RECIKLIRANJE PLASTENK NA KREATIVEN NAČIN

UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA BIOTEHNIŠKA FAKULTETA

Študijski program: Biologija in gospodinjstvo

RECIKLIRANJE PLASTENK NA KREATIVEN NAČIN

DIPLOMSKO DELO

Mentorica: Kandidatka:

doc. dr. Beatriz Gabriela Tomšič Čerkez Suzana Pavlin

Ljubljana, avgust, 2016

IZJAVA

Podpisana Suzana Pavlin, študentka Pedagoške fakultete v Ljubljani, smer Biologija in gospodinjstvo, izjavljam, da je napisano diplomsko delo z naslovom Recikliranje plastenk na kreativen način pri mentorici doc. dr. Beatriz Gabrieli Tomšič Čerkez moje lastno delo.

Vsi uporabljeni viri in literatura so v diplomskem delu korektno navedeni.

Ljubljana, 2016 PODPIS:

POVZETEK

Plastenke, poleg ostalih plastičnih izdelkov, v zadnjih letih predstavljajo pravo katastrofo za okolje. Domnevamo, da se le redko kdo vpraša, kaj se zgodi z njo po tem, ko je iz nje zaužil še zadnjo kapljico vode. Plastenka je lahko kot večina ostalih komunalnih odpadkov ponovno uporabljena, reciklirana, sežgana ali odložena na deponijo. V primeru nespoštovanja Zakona o varstvu okolja pa pristane v naravi, pogosto v morju, kjer prav počasi razpada in negativno vpliva na celoten ekosistem. V diplomskem delu se ne bom osredotočala le na plastenko kot odpadek, temveč na njen celoten ''življenjski ciklus'' v obratnem vrstnem redu – od odpadka do proizvodnje plastenke. Odpadek pa je lahko tudi vir surovin in s tem vsaj delna rešitev preobremenjenosti planeta s smetmi. Iz plastenke lahko, na primer, nastane nova plastenka, oblačilo, umetniško delo, celo hiša. Zelo primerna pa je tudi kot material za ustvarjanje v šoli. Z uporabo odpadnih materialov v različne namene učencem prikažemo trajnostni razvoj. Samo teoretično poučevanje o trajnostnem razvoju ni dovolj za vzgojo nove generacije potrošnikov, ki ji bo mar ne le za produkt, temveč tudi za kakovostno uporabljen odpadek. Teoretično znanje je treba prenesti v prakso.

KLJUČNE BESEDE:

plastenka, odpadek, okolje, recikliranje.

ABSTRACT

Beside other plastic products, plastic bottles represent a true environmental disaster in the last few years. We assume that hardly anyone asks what happens after they drink that last drop of water out of it. Just like most municipal waste, a plastic bottle can be reused, recycled, burned or deposited into landfill. When the Environment Protection Act is not respected, plastic bottle ends up in the nature, very often in the sea, where it decomposes very slowly and has negative influence on the whole ecosystem. In the diploma thesis the focus is not only on the plastic bottle as waste but on its whole life cycle in the reverse order; from waste to production. Waste can also be a source of raw material and at least partial solution to the waste overload of the planet. A new plastic bottle, clothing, piece of art or even a house can be made from plastic bottles. It is also very convenient as material in schools for creative projects. We can educate young people on sustainable development by using waste for various purposes. Only theoretical education on sustainable development is not enough to raise a new generation of consumers that will care not only for the product but also for quality used waste. Theoretical knowledge must be put in practice.

KEYWORDS:

plastic bottle, waste, environment, recycling.

KAZALO

1 UVOD IN OPREDELITEV PROBLEMA ... 1

1.1 CILJI ... 2

2 ODPADKI ... 3

2.1 DEFINICIJE IN DELITVE ODPADKOV ... 3

2.1.1 Komunalni odpadki ... 3

2.1.2 Industrijski odpadki ... 4

2.2 RAVNANJE Z ODPADKI ... 4

2.2.1 Preprečevanje odpadkov ... 5

2.2.2 Ponovna uporaba ... 6

2.2.3 Recikliranje ... 6

2.2.4 Energija iz odpadkov – termična obdelava odpadkov ... 7

2.2.5 Odlaganje odpadkov ... 8

2.3 ''PLASTIČNI OTOK'' V TIHEM OCEANU ... 9

3 PLASTENKA JE IZ PLASTIKE ... 11

3.1 ... 11

VRSTE PLASTIČNIH MATERIALOV IN NJIHOVA UPORABA ... 11

3.2 OBIČAJNA PLASTIKA JE BIOLOŠKO NERAZGRADLJIVA ... 12

3.3 BIOPLASTIKA ... 12

3.3.1 Učinek biorazgradljive plastike ... 14

3.4 POSTOPEK RECIKLIRANJA PLASTIKE ... 14

3.5 RECIKLIRANJE PLASTIKE Z EKONOMSKEGA STALIŠČA ... 15

3.6 PROIZVODNJA PLASTENKE ... 16

3.7 VPLIV PLASTENK NA ZDRAVJE ... 17

4 PLASTENKE V UMETNOSTI ... 19

4.1 VERONIKA RICHTEROVÁ ... 19

4.2 MARY ELLEN CROTEAU ... 22

5 PLASTENKE V ARHITEKTURI ... 24

6 POHIŠTVO IZ PLASTENK ... 27

7 PRAKTIČNI DEL ... 29

8 PREDLAGANI NAČINI UPORABE IN OBDELAVE PLASTENKE ... 31

8.1 VAZA/PLASTENKA ZA ZALIVANJE LONČNIC ... 31

8.2 VAZA 1 ... 32

8.3 VAZA 2 ... 33

8.4 VAZA 3 ... 34

8.5 LONČEK ZA PISALA ... 35

8.6 SLIKA ... 36

8.7 ODLITEK ... 37

8.8 SVEČNIK ... 38

8.9 OKRASEK NA VRVICI ... 39

8.10 PALETA ZA MEŠANJE BARV ... 40

8.11 MOZAIK/3D-SLIKA ... 41

8.12 DARILNA ŠKATLA IZ PLASTENKE ... 42

8.13 KRMILNICA ZA PTICE ... 43

8.14 CVET IZ VRHNJEGA DELA PLASTENKE ... 44

8.15 CVET IZ DNA PLASTENKE ... 45

8.16 NOVOLETNI OKRASEK – SNEŽINKA ... 46

8.17 OBESEK ZA VERIŽICO ... 47

8.18 ZAPESTNICA ... 49

8.19 VEČNAMENSKA KOŠARA ... 50

8.20 POTISKANO BLAGO ... 51

9 ZAKLJUČEK ... 52

10 SEZNAM VIROV IN LITERATURE ... 54

11 SEZNAM VIROV SLIK ... 57

PRILOGE………...59

PRILOGA 1: PRIPRAVA NA UČNO URO ... 59

KAZALO SLIK

Slika 1: Hierarhija ravnanja z odpadki ... 5

Slika 2: Mednarodni znak za reciklažo... 6

Slika 3: Polutanti, ki nastajajo pri termični obdelavi odpadkov ... 8

Slika 4: Oznake plastičnih materialov ... 12

Slika 5: ''Penguins'' ... 19

Slika 6: ''Cactus colection'' ... 20

Slika 7: ''Crocodile'' ... 20

Slika 8: ''Mushrooms'' ... 21

Slika 9: ''Sissy'' ... 21

Slika 10: ''Close'' ... 22

Slika 11: ''Tsunami'' ... 23

Slika 12: ''My eye too'' ... 23

Slika 13: Gradnja hiše iz plastenk v Nigeriji ... 24

Slika 14: Plastenke so zložene v vrste kot opeke ... 25

Slika 15: Končni videz hiše iz plastenk ... 25

Slika 16: Preprosta hiša iz plastenk ... 26

Slika 17: Hiša iz plastenk v Boliviji ... 26

Slika 18: Otoman z ogrodjem iz plastenk ... 27

Slika 19: Stol iz plastičnih zamaškov ... 27

Slika 20: Gugalnik iz plastenk in lesa ... 28

Slika 21: Postelja iz plastenk v hiši iz plastenk ... 28

Slika 22: Plastenka za zalivanje lončnic ... 31

Slika 23: Material in pripomočki za poslikano vazo ... 32

Slika 24: Vaza z motivom sončnega zahoda ... 32

Slika 25: Okrasni lonček ... 32

Slika 26: Pripomočki za izdelavo kolaža ... 33

Slika 27: Lepljenje trakov na plastenko ... 33

Slika 28: ''Kolaž vaza'' ... 33

Slika 29: Pripomočki za servietno tehniko ... 34

Slika 30: Izvajanje servietne tehnike ... 34

Slika 31: Vaza z vzorcem serviete ... 34

Slika 32: Pripomočki za izdelavo lončka za pisala ... 35

Slika 33: Plastenko spremenimo v lonček ... 35

Slika 34: Lonček za pisala ... 35

Slika 35: Pripomočki za tiskanje ... 36

Slika 36: Tiskanje z ustjem plastenke... 36

Slika 37: Preprosta slika, narejena s tehniko tiskanja ... 36

Slika 38: Pripomočki za izdelavo odlitka ... 37

Slika 39: V kalup vlijemo maso ... 37

Slika 40: Odlitek ... 37

Slika 41: Izdelava svečnika ... 38

Slika 42: Odlitek za svečnik najprej pobarvamo ... 38

Slika 43: Svečnik ... 38

Slika 44: Sušenje odlitka v kalupu ... 39

Slika 45: Primer dekoracije z okraskom na vrvici ... 39

Slika 46: Material in pripomoček za paleto ... 40

Slika 47: Paleta iz zamaškov ... 40

Slika 48: Zamaški in pištola za vroče lepljenje ... 41

Slika 49: 3D-cvet ... 41

Slika 50: Material in pripomočki za darilno škatlo iz plastenke ... 42

Slika 51: Plastenko oblikujemo v obliko cveta ... 42

Slika 52: Darilna škatla iz plastenke... 42

Slika 53: Material in pripomočki za ptičjo krmilnico... 43

Slika 54: Kuhalnice vstavimo v zareze... 43

Slika 55: Ptičja krmilnica ... 43

Slika 56: Material in pripomočki za izdelavo cveta iz vrhnjega dela plastenke ... 44

Slika 57: Na označenih delih zarežemo do pokrovčka ... 44

Slika 58: Plastičen cvet ... 44

Slika 59: Material in pripomočki za izdelavo cveta iz dna plastenke ... 45

Slika 60: Izrezan cvet oblikujemo nad svečko ... 45

Slika 61: Cvet iz dna plastenke... 45

Slika 62: Material in pripomočki za izdelavo snežinke ... 46

Slika 63: Izrezani snežinki ... 46

Slika 64: Primer dekoracije s snežinko... 46

Slika 65: Material in pripomočki za izdelavo obeska za verižico ... 47

Slika 66: Ostre robove ''zmehčamo'' nad svečko ... 47

Slika 67: Servietna tehnika pri izdelavi obeska ... 47

Slika 68: Obesek na srebrni verižici ... 48

Slika 69: Material in pripomočki za izdelavo zapestnice ... 49

Slika 70: Robove zgladimo s pomočjo likalnika ... 49

Slika 71: Zapestnica ... 49

Slika 72: Material in pripomočki za izdelavo košare ... 50

Slika 73: Izdelava košare ... 50

Slika 74: Večnamenska plastična košara ... 50

Slika 75: Material in pripomočki za tisk na blago ... 51

Slika 76: Tiskanje blaga ... 51

Slika 77: Okrasni prt ... 51

1 UVOD IN OPREDELITEV PROBLEMA

Živimo v ''plastični dobi'', ki ima dvorezen meč. Trend potrošništva je naš um prisilil, da čuti potrebo po še, večina teh dobrin pa ima plastično vsaj embalažo, če ni plastičen kar cel produkt. Z ekonomskega in tehnološkega vidika je vse večja uporaba plastičnih materialov logična, saj so relativno poceni, lahki ter trpežni in enostavni za oblikovanje. Tudi v medicini je razvoj plastičnih mas pripeljal do velikega napredka. Skupna točka vseh teh produktov pa je, da slej ko prej končajo kot odpadek. Tukaj pa se tehtnica prevesi na negativno stran. Plastika je namreč material, ki ni razgradljiv, kot na primer papir ali biološki odpadki, je pa na vsakem koraku prisotna v naših življenjih. Samo pomislimo – zjutraj vstanemo, si umijemo zobe s plastično zobno ščetko, na hitro pripravimo zajtrk, katerega živila so bila najverjetneje v plastični embalaži, za na pot vzamemo plastenko z vodo, v službi spijemo kavo iz avtomata v plastičnem lončku, usedemo se na stol, ki ima plastično ogrodje, čevlje si obrišemo v predpražnik iz plastičnih vlaken, pravzaprav imamo najbrž tudi čevlje in oblačila iz tovrstnega materiala. Naštevala bi lahko v neskončnost. Med vso to plastiko pa v zadnjih letih, poleg vrečk, izstopajo plastenke. Predvsem tiste za vodo in brezalkoholne pijače. Plastenke so lažje in cenejše od stekla, pa tudi enostavnejše za transport, saj je steklo občutljivo na mehanske udarce ter se hitro poškoduje. V Sloveniji imamo za zdaj še privilegij, da iz pipe priteče pitna voda, a je potrošnja vod in brezalkoholnih pijač v plastenkah kljub temu ogromna, s tem pa tudi odpadki. In tako je praktično po celem svetu.

V diplomskem delu se bom torej osredotočila na plastenke. V prvem, teoretičnem delu, bom predstavila ekološke težave, povezane z njimi, njihovo proizvodnjo, sestavo, postopek recikliranja in polemike o vplivu uporabe plastične embalaže na zdravje. Predstavila bom tudi nekatere umetniške in praktične stvaritve iz plastenk. V drugem, praktičnem delu, pa bom skozi lastno raziskovanje ugotavljala, na kakšne načine lahko tehnično obdelamo plastenko ali pa jo uporabimo kot pripomoček pri likovnem oblikovanju. Rezultat tega bodo izdelki, ki so vsebinsko in težavnostno primerni za izdelovanje v osnovni šoli. Celoten potek izdelave, pripomočki, ki jih bom pri tem uporabila, in končni izdelki bodo dokumentirani v obliki fotografije, le-te pa podkrepljene z opisi. Zakaj bi za ustvarjanje kupovali drag material, če ga imamo doma na pretek? Potrebno je le kanček domišljije in spretnosti, da odpadna plastenka postane dekorativen in/ali uporaben produkt.

1.1 CILJI

 Predstaviti plastenko kot embalažo - v procesu od proizvodnje do odpadka.

 Opisati vpliv odpadnih plastenk na okolje.

 Poiskati čim več načinov za recikliranje plastenk na kreativen način

2 ODPADKI

2.1 DEFINICIJE IN DELITVE ODPADKOV

V Slovarju slovenskega knjižnega jezika, med drugimi najdemo naslednja dva opisa besede odpadek: ''… 1. Kar se v gospodinjstvu, vsakdanjem življenju izloči, zavrže kot neuporabno:

odmetavati, pospravljati odpadke … 2. Kar se pri predelavi, obdelavi česa odstrani, izloči kot neuporabno za prvotni namen: izkoriščati odpadke ….'' (Slovar slovenskega knjižnega jezika, b. d.).

Natančnejša definicija odpadka pa je naslednja: Odpadek je vsaka snov ali predmet, razvrščen v eno od skupin odpadkov, določenih v klasifikacijskem seznamu odpadkov, ki ga imetnik ne more ali ne želi uporabiti sam, ga ne potrebuje, ga moti, ali mu škodi in ga zato zavrže, namerava ali mora zavreči. Odpadek je tudi vsaka snov ali predmet, razvrščen v eno od skupin odpadkov na seznamu odpadkov, ki ga je zaradi varstva okolja ali druge javne koristi, potrebno prepustiti v zbiranje, oddati v predelavo ali odstranjevanje, prevažati, predelati ali odstraniti na predpisan način (Keuc, 2002).

Poznamo dve osnovni delitvi odpadkov:

1. Po viru nastanka, ki je nadalje razvrščen v klasifikacijskem seznamu odpadkov v 20 skupin in 111 podskupin. Po tej delitvi plastenka spada v skupino 15; odpadna embalaža, absorbenti, čistilne krpe, filtrirna sredstva in zaščitne obleke, ki niso navedene drugje, ter podskupino 15 01; embalaža, vključno z ločeno zbrano embalažo, ki je komunalni odpadek (plastična embalaža) (Uradni list RS, št. 20/01, priloga).

2. Z vidika nevarnostnega potenciala se nadalje delijo na nevarne in nenevarne odpadke.

Tudi to delitev določa klasifikacijski seznam odpadkov. Plastenka je nenevaren odpadek.

2.1.1 Komunalni odpadki

Komunalni odpadki so odpadki iz gospodinjstev pa tudi drugi odpadki, ki so po svoji naravi in sestavi podobni gospodinjskim. Zakon o varstvu okolja določa, da se ti odpadki zbirajo in prevažajo v okviru obvezne občinske gospodarske javne službe varstva okolja (Arso, 2014).

Komunalne odpadke delimo predvsem po materialnem sestavu, in sicer na biološko razgradljive odpadke, steklo, papir, plastiko, kovino. V Sloveniji jih po zakonu zbiramo ločeno. Komunalne odpadke iz gospodinjstev oddajamo na ekološke otoke, ki imajo

zabojnike za biološke odpadke, steklo, papir, embalažo (plastično in kovinsko) ter mešane komunalne odpadke. Tja oddamo tiste odpadke iz gospodinjstev, ki ne sodijo v noben drug zabojnik, razen kosovnih in nevarnih odpadkov.

Leta 2014 je v Sloveniji nastalo skoraj 4,7 milijona ton odpadkov, od tega jih je 12 % nastalo v gospodinjstvih. Prebivalec Slovenije je torej v povprečju proizvedel 433 kg komunalnih odpadkov. Količina nastalih komunalnih odpadkov je bila za skoraj 5 % večja kot leto prej (Statistični urad RS, 2014).

2.1.2 Industrijski odpadki

Industrijski oz. nekomunalni odpadki so tisti odpadki, ki nastanejo v proizvodnih in storitvenih procesih, tako v gospodarskih kot negospodarskih dejavnostih. Te odpadke lahko razvrstimo na inertne, posebne, nevarne in posebno nevarne. Inertne odpadke je dovoljeno odložiti na komunalna odlagališča, saj se fizikalno, kemično ali biološko ne spreminjajo in ne vplivajo škodljivo na druge snovi ob stiku z njimi. Ne povzročajo torej onesnaženja okolja in ne škodujejo zdravju. Za posebne odpadke je značilno, da jih je mogoče dovolj učinkovito predelati oz. pripraviti za varno odlaganje. Sem spadajo kisle in bazične raztopine, odpadna olja, emulzije, ostanki barv in lakov, strnjena lepila … Nevarni odpadki so odpadki, ki zaradi svojih lastnosti posredno ali neposredno učinkujejo na organizme in škodujejo njihovemu zdravju, če niso izolirani iz naravnega okolja. V to skupino odpadkov uvrščamo hladilna sredstva, topila za barve in lake, odpadne baterije, svinčeve kislinske akumulatorje. Skupne lastnosti posebnih in nevarnih odpadkov so lahko gorljivost, eksplozivnost, reaktivnost, strupenost, kužnost ter povzročanje korozije. Posebno nevarni odpadki pa nastajajo pri biokemijski proizvodnji (K. Miklavčič, 2006).

2.2 RAVNANJE Z ODPADKI

Na spletni strani Ministrstva za okolje in prostor je zapisano, da nova direktiva o ravnanju z odpadki uveljavlja nov pristop k obravnavi odpadka. Odpadki namreč niso le nekaj, kar je treba čim ceneje odložiti, ampak tudi vir surovin, zato morajo države članice sprejeti ukrepe, da se odpadki v čim večji meri ponovno uporabijo. Direktiva določa 5-stopenjsko hierarhijo ravnanja z odpadki, in sicer (Ministrstvo za okolje in prostor, b. d.):

1. preprečevanje nastajanja odpadkov, 2. priprava odpadkov za ponovno uporabo, 3. recikliranje,

4. druga predelava (npr. energetska predelava), 5. odstranjevanje.

Slika 1: Hierarhija ravnanja z odpadki

Glavna cilja politike ravnanja z odpadki sta torej (Ministrstvo za okolje in prostor, b. d.):

 zmanjšanje škodljivih vplivov nastajanja odpadkov in ravnanja z njimi na zdravje ljudi in okolje ter

 zmanjšanje uporabe virov in spodbujanje praktične uporabe ustreznega ravnanja z odpadki.

5- stopenjska hierarhija za ravnanje z odpadki je nadgradnja mednarodnega slogana za ravnanje z odpadki, ki se ponaša s kratico 3R – ''reduce, reuse, recycle'', ali v prevodu – zmanjšaj, ponovno uporabi, recikliraj.

2.2.1 Preprečevanje odpadkov

V gospodinjstvu lahko delež odpadkov zmanjšamo že tako, da ne kupujemo stvari, ki jih zares ne potrebujemo in kmalu končajo na odpadu, uporabljamo nakupovalno vrečko za večkratno uporabo (nekateri supermarketi vam dotrajano vrečko celo brezplačno zamenjajo), kupujemo izdelke s čim manj embalaže, ne kupujemo vode v plastenkah, če ni nujno potrebo (v Sloveniji imamo kakovostno vodo iz pipe). V nekaterih evropskih državah že obstajajo trgovine, v katerih so živila brez embalaže. Kupci prinesejo s seboj embalažo za večkratno uporabo (vrečke iz blaga, steklenice, plastične posode …), kar pa ni prednost le z okoljskega vidika, pač pa tudi s finančnega, saj ne plačujejo embalaže, ki kmalu postane odpadek. Pri nas trenutno obstaja ena trgovina na Vrhniki, ki določena živila ponuja brez embalaže

(oreščki, žitarice, sadje, zelenjava), v bližnji prihodnosti pa lahko v Ljubljani pričakujemo ''alternativno nakupovalno središče'', ki bo na enem mestu omogočalo trajnostno potrošniško izkušnjo. V trgovini brez embalaže bodo naprodaj različne vrste žitaric, suho sadje, začimbe, testenine, mila, olje, stročnice, riž, kava, kakav … Če kupci embalaže ne bodo prinesli s seboj, bo v trgovini na voljo embalaža za večkratno uporabo.

Avstralska univerza v Canberri pa je za preprečevanje oz. zmanjšanje odpadkov poskrbela tako, da je v univerzitetnem kampu prepovedala prodajo vode v plastenkah. Populacija v kampu šteje 13.000 študentov in osebja ter na podlagi te številke organizatorji ocenjujejo, da bodo letno prodali 140.000 plastenk manj. Študenti in osebje v kampu bodo imeli namesto vode v plastenkah na voljo fontane za pitje vode in postaje, kjer si bodo lahko v stekleničke za večkratno uporabo natočili filtrirano pitno vodo (Australia university bans plastic bottles, 2011).

2.2.2 Ponovna uporaba

Zmanjšanju odpadkov po hierarhični lestvici sledi ponovna uporaba. Preden torej izdelek zavržemo, ga ponovno uporabimo za isti ali drug namen, npr.: plastenko lahko uporabimo kot pripomoček za zalivanje rastlin, steklenica lahko služi kot vaza, časopisni papir uporabimo za zavijanje, v jogurtov lonček lahko posadimo rastline itd. Namesto da za razne procese dela ali aktivnosti kupujemo nove predmete ali materiale, ponovno uporabimo, kar že imamo in tako vsaj malo zmanjšamo delež odpadkov.

2.2.3 Recikliranje

Recikliranje pomeni predelavo odpadnih snovi z namenom ustvarjanja novih. Beseda izhaja iz angleškega termina ''recycle'', ki dobesedno pomeni ponoviti krog in kar nakazuje tudi mednarodni znak za reciklažo (EkoGlobal, 2016).

Slika 2: Mednarodni znak za reciklažo

Odpadna embalaža, odpadna električna in elektronska oprema, odpadne baterije in akumulatorji, izrabljene gume in še marsikateri predmeti, ki so odslužili svojemu prvotnemu namenu, so izdelani iz kakovostnih surovin, ki jih lahko ponovno uporabimo in iz njih naredimo nov izdelek. Na ta način prihranimo naravne vire (drevesa, vodo, nafto, rudnine), poleg tega pa je predelava v večini primerov energetsko manj potratna kot pridobivanje primarne surovine. Z ločenim zbiranjem in reciklažo pa ne prihranimo le naravnih virov, ampak tudi zmanjšamo delež odpadkov na deponijah, ki predstavljajo velik problem sodobnega sveta. Življenjska doba posamezne deponije se podaljša, potreba po novih pa se zmanjša (Slopak, 2012).

Recikliranje je proces, ki se začne s pravilnim ločenim zbiranjem odpadkov. V Sloveniji lahko ločeno zbrane odpadke iz gospodinjstev oddamo na ekoloških otokih ali v zbirnih centrih. Ekološki otok je namensko označen prostor, kjer so skupine zabojnikov za ločeno zbiranje odpadkov, ki se lahko reciklirajo (embalaža, papir, steklo, biološki odpadki).

Nekatere odpadke lahko oddamo kar v trgovskih centrih (odpadne baterije, sijalke), pri vulkanizerju ob menjavi gum (izrabljene gume) in v lekarnah (odpadna zdravila) (Slopak, 2012).

V letu 2014 se je v Sloveniji ločeno zbralo več kot pol milijona ton komunalnih odpadkov, kar je skoraj 8 % več kot v letu 2013 (Statistični urad RS, 2014).

2.2.4 Energija iz odpadkov – termična obdelava odpadkov

Razvoj in vlogo termične obdelave odpadkov v sistemu gospodarjenja z odpadki je pospešilo stalno naraščanje količine odpadkov, zmanjšanje razpoložljivega prostora za odlaganje odpadkov in vse strožjo zakonodajo na področju odlaganja odpadkov. Cilj termične obdelave odpadkov je zmanjšanje vpliva na okolje, ki bi sicer nastalo iz termično neobdelanih odpadkov, vendar tudi po tej poti obdelave odpadkov nastajajo emisije, ki pa so v veliki meri odvisne od zasnove in obratovanja obrata za termično obdelavo odpadkov.

Moderni obrati za termično obdelovanje odpadov dosegajo zelo nizke emisije v ozračje, v pepel in v druge ostanke. Najboljši način zmanjšanja onesnaževanja je natančen nadzor nad termičnim procesom, kar je bistvena pomanjkljivost starih obratov. Sodobni sistemi za čiščenje emisij so že tako izpopolnjeni, da poleg pare in ogljikovega dioksida v okolje izhaja zelo malo polutantov (Maletič, 2006).

Slika 3: Polutanti, ki nastajajo pri termični obdelavi odpadkov

2.2.5 Odlaganje odpadkov

Odlagališča negativno vplivajo na celoten ekosistem – tla, vodo (predvsem podtalnico) in tudi ozračje. Obseg negativnega vpliva pa je odvisen od lastnosti odloženih odpadkov, tehnične opremljenosti odlagališč, v veliki meri pa tudi od lokacije odlagališča. V Sloveniji je v komunalnih odpadkih previsok predvsem delež biološko razgradljivih odpadkov, kar za okolje predstavlja veliko obremenitev. Biološko razgradljive sestavine se na odlagališču razkrajajo pod anaerobnimi pogoji, pri čemer nastaja deponijski plin, ki je sestavljen iz metana in ogljikovega dioksida (Ministrstvo za okolje in prostor, b. d.).

Odpadki pa se vse prepogosto namesto na urejenih odpadih ali v postopku reciklaže znajdejo v naravi. Ne samo, da tja ne spadajo z estetskega vidika, na okolje imajo še veliko slabši vpliv kot tisti na urejenih odlagališčih. Absurdno je dejstvo, da največje smetišče, z večinskim delom plastike, nekontrolirano širi svoj obseg v oceanu.

2.3 ''PLASTIČNI OTOK'' V TIHEM OCEANU

The Great pacific garbage patch ali Pacific trash vortex je ogromna zbirka odpadkov v Tihem oceanu. Razteza se od zahodne obale Severne Amerike do Japonske. V bistvu gre za dva otoka smeti – zahodni je lociran blizu Japonske, vzhodni pa med Havaji in Kalifornijo.

Mnogi si ob izrazu otok smeti predstavljajo plavajoče odpadke na morski gladini. V resnici so ti otoki skoraj v celoti sestavljeni iz drobnih delcev plastike, imenovane mikroplastika.

Smeti pa ne plavajo le na površju, ampak se kopičijo tudi na morskem dnu. Oceanografi in ekologi so odkrili, da okrog 70 % odpadkov potone na dno oceana. Nihče ne ve natančno, koliko odpadkov zajema The Great Pacific garbage patch. Okrog 80 % smeti pride z obale Severne Amerike in Azije. Odpadki z obal Severne Amerike potrebujejo šest let, da pridejo do otoka smeti, odpadki Azijskih držav pa približno leto dni. Ostalih 20 % odpadkov pride z ladij, ki jih odvržejo neposredno v morje. Večina teh odpadkov, okrog 705.000 ton, je ribiških mrež. V oceanu je mnogo različnih vrst odpadkov, večinski predstavnik pa je plastika, in sicer iz dveh razlogov. Prvi je ta, da je plastika poceni in zato vse bolj uporabljen material, drugi pa, da plastični produkti niso biorazgradljivi, ampak le razpadajo na manjše delce. V oceanu s pomočjo sonca ti delci razpadajo na vse manjše delce, v procesu imenovanem fotodegredacija. Večina teh delcev izvira iz plastičnih vrečk, plastenk in pokrovčkov plastenk ter plastičnih lončkov. Smeti v morju so za morsko življenje zelo nevarne. Želve, na primer, pogosto zamenjajo plastične vrečke za meduze. Albatrosi plastične delce zamenjajo za ribja jajčeca in z njimi hranijo mladiče, ki lahko poginejo zaradi podhranjenosti ali raztrganin notranjih organov. V nevarnosti pa so še posebej tjulnji in ostali morski sesalci, saj se lahko zapletejo v zavržene plastične ribiške mreže in utonejo.

Smeti v oceanu so tudi motilci prehranjevalne verige. Algam in planktonu, ki so pod smetmi, preprečujejo dostop do sončne svetlobe. Ravno alge in plankton pa so najbolj množični avtotrofi, oz. proizvajalci hrane v morskem okolju, vendar za to potrebujejo tudi sončno svetlobo. Ogroženost alg in planktona pa vpliva na celotno morsko prehranjevalno verigo. Živali, ki se hranijo z algami in planktonom, kot so ribe in želve, imajo manj hrane, njihova populacija se posledično zmanjša, torej je manj hrane tudi za velike predatorje, kot so tuna, morski psi in kiti. Sčasoma morska hrana postane manj dostopna in dražja tudi za ljudi.

Čiščenje morja pa ni tako enostavno, kot se zdi. Ogromno mikroplastike je enake velikosti, kot so drobne morske živali, zato bi mreže, narejene za zajemanje smeti, zajele tudi ta

morska bitja. Četudi bi lahko proizvedli mreže, ki bi zajemale le smeti, je velikost ocena prevelika. The national ocean and atmospheric administration's marine debris program pravi, da bi v enem letu potrebovali 67 ladij, da bi počistili manj kot en odstotek Severnega Pacifika. Znanstveniki in raziskovalci se strinjajo, da je omejitev ali prenehanje uporabe razpoložljive plastike in povišanje uporabe biorazgradljivih materialov pravi način za očiščenje otoka smeti (National geographic society, 1996).

3 PLASTENKA JE IZ PLASTIKE

Plastika je lahek, vendar trpežen material, odporen proti razkroju in zelo primeren za toplotno ali električno izolacijo. Njena prednost pa je zagotovo tudi cenovna ugodnost.

Pestrost polimerov in vsestranske možnosti, ki jih ponujajo, omogočajo izdelavo pestre množice produktov, ki prinašajo medicinske in tehnološke napredke, prihranijo energijo ter prinašajo številne družbene koristi. Posledica tega je velikanski porast plastične industrije.

Leta 1950 je bilo izdelane 0,5 milijona ton plastike, 60 let kasneje pa 260 milijonov. Samo v Evropi je v plastični industriji zaposlenih približno 1,6 milijona ljudi. Plastiko vključujejo skoraj vsi vidiki vsakdanjega življenja. Prisotna je v transportu, telekomunikacijah, oblačilih in obutvi, kot embalaža olajša transport širokega spektra hrane, pijače in ostalih dobrin.

Plastika ima velik potencial za nove načine uporabe v prihodnosti, ki bodo prinesli koristi v medicini, v proizvajanju obnovljive energije in zmanjšali porabo energije pri transportu.

Čisti plastični polimeri so redko uporabljeni sami, navadno je njihova smola zmešana z različnimi aditivi, ki izboljšajo lastnosti. Ogljik in silikon za utrditev materiala, mehčalci za upogljivost, toplotni in ultravijolični stabilizatorji, zaviralci gorenja in barvila. Mnogi izmed teh aditivov so uporabljeni v zajetnih količinah pri širokem spektru produktov (Thompson, Moore, Saal in Swan, 2009).

3.1 VRSTE PLASTIČNIH MATERIALOV IN NJIHOVA UPORABA

1. PET/PETE (polietilentereftalat): folije, plastenke za pijače, sintetična vlakna.

2. HDP/HDPE (visokogostotni polietilen): plastenke, folije, cevi za vodovod, plinovod, kanalizacijo, zaščito kablov, ohišja kemijskih aparatov, posode za kemikalije … 3. V/PVC (polivinilklorid): deli se na mehkega in trdega. Mehkega se uporablja v

medicini, elektroinštalacijah, proizvodnji kablov, proizvodnji umetnega usnja, trdega pa za proizvodnjo cevi, plošč, okenskih profilov …

4. LDPE (nizkogostotni polietilen): nakupovalne vrečke, otroške plenice, folije za tiskovino, vrečke za zamrznjeno hrano, embalaža za živila, kemikalije, farmacevtski izdelki, kozmetika, tekoča goriva …

5. PP (polipropilen): vodovodne cevi, avtomobilski deli, električni aparati, kabli, cevi, embalažna folija, embalaža za živila (margarina, jogurt), napeljave za vodo in vroč zrak, medicinski pripomočki (injekcijske brizge za enkratno uporabo, plastenke za infuzijo) …

6. PS (polistiren): embalaža za enkratno uporabo (lončki za jogurt, skuto ipd.), posoda, škatle za zdravila, ohišja za aparate …

7. Druga vrsta plastike (Omplast, b. d.).

Slika 4: Oznake plastičnih materialov 3.2 OBIČAJNA PLASTIKA JE BIOLOŠKO NERAZGRADLJIVA

Plastika, iz katere je, kot pove že ime, narejena plastenka, je neobnovljiv vir in v večini primerov naravi tuj material, ki ga ne znajo razgraditi niti mikroorganizmi, kar pomeni, da ne vstopa v naravno kroženje snovi. Večina plastike je narejena iz fosilnih goriv, ki so sicer naraven vir, saj so nastali iz mrtvih organizmov, vendar pa so fosilni viri nastajali več milijonov let, ljudje pa jih bomo izrabili v nekaj stoletjih, zato so pravzaprav neobnovljiv vir. Strokovnjaki se večinoma strinjajo, da bo fosilnih goriv nekoč preprosto zmanjkalo, zato tudi običajne plastike ne bomo mogli večno proizvajati (Kržan in Berden Zrime, 2003).

3.3 BIOPLASTIKA

Dandanes se že proizvajajo materiali, ki združujejo plastične lastnosti, omogočajo učinkovito predelavo ter uporabnost izdelkov, hkrati pa so tudi biološko razgradljivi. Razvoj teh materialov pa je nastal na osnovi razumevanja korelacij med strukturo in lastnostmi polimerov ter poznavanjem delovanja naravnih procesov. Biološka razgradnja je specifična lastnost nekaterih plastičnih materialov oz. polimerov, iz katerih so sestavljeni plastični materiali. Poteka pod vplivom živih dejavnikov, in sicer tako, da organizmi (predvsem mikroorganizmi) polimer prepoznajo kot vir organskih gradnikov (npr.: enostavni saharidi, aminokisline …) in energije. Biorazgradljivi polimeri za mikroorganizme torej predstavljajo

hrano. Polimer pod vplivom mnogo različnih encimov kemijsko reagira, pri čemer se cepi polimerna veriga, kar postopoma vodi do vse manjših molekul. Te molekule vstopajo v procese presnove, ki potekajo v notranjosti celic, ob oddajanju energije pa se pretvorijo v vodo, ogljikov dioksid, biomaso in druge osnovne produkte biološke pretvorbe. Umetni material – plastika – se torej pretvori v naravne sestavine, ki niso toksične in so tako v naravi kot tudi v živih organizmih nekaj običajnega. Dovzetnost plastike za biološko razgradnjo je odvisna izključno od kemijske strukture polimera. Ni torej pomembno, ali je polimer narejen iz obnovljivih virov (biomasa) ali neobnovljivih (fosilnih) virov, važna je le končna struktura (Kržan, 2012).

Bioplastike se med seboj močno razlikujejo, zato enotne definicije, kaj mednje uvrščamo, ni.

Uvrstimo jih lahko v dve skupini. V prvo skupino spadajo plastike iz obnovljivih virov, ki pa niso nujno razgradljive. Polietilen tereftalat (PET), iz katerega so narejene plastenke za pijače, lahko vsebujejo že 30 odstotkov obnovljivega materiala. V prihodnosti bomo lahko kupovali PET, ki bo v celoti bioosnovan, ne pa tudi biorazgradljiv. Kljub temu, da nekateri biopolimeri niso razgradljivi, je njihova sestava iz obnovljivih virov pomembna, saj nadomestijo neobnovljive fosilne vire, ki se zato počasneje izrabljajo. Druga skupina bioplastik so biorazgradljive plastike, ki niso nujno bioosnovane, so pa v celoti biološko razgradljive (Kržan in Berden Zrime, 2003).

Biorazgradljiva plastika, ki jo na trgu ponuja vse več proizvajalcev, je narejena iz mnogo različnih materialov, povečini pa spada v eno izmed naslednjih skupin (Kržan, 2012):

- plastika na osnovi škroba,

- plastika na osnovi polimlečne kisline, - plastika na osnovi polihidroksialkanoatov,

- plastika na osnovi alifatsko-aromatskih poliestrov, - plastika na osnovi celuloze,

- plastika na osnovi lignina.

Plastika pa ne vsebuje le polimerov, pač pa tudi dodatke, ki vplivajo na končno lastnost izdelka. To so lahko dodatki za stabilizacijo, lubrikanti, pigmenti, polnila idr., vendar morajo biti za biorazgradljivo plastiko biorazgradljivi tudi ti dodatki (Kržan, 2012).

3.3.1 Učinek biorazgradljive plastike

Največja prednost biorazgradljive plastike je na okoljskem področju, predvsem z vidika ravnanja z odpadno plastiko ter z usodo plastike v okolju. Kot že omenjeno, se tovrstna plastika biološko razgradi na naravne spojine, ki v okolju niso tujek. Običajna, nerazgradljiva plastika je relativno trajna in predstavlja nevarnost, predvsem za živali, lahko pa povzroča tudi nevšečnosti, kot je zamašitev odtokov in kanalizacijskega sistema. Kljub temu da se biorazgradljiva plastika v okolju veliko hitreje razgradi, pa negativnih posledic ne odpravlja v celoti, zato vseeno ne sodi v naravo. Če pa tja zaide po napaki, vseeno predstavlja manjšo nevarnost kot nerazgradljiva plastika. Biorazgradljivo plastiko je treba zbrati skupaj z biološkimi odpadki in jo obdelati po aerobni (kompostiranje) ali anaerobni poti. Kompostirna plastika pa ni prirejena domačemu, ampak industrijskemu kompostiranju, ki ima v kompostni kopici višjo temperaturo in zato hitrejšo razgradnjo. Biorazgradljivost pa težje izkoristimo, če biorazgradljive plastike ne zbiramo skupaj z organskimi odpadki in gre v obdelavo z mešanimi odpadki. V primeru, da biorazgradljiva plastika pristane na odlagališču, bo tam razpadla do ogljikovega dioksida (ali metana, ko v okolici zmanjka kisika) in biomase, vendar le-ta, zaradi izoliranosti odlagališča od narave, ne vstopi v kroženje snovi v naravi. Bolj verjetno kot to, da pristane na odlagališču pa je, da se bo znašla v frakciji, ki gre posredno ali neposredno v sežig. V tem primeru biorazgradljiva plastika nima nobene prednosti pred običajno plastiko. Kombinacija biorazgradljivosti z uporabo obnovljivega vira za pripravo biorazgradljive plastike je najboljši približek obnašanju naravnega materiala, saj plastika nastane iz naravnega obnovljivega vira in se vanj tudi povrne. Življenjski krog plastike je torej usklajen z naravnim kroženjem snovi (Kržan, 2012).

3.4 POSTOPEK RECIKLIRANJA PLASTIKE

Odpadni materiali so umazani, vsebujejo pa tudi papir, nalepke, metale, les in druge materiale, ki k plastiki ne spadajo, zato je večino odpadkov treba ročno očistiti. Sledi sortiranje materiala, ki je zelo pomembno, saj mešanje različnih materialov pomeni slabo kakovost granulatov. Sortiranje lahko poteka ročno ali strojno.

Sledi mletje. Pri tem postopku se v mlinih zdrobijo večji kosi, kot so zaboji za pijače, sodi, lončki za jogurt … Prostornina se zmanjša, material pa dobi obliko zrn. Mleti materiali so pogoj za nadaljnje delo.

Mlete materiale je treba pred končnim korakom oprati. V sodobnih obratih proces poteka popolnoma avtomatično brez kemikalij, saj je princip delovanja na mehanskem pranju. Vso tehnološko vodo iz tega procesa očistijo, da se lahko ponovno vrne v sistem pranja.

V zadnji fazi reciklaže, granuliranju, se mleti material termično obdela in filtrira. Proizvod, ki ga imenujemo granulat, nato kot repro material dobavljajo kupcem, ki proizvajajo izdelke iz plastičnih materialov (Omaplast, b. d.).

3.5 RECIKLIRANJE PLASTIKE Z EKONOMSKEGA STALIŠČA

Večina od 100 milijonov ton plastike, proizvedene vsako leto, je iz nafte, katere svetovna zaloga je že osiromašena, njena cena pa raste, zato dobava cenovno ugodnih plastičnih izdelkov verjetno ni trajnostna. Na drugi strani pa odstranjevanje plastičnih odpadkov postaja nevzdržno. Samo v Evropi je leta 2008 nastalo približno 25 milijonov ton plastičnih odpadkov. Število vsako leto narašča za približno 5 odstotkov. Podatki iz leta 2009 kažejo, da je v Evropi v najboljšem primeru recikliranih 50 odstotkov plastike (odložene v zabojnik za smeti), druga polovica pa konča na smetišču ali v sežigalnici. Smetišča se hitro polnijo, novih sežigalnic pa ne gradijo zaradi javnega odpora, velikih stroškov in slabih vplivov na okolje. Mnogi predstavniki držav so na to težavo odgovorili z izvažanjem plastičnih smeti v tujino, v države, kjer so stroški dela in energije manjši, zato sortiranje in recikliranje prineseta večji profit. Ob tej praksi je etično skrb vzbujajoč ogromen vpliv na okolje:

kontaminirana plastika ne more biti reciklirana v celoti, zaradi česar bo vseeno pristala v sežigalnici. Plastika je praviloma reciklirana, ko je cena na trgu dobičkonosna, medtem pa se lahko ustvarijo ogromne zaloge plastičnih odpadkov, ki privabljajo mrčes in bolezni. Stroški recikliranja so lahko še vedno višji od dobička od prodaje, kar je odvisno od cene nafte, zato je odpadno plastiko včasih ceneje preprosto odvreči kot ponovno uporabiti za nove materiale. To pa ne velja za PET-plastenke. Samo Veliko Britanijo stane 100 milijonov funtov letno, da se znebijo uporabljenih PET-plastenk, medtem ko bi bil ob pravilnem recikliranju in prodaji ta material lahko vreden do 27 milijonov funtov. Če je recikliranje plastike ekonomsko smiselno, zakaj torej ni več le-te reciklirane? Ni veliko izvajalcev, ki reciklirajo plastiko. Claire Wilton iz Friends of the Earth pravi, da gre za situacijo jajca in kokoši. Ker ni veliko izvajalcev, se ne splača zbirati plastike, in ker ni veliko odpadne plastike na razpolago, ni veliko izvajalcev recikliranja. Poleg tega je okrog 50 različnih tipov plastike med domačimi odpadki, sortiranje pa je predrag proces, če je proizvedena le

plastika nizke vrednosti. Da bi povečali industrijo recikliranja, se mora povečati profit. Od plastike pa je odvisno, ali bomo dosegli večji profit. PET je široko uporabljen za izdelavo plastenk, reciklira pa se lahko v nizkocenovne produkte, kot so vlakna za preproge ali embalažo, ki ne bo v stiku s hrano. Odpadki iz PET materiala so tako raznoliki, da jih ni mogoče ločiti po barvi, zato reciklirana plastika ne more biti točno takšne barve, kot jo želi naročnik. To pa njeno vrednost, v primerjavi s PET-materialom, narejenim iz primarnih sestavin, zniža za 95 odstotkov. Da bi povišali vrednost recikliranega PET, se izvaja širok razpon kemijskih procesov.

Glavni razlog, zakaj ni recikliranega več PET-materiala, je v ekonomiji in premalo zagotovljeni dobavi. Potrebna je infrastruktura in investicije, kar pa se bo zgodilo le, če bo dobavljiva dovolj velika količina in kakovost odpadkov.

Podjetje Closed Loop Recycling je razvilo manj agresivno postopek recikliranja PET, produkt pa je material, ki je primeren za stik s hrano. Po razvrščanju, čiščenju in rezanju na kosmiče so PET-koščki pripravljeni za obdelovanje z natrijevim hidroksidom, ki odstrani površinsko plast PET-kosmičev in s tem vsako kontaminacijo. Kosmiče nato obdelajo z visoko temperaturo v vrteči peči, da se zagotovi odstranitev zgornje plasti pred pranjem in pakiranjem za ponovno uporabo (Thompson, Moore, Saal in Swan, 2009).

3.6 PROIZVODNJA PLASTENKE

Polietilen tereftalat ali krajše PET je termoplastična poliestrska smola, pridobljena iz etilen glikola in tereftalne kisline. Proizvajalci ustvarijo dolge verige plastičnih molekul med procesom, ki ga imenujemo polimerizacija, temu pa dodajo še nekaj kemičnih spojin.

Pridobljen material razrežejo na majhne delce, ki jih pošljejo proizvajalcu plastenk. Tam PET-delce (lahko) spojijo z reciklirano plastiko, reducirano na kosmiče. Zaradi ponavljajočega se segrevanja reciklirani plastični delci izgubijo nekatere fizične lastnosti, zato jih lahko uporabijo največ 10 % glede na skupno maso. Če se proizvajajo barvne plastenke, v tem procesu dodajajo tudi barvila. Proces se dogaja v posebnem stroju, pri temperaturi okoli 260 °C (500 °F). Nastane skoraj tekoča masa, ki se vbrizga v kalup. V kalupih se masa strdi in oblikuje v predformo, ki po obliki spominja na epruveto z debelimi stenami. V zadnji fazi iz predforme nastane končna oblika plastenke. Predformo vstavijo v kalup iz dveh delov, katerega notranjost ima popolnoma enako obliko kot končana

plastenka. V predformo stroj potisne cev, ki dovaja vroč zrak pod visokim pritiskom, zaradi česar se predforma razširi, kolikor ji dovoljuje kalup. Plastenka mora biti čim hitreje ohlajena, da ne izgubi svoje oblike. Nekateri obrati hladijo plastenke tako, da okoli kalupov pošljejo hladno vodo ali tekoči dušik, drugi hladijo plastenko z zrakom. Če je na plastenki ostanek plastike, jo obrežejo in postopek je končan (eHow, 1999).

Polietilen tereftalat ali PET je bil razvit v štiridesetih letih prejšnjega stoletja za potrebe sintetičnih vlaken, v zgodnjih sedemdesetih letih prejšnjega stoletja pa je bila že mogoča komercialna proizvodnja PET-plastenk, ki je najpogostejša oblika uporabe PET še danes.

PET je čist, lahek in vzdržljiv material, primeren za recikliranje. Ne uporablja se le za proizvodnjo embalaže za razne pijače, pač pa tudi za izdelavo druge embalaže, npr. za kozmetično in farmacevtsko industrijo (Gastropet, b. d.).

3.7 VPLIV PLASTENK NA ZDRAVJE

Plastenke, ki so že napolnjene z vodo, so večinoma izdelane iz polietilen tereftalata (PET), plastenke, ki se prodajajo za večkratno uporabo, so večinoma iz trifana (oznaka 7), lahko pa tudi iz polietilena (HDPE ali LDPE), veliki baloni za vodo, ki jih opazimo v zdravstvenih domovih in trgovskih centrih, pa iz polikarbonata (PC, oznaka 7). Polikarbonat pa nastane s polimerizacijo bisfenola A (BPA). Že omenjeno spojino, o kateri je bilo tudi v javnosti veliko govora, je temeljito obravnavala tudi evropska komisija. V. Golja, vodja laboratorija za predmete splošne uporabe na inštitutu za varovanje zdravja, pojasnjuje, da obravnavane toksikološke študije, predstavljene Komisiji, niso dale nobenih zanesljivih dokazov o škodljivosti BPA, zato polikarbonatna plastika v Evropski uniji ni prepovedana za izdelavo materialov, namenjenih stiku z živili, razen za otroške ''stekleničke''. Pri teh je Evropska komisija uporabila previdnostno načelo zaradi občutljive otroške populacije in uporabo BPA v ta namen vseeno prepovedala. V. Golja pravi, da so različne vrste plastike za stik z živili varne pod pogojem, da se proizvajalci pri njihovi izdelavi držijo posebnih pravil. Plastika, namenjena stiku z živili, je narejena drugače kot plastika za druge namene (plastične talne obloge, plastični cvetlični lončki, izolacija žic itd.). Za izdelavo plastike, ki je namenjena stiku z živili, se uporabljajo le preverjene surovine, seznam katerih je zakonsko določen.

Izdelke preizkušajo in se tako prepričajo, da se pri določenem načinu uporabe (za določena živila, temperature, površine) iz materialov v živila ne izločajo kemikalije v koncentracijah, ki bi bile zdravju škodljive ali pa bi nesprejemljivo vplivale na okus, vonj in videz živila. V Sloveniji sproščanje snovi iz različnih materialov v stiku z živili laboratoriji izčrpno

preverjajo že desetletja, njihovi rezultati pa kažejo redke kršitve zakonov (K. Pirnat, 2011).

V medijih pa vseeno pogosto opazimo prispevke, ki dvomijo o neškodljivosti plastične embalaže.

Ključna težava je določiti tipe in količino aditivov prisotnih v plastiki, ki se kopičijo in vplivajo na žive organizme. Aditivi, ki se nanašajo na omenjeno skrb, so ftalati, BPA, bromirani zaviralci ognja in protimikrobne učinkovine. BPA in ftalati so prisotni v mnogih masovnih produktih, vključujoč medicinske naprave, prehransko embalažo, dišave, kozmetiko, igrače, računalnike in CD-je. Ftalati se lahko ločijo od plastičnega produkta, ker niso kemijsko povezani s plastično maso. Pozornost so pritegnili zaradi njihovega širokega razpona proizvodnje in množične uporabe. Ftalati in BPA so bili najdeni v vodnih okoljih, v smeteh in celo v zraku (Thompson idr., 2009).

BPA je zaradi dodajanja v plastiko eden izmed najpogostejših sintetičnih kemikalij na svetu.

Pogosta izpostavljenost sicer nizkih količin pa pripelje do nevarnih količin, zato so BPA tudi prepovedali v otroških ''stekleničkah''. Pogosta izpostavljenost BPA vodi do tveganja za koronarne in metabolične bolezni, kot sta diabetes in debelost (Afia in Masood, 2016).

Kemijsko so ftalati estri ftalne kisline in alifatskih alkoholov, imenujemo pa jih tudi plastifikatorji ali mehčala. Največji dodatek omenjenih mehčal pa je ravno v polimerih, ki se uporabljajo v živilski in prehranski industriji (folije za zavijanje živil in razna tesnila).

Bisfenol A (BPA) in ftalati se v hrano lahko izločajo s staranjem plastike (embalaže) ter ob izpostavljanju plastike višji temperaturi. Številni viri pa navajajo tudi izločanje težkih kovin iz plastike v hrano. Izsledki raziskav kažejo, da lahko visoka temperatura in mastna, vroča hrana v stiku s PVC-izdelki povzroči izvor visoke ravni ftalatne kontaminacij (Zdravstvena.info, 2015).

4 PLASTENKE V UMETNOSTI

4.1 VERONIKA RICHTEROVÁ

Veronika Richterová, Čehinja, ki ima od leta 1990 status svobodne umetnice, med drugim izdeluje tudi skulpture iz plastenk. V. Richterová se je odločila, da bo izdelala skulpturo iz plastenk, po tem, ko je ugotovila, da se z vročino preoblikujejo. Sprva je mislila, da bo to le še en njen vizualni eksperiment, ne pa, da bodo plastenke postale njena obsesija. Od leta 2004 je uporabila na tisoče plastenk in oblikovala na stotine predmetov. Razvila je mnogo specifičnih metod tehnološkega procesa oblikovanja plastenk. Iz plastenk pa ne izdeluje le skulptur. Izpod njenih rok so nastale tudi serije lestencev in luči, ogledal ter drugih dodatkov za dom (Richterová, b. d.).

Pingvini

Slika 5: ''Penguins''

Slika 6: ''Cactus colection''

Slika 7: ''Crocodile''

Slika 8: ''Mushrooms''

Slika 9: ''Sissy''

4.2 MARY ELLEN CROTEAU

Mary Ellen Croteau je umetnica, ki živi in dela v Chicagu. Trenutno ustvarja iz plastičnih odpadkov, s čimer si prizadeva pokazati, kako ogromno količino odpadkov proizvedemo potrošniki (Croteau, b. d.). Umetnica je avtoportret, ki ga je poimenovala ''Close'', naredila izključno iz zamaškov plastenk. Teh je pri tem delu uporabila preko 7.000. Poleg avtoportreta pa je naredila še nekaj drugih del iz zamaškov, med drugim sliko''Tsunami'' in serijo slik ''Eye'' (Croteau, b. d.).

Slika 10: ''Close''

Slika 11: ''Tsunami''

Slika 12: ''My eye too''

5 PLASTENKE V ARHITEKTURI

V Nigeriji so na tisoče plastenk, ki bi sicer najverjetneje končale kot smeti v okolju, spremenili v močan in presenetljivo privlačen gradbeni material. V vasi Yelwa so zgradili prvo hišo iz plastenk v Afriki. Plastenke so napolnjene s suho prstjo ali gradbenimi odpadki in zložene v vrste kot opeke. Med sabo so povezane z blatom. Nastala je trisobna hiša, odporna na strele in varna pred potresi. V Nigeriji je vsako leto v okolje odvrženih na milijone plastenk, ki ga onesnažujejo, z gradnjo te hiše pa so tovrstne odpadke koristno uporabili. Več kot 7.800 plastenk so zbrali v hotelih, restavracijah, domovih pa tudi na veleposlaništvih (Treehugger, 2011). Projekt gradnje hiše iz plastenk je bil tudi možnost za pridobitev službe med nezaposlenimi. Hiša je stala le tretjino cene običajne hiše v Afriki (How Africa, 2014).

Slika 13: Gradnja hiše iz plastenk v Nigeriji

Slika 14: Plastenke so zložene v vrste kot opeke

Slika 15: Končni videz hiše iz plastenk

Nigerija pa ni edina država z arhitekturnim projektom iz plastenk. Marsikje po svetu uporabljajo plastenke kot gradben material.

Slika 16: Preprosta hiša iz plastenk

Slika 17: Hiša iz plastenk v Boliviji

6 POHIŠTVO IZ PLASTENK

Najpogostejši materiali za izdelavo pohištva so les, steklo in plastika (običajno trda PVC plastika). Ustvarjalnost pa tudi na tem področju ne pozna meja. Iz plastenk lahko naredimo ogrodje za otoman, posteljo, gugalnik … Zamaški pa lahko služijo kot vrhnja plast pohištva, na primer stola. Z uporabo zamaškov različnih barv nastanejo čudovite barvne kombinacije.

Slika 18: Otoman z ogrodjem iz plastenk

Slika 19: Stol iz plastičnih zamaškov

Slika 20: Gugalnik iz plastenk in lesa

Slika 21: Postelja iz plastenk v hiši iz plastenk

7 PRAKTIČNI DEL

V prvem delu diplomske naloge smo predstavili plastenko od njenega nastanka do odpadnega produkta in njen vpliv na okolje. Eden izmed boljših načinov za zmanjšanje količine odpadkov je njihovo recikliranje. Pa ne le recikliranje v industrijskih obratih, recikliramo lahko tudi doma in v vzgojnih ustanovah. Prav je, da tudi v šoli spodbujamo uporabo odpadnih materialov za recikliranje, namesto da kupujemo nove in tako prispevamo k trajnostnemu razvoju.

Osnovna lastnost plastenk je vodoodpornost. So različnih oblik, barv, velikosti, volumnov.

V slovenskih trgovinah najpogosteje opazimo plastenke za pijače, kis, olje, pralne praške, mehčalce za perilo idr. Lahko so zaobljene ali kvadrataste, z ravnim ali reliefnim dnom, prozorne ali barvne, ploskev je lahko gladka ali z reliefnim vzorcem.

Odpadna plastenka nam lahko služi za ponovno uporabo v druge namene kot prvotno, tj.

brez spremembe oblike, je pa tudi odličen material za ustvarjanje najrazličnejših uporabnih in/ali dekorativnih predmetov. Lahko jo uporabimo kot material ali pripomoček pri likovnem ustvarjanju.

Dražljaji vidnega in tipnega sveta, ki nas obdaja, nas nagovarjajo z oblikami, barvami ter teksturami, pa tudi z vonjavami in zvoki ter nas vabijo, da na različne načine in z različnimi sredstvi komuniciramo z njimi. Likovno izražanje je eden od teh načinov. Likovni materiali, orodja in postopki dela – likovne tehnike – so sredstvo za likovno oblikovanje (B. Tomšič Čerkez in B. Tacar, 2010: 6).

Materiale, ki jih uporabljamo pri likovnem ustvarjanju, delimo na tradicionalne in netradicionalne. Za tradicionalne je značilno, da so namenjeni likovnemu ustvarjanju in se večinoma uporabljajo le v ta namen, za razliko od netradicionalnih, ki jih navadno uporabljamo v povsem druge namene (K. Pertot, 2014: 10).

Plastenka je torej netradicionalen material, saj je primarno embalaža za pijače in nekatera druga živila ter proizvode.

Z ustreznimi pisali (npr. alkoholni flomastri) lahko nanjo rišemo, z ustreznimi barvami slikamo (npr. akrilne barve), nanjo lahko lepimo (npr. papir ali blago), s škarjami ali tapetnim nožem jo lahko režemo, uporabimo jo lahko kot kalup oz. model pri kiparjenju, kot ogrodje za kaširanje ... Nemalo umetnikov, oblikovalcev in arhitektov iz plastenk izdeluje skulpture, pohištvo, luči, celo hiše. Dela nekaterih sem že predstavila v teoretičnem delu.

V nadaljevanju bodo predstavljene ideje za obdelavo, za katere večinoma niso potrebna posebna znanja in spretnosti. Večino idej za obdelavo, ki jih bom predstavila, lahko uporabimo pri pouku gospodinjstva, naravoslovja, likovne vzgoje, pri krožkih ali v oddelku podaljšanega bivanja (v nadaljevanju OPB), nekatere tudi v vrtcu. Vrtčevskim otrokom in mlajšim učencem lahko vzgojiteljice oz. učiteljice pomagajo pri rezanju, sami pa polepijo, pobarvajo oz. do konca oblikujejo izdelek. Izdelki imajo različne tehnike, pri vseh izdelkih pa lahko uporabimo tudi drugačno tehnike, ali jih med seboj kombiniramo, kar nam še poveča spekter možnosti obdelave.

8 PREDLAGANI NAČINI UPORABE IN OBDELAVE PLASTENKE

8.1 VAZA/PLASTENKA ZA ZALIVANJE LONČNIC

Težavnostna in vsebinska primernost: vrtec, prva in druga triadi OŠ (OPB, likovna vzgoja) Tehnika: Risanje z vodoodpornimi flomastri

Potrebujemo:

 Vodoodporne flomastre

 Plastenko Postopek:

 Na očiščeno, suho plastenko rišemo neposredno z vodoodpornimi flomastri.

 Če je potreben popravek, na vato ali vatirano palčko nanesemo nekaj acetona in izbrišemo del risbe, ki ga želimo popraviti

Namigi:

 Na plastenke lahko rišemo preprosto ali kompleksno. Zaradi oblike plastenke je risanje nanjo zahtevnejše od risanja na ravno podlago.

 Porisana plastenka nam lahko služi za zalivanje rastlin.

Slika 22: Plastenka za zalivanje lončnic

8.2 VAZA 1

Težavnostna in vsebinska primernost: vrtec, vse triade OŠ (OPB, likovna vzgoja, gospodinjstvo)

Tehnika: Slikanje z akrilnimi barvami Potrebujemo:

 Akrilne barve

 Čopiče različnih debelin

 Plastenko

 Paleto

 Zaščito za mizo

 Lonček z vodo

Postopek:

 Zaščitimo mizo.

 Pripravimo barve, lonček z vodo, čopiče in paleto, na kateri mešamo barve.

 S čopičem nanašamo barvo.

 Nanos barve je lahko prosojen ali gost. Če želimo popolnoma prekrivno barvo, je ne mešamo z vodo.

 Najprej lahko pobarvamo podlago, na katero kasneje naslikamo vzorce. Akrilne barve so prekrivne, vendar se mora prva plast, pred nanosom nove, posušiti. Če se ne, se barve med seboj zmešajo.

Namig:

 Pred slikanjem plastenko poljubno odrežemo in jo uporabimo kot okrasni lonček za lončnice.

Slika 23: Material in pripomočki za poslikano vazo

Slika 24: Vaza z motivom sončnega zahoda

Slika 25: Okrasni lonček

8.3 VAZA 2

Težavnostna in vsebinska primernost: vrtec, prva in druga triada OŠ (likovna vzgoja, gospodinjstvo, OPB)

Tehnika: Kolaž Potrebujemo:

 Različne papirje

 Revije/časopise

 Škarje

 Lepilo

 Plastenko

Postopek:

 Iz časopisov in/ali revij izrežemo podobe, ki jih bomo vključili v kolaž, v želeno obliko narežemo tudi barven papir.

 Na očiščeno plastenko lepimo izrezane kose papirja, da dobimo želeno obliko kolaža.

Namigi:

 Predhodno si lahko naredimo skico.

 Kolaž bo še bolj zanimiv, če bomo kombinirali različne materiale. Tako lahko poleg papirja uporabimo tudi blago ali folije.

 Na plastenko je zaradi njene zaobljene oblike in brazd težje lepiti večje kose papirje. Lepljenje z manjšimi koščki ali trakovi je enostavnejše.

Slika 26: Pripomočki za izdelavo kolaža

Slika 27: Lepljenje trakov na plastenko

Slika 28: ''Kolaž vaza''

8.4 VAZA 3

Težavnostna in vsebinska primernost: vrtec, prva in druga triada OŠ (OPB, likovna vzgoja, gospodinjstvo)

Tehnika: Servietna tehnika Potrebujemo:

 Plastenko

 Barvne papirnate kuhinjske serviete

 Škarje

 Lak za servietno tehniko

 Čopič

Postopek:

 Kuhinjske serviete razplastimo. Uporabili bomo vrhnji sloj.

 Izmerimo velikost, ki jo bomo potrebovali (glede na velikost plastenke) in izrežemo servieto.

 Servieto položimo na plastenko in s čopičem počasi nanašamo lak preko serviete. Lak bo pronical skozi servieto do plastenke in hkrati deloval kot lepilo.

Namigi:

 Zaradi občutljivosti serviete se ta lahko strga, zato naj bo nanašanje laka nežno.

 Če želimo večjo barvno intenzivnost uporabimo barvno plastenko.

Slika 29: Pripomočki za servietno tehniko

Slika 30: Izvajanje servietne tehnike

Slika 31: Vaza z vzorcem serviete

8.5 LONČEK ZA PISALA

Težavnostna in vsebinska primernost: vrtec (vzgojiteljice odrežejo plastenko, otroci jo okrasijo), prva in druga triada OŠ (OPB, likovna vzgoja, gospodinjstvo)

Tehnika: Lepljenje blaga in ostalih dekorativnih materialov Potrebujemo:

 Plastenko

 Škarje

 Tapetni nož

 Trak blaga

 Okrasni material

(kamenčke, perlice, bleščice …)

 Lepilo

Postopek:

 Odrežemo zgornji del plastenke. Višina odrezane plastenke naj bo nekoliko nižja od pisal, da njihov zgornji del gleda ven.

 Trak blaga izrežemo v dolžini obsega plastenke in ga nalepimo na rob, tako da lepilo na tanko nanesemo na rob plastenke in prilepimo najprej polovico (po širini) traku,

nato pa lepilo nanesemo še na notranjo stran in trak upognemo ter zalepimo še na notranji strani.

 Lonček okrasimo z ostalim okrasnim materialom.

Slika 32: Pripomočki za izdelavo lončka za pisala

Slika 33: Plastenko spremenimo v lonček

Slika 34: Lonček za pisala

8.6 SLIKA

Težavnostna in vsebinska primernost: vrtec, prva in druga triada OŠ (OPB, likovna vzgoja) Tehnika: Tisk s pečatniki (pokrovčki, ustje in dno plastenke)

Potrebujemo:

 Pokrovček plastenke

 Plastenko

 Barve (tempera, akrilne …)

 Čopič

 Papir za tisk

Postopek:

 S čopičem nanesemo barvo na pokrovček/ustje/dno plastenke in odtisnemo na papir.

 Postopek ponavljamo do želenega motiva.

Slika 35: Pripomočki za tiskanje

Slika 36: Tiskanje z ustjem plastenke

Slika 37: Preprosta slika, narejena s tehniko tiskanja

8.7 ODLITEK

Težavnostna in vsebinska primernost: vse triade OŠ (OPB, likovna vzgoja, gospodinjstvo) Tehnika: Vlivanje keramične mase v kalup

Potrebujemo:

 Zaščito za mizo

 Prah za keramično maso

 Vodo

 Lonček za pripravo keramične zmesi

 Žlico ali palčko za mešanje

 Kalup iz plastenke

 Vazelin ali olje

Postopek:

 Kalup na tanko namažemo z vazelinom ali oljem. Ta korak ni nujen, omogoča pa lažjo odstranitev odlitka iz kalupa.

 Po navodilih proizvajalca pripravimo keramično maso. Potrebovali bomo prah, vodo, žlico za mešanje in lonček.

 V namazan kalup vlijemo pripravljeno maso, ki se bo porazdelila enakomerno.

Vlivamo toliko časa, da dobimo želeno debelino oz. napolnimo kalup.

 Kalup rahlo potresemo, da morebiti zračni mehurčki pridejo na površje.

 Ko se masa strdi, odlitek pazljivo odstranimo iz kalupa.

Slika 38: Pripomočki za izdelavo odlitka

Slika 39: V kalup vlijemo maso

Slika 40: Odlitek

8.8 SVEČNIK

Vsebinska in težavnostna primernost: vrtec (odlitke pripravijo vzgojiteljice), vse triade OŠ (OPB, likovna vzgoja, gospodinjstvo)

Tehnika: Vlivanje v kalup, barvanje, lepljenje Potrebujemo:

 Vse naštete pripomočke za izdelavo odlitka

 Čajno svečko

 Barve

 Čopič

 Dekorativni material (npr. kamenčki)

 Lepilo

 Predmet za obtežitev svečke

Postopek:

 Maso pripravimo po opisanem postopku za izdelavo odlitka.

 Kalup namažemo z vazelinom ali oljem

 V kalup najprej vlijemo le toliko mase, da prekrije dno, nato na sredino postavimo čajno svečko, ki smo jo tudi namazali z vazelinom ali detergentom.

Svečko obtežimo, da ne priplava na površje.

 Nadaljujemo z vlivanjem mase, do želene debeline.

 Ko se strdi, previdno odstranimo odlitek iz kalupa in svečko iz odlitka.

 Odlitek pobarvamo in nanj prilepimo kamenčke ali drug okrasni material.

Slika 41: Izdelava svečnika

Slika 42: Odlitek za svečnik najprej pobarvamo

Slika 43: Svečnik

8.9 OKRASEK NA VRVICI

Težavnostna in vsebinska primernost: vrtec ( odlitke pripravijo vzgojiteljice), vse triade OŠ (OPB, likovna vzgoja, gospodinjstvo)

Tehnika: Vlivanje v kalup, barvanje Potrebujemo:

 Vse naštete potrebščine za izdelavo odlitka

 Ozko palčko (zobotrebec)

 Barve

 Čopič

 Vrvica/žica

Postopek:

 Pripravimo maso in jo vlijemo v kalup.

 V še tekočo maso, ki smo jo vlili v kalup iz dna plastenke, pri robu vstavimo palčko, ki smo jo predhodno namazali za lažjo odstranitev. Odlitek bo dobil luknjico, skozi katero lahko napeljemo vrvico in okrasek obesimo.

 Ko je odlitek posušen, previdno odstranimo palčko ter odlitek iz kalupa.

 Poljubno pobarvamo in okrasimo

 Napeljemo vrvico.

Slika 44: Sušenje odlitka v kalupu

Slika 45: Primer dekoracije z okraskom na vrvici

8.10 PALETA ZA MEŠANJE BARV

Težavnostna in vsebinska primernost: druga triada OŠ (OPB, likovna vzgoja) Tehnike: Lepljenje

Potrebujemo:

 Večji plastičen pokrov

 Različne zamaške plastenk

 Pištolo za vroče lepljenje Postopek:

 Pištolo za vroče lepljenje vključimo v elektriko. Ko se dovolj segreje, nanesemo lepilo na ploskev pokrovčka in ga prilepimo na plastičen pokrov.

 Paleta bo lepša, če uporabimo različne barve in oblike zamaškov.

Slika 46: Material in pripomoček za paleto

Slika 47: Paleta iz zamaškov

8.11 MOZAIK/3D-SLIKA

Težavnostna in vsebinska primernost: druga in tretja triada OŠ (OPB, likovna vzgoja) Tehnika: Sestavljanje/lepljenje

Potrebujemo:

 Zamaške

 Pištolo s silikonskim lepilom

Postopek:

 Zamaške lepimo med sabo s pištolo za vroče lepljenje v želeno obliko.

 Zamaške lahko lepimo samostojno ali na podlago.

.

Slika 48: Zamaški in pištola za vroče lepljenje

Slika 49: 3D-cvet

8.12 DARILNA ŠKATLA IZ PLASTENKE

Težavnostna in vsebinska primernost: druga triada OŠ (OPB, gospodinjstvo) Tehnika: Rezanje

Potrebujemo:

 Plastenko

 Škarje

 Tapetni nož

 Flomaster

 Darilni trak Postopek:

 Plastenko prerežemo približno čez polovico.

Zgornji del odstranimo.

 Obseg odrezane plastenke na zgornji strani razdelimo na štiri enake dele. Točke označimo s flomastrom.

 Čez označene točke zarežemo približno 5 cm navpično (odvisno od premera plastenke). Vsak zarezani del nato

odstrižemo v loku, da dobimo obliko cveta.

 V plastenko damo želeno vsebino in jo zapremo tako, da prepognemo vsak zarezani del.

 Zavežemo darilni trak oz. poljubno okrasimo darilno škatlo.

Slika 50: Material in pripomočki za darilno škatlo

iz plastenke

Slika 51: Plastenko oblikujemo v obliko cveta

Slika 52: Darilna škatla iz

8.13 KRMILNICA ZA PTICE

Težavnostna in vsebinska primernost: druga in tretja triada OŠ (OPB, naravoslovje, gospodinjstvo)

Tehnika: Rezanje Potrebujemo:

 Plastenko

 Tapetni nož

 Flomaster

 Dve leseni kuhalnici Postopek:

 Približno pet centimetrov nad dnom plastenke s flomastrom narišemo križec. Plastenko obrnemo za 180 stopinj horizontalno in vzporedno s križcem narišemo krog s premerom 2–3 centimetre.

 Plastenko obrnemo za 90 stopinj horizontalno in približno 10 centimetrov nad dnom znova narišemo križec in na drugi strani krog.

 S tapetnim nožem previdno zarežemo križca in izrežemo kroga.

 Vstavimo kuhalnici. Ročaj kuhalnice gre najprej skozi luknjo in nato skozi zarezo v obliki križca.

 V zamašek naredimo luknjo in skoznjo napeljemo vrvico. Naredimo vozel, ki mora biti večji od luknje v zamašku.

 V plastenko nasujemo semena za ptice vrvico in privijemo zamašek na krmilnico.

Slika 53: Material in pripomočki za ptičjo krmilnico

Slika 54: Kuhalnice vstavimo v zareze

Slika 55: Ptičja krmilnica

8.14 CVET IZ VRHNJEGA DELA PLASTENKE

Težavnostna in vsebinska primernost: druga triada OŠ (OPB, gospodinjstvo – darilo za Dan žena in /ali Materinski dan)

Tehnike: Rezanje, barvanje Potrebujemo:

 Plastenko oz. njen zgornji del

 Škarje

 Flomaster

 Barve (npr. akrilne)

 Čopič

 Lonček za vodo

 Paleto (lahko improvizirano) za mešanje barv

 Žico Postopek:

 Odrežemo zgornji del plastenke, zamašek pustimo.

 Obseg pri odrezanem delu plastenke razdelimo na enake dele in jih označimo s flomastrom.

 Na označenih delih zarežemo proti zamašku.

 Vsak narezani trak izrežemo v obliko cvetnega lista.

 Tako oblikovane cvetne liste upognemo nazaj in jih pobarvamo.

 Ko se barva posuši, okoli zamaška ovijemo žico, ki služi kot steblo.

Slika 56: Material in pripomočki za izdelavo cveta iz vrhnjega dela

plastenke

Slika 57: Na označenih delih zarežemo do pokrovčka

Slika 58: Plastičen cvet