Odlaganje odpadkov

Odlagališča negativno vplivajo na celoten ekosistem – tla, vodo (predvsem podtalnico) in tudi ozračje. Obseg negativnega vpliva pa je odvisen od lastnosti odloženih odpadkov, tehnične opremljenosti odlagališč, v veliki meri pa tudi od lokacije odlagališča. V Sloveniji je v komunalnih odpadkih previsok predvsem delež biološko razgradljivih odpadkov, kar za okolje predstavlja veliko obremenitev. Biološko razgradljive sestavine se na odlagališču razkrajajo pod anaerobnimi pogoji, pri čemer nastaja deponijski plin, ki je sestavljen iz metana in ogljikovega dioksida (Ministrstvo za okolje in prostor, b. d.).

Odpadki pa se vse prepogosto namesto na urejenih odpadih ali v postopku reciklaže znajdejo v naravi. Ne samo, da tja ne spadajo z estetskega vidika, na okolje imajo še veliko slabši vpliv kot tisti na urejenih odlagališčih. Absurdno je dejstvo, da največje smetišče, z večinskim delom plastike, nekontrolirano širi svoj obseg v oceanu.

2.3 ''PLASTIČNI OTOK'' V TIHEM OCEANU

The Great pacific garbage patch ali Pacific trash vortex je ogromna zbirka odpadkov v Tihem oceanu. Razteza se od zahodne obale Severne Amerike do Japonske. V bistvu gre za dva otoka smeti – zahodni je lociran blizu Japonske, vzhodni pa med Havaji in Kalifornijo.

Mnogi si ob izrazu otok smeti predstavljajo plavajoče odpadke na morski gladini. V resnici so ti otoki skoraj v celoti sestavljeni iz drobnih delcev plastike, imenovane mikroplastika.

Smeti pa ne plavajo le na površju, ampak se kopičijo tudi na morskem dnu. Oceanografi in ekologi so odkrili, da okrog 70 % odpadkov potone na dno oceana. Nihče ne ve natančno, koliko odpadkov zajema The Great Pacific garbage patch. Okrog 80 % smeti pride z obale Severne Amerike in Azije. Odpadki z obal Severne Amerike potrebujejo šest let, da pridejo do otoka smeti, odpadki Azijskih držav pa približno leto dni. Ostalih 20 % odpadkov pride z ladij, ki jih odvržejo neposredno v morje. Večina teh odpadkov, okrog 705.000 ton, je ribiških mrež. V oceanu je mnogo različnih vrst odpadkov, večinski predstavnik pa je plastika, in sicer iz dveh razlogov. Prvi je ta, da je plastika poceni in zato vse bolj uporabljen material, drugi pa, da plastični produkti niso biorazgradljivi, ampak le razpadajo na manjše delce. V oceanu s pomočjo sonca ti delci razpadajo na vse manjše delce, v procesu imenovanem fotodegredacija. Večina teh delcev izvira iz plastičnih vrečk, plastenk in pokrovčkov plastenk ter plastičnih lončkov. Smeti v morju so za morsko življenje zelo nevarne. Želve, na primer, pogosto zamenjajo plastične vrečke za meduze. Albatrosi plastične delce zamenjajo za ribja jajčeca in z njimi hranijo mladiče, ki lahko poginejo zaradi podhranjenosti ali raztrganin notranjih organov. V nevarnosti pa so še posebej tjulnji in ostali morski sesalci, saj se lahko zapletejo v zavržene plastične ribiške mreže in utonejo.

Smeti v oceanu so tudi motilci prehranjevalne verige. Algam in planktonu, ki so pod smetmi, preprečujejo dostop do sončne svetlobe. Ravno alge in plankton pa so najbolj množični avtotrofi, oz. proizvajalci hrane v morskem okolju, vendar za to potrebujejo tudi sončno svetlobo. Ogroženost alg in planktona pa vpliva na celotno morsko prehranjevalno verigo. Živali, ki se hranijo z algami in planktonom, kot so ribe in želve, imajo manj hrane, njihova populacija se posledično zmanjša, torej je manj hrane tudi za velike predatorje, kot so tuna, morski psi in kiti. Sčasoma morska hrana postane manj dostopna in dražja tudi za ljudi.

Čiščenje morja pa ni tako enostavno, kot se zdi. Ogromno mikroplastike je enake velikosti, kot so drobne morske živali, zato bi mreže, narejene za zajemanje smeti, zajele tudi ta

morska bitja. Četudi bi lahko proizvedli mreže, ki bi zajemale le smeti, je velikost ocena prevelika. The national ocean and atmospheric administration's marine debris program pravi, da bi v enem letu potrebovali 67 ladij, da bi počistili manj kot en odstotek Severnega Pacifika. Znanstveniki in raziskovalci se strinjajo, da je omejitev ali prenehanje uporabe razpoložljive plastike in povišanje uporabe biorazgradljivih materialov pravi način za očiščenje otoka smeti (National geographic society, 1996).

3 PLASTENKA JE IZ PLASTIKE

Plastika je lahek, vendar trpežen material, odporen proti razkroju in zelo primeren za toplotno ali električno izolacijo. Njena prednost pa je zagotovo tudi cenovna ugodnost.

Pestrost polimerov in vsestranske možnosti, ki jih ponujajo, omogočajo izdelavo pestre množice produktov, ki prinašajo medicinske in tehnološke napredke, prihranijo energijo ter prinašajo številne družbene koristi. Posledica tega je velikanski porast plastične industrije.

Leta 1950 je bilo izdelane 0,5 milijona ton plastike, 60 let kasneje pa 260 milijonov. Samo v Evropi je v plastični industriji zaposlenih približno 1,6 milijona ljudi. Plastiko vključujejo skoraj vsi vidiki vsakdanjega življenja. Prisotna je v transportu, telekomunikacijah, oblačilih in obutvi, kot embalaža olajša transport širokega spektra hrane, pijače in ostalih dobrin.

Plastika ima velik potencial za nove načine uporabe v prihodnosti, ki bodo prinesli koristi v medicini, v proizvajanju obnovljive energije in zmanjšali porabo energije pri transportu.

Čisti plastični polimeri so redko uporabljeni sami, navadno je njihova smola zmešana z različnimi aditivi, ki izboljšajo lastnosti. Ogljik in silikon za utrditev materiala, mehčalci za upogljivost, toplotni in ultravijolični stabilizatorji, zaviralci gorenja in barvila. Mnogi izmed teh aditivov so uporabljeni v zajetnih količinah pri širokem spektru produktov (Thompson, Moore, Saal in Swan, 2009).

3.1 VRSTE PLASTIČNIH MATERIALOV IN NJIHOVA UPORABA

1. PET/PETE (polietilentereftalat): folije, plastenke za pijače, sintetična vlakna.

2. HDP/HDPE (visokogostotni polietilen): plastenke, folije, cevi za vodovod, plinovod, kanalizacijo, zaščito kablov, ohišja kemijskih aparatov, posode za kemikalije … 3. V/PVC (polivinilklorid): deli se na mehkega in trdega. Mehkega se uporablja v

medicini, elektroinštalacijah, proizvodnji kablov, proizvodnji umetnega usnja, trdega pa za proizvodnjo cevi, plošč, okenskih profilov …

4. LDPE (nizkogostotni polietilen): nakupovalne vrečke, otroške plenice, folije za tiskovino, vrečke za zamrznjeno hrano, embalaža za živila, kemikalije, farmacevtski izdelki, kozmetika, tekoča goriva …

5. PP (polipropilen): vodovodne cevi, avtomobilski deli, električni aparati, kabli, cevi, embalažna folija, embalaža za živila (margarina, jogurt), napeljave za vodo in vroč zrak, medicinski pripomočki (injekcijske brizge za enkratno uporabo, plastenke za infuzijo) …

6. PS (polistiren): embalaža za enkratno uporabo (lončki za jogurt, skuto ipd.), posoda, škatle za zdravila, ohišja za aparate …

7. Druga vrsta plastike (Omplast, b. d.).

Slika 4: Oznake plastičnih materialov 3.2 OBIČAJNA PLASTIKA JE BIOLOŠKO NERAZGRADLJIVA

Plastika, iz katere je, kot pove že ime, narejena plastenka, je neobnovljiv vir in v večini primerov naravi tuj material, ki ga ne znajo razgraditi niti mikroorganizmi, kar pomeni, da ne vstopa v naravno kroženje snovi. Večina plastike je narejena iz fosilnih goriv, ki so sicer naraven vir, saj so nastali iz mrtvih organizmov, vendar pa so fosilni viri nastajali več milijonov let, ljudje pa jih bomo izrabili v nekaj stoletjih, zato so pravzaprav neobnovljiv vir. Strokovnjaki se večinoma strinjajo, da bo fosilnih goriv nekoč preprosto zmanjkalo, zato tudi običajne plastike ne bomo mogli večno proizvajati (Kržan in Berden Zrime, 2003).

3.3 BIOPLASTIKA

Dandanes se že proizvajajo materiali, ki združujejo plastične lastnosti, omogočajo učinkovito predelavo ter uporabnost izdelkov, hkrati pa so tudi biološko razgradljivi. Razvoj teh materialov pa je nastal na osnovi razumevanja korelacij med strukturo in lastnostmi polimerov ter poznavanjem delovanja naravnih procesov. Biološka razgradnja je specifična lastnost nekaterih plastičnih materialov oz. polimerov, iz katerih so sestavljeni plastični materiali. Poteka pod vplivom živih dejavnikov, in sicer tako, da organizmi (predvsem mikroorganizmi) polimer prepoznajo kot vir organskih gradnikov (npr.: enostavni saharidi, aminokisline …) in energije. Biorazgradljivi polimeri za mikroorganizme torej predstavljajo

hrano. Polimer pod vplivom mnogo različnih encimov kemijsko reagira, pri čemer se cepi polimerna veriga, kar postopoma vodi do vse manjših molekul. Te molekule vstopajo v procese presnove, ki potekajo v notranjosti celic, ob oddajanju energije pa se pretvorijo v vodo, ogljikov dioksid, biomaso in druge osnovne produkte biološke pretvorbe. Umetni material – plastika – se torej pretvori v naravne sestavine, ki niso toksične in so tako v naravi kot tudi v živih organizmih nekaj običajnega. Dovzetnost plastike za biološko razgradnjo je odvisna izključno od kemijske strukture polimera. Ni torej pomembno, ali je polimer narejen iz obnovljivih virov (biomasa) ali neobnovljivih (fosilnih) virov, važna je le končna struktura (Kržan, 2012).

Bioplastike se med seboj močno razlikujejo, zato enotne definicije, kaj mednje uvrščamo, ni.

Uvrstimo jih lahko v dve skupini. V prvo skupino spadajo plastike iz obnovljivih virov, ki pa niso nujno razgradljive. Polietilen tereftalat (PET), iz katerega so narejene plastenke za pijače, lahko vsebujejo že 30 odstotkov obnovljivega materiala. V prihodnosti bomo lahko kupovali PET, ki bo v celoti bioosnovan, ne pa tudi biorazgradljiv. Kljub temu, da nekateri biopolimeri niso razgradljivi, je njihova sestava iz obnovljivih virov pomembna, saj nadomestijo neobnovljive fosilne vire, ki se zato počasneje izrabljajo. Druga skupina bioplastik so biorazgradljive plastike, ki niso nujno bioosnovane, so pa v celoti biološko razgradljive (Kržan in Berden Zrime, 2003).

Biorazgradljiva plastika, ki jo na trgu ponuja vse več proizvajalcev, je narejena iz mnogo različnih materialov, povečini pa spada v eno izmed naslednjih skupin (Kržan, 2012):

- plastika na osnovi škroba,

- plastika na osnovi polimlečne kisline, - plastika na osnovi polihidroksialkanoatov,

- plastika na osnovi alifatsko-aromatskih poliestrov, - plastika na osnovi celuloze,

- plastika na osnovi lignina.

Plastika pa ne vsebuje le polimerov, pač pa tudi dodatke, ki vplivajo na končno lastnost izdelka. To so lahko dodatki za stabilizacijo, lubrikanti, pigmenti, polnila idr., vendar morajo biti za biorazgradljivo plastiko biorazgradljivi tudi ti dodatki (Kržan, 2012).

3.3.1 Učinek biorazgradljive plastike

Največja prednost biorazgradljive plastike je na okoljskem področju, predvsem z vidika ravnanja z odpadno plastiko ter z usodo plastike v okolju. Kot že omenjeno, se tovrstna plastika biološko razgradi na naravne spojine, ki v okolju niso tujek. Običajna, nerazgradljiva plastika je relativno trajna in predstavlja nevarnost, predvsem za živali, lahko pa povzroča tudi nevšečnosti, kot je zamašitev odtokov in kanalizacijskega sistema. Kljub temu da se biorazgradljiva plastika v okolju veliko hitreje razgradi, pa negativnih posledic ne odpravlja v celoti, zato vseeno ne sodi v naravo. Če pa tja zaide po napaki, vseeno predstavlja manjšo nevarnost kot nerazgradljiva plastika. Biorazgradljivo plastiko je treba zbrati skupaj z biološkimi odpadki in jo obdelati po aerobni (kompostiranje) ali anaerobni poti. Kompostirna plastika pa ni prirejena domačemu, ampak industrijskemu kompostiranju, ki ima v kompostni kopici višjo temperaturo in zato hitrejšo razgradnjo. Biorazgradljivost pa težje izkoristimo, če biorazgradljive plastike ne zbiramo skupaj z organskimi odpadki in gre v obdelavo z mešanimi odpadki. V primeru, da biorazgradljiva plastika pristane na odlagališču, bo tam razpadla do ogljikovega dioksida (ali metana, ko v okolici zmanjka kisika) in biomase, vendar le-ta, zaradi izoliranosti odlagališča od narave, ne vstopi v kroženje snovi v naravi. Bolj verjetno kot to, da pristane na odlagališču pa je, da se bo znašla v frakciji, ki gre posredno ali neposredno v sežig. V tem primeru biorazgradljiva plastika nima nobene prednosti pred običajno plastiko. Kombinacija biorazgradljivosti z uporabo obnovljivega vira za pripravo biorazgradljive plastike je najboljši približek obnašanju naravnega materiala, saj plastika nastane iz naravnega obnovljivega vira in se vanj tudi sortiranje materiala, ki je zelo pomembno, saj mešanje različnih materialov pomeni slabo kakovost granulatov. Sortiranje lahko poteka ročno ali strojno.

Sledi mletje. Pri tem postopku se v mlinih zdrobijo večji kosi, kot so zaboji za pijače, sodi, lončki za jogurt … Prostornina se zmanjša, material pa dobi obliko zrn. Mleti materiali so pogoj za nadaljnje delo.

Mlete materiale je treba pred končnim korakom oprati. V sodobnih obratih proces poteka popolnoma avtomatično brez kemikalij, saj je princip delovanja na mehanskem pranju. Vso tehnološko vodo iz tega procesa očistijo, da se lahko ponovno vrne v sistem pranja.

V zadnji fazi reciklaže, granuliranju, se mleti material termično obdela in filtrira. Proizvod, ki ga imenujemo granulat, nato kot repro material dobavljajo kupcem, ki proizvajajo izdelke iz plastičnih materialov (Omaplast, b. d.).

3.5 RECIKLIRANJE PLASTIKE Z EKONOMSKEGA STALIŠČA

Večina od 100 milijonov ton plastike, proizvedene vsako leto, je iz nafte, katere svetovna zaloga je že osiromašena, njena cena pa raste, zato dobava cenovno ugodnih plastičnih izdelkov verjetno ni trajnostna. Na drugi strani pa odstranjevanje plastičnih odpadkov postaja nevzdržno. Samo v Evropi je leta 2008 nastalo približno 25 milijonov ton plastičnih odpadkov. Število vsako leto narašča za približno 5 odstotkov. Podatki iz leta 2009 kažejo, da je v Evropi v najboljšem primeru recikliranih 50 odstotkov plastike (odložene v zabojnik za smeti), druga polovica pa konča na smetišču ali v sežigalnici. Smetišča se hitro polnijo, novih sežigalnic pa ne gradijo zaradi javnega odpora, velikih stroškov in slabih vplivov na okolje. Mnogi predstavniki držav so na to težavo odgovorili z izvažanjem plastičnih smeti v tujino, v države, kjer so stroški dela in energije manjši, zato sortiranje in recikliranje prineseta večji profit. Ob tej praksi je etično skrb vzbujajoč ogromen vpliv na okolje:

kontaminirana plastika ne more biti reciklirana v celoti, zaradi česar bo vseeno pristala v sežigalnici. Plastika je praviloma reciklirana, ko je cena na trgu dobičkonosna, medtem pa se lahko ustvarijo ogromne zaloge plastičnih odpadkov, ki privabljajo mrčes in bolezni. Stroški recikliranja so lahko še vedno višji od dobička od prodaje, kar je odvisno od cene nafte, zato je odpadno plastiko včasih ceneje preprosto odvreči kot ponovno uporabiti za nove materiale. To pa ne velja za PET-plastenke. Samo Veliko Britanijo stane 100 milijonov funtov letno, da se znebijo uporabljenih PET-plastenk, medtem ko bi bil ob pravilnem recikliranju in prodaji ta material lahko vreden do 27 milijonov funtov. Če je recikliranje plastike ekonomsko smiselno, zakaj torej ni več le-te reciklirane? Ni veliko izvajalcev, ki reciklirajo plastiko. Claire Wilton iz Friends of the Earth pravi, da gre za situacijo jajca in kokoši. Ker ni veliko izvajalcev, se ne splača zbirati plastike, in ker ni veliko odpadne plastike na razpolago, ni veliko izvajalcev recikliranja. Poleg tega je okrog 50 različnih tipov plastike med domačimi odpadki, sortiranje pa je predrag proces, če je proizvedena le

plastika nizke vrednosti. Da bi povečali industrijo recikliranja, se mora povečati profit. Od plastike pa je odvisno, ali bomo dosegli večji profit. PET je široko uporabljen za izdelavo plastenk, reciklira pa se lahko v nizkocenovne produkte, kot so vlakna za preproge ali embalažo, ki ne bo v stiku s hrano. Odpadki iz PET materiala so tako raznoliki, da jih ni mogoče ločiti po barvi, zato reciklirana plastika ne more biti točno takšne barve, kot jo želi naročnik. To pa njeno vrednost, v primerjavi s PET-materialom, narejenim iz primarnih sestavin, zniža za 95 odstotkov. Da bi povišali vrednost recikliranega PET, se izvaja širok razpon kemijskih procesov.

Glavni razlog, zakaj ni recikliranega več PET-materiala, je v ekonomiji in premalo zagotovljeni dobavi. Potrebna je infrastruktura in investicije, kar pa se bo zgodilo le, če bo dobavljiva dovolj velika količina in kakovost odpadkov.

Podjetje Closed Loop Recycling je razvilo manj agresivno postopek recikliranja PET, produkt pa je material, ki je primeren za stik s hrano. Po razvrščanju, čiščenju in rezanju na kosmiče so PET-koščki pripravljeni za obdelovanje z natrijevim hidroksidom, ki odstrani površinsko plast PET-kosmičev in s tem vsako kontaminacijo. Kosmiče nato obdelajo z visoko temperaturo v vrteči peči, da se zagotovi odstranitev zgornje plasti pred pranjem in pakiranjem za ponovno uporabo (Thompson, Moore, Saal in Swan, 2009).

3.6 PROIZVODNJA PLASTENKE

Polietilen tereftalat ali krajše PET je termoplastična poliestrska smola, pridobljena iz etilen glikola in tereftalne kisline. Proizvajalci ustvarijo dolge verige plastičnih molekul med procesom, ki ga imenujemo polimerizacija, temu pa dodajo še nekaj kemičnih spojin.

Pridobljen material razrežejo na majhne delce, ki jih pošljejo proizvajalcu plastenk. Tam PET-delce (lahko) spojijo z reciklirano plastiko, reducirano na kosmiče. Zaradi ponavljajočega se segrevanja reciklirani plastični delci izgubijo nekatere fizične lastnosti, zato jih lahko uporabijo največ 10 % glede na skupno maso. Če se proizvajajo barvne plastenke, v tem procesu dodajajo tudi barvila. Proces se dogaja v posebnem stroju, pri temperaturi okoli 260 °C (500 °F). Nastane skoraj tekoča masa, ki se vbrizga v kalup. V kalupih se masa strdi in oblikuje v predformo, ki po obliki spominja na epruveto z debelimi stenami. V zadnji fazi iz predforme nastane končna oblika plastenke. Predformo vstavijo v kalup iz dveh delov, katerega notranjost ima popolnoma enako obliko kot končana

plastenka. V predformo stroj potisne cev, ki dovaja vroč zrak pod visokim pritiskom, zaradi česar se predforma razširi, kolikor ji dovoljuje kalup. Plastenka mora biti čim hitreje ohlajena, da ne izgubi svoje oblike. Nekateri obrati hladijo plastenke tako, da okoli kalupov pošljejo hladno vodo ali tekoči dušik, drugi hladijo plastenko z zrakom. Če je na plastenki ostanek plastike, jo obrežejo in postopek je končan (eHow, 1999).

Polietilen tereftalat ali PET je bil razvit v štiridesetih letih prejšnjega stoletja za potrebe sintetičnih vlaken, v zgodnjih sedemdesetih letih prejšnjega stoletja pa je bila že mogoča komercialna proizvodnja PET-plastenk, ki je najpogostejša oblika uporabe PET še danes.

PET je čist, lahek in vzdržljiv material, primeren za recikliranje. Ne uporablja se le za proizvodnjo embalaže za razne pijače, pač pa tudi za izdelavo druge embalaže, npr. za kozmetično in farmacevtsko industrijo (Gastropet, b. d.).

3.7 VPLIV PLASTENK NA ZDRAVJE

Plastenke, ki so že napolnjene z vodo, so večinoma izdelane iz polietilen tereftalata (PET), plastenke, ki se prodajajo za večkratno uporabo, so večinoma iz trifana (oznaka 7), lahko pa tudi iz polietilena (HDPE ali LDPE), veliki baloni za vodo, ki jih opazimo v zdravstvenih domovih in trgovskih centrih, pa iz polikarbonata (PC, oznaka 7). Polikarbonat pa nastane s polimerizacijo bisfenola A (BPA). Že omenjeno spojino, o kateri je bilo tudi v javnosti veliko govora, je temeljito obravnavala tudi evropska komisija. V. Golja, vodja laboratorija za predmete splošne uporabe na inštitutu za varovanje zdravja, pojasnjuje, da obravnavane toksikološke študije, predstavljene Komisiji, niso dale nobenih zanesljivih dokazov o škodljivosti BPA, zato polikarbonatna plastika v Evropski uniji ni prepovedana za izdelavo materialov, namenjenih stiku z živili, razen za otroške ''stekleničke''. Pri teh je Evropska komisija uporabila previdnostno načelo zaradi občutljive otroške populacije in uporabo BPA v ta namen vseeno prepovedala. V. Golja pravi, da so različne vrste plastike za stik z živili varne pod pogojem, da se proizvajalci pri njihovi izdelavi držijo posebnih pravil. Plastika, namenjena stiku z živili, je narejena drugače kot plastika za druge namene (plastične talne obloge, plastični cvetlični lončki, izolacija žic itd.). Za izdelavo plastike, ki je namenjena stiku z živili, se uporabljajo le preverjene surovine, seznam katerih je zakonsko določen.

Izdelke preizkušajo in se tako prepričajo, da se pri določenem načinu uporabe (za določena živila, temperature, površine) iz materialov v živila ne izločajo kemikalije v koncentracijah, ki bi bile zdravju škodljive ali pa bi nesprejemljivo vplivale na okus, vonj in videz živila. V Sloveniji sproščanje snovi iz različnih materialov v stiku z živili laboratoriji izčrpno

preverjajo že desetletja, njihovi rezultati pa kažejo redke kršitve zakonov (K. Pirnat, 2011).

V medijih pa vseeno pogosto opazimo prispevke, ki dvomijo o neškodljivosti plastične embalaže.

Ključna težava je določiti tipe in količino aditivov prisotnih v plastiki, ki se kopičijo in vplivajo na žive organizme. Aditivi, ki se nanašajo na omenjeno skrb, so ftalati, BPA,

Ključna težava je določiti tipe in količino aditivov prisotnih v plastiki, ki se kopičijo in vplivajo na žive organizme. Aditivi, ki se nanašajo na omenjeno skrb, so ftalati, BPA,