Spomeniki kot sredstvo izražanja moči v prostoru: primer mestnega središča Ljubljane

UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA DRUŽBENE VEDE

Andreja Nedić

Spomeniki kot sredstvo izražanja moči v prostoru:

primer mestnega središča Ljubljane Magistrsko delo

Ljubljana, 2021

UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA DRUŽBENE VEDE

Andreja Nedić

Mentor: izr. prof. dr. Marjan Hočevar

Spomeniki kot sredstvo izražanja moči v prostoru:

primer mestnega središča Ljubljane Magistrsko delo

Ljubljana, 2021

Zahvala

Neizmerno hvaležna sem staršema za njuno neskončno podporo, pomoč in spodbudo v vsakem trenutku.

Zahvaljujem se mentorju izr. prof. dr. Marjanu Hočevarju za pomoč, komentarje in nasvete pri pisanju magistrskega dela.

Spomeniki kot sredstvo izražanja moči v prostoru: primer mestnega središča Ljubljane Hierarhija moči v družbi se izraža v javnem prostoru s postavljanjem spomenikov. Spomeniki veljajo kot večni opomin družbenih vrednot v fizičnem prostoru, družbene vrednote pa so določene s strani vladajočega razreda. S spreminjanjem družbe se spreminja tudi obstoj spomenikov v prostoru. Večina spomenikov je simbol določenega zgodovinskega trenutka, ki velja kot temelj trenutne družbe. Od tega jih je največ primerov raziskovanja odkritih v obdobju po drugi svetovni vojni. Spomeniki so postavljeni na trgih, ki veljajo kot odprt javni prostor, kjer se zbira množica. Tako so na vidiku velikega števila mimoidočih. Naročniki spomenikov so mestne oblasti ali pomembne institucije, vendar te za poseganje v prostor s spomeniki potrebujejo dovoljenje mestne občine. Mestne oblasti imajo nadzor nad urejanjem prostora s spomeniki. Spomenik je sredstvo poenostavljenega opominjanja določene interpretacije zgodovine v fizičnem prostoru, ki ustreza trenutni oblasti, z namenom krepitve kolektivnega spomina družbe. S tem družbena zgodovina kot temelj kolektivnega spomina ne postane le sredstvo združevanja družbe s strani oblasti, ampak jo tudi potrjuje na globalnem nivoju preko turističnega predstavljanja prostora s spomeniki kot njegovimi simboli.

Ključne besede: prostor, spomeniki, družbena moč, kolektivni spomin.

Monuments as means of expressing power in space: case of Ljubljana city centre

Hierarchy of power in society expresses itself with monuments in the public space. Monuments are considered a permanent reminder of social values in the physical space. Social values are set by the ruling class. Changes in society affect change in existence of a monument in space.

Most monuments are a symbol of a specific historical moment which is considered as a foundation of the current society. Moreover, most of the researched monuments were built in the post second world war era. Monuments are placed in open public squares, where crowd usually gathers. Therefore they are visible to a high number of passerbys. Local authorities and important institutions are the main clients of built monuments. Even though institutions are the clients, the permission of local authorities is always required. Local authorities have complete control over spatial planning of monuments in the city. The monument is a means of simplified reminder of a certain interpretation of history in the physical space. Moreover, the authorities benefit from the use of monuments for strengthening of the collective memory. Thus, social history as the foundation of collective memory not only becomes a means of uniting society by the authorities, but also confirms it on a global level through the tourist representation of space with monuments as its symbols.

Keywords: space, monuments, social power, collective memory.

5

KAZALO VSEBINE

1 UVOD ... 7

2 JAVNI PROSTOR ... 9

2.1 Mesto ... 9

2.2 Urbana regeneracija ... 11

3 SPOMENIKI ... 12

3.1 Izražanje moči s spomeniki ... 14

3.2 Lokacija spomenika ... 18

3.3 Spomeniki v turizmu ... 19

3.4 Zgodovina spomenikov v Ljubljani ... 20

4 EMPIRIČNI DEL ... 24

5 ANALIZA REZULTATOV ... 25

5.1 Spomenik Valentinu Vodniku ... 25

5.2 Vodnjak treh kranjskih rek – Robbov vodnjak ... 26

5.3 Spomenik Francetu Prešernu ... 29

5.4 Marijin steber ... 31

5.5 Vodnjak Evropa ... 33

5.6 Kip Zlati Emonec ... 35

5.7 Spomenik francoski Iliriji ... 36

5.8 Spomenik Edvardu Kardelju ... 38

5.9 Spomenik Gustavu Mahlerju ... 40

5.10 Spomenik ženskim demonstracijam ... 41

5.11 Spomenik Sidro ... 43

5.12 Spomenik Adolfu Jenku ... 45

6 PRIMERJALNA ANALIZA SPOMENIKOV ... 47

6.1 Kategorija spomenika ... 47

6.2 Klasifikacija spomenikov po seznamu aktov kulturne dediščine MOL ... 48

6.3 Čas nastanka spomenika ... 49

6.4 Lokacija postavitve spomenika ... 50

6.5 Materiali spomenikov ... 51

6.6 Naročniki spomenikov ... 53

7 DISKUSIJA ... 54

8 SKLEP ... 56

6

9 VIRI ... 61

KAZALO TABEL Tabela 5.1: Podatki o spomeniku Valentinu Vodniku ... 26

Tabela 5.2: Podatki o spomeniku Robbov vodnjak ... 28

Tabela 5.3: Podatki o spomeniku Francetu Prešernu ... 30

Tabela 5.4: Podatki o spomeniku Marijin steber ... 32

Tabela 5.5: Podatki o spomeniku Vodnjak Evropa ... 34

Tabela 5.6: Podatki o spomeniku Zlati Emonec... 36

Tabela 5.7: Podatki o spomeniku francoski Iliriji ... 37

Tabela 5.8: Podatki o spomeniku Edvardu Kardelju ... 39

Tabela 5.9: Podatki o spomeniku Gustavu Mahlerju ... 40

Tabela 5.10: Podatki o spomeniku ženskim demonstracijam ... 42

Tabela 5.11: Podatki o spomeniku Sidro ... 44

Tabela 5.12: Podatki o spomeniku Adolfu Jenku ... 46

KAZALO SLIK Slika 6.1: Analizirani spomeniki, razporejeni po kategorijah ... 47

Slika 6.2: Klasifikacija spomenikov Mestne občine Ljubljana ... 48

Slika 6.3: Čas nastanka analiziranih spomenikov ... 49

Slika 6.4: Lokacije postavitev spomenikov ... 50

Slika 6.5: Materiali spomenikov ... 52

Slika 6.6: Naročniki spomenikov ... 53

7

1 UVOD

Vsako večje evropsko mesto tujcem oziroma turistom svoj prostor oriše z nekaj določenimi lokacijami, ki simbolično predstavljajo zgodbo mesta. Izbira lokacij, ki na globalnem nivoju predstavljajo določen prostor, so skrbno izbrane s strani vladajočega razreda, ki ta prostor nadzoruje in piše njegovo interpretacijo v družbi. S tem prostor ne predstavljajo le ostalemu delu sveta, ampak njegov družbeni red potrjujejo tudi prebivalcem tega prostora. Z določeno razlago prostora in s tem njegovo legitimacijo na globalnem nivoju tudi prebivalci tega prostora priznavajo njegovo zgodbo. Del zgodbe in zgodovino prostora v prostoru predstavljajo spomeniki.

Spomeniki so postavljeni v javnem prostoru. Tam so z namenom dosega večjega števila ljudi, saj javni prostor velja za demokratičen in heterogen prostor (Wirth, 1938, str. 16). Ta prostor je nenehno spreminjajoč, saj se v njem skozi čas spreminja družbeni red. Vsaka posledica družbenega spreminjanja je fizično opazna v prostoru – nekateri objekti ostanejo, druge se umakne. Kot ugotavlja Boyer¹ (1996, str. 31, v Lak in Hakimian, 2019, str. 3), je mesto prostor kolektivnega spomina, ki se v nenehno spreminjajočem prostoru ohranja z materialnimi artefakti. Med te spadajo tudi spomeniki. Spomeniki so postavljeni s strani vladajočih oblasti v trenutni družbi in kot vse ostalo v prostoru so s spreminjanjem oblasti lahko umaknjeni. Z uporabo prostora se nenehno spreminja pisanje določene verzije zgodovine. Spomeniki so simbol družbenih vrednot. Svojo priljubljenost so dobili v času nastanka nacionalnih držav, ko se je ustvarjal kolektivni spomin določene družbe, ki je temeljil na njeni interpretaciji zgodovine. Da je zgodovina postala del kolektivnega spomina, je morala biti prisotna v javnem prostoru in vsem na očeh v obliki spomenikov. Spomeniki so skupnost združevali in morebitne notranje spore usmerjali na tiste zunaj skupnosti (Jezernik, 2014, str. 13).

V tem magistrskem delu se bom osredotočila na uporabo prostora pri ustvarjanju ideologije vladajočega družbenega razreda na primeru postavljanja spomenikov v prostoru v Ljubljani.

Raziskovalno vprašanje magistrskega dela je: Kako se v mestnem središču Ljubljana izraža moč interpretacije preteklosti v prostoru s postavitvijo spomenikov?

Magistrsko delo vsebuje teoretičen in empirični del. Teoretični del je zasnovan tako, da bom v njem preučila že objavljena dela drugih avtorjev o tej tematiki. Z empiričnim delom pa bom izvedla analizo namena spomenikov v Ljubljani. Pri analizi bom analizirala podatke vsakega

1 Boyer, C. (1996). The city of collective memory: its historical imagery and architectural entertainments.

Cambridge: The MIT Press.

8

izbranega spomenika posebej, nato pa bom z uporabo metode primerjalne analize primerjala podatke med spomeniki o kategoriji, naročniku, času in lokaciji odkritja ter materialov za izdelavo spomenika. Morebitna omejitev te raziskave je lahko majhen vzorec analiziranih spomenikov, saj v analizi niso zajeti vsi spomeniki, ki se nahajajo v središču Ljubljane. V sklepu bom s pomočjo rezultatov opravljene analize odgovorila na raziskovalno vprašanje in jih primerjala z drugimi teorijami na tem področju. Poleg tega bom podala še predloge za prihodnje raziskave.

9

2 JAVNI PROSTOR

Inštitut za politike prostora (v nadaljevanju IPOP) javno površino definira kot “javni prostor izven stavb, predvsem v naseljih, kot na primer ulica, trg, park, nabrežje. Sopomenka javni površini je pojem odprt javni prostor,” (IPOP, b.d). Javni prostor ima svojo zgodovino in tradicijo. Poln je spominov prejšnjih in trenutnih generacij, ki se spominjajo preteklosti. Javni prostori morajo biti kadarkoli dostopni in odprti za vse meščane in obiskovalce. Pomembno je, da javni prostor omogoča organizacijo različnih aktivnosti, tako organiziranih kot spontanih (Čaldarović in Šarinić, 2008, str. 376). Javni prostor je gostitelj spomenikov, saj med drugim z njimi živi zgodovina in tradicija prostora. Spomeniki so na javnih mestih z namenom, da dosežejo veliko število ljudi, saj so javni prostori dostopni za vse.

Javni prostor je najbolj javen z vidika lastništva, saj ga lasti demokratično izvoljeno javno telo.

Najbolj pogosto naveden primer idealnega javnega prostora je grška agora (Varna, 2016, str.

31). V javnem prostoru je ljudem dovoljeno izražati svoje meščanske pravice in aktivno sodelovati. Grška agora je bila prostor trgovine, politike in spektakla. Ta prostor je omogočal zbiranje in interakcijo med neznanci. Vendar je imel pomanjkljivosti – javnost, ki je sodelovala v agori, je bila homogena in natančno izbrana. V njej so bili tisti, ki so imeli v takratni družbeni ureditvi moč. Iz politične aktivnosti v javnem prostoru so bili izključeni sužnji, ženske in tujci, čeprav so v tem prostoru delovali (Mitchell, 1995, str. 116).

V primerjavi z grškim javnim prostorom pa sodobni javni prostor vključuje vse družbene skupine. Za prisotnost urbanega v določenem prostoru je pomembna heterogenost akterjev v prostoru, kot to definira Louis Wirth (1938, str. 8). Wirth kot urbano v sodobnem svetu ne definira velikosti prostora ali število prebivalcev, ampak vpliv mesta na družbeno življenje posameznika in na družbene značilnosti v tem prostoru. Mesto ni le prostor, kjer posameznik živi in dela, ampak je tudi središče nadzora gospodarskega, političnega in kulturnega življenja (prav tam, str. 2). Družbene interakcije med različnimi posamezniki v urbanem okolju rušijo meje med do tedaj strogo ločenimi sloji družbe ruralnih območjih (prav tam, str. 16). S spomeniki se vse heterogene družbene skupine povezujejo v prostoru, saj se vsem predstavlja enaka skupna zgodovina in tradicija.

2.1 Mesto

Pojem javnega prostora se povezuje z mestnim oziroma urbanim prostorom. Mesto je s strani IPOP-a definirano kot “večje naselje z gostejšo pozidavo, koncentracijo prebivalcev in

10

dejavnosti, ki v glavnem niso vezane na zemljišča, in ki predstavlja funkcionalno središče širšega območja,” (IPOP, b.d.).

Rossi² (1966, str. 130 v Lak in Hakimian, 2019, str. 3) je kot dušo mesta označil zgodovino in kolektivni spomin mesta. Mesto služi kot kolektivni spomin prebivalcem, to pa izraža preko stavb in prostorov – tudi preko spomenikov, ki s svojo prisotnostjo nenehno opominjajo. Mesto je jedro kolektivnega spomina. Odnos med jedrom in občutkom pripadnosti prebivalcev postane glavna podoba mesta. Nekateri postanejo del kolektivnega spomina, nastanejo tudi novi spomini. Ohranjanje starega mestnega jedra je orodje za ohranjanje spominov. Cilj kolektivnega spomina je povzročiti občutke pripadnosti in povezanosti med ljudmi. Rossi (1982, str. 60) v spomenikih v urbanem prostoru vidi dinamičnost mesta, saj se mesta bolj nagibajo k razvoju kot k ohranjanju, sami spomeniki pa naj bi bili pogon razvoja.

Mesto je kolektivni izraz arhitekture, ki vsebuje sledi spominov prvotnih arhitekturnih oblik, mestnih načrtov in javnih spomenikov. Čeprav se ime mesta ne spremeni, je njegovo prostorsko izražanje vedno v fazi spreminjanja, prilagajanja, izginjanja. Kolektivni spomin mesta se v sedanjost prenaša z materialnimi artefakti, kot so mestne ulice, spomeniki in arhitekturne oblike (Boyer³, 1996, str. 31, v Lak in Hakimian, 2019, str. 3). Mesto se časovno spreminja, prostorsko pa skuša čas preteklosti ohranjati v sedanjosti. Mesto z razvijanjem in spreminjanjem tvega izgubo občutka pripadnosti in povezanosti ljudi s tem prostorom, zato v zameno postavlja spomenike, ki spomine na preteklost še vedno ohranjajo v tem zdaj spremenjenem prostoru.

Kot večina evropskih mest ima tudi Ljubljana svoje staro in zgodovinsko mestno jedro ter relativno novejši del mesta, ki se je razvil večinoma v povojnem obdobju. Glavna značilnost mestnega jedra je njegova zgodovinsko zgrajena struktura, ki ni zaščitena le z zakoni, ampak tudi s strani javnega mnenja večine prebivalcev Ljubljane. Zaradi svoje strukture je bilo mestno jedro včasih zelo priljubljeno za trgovanje. Ker se je danes to večinoma umaknilo v drug del mesta, je mestnemu jedru ostala le njegova zgodovinskost (Uršič, 2012, str. 44). Zgodovinskost mestnega jedra je pomemben mestni atribut, zato se vanjo vlaga z visokim številom spomenikov, ki zgodovino tega prostora ohranjajo v sedanjosti. Staro mestno jedro temelji na zgodovinskosti tega prostora in jo uporablja za krepitev svoje identitete tako na nacionalnem nivoju kot tudi za mednarodno oglaševanje mesta.

2 Rossi, A. (1966). The architecture of the city. Cambridge: The MIT Press.

3 Boyer, C. (1996). The city of collective memory: Its historical imagery and architectural entertainments.

Cambridge: The MIT Press.

11

2.2 Urbana regeneracija

Urbana regeneracija je strukturno in funkcionalno globoko poseganje v spremembo določenega dela mesta s strani individualne oziroma korporativne ali državne pobude. Regeneracija pomeni ponovno oživetje zapuščenih delov mesta (Čaldarović in Šarinić, 2008, str. 372). Ljudje se ne počutijo povezani z mestom, v katerem so prisotni, zato ta prostor pojmujejo kot nezanimiv in neatraktiven. Zapuščeno mesto ne pomeni vedno zapuščeno v fizičnem smislu.

Strategija urbane regeneracije ustvarja umetnost in kulturno delovanje za vzpostavitev trajnostne skupnosti, imenovano kulturno-vodena regeneracija. Del tega je poskus ponovne povezave prostora z občutkom pripadnosti in povezanosti med ljudmi – tudi s pomočjo spomenikov. Poudarek je na negovanju in ohranjanju družbenega in kulturnega kapitala.

Strategije urbane regeneracije pri kulturni obnovitvi prostora so v 90-ih letih prejšnjega stoletja prevladovale v največji meri v Veliki Britaniji, te strategije pa so:

1. značilne oziroma vodilne kulturne zgradbe z edinstveno arhitekturo ali sodobne kulturne zgradbe in spomeniki,

2. status znamenitosti, javne umetniške razstave, ohranjanje spomenikov za namen okrepitve ravni kolektivnega družbenega gibanja,

3. ohranjanje kolektivnega spomina, družbenih vrednot in tradicij, edinstveni dogodki in festivali - partikularni kolektivni spomini,

4. razvoj umetniških in inovativnih industrijskih središč (Vickery, 2007, str. 19).

Strategija urbane regeneracije je postala priljubljena v 90-ih letih prejšnjega stoletja, ko se je preučeval vpliv kulture na razvoj mesta. Na primeru mesta Bilbao se kulturni ukrepi kažejo predvsem z željo po vnosu dinamike v mestno življenje z organiziranjem različnih slavljenj in festivalov. To naj bi krepilo živahnost v mestu in kolektivni duh njegovih prebivalcev (Bianchini in Parkinson, 1993, str. 79). Sodobno urbano oblikovanje je hkrati osredotočeno na samo obliko prostora, kot so fizične oziroma estetske značilnosti in tudi vedenjske značilnosti

“trdega mesta” – zgradb in prostorov, ter “mehkega mesta” – ljudi in njihovih delovanj (Carmona, Heath, Oc in Tiesdell, 2010, str. 7). Spomeniki so del strategij regeneracije oziroma ponovnega oživetja mesta. Namen postavitve spomenikov je prebuditev kolektivnega spomina in tradicije, ki jih postavitev spomenikov spodbuja z rituali, s katerimi se namen spomenika ohranja relevantnega v prostoru. Prostor je zahvaljujoč njihovi prisotnosti zaradi partikularnega kolektivnega spomina bolj poseben, zanimiv in edinstven, kar krepi zanimanje ljudi za obisk tega prostora in posledično krepi dinamičnost in živahnost tega prostora.

12

3 SPOMENIKI

Spomeniki so javna kiparska dela, ki predstavljajo zgodovinske osebnosti ali dogodke.

Zasedajo majhen del urbanega prostora. Navadno so postavljeni na vidne in pogosto obiskovane lokacije, njihova vloga v prostoru potrjuje določena razlaganja nacionalne zgodovine in vrednot (Stevens, 2020, str. 401).

Spomeniki niso le okrasni dodatki za polepšanje mesta (Johnson, 1994, str. 78). Za svojim obstojem imajo različne namene. Spomeniki obstajajo že tisočletja in v številnih kulturah.

Oblike, katere so pogoste v današnjih urbanih območjih, so se začele pojavljati konec srednjega veka. Opustitev grobih oblik in premik k bolj javno dekorativnim oblikam v renesansi in baroku je spomenikom do konca 19. stoletja omogočilo, da dobijo pomembno vlogo na umetniškem, političnem in družbenem področju. To je bilo obdobje velikih morskih potovanj in nastanka nacionalnih držav. Z nastankom narodnih entitet se je povečevalo število spomenikov v nacionalnih projektih, ki so v javnosti promovirali junaške in ikonografske podobe vojakov, industrijskih in raziskovalnih osebnosti in dogodkov (Michalski⁴, 1998, str. 8 v Burk, 2006, str.

950). Za take spomenike so navadno značilne popolne, idealizirane oblike, uporaba relativno trajnih materialov, kot sta na primer kamen in kovina, ki zgladita človeške pomanjkljivosti, junaška razmerja velikosti in kontrast z okolico. Zasnovani so tako, da so vidni od daleč in postavljeni visoko nad mimoidočimi. Včasih jih spremljajo besede, namenjene združevanju oziroma utišanju kakršnegakoli konflikta (Burk, 2006, str. 950). Pojem družbenega spomina je povezan z razvojem čustvenih in ideoloških vezi z določeno zgodovino in določenim ozemljem.

S postavitvijo spomenikov je omogočeno izvajanje ritualov kolektivnega spominjanja preteklih časov. Neprekinjeno dimenzijo časa se tako lahko skrči na zbirko ključnih simboličnih datumov in dogodkov in njihovih javnih ritualizacij (Risteski, 2016, str. 54-55).

Spomeniki so lahko postavljeni s strani tistih z močjo v družbi, da obeležijo sami sebe, s strani žalujočih, ki želijo ohraniti spomin na svoje bližnje, na katere bi drugače s časom pozabili, ali pa s strani države oziroma naroda, ki želi obeležiti sebe v določenem trenutku v svoji zgodovini, za katerega meni, da je veličasten in pomemben za njen obstoj. V antičnem obdobju so bili spomeniki namenjeni velikim in mogočnim posameznikom. Največkrat so spomenike v njihovo čast gradili kar sami ali pa njihovi dediči. Do nedavnega je bila najbolj pogosta oblika spomenika upodobitev, ki združuje dejanje posameznikovega žrtvovanja in čaščenje

4 Michalski, S. (1998). Public Monuments: Art in Political Bondage 1870–1997. London: Reaktion Books.

13

kolektivnega preživetja (Hamilton, 1990, str. 101). Ne glede na namen je vseeno vedno prevladoval motiv čaščenja.

Prvotni obstoj spomenikov, kot jih poznamo danes, se nahaja v antičnem obdobju. Posamezniki tistega časa so želeli, da se jih je mogoče spominjati po njihovih imenih ali nazivih, zato so gradili ogromne spomenike svoje podobe. S tem so prisilili mimoidoče, da priznajo njihovo moč, da čutijo strah in ponižnost. Ljudje so v tem izkazovanju moči sodelovali tako, da so se identificirali s spomenikom. Ključni tipi evropskih urbanih spomenikov so nastali v času Rimskega imperija. Forum oziroma javni trg je služil kot odprt muzej mestnih spominov, katere so častili in nanje opominjali s številnimi spomeniki (Kostof⁵, 1992, str. 155 v Stevens, 2020, str. 402). Cesarji, ki so naslednji zavzeli prestol, so preuredili forum in ga na novo zgradili za namen propagande in poudarka svoje avtoritete s pomočjo preteklosti. Nove spomenike so postavili v skladu z že obstoječimi na višje ležečih lokacijah, kot so vrhovi hribov ali obrežja (Davies⁶, 2004 v prav tam, str. 402).

Skozi čas in zgodovino se je menjavalo in spreminjalo veliko družbenih sistemov, vsi pa so uspeli ohraniti spomenike, ki so postali pomemben del moderne dobe. Po antičnem obdobju je novo obdobje velikega števila postavljenih spomenikov v Evropi obdobje nastanka velikih imperijev in nacionalnih držav v 17. stoletju. Države so s takimi potezami želele združiti visoko število populacije s skupno zgodovino, kulturo in politiko, ter jo nadzorovati z močno vojsko.

Priljubljenost spomenikov v javnem prostoru se je pojavila zahvaljujoč ponovnem odkritju in uporabljanju rimskih urbanističnih modelov v prostoru (Stevens, 2020, str. 402-403). Takrat postavljeni spomeniki niso imeli namena asociacije in zgodovinske povezave z močjo Rimskega imperija, ampak pomen splošnega uradnega urbanega izražanja skozi spomenike ne glede na politični režim države (prav tam, str. 413).

Moderni spomeniki so največkrat ponazorjeni s podobami zmagovalcev v vojnah in revolucijah. Častijo etnične in narodne skupine bolj kot močne posameznike. Vendar pa se ti spomeniki spominjajo tudi žrtvovanj tistih, ki so dosegli zmago. Na ta način so podobni spomenikom v čast prvotnim prednikom, raziskovalcem, znanstvenikom. Taki spomeniki so pogosti v naseljenih kolonijah in se nahajajo v javnih prostorih skupaj s kolektivnimi spominskimi obeležji. Vloga spomenika v naseljenih kolonijah je pomembna, saj pomen

5 Kostof, S. (1992). The City Assembled: Elements of Urban Form Through History. London: Thames and Hudson.

6 Davies, P. (2004). Death and the Emperor: Roman Imperial Funerary Monuments from Augustus to Marcus Aurelius. Austin: University of Texas Press.

14

predkolonialnega obdobja ni v skladu z zgodovinskim pomenom, ki ga morajo domorodcem kot novo ideologijo vsiliti novi naseljenci (Hamilton, 1990, str. 103-104). Nevojaški spomeniki v kolonijah so osredotočeni na raziskovalce in prvotne kolonizatorje. Ti spomeniki so postavljeni dolgo po samem dogodku s strani prebivalcev, ki so dobili koristi raziskovanja novih ozemelj, zmage nad ozemlji in njihovega koloniziranja. Spomeniki so sporočilo zahvale predhodnikom za njihovo žrtvovanje in priznavanje njihovega poguma. V tem smislu so zahvala preteklosti s strani sedanjosti (prav tam, str. 104).

Moderna tehnologija je močno spremenila obliko mest. V tem času so se spreminjali tudi politični sistemi – od avtokracije do demokracije – vseeno pa je izražanje kolektivnega spomina in identitete v urbanem oblikovanju evropskih mest nenehno prisotno in močno povezano z zgodovino spomenikov v antičnem obdobju. Zgodovina teh mest je označena z nenehnim umikom, spremembami in premikom spomenikov v prostoru (Stevens, 2020, str. 428). Z javnimi spomeniki se določene posameznike in družbene vrednote označuje kot pomembne simbole, ki družbo spominjajo na to, kaj je dobro in kaj slabo. S spominom pa vse to ohranjajo za prihodnje generacije. Že sama izbira zgodovinskih oseb, katere naj bi častili, je odraz tega, kaj je pomembna vrednota v takratni družbi. Izbiranje zaslužnih oseb je skladno s prevladujočimi političnimi interesi (Jezernik, 2014, str. 11-12). Ohranjanje oziroma spreminjanje skupinskih identitet je odvisno od ohranjanja spomina na preteklost. Način, kako se je potrebno določenih oseb spominjati in katere izbrisati iz zgodovine, je tako pomemben kot sama izbira, katerih oseb naj bi se spominjali (prav tam, str. 17-18). Spomini družbe v določenem časovnem obdobju so odsev takratnih političnih in socialnih razmerij in ne dejanska interpretacija preteklosti. Vladajoča skupina ima nadzor nad tem spominom. Tako določa tudi to, kateri deli preteklosti se pozabljajo. V večini primerov so izključeni spomini podrejene skupine. Spomeniki in s tem določena linearna interpretacija preteklosti veljajo kot del urejenega prostora, ki predstavlja urejeno družbo (prav tam, str. 21).

3.1 Izražanje moči s spomeniki

Družbene ureditve so se zgodovinsko spreminjale, vendar je vsem ureditvam skupno, da so hierarhične. Ker se družba oziroma vodilni v družbi izražajo skozi prostor, se družbena hierarhija in moč odražata tudi v prostoru. Tisti z močjo v družbi to še dodatno potrjujejo v prostoru. Reprezentacija produkcijskih odnosov, ki vključujejo razmerja moči, se dogajajo v prostoru. Prostor jih vsebuje v obliki zgradb, spomenikov in umetniških del (Lefebvre, 1991, str. 33).

15

Med spomenikom in tistimi, katerim je namenjen, obstaja interakcija. Antični spomeniki sporočajo “spominjajte se me”, medtem ko bolj sodobne oblike spomenikov sporočajo

“spominjamo se vas”. Bistven namen spomenikov je vseeno enak: opominjanje ljudi na pomembne točke v zgodovini tistega prostora. Tisti spomeniki, ki častijo posameznike s tem, da navedejo njihova imena ali pa predstavljajo njihovo dejansko ali idealizirano podobo, poleg tega izražajo tudi moč države nad svojimi državljani. Na primeru prvotnih kolonizatorjev in raziskovalcev je moč države tista, ki pooblašča njihova dejanja. Na primeru vojaškega spomenika je še bolj jasno, da je bilo žrtvovanje vojaka storjeno v imenu države, njenega napredovanja in preživetja. Spomenik dovoljuje državljanu, da se s ponosom in hvaležnostjo spominja žrtvovanja svojih prednikov, vendar ga tudi spominja, da potek njegovega življenja in njegova usoda ležita v rokah moči države. Tu se kaže razlika med antičnimi in sodobnimi oblikami spomenika kot le navidezna. Obe obliki državljane spominjata na večjo moč mogočnih. Razlika je le v tem, da sodobni spomenik avtoritativno moč države zakrije v obliki osebne pripovedi posameznega junaštva in žrtvovanja (Hamilton, 1990, str. 105).

Moč se v družbi izvaja v različnih oblikah – večinoma zapoveduje, lahko pa tudi zahteva od podrejenih skupin, ki so prav tako lahko povpraševalci, včasih zapovedovalci in udeleženci (Lefebvre, 1991, str. 116). Spomeniki veljajo kot umetniška dela. Kot le-ta so narejena s strani umetnikov po subjektivnih merilih. Ta merila so lahko osebna ali pa želje bogatih naročnikov (prav tam, str. 124). Dekorativnost spomenikov vedno uteleša jasno razumljivo sporočilo.

Sporoči, kar ima namen sporočiti, vendar skriva še več: politične in vojaške motive. Spomeniški objekti to voljo do moči skrivajo pod površino, ki naj bi izražala kolektivno voljo in kolektivno zavest (prav tam, str. 143). Spomenik se pojmuje kot umetniško delo, dokler ni vključen v družbene prakse. Performativna dejanja, kot je na primer polaganje vencev v času pomembnih državnih praznikov, je mogoče razumeti kot poskuse oblasti, da spomenike povežejo z delovanjem prebivalstva v javnem prostoru z namenom preusmeritve starih ali vključevanja novih družbenih praks (Erőss, 2017, str. 21).

Določena skupina v družbi dobi upravičenost do oblasti z legitimnostjo, katero spomeniki dajejo njihovi interpretaciji preteklosti. Do 18. stoletja so bili v te namene javni spomeniki postavljeni le v čast vladarjem in svetnikom. Prvi politični spomenik v javnem prostoru je bil postavljen leta 1572 v mestu Messina, kjer so postavili spomenik v čast zmagovalcu v bitki pri Lepantu (Jezernik, 2014, str. 8). S kasnejšim spreminjanjem družbenih sistemov, širjenjem demokracije in nacionalnih držav je število spomenikov raslo. Na prelomu iz 19. v 20. stoletje so številna mesta v Evropi postala prostor spomenikov iz kamna in brona v čast zaslužnim

16

možem. Po koncu prve svetovne vojne in z novo ureditvijo prostora je število spomenikov še naraščalo, tudi do te mere, da je bilo spomenikov toliko, da so izgubili svoj prvoten namen pritegnitve pozornosti mimoidočih (prav tam, str. 9).

Spomenik v urbanem prostoru je oblikovan po zgledu prevladujoče ideologije tistega časa - počutimo se počaščeno, ko lastno telo in način razmišljanja ter čustvovanja primerjamo s togo in hladno obliko močno idealizirane figure, ki jo predstavlja spomenik. Dvigovanje in uničevanje teh figur se izvršuje glede na potrebo po potrditvi kolektivnega spomina. Na takem javnem prostoru se ne počutimo prestrašene ali osramočene (Kipphoff, 2007, str. 94).

Spomeniki so, kot ljudske pesmi in družinske tradicije, del diskurza, ki izraža pomen preteklosti: navadno jih postavljajo vlade in so pogosto simbol hegemonije in dogodkov, katere častijo. Vendar pa so okoliščine in politika njihovega nastanka ter njihov sprejem s strani družbe tisto, kar jim daje večino pomena (Allison, 2013, str. 146). Oblikujejo del diskurza javnega spomina in reprezentacije preteklosti, ki navadno v ospredje postavlja vojaške heroje.

Večinoma ostajajo v znanih oblikah, prepoznanih na javnem nivoju (na primer kip, obelisk, itd.). Najpomembnejši del pomena spomenika je v njegovem nagovoru – njegov pomen se lahko skozi čas spremeni, saj ni vezan le na dogodek, katerega časti, ampak tudi na okoliščine njegovega nastanka (prav tam, str. 148).

Moč v družbi narekuje tisti, ki si jo v tem trenutku lasti, kar pomeni, da odloča o tem, katere dele preteklosti želi ohraniti v sedanjosti in katere želi pozabiti oziroma izbrisati. Javni prostori zgodovinskega pomena v 20. stoletju v Evropi vsebujejo spomenike, ki predstavljajo ključne dogodke in osebe kulturnih politik tistega časa. Z nadaljnjim odvijanjem političnega, kulturnega in družbenega razvoja so bili v nekaterih primerih ti prostori in spomeniki uničeni, drugje zapuščeni, pozabljeni ali spremenjeni. Vzpostavljeni so bili novi koncepti moči in načini njenega izražanja, posledično s tem pa tudi novi načini, kako naj se družba predstavlja v javni sferi. Še danes arhitektura in urbano načrtovanje delujeta pod pritiskom brisanja in ponovnega pisanja zgodovine z novim gradivom, ki je bolj primeren za sedanjost (Kipphoff, 2007, str. 86).

Spomeniki v čast nacionalni tematiki so bili pomembni za narodno vzgojo v času nastajanja nacionalnih držav. S postavljanjem spomenikov so se utrjevale vezi med člani družbe in se posredovale naslednjim generacijam, hkrati pa so spomeniki služili kot posledica ekskluzivnosti, ki je iz nacionalne družbe izključevala tujce. Na primeru Slovenije se je pri grajenju nacionalnega duha največ pozornosti posvečalo literarnosti. Tako so slovenski pesniki in pisatelji postali utemeljitelji slovenske književnosti in simboli novo nastale skupnosti. Tudi

17

po smrti so še ostali zgled narodu (Jezernik, 2014. str. 18). Zgodovinska dejstva so morala postati del kolektivnega spomina, zato so morala biti prisotna v javnem prostoru, kjer so kadarkoli opazna s strani mimoidočih v obliki spomenikov. Spomeniki so odvračali pozornost ljudi od sporov znotraj skupnosti in jo namesto tega združevali, spore pa preusmerjali na tiste zunaj skupnosti (prav tam, str. 13).

Spomeniki in druge oblike spominske javne umetnosti predstavljajo obliko politične ikonografije, saj izražajo želje državnih vlad, političnih voditeljev in prevladujočih skupin v družbi, ki želijo uveljavljati politično moč in vzpostaviti določen družbeni red in hierarhijo (Frank in Ristic, 2020, str. 554). Spomeniki v prostoru niso večni. Spreminjanje vrednot v družbi spreminja tudi pomembnost oziroma izbris starih spomenikov in nastanek novih, ki poudarjajo nove vrednote. Uničevanje spomenikov v javnem prostoru je oblika političnega ikonoklazma (Gambioni⁷, 1997, v prav tam, str. 554), ki je veljal kot namerno uničenje urbane podobe, ki predstavlja politično avtoriteto, ideologijo ali doktrino. Gambioni (1997, v prav tam, str. 554) pravi, da tako uničenje spomenikov ni dejanje vandalizma, ampak namerni napad z namenom izbrisa tako ikone kot vrednot, povezanih z njo. Tak politični ikonoklazem je že od antične zgodovine zaznamoval politične premike. V starem Rimu so imeli prakso tako imenovanega prekletstva spomina, ko so po smrti iz javnega življenja izbrisali vse sledove obstoja cesarjev ali elite, vključno s spomeniki. Egipčanski faraoni so imena svojih prednikov brisali iz njihovih spomenikov s sporočilom, da se zgodovina začne z njihovim vladanjem.

Podobne prakse so se dogajale tudi v novejši zgodovini, na primer rušenje spomenikov britanskih cesarjev leta 1776 kot označitev neodvisnosti ZDA. Enaka usoda je doletela Napoleonove spomenike med francosko revolucijo (1789-1799) in spomenike ruskih carjev med oktobrsko revolucijo (1917). Politični ikonoklazem z rušenjem javnih spomenikov ima simbolični namen označitve padlih političnih režimov in odvzem njihovih moči (prav tam, str.

554-555).

Spomenikov iz javnega življenja ne umikajo le novi imetniki moči, ampak tudi družbene skupine, ki ne priznavajo vladajoče ideologije družbe. Frank in Ristic (2020, str. 556) v svojem delu urbani falizem (ang. urban fallism) definirata kot preoblikovanje in rušenje javnih spomenikov s strani manjšin in zatiranih skupin v sodobnih družbeno, politično in etnično raznolikih mestih kot sredstvo političnega boja za družbeno vključenost. Sodobni urbani

7 Gambioni, D. (1997). The Destruction of Art: Iconoclasm and Vandalism Since the French Revolution. New Haven: Yale University Press.

18

falizem je oblika političnega ikonoklazma, ki napada simbole, ki spodbujajo rasizem, zatiranje, diskriminacijo in nestrpnost z namenom, da mesto postane kraj heterogenosti, enakosti in družbene pravičnosti (prav tam, str. 556). Spomeniki so simboli, ki se pojavljajo v medijih ali v drugih stvareh vsakdanjega življenja, na primer na poštnih znamkah, zato ujamejo pozornost javnosti. Napad na spomenik pritegne interes javnosti in pozornost množičnih medijev, kot so televizija, časopisi in družbena omrežja, ki dajejo večjo moč skupinam z malo viri (prav tam, str. 558), zato je namen njihovega uničenja močno sporočilo trenutni ureditvi družbe.

3.2 Lokacija spomenika

Lokacije spomenikov niso zgodovinsko naključje, ampak predstavljajo zavestne poskuse nagovora javnosti za sodelovanje v politiki. Geografske lokacije spomenikov izpostavljajo različno rabo javnega prostora pri izražanju konkurenčnih političnih stališč (Johnson, 1994, str.

78-79). Spomeniki omogočajo vpogled v različne družbene pogone, saj so le-ti v ozadju pogajanja o tem, katere spomenike je potrebno ustvariti, na kateri lokaciji naj stojijo in kako naj se lotijo njegovega načrtovanja in postavitve. Vse to ponuja priložnosti za ustvarjanje spominov, zapisa moči in hegemonije (Burk, 2006, str. 952).

Ko spomenik postane starodaven, postane vir podatkov ne le o določenem dogodku, kateremu v čast je postavljen, ampak o celotni civilizaciji, v kateri je nastal. V nasprotnem primeru ni mogoče razumeti namena njegove gradnje. Spomeniki pomene dobijo na različne načine. En način je njihova umestitev v prostoru in času. Lahko ga odkrijejo na določen pomemben datum, lahko se njemu v čast odvijajo slovesnosti, navadno so postavljeni na pomembnih lokacijah (Allison, 2013, str. 149). Lokacije postavljenih spomenikov se v nekaterih primerih uporabljajo kot prostor, kjer se izvajata slovesnost in poklon dogodku oziroma osebi, ki postane simbol vrednot, katere spomenik predstavlja.

Pomen spomenikov ne obstaja sam po sebi, ampak mu je ta dan s strani družbe in kako družba spomenik priznava. Spomeniki so fizični izraz človeških idej in čustev. Simbolična prevlada nad spomeniki – in preko spomenikov nad ozemlji – predstavlja javno poistovetenje s spomenikom in potemtakem priznavanje lokacije spomenika kot mesta spomina na prebivalce mesta ali druge skupnosti. To spremlja tudi priznavanje nekaterih simbolov, ki izhajajo iz temeljnega sporočila spomenika, druge pomene in vzorce simbolov, in vedenjske norme, povezane s spomenikom, na primer družbeni rituali. Ta prevlada omogoča prenos simboličnih pomenov spomenika v družbeno okolje. Posledično spomenik zaradi svoje trajne prisotnosti postane fizični odraz družbene zavesti prebivalcev določene regije ali države (Nijakowski,

19

2007, str. 29). Z rednim čaščenjem spomenika se njegova lokacija priznava kot pomembna v določenem prostoru.

Javni spomeniki nikoli niso postavljeni v praznem prostoru, ampak z določenim namenom in v določenem kontekstu. Spomenika ne more postaviti kdorkoli si to želi. Za postavitev spomenika so potrebna finančna sredstva in dovoljenje oblasti. S temi razlogi so spomeniki v rokah vladajoče elite, katere cilj je ohranitev svojega vladanja. Postavljeni so z namenom spominjanja tistih oseb in dogodkov ter vrednot, ki veljajo kot interesi vladajočih. S tem izbrišejo drugačne interpretacije preteklosti. Z vidno fizično prisotnostjo spomeniki v prostoru tako resnico, kot jo predstavljajo, označujejo kot legitimno in objektivno, saj jo mimoidoči vidijo kot ločeno od oblasti. Spomeniki naj bi bili izdelani iz trajnih materialov, saj so namenjeni večnemu trajanju in stalnosti v drugače nenehno spreminjajočem se prostoru (Jezernik, 2014, str. 20). Ohranjanje spomina je najpomembnejši namen javnih spomenikov. Na uspešno ohranjanje spomina vpliva tako oblika kot lokacija spomenika. Spomeniki so postavljeni v javnem prostoru, zato spomine, katere ohranjajo v družbenem diskurzu, s svojo prisotnostjo tudi legitimirajo. Zahvaljujoč spominom določena družba ve, od kod je nastala (prav tam, str. 7). Javna in stalna prezentacija vladajočega družbenega reda je pomembna družbena vloga spomenikov, zato so postavljeni na najbolj opaznih lokacijah in izdelani iz trajnih materialov (prav tam, str. 63). Da bi se pomembnost spomenikov v prostoru ohranila, pa so pomembne javne prireditve, ki potekajo ob določenih obletnicah ali posebnih priložnostih. Vsaka javna prireditev v čast spomenika in tistega, kar predstavlja, ima specifičen namen in vsebino (prav tam, str. 82).

3.3 Spomeniki v turizmu

Zanimanje za sodobne spomenike je nadaljevanje očaranosti Zahodnih družb nad antičnimi spomeniki. Ta naj bi se razvila v 19. stoletju. V zadnjem času so se zanimanja za take strukture še povečale zahvaljujoč mednarodnemu turizmu, kjer so kulturni označevalci preteklih družbenih formacij zapakirani kot bistvo moderne izkušnje. Televizijski dokumentarni filmi prinesejo antični svet in njihove spomenike v ospredje v sedanjosti. Najdeni vsakdanji predmeti iz preteklosti, ki so na voljo na ogled v muzejih, so tam prikazani v previdno nadzorovanih notranjih prostorih. Ogled teh predmetov zahteva zavestno odločitev ogledovalca, torej jih ne more srečati naključno. Za razliko od njih ima spomenik zunanji obstoj, torej obstaja v javnem prostoru. Tam ga srečajo naključni mimoidoči, zato je večen opomin. S tem je sporočilo in namen spomenika vedno namenjen ogledovalcem, tj. množici, to sporočilo pa je: “ne pozabite”

(Hamilton, 1990, str. 103).

20

Če primerjamo različne zemljevide nekega prostora med seboj, se opazi raznolikost v sporočilu.

Nekateri zemljevidi na primer poudarjajo točke ogleda, zgodovinske znamenitosti in spomenike z namenom vzpodbujanja zanimanja za določene lokacije zaradi skrivnostnosti. Turiste mora zanimati ozadje oziroma zgodovinski kontekst teh znamenitosti. Taki zemljevidi označujejo prostor, kjer potrošnja prevlada nad zadnjimi ostanki narave in preteklosti v iskanju česarkoli zgodovinskega ali edinstvenega. Če verjamemo takim zemljevidom in vodnikom, turiste čaka veliko pristnosti (Lefebvre, 1991, str. 84). Kako subjekt pojmuje sliko, pokrajino ali spomenik je odvisno od samega subjekta: prebivalec mesta na primer spomenik v tem prostoru zaznava drugače kot obiskovalec, ki se le sprehodi mimo (prav tam, str. 113-114).

Močna nacionalna identiteta je ugodna za turizem, če ne vsebuje sovražnega nacionalizma. Ta odnos je dvostranski, saj je tudi nacionalna identiteta lahko ojačana zahvaljujoč popularnemu turizmu in turističnim spomenikom. Za novo nastale narode je mednarodni turistični interes dober znak, ki državljanom priznava njihovo nacionalno kulturo kot kredibilno, vredno in enakovredno bolj razvitim državam, to pa vodi k rasti nacionalnega ponosa (Smith, 2010, str.

66). Turizem ustvarja in oglašuje narodne simbole ne le mednarodnim turistom ampak tudi domačim prebivalcem, kar poudarja ideje narodnosti in kolektivnega spomina (Kavoura⁸, 2007 v prav tam, str. 66). Slovenija oziroma Ljubljana je dober primer take prakse, saj svojo prepoznavnost v svetu turizma želi graditi na pomembnosti in zanimivosti tega prostora v kontekstu njegove kulture skozi zgodovino.

3.4 Zgodovina spomenikov v Ljubljani

Mesta v Evropi v 19. stoletju so bila polna arhitekturnih skulptur in kipov. Spomeniki so v tem prostoru obstajali že prej, vendar se je s prevlado novega družbenega sistema in nastankom nacionalnih držav pomen spomenikov v moderni dobi okrepil kot še nikoli prej. Konec 19. in na začetku 20. stoletja je bila Ljubljana v središču sprememb, ko so germansko prevlado nadomestili s slovensko. Simbolična posest prostora in oblikovanje določene interpretacije preteklosti tega prostora je bila mogoča le s tem, da se iz prostora izbriše nemško preteklost.

Slovenci kot narod so bili definirani v odnosu do drugih, predvsem do Nemcev. Svojo nacionalno identiteto so torej določevala predvsem dejstva, kaj Slovenci niso bili (Jezernik, 2014, str. 96). S postavitvijo spomenika Valentinu Vodniku leta 1889 kot prvemu slovenskemu pesniku so ustvarjali slovensko zgodovino in jo uradno potrdili (prav tam, str. 118). Naraščajoči

8 Kavoura, A. (2007). Advertising of national identity and tourism bureaucracy. Current Issues in Tourism, 10(5), 397–414.

21

narodni konflikti so igrali vlogo v nastanku spomenikov. Prebujanje nacionalne zavesti, ki je temeljila na narodni kulturi Slovencev, je dajala prednost pesnikom in posameznikom, pomembnim za narodni preporod. Od njih so kot najbolj zaslužni veljali France Prešeren (živel 1800-1848), Primož Trubar (živel 1508-1585) in Janez Vajkard Valvasor (živel 1641-1693).

To je bil tudi čas prvih poskusov političnih spomenikov (Čopič in drugi, 1991⁹, x, v Jezernik, 1998, str. 582). Skoraj do konca 19. stoletja je bil najbolj priljubljen spomenik v Ljubljani spomenik znamenitega avstrijskega feldmaršala grofa Johanna Josepha Radetzky von Radeza (živel 1766-1858) (prav tam, str. 582). To je bil prvi javni spomenik, postavljen v čast določeni zgodovinski osebnosti (Jezernik, 2014, str. 55). Po prvi svetovni vojni je bilo avstrijsko cesarstvo, simbol katerega je bil maršal, poraženo. Z novo ureditvijo družbenega sistema v Evropi se je začel vzpostavljati demokratičen sistem. Po preobratu družbenih sistemov se spomenik ni skladal z novo ureditvijo in spremenjenim zgodovinskim kontekstom v novem družbenem okolju, zato je bil umaknjen tudi iz fizičnega prostora (prav tam, str. 68).

Leta 1895, ko je Ljubljano zadel velik potres, je avstrijski cesar Franc Jožef I. (živel 1830-1916) obiskal opustošeno mesto, zato so se mestne oblasti odločile, da mu v znak trajne zahvale v mestu postavijo spomenik. Takratni ljubljanski župan Ivan Hribar se je z odločitvijo o postavitvi spomenika v čast cesarju strinjal zaradi političnih ambicij (Kajzer¹⁰, 1995, str. 261 v Jezernik, 1998, str. 582). Politične napetosti v Evropi so nato vodile v prvo svetovno vojno, ki se je končala z velikimi spremembami na geopolitičnem zemljevidu Evrope (prav tam, str. 583). Ena največjih sprememb je bil razpad Habsburške monarhije, ki je postavila konec zahvali in čaščenju cesarja. Posledično je bilo v Ljubljani odločeno, da se spomenik v čast cesarju umakne in zamenja s spomenikom v čast Franu Miklošiču (živel 1813-1891), ki je bil v tistem času poznan kot največji jezikoslovec devetnajstega stoletja in je med vojno postal še bolj priljubljen med Slovenci, saj se je zavzemal za združenje vseh Slovencev in za jezikovno enakost v šolah in upravah (Čopič in drugi, 1991, str. 84 v prav tam, str. 583). Prednost je bila dana čaščenju posameznika, ki je bil pomemben za narodno kulturo, ta pa je bila najmočnejše orodje za krepitev narodne identitete v primerjavi z čaščenjem vodilne politične entitete.

Število javnih spomenikov v Ljubljani se je močno povečalo v 20. stoletju. Že na začetku stoletja je bilo načrtovano odkritje štirih spomenikov. Spomeniki, postavljeni v drugi polovici 19. stoletja, so zapleteno zgodovino skrčili na malo število določenih kulturnih podob, ki so

9 Čopič, Š., Prelovšek, D. in Žitko Durjava, S. (1991). Outdoor sculpture in Ljubljana. Ljubljana: Državna Založba Slovenije.

10 Kajzer, J. (1995). S tramovi podprto mesto. Ljubljana: Mihelač.

22

družbeno realnost predstavljale kot urejeno in razumljivo (Jezernik, 2014, str. 16). Po razpadu Avstro-Ogrske je bila večina slovenskega ozemlja vključenega v novo državo – Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev – ki je združevala večino južnih Slovanov. Nove generacije so na že obstoječe vrednote s spomeniki odgovarjale z njihovim podiranjem in postavljanjem novih spomenikov. Dediščina v Ljubljani torej ni, kar za sabo pustijo prejšnje generacije, ampak to, kar jim pripisujejo trenutne generacije (prav tam, str. 24). Močna čustva ljudstva tistega časa so se izražala s spomenikom možu, ki je simboliziral uresničitev njihovih sanj – Kralj Peter I. Po njegovi smrti je prestol pripadal njegovemu sinu, Aleksandru I., ki je Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev preoblikoval v Kraljevino Jugoslavijo. Spomenik je bil postavljen v Ljubljani 6.

septembra 1940 (Jezernik, 1998, str. 583). Evropa je nato vstopila v drugo svetovno vojno, kar je vplivalo tudi na slovensko ozemlje, ki je bilo v večini okupirano s strani Nemcev, Italijanov in Madžarov. Ljubljano so najprej okupirali Italijani 26. julija 1941, ki so zrušili oba spomenika, posvečena kraljema (prav tam, str. 584), po kapitulaciji Italije pa je ozemlje Ljubljane zasedla Nemčija.

Po drugi svetovni vojni, ko si je slovensko ozemlje nazaj priborila jugoslovanska armada, se je Kraljevina Jugoslavija preimenovala v Socialistično Federativno Republiko Jugoslavijo. Takrat se je povečalo število spomenikov v sklopu obsežnega programa o spomenikih s tematiko narodnoosvobodilnega boja in socialistične revolucije. Trije največji možje tistega časa so dobili svoje spomenike iz brona in marmorja: Boris Kidrič (živel 1912-1953), Edvard Kardelj (živel 1910-1979) in Josip Broz Tito (živel 1892-1980). Bron in marmor naj bi veljala kot večna materiala, vendar so spomeniki živeli le polovico stoletja (Jezernik, 1998, str. 585), saj je SFRJ razpadla v 90-ih letih dvajsetega stoletja, na tem ozemlju pa je nastalo pet novih držav. V Ljubljani je bil po osamosvojitvi Slovenije spomenik, posvečen Josipu Brozu Titu, prvi na vrsti za odstranitev. Ta celopostavni spomenik je kipar Boris Kalin ustvaril leta 1957, stal je pred stavbo Državnega zbora v Ljubljani, dokler ni bil odstranjen leta 1990 (Čopič in drugi, 1991, str. 26 v prav tam, str. 585). Leta 1995 je mestni svet sprožil postopek spremembe odloka o razglasitvi spomenikov, posvečenim delavskemu gibanju, narodnoosvobodilnem boju in socializmu, kar je kasneje vodilo do odstranitve spomenikov Kidriča in Kardelja v Ljubljani (prav tam, str. 585).

Spremembe političnih mej so prinesle tudi spremembe simbolov – spomenikov, ki so zasedali najpomembnejše lokacije v mestu. Spomenik, posvečen Napoleonu, je edini, ki je preživel, saj je spomin na svetla leta francoske okupacije – na primer dovoljen pouk v domačen jeziku, tj.

slovenščini. Postavljen je bil po prvi svetovni vojni, ko Slovenija ni bila več pod okriljem

23

Avstro-Ogrske. Pravi pomen odstranitve in zamenjave spomenikov zdaj, ko je Slovenija samostojna država, je zamenjava enega mita z drugim. V tem primeru je zamenjava mita, ki trdi, da je bila država Slovenija rojena med narodnoosvobodilnem boju in socialistično revolucijo med 1941-1945, z mitom, ki zanika narodnoosvobodilni boj, priznava pa le socialistično revolucijo. Odstranitev spomenikov predstavlja izbris zgodovine – izbrisan spomin Avstro-Ogrske in obeh Jugoslavij (Jezernik, 1998, str. 587).

Z opazovanjem spomenikov v časovnem poteku političnih in družbenih sprememb v določenem prostoru je jasno, kako krhka, negotova in zavajajoča je resničnost vsakdanjega življenja. Njeno jedro se zdi dovolj trdno za resničnost trenutne družbe, ki upajo, da bodo zgradili trdno prihodnost zase in za prihodnje generacije. Toda sčasoma se to jedro izkaže kot začasen konstrukt, ki je lahko kadarkoli spremenjen ali pozabljen (Jezernik, 1998, str. 587). Največ sprememb se je dogajalo na področju spomenikov s politično tematiko glede na to, kako se je ta ureditev skozi zgodovino spreminjala in podajala moč drugim vodilnim, medtem ko so spomeniki s kulturno tematiko še vedno čaščeni tudi po osamosvojitvi.

24

4 EMPIRIČNI DEL

V empiričnem delu bom z uporabo primerjalne analize pridobila podatke, s katerimi bom odgovorila na raziskovalno vprašanje »Kako se v mestnem središču Ljubljana izraža moč interpretacije preteklosti v prostoru s postavitvijo spomenikov?«. Primerjalno analizo bom izvedla z analizo dvanajstih spomenikov v centru Ljubljane, ki so navedeni na seznamu turističnih znamenitosti na spletni strani Tripadvisor (Tripadvisor, b. d.). Izbrala sem tiste spomenike, ki so na mednarodnem turističnem nivoju najbolj prepoznavni in oglaševani, saj naj bi ti simbolično najbolj krepili ideje kolektivnega nacionalnega spomina med državljani in najbolj predstavljali simbolični kontekst preteklosti tega prostora za tujce in obiskovalce.

Med seboj bom primerjala dvanajst izbranih spomenikov:

- Spomenik Valentinu Vodniku

- Vodnjak treh kranjskih rek (Robbov vodnjak) - Spomenik Francetu Prešernu

- Marijin steber - Vodnjak Evropa - Kip Zlati Emonec

- Spomenik francoski Iliriji - Spomenik Edvardu Kardelju - Spomenik Gustavu Mahlerju - Spomenik ženskim demonstracijam - Spomenik Sidro

- Spomenik Adolfu Jenku

Spomenike bom primerjala po naslednjih kriterijih:

1. kot kaj (in ali sploh) so klasificirani na seznamu aktov in spomenikov kulturne dediščine v Mestni občini Ljubljana,

2. kdaj in na kateri lokaciji so postavljeni – kontekst njihovega nastanka 3. kdo je bil njihov naročnik in kdo jih je izdelal

4. iz katerega materiala so narejeni

5. katera vrsta spomenikov prevladuje (v spomin vojnam, pomembnim kulturnim osebam, politični spomeniki,…)

Z interpretacijo pridobljenih rezultatov bom ugotovila, kateri del preteklosti je najbolj zastopan v prostoru, na kateri način se država v največjem merilu predstavlja na mednarodnem nivoju, katere lokacije so najbolj priljubljene za postavitev spomenikov, in podobno. Pridobljene podatke bom med seboj primerjala, te ugotovitve pa uporabila pri odgovoru na raziskovalno vprašanje magistrske naloge.

25

5 ANALIZA REZULTATOV 5.1 Spomenik Valentinu Vodniku

Spomenik Valentinu Vodniku je postavljen v čast Valentinu Vodniku, ki velja za prvega slovenskega posvetnega pesnika. Valentin Vodnik se je rodil leta 1758 v Ljubljani in tam tudi umrl leta 1819. Poleg pesnika je bil jezikoslovec in novinar – bil je urednik prvega slovenskega časnika »Lublanske novize« in napisal je prvi učbenik slovenske slovnice, saj je slovenščina postala v času Ilirskih provinc učni jezik v šolah, kjer je Vodnik poučeval (ZRC SAZU, b.d.).

Na seznamu aktov in spomenikov kulturne dediščine v Mestni občini Ljubljana (v nadaljevanju MOL) iz leta 2013 spomenik Valentinu Vodniku ni določen kot individualen spomenik, ampak je priznan kot del kulturnega in zgodovinskega spomenika ter naravno znamenitost, pod katero MOL klasificira celotno srednjeveško mestno jedro Stare Ljubljane in Grajskega griča. V to klasifikacijo spada poleg spomenika Valentinu Vodniku še 93 ostalih kulturno in zgodovinsko pomembnih delov starega mestnega jedra, kot sta na primer Ljubljanski grad in Tromostovje.

Spomenik torej na seznamu aktov kulturne dediščine ni priznan kot samostojen akt (Mestna občina Ljubljana, 2013).

Spomenik Valentinu Vodniku je prvi slovenski javni spomenik. Postavljen je na lokaciji pred nekdaj obstoječim licejem oziroma gimnazijo, na kateri je poučeval in katero so morali kasneje porušiti zaradi poškodb med potresom leta 1895. Na tem mestu od takrat naprej stoji tržnica. Z njeno postavitvijo se niso strinjali vsi, saj naj ne bi bila primerno ozadje za tako pomemben spomenik (ZRC SAZU, b.d.). Spomenik je nastal na pobudo Lovra Tomana ob praznovanju 100-letnice rojstva Vodnika, torej leta 1858. Leta 1869 – 11 let kasneje – so začeli z razglasom Janeza Bleiweisa zbirati prispevke za spomenik. Spomenik je bil postavljen leta 1889, 31 let po prvi pobudi za njegovo postavitev. Ta je bila omogočena šele s finančno pomočjo kranjskega deželnega zbora in ljubljanske mestne občine (Čopič in drugi, 1991, v Urad Vlade Republike Slovenije za komuniciranje, b.d.).

Spomenik je delo kiparja Alojza Gangla, ki je spomenik ustvaril kot dva metra in pol visok celopostavni bronasti kip. Pod njim stoji približno tri metre visok podstavek iz kamna, katerega je ustvaril Jan Duffe. Vodnik je na svojem spomeniku upodobljen kot personifikacija svojih treh poklicev: kot duhovnik nosi dolgo obleko, kot pesnik drži zvitek listov papirja v eni roki in kot učitelj drži drugo roko v namenu poučevanja. Leta 1929 je bil ob proslavi 120. obletnice Ilirskih provinc na podstavek dodan venec in grb francoske republike (Dolničar, 2017).

26 Tabela 5.1: Podatki o spomeniku Valentinu Vodniku

Značilnosti spomenika Podatki

Kategorija spomenika Kulturni

Klasifikacija v seznamu aktov MOL Del kulturnega in zgodovinskega spomenika

Čas nastanka 1858 – pobuda, 1889 – nastanek

Lokacija postavitve Pred nekdanjim licejem (Vodnikov trg)

Material Bron

Naročnik Mestne oblasti

Iz tabele 5.1 je razvidno, da se klasifikacija spomenika s strani občine delno sklada s kategorijo spomenika. Čeprav spomenik velja za prvi javni spomenik, s strani MOL ni priznan kot samostojna znamenitost. Vključen je kot del celotnega spomenika, katerega predstavlja celotno staro mestno jedro. Nastajanje spomenika je trajalo kar nekaj let, saj niso imeli dovolj finančne podpore. Pobuda za njegov nastanek ni prišla s strani meščanov, ampak jo je podal znan pesnik in politik. Prav tako spomenika ne bi bilo brez finančnega posredovanja ljubljanske mestne občine. Naročnik spomenika so bili torej vplivni ljudje v tisti družbi.

Čas nastanka spomenika je 19. stoletje, ko se je začela krepiti slovenska zavest in slovenski jezik, še najbolj po ustanovitvi Ilirskih provinc. 19. stoletje je bilo na splošno obdobje oblikovanja prvih nacionalnih držav v Evropi, kar je imelo vpliv na slovenski prostor. Lokacija postavitve je smiselna v dveh pogledih: postavljena je bila pred nekdanjo gimnazijo v čast njegovem poklicu kot učitelju. S tem je bila čaščena tudi gimnazija, saj je bila slovenščina učni jezik. S tem se je dodatno poudarjal pomen jezika za narodno zavest. Ohranjanje in krepitev slovenščine se je v največji meri poudarjala z jezikovnim izražanjem v slovenščini skozi poezijo in pisanje. Že s prvim javnim spomenikom se je poudarjal pomen kulturne ozaveščenosti za krepitev nacionalne zavesti. Spomenik je vključno z letom pisanja te naloge na lokaciji postavljen 132 let in je prestal vse dosedanje preizkušnje tega prostora, ki je menjal nemalo političnih sistemov in vodilnih ideologij. Kljub kasnejšem rušenju gimnazije in s tem izgube velikega dela okoliščin izbire lokacije, je spomenik obdržal svojo prvotno lokacijo postavitve, kjer je postavljen zelo visoko nad mimoidočimi. S postavitvijo spomenika se je začela moč pomena kulture in njen vpliv na prostor, kjer se v prostoru ohranja iz preteklosti pomembne prelomnice za obstoj takšne družbe, kot je v trenutku, ko jo na to spomni pogled na spomenik.

5.2 Vodnjak treh kranjskih rek – Robbov vodnjak

Ta spomenik je poseben v smislu, da ni postavljen v čast pomembnemu posamezniku ali zgodovinskemu dogodku. Je eden najbolj znanih spomenikov v Ljubljani iz baročne dobe.

27

Vodnjak treh kranjskih rek oziroma Robbov vodnjak, kot se imenuje od začetka 20. stoletja naprej v čast njegovemu ustvarjalcu Francescu Robbi, enemu najbolj priljubljenih kiparjev v Ljubljani tistega časa, velja za enega najpomembnejših baročnih spomenikov v Ljubljani (Rotovnik, 2015).

Spomenik ni bil narejen z namenom spodbujanja nacionalne oziroma kolektivne zavesti, vendar je na seznamu aktov in spomenikov kulturne dediščine v MOL iz leta 2013 razglašen za kulturni spomenik državnega pomena. Za razliko od spomenika, posvečenega Valentinu Vodniku, je Robbov vodnjak samostojno razglašen kot kulturni spomenik in ne kot del prostora starega mestnega jedra (Mestna občina Ljubljana, 2013). V Odloku o razglasitvi Robbovega vodnjaka treh kranjskih rek v Ljubljani za kulturni spomenik državnega pomena je označitev spomenika kot kulturno pomembnega navedena z razlogi, da je edini svoje vrste v Sloveniji in s svojo prisotnostjo ustvarja edinstveno prostorsko dominantnost (Odlok o razglasitvi Robbovega vodnjaka treh kranjskih rek (EŠD 387) v Ljubljani za kulturni spomenik državnega pomena, 2001, 2. člen)¹¹

Spomenik je postavljen na lokaciji, ki velja za stičišče treh mestnih ulic: Stritarjeva ulica, Mestni trg in Ciril Metodov trg. Lokacija je v tem pogledu premišljena, saj se stičišče treh ulic sklada z tematiko spomenika kot vodnjaka treh rek. Pobuda je nastala leta 1743 s strani takratnih mestnih oblasti, spomenik so odkrili leta 1751. Osemletno obdobje med pobudo in odkritjem je bilo dolgo zaradi težav pri prevozu materiala, kar je kiparju povzročilo finančno stisko. Marmor so prevažali iz Benetk. Njegova ladja se je potopila pri Trstu, zato so morali za gradnjo spomenika uporabiti kamen iz bližnjih krajev. To je časovno podaljšalo in podražilo njegovo delo in Robba privedlo do finančnega zloma (Rotovnik, 2015).

Čeprav spomenik v slovenskem prostoru velja za edinstvenega, je Francesco Robba navdih zanj dobil pri spomeniku v Rimu, ki velja za vodnjak štirih rek (Rotovnik, 2015). Celota ima trikotno kompozicijo, stopničasto obrobje, školjkast vodnjak, nad njim tri moške figure, katere so obrnjene vsaka proti eni ulici, s katere se prihaja k spomeniku. V sredini je v višino postavljen monumentalni obelisk (Odlok o razglasitvi Robbovega vodnjaka treh kranjskih rek (EŠD 387) v Ljubljani za kulturni spomenik državnega pomena, 2001, 2. člen). Tri moške figure v rokah držijo vrče z vodo, ki iz vrčev teče v vodnjak pod njimi. Možje predstavljajo tri reke:

Ljubljanico, Savo in Krko (Rotovnik, 2015).

11 Odlok o razglasitvi Robbovega vodnjaka treh kranjskih rek v Ljubljani za kulturni spomenik državnega pomena (Uradni list RS, št. 26/01 z dne 12. 4. 2001)

28

Ker spomenik na lokaciji stoji že nekaj stoletij, je bil v tem času deležen prenov in vzdrževalnih del. V tem času je spomenik izgubil prvotne stopnice in kamnite vogalne stebriče. Tako kot na spomenik Valentinu Vodniku je tudi na Robbov vodnjak vplival potres v Ljubljani leta 1895.

Od leta 2006 naprej na lokaciji ne stoji več prvotno izdelan spomenik iz baročne dobe, ampak njegova kopija. Izvirni spomenik je bil preveč poškodovan, zato so ga premestili v Narodno galerijo v Ljubljani, kjer je na varnem pred različnimi vremenskimi vplivi in drugimi tveganji poškodb (Rotovnik, 2015).

Tabela 5.2: Podatki o spomeniku Robbov vodnjak

Značilnosti spomenika Podatki

Kategorija spomenika Zgodovinski

Klasifikacija v seznamu aktov MOL Kulturni spomenik

Čas nastanka 1743 – pobuda, 1751 – nastanek

Lokacija postavitve Mestni trg

Material Kamen

Naročnik Mestne oblasti

Kot je vidno v tabeli 5.2, je spomenik kategoriziran kot zgodovinski. Poleg dejstva, da je zgodovinsko pomemben zato, ker je bil izdelan v Ljubljani po naročilu ljubljanskih mestnih oblasti, je pomemben tudi zaradi svoje tematike – predstavlja reke, ki tečejo skozi prostor trenutne države. Čeprav je Francesco Robba večino časa svojega življenja živel in delal v Ljubljani, poleg poimenovanja vodnjaka po njem država kiparja ne priznava kot zgodovinsko pomembno osebo za slovenski prostor. V Uradnem listu Republike Slovenije je spomenik označen kot kulturni spomenik, čeprav sporočilo spomenika nima pomena za razvoj slovenske kulture skozi zgodovino.

Izbira lokacije je skrbno določena, saj je v tem primeru najverjetneje bolj lokacija vplivala na tematiko samega spomenika kot spomenik na njegovo lokacijo. Na trenutni lokaciji Robbovega vodnjaka je pred njegovem odkritjem že stal vodnjak, katerega je bilo potrebno zamenjati, zato so mestne oblasti Robbi naročile izdelavo novega. Ker je bila lokacija že določena, je Robba navdih za vodnjak treh rek črpal iz lokacije stičišča treh ulic. Najpomembnejša prepoznavnost Robbovega vodnjaka je torej prav njegova lokacija. Na izbiro spomenika kot vodnjaka oziroma zamenjavo starega vodnjaka z novim je vplival kontekst obdobja baroka, ko so bili vodnjaki zelo priljubljeno delo baroških kiparjev. Na izbiro lokacije je lahko vplivala tudi bližina mestne hiše oziroma magistrata. Sam spomenik ni pomemben za slovenski prostor poleg možnosti občudovanja baroške umetnosti v slovenskem prostoru, saj je bil le produkt svojega časa.

29

V baroku je bil marmor – bolj natančno bel oziroma kararski marmor – najbolj priljubljen material kiparjev za izdelovanje. Robbov vodnjak je bil načrtovan za izdelavo iz marmorja vendar so zaradi težav s prevozom materiala iz Benetk v Ljubljano marmor zamenjali s kamnom. Čeprav so mestne oblasti izdelavo spomenika naročile kiparju, niso poskrbele za finančno plat njegove izdelave, kot so pomagale kakšnih sto let kasneje pri postavitvi spomenika Valentinu Vodniku. Barok je obdobje razkošnosti in spomenik je v tistem času imel le pomen razkošnosti v prostoru, z navdihom izgleda od že obstoječega vodnjaka v Rimu pa se pozna vpliv italijanske kulture v tem prostoru.

5.3 Spomenik Francetu Prešernu

France Prešeren danes velja za najpomembnejšega slovenskega kulturnika, kar dokazuje dejstvo, da je njegovo delo besedilo slovenske himne. Ideja za spomenik Francetu Prešernu je prišla po odkritju spomenika Valentinu Vodniku. V tistem času se je poudarjala vloga identitete slovenskega naroda s postavljanjem spomenikov osebam, ki so zaznamovale ta prostor in imele velik vpliv v slovenskem kulturnem prostoru (Beja, 2011).

Na MOL-ovem seznamu aktov in spomenikov kulturne dediščine iz leta 2013 je Prešernov spomenik priznan kot kulturni in zgodovinski spomenik, vendar ne kot individualen spomenik, kot na primer Robbov vodnjak. Prešernov spomenik se kot kulturni in zgodovinski spomenik pojmuje kot del urbanističnega kompleksa Prešernovega trga, v kateremu sta vključena Prešernov trg in Prešernov spomenik (Mestna občina Ljubljana, 2013). Kljub temu, da Prešernov spomenik kot tak ni individualno priznan kot kulturni spomenik, je sam Prešeren dovolj pomemben, da je za prostor, ki se imenuje po njem, dobil poseben odlok z razglasitvijo kulturnega in zgodovinskega prostora celotnega Prešernovega trga, znotraj katerega se nahaja Prešernov spomenik.

Prvotno mišljena lokacija za spomenik je bila v takratnem novem parku pri mestni hiši na Prešernovi cesti, ki se je takrat imenovala Bleiweisova, ali pa pred Deželnim dvorcem, ki je današnje univerzitetno poslopje na Kongresnem trgu. Spomeniku je bila vendarle določena lokacija na današnjem Prešernovem trgu, kar je kar nekaj ulic stran od prvotne lokacije (Rozman, 1965, str. 198). Spomenik je postavljen tako, da je obrnjen proti oknu bližnje zgradbe, kjer naj bi živela njegova neuslišana življenjska ljubezen – Julija Primic. Na tem oknu je postavljen kip Julije. Poleg tega je pred spomenikom Frančiškanska cerkev, katere takratni škof ni bil zadovoljen s spomenikom, saj je Muza nad Prešernom razgaljena. To je bilo nesprejemljivo za obiskovalce cerkve, katerim pogled je najprej pritegnil spomenik, ko so

30

odhajali iz cerkve (Beja, 2011). Prešeren do tedaj ni imel spomenika poleg nagrobnika in obeliska na Bledu, postavljenega leta 1883. Pobudo za postavitev spomenika je z javnim natečajem podal odbor na vrhu s tedanjim ljubljanskim županom Ivanom Hribarjem leta 1899, na natečaju je zmagal kipar Ivan Zajec. Na natečaj so se lahko prijavili le slovenski umetniki (Rozman, 1965, str. 197). Zajec je spomenik izdeloval na Dunaju, saj se je šolal na dunajski akademiji. Spomenik je izdeloval šest let (Žitko Durjava, 1992, str. 27). Za spomenik je bila ustanovljena presojevalna komisija, ki je vsako novost in poslane skice o ideji spomenika kritizirala, dokler s končnim izdelkom niso bili zadovoljni. Spomenik je bil odkrit leta 1905 z veličastnim slavjem (Rozman, 1965, str. 197-198).

Spomenik velja kot poklon pesniku, kar se kaže v postavitvi samega spomenika. Prešerna spomenik predstavlja v salonskih oblačilih, v roki pa drži knjižico poezij, kar naznanjuje pomen njegovih poezij za slovensko kulturo. Nad kipom Prešerna je postavljen sedeč kip Muze, ki ga slavi in v rokah drži oljčno vejico. Spomenik je tako kot Vodnikov spomenik narejen iz brona (Žitko Durjava, 1992, str. 27). Kamniti podstavek, na katerem je postavljen spomenik, je delo arhitekta Maksa Fabianija. Podstavek je narejen iz granita in skale, na katerem sta reliefa Ribiča, katerega v pogubo vabijo morske deklice, in slovo Bogomile in Črtomira iz Prešernovega Krsta pri Savici (Beja, 2011). Prešernov spomenik je danes praktično najbolj znan spomenik v Ljubljani, vendar je njegov nastanek le značilno delo poznega historicizma, ki je bilo popularno v vsakem evropskem mestu konec 19. stoletja (Žitko Durjava, 1992, str. 27).

Tabela 5.3: Podatki o spomeniku Francetu Prešernu

Značilnosti spomenika Podatki

Kategorija spomenika Kulturni

Klasifikacija v seznamu aktov MOL Del kulturnega in zgodovinskega spomenika

Čas nastanka 1899 – pobuda, 1905 - odkritje

Lokacija postavitve Prešernov trg (takratni Marijin trg)

Material Bron, podstavek kamen

Naročnik Mestne oblasti

Iz tabele 5.3 je razvidno, da je spomenik pojmovan kot kulturno pomemben tako s strani kategorizacije kot klasifikacije v seznamu aktov MOL. V primerjavi s spomenikom Valentinu Vodniku, ki je klasificiran kot del starega mestnega jedra, je Prešernov spomenik skupaj s Prešernovim trgom, v katerem se nahaja, klasificiran posamezno. Spomenik je odraz časa, v katerem je odkrit, saj je nekakšno nadaljevanje izražanja v prostoru, kot je Vodnikov spomenik.

Spomenika imata kar nekaj podobnosti. Tudi Prešernov spomenik je potreboval nekaj let od