UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA ŠPORT
Kineziologija
REAKTIVNA IN NEREAKTIVNA AGILNOST V EKIPNIH ŠPORTNIH PANOGAH
MAGISTRSKO DELO
Avtor dela
BLAŽ BELIČIČ
Ljubljana, 2021
UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA ŠPORT
Kineziologija
REAKTIVNA IN NEREAKTIVNA AGILNOST V EKIPNIH ŠPORTNIH PANOGAH
MAGISTRSKO DELO
MENTOR
prof. dr. Milan Čoh, prof. šp. vzg.
KONZULTANT
prof. dr. Branko Škof, prof. šp. vzg. Avtor dela
RECENZENT BLAŽ BELIČIČ
doc. dr. Tine Sattler, prof. šp. vzg.
Ljubljana, 2021
IZJAVA ŠTUDENTA OB ODDAJI MAGISTRSKEGA DELA
Spodaj podpisani/-a študent/-ka _____________________, vpisna številka _________________,
avtor/-ica pisnega zaključnega dela študija z naslovom:
_____________________________________________________________________________, IZJAVLJAM,
1. da je pisno zaključno delo študija rezultat mojega samostojnega dela;
2. da je tiskana oblika pisnega zaključnega dela študija istovetna elektronski obliki pisnega zaključnega dela študija;
3. da sem pridobil/-a vsa potrebna dovoljenja za uporabo podatkov in avtorskih del v pisnem zaključnem delu študija in jih v pisnem zaključnem delu študija jasno označil/-a;
4. da sem pri pripravi pisnega zaključnega dela študija ravnal/-a v skladu z etičnimi načeli in, kjer je to potrebno, za raziskavo pridobil/-a soglasje etične komisije;
5. da soglašam z uporabo elektronske oblike pisnega zaključnega dela študija za preverjanje podobnosti vsebine z drugimi deli s programsko opremo za preverjanje podobnosti vsebine, ki je povezana s študijskim informacijskim sistemom VIS;
6. da na UL neodplačno, neizključno, prostorsko in časovno neomejeno prenašam pravico shranitve avtorskega dela v elektronski obliki, pravico reproduciranja ter pravico dajanja pisnega zaključnega dela študija na voljo javnosti na svetovnem spletu preko Repozitorija UL;
7. da dovoljujem objavo svojih osebnih podatkov, ki so navedeni v pisnem zaključnem delu študija in tej izjavi, skupaj z objavo pisnega zaključnega dela študija.
8. da dovoljujem uporabo mojega rojstnega datuma v zapisu COBISS.
V/Na:________________________
Datum:_______________________
Podpis študenta/-ke:
_________________
ZAHVALA
Zahvaljujem se mentorju prof. dr. Milanu Čohu za vso strokovno pomoč, nasvete in usmeritve med nastajanjem magistrskega dela.
Posebna zahvala gre moji družini, ki me je podpirala skozi celoten študij in mi stala ob strani ob vseh odločitvah. Velika hvala Ani za vso pomoč, motivacijo, spodbudo in podporo.
Ključne besede: reaktivna agilnost, spremembe smeri, ekipni športi, vadba agilnosti, testiranje agilnosti
REAKTIVNA IN NEREAKTIVNA AGILNOST V EKIPNIH ŠPORTNIH PANOGAH Blaž Beličič
IZVLEČEK
Za ekipne športe so značilna hitra gibanja med katerimi prihaja do pogostih sprememb smeri.
Zaradi tega je agilnost pomembna sposobnost, tako v obrambi kot v napadu. Razdelimo jo lahko na reaktivno in nereaktivno. Pri nereaktivni agilnosti je gibanje v naprej znano, medtem ko reaktivna agilnost zahteva reakcijo na dražljaj pred spremembo smeri. Gibanja v moštvenih športih so pogosto odziv na gibanje nasprotnika. S pregledom literature smo skušali celostno zajeti, kako športna znanost trenutno pojmuje agilnost in njeno vlogo ekipnih športih. V delu smo posebno pozornost posvetili testiranju in razvoju agilnosti.
Agilnost je kompleksna sposobnost, ki jo lahko delno opredelimo z različnimi dejavniki. Reaktivna agilnost je v veliki meri odvisna od kognitivnih dejavnikov. Z uporabo testov reaktivne agilnosti lahko bolje ocenimo športnikovo sposobnost hitrosti sprememb gibanja v ekipnih športih. Razvoj agilnosti se razlikuje med različnimi starostnimi kategorijami in po spolu. Metode vadbe, ki so imele praviloma pozitiven vpliv na izboljšanje agilnosti vključujejo ekscentrični trening, trening sprememb smeri, trening sprememb smeri po reakciji na dražljaj, igralne oblike in različne kombinacije metod. Glede na trenutno strokovno literaturo je bilo na področju razvoja reaktivne agilnosti izvedenih relativno malo raziskav.
Keywords: reactive agility, change-of-direction, team sports, agility testing, agility training REACTIVE AND NON-REACTIVE AGILITY IN TEAM SPORTS
Blaž Beličič
ABSTRACT
Team sports are characterised by explosive movements with frequent changes of direction. This makes agility an important skill in both attack and defence. It can be divided into reactive and non- reactive. In non-reactive agility, the movement is known in advance, while reactive agility requires a reaction to the stimulus before changing direction. Movements in team sports are often in response to the opponent's movement. In our master thesis we attempted to comprehensively capture how sport science currently conceptualises agility and its role in team sports. In this work, we have paid particular attention to testing and developing agility.
Agility is a complex ability and can only be partly explained by different factors. Reactive agility is largely dependent on cognitive factors. Its tests can be used to better assess an athlete's ability of agility movements in team sport compared to change-of-direction tests only. The development of agility varies by gender and across different age categories. Training methods that mostly have positive impact on improving agility include eccentric training, change-of-direction training, change-of-direction training with response to stimulus, small-sided games, and combined methods.
According to the current literature, relatively little research has been carried out about the development of reactive agility.
KAZALO VSEBINE
1 UVOD ... 11
1.1 OPREDELITEV AGILNOSTI ... 11
1.1.1 NEREAKTIVNA AGILNOST ... 13
1.1.2 REAKTIVNA AGILNOST... 14
1.1.3 KRITERIJSKA DELITEV AGILNOSTI ... 17
1.2 PRIMERJAVA NEREAKTIVNE IN REAKTIVNE AGILNOSTI ... 18
1.3 AGILNOST V EKIPNIH ŠPORTIH PANOGAH ... 18
1.4 PROBLEM IN CILJI ... 20
2 METODE DELA ... 22
3 RAZPRAVA ... 23
3.1 VPLIV RAZLIČNIH DEJAVNIKOV NA AGILNOST... 23
3.1.1 ZAZNAVANJE IN HITROST REAKCIJE ... 23
3.1.2 BIOMEHANSKE ZNAČILNOSTI TEHNIKE GIBANJA ... 24
3.1.3 MOTORIČNI DEJAVNIKI ... 27
3.2 AGILNOST IN POŠKODBE V EKIPNIH ŠPORTNIH PANOGAH ... 35
3.3 METODOLOGIJA DIAGNOSTIKE AGILNOSTI V EKIPNIH ŠPORTNIH PANOGAH 38 3.3.1 DIAGNOSTIČNE TEHNOLOGIJE AGILNOSTI ... 40
3.3.2 DIAGNOSTIKA NEREAKTIVNE AGILNOSTI ... 44
3.3.3 DIAGNOSTIKA REAKTIVNE AGILNOSTI ... 58
3.4 RAZVOJ AGILNOSTI V EKIPNIH ŠPORTNIH PANOGAH... 63
3.4.1 VLOGA IN POMEN RAZVOJA AGILNOSTI V PROCESU TRENINGA ŠPORTNIKOV ... 63
3.4.2 RAZVOJ AGILNOSTI V OTROŠTVU IN MLADOSTNIŠTVU ... 64
3.4.3 RAZVOJ AGILNOSTI PRI ELITNIH IN SUB-ELITNIH ŠPORTNIKIH ... 89
4 SKLEP ... 103
5 VIRI ... 106
KAZALO SLIK
Slika 1. Agilnost v hierarhični strukturi motoričnih sposobnosti ... 12
Slika 2. Dejavniki agilnosti ... 13
Slika 3. Model dejavnikov agilnosti. ... 16
Slika 4. Merilni sistem Optojump ... 40
Slika 5. Fitlight pripomoček za treniranje in testiranje ... 41
Slika 6. BlazePod ... 42
Slika 7. SpeedCourt ... 43
Slika 8. Fotocelice ... 43
Slika 9. 5-10-5 test agilnosti ... 45
Slika 10. 505 test agilnosti ... 46
Slika 11. Zig-zag test ... 48
Slika 12. Tri-conski test ... 49
Slika 13. T-test ... 50
Slika 14. Modficirani T-test ... 52
Slika 15. Test agilnosti Illinois ... 53
Slika 16. Kamikaze test ... 54
Slika 17. Balsomov test agilnosti ... 55
Slika 18. Lane test agilnosti ... 56
Slika 19. Arrowhead test ... 57
Slika 20. Reaktivni agilnostni test Y-test ... 59
Slika 21. Stop'n'go test reaktivne agilnosti ... 60
Slika 22. Test reaktivne agilnosti, kjer dražljaj zagotavlja izvajalec testiranja ... 61
KAZALO TABEL
Tabela 1 Povprečne vrednosti časa izvedbe 5-10-5 testa agilnosti ... 45
Tabela 2 Povprečen čas porabljen za izvedbo spremembe smeri med testom agilnosti 5-10-5 .... 46
Tabela 3 Povprečne vrednosti časa izvedbe 505 testa agilnosti ... 47
Tabela 4 Povprečne vrednosti časa izvedbe zig-zag testa agilnosti ... 48
Tabela 5 Povprečne vrednosti časa izvedbe tri-conskega testa agilnosti ... 49
Tabela 6 Normativne vrednosti časa izvedbe (s) T-testa za ekipne športnike ... 50
Tabela 7 Povprečne vrednosti časa izvedbe T-testa glede na šport, nivo, igralni položaj in spol . 51 Tabela 8 Normativne vrednosti časa izvedbe (s) testa agilnosti Illinois za odrasle in U16 športnike ... 53
Tabela 9 Povprečen čas izvedbe Balsomovega testa agilnosti pri igralcih nogometa ... 55
Tabela 10 Povprečen čas izvedbe (s) lane testa agilnosti za košarkarje in košarkarice po igralnih pozicijah ... 56
Tabela 11 Povzetek študij vpliva vadbe moči na nereaktivno agilnost pri moštvenih športnikih pri otrocih in mladostnikih ... 66
Tabela 12 Povzetek študij vpliva kompleksnega in kontrastnega treninga na nereaktivno agilnost pri moštvenih športnikih pri otrocih in mladostnikih ... 68
Tabela 13 Povzetek študij vpliva ekscentričnega treninga na nereaktivno agilnost pri moštvenih športnikih pri otrocih in mladostnikih ... 70
Tabela 14 Povzetek študij primerjav različnih načinov treninga pliometrije in njegovega vpliva na nereaktivno agilnost v moštvenih športih pri otrocih in mladostnikih ... 72
Tabela 15 Povzetek študij vpliva treninga sprememb smeri in sprinta na nereaktivno agilnost pri moštvenih športnikih pri otrocih in mladostnikih ... 75
Tabela 16 Povzetek študij vpliva kombiniranega treninga na nereaktivno agilnost pri moštvenih športnikih pri otrocih in mladostnikih ... 78
Tabela 17 Povzetek študij vpliva ostalih vrst vadbe na nereaktivno agilnost pri moštvenih športnikih pri otrocih in mladostnikih ... 82
Tabela 18 Povzetek študij vpliva različnih oblik vadbe na reaktivno agilnost pri moštvenih športnikih pri otrocih in mladostnikih ... 83
Tabela 19 Povzetek študij vpliva igralnih oblik na nereaktivno agilnost pri moštvenih športnikih pri otrocih in mladostnikih ... 86
Tabela 20 Povzetek študij vpliva igralnih oblik na reaktivno agilnost pri moštvenih športnikih pri otrocih in mladostnikih ... 88
Tabela 21 Povzetek študij vpliva vadbe moči z bremeni in kompleksne ter kontrastne vadbe na nereaktivno agilnost pri elitnih in sub-elitnih moštvenih športnikih ... 91
Tabela 22 Povzetek študij vpliva pliometrične vadbe na nereaktivno agilnost pri elitnih in sub- elitnih moštvenih športnikih ... 93
Tabela 23 Povzetek študij vpliva ekscentrične vadbe na nereaktivno agilnost pri elitnih in sub- elitnih moštvenih športnikih ... 96 Tabela 24 Povzetek študij vpliva vadbe sprinta, sprinta z bremenom, kombinirane vadbe in igralnih oblik na nereaktivno agilnost pri elitnih in sub-elitnih moštvenih športnikih ... 97
11 1 UVOD
Agilnost so sprva pojmovali kot sposobnost hitre spremembe smeri gibanja (Bompa in Haff, 2009).
Ta definicija predvideva, da gre za zaprto motorično sposobnost, kar pomeni, da je okolje izvedbe stalno, pri čemer je gibanje načrtovano v naprej.
Danes je v literaturi športne znanosti uveljavljena definicija agilnosti, ki poleg zgoraj opisanega vključuje še spremembo hitrosti in odziv na dražljaj (Sheppard in Young, 2006). Agilnost tako vključuje tudi reaktivno komponento. Definicija je posledica tega, da kognitivna komponenta pomembno vpliva na uspešnost izvajanja gibalnih nalog, ki vključujejo zaznavni in odločitveni dejavnik (Sheppard in Young, 2006; Sheppard, Young, Doyle, Sheppard in Newton, 2006; Young, James in Montgomery, 2002). Kot kaže sta sprememba smeri in hitrosti z in brez odziva na dražljaj najverjetneje dve neodvisni sposobnosti (Čoh idr., 2018; Čavar, Čorluka, Čerkez, Čuljak in Sekulič, 2013; Sekulič, Krolo, Spasič, Uljevič in Perič 2014). Na podlagi tega lahko agilnost razdelimo na reaktivno in nereaktivno, ki ne vključuje dejavnika negotovosti.
V moštvenih športih se pojavlja veliko teka, pospeševanj, zaviranj, sprememb ritma in smeri.
Obenem je zanje značilen dejavnik negotovosti, kajti športnik se mora nenehno prilagajati na spremembe v okolici, jih zaznavati in odgovarjati nanje, navadno s spremembo gibanja (Sheppard in Young, 2006; Gabbett, Sheppard, Pritchard-Peschek, Leveritt in Aldred, 2008). Hitri in pravilni odgovori na dražljaj so povezani z uspešnostjo v določenem ekipnem športu. Tako naj bi se bolj kakovostni športniki v timskih športih hitreje in točneje odzivali (Farrow, Young in Bruce, 2005;
Young, Farrow, Pyne, McGregor in Handke, 2011). Za razliko pa so v mnogih drugih športih panogah naloge v naprej planirane in tako ne vključujejo agilnosti (Sheppard in Young, 2006).
Športniki se tekom udejstvovanj prilagodijo zahtevam športne panoge in razvijejo specifične prilagoditve značilne zanjo (Abernethy, 2008). Podobno bi lahko pričakovali tudi pri reakciji na dražljaj v okviru agilnostnega gibanja. Prilagoditve so lahko tudi manj specifične in se prenašajo pri podobnih nalogah (Abernethy, 2008). Tako bi lahko športniki, ki so podvrženi velikemu številu dražljajev in odzivanju nanje tekom udejstvovanja v športni panogi razvili superiorno anticipacijo, zaznavanje, odločitve in reakcijo, v primerjavi s tistimi, pri katerih je izpostavljenost redkejša.
1.1 OPREDELITEV AGILNOSTI
V literaturi zasledimo več definicij agilnosti, ki so različno obširne in vsebujejo različne komponente, za katere avtorji menijo, da so ključne pri jasni opredelitvi. K temu verjetno botruje splošna sprejetost, da je agilnost kompleksna kvaliteta, ki je odvisna od več motoričnih sposobnosti in morfološko-antropometričnih dejavnikov (Sekulič, Spasič, Mirkov, Čavar in Sattler, 2013). Ti dejavniki in sposobnosti imajo različno močan vpliv na agilnost.
12
Slika 1. Agilnost v hierarhični strukturi motoričnih sposobnosti. Povzeto po Šimonek, J. in Kazar, D. (2016). Efektivnost rozvoja agility a rychlostnych schopnosti mladych futbalistov. V J. Brodani in S. Liparova (ur.), Šport a rekreacia 2016 (str. 134–143). Nitra: Univerzita Konštantina Filozofa v Nitre, Pedagogicka fakulta. Pridobljeno s http://www.ktvs.pf.ukf.sk/images/
%C5%A0port%20a%20rekre%C3%A1cia/SaR_2016_zbornik.pdf
Slika 1 prikazuje unikatno strukturo motoričnih sposobnosti, ki agilnost uvršča med hibridno in kompleksno, sestavljeno iz različnih sposobnosti.
Kot navajata Sheppard in Young (2006) je težava pri definiranju tudi v drugačnem pogledu ter pristopu različnih vej športne znanosti. Tako lahko na primer biomehanik preučuje agilnost z vidika mehaničnih sprememb pri spreminjanju pozicije telesa. V športni psihologiji agilnost obravnavajo bolj v smislu procesiranja informacij z okolja, reagiranja na dražljaje in na podlagi tega sprejemanja odločitev o spremembi gibanja. Zanimajo jih tudi procesi povezani z učenjem in vzdrževanjem visoke zmožnosti agilnega gibanja. Medtem so strokovnjaki s področja kondicijske priprave bolj pozorni na vpliv motoričnih dejavnikov, vključenih v spremembo smeri. Več definicij je posledica tega, da so avtorji strokovnjaki za različne discipline in imajo izkušnje iz različnih športov.
Robustna definicija mora biti hkrati dovolj splošna in usmerjena. Zadostiti mora motoričnim in kognitivnim vplivom ter vplivu tehnike gibanja.
13
Slika 2. Dejavniki agilnosti. Povzeto po Čoh, M. in Bračič, M. (2010). Razvoj hitrosti v kondicijski pripravi športnika. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport.
Na Sliki 2 so prikazani različni dejavniki, ki so povezani s pojmovanjem agilnosti.
1.1.1 NEREAKTIVNA AGILNOST
Agilnost je značilna predvsem za športe, kjer so pogoste hitre spremembe gibanja (Jakovljevič, Karalejič, Pajič, Macura in Erčulj, 2012).
Iz perspektive spremembe smeri v literaturi zasledimo definicijo agilnosti kot sposobnost izvedbe hitrih, koordiniranih in povezanih sprememb smeri gibanja (Drabik, 1996) ali pa sposobnost kontrole in ohranjanja položaja telesa med hitrimi spremembami smeri (Sporiš, Jukič, Milanovič in Vučetič, 2010).
V angleški literaturi lahko zasledimo dva izraza, ki označujeta gibanje, ki se pojavlja med agilnostnimi nalogami. Prvi je quickness, ki označuje hitro večsmerno sposobnost gibanja. Je kombinacija pospeševanja, eksplozivnosti in reaktivnosti (Moreno, 1995). Ponekod ga preprosteje opišejo, kot zmožnost prepoznave in reagiranja v dani situaciji (Lockie, 2019). Vendar pa ta izraz ne vključuje zaviranja in spremembe smeri, zato lahko ta izraz dojemamo kot komponento agilnosti (Sheppard in Young, 2006). Še vedno pa se v okviru izraza quickness pojavljajo razni testi in naloge, ki vključujejo spremembo smeri, zato ostaja nekaj nejasnosti (Moreno, 1995).
Drugi izraz se imenuje cutting. Večkrat se ga napačno uporablja za opis agilnosti (Bompa in Haff, 2009). Izraz se nanaša bolj na specifičen del spremembe smeri, ko pride do stika s podlago in športnik prične s spremembo smeri (Sheppard in Young, 2006).
14
Kadar se okolje v katerem se izvaja agilnostno gibanje ne spreminja, gre za zaprti tip sposobnosti.
Športnik pozna potek gibanja in ga lahko pred planira. Kot smo že povedali v uvodu, ne vsebuje reaktivne komponente, zato to vrsto agilnosti imenujemo nereaktivna agilnost (NRA). V literaturi zasledimo tudi izraze kot so hitra sprememba smeri, pred-planirana agilnost ali programirana agilnost (Šimonek in Horička, 2020).
Nereaktivna agilnost torej vključuje del agilnostnih gibanj, kjer ni negotovosti v prostoru in času.
Tako pridemo do nekoliko širših definicij, ki jih zasledimo v literaturi: »agilnost je sposobnost pospeševanja, zaviranja in hitre spremembe gibanja, tako da obdržimo kontrolo gibanja in ne izgubimo hitrosti« (Brittenham, 1996), »agilnost je vsestranska kakovost, ki je strukturirana iz moči, lokomotorne stabilnosti, koordinacije, okretnosti, dinamičnega ravnotežja, elastičnosti in ostalega« (Verstegen in Marcello, 2001) ali »agilnost je sposobnost učinkovite izvedbe gibanja tipa stop-start, zaustavljanja, reaktivno-elastičnega gibanja in pospeševanj« (Flisk, 2000). Nereaktivna agilnost torej zajema poleg spremembe smeri tudi spremembo v hitrosti, kajti v športu naletimo na situacije, kjer mora športniki spreminjati ne samo smer, pač pa tudi hitrost. Na primer, košarkar s spremembo ritma v napadu zmede nasprotnika, tako da zavira in nato ponovno pospešuje brez da bi spremenil smer. S spremembo smeri in hitrosti športnik prihaja v željeno pozicijo na igrišču, vendar če to ni narejeno z maksimalnim naporom, se navadno ne obravnava kot agilnostno gibanje (Davies, Young, Farrow in Bahnert, 2013).
V športu srečamo nereaktivno agilnost, na primer pri teku okoli baz v bejzbolu ali v napadalni akciji ameriškega nogometa, ko lovilec po v naprej določeni razdalji spremeni smer teka. Planirane spremembe gibanja se pojavljajo tudi ob v naprej uigranih kombinacijah ob prekinitvah ali med igro v napadu v nogometu in v košarki (Young, Dawson in Henry, 2015). Prav tako se pojavlja v igri ena na ena v napadu, kjer igralec pred-planira, katero preigravanje bo uporabil. Vendar pa lahko v opisanih primerih napadalec spremlja gibanje obrambnih igralcev in naredi ustrezno, za branilce nepričakovano, spremembo in s tem pridobi prednost. Podobno se zgodi tudi v obrambi, kjer mora branilec reagirati na gibe nasprotnika. Takšne vrste gibanj so v moštvenem športu bolj tipične (Paul, Gabbett in Nassis, 2016; Young, Dawson idr., 2015). Spremembe gibanja v neznanem okolju, ki zahtevajo prilagajanje in reakcijo, imenujemo reaktivna agilnost (RA).
(Sheppard, Young, Doyle idr., 2006). Nereaktivna agilnost tega ne vključuje, zato ugotovitev iz raziskav, ki so preučevale to vrsto agilnosti, ne moremo neposredno prenašati v športno prakso.
1.1.2 REAKTIVNA AGILNOST
Čeprav je v športih, kjer prihaja do hitrih in eksplozivnih gibanj, sposobnost hitrega pospeševanja, zaviranja in spremembe smeri zelo pomembna, mora biti športnik med tem sposoben tudi dobrega odziva v športnem okolju (Bompa in Haff, 2009).
15
Chelladurai (1976) je bil prvi, ki je opozoril na pomembnost zaznavanja in odločitve pri agilnosti v športu. Razdelil jo je na štiri dele: preprosto, temporalno (samo časovna negotovost), prostorsko (samo prostorska negotovost) in univerzalno (časovna in prostorska negotovost) agilnost. Tako lahko naloge v športu umestimo v eno izmed štirih kategorij glede na kompleksnost. Po tej razdelitvi vse naloge nereaktivne agilnosti spadajo v prvo kategorijo. V drugo kategorijo spada na primer start pri teku v atletiki, ker obstaja časovna negotovost. Primer tretje kategorije bi bil sprejem pri odbojki, kajti sprejemalec precej dobro pozna, kdaj se bo servis zgodil, vendar v naprej ne ve smeri leta žoge. V četrti kategoriji je na primer sledenje obrambnega igralca v nogometu, napadalcu z žogo.
Vendar pa se pri takšni definiciji, kjer lahko praktično vsako športno gibanje umestimo v eno izmed kategorij agilnosti, pojavi problem, kako agilnost obravnavati, kot samostojno sposobnost, kako jo izmeriti in kateri so njeni dejavniki. Zato potrebujemo bolj enostavno definicijo, ki temelji namesto na vključevanju, na izključevanju. Tako je na primer po definiciji Chelladuraija met krogle agilnostno gibanje. Vendar met krogle je sam po sebi že samostojna atletska disciplina. Bolje je, da to gibanje obravnavamo kot spretnost. Enako velja tudi za marsikatere druge gibalne naloge, ki se pojavljajo v športu. Na primer start v atletiki, ki sicer vsebuje temporalno negotovost, je v veliki meri pred planiran, zato to ni agilnostna naloga (Sheppard in Young, 2006). Poleg tega v teh gibanjih ni spremembe smeri, pospeševanja ali zaviranja. Iz tega lahko ugotovimo, da se takšne naloge precej razlikujejo od nalog, pri katerih je precejšna negotovost v prostoru ali času (npr.
preigravanje nasprotnikov v nogometu). Za naloge agilnosti je pomembno, da so odprtega tipa, kar pomeni, da odziv na dražljaj ne sme biti avtomatiziran (Cox, 2002). Zgolj takšne naloge spadajo pod agilnost in tako Sheppard in Young (2006) predlagata definicijo, ki smo jo že omenili na začetku magistrskega dela in jo v zadnjem času najpogosteje zasledimo v literaturi: »agilnost je hitra sprememba gibanja celotnega telesa s spremembo v hitrosti ali smeri po odzivu na dražljaj«.
Tako agilnost vključuje kognitivno komponento in ni odvisna več zgolj od spremembe smeri.
Lahko gre tudi za gibanje naravnost ali lateralno, pri katerem z odzivom na dražljaj, prihaja do pospeševanja oziroma zaviranja.
16
Slika 3. Model dejavnikov agilnosti. Povzeto po Young, W. B., James, R. in Montgomery, I.
(2002). Is muscle power related to running speed with changes of direction? Journal of sports medicine and physical fitness, 42(3), 282–288.
Slika 3 prikazuje model dejavnikov, ki vplivajo na agilnost. Iz tega sledi, da obstajata glavni dve komponenti agilnosti, hitrost spremembe smeri in odločitveni faktorji.
Za uspešno agilnostno gibanje mora športnik pravočasno zaznati, nato sprejeti odločitev in spremeniti gibanje. Ta proces vključuje kompleksno interakcijo vizualne interpretacije, anticipacije, prepoznave vzorcev in poznavanje specifičnih taktičnih situacij v športni panogi (Bompa in Haff, 2009). V športnih panogah velikokrat prihaja do situacij, ki zahtevajo izvajanje kompleksnih in dinamičnih nalog v nepredvidljivem in spreminjajočem okolju. Te naloge, ki so časovno omejene, morajo biti opravljene hitro in precizno (Spasič, 2013). Pokazala se je močna povezanost med agilnostnimi nalogami in hitrostjo procesiranja vidnih informacij, senzoričnim spominom, selektivnim fokusom, kinestetičnim prepoznavanjem prostorskih omejitev ter predvidevanjem (Cox, 2002; Čoh idr., 2018; Sheppard in Young, 2006).
Vsa agilnostna gibanja, ki niso planirana v naprej in vključujejo odziv na dražljaj, označujemo kot reaktivno agilnost (Sheppard, Young, Doyle idr., 2006; Young in Willey, 2010). Tista, ki jih lahko planirano v naprej, označujemo kot nereaktivno agilnost (Čoh idr., 2018).
17
Velja omeniti, da Young, Dawson idr. (2015) v članku menijo, da je beseda »reaktivna« pri definiciji agilnosti odveč, ker je agilnost sama po sebi reaktivna, glede na definicijo, ki sta jo predlagala Sheppard in Young (2006). Zato namesto tega pišejo zgolj o hitrosti spremembe smeri in agilnosti. Njihov predlagani model se razlikuje od modela na Sliki 3 v tem, da poleg kognitivne komponente, namesto hitrosti spremembe smeri, vključuje motorično in tehnično komponento.
Ker reaktivno in nereaktivno agilnost medsebojno loči kognitivna komponenta, ostali deajvniki pa so enaki in ker nereaktivna agilnost vključuje tudi spremembo v hitrosti gibanja, bomo v naši magistrski nalogi upoštevali delitev na reaktivno in nereaktivno agilnost.
1.1.3 KRITERIJSKA DELITEV AGILNOSTI
Obstajajo tudi drugačne vrste delitev agilnosti, kot na reaktivno in nereaktivno. Te nanjo gledajo iz različnih zornih kotov. Ena takšnih je kriterijska delitev agilnosti.
Glede na kriterij smeri gibanja ločimo:
• frontalno agilnost (gibanje v smeri naprej, nazaj);
• lateralno agilnost (gibanje v smeri levo, desno);
• horizontalno-vertikalno agilnost (gibanje v smeri gor, dol, primer so poskoki).
Glede na način spremembe smeri pa na agilnost:
• s krožno spremembo smeri (krožno gibanje pri spremembi smeri);
• s kotno spremembo smeri (odsekan način spremembe smeri);
• spremembo smeri z obratom.
Glede na kriterij medija razlikujemo:
• agilnost v zraku;
• agilnost na podlagi;
• agilnost v vodi.
Pri moštvenih športih z žogo poznamo tudi:
• agilnost brez manipulacije žoge
• in agilnost z manipulacijo žoge (Čoh in Bračič, 2010).
18
1.2 PRIMERJAVA NEREAKTIVNE IN REAKTIVNE AGILNOSTI
Reaktivna in nereaktivna agilnost imata različno definicijo. Da bi lahko ugotovili ali prihaja do dejanskih razlik tudi v praksi, bi bilo potrebno testirati športnike s primerljivimi testi reaktivne in nereaktivne agilnosti na enaki športni populaciji. Takšnih raziskav je zaenkrat relativno malo.
S tem vprašanjem so se ukvarjali Young, Dawson idr. (2015) v študiji, kjer so na podlagi že opravljenih raziskav ugotavljali povezanost med reaktivno in nereaktivno agilnostjo. Vse obravnavane raziskave so bile izvedene na moštvenih športnikih. Pri testih reaktivne agilnosti so za dražljaj uporabili bodisi video prikaz ali izvajalca testiranja, ki je merjencem nakazal smer gibanja. Rezultati so pokazali, da je skupna varianca med testi reaktivne in nereaktivne agilnosti v teh študijah znašala med 10 % in 49 %. Glede na to, da je bila povsod manjša od 50 % so zaključili, da sta ti dve vrsti agilnosti medsebojno neodvisni. Glavna razlika med testi reaktivne in nereaktivne agilnosti je bila vključitev komponente negotovosti v teste reaktivne agilnosti, ki je imela velik vpliv na rezultate testov.
Na podlagi tega se pojavi vprašanje, katera sposobnost je bolj pomembna v ekipnih športih. Na to vprašanje lahko odgovorimo s primerjavo bolj in manj kakovostnih športnikov v testih agilnosti.
Če so v neki merjeni sposobnosti kakovostnejši športniki boljši, lahko ugotovimo, da je ključna za določen šport (Young in Farrow, 2013). Več raziskav je pokazalo, da lahko s testiranjem reaktivne agilnosti razlikujemo med bolj in manj kakovostnimi moštvenimi športniki (Gabbett in Benton 2009; Henry, Dawson, Lay in Young, 2013; Lockie, Jeffriess, McGann, Callaghan in Schultz, 2014; Reilly, Bangsbo in Franks, 200s0; Reilly, Williams, Nevill in Franks, 2000; Sheppard, Young, Doyle idr., 2006; Young idr., 2011). Kakovostnejši športniki so bili bolj uspešni od manj kakovostnih tudi pri testiranju nereaktivne agilnosti (Ramos-Campo, Rubio-Arias, Carrasco- Poyatos in Alcaraz-Ramon, 2016) in pri testiranju nereaktivne agilnosti v napadu (Pojskic idr., 2018; Sekulič idr., 2019), medtem ko so bili pri nalogi obrambne agilnosti kakovostnejši športniki slabši (Sekulič idr., 2019). Testiranje igralcev avstralskega nogometa in ragbija, je pokazalo, da so se kakovostnejši igralci bolje odrezali pri testih reaktivne agilnost, medtem ko pri testih spremembe smeri, ni bilo razlik med bolj in manj kakovostnimi igralci (Sheppard, Young, Doyle idr., 2006;
Young idr., 2011). Te študije kažejo na to da je reaktivna agilnost zelo pomembna sposobnost v moštvenih športih. V teh športih so ključne sposobnosti prilagajanja zunanjemu okolju. Pri tem so zelo pomembne kognitivne sposobnosti, ki pridejo do izraza med reaktivno agilnostjo. Nekaj omenjenih raziskav je pokazalo tudi pomembno vlogo nereaktivne agilnosti v moštvenih športih.
1.3 AGILNOST V EKIPNIH ŠPORTIH PANOGAH
V magistrskem delu smo se omejili na moštvene športe, ki obsegajo lokomocije na kopnem, katerih cilj je napadati nasprotnikov prostor z namenom doseganja prednosti. Več pozornosti smo namenili športom, ki so bolj popularni v Evropi, kot so nogomet, košarka, odbojka, rokomet idr. Za ekipne
19
športe je značilno, da so dinamične narave, kajti igralci morajo pogosto menjati kratka obdobja visoko intenzivnega gibanja, kateremu sledi obdobje aktivnosti nizke intenzivnosti (Mohr, Krustrup in Bangsbo, 2003). Za ekipne športe so značilna gibanja v več smereh (Ben Abdelkrim idr., 2010). Med različnimi športi prevladujejo različna gibanja. Nekateri zahtevajo pogosto gibanje v sagitalni ravnini, spet drugi več lateralnega gibanja, tretji spremembe smeri, pri določenih pa se pojavlja veliko skokov. V košarki se pojavlja veliko lateralnega gibanja in skokov, skoki so pogosti tudi v rokometu in odbojki, pogosta gibanja v nogometu so spremembe smeri (Taylor, Wright, Dischiavi, Townsend in Marmon, 2017). Pri nogometaših se največ sprememb smeri med tekmo zgodi med kotom 0° in 90° (Bloomfield, Polman, O’Donoghue, 2007).
Nogometna tekma je sestavljena iz naporov pri katerih prevladujejo aerobni procesi in pri katerih prevladujejo anaerobni procesi. Večji delež predstavljajo gibanja, kjer prevladujejo aerobne obremenitve. Ta se pojavljajo predvsem pri gibanju brez žoge. Na drugi strani pa gibanje z žogo ali spremljanje igralca z žogo tako v obrambi kot v napadu, navadno zahteva napore visoke intenzivnosti, ki spadajo v anaerobno območje. Maksimalni sprinti se med tekmo povprečno pojavljajo na vsakih 90 sekund, visoko intenzivni napori pa na vsake 30 sekund. Ta gibanja so bolj odločujočega pomena, kot manj intenzivna, kjer prevladujejo aerobni procesi, kajti povezana so s situacijami, kjer prihaja do sprememb v posesti žoge ali do priložnosti za zadetek. Za uspešno igranje v nogometu sta vsekakor ključna tehnično-taktično znanje in kognitivne sposobnosti, obenem pa mora športnik posedovati visok nivo agilnosti, gibljivosti, mišične razvitosti in sposobnosti generiranja sile med hitrim gibanjem (Reilly, Bangsbo idr., 2000).
V košarki predstavljajo gibanja višje intenzivnosti 65 % igralnega časa, 35 % pa gibanja nizke intenzivnosti (hoja in stanje na mestu). Gibanja visoke intenzivnosti predstavljajo 15 % igralnega časa (sprinti, skoki in hitro gibanje nog v preži). Iz tega je razvidno, da manjši delež igralnega časa predstavljajo visoko intenzivna gibanja. Vendar se učinki teh gibanj kažejo tudi po njihovem koncu, kajti povprečni relativni srčni utrip med igralnim časom je znašal 89 % maksimalnega utripa, povprečna koncentracija laktata pa 6,8 mmol/L. To uvršča košarko med športe, kjer so fiziološke zahteve visoke (McInnes, Carlson, Jones in McKenna, 1995). Do spremembe vrste gibanja in intenzivnosti pri košarki tipično prihaja na vsake 1 do 2 sekundi. Pogoste spremembe vrste in smeri gibanja se dogajajo v več ravninah. Tako na primer v obrambi igralec izmenjuje gibanja, kot so tek nazaj, tek naprej, lateralno gibanje, rotacije in skoke. Igralci, ki tekmujejo na višjih nivojih izvedejo več pospeševanj, zaviranj, sprememb smeri in visoko-intenzivnih gibanj (Wen, Dalbo, Burgos, Pyne in Scanlan, 2018). Analiza igre je pokazala, da so sposobnosti kot so vzdržljivost, moč, sprint, skoki in agilnost zelo pomembne za uspešnost v košarki (Cormery, Marcil in Bouvard, 2008).
Košarkarji so 22 % igralnega časa izvajali tek nižje do srednje intenzivnosti (intenzivnost višja kot hoja in nižja od teka blizu maksimalnega napora), kar je manj kot pri nogometu. Nogometno igrišče je precej večje, kar zahteva gibanje na večji površini v primerjavi s površino košarkarskega igrišča.
20
Posledično prihaja pri košarki tudi do več sprememb v intenzivnosti in vrsti gibanja (McInnes idr., 1995).
Na uspeh v ekipnem športu vpliva vrsto dejavnikov, vsekakor pa morajo biti na visokem nivoju tehnika, taktika in motorične sposobnosti (Reilly, Williams idr., 2000). V športu velja, da je superiorna sposobnost odločanja in manevriranja, kvaliteta, ki jo imajo najboljši timski športniki (Paul idr., 2016). Situacije, ki se pojavljajo v timskih športih zahtevajo od športnika nenadne spremembe smeri gibanja. Sposobnost učinkovite izvedbe teh manevrov med igro je odvisna od dejavnikov, kot so vizualno procesiranje, tajming, reakcijski čas, percepcija in anticipacija (Gore, 2000). Ko gre za moštvene športnike, študije kažejo na to, da so bolj kakovostni športniki v določenem športu v primerjavi z manj kakovostnimi, superiorni v mišični moči, hitrosti in vzdržljivosti. Poleg tega imajo bolj razvite tudi specifične kognitivne sposobnosti, kot so prepoznava vzorcev, pravilnost odločitev, večopravilnost in predvidevanje (Gabbett, Jenkins in Abernethy, 2009). Ti dejavniki so vključeni tudi v agilnostna gibanja, predvsem pri reaktivni agilnosti.
1.4 PROBLEM IN CILJI
Agilnost je pomembna sposobnost v mnogih športih in pogosta oblika gibanja v moštvenih športih.
Zaradi njene kompleksnosti in ne enoznačne definicije je njeno razumevanje velikokrat pomanjkljivo. V literaturi lahko zasledimo večje število raziskav, ki proučujejo nereaktivno agilnost. Za timske športe je značilno, da vključujejo komponento nepredvidljivosti, zato gibanja ni mogoče načrtovati v naprej oziroma je potrebno prilagajane glede na dane okoliščine. Zaradi pomankanja komponente percepcije in reakcije, nereaktivna agilnost zajema zgolj en del agilnosti.
Dobra anticipacija, zaznavanje, odločitev in reakcija predstavljajo pomembne lastnosti, ki so pomembne za uspešnost v določenem ekipnem športu. Izkazalo se je, da je njihov visok nivo ključen pri reaktivni agilnosti. V zadnjem času narašča prepoznavanje pomembnosti te vrste agilnosti, kar se kaže s povečanim številom raziskav. Kljub temu njeno razumevanje velikokrat ostaja omejeno. Zato predstavlja problem magistrskega dela pomen reaktivne in nereaktivne agilnosti v ekipnem športu, kako jo pravilno izmerimo in razvijamo ter kakšen je vpliv različnih dejavnikov nanjo.
Cilji magistrskega dela so:
▪ prispevati k razumevanju agilnosti s strukturiranim pregledom trenutne literature;
▪ predstavitev pomena agilnosti v ekipnih športnih panogah;
▪ predstavitev razlik med reaktivno in nereaktivno agilnostjo;
▪ opisati, kako je agilnost povezana z nekaterimi motoričnimi dejavniki, tehniko gibanja in kognitivnimi sposobnostmi;
21
▪ seznaniti strokovne delavce v športu s poškodbami, ki lahko nastanejo med agilnostnimi gibanji in ali lahko z vadbo agilnosti zmanjšamo tveganje za nastanek poškodb;
▪ predstaviti teste agilnosti in s tem podati strokovnim delavcem v športu informacije, da bodo lahko izbrali najprimernejši test za merjenje športnikove agilnosti;
▪ seznaniti kineziologe in strokovne delavce v športu s tem, katere metode so učinkovite pri razvoju nereaktivne in reaktivne agilnosti. Tako bodo lažje izbrali ustrezne metode in jih ustrezno umestili v vadbeni proces.
22 2 METODE DELA
Magistrsko delo je monografskega tipa, zato smo uporabili deskriptivno metodo dela, tako da smo si pri pisanju pomagali z domačimi in tujimi viri iz različnih medijev.
Za iskanje domače literature smo uporabili slovenski knjižnični informacijski sistem COBISS in repozitorij Univerze v Ljubljani (RUL). Za iskanje tujih virov smo uporabili podatkovne zbirke Medline (EBSCOhost), PubMed, ScienceDirect, SpringerLink, ResearchGate in Google Scholar.
Uporabili smo zgolj članke pri katerih smo lahko pridobili poln dostop, ostale članke smo, četudi so ustrezali našim kriterijem za vključitev izpustili.
Literaturo v uvodu smo iskali pod naslednjimi gesli in kombinacijami le teh: »agility«, »non- planned agility«, »reactive agility«, »planned agility«, »change-of-direction«, »team sports«, »field sports«, »invasion sports« itd. Za iskanje literature v diskusiji smo uporabili gesla in kombinacije le teh: »testing«, »agility«, »reactive agility«, »agility testing«, »change-of-direction«, »change- of-direction testing«, »performance«, »fitness testing«, »agility training«, »youth training«, »team sports«, »invasion sports«, »injuries«, »ACL«, »contrast training«, »complex training«,
»plyometric training«, »small-sided games«, »agility factors«, »relationship«, »physical factors«,
»technique«, »biomechanics«, »anticipation«, »decision making«, »reaction«, »cognitive factors«,
»strength«, »anthropometry«, »balance«, »sprint«, »sprint training«, »eccentric training« itd.
23 3 RAZPRAVA
3.1 VPLIV RAZLIČNIH DEJAVNIKOV NA AGILNOST
Agilnost se zaradi svoje kompleksnosti v literaturi večkrat poskuša pojasniti z enostavnejšimi motoričnimi sposobnostmi in nekaterimi drugimi dejavniki. Ugotavljanje in analiza povezanih dejavnikov nam pomaga pri razumevanju agilnosti.
Pri preučevanju vpliva dejavnikov na agilnost, je bilo v študijah uporabljenih veliko različnih testov agilnosti. To je posledica vrste gibanj, ki se pojavljajo v ekipnih športih. Zato je potrebno pri ugotavljanju vpliva različnih sposobnosti, upoštevati karakteristike testa. Tako ima lahko nek dejavnik velik vpliv na določen test, pri drugem pa je ta zanemarljiv.
3.1.1 ZAZNAVANJE IN HITROST REAKCIJE
Zaznavanje in sprejemanje odločitev sta dve ključni komponenti pri reaktivni agilnosti, ki odločata, kako bo športnik reagiral na dražljaj. Pri tem je pomembna hitrost in natančnost reakcije. Športnik mora čim hitreje prepoznati relevantne informacije, bodisi v obrambi ali napadu in nanje ustrezno odgovoriti.
Zaznavanje dražljaja in izbiro odgovora lahko ocenimo na podlagi merjenja enostavnega in kompleksnega reakcijskega časa. Reakcijski čas je ključna komponenta sposobnosti odprtega tipa, ki se pojavljajo v moštvenih športih (Šimonek in Horička, 2020).
Da bi lahko primerjali čas odločitve med agilnostnimi nalogami, je potrebno izločiti ta čas od skupnega časa izvedbe naloge agilnosti. Pri testiranju raziskovalci uporabljajo visokofrekvenčne kamere, kjer lahko na posnetku določijo čas od dražljaja do začetka odgovora merjenega športnika (Gabbett, Sheppard idr., 2008; Farrow idr., 2005; Young in Willey, 2010) ali pa sistem, ki zabeleži čas, ko se pojavi dražljaj in čas začetka odgovora. Primer takšnega sistema je Optojump, ki lahko zazna, kdaj se je pojavil svetlobni signal in kdaj se je pojavil začetek gibanja merjenca (Optojump Next, b. d.).
V študiji, kjer so sub-elitni igralci avstralskega nogometa opravljali teste reaktivne agilnosti, so ugotovili, da je čas odločitve najvišje koreliral s skupnim časom (r = 0,77), medtem ko je imel čas gibanja (brez časa odločitve) nekoliko nižji faktor korelacije (r = 0,59). Pri tem velja poudariti, da je čas odločitve v povprečju obsegal manj kot 4 % celotnega časa testa. Reakcijski čas je tako najbolj vplival na pojasnjeno varianco celotnega časa (Young in Willey, 2010). Podobno je bilo ugotovljeno tudi pri testiranju košarkarjev, kjer so imele kognitivne metrike najvišji vpliv na reaktivno agilnost. Odzivni čas in čas odločitve sta imela visoko povezavo s testom reaktivne
24
agilnosti, pri katerem se je moral merjenec odzvati na gibanje izvajalca testiranja. Odzivni čas je bil prepoznan kot pomemben prediktor časa testa. Medtem so imele morfološke značilnosti, sprinterska hitrost in hitrost spremembe smeri zmerno do nizko povezavo (Scanlan, Humphries, Tucker in Dalbo, 2014). Zgolj hitre odločitve niso dovolj, pomembno je tudi, da so pravilne, kajti ob nepravilni odločitvi se bo povečal čas izvedbe naloge. V določenih situacijah je morda bolje, da traja odločitev nekoliko dlje in je pravilna (Naylor in Greig, 2015). Optimalno je, da so odločitve hkrati hitre in pravilne.
Dobro razvite zaznavno-kognitivne sposobnosti vplivajo na uspeh v določenem športu. Elitni športniki imajo visoko razvite sposobnosti, kot so anticipacija (Muller, Abernethy in Farrow, 2006), prepoznava in priklic vzorca (J. Baker, Cote in Abernethy, 2003) ter sposobnost odločanja (Lorains, Ball in MacMahon, 2013). Primerjava med eksperti in začetniki je pokazala, da superiorno znanje ekspertom omogoča razpoznavo ključnih informacij iz okolja, njihovo pomnjenje in ponoven priklic v podobnih situacijah (Williams in Davids, 1998).
Young, Dawson idr. (2015) so v preglednem članku povzeli kognitivne sposobnosti pri nogometaših. Kakovostnejši nogometaši so hitrejši in natančnejši pri predvidevanju smeri podaje.
Razlike postanejo še bolj očitne z naraščanjem kompleksnosti naloge. Tako so razlike večje pri situacijah, kjer je več vpletenih igralcev, v primerjavi s situacijami ena na ena, med različnimi kakovostnimi skupinami. Enako se kaže tudi pri vratarjih, kjer kakovostnejši vratarji uspešneje predvidevajo smer strela pri enajstmetrovkah. Ti vratarji uporabljajo drugačno vizualno strategijo in tako pridejo do bolj pomembnih informacij, ki so pomembne za ustrezen odziv. Kot kaže, elitni igralci prepoznajo pomembne lastnosti pri nasprotnikovih gibih, ki jih nato uporabijo pri odločitvah.
3.1.2 BIOMEHANSKE ZNAČILNOSTI TEHNIKE GIBANJA
Bompa in Haff (2009) navajata, da gibi rok, nog in mehanika ustavljanja lahko vplivajo na učinkovito izražanje agilnosti pri športniku. Da lahko športnik ohranja dinamično ravnotežje in izvede hitre spremembe, mora med zaviranjem in pospeševanjem povečati nagib telesa, kajti s tem premakne podporno površino proč od težišča telesa. Ob tem se težišče telesa zniža. Zaradi tega je priporočljivo gibanje z nižjim težiščem in poudarjenim nagibom ob spremembi smeri v športih, kjer so takšna gibanja pogosta. Hitri gibi rok prispevajo k močnejšemu odrivu nog pri pospeševanju. Če ti niso ustrezni in usklajeni z delom nog, lahko to privede do počasnejšega gibanja. Pri spremembah smeri prihaja do zaviranja. Pri tem mora biti športnik sposoben prenašanja velikih ekscentričnih sil. To je povezano z ekscentrične močjo in tudi s tehniko.
Med spremembami smeri so močno obremenjene mišice spodnjih okončin. Sprednje stegenske mišice veljajo za glavno mišično skupino, ki absorbira ekscentrične sile. Med koncentrično fazo giba prispevajo k pospeševanju gibanja. Enako tudi zadnje stegenske mišice, ki so glavne
25
iztegovalke kolka. Zadnje stegenske mišice igrajo vlogo tudi pri stabilizaciji kolenskega sklepa in absorpciji sil med zaviranjem (Hader, Mendez-Villanueva, Palazzi, Ahmaidi in Buchheit, 2016).
Literature na temo optimalne tehnike med ne planiranimi spremembami gibanja je relativno malo.
Večina dosedanjih raziskav je tehniko raziskovala z vidika primerjanja gibanja med ne planiranimi in planiranimi gibanji ter tveganja za poškodbe. Ugotovitev iz teh študij ne moremo prenesti, kadar nas zanima hitrost opravljene naloge (Paul idr., 2016).
V eni izmed študij so preučevali razlike v tehniki teka med planiranim in ne planiranim gibanjem specifičnim za igralce ragbija. Zanimale so jih tudi razlike v tehniki pri koraku v stran glede na hitrost opravljenega testa agilnosti, natančneje pozicija ob dotiku stopala s podlago pred korakom vstran in ob koraku vstran. Ugotovili so, da se med ne planiranim gibanjem ob spremembi smeri pojavi nižja hitrost gibanja v stran v primerjavi s planiranim. Nižja hitrost je bila povezana z večjim lateralnim premikom stopala (Wheeler in Sayers, 2010). Na podlagi študije težko sklepamo, kako optimizirati tehniko gibanja ob spremembi smeri v stran (Paul idr., 2016).
Poskok in korak vstran z nasprotno nogo od smeri spremembe bi lahko bila uspešnejša strategija spremembe smeri v napadu, v primerjavi s tehniko, kjer športnik postavi nogo na stran in z odrivom naredi spremembo v nasprotno smer in tehniko, kjer športnik pred spremembo smeri naredi serijo kratkih korakov in nato zamenja smer. Športniki, ki so na videoposnetku opazovali različne tehnike so bili počasnejši in manj natančni pri ugotavljanju smeri spremembe pri prvi opisani tehniki. Pri tej tehniki se je pojavil daljši čas priprave na spremembo smeri v primerjavi z drugima dvema, medtem ko med časi gibanja pred in po spremembi smeri ni bilo razlik, kakor tudi ne v izstopni hitrosti. Obstaja verjetnost, da je takšna tehnika gibanja najbolj učinkovita pri napadalnih ena na ena situacijah (Bradshaw, Young, Russell in Burge, 2011). Obenem se pri tem gibanju razporedi sila reakcije podlage na obe nogi, kar zmanjša nevarne obremenitve v kolenu in s tem tveganje za poškodbe (Fox, 2018). Vendar pa je prednost takšne tehnike omejena zgolj na določene situacije, kjer čas priprave na spremembo ni ključen. Študija je bila narejena na igralcih avstralskega nogometa (Bradshaw idr., 2011).
Vpliv na hitrost spremembe smeri ima lahko biomehanika kolena v sagitalni ravnini. Pri tem se je pokazalo, da je večja fleksija v kolenu ob stiku s podlago med spremembo smeri povzročila nižjo najvišjo silo reakcije podlage, kar je povečalo kontaktni čas. Rezultat tega je bilo počasnejše gibanje v primerjavi z manjšo fleksijo (Dai idr., 2015). Medtem obstaja verjetnost, da gibanje v kolku ni povezano z uspešnostjo pri spremembah smeri (Fox, 2018). Večja sposobnost generiranja sile v sagitalni ravnini je bila sicer prediktor hitrejše spremembe smeri pod kotom 45°. Pri spremembi smeri pod kotom 90° je bila glavni prediktor sposobnost generiranja sile v frontalni ravnini. Ekstenzorji kolka naj bi imeli vlogo predvsem v fazi zaviranja (Havens in Sigward, 2015).
Sprememba smeri, ki jo športnik izvede na prednjem delu stopala ob stiku s podlago, bi lahko predstavljala prednost, kajti povečuje moment plantarne fleksije (Donnelly, Chinnasee, Weir, Sasimontonkul in Alderson, 2017). Ta pa je bila povezana s hitrejšo spremembo smeri pod kotom
26
45° (Havens in Sigward, 2015) in 75° (Marshall idr., 2014). V raziskavi Marshall idr. (2014) se je koncentrična moč plantarnih fleksorjev pokazala, kot močan prediktor, kajti večja moč je bila povezana s krajšimi časi. Ti pridejo do izraza pri horizontalnem pospeševanju, ko je masno središče pred centrom pritiska (Debaere, Delecluse, Aerenhouts, Hagman in Jonkers, 2013), kar se zgodi v zaključni fazi spremembe smeri (Fox, 2018). Obenem gibanje po prednjem delu stopala zmanjša obremenitev kolena (Donnelly idr., 2017).
Hitrejše čase med spremembo smeri lahko dosežemo z večjo rotacijo trupa (Marshall idr., 2014) ali z večjim lateralnim nagibom v smeri spremembe smeri (Havens in Sigward, 2015). Večja rotacija trupa je bila povezana z večjo zmožnostjo generiranja sile plantarnih fleksorjev. Avtorji študije domnevajo, da so bili športniki, ki so bolj rotirali trup v boljši poziciji za učinkovito generiranje sile v gležnju (Marshall idr., 2014). To je bilo ugotovljeno zgolj za planirane spremembe smeri.
V literaturi je dobro dokumentirana uporaba dominantne okončine. Pri tem so športniki pri testih, ki potekajo v obe smeri, v eno smer hitreje opravili z nalogo sprememb smeri, kot v drugo.
Športniki so pri nalogah, ki so to omogočale, spremembe smeri izvajali z dominantno okončino (obrat za 180°). Rezultati študij so pričakovani, kajti športnik lahko z močnejšo stranjo, hitreje spremeni smer (Dos Santos, Thomas, Comfort in Jones, 2018).
Med ne planiranimi akcijami se je, kot glavna strategija, pokazala večja lateralna fleksija v nasprotni smeri spremembe smeri, ki je omogočila hitrejšo izvedbo, kadar je za pripravo na voljo manj časa. Ta strategija naj bi omogočila premik centra mase v smer spremembe smeri. Obenem je povzročila večjo abdukcijo kolena, kar poveča možnost nastanka poškodb. Zaradi tega je potrebnih več raziskav, kako preprečiti gibe, ki povečujejo možnost poškodb in obenem ohraniti zmožnost hitrih sprememb smeri med ne planiranimi akcijami (Mornieux, Gehring, Furst in Gollhofer, 2014).
Stirling, Eke in Cain (2018) so opazili, da tehnika vpliva na hitrejši čas testa reaktivne agilnosti stop'n'go (Slika 21 na str. 60) pri rekreativnih športnikih. Hitrejši merjenci so več časa porabili v dvojni opori in manj časa v enojni opori, kar nakazuje na večjo stabilnost. V dvojni opori so bili pred pojavom signala za spremembo smeri in na mestu, kjer se izvede obrat nazaj proti cilju. Ta omogoča lažji prenos teže na izbrano nogo, ob pojavu signala in s tem krajšo pretečeno pot ter manjše število korakov za spremembo smeri. Ob tem hitrejši merjenci niso dosegali višje hitrosti gibanja. Avtorji ugotavljajo, da se tehnike za dosego hitrejših časov lahko razlikujejo in da se ob spremembi določenih parametrov lahko pojavijo alternativne strategije. Eke, Cain in Stirling (2017) pa so pokazali, da so krajše čase med nalogo reaktivne agilnosti dosegali tisti, ki so imeli manjše število kontaktov s podlago in višjo frekvenco korakov. Pri tem počasnejši merjenci v povprečju niso dosegali nižje hitrosti, ampak so opravili daljšo pot.
Različni testi zahtevajo različna gibanja, zato lahko pričakujemo uporabo različnih tehnik gibanja med spremembami smeri (Stirling idr., 2018). Raziskav, ki preučujejo tehniko gibanja med
27
nalogami agilnosti je malo. Potrebno bi bilo več raziskav v različnih športih in pri različnih populacijah (Paul idr., 2016). Pri tem bi se lahko osredotočile na dolžino koraka in biomehanične razlike (Sheppard in Young, 2006).
V zadnjem času je nekoliko več pozornosti usmerjeno na ocenjevanje in izboljšanje pravilnosti in učinkovitosti športnikovega gibanja (Paul idr., 2016). Za ocenjevanje splošne kvalitete gibanja je bila razvita metoda FMS (angl. functional movement screen). Z njo lahko odkrivamo nepravilne gibalne vzorce in jo uporabimo za predvidevanje tveganja nastanka poškodb (Liang idr., 2019).
Z vprašanjem ali ima kvaliteta gibanja vpliv na agilnost, so se ukvarjali Lloyd idr. (2015). V raziskavo so bili vključeni mladi nogometaši stari med 11 in 16 let. Gibanje so ocenili z metodo FMS. Ugotovili so, da globok počep, izpadni korak, dvig iztegnjene noge ter dvig roke in noge v opori klečno, značilno zmerno do močno korelirajo z Y-testom reaktivne agilnosti (Slika 20 na str.
59). Pri tem je izpadni korak pojasnil najvišji delež variance (38 %). Edini test spodnjih okončin, kjer ni bilo značilne korelacije je bil prestop ovire. Rezultati študije kažejo na to, da lahko določene pomanjkljivosti pri gibanju med testi FMS vplivajo na zmožnost agilnega gibanja. Uporaba FMS testov, ki so bili povezani z reaktivno agilnostjo je tako lahko v pomoč športnim strokovnjakom pri oceni gibanja v povezavi z agilnostjo. Najvišjo korelacijo sta imela testa, kjer se pojavi unilateralno gibanje (Lloyd idr., 2015), zato bi bila lahko ta vrsta gibanja pomemben pokazatelj uspešnosti pri gibanjih, ki zahtevajo spremembe smeri (Young idr., 2002). Ocena gibanja na podlagi FMS metode se je pokazala za povezano tudi z nereaktivno agilnostjo. Univerzitetni igralci bejzbola stari med 18 in 22 let, ki so imeli višji rezultat na podlagi ocen metode FMS, so dosegali boljše čase pri T-testu agilnosti (Slika 13 na str. 50). Rezultati obeh študij nakazujejo, da ima metoda FMS vlogo pri napovedovanju določenih atletskih sposobnosti in tako pomaga pri načrtovanju vadbe in vračanja po poškodbah (Liang idr., 2019).
3.1.3 MOTORIČNI DEJAVNIKI
Kljub očitni pomembnosti kognitivnih in zaznavnih dejavnikov pri reaktivni agilnosti, še vedno večji del časa testa predstavlja gibanje samo, brez zaznavanja in odgovora na dražljaj (Paul idr., 2016). Pri tem imajo motorični dejavniki različen vpliv na gibanje.
Pri vseh eksplozivnih gibanjih je potreben hiter prirastek sile, kar je odvisno od relativne moči in tipa vlaken. Zaradi tega določena povezava med različnimi gibanji, kjer so potrebne hitre akcije, obstaja. Vendar so za uspešnost pri teh gibanjih potrebni tudi drugi dejavniki. Agilnost je kompleksna sposobnost zato je teh dejavnikov več. Obenem kompleksna gibanja zahtevajo visok nivo motorične kontrole (Cavaco idr., 2014; Little in Williams, 2005; Young, McDowell in Scarlett, 2001).
Večina študij, ki preučuje vpliv različnih dejavnikov, je prečnih in išče povezanost z agilnostjo.
Potrebno se je zavedati, da je korelacijska analiza pri iskanju vzročne povezanosti omejena
28
(Brughelli, Cronin, Levin in A. Chaouachi, 2008). Povezanost je potrebna, vendar ni zadostna za ugotavljanje vzrokov (Thomas, Nelson in Silverman, 2015). Iskanje prediktorjev agilnosti je v osnovi pomanjkljivo, kajti pri primerjanju enega je težko povsem izločiti ostale, ki imajo lahko različen vpliv na statistične modele (Brughelli idr., 2008).
SPRINTERSKA HITROST
Zaradi podobnih morfoloških in biokemičnih lastnosti hitrosti in agilnosti, bi lahko predvidevali, da sta ti dve sposobnosti močno povezani. Vendar v študijah je jasna povezanost nekonsistentna (Sekulič idr., 2013).
Razlike med sprintom in agilnostjo so se pokazale v metaboličnih zahtevah. Pri agilnostnih nalogah se je pokazala manjša poraba energije kot pri sprintu. Do tega je najverjetneje prišlo, zaradi sorazmerno manjše metabolične obremenitve v fazah zaviranja, v primerjavi z fazo ponovnega pospeševanja. Ocenjeno je bilo, da so ekscentrične mišične kontrakcije dva do šestkrat manj metabolično zahtevne, kot koncentrične akcije. Vendar te ugotovitve je potrebno pazljivo interpretirati, kajti poraba energije je bila ocenjena z indirektno metodo, ki upošteva zgolj mišične skupine vključene v lokomocije, ne pa ostalih mišic (npr. hrbtne mišice in mišice rok) in sistemov, ki so bolj obremenjeni med telesno aktivnostjo (Hader idr., 2016). Pri direktni metodi so se ponovljeni teki s spremembami smeri izkazali za relativno visoko metabolično zahtevne (Hatamoto idr., 2014).
Za mišično aktivnost med nereaktivno agilnostnim gibanjem se je izkazalo, da se tekom trajanja naloge spreminja. Najvišja aktivnost sprednje in zadnje stegenske mišice se je pokazala med spremembo smeri in pri pospeševanju po njej, torej v fazi najvišjega zaviranja in pospeševanja.
Mišična aktivnost je bila v povprečju večja, kot med sprinti (Hader idr. 2016).
Čeprav je sprinterska hitrost sestavni del nalog sprememb smeri, kot kaže ni odločujoča pri tem ali bo športnik hitreje opravil s takšnimi nalogami. Kolikšen vpliv ima, je odvisno od števila sprememb smeri in dolžine teka naravnost med nalogo. Verjetno ima večji pomen pri spremembi smeri hitrost zaustavljanja in pospeševanja (Bompa in Haff, 2009).
V raziskavah, ki vključujejo ekipne športnike, se za merjenje sprinterske hitrosti in povezanosti s spremembami smeri uporabljajo večinoma testi dolžin med 5 in 40 m. Rezultati teh testov merijo sposobnost pospeševanja na krajših razdaljah. Rezultati raziskav so pokazali zelo visoko korelacijo med sprinti na 5, 10 in 30 m. Zaradi tega in vzorcev sprinta, ki se pojavljajo v nogometu so npr. v raziskavi A. Chaouachi idr. (2012) izbrali test sprinta na 5 m, kot reprezentativni test sposobnosti sprinta v napovednem modelu sprememb smeri.
Sheppard in Young (2006) v pregledu literature ugotavljata, da je korelacija med sprintersko hitrostjo in nereaktivno agilnostjo zmerna do majhna. Rezultati študij kažejo na to, da sta agilnost
29
in sprinterska hitrost različni sposobnosti. V eni izmed zajetih študij so bili elitni igralci ragbija hitrejši v testu spremembe smeri, medtem ko v sprinterski hitrosti ni bilo razlik (D. Baker, 1999).
S hitrostjo sprinta lahko pojasnimo le majhen delež teka s spremembami smeri (Sassi idr., 2009).
Večja povezanost med sprintom na 10 metrov in testom spremembe smeri se je pokazala v dveh študijah narejenih na igralcih košarke in avstralskega nogometa (Lockie, Jeffriess idr., 2014;
Young, Miller in Talpey, 2015). V obeh študijah je bil uporabljen Y-test spremembe smeri dolžine 10 oziroma 7 metrov, kjer pride do zgolj ene spremembe smeri opravljene pod kotom 45° brez zaustavljanja. Vzorec gibanja in razdalja pri testu nereaktivne agilnosti in sprinta sta bila zelo podobna. Ob uporabi testov, ki vključujejo zaustavljanja, več in večje kote sprememb smeri, je bila povezanost manjša. Little in Williams (2005) sta našla zelo majhno povezanost med pospeševanjem in zig-zag testom agilnosti (Slika 11 na str. 48). V raziskavi A. Chaouachi idr.
(2012) je imel sprint na 5 m marginalen vpliv na nereaktivno agilnost v prediktivnem modelu. Tudi Vescovi in McGuigan (2008) so ugotovili majhno do srednjo povezanost časov sprinta na razdalji 9,1 m ter skrajšanim testom Illinois (Slika 15 na str. 53) in testom 5-10-5 (Slika 9 na str. 45). Z večanjem razdalje testov sprinta (18,3 m, 27,4 m in 36,6 m) in sprinta z letečim startom (9,1 in 18,3 m) se je povečevala korelacija z uporabljenima testoma nereaktivne agilnosti, ki sta bila dolžine 22,8 in ~ 43,6 metra. Še vedno je bila korelacija med vsemi testi zmerna do majhna. Prav tako Sekulič idr. (2013) niso našli jasne povezanosti med sprintersko hitrostjo in različnimi oblikami agilnosti pri moških športnikih, ki so se večinoma ukvarjali z moštvenimi športi. Pri zig- zag testu, T-testu, 5-10-5 testu, testu naprej-nazaj in testu z obrati za 180° se je pojavila nizka do zmerna povezanost s sprintom na 10 in 20 metrov. Največja je bila pri testu naprej-nazaj, ki meri linearno agilnost. Sprinterska hitrost je delno prispevala k rezultatu tega testa. Pri ostalih testih se ta vpliv ni pokazal. Se je pa pojavila nekoliko višja povezanost pri ženskah, kar nakazuje, da se lahko vpliv sprinterske hitrosti na nereaktivno agilnost razlikuje med spoloma. Močna povezanost pri različnih testih nereaktivne agilnosti pri ženskah se je pokazala tudi pri dveh drugih študijah (Delextrat, Grosgeorge in Bieuzen, 2015; Nimphius, McGuigan in Newton, 2010). Sprint na 20 m je pojasnil 75 % variance pri mladih košarkaricah pri specifičnem testu nereaktivne agilnosti za košarko (Delextrat idr., 2015). Rezultati študij kažejo na to, da je pri ženskem spolu sprinterska hitrost pomembnejši parameter, ki je povezan s sposobnostjo hitrih sprememb smeri, kot pri moških. Potencialno bi lahko s treningom sprinterske hitrosti pri dekletih izboljšali tudi njihovo nereaktivno agilnost.
Večina študij kaže, da ima sprinterska hitrost zgolj majhno do srednjo povezanost z nereaktivno agilnostjo. Nekoliko višja je sicer pri testih, ki so podobne dolžine kot naloge agilnosti in pri bolj enostavnih testih, kjer ne prihaja do zaviranja in ostrejših sprememb smeri. Posebej pri moških se kaže, da je potrebno ločeno obravnavati ti dve sposobnosti, tako pri testiranju kot tudi pri treningu.
Pri reaktivni agilnosti pričakovano ni bilo večje povezanosti. Če se je pri testu narejenem na košarkarjih, ki je zajemal generičen stimulus pojavila zmerna povezanost s sprintersko hitrostjo
30
(Lockie, Jeffriess idr., 2014), je bila korelacija trivialna pri testu narejenem na igralcih avstralskega nogometa, ki je vključeval specifičen stimulus za športno panogo. Obe študiji sta uporabili Y-test, torej relativno ne kompleksen test, pri katerem se je pri nereaktivni agilnosti pojavila višja stopnja povezanosti (Lockie, Jeffriess idr., 2014; Young, Miller idr., 2015). Pri testih, kjer je pomembna prepoznava vzorca in odločanje je povezanost manjša, kajti, kot smo že pisali, imajo kognitivni dejavniki višji vpliv na uspešnost izvedbe naloge.
Trening sprinterske hitrosti se dostikrat pojavlja, kot sredstvo za izboljšanje agilnosti. Vendar obstaja verjetnost, da ima omejen vpliv na hitrost sprememb smeri. Z naraščanjem kompleksnosti testa se je zmanjševal učinek treninga. Enako velja tudi za prenos treninga nereaktivne agilnosti v sprintersko hitrost, kajti trening je izboljšal spremembe smeri, ne pa sprinterske hitrosti (Young idr., 2001).
MOČ
Med vsemi dejavniki je vpliv moči na agilnost najbolj raziskan. Različne oblike moči zmerno do visoko korelirajo s sprintersko hitrostjo. Ker pa sta, kot kaže, agilnost in hitrost dve različni sposobnosti, ni nujno enako, ko gre za moč in agilnost (Sheppard in Young, 2006). Sheppard in Young (2006) sta v pregledu literature raziskovala povezanost moči in nereaktivne agilnosti. Testi maksimalne moči so vključevali počep in izokinetični počep, hitre moči pa skok z nasprotnim gibanjem z bremenom in brez, v višino in daljino, zaporedne vertikalne skoke in globinski skok.
Testi nereaktivne agilnosti so bili različne dolžine in so vključevali različno število sprememb smeri. Moč se je pokazala kot slab prediktor nereaktivne agilnosti. Študije so vključevale relativno ne kompleksne teste z manjšim številom sprememb smeri med tekom. Obratno se je pri študiji, kjer je bil za povezanost z izokinetičnim počepom uporabljen kompleksen test agilnosti, z veliko spremembami smeri na kratki razdalji, pojavila zmerna povezanost (Negrete in Brophy, 2000).
Možno je, da se pri manj kompleksnih testih pojavi več variabilnosti v tehniki gibanja ter med pospeševanjem in zaviranjem pred spremembo smeri, kar je morebiten razlog za manjšo povezanost med maksimalno in hitro močjo ter agilnostjo (Sheppard in Young, 2006). Od športa in igralne pozicije je odvisno, kakšna agilnostna gibanja prevladujejo.
Tudi Brughelli idr. (2008) v sistematičnem pregledu raziskav niso našli značilne konsistentne korelacije med testi nereaktivne agilnosti in različnimi oblikami moči. Korelacija je bila v večini primerov zmerna do nizka. Pri moških, ki so imeli večjo absolutno moč so se pojavili slabši časi pri T-testu, v eni od zajetih študij, kar je bila verjetno posledica njihove večje telesne teže. Ko je bila moč izražena relativno je prišlo do višje korelacije. Potrebna je pozornost kadar primerjamo agilnost in moč, kajti zraven so lahko vpleteni tudi drugi dejavniki vpliva. Vpliv izometrične moči je bil trivialen, kar kaže na to, da statična moč in dinamično gibanje s spremembami smeri nista povezana. Vsi uporabljeni testi nereaktivne agilnosti so zahtevali unilateralno propulzijo, kar
31
večinoma ni vplivalo na večjo povezanost z unilateralno močjo. Pokazalo se je, da bi lahko kombinacija skokov v daljino in višino, bolje napovedala nereaktivno agilnost.
Pri spremembah smeri prihaja do ekscentrično-koncentričnih akcij. Pri njih pride do močnejših kontrakcij, kot zgolj pri koncentričnem gibanju. Športnik mora biti sposoben hitrega ekscentrično- koncentričnega giba, kajti tako lahko ekscentrične sile učinkovito pretvori v koncentrične v fazah spremembe smeri, kjer je to potrebno (Bompa in Haff, 2009). Tako hitra moč kot sprememba smeri zahtevata sposobnost hitrega generiranja sile (Pehar idr., 2018).
Pri nogometaših se je skok z nasprotnim gibanjem izkazal za povezanega s testom spremembe smeri, ki je vključeval spremembo smeri za 180°. Pri T-testu te povezave ni bilo. Avtorji ocenjujejo, da je povezava odvisna od tega, koliko sprememb smeri in kako dolg je test nereaktivne agilnosti (A. Chaouachi idr., 2012). Pri košarkarjih se je pri testih, ki merijo hitro moč v horizontalni smeri, pokazala pozitivna povezanost z nereaktivno agilnostjo. Skok v daljino je bil značilen prediktor specifičnega testa za košarko (različica Y-testa) (Pehar idr., 2018). Unilateralni skoki v daljino so bili značilen prediktor za dečke pri testu, ki je vključeval gibanja, ki se pojavljajo v napadu in obrambi pri košarki. Pri deklicah se to ni pokazalo. Prav tako se vpliv ni pokazal pri bilateralnem skoku v daljino tako za dečke kot za deklice (Delextrat idr., 2015). Pri skoku z nasprotnim gibanjem v višino se povezanost ni pokazala (A. Chaouachi idr., 2009; Pehar idr., 2018). Izsledki teh raziskav kažejo na to, da bi lahko imeli horizontalni skoki večji vpliv na agilnost pri košarkarjih kot vertikalni skoki.
Sheppard in Young (2006) pri ugotavljanju povezanosti med globinskimi skoki in nereaktivno agilnostjo navajajo, da se je pri dveh študijah pokazala zmerna korelacija, pri eni pa nizka neznačilna korelacija. Pri vseh je šlo za primerjavo z ne kompleksnimi testi nereaktivne agilnosti.
Young idr., (2002) navajajo, da so globinski skoki boljši prediktor, kot koncentrična moč nog.
Ugotavljajo tudi, da so bili merjenci značilno počasnejši pri menjavi smeri z nogo, ki se je izkazala za šibkejšo med enonožnim globinskim skokom. Kot razlog navajajo podobno gibanje noge pri odrivu med obema nalogama, kar vključuje relativno majhno fleksijo kolena, kratke kontaktne čase in velike ekscentrične obremenitve. V študiji Pehar idr. (2018) je bil pliometrični indeks, izpeljan iz višine globinskega skoka in časa stika s podlago pri skoku, značilen prediktor tako pri testu nereaktivne kot reaktivne agilnosti (različica Y-testa) pri košarkarjih. Do večje povezanosti pri podobnem testu nereaktivne agilnosti je prišlo tudi pri igralcih avstralskega nogometa, kjer so imeli igralci s hitrejšimi ekscentrično-koncentričnimi akcijami boljše čase pri nereaktivni agilnosti (Young, Miller idr., 2015). A. Chaouachi idr. (2009) so za test pliometrije izbrali zaporedne unilateralne skoke, zaradi zanesljivosti in večje funkcionalne podobnosti spremembam smeri, kot globinski skoki. Izkazali so se za povezane s T-testom pri elitnih igralcih košarke (A. Chaouachi idr., 2009). Za razliko pa so imeli pri nogometaših zaporedni unilateralni skoki marginalen vpliv na nereaktivno agilnost (A. Chaouachi idr., 2012).
32
Kljub temu, da se kaže določen vpliv hitre moči na nereaktivno agilnost, je bil delež pojasnjene variance še vedno nizek (< 50 %), kar glede na rezultate študij kaže na to, da nima večjega vpliva in da je agilnost v večji meri neodvisna od hitre moči. Možno je, da za ugotavljanje niso bili uporabljeni ustrezni testi. Zaradi nespecifičnosti in manjše povezanosti se pod vprašaj postavlja primernost globinskega skoka, kadar primerjamo sposobnost ekscentrično-koncentričnih akcij in agilnost (Brughelli idr., 2008; A. Chaouachi idr., 2012; Young idr., 2002).
Medtem ko se pri povezanosti med nekaterimi merami mišične moči in nereaktivne agilnosti pojavljajo nasprotujoče si ugotovitve, pa so si izsledki raziskav bolj enotni, ko gre za ekscentrično moč, navajajo po pregledu literature Chaabene, Prieske, Negra in Granacher (2018). Tako se je na primer pokazala značilna in velika korelacija med maksimalno ekscentrično močjo med počepom in T-testom ter 505 testom agilnosti (Slika 10 na str. 46) pri košarkaricah. Prav tako se je pokazal visok prediktivni potencial ekscentrične moči za oba testa (T test: R2 = 79,5 %; 505 test: R2 = 77,1
%) (Spiteri idr., 2014). Druga študija je pokazala, da lahko močnejši posamezniki razvijejo višjo ekscentrično silo med zaviranjem pri spremembi smeri, merjeno na pritiskovni plošči (Spiteri, Cochrane, Hart, Haff in Nimphius, 2013). Večja ekscentrična sila omogoča hitrejše zaustavljanje pred spremembo smeri (Ben Abdelkrim idr., 2010). Pred spremembo smeri v gibanju pa hitrejša faza raztezanja mišic vodi do večje hrambe in sproščanja energije ob koncu ekscentrične faze, kar vodi do višje kinetične energije in posledično hitrosti gibanja (Hernandez-Davo, Sabido, Behm in Blazevich, 2018).
Naylor in Greig (2015) ugotavljata, da je ekscentrična moč zadnje stegenske mišice glavni prediktor v primerjavi z antropometrijo (odstotek telesne maščobe in obseg stegna) ter zaznavnimi in odločitvenimi dejavniki (povprečen reakcijski čas in natančnost) pri dveh od treh testov.
Vključeni so bili test nereaktivne agilnosti (T-test), test reaktivne agilnosti (Y-test) in linearni test zaviranja. Zadnje stegenske mišice niso bile glavni prediktor pri testu reaktivne agilnosti, pri testu nereaktivne agilnosti pa pojasnjujejo 62 % variance. Zmerna korelacija se je pojavila med močjo in testom zaviranja, nizka pa med močjo in ostalima testoma agilnosti. Glede na to, da so za test reaktivne agilnosti uporabili Y-test, kjer ni zaustavljanja, sprememba smeri pa se zgodi med tekom je pričakovano, da ekscentrična moč nima tolikšnega vpliva. Ta je pričakovano večji pri T-testu in testu zaviranja, kjer je potrebno čim hitrejše zaustavljanje.
Podobno kot Sheppard in Young (2006) ugotavljata za nereaktivno agilnost, ugotavljajo tudi Paul idr. (2016) za reaktivno agilnost po pregledu literature. Moč ima, kot kaže, še manjši vpliv. Če so lahko Young, Miller idr. (2015) z analizo multiple regresije oblik moči (maksimalna moč pri treh ponovitvah, globinski skoki in skoki z nasprotnim gibanjem), pojasnili 57 % variance pri testu spremembe smeri, so pri testu reaktivne agilnosti lahko pojasnili zgolj 14 % variance med igralci avstralskega nogometa. Med hitrejšimi in počasnejšimi pri tem testu, so bili razlike pri vseh oblikah moči majhne.
