otrok obvladati, preden se vključi v šolo. Vendar pa veliko otrok v današnjem času tega nivoja spretnosti ne doseţe (Gerber, 2020).

Predšolska leta otrokovega ţivljenja so najpomembnejša leta za njegov nadaljnji razvoj, tako motorični, kognitivni, biološki in socialni kot tudi za razvoj njegove osebnosti. Prikrajšanost otroka za spodbuden razvoj v tem ţivljenjskem obdobju lahko negativno vpliva na njegovo nadaljnje ţivljenje. Pomembno je torej, da otrokove teţave čim prej odkrijemo in prepoznamo ter tako njemu kot tudi njegovi druţini zagotovimo takojšnjo pomoč (Opara, 2013).

Vrtec je prvi vzgojno-izobraţevalni program, s katerim se otroci srečajo. Statistični podatki urada Republike Slovenije (SURS) kaţejo, da se v vrtce vključuje vedno več otrok. V šolskem letu 2017/2018 je bilo v vrtec vključenih 86.703 otrok, v naslednjem letu 2018/2019 se je število vključenih otrok v vrtce povzpelo na 87.147, v lanskem šolskem letu 2019/2020 pa se je v vrtce vključilo 87.708 otrok (SURS, 2021). Povečuje se tudi število otrok s posebnimi potrebami, vključenih v redne oddelke vrtcev. Podatki SURS kaţejo, da je bilo v šolskem letu 2015/2016 v redne programe vrtca vključenih 1.138 otrok s posebnimi potrebami in 241 otrok s posebnimi potrebami v razvojne oddelke. V šolskem letu 2017/2018 pa se je število otrok s posebnimi potrebami, vključenih v redne programe za predšolske otroke, zvišalo na 1.736, v razvojne oddelke pa je bilo vključenih le 133 otrok s posebnimi potrebami (SURS, 2021). Natančnejša klasifikacija, boljše prepoznavanje in boljše preţivetje prezgodaj rojenih otrok so nekateri izmed glavnih razlogov za naraščanje števila otrok s posebnimi potrebami (Resolucija o nacionalnem planu zdravstvenega varstva 2016-2025, 2016). Vloga, naloge in cilji vrtca po mnenju slovenskih vzgojiteljev so, da otroka spodbujajo k

samostojnosti, zaupanju vase, strpnosti in spoštovanju do ostalih, pomagajo staršem pri vzgoji in otrokom nudijo priloţnosti za raziskovanje, igro in druţenje z vrstniki (Krek, Metljak, 2011).

Ţivimo v času, ko vedno manj otrok doseţe določene spretnosti, ki so nujne za vključitev v redni vzgojno-izobraţevalni program osnovne šole. Število otrok z odločbami o usmeritvi narašča, kar kaţejo podatki Ministrstva za izobraţevanje, znanost in šport. V šolskem letu 2017/2018 je bilo število učencev s posebnimi potrebami, usmerjenih v osnovno šolo s prilagojenim izvajanjem in z dodatno strokovno pomočjo, 12.054, kar je 6,55 % vseh učencev v osnovni šoli. Po zadnjih podatkih za šolsko leto 2020/2021 je osnovno šolo s prilagojenim izvajanjem in z dodatno strokovno pomočjo obiskovalo kar 14.224 otrok z odločbami o usmerjanju, kar je 7,45 % vseh učencev v osnovni šoli (Ministrstvo za izobraţevanje, znanost in šport, 2020).

Število otrok z razvojnimi primanjkljaji narašča, prav tako se povečuje število otrok, ki ob vstopu v osnovno šolo potrebujejo dodatno strokovno pomoč ali prilagojen program, zato je smiselno razmišljati, kako otroku ţe v predšolskem obdobju dodatno omogočiti spodbudno inkluzivno okolje in pomoč glede na njegove potrebe pred vstopom v šolo in kaj lahko delovni terapevt kot del interdisciplinarnega tima prispeva, da bi otrok ţe v predšolskem obdobju nadoknadil primanjkljaje v razvoju v najboljši moţni meri.

V diplomskem delu bomo predstavili delo delovnega terapevta v vrtcih v tujini, kako delovnoterapevtska obravnava v vrtcih vpliva na otroka in njegovo okolje, na katera področja otrokovega delovanja se delovna terapija osredotoča in kaj je v Sloveniji ţe narejeno v tej smeri.

1.1 Teoretična izhodišča

V nadaljevanju bomo predstavili vrtec, otrokovo najpomembnejšo okupacijo v predšolskem obdobju – igro, vključevanje otrok s posebnimi potrebami v redne oddelke vrtca in zgodnjo obravnavo predšolskih otrok. Predstavili bomo tudi izkušnje delovnih terapevtov, vključenih v vrtce v tujini, in situacijo v Sloveniji.

1.1.1 Vrtec

Zgodnja leta otroštva so obdobje najintenzivnejšega razvoja, tako motoričnega, kognitivnega in socialnega, kot tudi razvoja identitete in osebnosti (Opara, 2013). Prva vzgojno- izobraţevalna ustanova, s katero se srečajo otroci, je vrtec.

Vrtec je ustanova za vzgojo in varstvo predšolskih otrok, v katero se vključujejo otroci od enajstega meseca starosti do obveznega vstopa v osnovno šolo. Vpis otroka v vrtec ni obvezen, vendar je po mnenju slovenskih strokovnjakov priporočljiv. Podatki raziskav, v katerih so preučevali učinek vrtca na otrokov razvoj, učenje in kasnejšo uspešnost v šoli ter pri tem upoštevali tudi starost otroka, pri kateri se vključi v vrtec, vrsto in trajanje programov ter kakovost vrtca in druţinskega okolja kaţejo, da ima vključenost otroka v vrtec pozitiven učinek na njegov razvoj. Sploh za otroke, ki prihajajo iz manj spodbudnega druţinskega okolja, je pomembno, da se vključijo v vrtec čim prej, kar pripomore k njihovemu socialnemu in govornemu razvoju ter primerni pripravljenosti za šolo (Krek, Metljak, 2011).

Vrtec ponuja različne vrste programov: dnevni, poldnevni in krajši programi. V vrtcih Zdruţenih drţav Amerike kar 41 % otrok preţivi 35 – 40 ur na teden, kar je toliko, kot odrasli preţivijo na delovnih mestih (True et al., 2017). Prav tako v Sloveniji večina slovenskih otrok preţivi v vrtcih povprečno 7 ur dnevno (Krek, Metljak, 2011), zato starši oziroma skrbniki otrok pričakujejo, da bodo njihovi otroci imeli v vrtcih ustrezne pogoje in priloţnosti za razvoj veščin in da bodo razvili spretnosti ter ustrezno vedenje, ki ga morajo pred odhodom v šolo (True et al., 2017).

1.1.2 Igra v predšolskem obdobju

Učenje v predšolskem obdobju poteka skozi igro, zato mora vrtec ponuditi širok spekter igralnih izkušenj in priloţnosti za raziskovanje. Otrok skozi igro raziskuje svet okoli sebe, preizkuša se v različnih vlogah, uri se v zaznavah in ustreznih gibalnih vzorcih. Skozi gibanje, ki je prva osnovna oblika spoznavanja s svetom, ugotavlja, kaj pomeni plezati, se vrteti, kotaliti ali poskakovati. Za kompleksnejšo igro mora povezati zaznave in gibanje, da lahko načrtuje, se uči branja načrtov in prepoznavanja različnih konstrukcij (Bergant, 2015).

Vrtčevsko okolje otroku omogoča predvsem razvoj socialnih spretnosti, ki se jih uči pri igri s pravili, v kateri sodeluje z vrstniki in drugimi odraslimi v bliţini, pri vsem tem se uči tudi

sodelovanja, dela v skupini, reševanja teţav in sporov, pogajanja in spoštovanja do drugih ter spoznava, zakaj kršenje pravil ni smiselno, kar še dodatno vpliva na njegov moralni razvoj (Leach, 1991).

Zaskrbljujoče je dejstvo, da je dandanes časa za prosto igro vedno manj. Popoldanski del dneva, ki naj bi bil namenjen prosti igri in preţivljanju časa z druţino, je pogosto skrbno strukturiran in načrtovan, kar pomeni, da ostane le malo časa za razvoj teh pomembnih spretnosti (Bergant, 2015). Prav tako je s hitrim razvojem tehnologije in dostopnostjo mobilnih naprav predšolskim otrokom odvzeta priloţnost za aktivno, senzorno in kreativno bogato igro, saj raje izberejo igre, ki vključujejo uporabo tehnologije, ki od njih ne zahteva velikega napora. S tem je zmanjšana njihova kreativnost, ustvarjalnost in domišljija, oslabljena je pismenost, pojavijo pa se lahko tudi teţave s pozornostjo in slabo koncentracijo, kar vpliva tudi na njihov optimalni senzorični in motorični razvoj. Zato ob vstopu v šolo lahko opazimo primanjkljaje tudi pri otrocih, ki so na začetku kazali normalni razvoj. Lahko pride do teţav s samoregulacijo čutnih zaznav in s pozornostjo, kar se odraţa v njihovem motečem vedenju in teţavah pri učenju ter vpliva na klimo celotnega razreda (Gričar et al., 2018).

1.1.3 Vključevanje otrok s posebnimi potrebami v redne oddelke vrtcev

Zakon o celostni zgodnji obravnavi predšolskih otrok s posebnimi potrebami (2017) opredeljuje otroke s posebnimi potrebami kot otroke z razvojnimi zaostanki, primanjkljaji, ovirami oziroma motnjami, tako na telesnem, zaznavnem, spoznavnem, socialno-čustvenem in sporazumevalnem področju ter z dolgotrajnimi boleznimi (3. člen).

Število otrok s posebnimi potrebami narašča, hkrati pa se zvišuje tudi vključenost otrok s posebnimi potrebami v redne oddelke vrtca. Podatki SURS kaţejo, da je od šolskega leta 2015/2016 do šolskega leta 2017/2018 število otrok s posebnimi potrebami, vključenih v redne oddelke vrtca, narastlo iz 1.138 na 1.736, število otrok s posebnimi potrebami, vključenih v razvojne oddelke vrtca, pa se je iz 241 zniţalo na 133 (SURS, 2021).

V šolskem letu 2020/2021 je na območju Slovenije delovalo 55 razvojnih oddelkov (Ministrstvo za izobraţevanje, znanost in šport, 2020). Otroci s posebnimi potrebami so prav tako zmoţni učenja in napredovanja v razvoju, zato ne smejo biti prikrajšani za moţnost

obiskovanja vrtca. Glede na otrokov razvoj in umske zmoţnosti mu mora, poleg osebne in dodatne strokovne pomoči, vrtec zagotoviti polno in aktivno sodelovanje z ostalimi vrstniki v oddelku in omogočiti odločanje oziroma soodločanje o svojem ţivljenju. Splošni cilji predšolske vzgoje otrok s posebnimi potrebami in otrok brez teţav so zato enaki. Z otroki s posebnimi potrebami sodelujejo različni strokovnjaki, saj delo z njimi zahteva določene specifične pristope, ki izhajajo iz otrokovih spretnosti in potreb. Primanjkljaj oziroma motnja je le delček otroka, ki jo morajo vzgojitelji oziroma starši prepoznati in upoštevati. Razlika v razvoju otrok s posebnimi potrebami in otrok brez ovir se kaţe predvsem v napredku in razvoju spretnosti, ki pa so poleg motnje odvisne tudi od tega, kako spodbudno je otrokovo okolje (Ministrstvo za izobraţevanje, znanost in šport, 2003).

Pri vključevanju otrok s posebnimi potrebami v redne vzgojno-izobraţevalne programe je nujno poudariti, da ni dovolj le fizično vključevanje, saj to ni dovolj za otrokov razvoj in napredek. Pomembno je, da je poleg fizične inkluzije zagotovljena tudi vzgojno- izobraţevalna in socialna inkluzija, kar pomeni, da mora vzgojno-izobraţevalna ustanova prepoznati potrebe vsakega otroka ter mu zagotoviti oziroma omogočiti pomoč različnih strokovnjakov in prilagoditi okolje tako, da bo otroku omogočen napredek in razvoj v najboljši moţni meri. Prav tako se mora zavzemati za zmanjšanje diskriminacije, sprejemanje različnosti in povezanost otrok s posebnimi potrebami z vrstniki ter dobro sodelovanje s starši, kar je bistvenega pomena za uspešno inkluzivno vzgojo in izobraţevanje (Schmidt Krajnc, 2018).

V predšolskih razvojnih oddelkih in oddelkih s prilagojenim programom in z dodatno strokovno pomočjo je v ospredju interdisciplinarni pristop in zgodnja obravnava. Vsekakor pa je zelo pomembno tudi sodelovanje z otrokovo druţino oziroma starši, saj je od dobrega sodelovanja in pripravljenosti staršev odvisen uspeh zgodnje obravnave (Opara, 2013).

1.1.4 Zgodnja obravnava

Zgodnja obravnava za predšolske otroke in njihove druţine je sistem, katerega sestavljajo strokovnjaki s področja delovne terapije, fizioterapije, specialne in rehabilitacijske pedagogike, logopedije, socialnega dela in medicine. Cilj zgodnje obravnave je zagotoviti katerokoli dejavnost posebne podpore z namenom, da bi otroku omogočili čim bolj

spodbudno okolje za razvoj, podprli in okrepili zmogljivost njegove druţine ter poskrbeli, da otrok in druţina ne bosta socialno izključena iz druţbe (Murgel, 2019).

Zgodnja obravnava se začne ob otrokovem rojstvu in traja do njegovega vstopa v šolo. Ciljna skupina zgodnje obravnave so rizični otroci do treh let, za katere se predvideva razvojni zaostanek na kognitivnem ali motoričnem področju, na področju komunikacije ali na področju čustvovanja, zaradi obporodnih dejavnikov tveganja, in otroci s primanjkljaji, ki jih lahko hitro prepoznamo. Prav tako je pomembno, da je moţnost zgodnje obravnave dostopna, tako krajevno, kot tudi cenovno, da v njej sodelujejo strokovnjaki s področja zdravstva in pedagogike v interdisciplinarnem timu in se povezujejo z otrokovo druţino, vrtcem ali z zavodi za varstvo otrok (Globačnik, 2012). Pri nekaterih otrocih je napredek večji in primanjkljaje nadoknadijo, pri drugih pa lahko primanjkljaji ostanejo, kar pomeni, da potrebujejo dodatno pomoč in spremljanje skozi celotno ţivljenje. Vsako leto v centrih za celostno zgodnjo obravnavo sprejmejo okoli 18.000 otrok, kar je pribliţno 845 otrok na eno ambulanto (Vlada RS, 2015).

Zakon o celostni zgodnji obravnavi predšolskih otrok s posebnimi potrebami (2017) opredeljuje tudi storitve, ki jih mora center za zgodnjo obravnavo zagotoviti. Na začetku zdravnik specialist pediater opravi prvi pregled otroka in starše napoti k ostalim strokovnjakom ter po potrebi tudi na center za socialno delo. Za vsakega otroka posebej zdravnik določi interdisciplinarni tim, katerega sestavljajo strokovnjaki s področja zdravstva, vzgoje in izobraţevanja ter socialnega varstva, in lahko otroku in njegovi druţini zagotovi pomoč. Del tima so tudi otrokovi starši (10. člen). Interdisciplinarni tim otroka spremlja, ocenjuje in si izmenjuje informacije. Prav tako mora center za zgodnjo obravnavo zagotoviti usposabljanje staršev, opremo in pomoč za gibanje otroka ter pomoč pri razumevanju in prilagoditvi bivalnega okolja (7. člen).

Pomembno je vključevanje staršev v celoten proces zgodnje obravnave, ker jim to omogoča boljše sodelovanje, načrtovanje in svetovanje s strani strokovnjakov glede pomoči njihovemu otroku in njihovi druţini (Murgel, 2019).

S spremljanjem otroka v zgodnji obravnavi se lahko ugotovi, da otrok poleg ambulantne potrebuje še dodatno strokovno pomoč v vrtcu ali ob vstopu v šolo. Velik korak na podlagi zakona o celostni zgodnji obravnavi predšolskih otrok s posebnimi potrebami (2017) je, da se odpravlja formalizem glede usmerjanja otroka na podlagi Zakona o usmerjanju otrok s

posebnimi potrebami (2011). Ta namreč temelji na oceni strokovnega mnenja komisije, ki z otrokom, sploh pa njegovo druţino, nima stika in poda mnenje le na podlagi otrokove zdravstvene dokumentacije. Individualni načrt za otroka, ki potrebuje dodatno pomoč, in njegovo druţino na podlagi novega zakona o celostni zgodnji obravnavi predšolskih otrok (2017) izdela strokovni tim, ki otroka obravnava in pozna tako njegove potrebe kot tudi potrebe njegove druţine. Prav tako je na podlagi novega zakona moţno izvajati zgodnjo obravnavo v vrtcu še pred izdelavo individualnega načrta, s čimer dragoceni čas v otrokovem razvoju ne bo izgubljen. V pilotnem projektu zgodnje obravnave se je kot dobra praksa pokazala tudi zgodnja obravnava na domu, kar še dodatno razbremenjuje starše in jim nudi večjo oporo (Murgel, 2019). Podatki raziskav namreč kaţejo, da starši potrebujejo več informacij in pojasnjevanja glede stanja njihovega otroka, prav tako pa so pokazali največjo potrebo po storitvah, ki bi jim bile krajevno bolj dostopne (Kovačič Purgaj, Globačnik, 2018).

Zakon o celostni zgodnji obravnavi predšolskih otrok (2017) je uvedel določene spremembe na podlagi zgodnje obravnave, kar pomeni, da se od splošnega medicinskega modela ţe pomikamo bliţe socialnemu modelu. Prehod na sodobni model pa ne bo izvedljiv brez prehoda na sistem, ki bo otrokom s posebnimi potrebami dejansko omogočil vključevanje v druţbo in deinstitucionalizacijo (Murgel, 2019).

1.1.5 Delo delovnega terapevta s predšolskimi otroki

Delovna terapija je zdravstvena stroka, ki pomaga ljudem doseči čim višjo raven samostojnosti pri vsakodnevnih aktivnostih in kakovostno ţivljenje kljub poškodbi, bolezni ali okvari. Zdravje, dobro počutje, participacija in vključevanje v okupacije ter vsakdanje aktivnosti so glavno vodilo delovne terapije (AOTA, 2014). Delovni terapevti, ki sodelujejo z vrtci ali dnevnimi centri za varstvo otrok, se srečajo z otroki z različnimi stanji, kot so cerebralna paraliza, avtizem, motnje pozornosti. Delovni terapevt se ne osredotoča le na otrokov primanjkljaj ali teţavo, ki jo ta primanjkljaj povzroča, temveč na otroka kot celoto in njegovo izvedbo aktivnosti ter mu pomaga preko igre najti način, kako uspešno, varno in učinkovito izpeljati aktivnost, ki jo ţelijo ali morajo opraviti, do konca. Delovna terapija je navadno dodeljena otrokom s posebnimi potrebami, vendar lahko doprinese tudi k razvoju otrok, ki imajo specifične teţave v vrtcu ali šoli (COTEC, 2021). Po podatkih Ameriškega Centra za bolezni, kontrolo in preventivo (CDCP, 2020) eden izmed šestih otrok sodi v skupino rizičnih otrok. Kjerkoli se primanjkljaj pojavi, oziroma na kateremkoli področju

človekovega delovanja otrok zaostaja, lahko zgodnja intervencija pomaga otroku pri napredku. Pri zgodnji intervenciji je v tim vključen tudi delovni terapevt (Gerber, 2020).

Delovni terapevt pogosto sodeluje z vzgojitelji in jih izobraţuje o tem, kako ureditev prostora ali učilnice vpliva na otrokovo pozornost in zakaj je vedenje otrok lahko neprimerno in moteče. Svetuje lahko, kje je najprimernejši prostor za sedenje otroka med učenjem ali učno aktivnostjo. V delovnoterapevtsko obravnavo so napoteni otroci, ki imajo teţave z organizacijo, z ohranjanjem pozornosti, slabo senzorno modulacijo ali teţave pri motoričnih, kognitivnih ali socialno-interakcijskih spretnostih. Delovni terapevt določi igralno aktivnost, preko katere bo otroku zastavil ravno pravšnji izziv in spodbudil njegova močna področja ter mu hkrati omogočil trening in napredek pri spretnostih, ki jih še ne obvlada najbolje in po potrebi izbral oziroma prilagodil pripomočke ali okolje, da bo na koncu otrok lahko uspešno izvedel aktivnost. Ena ključnih aktivnosti, ki jih mora otrok pred vstopom v šolo obvladati, je pisanje in tudi to je ena izmed spretnosti, na katero se delovni terapevt osredotoča tako, da jo razdeli na več delov in išče razlog, zakaj ima otrok pri njej teţave (AOTA, 2021).

Delovni terapevti pri obravnavi predšolskih otrok uporabljajo holistični pristop, na otroka usmerjen pristop in pristop usmerjen na druţino. S temi pristopi obravnavajo otroka celostno, kar pomeni, da se osredotočajo na vsa področja njegovega ţivljenja v kontekstu okupacije, kar vključuje otrokovo vedenje, razvoj, funkcije, fizične, kognitivne in psihične komponente (AOTA, 2014). V Kanadi, Ameriki, Veliki Britaniji in Avstraliji so pri obravnavi otrok najpogosteje uporabljeni delovnoterapevtski modeli:

 Model senzorne integracije (Model of Sensory Integration, ki je osnova za delo z otroki z razvojnim zaostankom, učnimi teţavami ali nevrološkimi teţavami.

 Model človekove okupacije (Model of Human Occupation), ki se osredotoča na otrokovo okupacijo.

 Razvojno-nevrološki model (Neurodevelopmental Treatment), ki se uporablja pri otrocih z razvojnim zaostankom, nevrološkimi teţavami ali pri otrocih, ki potrebujejo rehabilitacijo (Brown et al., 2007).

Najpogosteje uporabljeni ocenjevalni instrumenti pri obravnavi predšolskih otrok so(Brown et al., 2007):

 VMI (Developmental Test of Visual-Motor Integration)

 BOTMP ( Bruininks-Oseretsky Test of Motor Proficiency ),

 MVPT (Motor Free Visual Perception Test ),

 TVPS ( Test of Visual Perceptual Skills ),

 MAP (Miller Assessment for Preschoolers ).

Delovnoterapevtska intervencija se razlikuje glede na otrokovo stanje, njegove potrebe oziroma diagnozo. Najpogosteje delovni terapevti pri obravnavi uporabljajo naslednje intervencijske strategije oziroma pristope: prilagoditev pripomočkov ali adaptacija okolja, vsakodnevne aktivnosti, senzorne strategije, trening fine in grobe motorike, strategije za izboljšanje pisanja in vedenjske strategije (Brown et al., 2007).

Proces delovne terapije zajema intervju s starši, spremljanje otroka, ocenjevalne instrumente, zastavitev ciljev, načrt obravnave, sprotno spremljanje in končna ocenjevanja ter izide.

Delovni terapevt se poveţe najprej z otrokovo druţino, nato še s timom, ki vključuje fizioterapevta, logopeda in vzgojitelje, ki so prisotni v otrokovi obravnavi, da skupaj sestavijo individualni izobraţevalni plan za otroka, preko katerega se mu omogoči program, prilagojen njegovim zmoţnostim. Čeprav so otroci v vrtcu in programih zgodnje obravnave stari do največ šest let, lahko s pomočjo delovne terapije napredujejo pri marsikateri spretnosti (Gerber, 2020).

Nekateri osnovni cilji, na katere se osredotočajo delovni terapevti v Ameriki so:

 Telesna koordinacija,

 socialne spretnosti,

 razvoj spretnosti reševanja teţav,

 spodbujanje komunikacije,

 ohranjanje pozornosti,

 promocija samostojnega prehranjevanja,

 nadzorovanje čustev in vedenja,

 prilagoditev pripomočkov,

 prilagoditev okolja (Gerber, 2020).

Za uspešno učenje in funkcioniranje otroka v vrtcu je potreben razvoj spretnosti fine in grobe motorike skladno s starostnimi mejniki, ustrezno odzivanjena različne senzorne draţljaje, pridobivanje ročnih spretnosti prijemanja in manipulacije predmetov. Pri učenju nove aktivnosti, kot je na primer pisanje, se mora otrok v vrtcu naučiti napisati svoje ime, pri tem je

potrebno upoštevati številne dejavnike, ki jih mora otrok nadzirati istočasno, kot so moč v roki, natančnost, posturalna kontrola trupa med sedenjem za mizo. Delovni terapevt lahko tako aktivnost razčleni na več delov, ki jih bo otrok laţje izvedel in mu hkrati omogoči trening spretnosti pri katerih je manj uspešen. Prav tako ima otrok v vrtcu moţnost treninga neodvisnosti in samostojnost pri aktivnostih s področja skrbi zase in vsakodnevnih ţivljenjskih aktivnostih. V vrtcu naj bi se otrok osamosvojil pri obuvanju čevljev, zapiranju gumbov na hlačah ali jopi, manipulacije oziroma rokovanja z zadrgo na jakni ali bundi ter pospravljanja in urejanja osebnih predmetov v učilnici. Delovni terapevt lahko razčleni na primer aktivnost oblačenja, pomaga otroku pri razvoju spretnosti fine motorike in rokovanja z oblačili, opazi občutljivost na določene tekstilne materiale. Ker bo otrok pri posameznih delih aktivnosti uspešnejši, bo zato tudi bolj samozavesten in se bo z večjim zagonom lotil treninga spretnosti, ki mu predstavljajo teţavo. Regulacija čustev in dobre socialne spretnosti so pomembne za otrokov kasnejši učni in socialni uspeh. Če otrok teţko ohranja pozornost, slabo uravnava čustvene odzive ali ima teţave pri ustvarjanju dobrih odnosov z vrstniki, lahko delovni terapevt predlaga strategije, ki bi lahko pomagale in izboljšale otrokovo participacijo in socialno vključevanje (Mayer, 2017).

Delovni terapevt izobraţuje in informira vzgojitelje, učitelje in starše o načinu dela z otroki s posebnimi potrebami oziroma z otroki, pri katerih se pojavijo teţave pri sodelovanju, vključevanju v aktivnosti, vedenju ali učenju. Pomaga z idejami, na kakšen način opremiti okolje, da bo to za otroka čim bolj spodbudno, kaj otroku ponuditi in kakšen način dela z otrokom bo najuspešnejši. Otroku lahko pomaga pri razvoju motoričnih, kognitivnih in socialno-interakcijskih spretnosti, pri razvoju samostojnosti, dnevnih aktivnostih in pri vključevanju in gradnji pozitivnih odnosov z njegovimi vrstniki (Gerber, 2020).

1.1.6 Vključevanje delovnega terapevta v vrtce v tujini in Sloveniji

Delo delovnih terapevtov s predšolskimi otroki v vrtcih po tujini se razlikuje. Delovni terapevti v Ameriki, ki delujejo v predšolskem okolju, sodelujejo z vzgojitelji in starši otrok.

Cilji delovnoterapevtske intervencije so izboljšanje otrokovih procesnih, motoričnih in interakcijskih spretnosti in se razlikujejo glede na otrokove potrebe. Prav tako se osredotočajo na razvoj otrokove igre in senzornega sistema. Delovni terapevt stremi k temu, da bi minimaliziral zaostanek, spodbudil razvoj in informiral starše, kako prisluhniti svojemu otroku in njegovim potrebam (AOTA,2014). Delovni terapevti v Ameriki niso zaposleni v

rednih vrtcih, vendar otroke, ki delovno terapijo potrebujejo, obravnavajo tudi v rednem vrtcu. Navadno so zaposleni v centrih s prilagojenim programom in vključeni v razvojne oddelke. Prav tako je v Ameriki delovna terapija zelo draga in obravnave, ki pripadajo otroku, so zelo omejene in odvisne od njegovega zdravstvenega zavarovanja (AOTA, 2021).

V Angliji delovni terapevti delujejo v vrtcih preko nacionalnega zdravstvenega centra (National Health Service). Nekateri delovni terapevti so zaposleni preko lokalnih medicinskih centrov in se osredotočajo večinoma na prilagoditve prostorov in pripomočkov. Drugi so zaposleni preko specializiranih šol, kjer se osredotočajo na otroke s teţjimi primanjkljaji ali diagnozami. Glede na otrokove potrebe in diagnozo izvajajo delovno terapijo v vrtcu tudi tedensko, oziroma kolikor otrok potrebuje za uspešen napredek. Prav tako lahko nekaj ur tedensko sodelujejo s celotno vrtčevsko skupino, kar je seveda odvisno od potreb otroka in nujnosti delovno-terapevtske obravnave. Delovnoterapevtske intervencije se izvajajo na domu ali v razvojni ambulanti. Delovni terapevti izvajajo izobraţevanja za vzgojitelje, starše in učitelje, kjer jim pomagajo razumeti, kako otroku ponuditi priloţnosti in ga spodbuditi k samostojnosti ali k razvoju spretnosti fine motorike. Na Finskem so vrtci del zgodnjega izobraţevalnega sistema, kjer se delovna terapija izvaja le v zasebnih vrtcih. Tam se delovni terapevti vključujejo v vrtčevske skupine preko raznih projektov in so na takšen način tudi vključeni v skupnost vrtca. Otroci so na Finskem vodeni s strani delovnega terapevta tudi, če imajo laţjo obliko teţav oziroma manjši zaostanek v razvoju. Ker je delovna terapija na Finskem del skupnosti vrtca, otrok ne potrebuje diagnoze, da je lahko deleţen delovno- terapevtske intervencije. Na Portugalskem in Češkem delovni terapevti niso redno zaposleni v vrtcih, ampak izvajajo intervencije v vrtcih preko medicinskih centrov ali pa neposredno z druţino, se pravi intervencije na domu. Delovna terapija se izvaja v interdisciplinarnem timu z logopedom in psihologom le pri otrocih s posebnimi potrebami (COTEC, 2021).

V Sloveniji delovni terapevti sodelujejo z vrtci preko centrov za celostno zgodnjo obravnavo otrok. Sodelovanje z vrtci je omejeno, saj ga financirajo občine, v kolikor je to v njihovem interesu. V sklopu projekta in oblikovanja Zakona o celotni zgodnji obravnavi predšolskih otrok (2017) so delovni terapevti sodelovali z vrtci. Tedensko so izvajali individualne in skupinske obravnave, kar jim je omogočilo boljši vpogled v otrokovo funkcioniranje v vrtčevskem okolju z vrstniki. Delovni terapevti so v timu sodelovali s specialnimi pedagogi in vzgojitelji. Čeprav obravnav v rednih oddelkih vrtcev ni bilo, so vzgojitelji velikokrat povprašali delovne terapevte za nasvet in spremljanje katerega izmed otrok redne skupine oddelka. Po zaključenem projektu se je marsikatero sodelovanje z vrtcem zaključilo, saj

nekateri zdravstveni domovi niso mogli dopustiti, da bi otroci, naročeni v ambulantah, čakali na termine. Število otrok v razvojnih ambulantah narašča, prav tako pa se pojavlja vedno večja potreba po vključevanju delovnega terapevta v vrtčevsko okolje. Nekatere občine so stopile naproti in s pomočjo finančnih sredstev omogočile delovnim terapevtom tedenske obravnave v razvojnih oddelkih vrtcev (Center za celostno zgodnjo obravnavo Celje, 2021).

2 NAMEN

V diplomskem delu smo ţeleli raziskati literaturo na temo delovne terapije v predšolskem obdobju. Predvsem nas je zanimalo, ali delovni terapevt sodeluje pri obravnavi predšolskih otrok v vrtcih, kako delovnoterapevtska obravnava vpliva na predšolskega otroka in njegovo okolje in zakaj bi bilo smiselno razmišljati o vključitvi delovnega terapevta v razvojne in redne oddelke vrtcev.

Raziskovalna vprašanja na katera ţelimo odgovoriti so:

 Kako delovnoterapevtska obravnava vpliva na predšolskega otroka in njegovo oţje in širše okolje?

 Katere modele, pristope in ocenjevanja uporablja delovni terapevt pri obravnavi predšolskih otrok?

3 METODE DELA

Pri pisanju diplomskega dela je bila uporabljena deskriptivna raziskovalna metoda pridobivanja podatkov. Opravljen je bil pregled literature, kjer smo pridobili informacije iz obstoječih raziskav s področja dela delovnega terapevta s predšolskimi otroki v vrtcih.

Za pregled literature najprej definiramo vprašanje in določimo vključitvene in izključitvene kriterije. Vsa literatura, ki smo jo vključili v diplomsko delo, je ustrezala kriterijem, ki smo jih določili vnaprej. Sledilo je ocenjevanje kakovosti dokazov in njihovo prikazovanje (Center for Reviews and Dissemination, 2008). Namen rezultatov vključene literature je pridobitev odgovorov na raziskovalna vprašanja, ki smo si jih zastavili.

Pregled literature za diplomsko delo je bil opravljen z iskalniki DiKUL in OTSeeker v elektronskih podatkovnih bazah Web of Science, Taylor & Francis Online in Crossref.

Uporabljene so bile ključne besede: »occupational therapy OR occupational therapy service*«

AND »preschool OR preschool child*« AND »intervention OR early intervention OR intervention program« AND »participation OR kindergarten readiness OR developmental disabilities OR inclusion«.

Omejitvena merila za članke so bila: obdobje objave člankov med leti 2011 in 2021, dostopnost celotnega besedila člankov, recenzirani članki in jezik besedila v angleščini.

Pregled literature je potekal od oktobra 2020 do marca 2021.

Pri določitvi kriterijev smo upoštevali populacijo, intervencijo, vrsto študije in rezultate.

Vključitveni kriteriji so prikazani v Tabeli 1.

Tabela 1: Vključitveni in izključitveni kriteriji

Kriteriji Vključitveni kriteriji Izključitveni kriteriji Populacija

(udeleţenci) Predšolski otroci, vključeni v vrtec Otroci, ki niso vključeni v vrtec

Intervencija Delovnoterapevtska intervencija Intervencije, ki niso delovnoterapevtske Vrsta študije Kvantitativna ali kvalitativna raziskava ali

študija primera

Teoretični pregledi literature

Rezultati Uspešnost delovno-terapevtske intervencije ali intervencije, povezane z delovno terapijo

Uspešnost intervencij, ki niso povezane z delovno terapijo

Število zadetkov, glede na posamezne baze je prikazano v Tabeli 2.

Tabela 2: Število zadetkov v različnih bazah podatkov Baza podatkov Število zadetkov po dodanih

filtrih Število člankov, vključenih v končno analizo

Web of Science 82 3

Taylor & Francis Online 946 2

Crossref 646 3

OT Seeker 11 1

Pridobljene vire smo oţili po PRISMA metodi (Preffered Reporting Items for Systematic Review and Meta-Analysis) (Moher et al., 2009). V preiskanih bazah smo po omejitvi s filtri pregledali naslove in izključili tiste, ki niso ustrezali kriterijem, nato smo pregledali izvlečke člankov, ter izključili neustrezne. Po pregledu vsebine smo v končno analizo vključili le ustrezne članke.

V preiskanih podatkovnih bazah in sivi literaturi (članki iz referenc člankov) smo po uporabi filtrov za časovni okvir objave (od 2011 do 2021, dostopnost celotnega besedila, besedilo v angleščini) dobili 1.750 zadetkov. Po pregledu naslovov in izvlečkov ter drugih podatkov o

objavi je ostalo 188 člankov. Po vsebinskem pregledu je bilo ustreznih 81 člankov. V končno analizo smo vključili 10 člankov. Pri izbranih člankih smo pregledali tudi sezname literature, da smo pridobili še morebitne dodatne članke, ki smo jih nato poiskali v podatkovnih bazah.

Celoten postopek pridobivanja virov je prikazan v Prilogi 1.

4 REZULTATI

Identifikacija zadetkov

Pregled po kriterijih

Podrobnejši pregled

Zadetki v podatkovnih bazah z uporabo filtrov

(n=1.748)

Dodatna iskanja t.i. siva literatura

(n=2)

Grobo pregledani zadetki (naslov in izvleček)

(n=188)

Skupno število zadetkov (n=1.750)

Po formalnem pregledu izključeni zadetki (niso dostopni v celoti in /ali je

iz naslova/izvlečka razvidno, da ne ustrezajo

kriterijem) (n=1.562)

Vključitev v analizo

Pregled celotnih besedil zadetkov

(n=81)

Po vsebinskem pregledu izključeni zadetki (po

podrobnem pregledu besedila smo ugotovili, da

ne odgovarjajo na naša raziskovalna vprašanja)

(n=67)

Zadetki, vključeni v končno podrobno analizo

(n=10) Slika 1: diagram PRISMA

V končno analizo smo vključili 10 člankov. Vsi članki razen enega (Bazyk et al., 2009) so bili objavljeni med letoma 2011 in 2020. Kvalitativnih raziskav je bilo 6, od tega sta bili 2 opravljeni s pomočjo sistematičnega pregleda literature (Jasmin et al., 2018; Crawford et al., 2014), 2 s pomočjo pilotne študije (Bazyk et al., 2009; Martino, Lape, 2020), ena s pomočjo longitudinalne študije (Silverman, 2011) in ena s pomočjo prednostne študije (Pitt et al., 2013). Dve raziskavi, vključeni v končno analizo, sta bili kvantitativni in kvalitativni hkrati (Bolton, Plattner, 2020; Golos et al., 2013). Kvantitativni raziskavi, ki smo jih vključili v končno analizo, pa sta bili opravljeni s pomočjo pilotne študije (Golos et al., 2011) in randomizirane kontrolne študije (Kuhaneck et al., 2013).

4.1 Značilnosti študij

V Prilogi 2, so prikazane značilnosti vseh študij, ki smo jih vključili v končno analizo. V analizo smo vključili tako kvantitativne kot kvalitativne študije, v katerih so sodelovali predšolski otroci z različnimi ovirami ali brez ovir. V študijah so poleg delovnih terapevtov sodelovali tudi vzgojitelji in starši otrok, kar nam je še dodatno omogočilo širši pogled na raziskovano temo.

Po podrobnem pregledu in analizi člankov je sledila sinteza literature. Glede na zastavljeni raziskovalni vprašanji smo rezultate razvrstili v 2 kategoriji: Vpliv delovne terapije na otroka in njegovo okolje in Strokovne smernice delovne terapije v vrtcu.

V nadaljevanju so obrazloţene posamezne kategorije in navedeni avtorji raziskav, ki jih omenjajo.

Vpliv delovne terapije na otroka in njegovo okolje:

 Napredek spretnosti pri otrocih z in brez ovir

Delovna terapija pomaga otrokom s posebnimi potrebami, različnimi medicinskimi diagnozami in razvojnimi primanjkljaji. Sodeluje tudi z otroki brez ovir v okviru preventive in spodbujanja spretnosti, da bi predšolskim otrokom omogočili čim spodbudnejše in stimulativnejše okolje (Jasmin et al., 2018; Bazyk et al., 2009). Raziskave kaţejo, da so predšolski otroci z in brez ovir s pomočjo delovnoterapevtskih intervencij tako na področju fine motorike in grafomotorike, kot tudi na področju oţjih dnevnih aktivnosti in participacije

napredovali pri večini spretnosti (Jasmin et al., 2018; Bazyk et al., 2009; Crawford, 2014).

Avtorji študij Silverman s sodelavci (2011) in Crawford s sodelavci (2014) ugotavljajo, da k napredku doprinese tudi inkluzivna obravnava, ki je prilagojena vsakemu otroku, saj bazira na univerzalnem modelu, ki je dostopen vsem članom skupine.

 Inkluzija

Inkluzivna obravnava predšolskih otrok omogoča vključenost vseh. Prilagojena je njihovim potrebam in zmoţnostim, saj temelji na univerzalni metodi dela v skupini (Silverman, 2011).

Rezultati raziskav kaţejo, da so pri obravnavah napredovali tako otroci z kot otroci brez ovir.

Pomemben vidik inkluzije je, da je v skupino vključen strokovnjak, v pregledanih raziskavah je to delovni terapevt, ki ima znanje s področja otrokovega razvoja, posebnih potreb, senzorne integracije, ergonomije in načrtovanja intervencije po univerzalni metodi dela (Silverman, 2011; Crawford, 2014). Pomembno načelo inkluzije je tudi, da otroci ţe v svojem zgodnjem obdobju ţivljenja razvijejo empatijo, strpnost in sodelovanje ter interakcijo z vrstniki, tudi če so ti drugačni.

 Vpliv delovne terapije na vzgojitelje

Sodelovanje delovnih terapevtov in vzgojiteljev je ključno za uspešno in učinkovito intervencijo. Rezultati raziskav kaţejo, da je sodelovanje vzgojitelja in delovnega terapevta doprineslo k razumevanju otrokovih potreb. (Jasmin et al., 2018; Silverman, 2011; Bazyk et al., 2009; Kuhaneck e tal., 2013; Pitt et al., 2013). Delovni terapevti so večino časa namenili prav izobraţevanju in svetovanju vzgojiteljem. Prav tako so na podlagi potreb predšolskih otrok prilagodili okolje, pripomočke in aktivnosti (Bazyk et al., 2009).

 Vpogled v otrokovo delovanje v vrtčevskem okolju

Vrtčevsko okolje je najboljše za otrokov razvoj, ker je manj strogo in strukturirano od ambulantnega okolja. Rezultati raziskav kaţejo, da otrok v vrtčevskem okolju bolje napreduje (Baazyk et al., 2009; Bolton, Plattner, 2020). Vrtčevsko okolje je naravno okolje, saj tam otrok preţivi večino svojega časa. To okolje ponuja tudi več priloţnosti za temeljitejšo delovnoterapevtsko obravnavo, ker lahko delovni terapevt laţje prepozna otrokove teţave in primanjkljaje, opazi otrokove potrebe in ima moţnost načrtovanja obravnave po otrokovih ciljih (Silverman, 2011; Bazyk et al., 2009; Bolton, Plattner, 2020).

 Vpliv redne obravnave na otrokov napredek

Avtorji raziskav ugotavljajo pomembnost redne obravnave predšolskih otrok. Rezultati raziskav kaţejo višji napredek pri spretnostih pri rednih obravnavah v daljšem časovnem obdobju, kot pri otrocih z delovnoterapevtskimi obravnavami v krajšem časovnem obdobju (Silverman, 2011; Golos et al., 2011; Golos et al., 2013; Martino, Lape, 2020). Prav tako avtorji ugotavljajo, da so otroci po delovnoterapevtski intervenciji dosegli pričakovan nivo spretnosti za njihovo starost (Golos et al., 2013). Z izboljšanjem spretnosti se je hkrati zmanjšalo število otrok na čakalnih listah za individualno ambulantno obravnavo in tako na nek način razbremenilo razvojne ambulante (Jasmin et al., 2018).

 Pripravljenost na šolo

Pričakovane oziroma zahtevane spretnosti in razvojni mejniki za vstop v šolo se iz leta v leto višajo. V vrtčevskem okolju je kljub temu še vedno poudarek na šolskih aktivnostih, ki jih zahteva kurikulum vrtca in ne na prosti igri, ki otroku omogoča najboljše priloţnosti učenje (Jasmin et al., 2018). Pitt in sodelavci (2013) ugotavljajo, da je akademska uspešnost oziroma ţe sama dobra pripravljenost na šolo pogojena s razvojem grobe in fine motorike. Rezultati raziskav kaţejo, da so otroci preko delovnoterapevtskih obravnav izboljšali omenjene spretnosti in dosegli višji ali pričakovan oziroma povprečen nivo po zahtevah razvojnih mejnikov za vstop v šolo, kot so ga dosegali pred intervencijami (Silverman, 2011; Martino, Lape, 2020).

 Vpliv delovnoterapevtske obravnave na starše

Delovna terapija ima po rezultatih raziskav velik vpliv na starše. Pogosto so starši obremenjeni zaradi finančnih dohodkov, odsotnosti zaradi dela, števila obveznih terapij in pomanjkanja časa, kar povečuje njihovo raven stresa in vodi v izgorelost (Pitt et al., 2013).

Delovna terapija lahko ponudi staršem boljše razumevanje potreb otroka, izobraţevanja in nasvete s pomočjo katerih lahko starši izboljšajo svoj odnos z otrokom in hkrati zniţajo raven stresa (Jasmin et al., 2018; Pitt et al., 2013).

 Ekonomski standard otrokove druţine

Nizek finančni prihodek druţin, slabši ţivljenjski standard, nizka izobraţenost staršev ali odsotnost zaradi dela so nekateri izmed dejavnikov, ki vplivajo na otrokov razvoj in njegove

spretnosti. Ti otroci so pogosto označeni kot otroci z dejavniki tveganja, saj ţivijo v manj stimulativno spodbudnem okolju, kjer ni toliko priloţnosti za bogato senzorno igro, manj je spodbude s strani staršev in slabše so moţnosti za raziskovanje (Golos et al., 2011; Pitt et al., 2013; Golos et al., 2013). Razvojni mejniki in pričakovane spretnosti za vstop v šolo se zvišujejo, ne izboljšuje pa se sam program vrtcev. Prav tako so lahko otroci z dejavniki tveganja tudi tisti, ki prihajajo iz druţin z višjim finančnim prihodkom oziroma višjim ţivljenjskim standardom. Razlogi za to so podobni, kot pri druţinah z niţjim ţivljenjskim standardom. Avtorji navajajo, da se povečuje »screen time« oziroma čas, ki ga predšolski otroci preţivijo za elektronskimi napravami, kar lahko povzroči slabši razvoj otrokovih spretnosti, fizično neaktivnost in upad vključevanja (Martino, Lape, 2020).

Strokovne smernice delovne terapije v vrtcu:

 Modeli, pristopi in smernice za delo delovnega terapevta v vrtcu

Kolaborativni oziroma partnerski model je najpogosteje uporabljen model vzgojiteljev in delovnih terapevtov, ki med seboj sodelujejo. Terapevti načrtujejo intervencijski program, strategije dela in izobraţujejo vzgojitelje o potrebah otrok ter senzornih primanjkljajih, kar daje vzgojiteljem dodatno motivacijo, da uporabijo pridobljeno znanje v praksi (Jasmin e tal., 2018; Golos et al., 2013; Silverman, 2011; Martino, Lape, 2020). Kuhaneck in sodelavci (2013) ugotavljajo, da veliko delovnih terapevtov po Ameriki uporablja igro kot sredstvo za dosego ciljev. Pri obravnavi predšolskih otrok delovni terapevti v sodelovanju z vzgojitelji vedno bolj uporabljajo inkluzivni model obravnav, saj se je ta izkazal za uspešnejšega od standardne »pull-out« terapije (Martino, Lape, 2020). Najpogostejši konceptualni modeli in pristopi so po rezultatih raziskav (Jasmin et al., 2018; Kuhaneck et al., 2013) MOHO model, model senzorne integracije in pristopi motoričnega učenja, ki po mnenju Jasmin in sodelavcev (2018), najbolje vpliva na razvoj spretnosti fine motorike in grafomotorike, ki so še vedno prednostna področja delovne terapije v Ameriki.

 Presejalni testi

Avtorji raziskav ugotavljajo, da so pri določanju nivoja spretnosti otrok najpogosteje uporabljena delovnoterapevtska ocenjevanja VMI, PDMS-2, test za manipulacijo predmetov z devetimi frnikulami, Movement Assessment Battery for Children in MAP. Ta ocenjevanja večinoma določajo nivo spretnosti fine motorike, grafomotorike, grobe motorike, koordinacije in senzorne integracije (Bazyk et al., 2009; Golos et al., 2011; Golos et al, 2013).

5 REZULTATI

Raziskave, ki so bile vključene v sistematični pregled literature, kaţejo na pomembnost vključevanja delovnega terapevta v vrtčevsko okolje. Namen diplomskega dela je bil ugotoviti, kako delovna terapija v vrtcu vpliva na otroka, njegove starše in vzgojitelje ter kakšne strategije, modele in pristope uporabljajo delovni terapevti pri svojem delu z otroki v vrtcu. Rezultati raziskav kaţejo na vedno večjo potrebo delovne terapije v vrtcih, saj se v redne oddelke vrtcev vključuje vedno več otrok s posebnimi potrebami ali dejavniki tveganja za zaostanek v razvoju. .

Avtorji raziskav, vključenih v sistematični pregled literature, navajajo veliko prednosti delovne terapije v vrtcu, kot so: izboljšanje spretnosti pri otrocih z in brez ovir, dober vpliv na vzgojitelje in starše ter hkrati njihova razbremenitev, spodbudno okolje za otroka in dober vpogled v njegovo delovanje v naravnem okolju, uspešne in učinkovite inkluzivne obravnave ter dobra pripravljenost na šolo. Hkrati pa ugotavljajo pomembnost preventivne delovne terapije za vse otroke. Tudi za tiste, ki niso vodeni v razvojnih ambulantah ali niso diagnosticirani, saj na otrokov razvoj vpliva tudi ţivljenjski standard njegove druţine in strukturirani urniki oziroma dnevi v sodobnem času, kjer je le malo priloţnosti za bogato senzorno igro in raziskovanje.

Delovna terapija lahko pomaga otrokom z in brez ovir, da napredujejo in nadgrajujejo svoje spretnosti. Jasmin s sodelavci (2018), Silverman (2011) in Bazyk s sodelavci (2009) ugotavljajo izboljšanje spretnosti fine motorike, grafomotorike in vizualno-motorične integracije med delovnoterapevtsko intervencijo pri otrocih brez medicinskih diagnoz in pri otrocih z razvojnimi primanjkljaji. Delovna terapija preko igre in osnovnih dnevnih aktivnosti (zavezovanje vezalk, zapiranje gumbov na jopici, …) spodbuja razvoj spretnosti fine motorike, grafomotorike (prijem pisala, manipulacija pisala v roki, pisanje) in vizualno- motorične integracije (spremljanje roke in pisanja s pisalom) (Jasmin et al., 2018; Silverman, 2011; Bazyk et al., 2009). Delovni terapevti so se osredotočali tudi na pravilno sedenje in poravnavo med samimi aktivnostmi za mizo ter na prilagoditev pripomočkov (npr.: odebelitev pisala) in okolja (Silverman, 2011). Skozi igro se je izboljšala participacija in aktivna vključenost predšolskih otrok ter njihova interakcija z vrstniki (Crawford et al., 2014). Slednja je še kako pomembna za njihov nadaljnji razvoj in vključenost v druţbo. V vrtcu otroci gradijo prijateljske odnose z vrstniki, naučijo se tekmovalnosti, potrpeţljivosti, strpnosti in empatije. Crawford in sodelavci (2014) ugotavljajo, da je razvoj vseh omenjenih vrednot ţe v

zgodnjem otroštvu pomemben za nadaljnje oblikovanje identitete in samozavesti. Dodana vrednost in motivacija za napredek je vključenost v druţbo oziroma v skupino vrstnikov, saj so otroci drug drugemu vzgled. V inkluzivnih skupinah, ki so na nek način zgrajene v njihovem naravnem okolju, hitreje napredujejo in nadgrajujejo svoje spretnosti, ki pa so lahko pokazatelj akademske uspešnosti ob vstopu v šolo ( Silverman, 2011; Bazyk et al., Crawford et al., 2014).

Avtorja Crawford s sodelavci (2014) in Silverman (2011) ugotavljata, kako pomembno je za otrokov razvoj inkluzivno okolje. Inkluzija poteka po univerzalni metodi dela, kar pomeni, da so okolje, kot tudi različni pripomočki in aktivnosti prilagojeni vsem otrokom v skupini.

Načelo inkluzije je vključenost vsakega posameznika v skupino na način, da ta v njej aktivno sodeluje, je pri njej učinkovit, uspešen in varen (Silverman, 2011). Pomemben dejavnik inkluzije je prisotnost strokovnjaka, ki prepozna potrebe vsakega otroka posebej in zna načrtovati aktivnosti za krepitev otrokovih slabših spretnosti. Po razčlenitvi aktivnosti na več zaporednih korakov prepozna, katera spretnost otroku predstavlja teţavo in prilagodi okolje, pripomoček ali izvedbo same aktivnosti, če ugotovi, da je to potrebno. V tem primeru govorimo o delovnem terapevtu, ki je strokovnjak na omenjenih področjih (Crawford et al., 2014).

Pri delu s predšolskimi otroki je za učinkovito in dobro delovnoterapevtsko obravnavo pomembno tudi sodelovanje z vzgojitelji. Avtorji navajajo pozitivne odzive vzgojiteljev na intervencije delovnih terapevtov (Jasmin et al., 2018; Silverman, 2011). Večina vzgojiteljev namreč nima dovolj znanja o posebnih potrebah otrok, zato teţave pri posameznem otroku teţje opazijo, saj se morajo naenkrat posvetiti celotni skupini. Delovni terapevti gledajo na igro z drugega zornega kota kot vzgojitelj. Vzgojitelj preko igre podaja navodila za učne aktivnosti. Delovni terapevt v igri opazi, kako se otrok uči, preizkuša svoje meje in nadgrajuje spretnosti izvedbe. Če ima otrok pri igri teţave, ga delovni terapevt lahko spodbuja na način, da igralno aktivnost razdeli na več korakov in vidi pri kateri spretnosti prihaja do problema.

Nato zastavi igralne cilje, ki otroka motivirajo, in s tem spodbuja otrokova slabša področja.

Pomembnost igralnih ciljev, kot je na primer prehajanje iz ene igre v drugo, lahko prepoznamo, ko cilj prenesemo v realno ţivljenje, kar pomeni, da zna otrok zamenjati okolje oziroma prekiniti rutino (Kuhaneck et al., 2013). Delovni terapevt lahko pomaga vzgojiteljem prepoznati teţave otrok, jih izobraziti o strategijah dela z otroki s posebnimi potrebami ter jim svetovati o prilagoditvi okolja (na primer igralnice) ali pripomočkov (Bazyk et al., 2009).

Rezultati intervjujev z vzgojitelji kaţejo, da so vzgojitelji po končanih delovnoterapevtskih

intervencijah s pridobljenim znanjem še naprej uporabljali naučene strategije s strani delovnih terapevtov (Silverman, 2011; Bolton, Plattner, 2020). Prav tako so se zvišali njihova samozavest, empatija in razumevanje otrok ter hkrati njihovih staršev (Jasmin et al., 2018).

Podana pa je bila tudi spodbuda vzgojiteljev, da bi se delovni terapevti vključevali na več različnih področjih, saj se le-ti v Ameriki trenutno večinoma osredotočajo na spretnosti fine motorike in grafomotorike (Bolton, Plattner, 2020).

Delovni terapevti v vrtcu uporabljajo različne modele in pristope, ki se osredotočajo na otroka in njegovo druţino. Najpogosteje uporabljeni modeli pri delu s predšolskimi otroki v vrtcu so model senzorne integracije, Response to Intervention model (RTI model) in MOHO model (Jasmin et al., 2018; Golos et al., 2013; Silverman, 2011, Bazyk et al., 2009). Ti so usmerjeni na uporabnika, kar pomeni, da delovni terapevt skozi celotno obravnavo izhaja iz otroka, upošteva njegove potrebe in zmoţnosti ter mu omogoča vključevanje v igro oziroma njegove okupacije v naravnem okolju. Vedno pogosteje je uporabljen tudi inkluzivni model obravnave. Rezultati kaţejo, da je lahko inkluzivna intervencija enako ali celo bolj uspešna od individualne »pull-out« metode (Martino, Lape, 2020). V vrtcu je za uspešno sodelovanje pomembno sodelovanje z ostalimi strokovnjaki. Največkrat je uporabljen konceptualni partnerski ali kolaborativni model, ki ga sestavljata delovni terapevt in vzgojitelj. Bistvo modela je sodelovanje in dopolnjevanje znanj pri delu s predšolskimi otroki. Vzgojitelji se osredotočajo na učne aktivnosti, ki jih zahteva kurikulum, medtem ko se delovni terapevt osredotoči na otroka in okolje, otrokovo funkcioniranje v okolju in na pripomočke, ki jih prilagodi glede na potrebe posameznega otroka, ter mu tako omogoči sodelovanje pri učni aktivnosti. Prav tako prepozna potrebe vsakega otroka v skupini in vzgojitelje vodi skozi proces dela z otrokom, jih uči novih strategij in smernic za delo ter sodeluje pri izpeljavi aktivnosti. Pomaga pri podajanju navodil otrokom, ki le-teh niso razumeli. Skrbi za to, da je vsak otrok vključen in aktivno sodeluje pri aktivnosti ter prilagaja pripomočke ali samo izvedbo aktivnosti, v kolikor je otrok pri njej neuspešen (Silverman, 2011; Golos et al., 2013).

Pri vključevanju delovne terapije v vrtec Kuhaneck in sodelavci (2013) ugotavljajo, da se igra pri delovnoterapevtskih intervencijah uporablja večinoma le kot sredstvo za dosego cilja.

Ugotovitev avtorje preseneča, saj ima delovni terapevt veliko kompetenc in znanja, da bi lahko igro uporabil kot glavni del intervencije. Temeljna okupacija predšolskih otrok je namreč igra in prav ta bi morala biti ţe sama po sebi intervencija, v katero so vključeni igralni cilji, ki kaţejo napredek pri spretnostih otroka. Igralni cilji, preko katerih lahko ocenimo napredek otroka, so na primer, da zna otrok sprejemati odločitve med igro, predlaga igro po

lasni izbiri, prehaja iz ene igre v drugo, se vključi v igro brez da bi pri tem zmotil vrstnike, se vključuje v različna okolja, je kreativen in ustvarjalen ter vztraja v igri. Takšna oblika intervencije je po mnenju Kuhaneck in sodelavcev (2013) najuspešnejša, ker se otrok nahaja v naravnem okolju in je motiviran za sodelovanje.

Razvojne ambulante so otroku tuje okolje, kjer ni prisotnih njegovih vrstnikov in prijateljev, s katerimi dnevno preţivi največ časa. Otrok v okolju, katerega ni vajen, ne deluje enako, kot v vrtčevskem okolju. To pomeni, da je pri ambulantnih obravnavah lahko oteţen vpogled v otrokove spretnosti in njegovo funkcioniranje v okolju, ki je otroku bliţe, kot je na primer vrtec. Bolton in Plattner (2020) ugotavljata, da je delovnoterapevtska obravnava v otrokovem vrtčevskem okolju temeljitejša in boljša za otrokov razvoj, saj ima delovni terapevt priloţnost vpogleda v otrokovo delovanje v druţbi, interakcijo z vrstniki, participacijo in vključevanje v igro in hkrati otrokove spretnosti. Z vključevanjem delovne terapije v vrtčevsko okolje je omogočeno tudi laţje in učinkovitejše načrtovanje in gradnja intervencij na otrokovih ciljih (Bazyk et al., 2009; Silverman, 2011). Delovnoterapevtska obravnava v vrtčevskem okolju je po rezultatih nekaterih raziskav lahko tudi uspešnejša od individualnih ambulantnih obravnav (Bazyk et al., 2009). Temeljitejša intervencija in boljši vpogled v otrokovo delovanje v vrtcu torej zagotavljata večji napredek otroka. Pomembna je tudi sama kontinuiranost obravnav.

Redna delovnoterapevtska obravnava po rezultatih raziskav omogoča otrokom večji napredek.

Otroci, ki so bili deleţni delovne terapije dlje časa, so bolje napredovali. Golos in sodelavci (2013) so izvedli longitudinalno študijo z dvema skupinama predšolskih otrok. Ena skupina je prejela enoletno delovnoterapevtsko obravnavo, druga skupina pa je bila obravnavana dve leti. Čeprav statistično pomembnih razlik med rezultati spretnosti prve in druge skupine ni bilo, je druga skupina otrok dosegla večji napredek. Po mnenju avtorjev (Silverman, 2011;

Martino, Lape, 2020; Golos et al., 2011) se je redna kontinuirana obravnava izkazala za zelo uspešno, tako za otroke, kot tudi za vzgojitelje. Po koncu obravnav so namreč otroci dosegli pričakovan nivo spretnosti za njihovo starost (Golos et al., 2013), hkrati pa se je zmanjšalo tudi število otrok na čakalnih listah za individualno direktno obravnavo (Jasmin et al., 2018).

Pričakovane oziroma zahtevane spretnosti in razvojni mejniki, ki jih mora otrok doseči do vstopa v šolo, se iz leta v leto višajo. Vrtčevsko okolje kljub temu ostaja nespremenjeno.

Vzgojitelji se večinoma posvečajo učnim aktivnostim, ki jih zahteva kurikulum vrtca in ne toliko igralnim aktivnostim in prosti igri, pri kateri bi imeli otroci več priloţnosti za učenje skozi igro in s tem več motivacije za aktivnosti in trening spretnosti, ki jih zahteva kurikulum (Martino, Lape, 2020). Pitt s sodelavci (2013) ugotavlja, da se s strani staršev otrok velikokrat

pojavljajo dvomi o primernosti in učinkovitosti igre, preko katere naj bi otroci nadgrajevali svoje spretnosti. V raziskavi so zato uvedli program za starše, kjer so jih seznanili s spretnostmi, ki jih mora njihov otrok doseči pred vstopom v šolo. Starši so se imeli priloţnost tudi sami preizkusiti v različnih aktivnostih, preko katerih so jim delovni terapevti predstavili strategije in smernice za delo z otrokom. Odzivi na program so bili zelo pozitivni. Starši so bili presenečeni nad nivojem spretnosti, ki jih mora otrok doseči do vstopa v šolo. Veliko otrok namreč vstopi v šolo nepripravljenih. Mnogi ne dosegajo nivoja spretnosti, ki ga zahteva šolski kurikulum ob začetku šolanja. To pomeni, da potrebujejo v šoli dodatno strokovno pomoč oziroma dodatne prilagoditve, ki pa bi lahko bile po mnenju avtorjev raziskav v manjšem obsegu, v kolikor bi bil otrok deleţen delovnoterapevtske obravnave ţe v vrtcu, v njegovem razvojno najpomembnejšem obdobju, takrat je razvoj namreč najintenzivnejši in lahko otrok nadoknadi večji zaostanek spretnosti kot kasneje, ko se razvoj nekoliko upočasni (Silverman, 2011; Martino, Lape, 2020).

Mnogi predšolski otroci ne dosegajo pričakovanega nivoja spretnosti za vstop v šolo. Prav tako je tudi v redne oddelke vrtca vključenih vedno več otrok s primanjkljaji, z zaostankom v razvoju, različnimi medicinskimi diagnozami ali drugimi dejavniki tveganja, za katere se predvideva zaostanek v razvoju in slabša akademska uspešnost. Zato sta toliko bolj pomembna zgodnje prepoznavanje in intervencija. Tukaj vstopi delovna terapija, ki pri delu v vrtcu uporablja različne presejalne teste, s pomočjo katerih prepozna otrokove slabše spretnosti in teţave, ter lahko načrtuje intervencijo in izoblikuje učinkovit plan obravnave v vrtčevskem okolju. Najpogosteje uporabljeni presejalni testi so PDMS-2, VMI, Movement Assessment Battery for Children in MAP. Glavne spretnosti, ki jih omenjena ocenjevanja merijo, so spretnosti fine motorike, vizualno-motorične integracije in spretnosti grafomotorike (Bazyk et al., 2009; Golos et al., 2011; Golos et al., 2013). Prav tako je pogosta uporaba testa manipulacije predmetov v dlani, kjer otrok manipulira z devetimi frnikulami, in test prijema pisala glede na razvojno stopno otroka. Z ocenjevanjema Movement Assessment Battery for Children in MAP se ocenjuje tudi groba motorika otroka, ki zajema statično in dinamično ravnoteţje, koordinacijo in spretnosti z ţogo. Fina motorika, grafomotorika in vizualno- motorična integracija so nekatere izmed spretnosti, ki po ugotovitvah avtorjev predvidevajo akademsko uspešnost otroka v šoli. V kolikor je otroku omogočena delovnoterapevtska intervencija ţe v času predšolskega obdobja, poteka v vrtčevskem okolju in je kontinuirana, so moţnosti za otrokov napredek višje, kot če se otroku začne nuditi pomoč šele ob vstopu v šolo. Ob vključevanju delovnoterapevtskih obravnav v vrtec se spretnosti otrok izboljšajo,