UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA

UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA

DIPLOMSKA NALOGA

PETRA MITAR

UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA

Študijski program: Predšolska vzgoja

Spodbujanje participacije in u č enje

sodelovanja predšolskih otrok pri nastajanju gledališke predstave

DIPLOMSKA NALOGA

Mentorica: doc. dr. Nada Turnšek Kandidatka: Petra Mitar

Ljubljana, september 2016

ZAHVALA

Zahvaljujem se mentorici, doc. dr. Nadi Turnšek, za ves trud, strokovne nasvete in usmeritve ter za odzivnost pri nastajanju diplomske naloge.

Hvala vodstvu Vrtca Šentvid, ki mi je omogočilo izvedbo praktičnega dela. Posebej hvala sodelavki Špeli za pomoč pri izvajanju projekta.

Hvaležna sem otrokom skupine Žabice in njihovim staršem za zaupanje in sodelovanje.

Zahvala gre tudi vsem mojim domačim, ki so me med študijem podpirali, spodbujali, stali ob strani in verjeli vame.

POVZETEK

V diplomski nalogi sem predstavila ključne značilnosti participacije otrok v vzgojnem procesu in analizirala dokumente predšolske vzgoje, ali je participacija kje omenjena ter pregledala zakonsko podlago participacije v Konvenciji o otrokovih pravicah.

Osredotočila sem se na aktivno učenje in dejavno državljanstvo skozi kateri se uresničuje participacija otrok v sodobnem pedagoškem konceptu Reggio Emilia.

Nadalje sem preučila projektni pristop in reševanje problemov odprtega tipa kot strategijo spodbujanja participacije. Pregledala sem raziskave o stališčih vzgojiteljic v slovenskih vrtcih do participacije otrok. V teoretičnem delu sem poudarila tudi pomen socialnega učenja in sodelovanja pri projektnem delu. Kot primer reševanja problemov odprtega tipa sem v empiričnem delu diplomske naloge predstavila in evalvirala projekt Nastajanje gledališke predstave Bi se gnetli na tej metli? Pri projektu je sodelovalo 19 predšolskih otrok starih 5−6 let. V zaključku diplomske naloge sem potrdila, da je projekt zagotovil dovolj priložnosti za participacijo otrok, kar se razbere iz dejavnosti in evalvacij projekta. Ugotovila sem tudi, da je dramatizacija pozitivno vplivala na socialne odnose, sodelovanje in dogovarjanje otrok med seboj.

Klju č ne besede:

ABSTRACT

In this diploma thesis I presented the key features of the participation of children in the educational process. I analyzed documents of preschool education to see if participation is mentioned anywhere and reviewed the legal basis of participation in the Convention on the Rights of the Child. I focused on active learning and active citizenship through which children's participation is realized in the modern pedagogical concept of Reggio Emilia. Furthermore, I studied the project based approach and solving open-ended problems as strategies to promote participation. I overviewed researches about views of teachers in the Slovenian kindergartens about children's participation. In the theoretical part of thesis, I emphasized the importance of social learning and cooperation in project work. In the empirical part of the thesis I presented and evaluated the project: making of theater play ‘Room on the broom?’

as an example of solving open-ended problems. The project has involved 19 preschool children aged 5−6 years. In conclusion of my thesis I have confirmed that the project provided lots of opportunities for children to participate, which is evident from the activities and the evaluation of the project. I also noted that dramatization had positive impact on social relations, cooperation and coordination between children themselves.

Key words:

KAZALO

UVOD ... 1

I. TEORETIČNI DEL ... 2

1. OPREDELITEV POJMA PARTICIPACIJE ... 2

2. ZAKONSKE PODLAGE PARTICIPACIJE IN DOKUMENTI PREDŠOLSKE VZGOJE . 3 2.1 Konvencija o otrokovih pravicah ... 3

2.2 Bela knjiga o vzgoji in izobraževanju ... 3

2.3 Kurikulum za vrtce ... 4

3. PARTICIPACIJA OTROK V PEDAGOŠKEM KONCEPTU REGGIO EMILIA ... 5

3.1 Aktivno učenje ... 6

3.2 Dejavno državljanstvo ... 6

4. RAZISKAVE PARTICIPACIJE V SLOVENSKIH VRTCIH ... 7

5. SOCIALNO UČENJE IN UČENJE SODELOVANJA... 8

5.1 Socialne igre ... 9

6. PROJEKTNI PRISTOP ... 10

6.1 Reševaje problemov odprtega tipa ... 10

II. EMPIRIČNI DEL ... 12

7. OPREDELITEV PROBLEMA ... 12

7.1 Cilji diplomske naloge ... 13

7.2 Raziskovalna vprašanja ... 13

8. RAZISKOVALNA METODA ... 13

8.1 Vzorec ... 13

8.2 Zbiranje in obdelava podatkov ... 13

9. IZVEDBA PROJEKTA ... 14

9.1 Dejavnosti v prvem tednu ... 14

9.2 Dejavnosti v drugem tednu... 18

9.3 Dejavnosti v tretjem tednu ... 20

9.4 Dejavnosti v četrtem tednu ... 24

9.5 Dejavnosti v petem tednu ... 26

9.6 Dejavnosti v šestem tednu ... 29

9.7 Dejavnosti v sedmem tednu ... 31

9.8 Dejavnosti v osmem tednu ... 32

LITERATURA ... 35

KAZALO SLIK

Slika 1: Ustvarjanje lutkovne predstave ... 17

Slika 2: Otrok ponazarja gibanje žabe ... 21

Slika 3: Zrcaljenje ... 22

Slika 4: Slepe miši ... 23

Slika 5: Šivanje kostuma ... 27

Slika 6: Izdelovanje kostuma za žabo ... 27

Slika 7: Prevelika veja ... 29

Slika 8: Igra z elastičnim blagom ... 30

Slika 9: Utrinek s predstave ... 32

Slika 10: Igralci se priklonijo ... 33

UVOD

Osrednja tema diplomske naloge je participacija otrok v vrtcu. S pojmom participacije sem se prvič srečala v času študija in kasneje svoje znanje nadgradila kot udeleženka projekta Profesionalno usposabljanje strokovnih delavcev za izvajanje pedagoških načel koncepta Reggio Emilia na področju predšolske vzgoje v letih 2008−2013. Pri svojem delu v vrtcu mi participacija večkrat predstavlja izziv, kako v čim večji meri otrokom zagotoviti možnost soodločanja o življenju v vrtcu in o stvareh, ki zadevajo njih same.

V teoretičnem delu želim opredeliti osnovne koncepte participacije. V dokumentih predšolske vzgoje analizirati, ali je participacija kje omenjena in kakšna je zakonska podlaga le-te v Konvenciji o otrokovih pravicah. V osrednjem delu se bom osredotočila na participacijo v sodobnem pedagoškem konceptu Reggio Emilia, ki jo uresničuje skozi aktivno učenje in dejavno državljanstvo. Pregledala bom kaj so pokazale raziskave področja participacije v slovenskih vrtcih in kakšna so stališča vzgojiteljic. Nadalje bom preučila projektni pristop in reševanje problemov odprtega tipa kot strategijo spodbujanja participacije. V diplomi se bom osredotočila tudi na socialno učenje in sodelovanje, ki vpliva na dinamiko skupine pri nastajanju projekta za skupni cilj.

Kot primer dobre prakse bom v empiričnem delu predstavila rezultate projekta Nastajanje gledališke predstave Bi se gnetli na tej metli?, pri katerem sem izbrala reševanje problemov odprtega tipa, kot vrsto raziskave za spodbujanje otrokove participacije in socialnega učenja. Upoštevajoč pobude in predloge otrok, bomo skupaj naredili načrt, kaj vse potrebujemo za predstavo. Izbrali bomo pravljico, si razdelili vloge, izdelali kostume in pripravili sceno. Skozi gibalne dejavnosti bomo raziskovali gibanje posamezne živali, ki igra v predstavi. Preko socialnih iger bomo skušali doseči višjo raven socialnih kompetenc in izboljšati kakovost medvrstniških odnosov. Z deskriptivno analizo bom poskušala odgovoriti tudi na zastavljena raziskovalna vprašanja. Pri evalvaciji se bom osredotočila na socialne odnose, sodelovanje in dogovarjanje otrok med seboj in ugotavljala prisotnost participacije otrok v posameznih dejavnostih.

I. TEORETI Č NI DEL

1. OPREDELITEV POJMA PARTICIPACIJE

Izraz participacija izvira iz latinske besede participare, kar pomeni ‛udeležba’ (Snoj, 2003). V slovarju slovenskega knjižnega jezika je participacija opredeljena kot udeležba, sodelovanje (SSKJ, 1994).

Koncept participacije otrok Turnšek (2007, v Batistič Zorec 2010: 71) razlaga kot udeležbo v načrtovanju vsakodnevnih aktivnosti, vključenost in pripadnost skupini ter sodelovanje pri reševanju problemov. Vključuje odločanje o stvareh, ki vplivajo na življenje posameznika v instituciji, vplivanje in sodelovanje z odraslimi pri spreminjanju sveta.

Sheridan in Pramling Samuelsson (2001: 189) pravita, da je ključno za participacijo v vrtcu, da otroke vključimo v odločanje, jim prisluhnemo, z njimi komuniciramo, jim postavljamo vprašanja, zato da ob tem razvijajo svoje sposobnosti in željo po tem, da zagovarjajo svoje mnenje ter občutijo, da so sposobni sodelovati.

Batistič Zorec (2010: 70) povezuje participacijo z danes popularnim pogledom na otroka kot kompetentno bitje, ki se poudarja v psihologiji in drugih družboslovnih znanostih. Udeležba otrok v vzgojno-izobraževalnem procesu je bila omejena na alternativne pedagoške pristope. V zadnjih desetletjih je otrokova pravica do participacije v vrtcu zapisana v številnih nacionalnih kurikulih.

Roger Hart (1992 v Rutar 2013: 71) navaja, da je participacija osnovna državljanska pravica.

2. ZAKONSKE PODLAGE PARTICIPACIJE IN DOKUMENTI PREDŠOLSKE VZGOJE

2.1 Konvencija o otrokovih pravicah

V Konvenciji o otrokovih pravicah, ki jo je sprejela Generalna skupščina Združenih narodov leta 1989, so pravice otrok natančno formulirane. Konvencija zajema tri temeljne sklope pravic, in sicer:

− pravice po zaščiti,

− pravica do oskrbe in

− pravice do soudeležbe (participacije).

Ključni člen, ki vzpostavlja participacijo otrok in njihovo vidnost v socialnem prostoru (Turnšek in ostali 2009: 223) je zlasti 12. člen.

V 12. členu je navedeno:

»Države pogodbenice jamčijo otroku, ki je sposoben izkazovati lastna mnenje, pravico do svobodnega izražanja le-teh v vseh zadevah v zvezi z njim, o tehtnosti izraženih mnenj pa se presoja skladno z otrokovo starostjo in zrelostjo.

V ta namen ima otrok še posebej možnost zaslišanja v katerem koli sodnem ali upravnem postopku v zvezi z njim, bodisi neposredno ali prek zastopnika ali ustreznega organa, na način, ki je skladen s procesnimi pravili notranje zakonodaje.«

Pravica otrok, da sodelujejo v odločitvah, ki so v povezavi z njihovim življenjem ima zakonsko podlago v Konvenciji o otrokovih pravicah. Otrok bi moral v skladu z razvojem imeti vedno večje možnosti sodelovanja (Rutar 2013: 75).

2.2 Bela knjiga o vzgoji in izobraževanju

Vsaj od izida prve Bele knjige o vzgoji in izobraževanju v Republiki Sloveniji leta 1995 je participacija otrok v vzgoji in izobraževanju postala del obvezujoče razprave in implementacije, saj sta bili prav vzgoja in participacija v demokratičnih procesih del

enega izmed načel uresničevanja vzgoje in izobraževanja (Bela knjiga 1995: 30 v Rutar 2012: 87). Participacija je obenem tudi pravica in pogoj demokratične družbe (Bernstein 1996, v Rutar 2012:87).

2.3 Kurikulum za vrtce

V našem nacionalnem dokumentu Kurikulu za vrtce (1999) participacija ni posebej opredeljena. Iz načel uresničevanja ciljev kurikula za vrtce lahko razberemo, da jo nekatera načela zagotovo podprejo. Naj naštejem načela iz katerih je razvidno, da imajo otroci možnost posrednega vplivanja na vzgojni proces:

− načelo demokratičnosti in pluralizma;

− načelo odprtosti kurikula, avtonomnosti ter strokovne odgovornosti vrtca in strokovnih delavcev v vrtcu;

− načelo omogočanja izbira in drugačnosti;

− načelo aktivnega učenja in zagotavljanja možnosti verbalizacije in drugih načinov izražanja (prav tam: 11−16).

3. PARTICIPACIJA OTROK V PEDAGOŠKEM KONCEPTU REGGIO EMILIA

Pedagoški pristop Reggio Emilia je nastal v Italiji po drugi svetovni vojni (Hočevar idr.

2009: 18). Devjak in idr. (2012) povejo, da je to eden najbolj prepoznanih konceptov na področju predšolske vzgoje v svetu. Izoblikoval se je kot odziv predšolske prakse na nove znanstvene paradigme, družbene in strokovne spremembe na področju predšolske vzgoje v drugi polovici dvajsetega stoletja.

Koncept poudarja pomen celostnega razvoja otrok, temelji na upoštevanju njihovih individualnih razlik ter njihovih interesov in sposobnosti. Daje pomen vplivov stimulativnega okolja na razvoj otroka, gradi na participaciji otrok, izpostavlja interakcijo med otrokom in vzgojiteljico ter interakcijo otroka z drugimi otroki v oddelku (prav tam).

Osnovna načela, ki naj bi jim pristop Reggio Emilija sledil so, da je otrok protagonist, sodelavec in komunikator v vzgojno-izobraževalnem delu, vzgojitelj je partner, ki skrbi za otroka in ga vodi. Ključni pomen ima participacija otrok, pri čemer je okolje njihov 'tretji vzgojitelj', vrtec pa 'laboratorij' kulture. Starši imajo partnersko vlogo in imajo pravico aktivno participirati pri vzgoji in izobraževanju otrok. Eno od načel je tudi pomen dokumentiranja vzgojnega dela (Hočevar idr. 2009).

Za vzgojo otrok v pedagoškem pristopu Reggio Emilia ima participacija, kot eno izmed osnovnih načel, osrednji pomen. Cilj načela je razvijanje občutka pripadnosti in občutka, da je posameznik del širšega okolja oz. lokalne skupnosti (Rinaldi 1998 v Hočevar idr. 2009). Pojmovanje koncepta temelji, da je otrok že sam po sebi kompetentno bitje, ki ima velik ustvarjalni potencial ter bogate notranje zmožnosti za odkrivanje in raziskovanje sveta, ki ga obdaja (Devjak idr. 2012). Ameriška avtorica L. Katz v Hočevar idr. (2009) poudarja tudi sodelovanje in vlogo otrok pri načrtovanju in izvajanju projektov v vrtcu in njihovo sodelovanje v vsakodnevnih opravilih. S tem otrok krepi občutek pripadnosti skupnosti.

Torej vrtec otroku nudi okolje, ki spodbuja njihovo udeležbo in sodelovanje v skupini.

3.1 Aktivno učenje

Sodobni kurikulumi predšolske vzgoje poudarjajo načelo aktivnega učenja. B.

Marentič Požarnik (2000 v Batistič Zorec in Krnel 2009: 49) pravi, da je aktivno učenje tisto učenje, ki učenca celostno, miselno in čustveno aktivira, je zanj pomembno in vpeto v resnične življenjske okoliščine.

Batistič Zorec in Krnel (2009: 49) pišeta, da načelo aktivnega učenja temelji na spoznavanju kognitivnih psiholoških teorij, da je otrok aktiven v procesu pridobivanja in konstruiranja znanja. Najdemo ga že v teoriji M Montessori pa tudi Piagetova razlaga mišljenja in razlaga Vigotskega temeljita na prepričanju, da pri sprejemanju informacij iz okolja otrok informacije preoblikuje in prilagaja svojemu načinu razmišljanja, hkrati pa se pod njihovim vplivom tudi spreminja oz. razvija njihov način razmišljanja (prav tam).

V vrtcih Reggio Emilia imajo otroci aktivno vlogo pri pridobivanju in konstrukciji razumevanja (Malaguzzi 1993 v Batistič Zorec 2010). Prednost dajejo učenju pred poučevanjem, a ne želijo zmanjševati odločilne vloge odraslih, vendar se jim zdi pomembno poudariti udeležbo otrok v tem procesu (prav tam).

V našem Kurikulumu za vrtce (1999) je aktivno učenje zapisano v načelih in se nanaša na zagotavljanje spodbudnega učnega okolja in upoštevanju otrokovih pobud.

3.2 Dejavno državljanstvo

Kot že omenjeno N. Turnšek (2009) participacijo definira kot udeležbo otrok v oblikovanju njihovega življenja v vrtcu in odločanju o stvareh, ki se jih tičejo. Ista avtorica (Turnšek, 2009) državljansko vzgojo primarno razume v smislu udejanjanja vloge otroka kot udeleženca socialnih skupin (oddelka, vrtca, lokalne skupnosti) in akterja, ki lahko s svojim delovanjem bistveno vpliva na podobo tega sveta. Torej participacija v smislu dejavnega državljanstva pomeni udeležbo v načrtovanju vsakodnevnih aktivnosti, vključenost in pripadnost skupini ter sodelovanje pri reševanju skupnih problemov.

Po navedbi Turnšek (2009) je vzgojo za dejavno državljanstvo smiselno zasnovati za sedanjost in ne kot pripravo na bodočnost oziroma odraslost. Otroci so državljani, ki so sposobni po svojih močeh delovati in spreminjati svet (prav tam). Vrtec vidi kot socialni in kulturni prostor, kjer je možno zagotavljanje otroku, da se dejavno vključi v družbeno življenje, za angažiran odnos do problemov skupnosti in vključevanje v oblike neposrednega demokratičnega odločanja v okolju (prav tam).

4. RAZISKAVE PARTICIPACIJE V SLOVENSKIH VRTCIH

V okviru projekta Profesionalno usposabljanje strokovnih delavcev za izvajanje elementov posebnih pedagoških načel Reggio Emilia koncepta na področju predšolske vzgoje je bila v letu 2009 opravljena raziskava v povezavi s participacijo otrok. Rezultati kažejo, da strokovni delavci na načelni ravni zagovarjajo udeleženost otrok, saj jih velika večina trdi, da otroke vključujejo v soustvarjanje podobe vrtca in življenja v njem ter prisluhnejo otrokom (Batistič Zorec, 2010). Kot navaja prej omenjena avtorica je participacija manj zastopana pri bolj konkretnih vprašanjih o upoštevanju različnih potreb in želja otrok pri načrtovanju vzgojnega dela in dnevni rutini. Rezultati kažejo, da večina strokovnih delavcev otroke vključuje v pospravljanje, skrbi, da so med prehodi dejavnosti aktivni in se izogibajo čakanju v vrstah. Kar se tiče prehranjevanja otrok rezultati kažejo, da otroci lahko izbirajo koliko bodo jedli, v četrtini oddelkov pa nimajo pravice odklanjati hrano. Približno četrtina vzgojiteljic otrokom med kosilom ne pusti, da bi se pogovarjali. Več kot tretjina vprašanih odgovarja, da morajo otroci odklonjeno hrano vsaj poskusiti. Kar se tiče počitka in spanja v vrtcu imajo otroci še vedno zelo malo možnosti odločanja. Le desetina strokovnih delavcev dopušča, da spijo le tisti otroci, ki potrebujejo spanje, ostali pa počnejo kaj drugega (prav tam).

Tudi N. Turnšek (2009) ugotavlja, da otroci odločajo predvsem o prosti igri, manj pa o organizaciji življenja in načrtovanih dejavnostih v vrtcu. Rezultati raziskave, ki so jo opravili med vzgojiteljicami in drugimi strokovnimi delavci udeleženimi v izobraževanje Profesionalno usposabljanje strokovnih delavcev za izvajanje elementov posebnih pedagoških načel koncepta Reggio Emilia na področju predšolske vzgoje kažejo, da se spraševalci strinjajo, da je njihova naloga, da vsak

dan ustvarjajo priložnost za participacijo in upoštevajo mnenja otrok in jih doživljajo kot aktivne državljane (Rožič in Turnšek, 2010). Spraševalci se najmanj strinjajo s trditvijo, da je otroštvo obdobje nezrelosti in nezmožnosti delovanja (prav tam).

Vzgojiteljice v slovenskih vrtcih so naklonjene konceptu otrokove participacije in se jim zdi otrokovo sodelovanje in soodločanje med najpomembnejšimi nalogami v kakovost vrtcev (Turnšek, 2011). Vendar je v isti raziskavi razviden razkorak med prepričanji in delovanjem (prav tam).

Turnškova s sodelavci (2009) v prispevku Projektni pristop kot strategija spodbujanja participacije otrok v učenju in soustvarjanju življenja v vrtcu tudi poudarja naklonjenost vzgojiteljic participaciji, zato se vse bolj uveljavljajo projekti, v katerih otroci predlagajo, odločajo o tem, kaj bodo počeli, kako bo urejena njihova igralnica, kakšna bo novoletna prireditev, kdo bo nastopal v njej … in s pomočjo odraslih zamisel izpeljejo.

5. SOCIALNO U Č ENJE IN U Č ENJE SODELOVANJA

Iz navedb Malaguzzija (Batistič Zorec, 2009) socialni odnosi in učenje sovpadajo s procesom v vzgoji. Otroci se učijo skozi komunikacijo in konkretne izkušnje (prav tam). Pri učenju je poudarjen pomen konteksta, komunikacijskega procesa in ustvarjanja široke mreže vzajemnih izmenjav med otroki in odraslimi (prav tam). Kot pravi Batistič Zorec (2009) otrok ni osamljen raziskovalec, ampak potrebuje druge, da bi mu pomagali zaznati red in spremembe ter odkrivati pomene novih odnosov.

Za Carlino Rinaldi (1993 v Turnšek idr., 2012) so otroci socialni konstruktivisti, saj gradijo znanje oz. se učijo skozi komunikacijo in konkretne izkušnje. Vzgojiteljice v vrtcih Reggio Emilia si pogosto postavljajo eksplicitne cilje, ki težijo h graditvi znanja v kontekstu interakcij, ki se ustvarjajo v manjših skupinah otrok in odraslih okrog sodelovalnih nalog (prav tam).

Potreba in pravica otrok, da komunicirajo in so v interakciji z drugimi, se pojavi že ob rojstvu in je bistven del preživetja in identifikacije z vrsto (Batistič Zorec, 2009). Ista avtorica daje pomen spodbujanja razvoja otrokove identitete. Vsak otrok naj bi razvil občutek pripadnosti in samozaupanje za sodelovanje v skupnih dejavnostih, za kar je potrebno širjenje otrokovih socialnih odnosov (prav tam). Skupina v vrtcu je

sestavljena iz neodvisnih posameznikov in tudi podskupin z različnimi nagnjenji in sposobnosti (prav tam). Pomembno je priznavanje različnosti vsakega posameznega otroka.

5.1 Socialne igre

S socialnimi igrami lahko vplivamo na potek socialnega učenja pri predšolskih otrocih. Po navedbi Turnškove (2004) s socialne igre pripomorejo doseči višjo raven socialne kompetence, dvigu kakovosti medvrstniških odnosov, so pa tudi uspešen pripomoček k kreiranju specifičnih vzgojno-izobraževalnih programov, kot na primer program medkulturne vzgoje in vzgoje za strpnost.

N. Turnšek (2004) razdeli socialne igre v naslednje sklope:

− igre predstavljanja in spoznavanja otrok,

− igre razlik in podrobnosti − uvod v učenje strpnosti,

− igre skupinske identitete in pripadnosti,

− igre sodelovanja,

− igre reševanja konfliktov.

V istem viru zasledimo kako program socialnih iger ustreza naslednji dinamiki postopnega doseganja ciljev:

− prepoznavanje sebe in zavest o prisotnosti drugih v družbenem prostoru,

− upoštevati in ceniti edinstvenosti ter spoštovanje drugačnosti,

− zavest o pozitivnih straneh drugačnosti in raznolikosti,

− različnost kot možnost dopolnjevanja,

− spoznanje o medsebojni odvisnosti kot osnovi sodelovanja.

− prizadevanje za skupne cilje, ki so koristni za vse.

Za doseganje skupnega cilja v vrtcu, je potrebno graditi na socialnih odnosih, spodbujanju kompetenc sodelovanja, kakovostnih medvrstniških odnosih in mirnemu reševanju konfliktov.

6. PROJEKTNI PRISTOP

Projektno delo je eden od ključnih pristopov k učenju in poučevanju, ki se izvaja v vrtcih, utemeljenih na pedagoškem konceptu Reggio Emilia (Turnšek idr., 2009).

V projektu so otroci vključeni tako, da neposredno opazujejo, postavljajo vprašanja ljudem, ki kaj vedo o dogodkih, zbirajo predmete, dokumente … ter svoja spoznanja, spomine, izkušnje, občutke, domišljijske pobude, pojmovanja in predstave tudi predstavljajo na različne načine (prav tam). Turnšek idr. (2009) navajajo, da projektno delo zagotavlja otrokom prevzemanje dejavne vloge v procesu učenja in konstruiranja lastnega znanja ter, da so otroci v večji meri udeleženi v oblikovanju vrtčevskega vsakdana.

6.1 Reševaje problemov odprtega tipa

Za odprti tip raziskovanja je značilno, da otroke spodbujamo k iskanju in preizkušanju različnih (alternativnih) rešitev zastavljenega problema oz. vprašanja.

Otroci razmišljajo o več možnostih, iščejo izvirne, raznolike rešitve; zato s tem pristopom spodbujamo zlasti kreativnost (Turnšek, 2004).

Koraki v raziskovanju odprtega tipa (prav tam):

1. Opredelitev problema

2. Iskanje alternativnih rešitev problema 3. Izbira in preizkušanje rešitev

4. Ocena rešitev 5. Uporaba rešitev

Vsak projekt je potrebno najprej opredeliti. Soočimo se s problemom, ki ga želimo rešiti. Včasih problem zaznajo otroci sami, včasih se mora vzgojiteljica domisliti nečesa, kar bo otroke spodbudilo k zaznavanju problema. Participacijo omogočajo

problemi iz vsakdanjega življenja skupine (Turnšek idr. 2009). Otroci prispevajo zamisli oz. poti reševanja problema, odrasli pa jim pomagajo te zamisli izpeljati in jih preizkusiti, da bi ugotovili, ali so ustrezne, uresničljive … ali pa se morajo spomniti česa drugega (prav tam).

Drugi korak pri raziskovanju odprtega tipa je iskanje alternativnih rešitev, idej in zamisli. Kot navaja N. Turnšek s sodelavci (2009) se moramo domisliti načina, metode, ki bo otroke spodbudila k izražanju idej, predlogov in pobud.

Preizkušanje predlogov oz. rešitev, njihova ocena in izbira je naslednja faza pri reševanju problemov odprtega tipa. Kot poudarja N. Turnšek idr. (2009) je pomembno da preizkusimo zamisli vseh otrok, tudi tistih za katere že v naprej vemo, da niso najboljše.

Naslednji dve fazi sta ocena in uporaba rešitev. Dobro je, da ovrednotimo rešitve problemov že med samim projektom, vsekakor pa je dobrodošlo ob koncu, da razmislimo katere ideje so bile boljše, katere slabše in zakaj (prav tam).

Po navedbi Nade Turnšek (2004) so splošni cilji projektov reševanja problemov odprtega tipa naslednji:

− dvigniti raven otroške participacije oz. udeleženosti v življenju vrtca – s tovrstnim projekti otroci postajajo pomembni členi v ustanovi, saj prevzemajo odgovornost za mnoge vidike življenja skupine;

− usposabljati otroke za posamezne postopke v procesu reševanja problemov – otroci morajo znati problem pravilno opredeliti, morajo predvidevati, katere ideje so boljše, katere slabše, katere uresničljive, katere ne, jih preizkusiti in se učiti na osnovi izkušenj ter

− dvigniti raven demokratičnega odločanja; v projektu otroci pridobijo normo, da je zaželen prispevek vsakega otroka in da so ideje vseh enakovredne.

II. EMPIRI Č NI DEL

7. OPREDELITEV PROBLEMA

Na osnovi pregleda strokovne literature o participaciji otrok v vrtcu ugotavljam, da je v zadnjem času to ena aktualnejših tem. To pa ne pomeni, da je tudi uveljavljena v vrtcih, saj je, kot ugotavljajo avtorji (Moss, Clark in Kjφrholt, 2005 v Batistič Zorec 2010), bolj retorika kot dejanska praksa. Rezultati tujih in slovenskih raziskav se ujemajo z ugotovitvami, da imajo otroci v slovenskih vrtcih možnost soodločati zlasti o igri, materialih in sredstvih zanjo, manj pa o drugih dejavnostih življenja v oddelku in v vrtcu (Batistič Zorec, 2010). Videna je tudi razlika med stališči strokovnih delavcev in dejanskim ravnanjem v praksi (prav tam).

Konvencija o otrokovi pravicah (1989) je prinesla spremembo v pogledu na otroka in pravico otrok o sodelovanju pri odločanju o za njih pomembnih stvareh. Tudi v številnih nacionalnih kurikulih je zapisana otrokova pravica do participacije. V našem Kurikulumu za vrtce (1999) se izraža preko nekaterih načel.

Avtorici Rožič in Turnšek (2010) navajata, da koncept Reggio Emilia postavlja participacijo v življenju in delu vrtca kot eno izmed ključnih vodil svojega pristopa.

Najvidnejša je v otrokovem soustvarjanju poteka institucionalnega življenja ter v organiziranosti učnih dejavnosti na način projektnega dela (prav tam).

S projektnim delom sem želela vključiti pobude, želje in iniciative otrok v ustvarjanje gledališke predstave. Odločila sem se za metodični pristop, ki ga Maxim (1989 v Turnšek idr., 2009) imenuje proces reševanja problemov odprtega tipa. Hkrati pa sem s socialnimi igrami v okviru nastajanja gledališke predstave spodbujala sodelovalne zmožnosti otrok. V empiričnem delu diplomske naloge bom poskušala preko evalvacije in dokumentacije projekta odgovoriti na raziskovalna vprašanja.

Predvsem me zanima v kolikšni meri in kje omogoča nastajajoča predstava participacijo otrok in kako vpliva na socialno učenje in sodelovanje.

7.1 Cilji diplomske naloge

V diplomski nalogi želim ugotoviti, pri katerih dejavnostih v procesu reševanja problemov odprtega tipa so otroci udeleženi in v kolikšni meri je izvedba projekta zagotovila priložnost za participacijo otrok. Ugotoviti želim tudi, kako je dramatizacija vplivala na spodbujanje in učenje kompetenc sodelovanja za skupni produkt.

7.2 Raziskovalna vprašanja

Ali je izvedba projekta zagotovila priložnost za participacijo otrok?

Na kakšne načine in pri katerih dejavnostih so otroci so-ustvarjali in so-odločali?

Kako je dramatizacija vplivala na socialne odnose, sodelovanje in dogovarjanje otrok med seboj?

8. RAZISKOVALNA METODA

V okviru študije primera sem uporabila deskriptivno metodo raziskovanja.

8.1 Vzorec

Projekt sem izvajala v skupini predšolskih otrok s katero delam že pet let in jo dobro poznam. Pri raziskavi je sodelovalo 19 otrok iz skupine Žabice iz vrtca Šentvid v Ljubljani. Otroci so stari 5−6 let.

8.2 Zbiranje in obdelava podatkov

Projekt sem dokumentirala s pomočjo dnevniških zapisov izvedenih dejavnosti in refleksij. Pri evalvaciji sem si pomagala tudi z ogledom posnetkov in fotografij, izjavami otrok in s sprotnim beleženjem opažanj otrok. Zbrane podatke sem obdelala s kvalitativno analizo in jih uporabila po načelu triangulacije.

9. IZVEDBA PROJEKTA

Projekt je potekal dva meseca od sredine marca do sredine maja.

Pobudo za predstavo so dali otroci, ker so hoteli pripraviti presenečenje za otroke iz sosednjih skupin preden odidejo v šolo.

Cilji projekta so naslednji

− otroci doživljajo ugodje in se zabavajo v ustvarjalnem procesu,

− otroci aktivno sodelujejo v celotnem procesu nastajanja predstave,

− otroci imajo možnost razvijati sposobnosti in načine za vzpostavljanje, vzdrževanje in uživanje v prijateljskih odnosih z otroki,

− otroci spoznavajo, da si morajo med seboj pomagati in sodelovati, da bodo dosegli skupni cilj,

− otrok ima možnost so-odločanja in so-ustvarjanja pri pripravi presenečenja za otroke iz drugih skupin.

9.1 Dejavnosti v prvem tednu 1. Naredimo načrt

Naša prva naloga je bila, da skupaj pripravimo načrt zamisli in idej kaj vse potrebujemo za predstavo. Otrokom sem sporočila, da mi je njihova ideja o pripravi presenečenja všeč in želim, da bodo tokrat predstavo naredili čisto sami, seveda jim bom ob tem pomagala. Izzvala sem jih naj pomagajo s svojimi predlogi. Uporabila sem tehniko miselnega viharja. Otroci so sedeli v krogu, na sredino kroga sem dala našo lutko žabo. Kdor je imel zamisel je vzel lutko in preko nje povedal idejo. Ko je končal, je lutko vrnil na svoje mesto, da jo je lahko vzel drugi. Jaz sem zapisovala predloge, ki smo jih kasneje zbrali na skupnem plakatu idej.

Ideje otrok:

»Potrebujemo pravljico.«

»Igralnico moramo spremeniti v gledališče. Stole moramo zložit, umakniti mize.«

»Rabimo obleke, pa kakšne maske.«

»Napisati moramo vabila.«

»Še kakšno glasbo ali pa inštrumente bi lahko imeli«

»Pa vstopnino bomo pobirali.«

»Lahko naredimo vstopnice.«

»Ha, kdo bo pa kaj igral?«

Plakat smo obesili na steno, da nam je bil v orientacijo skozi proces nastajanja predstave.

2. Izberemo pravljico

Otroke sem povprašala, katero pravljico bi želeli uprizoriti. Takoj so stekli v knjižni kotiček, ki ga imamo v igralnici in začeli izbirati knjige. Rekla sem jim naj tiste, ki so jim všeč prinesejo na sredino igralnice.

Dve deklici sta prišli užaljeni k meni in v en glas rekli:

»Najine pravljice ni tukaj.«

Vprašam: »Katera je njuna pravljica?«

Ena od deklic odgovori, druga prikima: »Tista o Bobku.«

Vprašam: »Mislita Bobek in barčica?«

Deklici pritrdita: »Ja.«

Nato ju vprašam kje bi jo lahko dobili, a deklici še kar užaljeno skomigneta z rameni.

Pokličem otroke naj jima pomagajo. Večina otrok je rekla naj si jo izposodimo v knjižnici. En deček je predlagal naj gremo pogledat v sosednjo igralnico. Deklici sta se zapodili vprašat k sosedom, vendar sta kmalu užaljeni prišli nazaj. Nato sem z njima odšla v vrtčevsko knjižnico in problem je bil rešen.

Otroci so predlagali naslednje možnosti:

Gregor Vitez: Zrcalce

Julia Donaldson: Bi se gnetli na tej metli?

Katja Reider: Zmeda zaradi malega medveda Fran Levstik: Kdo je napravil Vidku srajčico?

Anja Štefan: Bobek in barčica

Zatem smo se razdelili v skupine. Vsak je šel k tisti pravljici, ki si jo je izbral. Pravljici Zrcalce in Kdo je napravil Vidku srajčico, so vsi otroci že zelo dobro poznali, saj jo večkrat preberemo, zato sem rekla naj si sami en drugemu ob ilustracijah pripovedujejo zgodbo. Ostalim trem skupinam smo jaz, vzgojiteljica in praktikantka prebrali pravljico.

Sledila je socialna igra Ustvarjajmo skupaj.

Potek:

Vsaki skupini so se otroci skupaj odločili in dogovorili, kako bodo predstavili pravljico drugim skupinam. Ko so zamisli izvedli, so svoje delo predstavili ostalim. Skupini, ki sta si izbrali Zrcalce in Kdo je napravil Vidku srajčico sta zgodbo narisali. Deklici, ki sta izbrali pravljico Bobek in barčica sta se odločili, da bosta zgodbo pripovedovali ob ilustracijah v knjigi. Skupina, ki je izbrala knjigo Zmeda zaradi malega medveda so zgodbo gibalno uprizorili. Za pravljico Bi se gnetli na tej metli, so izbrali lutke in pripravili lutkovno predstavo.

Slika 1: Ustvarjanje lutkovne predstave

Evalvacija dejavnosti prvega tedna

V prvem tednu smo se osredotočili na zbiranje idej in načrt našega projekta. Otroci so izkazovali zadovoljstvo, ker sem sprejela njihovo pobudo, da presenetijo prijatelje.

Med sabo so začeli šušljali in si šepetali na uho, da je presenečenje velika skrivnost, za katero ne sme nihče izvedeti. Ko sem otrokom sporočila, da tokrat želim, da bodo predstavo pripravili čisto sami, so izrazili začudenje. Takoj so izrazili prošnjo, če jim bova z vzgojiteljico pomagali. Seveda sem jim pritrdila in rekla, da naj jih to ne skrbi in me lahko vedno prosijo za pomoč. Nato sem predlagala, da se kar lotimo dela. Pri delanju načrta, so bile ideje otrok sprva osamljene, ko pa so otroci dobili mojo potrditev, da so njihove ideje dobre in jih jemljem resno, pa so bile pogostejše. Vsak otrok je imel možnost odločati, kako naj bi predstava izgledala. Pri izbiri pravljic smo naleteli le na en problem, kje dobiti knjigo, a smo ga skupaj brez težav uspešno rešili.

S socialno igro Ustvarjamo skupaj sem želela, da bi otroci začutili kako je pomembno dogovarjanje in sodelovanje z vsakim posameznikom, da dosežemo skupen cilj.

Otrokom je bilo še posebej všeč, ko je vsaka skupina predstavila svoje delo drugim.

To sem opazila z nasmejanih obrazov in globokim priklonom vsake predstavitve.

Skupine so se nagradile z močnim aplavzom. Ker delam s to skupino otrok že od vstopa v vrtec, zagotovo lahko trdim, da so otroci med seboj zelo povezani in imajo

vzpostavljene prijateljske odnose, kar je bilo razvidno že v prvem tednu našega projekta.

9.2 Dejavnosti v drugem tednu

Drugi teden smo pravljice večkrat prebrali, obnavljali in se pogovarjali o vsebini.

Nato smo se igrali socialno igro pripovedujem ti zgodbo s telesom.

Potek:

Pet otrok je zapustilo prostor, ostali pa so se dogovorili, katero zgodbo bodo ti otroci prikazali s pomočjo pantomime. Izbirali so med petimi pravljicami, ki smo jih prejšnji teden prebrali. Najprej so izbrali zgodbo Bi se gnetli na tej metli. Poklicala sem enega otroka iz skupine, ki je čakal zunaj v igralnico. Otroku sem pokazala pravljico, ki jo je izrazi z gibi pred vsemi in pred enim od tistih, ki so šli iz prostora. Ta je ponovil gibe, kakor jih je razumel pred naslednjim otrokom, in tako dokler zgodbe predhodnikov niso ponovili vsi, ki so bili zunaj. Zadnji, ki je videl pantomimo, je pripovedoval, kaj je videl in razumel. Zatem so vsi, ki so igrali pantomimo (vendar zdaj v obratnem vrstnem redu) pripovedovali, kaj so razumeli iz posameznih gibov in mimike. Šele na koncu so spoznali pravo zgodbo.

Sedaj otrokom predlagam, da bi bilo fino izbrati pravljico, s katero želijo presenetiti otroke iz sosednjih igralnic. Vprašam, ali ima kdo kakšno zamisel kako? Deček je predlagal s »smeškoti«. »Tista knjiga, ki dobi največ smeškov tisto bomo zaigrali.«

Ostali so se strinjali. V kotičku imamo nasmejane obraze, ki jih večkrat uporabimo kadar se želimo za kaj odločit. Na mizo sem razvrstila izbrane knjige in otrokom rekla, naj vsak položi nasmejan obraz na knjigo, iz katere bi rad pripravili predstavo.

Največkrat izbrana knjiga je bila pravljica pisateljice Julie Donaldson Bi se gnetli na tej metli?

3. Spoznavamo pravljico in razdelimo vloge

Naslednji dan sem otrokom pripravila presenečenje. V igralnico sem prinesla projektor in veliko platno na katerem smo si ogledali animirano risanko Bi se gnetli na tej metli? Po končanem ogledu sem otroke vprašala če jim je bil film všeč. Nato je

vsak otrok povedal kaj si je najbolj zapomnil v filmu, kako se je počutil ob gledanju, ali se film kaj in v čem razlikuje od istoimenske knjige. Po pogovoru smo si še enkrat ogledali naš načrt in ugotovili, da je naša naslednja naloga razdelitev vlog.

Najprej so otroci našteli kdo vse je nastopal v pravljici. Ugotovili so, da v pravljici nastopa pet živali in čarovnica. Takoj zatem, so se začeli prepirati, kdo bo igral kakšno vlogo. Nekaj časa sem jih samo opazovala, nato sem prepir ustavila in vprašala kaj predlagajo, kako naj razdelimo vloge, da bo za vse pravično. Otroci so predlagali, da si bodo vloge menjavali. Kmalu so ugotovili, da je vlog šest, njih pa devetnajst. Po nekaj časa trajajoči debati, se oglasi ena deklica in predlaga, da bi lahko nastopalo več živali iste vrste. Problem smo tako rešili in sklenili, da bodo vsi vadili vse vloge.

Evalvacija dejavnosti drugega tedna

Drugi teden našega projekta so se otroci odločili, katero pravljico bodo dramatizirali.

Pri dogovarjanju ni prišlo do konfliktov in odločitev so izvedli zelo hitro in samostojno.

Večjo težavo jim je predstavljala določitev vlog igralcem. Glasnost v skupini je zelo narasla, otroci so eden čez drugega vpili, katero vlogo želijo igrati. Na tem mestu se mi zdi moja odločitev, da jih prekinem pravilna. Že trenutek tišine in vprašanje za razmislek, kaj predlagajo, kako rešiti problem je nastalo situacijo umiril. Nato je komunikacija stekla in prišli smo do rešitve, da se bomo vsi naučili vse vloge in potem vloge po želji tudi menjavali. Ogled animiranega filma na platnu je naredilo na otroke močan vtis. Po pogovoru po končanem ogledu sklepam, da je vsem otrokom najbolj ostal v spominu prizor o strašnemu zmaju in pošasti. Pri gledanju filma je bila v igralnici čista tišina, le ob pojavu zmaja, se je slišal zavzdih in čutila se je napetost.

V tem tednu smo se igrali tudi socialno igro Pripovedujem ti zgodbo s telesom.

Namen te igre je bil ponovno, da se otroci učijo sodelovati. Otroci s pantomimo niso imeli posebnih težav, težje jim je bilo pripovedovati ob koncu, ko so morali v obratnem vrstnem redu opisati, kaj so videli v mimiki in izrazu predhodnega otroka.

9.3 Dejavnosti v tretjem tednu 4. Raziskujemo gibanje

V tem tednu smo se posvetili raziskovanju gibanja.

Za uvod smo se igrali gibalno igro spremenite se.

Potek:

Z izštevanko smo izbrali otroka, ki je bil čarovnica. Čarovnica je hodila po prostoru in govorila spremenite se, spremenite se v in povedala eno od živali, ki nastopa v zgodbi. Otroci so se spremenili v določeno žival in jo ponazorili z gibanjem.

Čarovnica je lahko trikrat začarala otroke, nato smo izšteli novo čarovnico itd.

Vsak dan smo se posvetili eni vlogi tako, da smo se pogovorili najprej kakšen značaj ima ta žival. Želela sem, da bi otroci razvili kompleksnejše gibanje, zato sem izbirala različne plesne in gibalne igre, ki bodo otroke spodbudile, da bodo razvili svoje gibalne zamisli skozi plesne elemente (čas, prostor in silo).

S pomočjo kartic Kako?, avtorice G. Schmidt, je postalo gibanje otrok bolj raznoliko.

Na začetku so se vsi otroci spremenili v enako žival z enakimi lastnostmi npr.

poskočno žabo, žalostnega mucka itd. Kasneje sem vsakemu otroku razdelila eno kartico in tako smo razvili enake živali z različnim značajem. Vsak dan so otroci ustvarjali in ponazarjali gibanje ene vloge.

Slika 2: Otrok ponazarja gibanje žabe

Igrali smo se tudi različne gibalne igre pri katerih je poleg gibanja pomembno tudi sodelovanje in zaupanje otrok.

Gibalna igra: Čarovnica in Mačka, Kuža, Ptica, Žaba ali Zmaj

Z izštevanko smo določili čarovnico, ki je lovila živali. Čarovnica je ima moč, da žival spremeni v zamrznjeno obliko, tako da se jo je dotaknila.. Žival je morala obstati v isti obliki, v kateri je bila v trenutku dotika čarovnice. Lahko ga je rešila druga žival, ki se je morala pred njim postaviti v zrcalno obliko. Igra je bila končana, ko so vse živali zamrznile.

Igra senc

Otroci so se poljubno razdelili v pare. Otroka sta se postavila en za drugim. Prvi je vodi, drugi je bil njegova senca. Drugi otrok, ki je predstavljal senco, se je moral prilagajati in slediti vodečemu.

Zrcala

Otroci so se poljubno razdelili v pare. Eden od otrok je bil zrcalo, drugi se je v zrcalu ogledoval in se pačil. Otrok, ki je bil zrcalo, je moral posnemati otroka, ki se je ogledoval.

Slika 3: Zrcaljenje

Dotiki

Otroci so npr. hodili (se plazili, skakali, tekli …) po prostoru na določen znak (ploskanje, zvok inštrumenta) so se morali z določenim delom telesa (prstom, kolenom, lasmi …) dotakniti prijatelja.

Slepe miši

Z izštevanko smo določili dva otroka, ostali so se prijeli za roke in naredili krog.

Enemu otroku sem zavezala oči in ga skupaj z drugim otrokom postavila v sredino kroga. Cilj igre je bil, da »miška« čim prej najde drugega otroka. Otroci v krogu so

»miški« pomagali z besedami vroče in hladno.

Slika 4: Slepe miši

Po vsaki igri smo se z otroki pogovorili. Otrokom sem postavila naslednja vprašanja:

Kaj jim je bilo všeč in kaj ne pri igri?

Kako so se počutili?

Kdaj jim je bilo prijetno in kdaj ne?

Ali si raje vodil, ali sledil?

Evalvacija dejavnosti tretjega tedna

V tem tednu je bila moja vloga, da otrokom pomagam pri razvijanju določenega lika v pravljici. Sama zgodba je napisana v verzih in besedno zahtevnejša, zato smo dali prednost izražanju z gibom, ker je to otrokom bolj primaren način. V skupini se kaže velika potreba po gibanju in tudi velike razlike med govorno spretnejšimi in manj spretnejšimi otroki. S poudarkom na izražanje s telesom, sem želela razlike zabrisati

in zadostiti potrebo po več gibalnih dejavnostih. Gibalne igre, ki smo se jih igrali ta teden so se otrokom zdele zabavne in zanimive, saj so zelo vztrajno sodelovali.

Gibalne naloge sem izvajala v manjših skupinah, po največ osem otrok na enkrat. Pri gibanju so otroci sprva uporabljali že naučene vzorce gibanja posamezne živali, se med sabo posnemali, šele po večkratnih poskusih prikaza gibanja določene živali je postopoma postalo gibanje kompleksnejše in njihovo lastno. Pri tem so zelo pripomogle didaktične kartice (Kako?). Drugi sklop iger ni bil primarno namenjen razvijanju gibanja, osredotočila sem se na razvijanju sodelovanja in krepitvi prijateljskih odnosov in zaupanju. Po vsaki od teh iger smo se z otroki tudi pogovarjali o njihovih občutkih in v kateri vlogi so se bolje počutili (ali vodilni ali prilagajanju).

Mnenja so bila različna. Samozavestnejši otroci v skupini, ki imajo dober položaj so trdili, da je lažje voditi, manj samozavestni in tihi pa obratno. Po treh tednih smo imeli okvir zgodbe že postavljen in smo lahko začeli razmišljati o prvi uprizoritvi.

9.4 Dejavnosti v četrtem tednu

Pravljico smo ponovno obnovili. Tokrat je knjiga potovala v krogu in vsak otrok je povedal delček zgodbe ob ilustracijah.

Sledila je socialna igra Poiščite tiste, ki jim pripadate.

Potek:

Vsi otroci so zaprli oči in čakali, da sem jim na čelo nalepila sliko živali, ki nastopajo tudi v naši pravljici. Po kotih igralnice sem obesila živali, kjer naj bi bila njihova bivališča. Pojasnila sem jim, da bo kmalu zagrmelo (pomagala sem si z bobnom), ki bo opozorilo živali, da se bliža nevihta. Ko je zagrmelo so otroci lahko odprli oči. Vsak otrok je moral najti svojo skupino (tisto, ki jim pripada) in z njimi oditi v skupno bivališče. Razvrščali so se v tišini. Sporazumevali so se lahko, z gestami, mimiko, lahko so pomagali drug drugemu, vendar brez besed. Da je bila igra še malo bolj zahtevna sem enemu otroku na čelo nalepila čarovnico, ki ni sodila v nobeno bivališče. Po končani igri smo z otroki nadaljevali z razgovorom. Vprašala sem jih:

Kaj se je dogajalo z vami, ko je zagrmelo?

Kako ste se počutili, ko so vas sprejeli v skupino?

Kako ste se počutili tisti, ki vas nihče ni hotel sprejeti?

Kakšno povezavo ima ta igrica s tem, kar se nam dogaja v vsakodnevnem življenju?

Kaj pomeni biti sprejet v neko skupino, kaj pa biti izključen?

Po zaključenem razgovoru, smo poskušali zgodbo prvič uprizoriti od začetka do konca. Vloge smo imeli že razdeljene od zgoraj opisane igre. Jaz sem jim počasi brala pravljico, otroci pa so jo poskušali gibalno uprizoriti.

Po končani zgodbi, sem otroke ponovno vprašala, kako so se počutili v določeni vlogi.

5. Vključimo inštrumente

Naslednji dan smo si ogledali naš načrt. Otroci so želeli, da bi predstavi dodali zvoke.

Otrokom sem ponudila glasbeni kovček, v katerem imamo spravljene male ritmične inštrumente. Na inštrumente so najprej malo zaigrali, nato pa določili za vsako žival en inštrument. Za kužka so izbrali kraguljčke, za muco boben z metlico, za ptice ragljo, za žabe drdralo in za zmaja ropotuljo.

Zgodbo smo ponovno uprizorili, le da smo tokrat dodali inštrumente. Otroci so si vlogo izbrali po svojih željah. Ponovno smo se z otroki pogovorili, kako so se počutili v današnji vlogi, kaj se jim je zdelo dobro in kaj bi spremenili.

Evalvacija dejavnosti četrtega tedna

Po obnovitvi zgodbe sem ugotovila, da otroci zgodbo vsi že zelo dobro in podrobno poznajo. Cilji socialne igre Poiščite tiste, ki jim pripadate so bil: graditi klimo skupinske povezanosti, ki temelji na spoštovanju razlik in strpnosti, doživljanje izkušnje pripadnosti in izključenosti otroka v skupini. Obenem sem jo izkoristila tudi za prvo razdelitev vlog igralcem. Po končani igri smo odprli pogovor o tem kako so se otroci počutili, ko so bili sprejeti ali zavrnjeni v skupino. Deček, ki ni sodil v nobeno bivališče je izjavil: »Žalosten sem bil, noben me ni maral. Potem, ko me je mačka sprejela in objela mi je bilo pa lepo.« Deček se je v trenutku, ko je ostal sam, znašel in odbrzel v kopalnico, se pogledal v ogledalo in navdušeno rekel: »Aha, že vem, jaz sem čarovnica in živim pri mački.« Otroci so povedali, da jim je bilo najtežje, ker niso smeli govoriti, kar je bilo razvidno iz situacije same. Otroke sem morala nekajkrat

opozorit, da se lahko sporazumevajo na vse druge načine, razen z govorom ne. Prva uprizoritev je otrokom že zelo dobro stekla. Opazila sem, da si je vsaka žival v skupini izbrala vodjo in ji v dogajanju sledila. Pri vseh skupinah je vodil otrok, ki je bil tudi sicer v skupini med bolj pogumnimi in samozavestnejšimi. Z izbiro inštrumentov otroci niso imeli težav, težje jim ga je bilo vključit v samo igro. Po predstavi so povedali, da so kar malo pozabili igrati, ker so bili bolj pozorni kdaj bodo na vrsti.

Deček je predlagal, da bi se živali lahko ves čas premikale, ne le ko so na vrsti, saj je v gozdu tudi tako. Sklenili smo, da bodo otroci naslednjič upoštevali njegov predlog.

9.5 Dejavnosti v petem tednu 6. Izdelava kostumov in rekvizitov

Ob ponovnem pregledu načrta so se otroci odločili, da je na vrsti izdelava kostumov.

Vsak si je izbral eno vlogo, za katero bo naredil kostum. Pogovorili smo se kakšne kostume bi radi imeli. Otroci so predlagali, da živalim naredimo: za mačko in kužka ušesa in rep, za ptico kljun, za žabo velike oči in za zmaja zobe. Otroke sem vprašala iz česa bi naredili kostume. Predlagali so papir. Otrokom sem pripravila barvni papir, lepila in škarje ter jih pustila ustvarjati. Ko so kostume izdelali smo zaigrali predstavo.

Po predstavi smo skupaj ugotovili, da so se kostumi strgali in bomo morali poiskati drugačen material in ponovno narediti kostume. Sedaj so otroci predlagali blago. V igralnici smo našli premalo blaga. Izposoditi smo si ga hoteli v drugi igralnici, a ga žal tudi oni niso imeli. Ena deklica je povedala, da ima njena babica veliko blaga. Nato so se eden za drugim začeli oglašati, da imajo tudi oni doma blago. Dogovorili smo se, naj prosijo starše in drug dan prinesejo blago v vrtec. Eden od dečkov me je prosil naj staršem napišem obvestilo, da ne bo slučajno pozabil. Sestavili smo obvestilo in ga obesili na oglasno desko.

Ko smo dobili blago, so se otroci lotili šivanja kostumov. Nekaterim šivanje ni bilo všeč, zato so si pomagali z lepilom.

Slika 5: Šivanje kostuma

Slika 6: Izdelovanje kostuma za žabo

Pri dramatizaciji so otroci začeli pogrešati rekvizite, predvsem metlo. Poskušali so jo izdelati iz tulcev, a se jim je vedno prehitro zlomila. Ena deklica je dala idejo, da bi za metlo lahko uporabili vejo, ki bo dovolj močna, da bo zdržala vse. Odšli smo na sprehod in v parku našli primerno vejo. Otroci so začeli dramatizirati kar v parku.

Ugotovili so, da veja še vedno ni dovolj dolga, da bi lahko vsi sedeli na njej, zato so predlagali, da se s čarovnico lahko pelje le tista žival, ki prva najde njen izgubljen predmet.

Evalvacija dejavnosti petega tedna

V petem tednu je zanimanje za predstavo še bolj naraslo. Otroci so pogosto spraševali in dajali pobude, kdaj bodo spet vadili predstavo. Opazila sem, da so se tudi v igri na prostem vse pogosteje igrali igre v povezavi s predstavo. Najpogosteje so izbrali enega otroka, ki je bil čarovnica in je začarala otroke v različne živali.

Predvsem pri dečkih se je pojavila igra kako zmaj lovi in rjove ter poskuša ujeti otroke. Na igrišču, v parku, v gozdu so nabirali veje in se z njimi igrali in predstavljali, da letijo na metli. Navdušenje je bilo res neizmerno. Nekaj več pomoči so potrebovali pri sami izdelavi kostumov, saj je bilo šivanje, predvsem pa rezanje blaga motorično zahtevnejša naloga. Eni so si pred začetkom narisali načrt kostuma. Nekateri so se dobro znašli in ugotovili, da blago lahko tudi zlepijo in ni potrebno, da vse zašijejo.

Zanimivi so bili tudi pri ugotavljanju katera veja je primernejša za metlo.

Izjave otrok ob iskanju prave veje:

Otrok A: »Vidim jo, ta bo prava!«

Otrok B: »Ta še raste, je ne smemo odtrgat.«

Otrok A: »Potem moramo pa na tleh pogledat.«

Otrok C: »Poglejta našel sem jo, je ful velika.«

Otrok A: »Ha, samo ne bo šla v igralnico, pa še pretežka je.«

Otrok B: »Nam bo pa hišnik pomagal, pa mal odžagal.«

Slika 7: Prevelika veja

Med otroki se vse pogosteje vzpostavlja komunikacija in poskušajo rešitev najti skupaj. Več je zanimivih zamisli in rešitev določenega problema. Zelo so se vživeli v svoje vloge in odkar so naredili vsak svoj kostum, nimajo več interesa menjavati vlog.

9.6 Dejavnosti v šestem tednu 7. Priprava scene

Pri pripravi prostora so otroci najprej določili, kje bodo sedeli gledalci. Nato smo se naključno razdelili v pet skupin. Vsaka skupina je imela nalogo, da pripravi prostor oz.

bivališče za določeno žival. Otroci so uporabili mize in blago. Med blagom so našli tudi velik kos raztezajočega se blaga, ki se jim je zdel zelo primeren za blato. Z otroki smo se začeli igrali pošasti. Usedli smo se v krog. Na sredino kroga smo raztegnili blago. Eden je zlezel pod blago, ostali smo blago držali, da je bil otrok popolnoma pokrit. Otrok, ki je bil pokrit z blagom, se je začel premikati in otrokom se je zdelo, da je pošast. Nato smo pokrili dva ali pa tri otroke in igro ponovili.

Slika 8: Igra z elastičnim blagom

Pravljico smo sedaj tri dni zapored zaigrali z vsemi pripomočki in se vsakič po koncu pogovorili, kako so se počutili in kaj bi lahko še izpopolnili. Ugotovili so, da nekatere otroke pri igranju ovirajo inštrumenti, zato so tisti raje opustili igranje naje. Težave so imeli tudi z znakom za začetek predstave. Predlagali so, da je na začetku noč in vse živali spijo, ko bo zazvonilo, pa se pravljica začne. Razmišljali so kdo bi pozvonil. Ker so oni imeli vloge že razdeljene so prosili mene, če lahko jaz pozvonim. Za jutranji zvonec so izbrali triangel. Pri zvokih so pogrešali še veter in nevihto, zato so spet prosili mene, če bi tudi to lahko jaz igrala. Spomnila sem jih, da smo se na začetku dogovorili, da je to njihova predstava in naj poskušajo problem rešiti kako drugače.

Najprej se je oglasila ena deklica, ki je igrala mačko, da lahko ona igra veter, saj ima čarovnica dovolj le eno mačko. Za njo so se javili še trije otroci. Za zvok nevihte najprej niso vedeli kateri inštrument naj izberejo, saj jih v kovčku ni ostalo veliko.

Spodbudila sem jih z vprašanjem: »Kakšen je zvok vetra in dežja?« Deklica je odgovorila : » Šššš, tako močno šumi.« Nato sem predlagala naj v igralnici poiščejo stvari, ki šumijo. Našli so celofan in se odločili, da bo veter šumel s celofanom.

Evalvacija dejavnosti šestega tedna

V šestem tednu smo se ukvarjali s postavitvijo scene. Od vsega se jim je zdelo najpomembnejše, kje bodo sedeli gledalci. Vsakič znova so pred igro najprej razporedili v vrste vse stole. Pripravili so gledališče. Vsaka skupina živali si je uredila bivališče iz mize in blaga, le ptice so iz garderobe prinesle veliko rožo, ki jim je predstavljala drevo. Veliko zabave so si naredili z raztegljivim blagom. Blago jim je predstavljalo blato in vsi so hoteli biti pošast. Smejali so se, šalili in ugotavljali kje ima določena pošast glavo, noge, roke in usta. Po vsaki predstavi smo se z otroki pogovorili kaj jim je bilo dobro in kaj ne. Otroci so bili presenetljivo zelo kritični do sebe in hoteli igro še izboljšati. Predlagali so naj jih posnamem, da se bodo videli. To sem tudi storila. Nekaterim otrokom je bilo ob ogledu posnetka predstave zelo nerodno in so se začeli kar zakrivati, enim pa se je zdela predstava zelo smešna. Po ogledu posnetka predstave je bila najvidnejša sprememba v tem, da so se začeli igralci tudi oglašati. Ker so zgodbo tako dobro gibalno in sedaj tudi z glasom odigrali, meni ni bilo potrebno več zraven brati zgodbe.

9.7 Dejavnosti v sedmem tednu 8. Pisanje vabil

Spet smo preverili naš načrt in ugotovili, da moramo napisati vabila in izdelati vstopnice. Razdelili smo se v tri skupine. Ena skupina je sestavila vabilo, druga je izdelovala vstopnice, tretja skupina je razmišljala kaj bodo morali gledalci dati za vstopnino. Sedeli so v krogu, imeli so žogo, ki je potovala od enega do drugega otroka, ko je otrok dobil žogo je povedal idejo, če se ničesar ni domislil, je žogo podal naprej. Za vstopnice so izstrigli kartončke, na katere so odtisnili različne štampiljke.

Ko so bila vabila gotova so jih odnesli otrokom iz sosednjih igralnic.

Še zadnjič smo pregledali načrt in ugotovili, da imamo pripravljeno vse za presenečenje.

Evalvacija dejavnosti sedmega tedna

Otroci so bili že v polnem pričakovanju in si želeli nastopati pred občinstvom. Pazljivo so se obnašali do vseh pripomočkov, ki smo jih potrebovali na predstavi in vsakič

znova vse zložili v škatlo. Ideja otrok, ki so razmišljali o vstopnini je bila najprej, da naj otroci plačajo z denarjem. Ena deklica se s tem ni strinjala, ker presenečenja se ne plačuje. S tem so se strinjali tudi ostali. Spet druga deklica je razmišljala, da si za trud igralci vseeno zaslužijo nagrado in predlagala, da vsak otrok, ki pride na ogled predstave plača z bombonom. Ideja se je vsem zdela zelo dobra, zato so jo predali še otrokom, ki so pisali vabilo, da ne pozabijo napisati koliko stane vstopnina. Zelo radi so izdelovali vstopnice in zraven potiskali še roke. Pri sestavljanju vabil so bili tudi zelo samostojni, nekaj pomoči so potrebovali pri samem pisanju.

9.8 Dejavnosti v osmem tednu 9. Uprizoritev pravljice

Pred predstavo so otroci samostojno pripravili sceno, eni so pripravili stole za gledalce, drugi vse potrebne rekvizite. Spomnili so se, da mora nekdo pobrati vstopnino in razdeliti vstopnice. Odločili so se, da bodo pri vhodu igralnice postavili pehar za bombone, zraven pa položili vstopnice. Oblekli so kostume in pričakali gledalce.

Slika 9: Utrinek s predstave

Evalvacija dejavnosti osmega tedna skupaj z otroki

Po končani predstavi smo z otroki skupaj ocenili predstavo. Vsak otrok je povedal kaj mu je bilo všeč, kaj ne, kako se je počutil igrati pred občinstvom.

Nekatere izjave otrok:

»Super je bilo, vse je vredu.«

»Škoda, da je že konec.«

»Lahko bi povabili še starše, pa bratce in dedke.«

»In kuharico, pa ravnateljico.«

»Meni je bilo pa všeč, ker so nam tako močno ploskali.«

»Mene je pa motilo, ker so se otroci smejali.«

»Jaz sem se počutil dobro.«

Odločili so se, da bodo na predstavo povabili še starše, kuharico in ravnateljico.

Otroci so bili zadovoljni, kar se razbere iz njihovih izjav.

Slika 10: Igralci se priklonijo

10. ZAKLJU Č EK

Sodobni pedagoški pristopi in kurikuli poudarjajo pomen participacije in aktivne udeležbe otrok pri učenju. Prav tako izpostavljajo pomen interakcije in komunikacije otroka z vrstniki in odraslimi.

V teoretičnem delu diplomske naloge sem se osredotočila na teoretska izhodišča participacije in socialnega učenja, ki sem jih v empiričnem delu podprla s študijo primera. V vrtcu Šentvid sem izvedla projekt reševanja problemov odprtega tipa. V raziskavi je sodelovalo 19 otrok starih 5−6 let. Preko opazovanja, beleženja in s pregledom dokumentacije sem projekt evalvirala. Želela sem ugotoviti, pri katerih dejavnostih v procesu reševanja problemov odprtega tipa so otroci participirali in v kolikšni meri je izvedba projekta zagotovila priložnost za participacijo otrok.

Osredotočila sem se tudi na cilj, kako je dramatizacija vplivala na spodbujanje in učenje kompetenc sodelovanja za skupni produkt. Prvo raziskovalno vprašanje, ali je izvedba projekta zagotovila priložnost za participacijo otrok, lahko potrdim.

Sodelovanje in odločanje otrok je bilo prisotno že od same pobude do zaključka projekta. Otroci so naredili načrt, ki je zajemal vse izražene želje in njihove zamisli.

Od izbora pravljice, razdelitve vlog, izdelave kostumov, priprave scene, pisanje v končne uprizoritve so imeli dovolj možnosti za odločanje. S tem sem odgovorila tudi na drugo raziskovalno vprašanje, na kakšne načine in pri katerih dejavnostih so otroci participirali. Tretje raziskovalno vprašanje se je nanašalo na spodbujanje sodelovanja in učenja kompetenc za skupni cilj. Skozi celoten projekt sem vključevala socialne igre, ki so pozitivno vplivale na socialne odnose, sodelovanje in dogovarjanje otrok. V skupin je bila zelo prijetna klima, otroci so bili pretežno dobro razpoloženi in pripravljeni na nove izzive. Konfliktne situacije, do katerih je prihajalo redko, so otroci rešili s pogovorom. Lahko rečem, da je dramatizacija pozitivno vplivala pri gradnji prijateljskih vezi.

Projekt smo zaključili s predstavo za otroke iz sosednjih igralnic. Po skupni evalvaciji z otroki smo uprizoritev ponovili za starše. Glede na odzive otrok, staršev, po pregledu dokumentacije in evalvacij ter teoretičnih usmeritev ugotavljam, da projekt predstavlja primer dobre prakse, kako vključiti participacijo in učenje sodelovanja v življenje otrok v vrtcu.

LITERATURA

Batistič Zorec, M. in Krnel, D. (2009). Prednost učenja pred poučevanjem. V: Devjak, T., Skubic, D. (ur.). Izzivi pedagoškega koncepta Reggio Emilia. Ljubljana:

Pedagoška fakulteta Univerze v Ljubljani, str. 47−76.

Batistič Zorec, M. (2010). Participacija otrok v slovenskih vrtcih z vidika stališč in izkušenj vzgojiteljev. V: Pedagoški koncept Reggio Emilia in Kurikulum za vrtce:

podobnosti v različnosti. Ljubljana: Pedagoška fakulteta Univerze v Ljubljani, str. 67- 85.

Batistič Zorec, M. (2009). Otroci so različni. V: Devjak, T., Skubic, D. (ur.). Izzivi pedagoškega koncepta Reggio Emilia. Ljubljana: Pedagoška fakulteta Univerze v Ljubljani, str. 37−45.

Devjak, T., Skubic, D., Polak, A., Kolšek, V. (2012). Predšolska vzgoja: od starega k novemu. Ljubljana: Pedagoška fakulteta.

Hočevar, A. Kovač Šebart, M. in Štefanc, D. (2009). Sodelovanje z okoljem in problematika participacije v pedagoškem pristopu Reggio Emilia. V: Devjak, T., Skubic, D. (ur.). Izzivi pedagoškega koncepta Reggio Emilia. Ljubljana: Pedagoška fakulteta Univerze v Ljubljani, str. 17–36.

Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRS SAZU.(1994). Slovar slovenskega knjižnega jezika. Ljubljana: DZS.

Konvencija o otrokovih pravicah. (2009). Ljubljana: UNICEF Slovenija.

Kurikulum za vrtce. (1999). Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo in šport, Zavod RS za šolstvo.

Rutar, Sonja (2013). Poti do participacije otrok v vzgoji. Koper: Univerza na Primorskem, Univerzitetna založba Annales.

Rutar, Sonja (2012) Kako razumeti in uresničevati participacijo otrok v vrtcu?.

Sodobna pedagogika. št. 3. letnik 63=129. Zveza društev pedagoških delavcev Slovenije.

Rožič, A. in Turnšek, N. (2010). Moč in omejitve ideje kompetentnega otroka. V:

Pedagoški koncept Reggio Emilia in Kurikulum za vrtce: podobnosti v različnosti.

Ljubljana: Pedagoška fakulteta Univerze v Ljubljani, str. 339−357.

Sheridan, S., Pramling Samuelsson, I. (2001). Children's Conceptions of Participation and Influence in Pre-school: a perspective on pedagogical quality. Contemporary Issues in Early Childhood, 2, 2.

Snoj, M., (2003) Slovenski etimološki slovar. Ljubljana: Modrijan.

Turnšek, N., Hodnik Čatež, T., Krnel, D. (2009). Projektni pristop kot strategija spodbujanja participacije otrok v učenju in soustvarjanju življenja v vrtcu. V: Devjak, T. (ur.), Skubic, D. (ur.). Izzivi pedagoškega koncepta Reggio Emilia. Ljubljana:

Pedagoška fakulteta Univerze v Ljubljani, str. 209–233.

Turnšek, N., Hodnik Čadež, T., Fideršek, R., Hozjan, T., Novak, M., Slakonja, A.

(2012). Učenje je pustolovščina. Ljubljana: Pedagoška fakulteta.

Turnšek, N. (2004). Kultura aktivne strpnosti: izobraževanje za pluralno medkulturno družbo in spoštovanje človekovih pravic. Študijsko gradivo.

Turnšek, N. (2004). Problemsko in raziskovalno naravnano učenje v vrtcu. Študijsko gradivo.

Turnšek, N. (2009). Vrtec − prostor aktivnega demokratičnega državljanstva. V: F.

Fras-Berro, M. Senica, M. Sivec, U. Stritar, M. Turk, N. Zore, U. Margan (ur.).

Spodbujanje otrokovih kompetenc v vrtcu, zbornik prispevkov. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo, str. 29−39.

Turnšek, N. (2011). »Vztrajnost« tradicionalne konstrukcije otroštva v inplicitnih in znanstvenih Teorijah. V: Devjak, T. in Batistič Zorec, M. (ur.). Pristop Reggio Emilia − izziv za slovenske vrtce: zbornik zaključne konference − priročnik za dobro prakso.

Ljubljana: Pedagoška fakulteta Univerze v Ljubljani, str. 89−102.