UNIVERZA V LJUBLJANI FILOZOFSKA FAKULTETA ODDELEK ZA ZGODOVINO
Urša Krajnc
RAZVOJ I. GIMNAZIJE V CELJU V 20. STOLETJU
Diplomsko delo
Ljubljana, 2021
UNIVERZA V LJUBLJANI FILOZOFSKA FAKULTETA ODDELEK ZA ZGODOVINO
RAZVOJ I. GIMNAZIJE V CELJU V 20. STOLETJU Diplomsko delo
Avtorica: Urša Krajnc Mentor: red. prof. dr. Božo Repe
Ljubljana, 2021
1 Zahvala
Iskreno se zahvaljujem mentorju Božu Repetu in njegovi asistentki Maji Vehar, ki sta si prijazno vzela čas, me usmerjala in mi pomagala pri nastajanju tega diplomskega dela. Prav tako se zahvaljujem trenutnemu ravnatelju I. gimnazije v Celju, dr. Antonu Šepetavcu, ki je bil pripravljen sodelovati v raziskavi, deliti svoje spomine in je barvito opisal zgodovino celjske gimnazije.
Najlepša hvala tudi prijaznemu osebju v Zgodovinskem arhivu Celje in Muzeju novejše zgodovine Celje, vsem profesorjem ter bivšim dijakom, ki so rade volje podali svoje spomine, me napotili do ustreznega gradiva za pisanje in me vseskozi spodbujali. Zahvala za slednje je namenjena tudi moji družini in prijateljem.
2 Izvleček
Diplomsko delo obravnava ustanovitev in razvoj I. gimnazije v Celju. Njeni začetki segajo več kot dvesto let nazaj, v 19. stoletje, ko so prebivalci mesta Celje skupaj s Francom I. (ki je zanjo podpisal dekret) omogočili, da je mesto pridobilo latinsko šolo, prvo celjsko gimnazijo. Na podlagi analize arhivskih virov, intervjuja trenutnega ravnatelja šole ter literature, ki opisuje temo diplomskega dela, sta predstavljena ustanovitev in razvoj gimnazije, kako se je spreminjal njen naziv in kako je potekal pouk pod različnimi režimi v 20. stoletju. Prav tako so opisane spremembe in reforme, s katerimi je postala ena najkakovostnejših srednjih šol v Sloveniji.
Krajši del diplomskega dela pa je namenjen opisu razvoja športne dejavnosti na celjski gimnaziji.
Ključne besede: Celje, gimnazija, šola, razvoj, pouk, šport, reforma, zgodovina
3 Abstract
This thesis deals with the establishment and development of the first grammar school in Celje.
Its beginnings date back more than two hundred years, to the 19th century. The citizens of Celje, together with Franz I (who signed a decree fort it), enabled the city to acquire a Latin school, the first grammar school in Celje. With the help of archival analysis, an interview done with the current headmaster of the school and various literature regarding this topic, I was able to describe the establishment and development of the school, as well as how its name and curriculum changed under different regimes in the 20th century. In addition, I described the changes and reforms it faced that made it one of the best schools in Slovenia today. I decided to dedicate a small part of my thesis to the development of sports activities at the school as well.
Key words: Celje, grammar school, school, development, teaching, sports, reform, history
4 KAZALO VSEBINE
1. UVOD ... 6
2. ČASOVNI ORIS DELOVANJA I. GIMNAZIJE V CELJU ... 7
2.1. OBDOBJE LATINSKE ŠOLE ... 7
2.2. OBDOBJE MED MARČNO REVOLUCIJO IN 1. SVETOVNO VOJNO ... 9
2.2.1. Predmetnik in matura ... 10
2.2.2. Prehod v 20. stoletje ... 11
2.3. PO PRVI SVETOVNI VOJNI ... 12
2.3.1. Gimnazija v Kraljevini Jugoslaviji ... 13
2.3.2. Na poti k modernizaciji ... 14
2.3.2. Potek pouka in profesorska zasedba ... 15
2.3.3. Bližanje druge svetovne vojne ... 16
2.4. GIMNAZIJA POD NEMŠKIM OKUPACIJSKIM REŽIMOM ... 17
2.4.1. Potek pouka na okupiranem Štajerskem ... 17
2.5. GIMNAZIJA PO VOJNI (DO LETA 1958) ... 20
2. 6. REFORMA LETA 1958: GIMNAZIJA POSTANE ŠTIRILETNA... 21
2. 6. 1. Predmetnik ... 22
2. 7. OD SREDNJE DRUŽBOSLOVNE ŠOLE DO HETEROGENE GIMNAZIJE ... 23
3. ŠPORT NA GIMNAZIJI ... 24
4. RAVNATELJI I. GIMNAZIJE V CELJU ... 27
5. ZAKLJUČEK ... 32
6. VIRI IN LITERATURA ... 34
6.1. ARHIVSKI VIRI ... 34
6.2. INTERVJU IN SPOMIN ... 34
6.3. ELEKTRONSKI VIRI ... 34
6.4. LITERATURA ... 35
5 KAZALOSLIK
SLIKA 1,SRAMOTILNI SPREVOD UJETIH PARTIZANOV V CELJU,1942(ARHIV MUZEJA NOVEJŠE ZGODOVINE CELJE) ... 19 SLIKA 2,ZASRAMOVANJE UJETIH PARTIZANOV PRED NARODNIM DOMOM V CELJU,1942(ARHIV MUZEJA NOVEJŠE ZGODOVINE CELJE) ... 19 SLIKA 3, PROF.EMILIJAN LILEK, DRUGI Z LEVE, POLEG ŽUPANA MIHELČIČA (ARHIV MUZEJA NOVEJŠE ZGODOVINE
CELJE) ... 28 SLIKA 4,TINE OREL, PETI Z LEVE V PRVI VRSTI (ARHIV MUZEJA NOVEJŠE ZGODOVINE CELJE). ... 30
6 1. UVOD
Dejstvo je, da smo v fazi razvoja in odraščanja najbolj dovzetni za učenje. Marsikdo verjame, da se izobražujemo zato, da dobimo dobro službo in živimo udobno. To sicer drži, saj znanje še nikoli ni odpiralo toliko poti kot danes, a vendar to še zdaleč ni vse. Izobraževanje (kakršnokoli) krepi delovne navade, razširja obzorja, utrjuje koncentracijo in daje življenjsko širino, ki je ne moremo pridobiti nikjer drugje. Zato so izobraževalne institucije, kot so osnovne šole, gimnazije, strokovne šole, fakultete in visoke šole, ključnega pomena v posameznikovem življenju. Z diplomskim delom želim predstaviti razvoj I. gimnazije v Celju, saj ima le-ta izredno bogato in zanimivo zgodovino. Ustanovljena je bila v 19. stoletju, natančneje leta 1808.
Prvo gimnazijsko poslopje so dogradili leta 1812 in v njem izvajali pouk več kot sto let (do leta 1919). Najprej je pouk potekal v latinskem, kasneje pa v nemškem jeziku. Po razrešitvi celjskega gimnazijskega vprašanja je gimnazija leta 1897 pridobila samostojne nemško- slovenske razrede, leta 1918 pa je učni jezik postal slovenščina. Obdobje 20. stoletja je čas, v katerem se je gimnazija najbolj razvijala. Predstavitev razvoja med letoma 1918 in 1990 bo glavna tema diplome naloge. V delu bom opisala, kako je šola delovala in izgledala skozi čas ter kako so takratni svetovni dogodki vplivali na njen razvoj. Gimnazija je po prvi svetovni vojni, ko je število dijakov nenehno raslo, izdala načrt za razširitev poslopja, katerega sta prekinili druga svetovna vojna in nemška okupacija, ki sta spremenili in ponemčili celoten izobraževalni proces na šoli. Po vojni je bilo vpeljanih veliko reform, v sklopu pouka je delovala tudi večerna gimnazija. Z uveljavitvijo usmerjenega izobraževanja je gimnazija v osemdesetih letih postala Srednja družboslovna šola, ki je ostala v veljavi do leta 1990, ko je bil ponovno vpeljan enovit splošni izobraževalni program. V delu bom predstavila razvoj športne dejavnosti na šoli, ki je v 20. stoletju hitro napredovala in orodni telovadbi ter atletiki kmalu dodala še veliko drugih športnih aktivnosti ter s svojim razgibanim športnim življenjem leta 2017 tudi pridobila naziv »najbolj športne srednje šole v Sloveniji.« Prav tako bom opisala posameznike, ki so opravljali vlogo ravnatelja na I. gimnaziji skozi različna obdobja. Danes ima gimnazija sloves odlične šole, ki svojim dijakom omogoča razvijanje miselnih, ustvarjalnih in športnih talentov.
Podatke za diplomsko nalogo sem črpala iz raznih zbornikov in publikacij iz 19. ter 20. stoletja ter kasneje izdane literature. Prav tako sem obiskala Zgodovinski arhiv Celje, kjer sem imela priložnost pregledati mnogo zanimivih prispevkov v fondu SI ZAC, 0845, I. gimnazija v Celju in Muzej novejše zgodovine Celje, izvedla pa sem tudi intervju s trenutnim ravnateljem, dr.
Antonom Šepetavcem, ki je rade volje spregovoril nekaj besed o preteklosti gimnazije in me
7
navdušil s številnimi zanimivimi podatki. Izdane literature na temo razvoja gimnazije je veliko, zato pri iskanju podatkov nisem imela težav. V največjo pomoč sta mi bila Mlinarjev prispevek v Celjskem zborniku 150 let celjske gimnazije in monografija 200 let I. gimnazije v Celju, ki je izšla ob dvestoletnici šole. Veliko zanimivih podatkov sem našla v izvestjih in letnih poročilih, ki se nahajajo v digitalni knjižnici Slovenije in Zgodovinskem arhivu Celje, kjer sem prav tako dobila vpogled v razne statistične preglede, okrožnice, kronike, inventarje in poročila.
2. ČASOVNI ORIS DELOVANJA I. GIMNAZIJE V CELJU 2.1. OBDOBJE LATINSKE ŠOLE
Težnja po ustanovitvi gimnazije v Celju je bila prisotna že v 18. stoletju. Največ zaslug za njeno ustanovitev ima celjski krvni sodnik dr. Nikolaj Lipič, saj je ravno on prešel iz idej na konkretna dejanja. Leta 1800 je od državnih oblasti pridobil dovoljenje za zbiranje prostovoljnih prispevkov (pri čemer je bil zelo uspešen) in v osmih letih z vsoto 30.000 goldinarjev pripravil prošnjo za ustanovitev celjske gimnazije.1 Ta je bila naslovljena na Franca I., le-ta jo je brez zadržkov sprejel, državna oblast pa je podala zahtevo, da mora gimnazija razrede odpirati postopoma. Prav tako je bil postavljen pogoj, da mora biti postavljena nova stavba ob odprtju najvišjega razreda.2
Janez Mlinar je v celjskem zborniku opisoval, kako se je novembra leta 1808 tako odprl prvi razred celjske gimnazije. Ker ni imela svoje zgradbe, so na pomoč priskočili nekateri celjski meščani, ki so bili pripravljeni deliti lastne nepremičnine. Prvi razred je ob ustanovitvi zato deloval v meščanski hiši Tadeja Perka (današnja Prešernova ulica 4).
Prvi ravnatelj gimnazije je postal takratni celjski okrožni vladar, baron Janez Nepomuk Dienersberg, njegov namestnik je bil opat Franc Hobelnik. Prvi profesor gimnazije v Celju je bil Joanez Anger, vlogo prvega prefekta pa je prevzel minorit Tomaž Rudolf Hirsch.3 V šolskem letu 1810/11 je pouk prvega razreda potekal v hiši meščana Jurija Krajnca, drugi in tretji razred pa sta bila v župnišču Franca Hobelnika. Urnik v tretjem razredu je zajemal latinščino, ki je bila
1 Mlinar, Janez. 150 let celjske gimnazije, Celjski zbornik 1958 (letnik 3, številka 1), Celje: Kulturna skupnost občine, 1958, 5. Dostopno na: https://bit.ly/3itUcyK (dostop: 2. 3. 2020).
2 Orožen, Ignac. Celska kronika, Celje 1854, 187.
3 Mlinar, 150 let celjske gimnazije, 5.
8
takrat glavni predmet, grščino, verouk, fiziko in prirodopisje. V naslednjem letu je šola dodala še četrti razred, ki se je nahajal v Frohlichovi meščanski hiši št. 91 (današnji Glavni trg 18).4
»1811 so začeli po dovoljenju c. kr. Dvorne pisarne od 22. februarja t. l. gimnazialno hišo v Celi staviti. Za stavljenje hiše so potrebne denarje Celani ino ostali prebivalci celskega okrožja slagali.«5 Novo poslopje je bilo dokončano do jeseni 1812, zato so lahko v šolskem letu 1812/13 vanj namestili že pet razredov (trije so se nahajali v pritličju, dva pa v nadstropju).
Stavba je vsebovala tudi shrambo ter manjšo kuhinjo, v nadstropju pa so prav tako uredili prostorno stanovanje za prefekta. Ob odprtju se je zbrala mogočna množica ljudi, igrala je godba, prebivalci mesta pa so veselo pozdravljali vse zaslužne za odprtje. V tej stavbi je pouk potekal več kot stoletje, vse do leta 1919.6
V prvem šolskem letu je šolo obiskovalo le 19 učencev7, ta številka pa je hitro rasla in kmalu je poslopje postalo pretesno (leta 1819 se je odprl še šesti razred), zato je bil 28. 2. 1819 izdan načrt za razširitev, ki je bil potrjen 22. marca 1820. Dodana je bila šesta učilnica v pritličju, v nadstropnem delu pa zbornica in knjižnica. Do konca 1830 so obstoječemu na zahodni strani dodali še dve večji poslopji, drvarnico in zbornico.8
Sledeča sedmi in osmi razred filozofije sta predstavljala nekakšen prehod iz gimnazije na univerzo. Pouk je potekal v nemškem jeziku, predmeti, ki so jih učili v takratni gimnaziji, pa so bili: verouk, latinščina, zemljepis in zgodovina, matematika z geometrijo in algebro, prirodopis in prirodoslovje, od tretjega razreda dalje prav tako tudi stara grščina. Nemščine niso poučevali kot samostojen predmet, ker so bili mnenja, da morajo dijaki znanje prinesti že iz normalke.9 Dijaki so imeli 18 ur pouka na teden, ob četrtkih prost dan. Počitnice so prvotno preživljali v septembru in oktobru, od 7. 1. 1830 pa v avgustu in septembru. Krajše počitnice so imeli tudi za božič in veliko noč, ravnatelj pa je lahko dal tudi nekaj prostih dni na leto.
Konec meseca so dijaki opravljali mesečne, konec vsakega semestra pa semestrske izpite. Če so imeli negativno oceno, so lahko s privolitvijo učiteljskega zbora opravljali popravni izpit
4 Prav tam, 6.
5 Orožen, Celska kronika, 189.
6 Mlinar, 150 let celjske gimnazije, 6.
7 Zgodovinski arhiv Celje (ZAC), SI ZAC, 0845, I. gimnazija v Celju, šk. 92, fl. 87/941, Kratka zgodovina
celjske I. gimnazije. Letno poročilo I. gimnazije v Celju za šolsko leto 1951/52, 6.
8 Mlinar, 150 let celjske gimnazije, 6.
9 Prav tam, 6–7.
9
(ponavljavci so bili zelo redki). Obvezno je bilo plačevanje šolnine, izjema so bili le zelo revni in najboljši učenci.10
Zaradi izrednih političnih razmer leta 1848 so dijaki preizkuse za drugi semester opravljali že v prvi polovici junija in tako predčasno zaključili šolsko leto. Bistvenega pomena je bil tudi ministrski odlok (25. 8. 1848), ki je prinesel veliko reform v delovanju gimnazij. Za Celje je to pomenilo konec »latinske šole« in začetek nove dobe.11
2.2. OBDOBJE MED MARČNO REVOLUCIJO IN 1. SVETOVNO VOJNO
Šola, ki si je prej prizadevala, da mlade temeljito seznani z latinščino, je v drugi polovici 19.
stoletja doživela marsikatero spremembo. V času terezijanskih reform, ki so prinesle vstop v vse razburljivejši proces modernizacije (deagrarizacija, urbanizacija, industrializacija), je šola postala javna zadeva, kar je pomenilo, da je bila podrejena državi.12 Gradnja železnice, izum parnega stroja ter postopen prehod k modernizaciji so povzročili, da sta latinščina in stara grščina začeli izgubljati pomen (nista bili več videni kot uporabni v modernem svetu).13
Po izbruhu revolucije in padcu Metternichovega režima so gimnazije doživele mnogo novosti.
Nanje so se mogli vpisati vsi, ki so končali osnovno oz. ljudsko šolo, profesorski zbori so postali avtonomni, prav tako je bila razglašena »svoboda pouka in učenja.« Čeprav je nova eksplozija prostosti sprva močno zaznamovala področje vzgoje in izobraževanja, se Avstrijsko cesarstvo tudi po izbruhu revolucije leta 1848 ni pridružilo najsodobnejšim težnjam na vzgojno- izobraževalnem področju. Razlog za to je bila mentaliteta, ki ni bila naklonjena iskanju novih poti v prihodnost. Zavest o pomenu in velikosti države na eni ter o njeni posebnosti na drugi strani pa je preprečevala najenostavnejšo rešitev: posnemanje tujih zgledov.14 Prav tako si je absolutistični režim, ki je zavladal po pretresih v letih 1848 in 1849, zadal ponovno uveljavitev centralističnega reda v Habsburški monarhiji. Enoten izobrazbeni standard in brezpogojna germanizacija naj bi najmočneje povezala različne dele monarhije, kar se je še posebej jasno pokazalo v neprijaznem odnosu do številnih jezikov.15
10 Prav tam, 7; Orožen, Janko. Zgodovina Celja in okolice, Del 1, Celje 1971-1974, 643. Dostopno na:
https://bit.ly/2SkYzBE (dostop: 15. 3. 2020).
11 Intervju z dr. Antonom Šepetavcem, Celje, 10. 2. 2020, posnetek pogovora hrani avtorica.
12Grdina, Igor (ur.), 200 let I. gimnazije v Celju : monografija : 1808/08-2008/09 Celje : I. gimnazija, 2010, 32.
13Prav tam, 33, 34.
14 Prav tam, 36.
15 Bled, Jean-Paul, Franc Jožef, Ljubljana: Mladinska knjiga, 1990, 162.
10
Celjska gimnazija se je tako morala kar nekaj časa dokazovati in boriti za svoj obstoj. Do leta 1855 je bila dovoljena le začasno, v primeru kakšnega nezadovoljstva ali pri krajšanju finančnih sredstev pa bi jo lahko vlada nemudoma ukinila.16 Sama zgradba je po uvedbi sedmega in osmega razreda doživela razširitev leta 1851. Razširjen objekt je od tega leta dalje dolgo ostal nespremenjen (leta 1881 je prišlo le do popravil in vzdrževanja).17
2.2.1. Predmetnik in matura
Sredi 19. stoletja so dijaki pridobili novost – maturo. Ta jim je prinesla nemalo težav.
Osmošolcem je skrajšala pouk za teden dni. Pisni del je potekal ob koncu semestra, ustni pa dva ali tri tedne pozneje. Sprva je zajemala vse, kasneje (začetek 20. stoletja in dalje) pa le glavne in izbirne predmete.18 Josip Vošnjak je v svojih spominih zapisal:
»Leta 1851 je učna uprava vpeljala maturo in mi, ki smo tačas bili v 8. letu, smo prvi bili tako nesrečni, da smo se morali podvreči temu pravzaprav čisto nepotrebnemu izpitu. Kaj naj dokaže matura? Da je učenec goden za prestop na univerzo? Ali pa ni to dokazano za vsakega po letnih izpričevalih in sploh po vsem njegovem učenju in napredku tekom 8 let? /…/ Tudi mi vsi smo se bali mature in jaz sam, dasi sem bil zmerom odličnjak, sem imel v poslednjem semestru ne male skrbi, kako da bodem izhajati. Posebno zgodovina mi je delala veliko preglavico. /…/ Naposled stvar ni bila tako huda, kakor smo si domišljali.
Maturo so vsi prestali, ki bi tudi sicer dobili ugodno semestralno izpričevalo, padli pa le tisti, ki so že med letom se borili z dvojkami.«19
V tem obdobju je celjska gimnazija največ ur še vedno posvečala latinščini (štiri do osem ur tedensko), ki se je poučevala v nemščini. Stara grščina se ji je pridružila v tretjem razredu (v obsegu petih tedenskih ur) in je dijake seznanila z mnogimi pomembnimi pisci, kot so bili Homer, Platon, Herodot in Tukidid. Na urniku je bila vse do zrelostnega izpita.20 Nemščina se je poučevala kot materni jezik (čeprav je bila v primerjavi z latinščino malce zanemarjena), slovenščina pa je bila smatrana kot drugi deželni jezik in je bila bolj tolerirana kot negovana.21
Precejšnja pozornost med humanističnimi predmeti je bila namenjena zgodovini, ki se je poučevala od drugega razreda dalje. Dopolnjevala sta jo tudi dva predmeta o »okolju«, zemljepis in domoznanstvo. Manj izpostavljeno mesto je imela filozofija. Poučevala se je
16 Grdina, 200 let I. gimnazije v Celju, 39.
17 Mlinar, 150 let celjske gimnazije, 17, 18.
18 Prav tam, 18.
19 Vošnjak, Josip. Spomini, Ljubljana: Slovenska matica, 1982, 32, 33.
20 Mlinar, 150 let celjske gimnazije, 18.
21 Schmidt, Vlado. Zgodovina šolstva in pedagogike na Slovenskem III (1848—1870), Ljubljana 1988, 316.
11
ločeno: logika v sedmem in psihologija v osmem razredu. Vseskozi je bilo prisotno tudi poučevanje verouka, ki je do razpada habsburške monarhije leta 1918 ostal domena katoliške cerkve. Naravoslovni predmeti so bili v klasični gimnaziji zapostavljeni, izmed njih pa je bilo vendarle največ pozornosti namenjene matematiki. Tudi fizika in kemija sta bili na urniku, vendar v manjšem obsegu. Poleg obveznih je bilo prisotnih tudi nekaj izbirnih predmetov. Ti so bili predvsem tuji jeziki: italijanščina, angleščina in francoščina. Prvotno neobvezno lepopisje je leta 1903 postal obvezen predmet, učili pa so tudi risanje, petje, telovadbo in stenografijo.22
2.2.2. Prehod v 20. stoletje
V zgodovini I. gimnazije je bil izjemnega pomena narodnostni boj med Slovenci in Nemci.
Slavno celjsko gimnazijsko vprašanje23 je prineslo odmevne posledice in slovenskim rodoljubom leta 1895 zagotovilo začasno zadovoljstvo ob dosegu tako želenega uspeha v boju narodnostne prevlade.24 A čeprav so razrešitev celjskega vprašanja doživljali kot zmago, zanje le-ta v praksi ni pomenila kaj dosti: utrakvistična nižja gimnazija v mestu ob Savinji jim je omogočila učenje slovenščine le pri štirih predmetih (slovenščina, latinščina, matematika in verouk). Pristaši nemškega tabora na skrajnem jugu Vojvodinje Štajerske so bolj simbolni kot stvarni uspeh vseeno videli kot močno grožnjo, zato so želeli utrakvističnim razredom v Celju vse do razpada habsburške monarhije nenehno škodovati. Kljub temu pa so se razredi zaradi velikega napora slovenskega parlamenta obdržali in priključili nemški gimnaziji, čeprav so v njenem okviru delovali samostojno. Leta 1897 so se preimenovali v Samostojne gimnazijske razrede z nemško-slovenskim učnim jezikom, leta 1906 pa so celo začeli izdajati lastna letna poročila.25 Pouk se je začel izvajati v novi stavbi na današnjem Muzejskem trgu, število dijakov je konec tisočletja naraslo na 32026, v kasnejših letih pa je veliko novost predstavljala tudi možnost šolanja deklet v gimnazijskem programu, čeprav so sprva nastopale le kot hospitantke (leta 1910). Poprej so precej časa izobrazbo lahko pridobile le s privatnim študijem, katerega so na koncu potrdili z izpitom. Prva zabeležena, ki se je privatno izobraževala, je bila Helena
22 Mlinar, 150 let celjske gimnazije, 18, 19, 21–24, 28.
23 Osrednje politično vprašanje med leti 1893 in 1895 ter povod za padec Windischgrätzove koalicijske vlade.
Glavni cilj celjskega gimnazijskega vprašanja je bila ustanovitev slovenskih vzporednic na nižji gimnaziji v Celju.
24 Intervju z dr. Antonom Šepetavcem.
25 Intervju z dr. Antonom Šepetavcem, Mlinar, 150 let celjske gimnazije, 39.
26 SI ZAC, 0845, I. gimnazija v Celju, šk. 92, fl. 87/941, Kratka zgodovina celjske I. gimnazije. Letno poročilo I.
gimnazije v Celju za šolsko leto 1951/52, 8.
12
Walter (leta 1877). Hospitantke so bile lahko prisotne pri pouku, izprašane pa vendarle niso bile sproti, ampak so opravljale zasebni izpit.27
Leta 1914 so Nemci na Otoku dogradili današnje gimnazijsko poslopje. To so storili kot odgovor na zahtevo po popolni slovenski gimnaziji, pogoj gradnje pa je bil, da pouk poteka le v nemškem jeziku.28 V začetku 20. stoletja je prva svetovna vojna prinesla mnogo sprememb.
Mnogi dijaki in profesorji so bili vpoklicani v vojsko, veliko jih je umrlo. Pouk je v tem času potekal neredno in z nenehnimi prekinitvami, saj so v stavbo naselili vojaško bolnišnico.
Nekateri bivši dijaki (npr. Franjo Malgaj) so postali heroji, drugi (Vladimir Levstik) so postali politično sumljivi, spet tretji (Anton Novačan) so se potikali po zaledju ter se izogibali fronti.
V vojni je padlo vsaj 12 celjskih gimnazijcev (od tega 7 Slovencev).29
2.3. PO PRVI SVETOVNI VOJNI
Prva svetovna vojna je posegla v vsa področja gimnazijskega delovanja. Posledice so se kazale med dijaki in profesorji, pa tudi v novo zgrajenem gimnazijskem poslopju in prostorih samostojnih slovenskih razredov. Pouk slednjih se je v zmanjšanem obsegu (le štiri ure na dan v popoldanskem času) do leta 1916 izvajal v prostorih popolne gimnazije, k maši pa so katoliški dijaki hodili h kapucinom na Breg (Sv. Maksimilijan so vojaške oblasti spremenile v skladišče).30
Trpelo je tudi ljudstvo – prvi svetovni spopad je med dijaki celjske gimnazije zahteval 12 žrtev (med njimi tudi Franja Malgaja in Srečka Puncerja, ki sta padla v boju za Koroško), zlasti zadnji meseci pred koncem vojne pa so bili napolnjeni s slabo prikritim nemirom in mrzlično dejavnostjo. Celje je bilo v času Avstro-Ogrske sedež 87. pešpolka, ki mu je jeseni 1918 poveljeval podpolkovnik Ernest Skalitzky, oktobra 1918 pa se je na odpravo na bojišče pripravljal nov bataljon. Slovenski vojaki so pod vodstvom pro-jugoslovanskih častnikov in podčastnikov 27. 10. 1918 izvedli upor poveljniku in nemškim oblastem, naslednji dan pa so se njihovi predstavniki pod vodstvom nadporočnika Ivana Sancina sestali s predsednikom celjskega Narodnega sveta v Narodnem domu in prevzeli poveljstvo nad celjskim pešpolkom.
Celjsko vojaštvo je 1. 11. istega leta priseglo zvestobo novoustanovljeni Državi Slovencev,
27 Intervju z dr. Antonom Šepetavcem, Mlinar, 150 let celjske gimnazije, 42.
28Prvagimnazija.si: Zgodovinski oris. Dostopno na: https://www.prvagim.si/zgodovinski-oris (dostop: 3. 5. 2020).
29 Intervju z dr. Antonom Šepetavcem, Mlinar, 150 let celjske gimnazije, 34.
30 Prav tam, 41, 42.
13
Hrvatov in Srbov. V mestu so Celjski sokoli organizirali narodno stražo, ki je skrbela za red, prehrano in predajo vojnega materiala. 5. 11. 1918 je nemška občinska uprava odložila mandate, dan za tem pa je po pooblastilu deželne vlade v Ljubljani civilno oblast v mestu prevzel gerent dr. Friderik Lukan. Hitra mobilizacija po mestu je navrgla 40 prostovoljcev, ki so se zvečer z vlakom odpeljali na Koroško.31 Z odhodom vojakov bivšega 87. pešpolka v Maribor je tudi v Celju končno napočil čas miru, z velikim zedinjenjem v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev pa se je začelo obdobje nove državnosti.32
2.3.1. Gimnazija v Kraljevini Jugoslaviji
Z zlomom Habsburške monarhije in zamiranjem dotlej prevladujočega nemškega vpliva v mestu je za celjsko gimnazijo nastopil nov začetek. V začetnih letih po vojni je gimnazija dosegla dolgo željeno slovenizacijo in potrditev slovenskega jezika kot uradnega ter učnega na šoli, ki so jo nemško-nacionalistični krogi smatrali kot veliko trdnjavo nemštva. Leta 1919 je prav tako postala prva jugoslovanska gimnazija, na kateri so opravljali slovensko maturo.33 Kaos prvih povojnih dni je presekala odredba Narodne vlade v Ljubljani (27. 11. 1918), ki ni posegala v samo delovanje šolstva, je pa določala, da slovenščina postane učni in uradni jezik na vseh šolah, nemščina pa obvezen učni predmet. Pri tem so višji razredi kot »davek zedinjenja« v Kraljevino SHS dobili po eno tedensko uro »srbohrvaščine«. Jedro nove slovenske gimnazije so tvorili profesorji bivših samostojnih slovenskih razredov.34 Nova oblast je v Celju iz nemške gimnazije izločila slovenske razrede od 1. do 8. in jih skupaj s samostojnimi slovenskimi razredi oblikovala v temeljne razrede celjske državne gimnazije.
Nemški učenci od 1. do 8. razreda so tvorili samostojne nemške vzporednice slovenske gimnazije pod vodstvom bivšega ravnatelja Clemensa Profta, ravnatelj celotne gimnazije pa je leta 1919 postal Emilijan Lilek. Slovenski razredi so se prestavili v poslopja bivše nemške gimnazije, kjer se je pouk odvijal v dopoldanskem času, Nemci so pouk izvajali popoldne.
Slednji so kmalu ostali brez učencev (nemški uradniki so se množično izseljevali), zato so jih spomladi 1919 razpustili, preostale nemške učence pa so prestavili v Maribor ali na Ptuj (nekaj se jih je šolalo tudi v Ljubljani). Sledil je odhod nemških profesorjev, v Celju sta ostala le še
31 Goropevšek, Branko. Stoletje v Celju: 1900-2000. Celje: Fit Media, 2001, 48.
32 Prav tam, 49.
33 Intervju z dr. Antonom Šepetavcem.
34 Intervju z dr. Antonom Šepetavcem, Mlinar, 150 let celjske gimnazije, 56.
14
Proft in Schweidler. Pouk je v šolskem letu 1919/20 potekal še v starih prostorih, selitev v nove prostore pa so izvedli poleti leta 1920.35
2.3.2. Na poti k modernizaciji
Poprej humanističnega naziva je celjska šola 21. 8. 1919 postala realna gimnazija. Latinščino so se dijaki učili od prvega razreda dalje, francoščina je zamenjala grščino v tretjem letniku, uvedeni sta bili tudi opisna geometrija in obvezno risanje v prvem ter drugem razredu. V šolskem letu 1921/22 je postala obvezna telovadba, v vse razrede pa je bila uvedena ena tedenska ura »srbohrvaščine«.36
Povojno obdobje je pomenilo prelomnico tudi v šolanju deklet. 1920/21 so se dekleta lahko prvič vpisala na gimnazijo kot redne učenke in ne hospitantke, naslednje šolsko leto pa je prineslo še dobrodošlo spremembo pri financiranju šolanja (ukinjeni sta bili vpisnina in šolnina). Modernizacija se je v naslednjih letih nadaljevala s šolskimi reformami, ki so zmanjšale število ur latinščine in nemščine, »srbohrvaški« jezik so začeli izvajati dvakrat tedensko, velik poudarek je bil na učenju zgodovine (narodne in obče). V šolskem letu 1926/27 so v prvi in drugi razred uvedli učenje lepopisa, od prvega do četrtega razreda ženska ročna dela (za dijakinje) in od prvega do šestega razreda risanje. V istem šolskem letu je bil ukinjen sprejemni izpit, polletja so zamenjala trimesečja, dijaki pa so dobili dijaške knjižice, kamor so profesorji vpisovali njihov napredek, ocene in razna obvestila. V šolskem letu 1929/30 so po četrtem razredu uvedli nižji tečajni izpit za prehod na višjo gimnazijo (mala matura).37
Če lahko dvajseta leta 20. stoletja označimo kot korak k modernizaciji šolstva, naslednjo dekado v obdobju diktature zaznamuje obdobje regresije in vračanja na stara pota v določenih pogledih. V šolskem letu 1933/34 je šolski sistem znova prešel na polletja, leta 1934 je bilo ponovno uvedeno plačevanje šolnine, 1937/38 pa so bili zopet uvedeni sprejemni izpiti.38 Leta 1938/39 so bili uvedeni »klasični« razredi, ki so postavili temelje klasični gimnaziji in septembra 1939 se je v klasične vzporednice vpisalo 55 učencev in 14 učenk, kar je zadostovalo za dva oddelka.39 Leta 1940 so gimnazijo razdelili na I. in II. Realno gimnazijo in slednji
35 Prav tam, 44, 45.
36 Prav tam, 46, 47.
37 SI ZAC, 0845, I. gimnazija v Celju, šk. 92, fl. 87/941, Kratka zgodovina celjske I. gimnazije. Letno poročilo I.
gimnazije v Celju za šolsko leto 1951/52, 11.
38 Mlinar, 150 let celjske gimnazije, 48.
39 Izvestje državne realne gimnazije s klasičnimi vzporednicami. Celje, 1938/1939, 16. Dostopno na:
https://bit.ly/3xyRRau (dostop: 3. 5. 2020).
15
obljubili novo stavbo med staro gimnazijo in Savinjo (nikoli realizirano).40 Obdobje po vojni pa je zaznamovala tudi intenzivnejša skrb za zdravje dijakov. V izvestjih za šolsko leto 1932/33 je objavljeno poročilo o najpogostejših zdravstvenih težavah takratnih gimnazijcev – bolezni zob je bilo največ, sledile so bolezni dihal, kože in oči.41 V šolskem letu 1933/34 se je zaradi novega rentgena povečalo število odkritih tuberkuloz.42
2.3.2. Potek pouka in profesorska zasedba
Šolsko življenje so v veliki meri zaznamovale vrednote takratnega režima, kjer se je ostankom habsburškega obdobja (verouk, organizirane duhovne vaje, šolske spovedi, obhajila, maše) pridružila še zavest o pripadnosti k novi večnacionalni državi. Šolsko leto so prekinjali razni cerkveni in državni prazniki ter proslave. Prvi višek pobožnosti je prišel v božičnem času, kjer je bila poudarjena priložnost za dobrodelnost, drugega pa je predstavljal čas pred veliko nočjo, ko so dijaki morali opraviti skupno spoved, nekajkrat so izvajali tudi duhovne vaje. Šolsko leto se je končalo z zahvalno mašo, vidovdansko proslavo (28. junija) in delitvijo spričeval.43 Leta 1938 so vodstva celjskih srednjih šol prvič na Glaziji organizirala telovadni nastop za zaključek šolskega leta (to se je ponovilo naslednji dve leti). Normalno delovanje pouka so nemalokrat zmotili tudi zunanji dejavniki (največkrat poplava).44 Gimnazija je v učni sistem vključevala tudi razne izlete in ekskurzije, ki so segali od krajših enodnevnih podvigov (Stari Grad, Kunigunda, Svetina, Celjska koča, Boč, Pohorje, Ljubljana, Ptuj, Maribor) do večdnevnih potovanj (Jelsa na Hvaru, Beograd). Omembe vredne so tudi ekskurzije v posamezna podjetja in tovarne v celjski okolici.45
Pomemben dejavnik pri izvedbi pouka so bili seveda profesorji, ki pa so se ukvarjali z močnim pomanjkanjem kadrovske zasedbe (konec šolskega leta 1918/19 je gimnazijo obiskovalo 319 dijakov, konec 1928/29 508 dijakov in leta 1939/40 že kar 1278 dijakov46). Zaradi tega je velikokrat prišlo do spreminjanja urnika in zmanjševanja učnih ur, situacija se je večinoma
40 Prav tam, 17.
41Izvestje državne realne gimnazije s klasičnimi vzporednicami. Celje, 1932/33, 26. Dostopno na:
https://bit.ly/3v8uBhu (dostop: 14. 5. 2020).
42Izvestje državne realne gimnazije s klasičnimi vzporednicami. Celje, 1933/34, 34. Dostopno na:
https://bit.ly/3gpxVQ3 (dostop: 25. 5. 2020).
43 Mlinar, 150 let celjske gimnazije, 55.
44 Grdina, 200 let I. gimnazije v Celju, 70.
45 Prav tam, 70.
46 SI ZAC, 0845, I. gimnazija v Celju, šk. 92, fl. 87/941, Kratka zgodovina celjske I. gimnazije. Letno poročilo I.
gimnazije v Celju za šolsko leto 1951/52, 13.
16
reševala z notranjo zamenjavo (razpoložljivim profesorjem so nalagali vedno več obveznosti).
Na srečo je mnogo profesorjev v povojnem obdobju lahko učilo vse, a je kasnejša ožja specializacija le dvignila kakovost poučevanja. Profesorska zasedba je prav tako morala upoštevati razne smernice, ki jim jih je postavljala oblast z namenom krepitve nacionalne jugoslovansko-patriotske vzgoje. Do konca medvojnega obdobja je na I. gimnaziji poučevalo več kot 130 profesorjev.47
2.3.3. Bližanje druge svetovne vojne
Od sudetske krize in zasedbe Čehoslovaške dalje je bilo ozračje med ljudmi napolnjeno s tesnobo in skrbjo pred svetovnim spopadom . Nemir in nelagodje starejših sta se odražala tudi v vedenju otrok, za katere je ta prelomni čas pustil še večje čustvene posledice. Pouk na celjski gimnaziji so motili vedno pogostejši vpoklici profesorjev na orožne vaje, na urniku so se začeli pojavljati novi predmeti (predavanja o zaščiti pred napadi iz zraka, o strupenih plinih, požarih ipd.), šola pa je vsak najmanjši »prestopek protidržavnega značaja« hudo kaznovala.48 To je moč videti v zapisanem šolskega vodstva leta 1938:
»Prejšnji teden so vas v smislu odloka banske uprave gg. razredniki opozorili na to, da ste med seboj strpljivi in da se izognete vsemu, kar bi bilo količkaj političnega ali demonstrativnega značaja. Kljub temu je neki prvošolec po tem opozorilu na tablo narisal kljukasti križ. Dobil je ukor po celokupnem učiteljskem zboru. Ako tega ne bi storil v svoji otroški nevednosti in še premalo razvitem čutu, da je treba lastno državo spoštovati in ljubiti, ne bi mogel biti več učenec našega zavoda. Naj bo prvi in zadnji slučaj te ali slične vrste, ki se je zgodil na našem zavodu. V bodoče bo učit. zbor vsak najmanjši prestopek protidržavnega značaja kaznoval z izključitvijo iz vseh srednjih šol v naši državi«.49
V šolskem letu 1939/40 je pouk potekal v zelo napetem ozračju, saj je že večina profesorjev in dijakov pričakovala neizogibno. Takratni ravnatelj Franc Mravljak se je zavedal, da bodo ocenjevanja dijakov kmalu postala obstranska zadeva in da se morajo dijakom olajšati izjemne razmere, v katerih so se znašli.50 Plan dela je tako za to, kot tudi naslednje (že vojno) šolsko leto poudarjal: »pri končni klasifikaciji se ozirajte na današnje težke razmere; saj ne vemo kako bo s šolskim poukom v jeseni. Živimo v času, ko vojni dogodki silno vplivajo na nas, še bolj pa na mladino /…/«51. Z bližanjem vojne grožnje je čez čas tudi celjska gimnazija dobila svoj
47 Grdina, 200 let I. gimnazije v Celju, 72.
48 Prav tam, 88.
49 SI ZAC, 0845, I. gimnazija v Celju, šk. 71, fl. 204, Okrožnice 1939–1941, št. 194, 9. 5. 1938.
50 Grdina, 200 let I. gimnazije v Celju, 90.
51 SI ZAC, 0845, I. gimnazija v Celju, šk. 71, fl. 204, Okrožnice 1939–1941, št. 281, 29. 5. 1940.
17
»vojni razpored«, s katerim ji je bil v primeru napada predstavljen evakuacijski postopek v Podčetrtek (nerealizirano). Šola se je v tem času delila na I. in II. realno gimnazijo – dijaki prej enotne gimnazije so še vedno imeli pouk v isti stavbi, a se je izvajanje le-tega odvijalo izmensko (med dijaki I. in II. gimnazije). Prav tako je vodstvo ustanove zaradi konstantnih vpoklicev profesorjev na orožne vaje ter bolniških in ostalih dopustov komaj zagotovilo dovolj učiteljev za izvajanje minimalnega števila tedenskih ur.52
25. 3. 1941 je Jugoslavija pristopila k trojnemu paktu. Sledil je val demonstracij, ki so zajele tudi Celje in državni udar generala Dušana Simovića z razglasitvijo polnoletnosti kralja Petra II. Ravnatelj celjske gimnazije je v takšnem stanju pozival profesorje, naj upoštevajo razpoloženje dijakov in prestavijo šolske naloge na prihodnji teden (a je še vedno poudarjal pomembnost discipline).53 Pouk na obeh celjskih gimnazijah se je uradno zaključil 31. 3.
1941.54 Dijaki se v šole niso vrnili, profesorji pa so njihovo delo ovrednotili na podlagi že obstoječih ocen. 6. aprila leta 1941 je Jugoslavija po aprilski vojni kapitulirala (Nemci so že pred tem zasedli Celje), za slovenski narod pa se je začelo štiriletno obdobje boja za preživetje, saj je nemški okupacijski sistem želel fizično in kulturno uničiti in izkoreniniti slovensko kulturo.55
2.4. GIMNAZIJA POD NEMŠKIM OKUPACIJSKIM REŽIMOM 2.4.1. Potek pouka na okupiranem Štajerskem
Nemški okupacijski sistem, ki se je zavzemal za germanizacijo spodnještajerskega prostora in njenega prebivalstva, je izhodišča, cilje in strukturo okupacijskega šolstva na Spodnjem Štajerskem podrobno obdelal. Leta 1941 je v Gradcu izšla posebna brošura imenovana Der Aufbau des Schulwesens in der Untersteiermark (Izgradnja nemškega šolstva na Spodnjem Štajerskem), ki je že na uvodnih straneh izpostavljala načela, s katerimi bi se vzpostavila nova struktura šolstva (ukinitev vseh, razen nemških šol in nemškega učnega jezika na Spodnjem Štajerskem; prepoved dvojezičnega pouka in manjšinskih šol; šola predstavlja središče celotnega ponemčevalnega procesa). Ta načela in sam koncept čistega ponemčenja vzgojno-
52 SI ZAC, 0845, I. gimnazija v Celju, šk. 71, fl. 204, Okrožnice 1939–1941, št. 38, 16. 10. 1940.
53 SI ZAC, 0845, I. gimnazija v Celju, šk. 71, fl. 204, Okrožnice 1939–1941, št. 137, 27. 3. 1941.
54 SI ZAC, 0845, I. gimnazija v Celju, šk. 92, fl. 87/941, Kratka zgodovina celjske I. gimnazije. Letno poročilo I.
gimnazije v Celju za šolsko leto 1951/52, 15.
55 Okoliš, Stane. Zgodovina šolstva na Slovenskem, Ljubljana: Slovenski šolski muzej, 2008, 100. Dostopno na:
https://bit.ly/3hYmn6W (dostop: 14. 3. 2021).
18
izobraževalnega sistema so z okupacijo začeli nemudoma uveljavljati v vrtcih, osnovnih in srednjih šolah, pri čemer so se osredotočali predvsem na slednje. Profesorji na gimnazijah so namreč veljali za vodilni element širjenja narodne zavednosti med Slovenci.56
Takoj po okupaciji je bilo ukinjenih mnogo srednjih in strokovnih slovenskih šol. Pouk na celjski gimnaziji je bil prestavljen iz trenutne zgradbe, saj je le-ta služila namenom nemške vojske, nove oblasti pa so pričele s procesom izločanja tistih dijakov, ki niso sprejeli nemške narodnosti (za njih so pripravili poseben tečaj preusmeritve). Profesorska zasedba je doživela izrazito ponemčenje, saj je na šolo prišlo veliko novih učiteljev iz Nemčije in Avstrije; mnogi so bili člani NSDAP (Nacionalsocialistična nemška delavska stranka). Osrednji del gimnazijskega dijaštva so videli v nemški mladini, slovenski učenci naj bi predstavljali zgolj tretjino vseh vpisanih. Na sprejemnih izpitih v posamezne razrede so tako kot glavna kriterija za uspeh postavljali raso in narodno opredeljenost, ne znanja. Nova nemška gimnazija je s poukom pričela 27. 10. 1941, dijaki so bili razkropljeni med različna poslopja.57
Vodstvo šole je prepovedalo slovenski jezik in izključilo tiste, ki so ga uporabljali, prav tako so učence na vse načine pokusili vzgajati v velikonemškem nacističnem duhu. Ta vzgoja je bila tesno povezana z delovanjem Nemške (Hitlerjeve) mladine, ki je poleg širjenja nacionalsocialističnega duha v sodelovanju s šolskim vodstvom preverjala tudi politično primernost dijakov. Tiste, ki so bili označeni za politično sumljive, so razvrščali v različne skupine in jim prepovedali nadaljnje šolanje. Izključitev je grozila tudi otrokom Partizanov, ustreljenih talcev in drugih pripadnikov odporniškega gibanja. Leta 1943, ko sta propagandne akcije in nemško nasilje nad slovenskim narodom dosegala viške, so se celjski šolarji in nekateri gimnazijski oddelki morali udeležiti sramotilnega sprevoda ujetih Partizanov iz Savinjskega bataljona (poraženi na Dobrovljah) in aktivistov. Zvezane in opremljene s sramotilnimi napisi so jih paradirali po glavnih celjskih ulicah in fotografirali s trupli padlih tovarišev. S tem so poskušali prestrašiti celjske prebivalce in jih odvrniti od prihodnjih uporov. Večino ujetih iz sramotilnega sprevoda so ustrelili ali poslali v koncentracijska taborišča.58
56 Žnidarič, Marjan. Okupatorjevo šolstvo na slovenskem Štajerskem, Ljubljana: Narodni muzej Slovenije 2005, 444–445; Grdina, 200 let I. gimnazije v Celju, 94.
57 Grdina, 200 let I. gimnazije v Celju, 97.
58 Kregar, Tone. Okupacijsko nasilje na Celjskem, Celje: Muzej novejše zgodovine 2004, 154–155; Prav tam, 103.
19
Slika 1: Sramotilni sprevod ujetih Partizanov v Celju, 1942 (arhiv Muzeja novejše zgodovine Celje)
Slika 2: Zasramovanje ujetih Partizanov pred Narodnim domom v Celju, 1942 (arhiv Muzeja novejše zgodovine Celje)
Po razlagi dr. Antona Šepetavca je obdobje nemške prevlade na celjski gimnaziji pustilo znatne posledice. Čeprav se je šolsko poslopje ohranilo, je bilo v času okupacije precej poškodovano (poleg učnih prostorov tudi šolski inventar in knjižnica), še večje trpljenje je doživljalo ljudstvo, ki je bilo tako ali drugače povezano s celjsko gimnazijo. Profesorje so zapirali ali izgnali na Hrvaško in v Srbijo, tistim, ki so ostali, pa so prepovedali ponovni vstop v akademski svet na Spodnjem Štajerskem.59
59 Intervju z dr. Antonom Šepetavcem.
20 2.5. GIMNAZIJA PO VOJNI (DO LETA 1958)
Po koncu vojne so spremembe, ki so se pojavile v šolskem sistemu, odražale takratno politično klimo v Jugoslaviji. Izobraževanje je bilo podprto z raznimi ideološkimi pritiski nove komunistične oblasti, odstranjeni so bili vsi elementi, ki so škodili ideološki podobi vladajočega režima.60 Enopartijski sistem je na področju šolstva uvedel vrsto novih reform, ki so služile kot sredstvo podreditve potrebam oblastnih organov. Med obilico ostrih in nekompromisnih pa se je nahajalo tudi dosti pozitivnih reform: slovenščina je ponovno postala učni jezik, obnovljena je bila prehrana in številna šolska poslopja, veliko pozornosti so namenili zdravstvenemu varstvu, počitniškim kolonijam in štipendijam. Ukinjene so bile zasebne in meščanske šole, verouk je postal neobvezen šolski predmet. Sploh zaradi ideoloških prepričanj se je učenje nemščine in latinščine postopoma opuščalo, v ospredje je (do spora z Informbirojem leta 1948) prišlo učenje ruščine.61
Leta 1945 je bilo v šolskem poročilu o povojnem stanju na celjski gimnaziji zapisano:
»Šolsko poslopje je bilo za časa nemških okupatorjev večkrat delno ali popolnoma zasedeno od vojakov, policije in drugih formacij. /…/ Vojaštvo je danes izpraznilo šolske prostore in komanda mesta Celje je dala izjavo, da vojaštvo ne bo več zasedlo tega poslopja. Vendar se bo mogel pouk pričeti šele takrat, ko bodo šolski prostori razkuženi in počiščeni…«62
Slovenščina se je uveljavila kot učni jezik, v mestu pa se je poleg I. pridružila še II. celjska gimnazija (postane osemletna gimnazija).63 Pouk se sprva ni odvijal redno, pač pa v obliki tečajev, ki so trajali 6 tednov in so dijake pripravili na izpite. Njihova nadaljnja dijaška pot in priznanje šolanja med drugo svetovno vojno pa sta bila enakovredno odvisna tudi od ocene njihovega obnašanja med vojno. Po uvodnih tečajih in izpitih se je redni začel decembra 1945.64 Leta 1948 se je na celjski gimnaziji uvedla predvojaška vzgoja, za katero so ustvarili tudi zbirko učil. Posebno pozornost so namenili verouku, ki se je lahko izvajal, vendar pod ostrimi kriteriji.65 Leta 1950 se je ravnateljstvo odločilo za obnovo šolske kuhinje v kletnih prostorih in do maja 1952 jo je uporabljalo že kar 120 dijakov. Do konca 50ih (šolsko leto 1957/58) se je na gimnaziji odvijalo mnogo raznovrstnih dejavnosti: literarni krožek, dva dramska krožka,
60 Okoliš, Zgodovina šolstva na Slovenskem, 108.
61 Intervju z dr. Antonom Šepetavcem, Grdina, 200 let I. gimnazije v Celju, 101.
62 Zajc Cizelj, Ivanka. I. gimnazija v Celju 1808–1975, Zgodovinski Arhiv Celje, Publikacije Zgodovinskega
arhiva v Celju, Inventarji, 10, 48.
63 SI ZAC, 0845, I. gimnazija v Celju, šk. 92, fl. 87/941, Kratka zgodovina celjske I. gimnazije. Letno poročilo I.
gimnazije v Celju za šolsko leto 1951/52, 17–19.
64 Intervju z dr. Antonom Šepetavcem.
65 Grdina, 200 let I. gimnazije v Celju, 121, 122.
21
mladinski in dva pionirska pevska zbora (mlajši in starejši, kasneje ju združijo), prirodoslovni krožek (delil na kemijsko, geografsko in prirodoslovno smer), modelarski krožek, pionirski in mladinski šahovski krožek, fotografski krožek, gospodinjski tečaj, počitniška zveza itd.66 Šolski sistem je v povojnem času veliko pozornosti namenil obravnavanju disciplinskih prestopkov dijakov. Dijake so izključevali zaradi zavednega (ali nezavednega) nasprotovanja takratni ideologiji, zaradi suma ilegalnega prehoda državne meje, zanemarjanja pouka in nepravilnega vedenja.67 Poudarek je dobila telesna vzgoja, učni načrt je leta 1950 uveljavljal javni telovadni nastop dijakov. Z njim naj bi staršem in javnosti pokazali napredek jugoslovanske telesne vzgoje. Nastop je trajal dve uri – začel se je s pozdravom državni zastavi vseh, ki so nastopali in govorom ravnatelja, program pa je zajemal razne vaje nižjih in višjih razredov, točko predvojaške vzgoje in tudi štafetni tek.68
Gimnazija je imela uradno osem razredov, dejanski so bili le štirje. Aprila 1957 je ravnateljev govor (Tine Orel, eden glavnih zagovornikov šolske reforme) že napovedoval bližnji konec osemletne gimnazije, saj je med drugim povedal, da je že deset let »odkar izumira stara gimnazija z 8 razredi, vendar naše metode tega še niso pokazale.«69 Kot bistvene točke vzgoje je navajal socialistično in družbeno vzgojo, delovno, telesno in intelektualno vzgojo ter estetiko.
2. 6. REFORMA LETA 1958: GIMNAZIJA POSTANE ŠTIRILETNA
31. avgusta 1958 so bile ukinjene nižje gimnazije, kar je pomenilo zaprtje II. gimnazije v Celju, ki se je nahajala v stavbi današnje III. osnovne šole v Vodnikovi ulici. Prvega septembra istega leta se je pouk prvič uradno začel na štiriletni Gimnaziji v Celju (ime so leta 1977 spremenili v Gimnazija Celje). Istega leta se je na šoli pričela odvijati večerna gimnazija (za odrasle), ki so jo vodili gimnazijski profesorji. Število učencev je nenehno raslo, prihajali pa so iz Celja in njegove okolice (vozači so prihajali iz Laškega, Sevnice, Mozirja, Šentjurja, Šmarja, Slovenskih Konjic, Velenja, Žalca), z denarno pomočjo medobčinskega sklada za šolstvo II.
stopnje in občinske skupščine Celje pa je v šestdesetih letih šola doživela nadgradnjo
66 Prav tam, 122.
67 Zajc Cizelj, Ivanka. I. gimnazija v Celju 1808–1975, 61.
68 Prav tam, str. 63.
69 Grdina, 200 let I. gimnazije v Celju, 127.
22
infrastrukture.70Že v prvih letih so preuredili učilnice za naravoslovne predmete (kemija, fizika, biologija), urejena je bila tudi učilnica za tuje jezike.71
V sedemdesetih letih so na šoli prvič uvedli oddelčne konference, ki so se odvile nekaj dni pred prvo ocenjevalno konferenco, udeležiti so se jih morali profesorji in dijaki. Leta 1975/76 je v okviru gimnazije prav tako prvič zaživel kulturni maraton, na katerem so dijaki pokazali organiziranost in so brez pomoči mentorja pripravili vrsto kulturnih predstav po razredih (lutkovne in gledališke predstave, recitali, glasbeni in plesni nastopi, razstave …).72
2. 6. 1. Predmetnik
Pouk se je v obdobju štiriletne gimnazije odvijal v dopoldanski in popoldanski izmeni, zajemal pa je naslednje predmete: slovenščina, matematika, zgodovina, sociologija, geografija, psihologija, temelji filozofije, biologija, kemija, fizika, osnovna umetnostna vzgoja (uvedena v letu 1962/63, sestavljala sta jo dva dela – glasbena in umetnostna zgodovina73), samoupravljanje (z načeli marksizma), angleščina (ki je prevladovala in uradno postala prvi tuji jezik), nemščina in francoščina (druga tuja jezika), v šestdesetih tudi ruščina, telesna vzgoja (omejevalo jo je pomanjkanje prostora, saj do gradnje nove telovadnice še ni prišlo – da bi pridobili več prostora, so nekdanjo slačilnico spremenili v malo telovadnico, pomagala je tudi pridobitev športnega igrišča v začetku šestdesetih74), vojaška vzgoja, tehnična vzgoja, praktična znanja in latinščina (neobvezni predmet, ukinjena 1981/82).75 Čeprav je gimnazija slovela kot zelo dobra pripravljalnica za nadaljnji študij, so dijaki doživljali probleme na visokih šolah, saj niso obvladali individualnih oblik dela (individualizacija pouka je potekala prepočasi).76 Ob rednem delu je na gimnaziji delovalo tudi veliko krožkov (okoli 40) in obšolskih dejavnosti, tekmovanj in raziskovalnega dela, učenci gimnazije pa so v sklopu gimnazije hodili tudi na izlete in ekskurzije, ki so bile pomemben del šolskega leta.77
Prehodu na usmerjeno izobraževanje, ki je veljal za vse gimnazije v Sloveniji, se tudi celjska ni izognila. Zaradi uspehov, ki jih je šola dosegala na jezikovno-družboslovnem in
70 Intervju z dr. Antonom Šepetavcem; Grdina, 200 let I. gimnazije v Celju, 129.
71 Zupančič, Jože. Ukinitev gimnazije in rast Nove družboslovne šole v Celju. Celje, 1984, 193. Dostopno na:
https://bit.ly/2T3EoIL (dostop: 17. 4. 2021).
72 Grdina, 200 let I. gimnazije v Celju, 130, 131.
73 Prav tam, 135.
74 Prav tam, 141.
75 Intervju z dr. Antonom Šepetavcem, Zupančič, Jože. Ukinitev gimnazije, 196.
76 Prav tam, 195.
77 Grdina, 200 let I. gimnazije v Celju, 151–154.
23
naravoslovno-matematičnem področju, so ob reformi srednjega šolstva mnogi pričakovali, da bo gimnazija poleg družbeno-jezikovne usmeritve zajela tudi naravoslovno-matematično. A odločitev politične oblasti (izvršni svet Občinske skupščine Celje) je bila drugačna. Na gimnaziji se je ohranila družbeno-jezikovna usmeritev, z ekonomske šole je sprejela upravno- administrativne oddelke, naravoslovno-matematično usmeritev pa je prenesla na tehniško šolo.
Tako se je leta 1981/82 začel prehod na usmerjen vzgojno-izobraževalni proces, šola pa se je preimenovala v Srednjo družboslovno šolo Celje.78
2. 7. OD SREDNJE DRUŽBOSLOVNE ŠOLE DO HETEROGENE GIMNAZIJE S šolskim letom 1981/82 je slovensko srednje šolstvo z uvedbo usmerjenega izobraževanja doživelo transformacijo. Celjska gimnazija je dobila nov naziv (Srednja družboslovna šola Celje), organizacijo pouka in metode poučevanja. Naravoslovno-matematične usmeritve so se prestavile na Tehnično šolo Celje, kamor se je prestavilo tudi veliko dijakov in profesorjev (kasneje znana kot Gimnazija Lava) – to je povzročilo zmanjšanje obsega in števila oddelkov na I. gimnaziji (splošno kulturni, družbeno-jezikovni, jezikovni, družboslovni in upravno- administrativni) ter odhod nekaterih uglednih profesorjev naravoslovnih in drugih predmetov.
Do leta 1985 je poslopje postalo potrjena popolna družboslovna šola, leta 1987 pa se je prenehalo vpisovanje splošno-kulturnih oddelkov.79
Konec osemdesetih let je z uvedbo klasično-humanističnih smeri prinesel prehod iz družboslovne šole v družboslovno gimnazijo, leta 1990 (prve večstrankarske volitve v Sloveniji) pa je sklep strokovnega sveta za šolstvo republike Slovenije uvedel enovit splošni izobraževalni program (gimnazija). V uvedbo se je ponovno izvajal zaključni izpit za administrativno smer, leto za tem pa na gimnaziji niso več vpisovali upravno-administrativnih oddelkov, saj so se prestavili na Srednjo ekonomsko šolo v Celju. Istega leta je bil uveden zaključni izpit za vse dijake četrtega letnika. Nov gimnazijski program je zajemal naravoslovno, družboslovno, jezikovno in klasično-humanistično smer, kot ena izmed prvih pa je začela tudi z uvedbo športnih oddelkov.80 Vse te spremembe so kultivirale koncept »vseživljenjskega učenja in izobraževanja«, s katerim so po osamosvojitvi Slovenije leta 1991 poudarjali interdisciplinarnost znanja.81 Leta 1995 se je za dijake zaključnih letnikov ponovno uvedla
78 Prav tam, 156, Zupančič, Jože. Ukinitev gimnazije, 213.
79 Intervju z dr. Antonom Šepetavcem, Grdina, 200 let I. gimnazije v Celju, 159–161.
80 Intervju z dr. Antonom Šepetavcem, Prav tam, 163.
81 Okoliš, Zgodovina šolstva na Slovenskem, 130.
24
matura, ki je po novem zajemala zunanje preverjanje iz treh obveznih in dveh izbirnih predmetov. Istega leta se je šola ponovno preimenovala v I. gimnazijo v Celju, na prelomu tisočletja (1999) je v sodelovanju z Glasbeno šolo Celje uradno začela izvajati program umetniške gimnazije – glasbena smer, dve leti za tem pa je uvedla še klasične oddelke, na katerih je bila kot obvezni predmet ponovno vpeljana latinščina. Srednja šola v 21. stoletju s svojim razgibanim kulturno-športnim življenjem in akademskimi uspehi dijakov spada med najkakovostnejše v Sloveniji.82
3. ŠPORT NA GIMNAZIJI
Med letoma 1854 in 1871 je na celjski gimnaziji poučeval zelo napredni Čeh Gustav Adolf Lindner. Kako so potekale njegove ure telovadbe, ne moremo točno vedeti, a zagotovo so vključevale standardne sokolske vaje, ostale pa so neobvezne (fakultativne) vse do začetka 20.
stoletja. Leta 1903 je sicer telovadba pridobila status obveznega predmeta, a se zaradi slabih pogojev ni izvajala. Šele po prvi svetovni vojni so telovadbo začeli tudi uradno poučevati, saj je bila takratna zgradba novo opremljena s telovadnico.83
Od sredine 20. let naprej pa telovadba ni bila le v predmetniku (predmeti so se namreč delili na
»naučne« in »veščne«, telovadba je sodila med slednje), ampak tudi na urniku. Pouk je potekal ločeno po spolu (deklet je bilo v tem času zelo malo).84 Na začetku tridesetih let je bilo razvidno, da se je na podlagi telovadnega inventarja, ki ga je izvedel Alojzij Bolhar, na gimnaziji uspelo izvajati le osnovno atletiko in orodno telovadbo.85 V tem času so na šoli delovale tudi razne telesno-vzgojne organizacije (taborniški Mrkonjićev steg skavtov, Sokol kraljevine Jugoslavije, Podmladek Jadranske straže in Družina »Sloga«), ki so skrbele za športni duh in organizacijo športnih tekmovanj na zavodu. Najpomembnejša poleg Podmladka Jadranske straže je bila Družina »Sloga«, katere glavna vloga ja bila vzgajati člane v jugoslovanskem duhu za nacionalno, kulturno, socialno in narodno obrambno delo med narodom. Njeno delovanje se je odvijalo na sestankih, ki so se izvajali vsako soboto in na sekcijah. V šolskem letu 1935/36 je poročala, da je športna selekcija organizirala lahkoatletske tekme za prvenstvo gimnazije, lahkoatletski dvoboj z lahkoatletskim odsekom JS iz Ptuja in ping-pong turnir. Šahovska selekcija je istega leta priredila turnir za prvenstvo društva, dvoboj z drugo garnituro celjskega
82 Intervju z dr. Antonom Šepetavcem, Grdina, 200 let I. gimnazije v Celju, 237.
83 Intervju z dr. Antonom Šepetavcem, Prav tam, 238.
84 Prav tam, 239.
85 Izvestje Državne realne gimnazije 1935/36, 36. Dostopno na: https://bit.ly/3pKiWEv (dostop: 17. 3. 2021).
25
šahovskega kluba in hitri turnir. 86 Podmladek Jadranske straže, v katerega so bili včlanjeni vsi dijaki zavoda, je v poročilu zapisal, da so se člani v šolskem letu 1935/36 trudili izvršiti vse naloge, ki so si jih zadali. Med drugim so se vodilni v organizaciji zavzemali predvsem za izlete in ekskurzije na Jadransko morje, saj so želeli dijake spoznati s tako imenovanimi »lepotami našega sinjega Jadrana« in okrepiti njihovo telesno ter duševno počutje.87 Člani telovadnega društva Sokol kraljevine Jugoslavije so na sredini tridesetih let pridno telovadili, a se zaradi slabih socialnih in finančnih razmer niso redno rekreirali v sokolskih telovadnicah. Prav tako je popoldanski pouk predstavljal oviro za telovadbo, saj se je izvajal sočasno s telovadnimi vajami. Ker pa je veliko sokolskih članov prihajalo izven Celja, so za transport iz šole domov porabili obilico dragocenega časa. Kljub temu je organizacija v letu 1935 priredila mnogo športnih prireditev.88
Proti koncu tridesetih let se je večal obseg poročil o telesni vzgoji dijakov in leta 1939 so vsebovala tako podroben opis o športnih panogah na celjski gimnaziji, kot tudi pogojih za izvajanje telovadbe in udeleževanja športnih tekmovanj:
»Mladina je marljivo uporabljala športni prostor na Glaziji, kjer se je urila v vseh panogah lahke atletike, športnih iger in raznoterosti. Gim. ravnateljstvo je nabavilo pet žog za odbojko. Vršile so se tekme v hazeni, odbojki in košarki med učenci in učenkami istega razreda kakor tudi med posameznimi razredi. Ako je bil teren na Glaziji moker, vreme pa ugodno, so šli učenci med telovadnimi urami v prosto naravo, in sicer ob Savinji, na Anski vrh ali na Hrib sv. Miklavža ter so med potjo vadili redovne in proste vaje, telovadne igre, tek i dr./…/ 480 učencev in učenk je telovadilo v sokolskih telovadnicah, kjer so se vzgajali tudi v vseh panogah zimskega in letnega športa. Skupnega telovadnega nastopa z učenci meščanskih šol zaradi nepremagljivih ovir v šol. Letu 1939/49 ni bilo.«89
V istem letu se je zmanjšalo število ekskurzij, saj so šolsko leto motili razni dejavniki, ki so narod pripravljali na prihajajoče vojno stanje.
Druga velika vojna je ustavila razvoj gimnazijskega šolstva, z revolucionarnim koncem in zmago zaveznikov leta 1945 pa se je telovadba (ki se je na tej točki preimenovala v telesno vzgojo) začela vedno bolj povezovati z raznimi športi. V poročilu o pouku telesne vzgoje za dekliške in deške oddelke leta 1948 je bilo zapisano, da je bila kot novost uvedena vsakodnevna telovadba, a se je zaradi omejenega prostora morala izvajati v razredih in po hodnikih.90 Uveljavljati so se začeli športni dnevi, šolske medrazredne nogometne lige in tekmovanja ter
86 Prav tam, 24.
87 Prav tam, 25–26.
88 Prav tam, 23.
89 Izvestje državne realne gimnazije 1939/40, 48. Dostopno na: https://bit.ly/3vdpWuJ (dostop: 27. 4. 2021).
90 Zajc Cizelj, Ivanka. I. gimnazija v Celju 1808–1975, 58.
26
razni smučarski in plavalni tečaji. Prav tako je učni načrt za telesno vzgojo predpisoval javni telovadni nastop dijakov, ki naj bi javnost in starše seznanil z uspehom rednega in sistematičnega dela šolske telovadbe. Pokazal naj bi napredke in pomanjkljivosti dijakov v primerjavi s preteklim letom, smisel za delo in zmožnost discipliniranega obnašanja. Program ni smel trajati več kot dve uri in je bil vsebinsko zelo obširen.91 Atletika je bila v prvih dveh povojnih desetletjih vodilna športna panoga na šoli, hitro pa se je udomačila tudi košarka.
Gimnazija je leta 1961 dobila tudi svoje igrišče in s tem okrepila razcvet nogometa. Dotlej popularen gimnazijski šport se je namreč soočal s problemom pomanjkanja igralne površine in opreme.92 Orodna telovadba je prav tako dolga leta igrala pomembno vlogo v športnem delovanju gimnazije. Kako močna je bila takrat ta panoga, kaže zapis iz leta 1965: »Na okrajnem srednješolskem prvenstvu sta naši ekipi (moška in ženska) zasedli prvo mesto, na republiškem prvenstvu pa drugo.«93 V sedemdesetih in osemdesetih letih so se poročila o telesni vzgoji na gimnaziji nekoliko skrčila zaradi šolske reforme o usmerjenem izobraževanju, a je vseeno moč videti, da je proti koncu tisočletja pomen atletike in orodne telovadbe začel pešati, napredovali pa so rokomet (danes predstavlja enega najuspešnejših športnih panog na celjski gimnaziji v moški in ženski selekciji), košarka, nogomet in odbojka, saj je vedno več dijakov (zlasti iz športnih oddelkov) redno treniralo v športnih klubih. Poleg dijakov ekipnih športov pa so gimnazijo obiskovali tudi dijaki individualnih športov (atletika, smučanje, deskanje na snegu, plavanje, kajakaštvo na divjih vodah, judo, karate, konjeništvo, umetnostno in hitrostno drsanje, hokej, športno plezanje, tenis, lokostrelstvo, kegljanje),94 leta 2017 pa je šola pridobila težko pričakovano izgradnjo telovadnice in s tem dokončno potrdila svoj naziv »najbolj športne srednje šole v Sloveniji«.95
91 Zajc Cizelj, Ivanka. I. gimnazija v Celju 1808–1975, 63.
92 Grdina, 200 let I. gimnazije v Celju, 242.
93 Prav tam, 247.
94 Prav tam, 245.
95 Prav tam, 254.
