n š t i t u t z a z g o d o v i n o d e l a v s k e g a g i b a n j a
K N J I Ž N I C A
« 6 1 9 ' ICEJEV GOVOR
V ZBORNICI FASIJEV IN KORPORACIJ 2. DECEMBRA XXI
P
F E D E R A Z I O N E D E I F A S C I Dl C O M B A T T I M E N T O DI L U B I Ä N A UFFICIO STAMPA E P ROP AGA NDA
D U C EJEV GOVOR
Y ZBORNICI FAŠIJEV IN KORPORACIJ
2. DECEMBRA XXI
D 2619
29. III. 1964 A s
Duce je govoril 2. decembra X X I na plenarnem zboro
vanju zakonodajnih kom isij Zbornice ia šijev in korporacij.
Vsi narodni svetn iki so bili oblečeni v fašistično uniformo.
Tribuna za senatorje je bila nabito polna. Ko se je zborovanje otvorilo, je predsednik Dino Grandi poročal o dovoljenih dopustih tistim svetn ikom , ki so jih bili zaprosili. Ob 11. je vstopil v dvorano Duce, pozdravljen s toplimi vzkliki. T ajnik PNF je odredil pozdrav Duce ju in ob ponovnem vzklika n ju je Duce začel govoriti. Duce, ki je im el pred seboj samo n e koliko zapiskov, je govoril takole:
Dobro veste, tovariši, kako zoprno mi je govoriti tudi v časih, ki se običajno im enujejo mirni ali norm alni časi. To zavisi od m ojega prepričanja, ki je tako, da se človek n a sto prim erov v petinsedem desetih kesa, da je govoril, in samo v petindvajsetih prim erih, da je molčal. V drugi vrsti je moje prepričanje, da je v vojnem času, ko govori s svojim m ogoč
nim glasom top, bolje, če se manj govori. V vsakem prim eru je treb a govoriti o zaključkih in le redko o tem, k ar bo v bodoče. To moje prepričanje je še ojačeno spričo te vojne, ki je sedaj zavzela obseg, ki ga lahko im enujem o kozmičnega.
Tako je univerzalen, da v o jn a vedno prehiteva besede, vojna, ki se je ogromno razširila po svetovnem prostoru ter se tako seveda tudi v razm erju podaljšala časovno.
V zadovoljstvo mi je, da me italijanski narod ni zahteval p revečkrat na govorniški oder, kajti italijanski narod, k i je gotovo eden izmed najinteligentnejših na svetu, če ne naj- inteligentnejši, nim a potrebe po preveč propagandističnih čenčah, zlasti po propagandi, ki ne bi bila izredno inteligentna.
V endar po osem najstih m esecih m olka smo sedaj stopili v 30. m esec vojne. Imam bežen vtis, da si dober del italijan skega naroda zopet želi čuti moj glas.
Velikansko delo Režima
Moj današnji govor tedaj ne bo govor, tem več bolj politično-vojaško poročilo, bolj vojaško k akor politično. To bo govor podatkov, številk in dejstev, z drugimi besedami, obračun za prvih trideset m esecev vojne. To ni govor, ki sem si ga obetal imeti ob dvajseti obletnici. Na drugi strani se je d vajsetletnica proslavila na najboljši izmed načinov, ko je za vse, tudi za pozabljivce in ljudi slabega spomina obnovila vse, k ar je režim napravil v teku dvajsetih let udejstvovanja. To je ogromno delo, ki bo zapustilo neuničljive sledove za vse v eke v italijanski zgodovini.
Dvajsetletnico smo praznovali z znamenito amnestijo, ki je odprla vrata zaporov okrog petdeset tisoč ljudem in ki je osvobodila konfinacije tudi tako zvane politične kaznjence, kar je vsekakor dokaz sile režima. Končno smo jo praznovali z vsem kompleksom socialnih ukrepov, ki bi v drugačnih časih dvignili val visokega navdušenja, kajti v tem pogledu smo mi dejansko pred vsemi drugimi državami brez izjeme.
Glavni dogodki teh osem najstih mesecev, ki so potekli od 1. ju n ija 1941 do danes, so sledeči: vojna proti Rusiji, vojna intervencija Japonske, izkrcanje angloam eričanov v severni Afriki.
Ruski militarizem
Vojna sila Rusije zame ni pomenila presenečenja, razen če se omejim na stališče, ki. bi ga imenoval kvalitativnega.
Leta 1933. ali 1934. je italijanski glavni stan prejel od ruskega glavnega stana povabilo, naj bi poslal komisijo, da bi pri
sostvovala manevrom rdeče armade, ki so bili v okolici Moskve. Porabil sem to priliko, da sem poslal komisijo, ki ji je načeloval general Francesco Saverio Grazioli, mož neopo
rečne poklicne izšolanosti in ostrega opazovalnega duha. Ko se je vrnil, mi je podal zelo podrobno poročilo, ki sem ga prečital z največjo pozornostjo in ki me je prepričalo, da se na vzhodu dogaja nekaj novega in da je bila rdeča vojska sedaj nekaj povsem drugega, nego tiste čete, pobrane na
slepo, ki so se dale leta 1920. pod varšavskim i zidovi prem a
gati od nič manj na slepo zbranih poljskih in francoskih čet Kako leto pozneje mi je kinem atografski prikaz, ki sem si ga dal ponovno pred v ajati počasneje, da bi ga mogel bolje proučiti, prikaz neke boljševiške parade na krem elskem trgu v M oskvi prepričal, da se je na vzhodu končno izoblikovala mogočna, čisto m ilitaristična država, ki se je odpovedala med
narodni revoluciji s pomočjo poedinih nacionalnih revolucij, tem več je hotela razširiti revolucijo po kontinentu in po vsem svetu s pomočjo svojih bajonetov. Bilo je tedaj po mojem m nenju potrebno, da si Os zagotovi hrbet, in moje globoko prepričanje je, da je bila ta doba izbrana z jasno razsodnostjo.
Če bi se bila stvar še nekoliko zavlekla, bi se bili dogodki lahko čisto drugače razvili.
Mi smo tako objektivni, da priznamo, da se je ruski vojak bojeval dobro, toda bolje se je bojeval nem ški vojak, ki je potolkel ruskega. Treba je priznati, da sta mogli samo vojski, k akor sta nem ška in italijanski CSIR (italijanski ekspedicijski zbor v Rusiji), ki se im enuje danes ARMIR (italijanska vojska v Rusiji), biti kos preizkušnji zime, kateri ni bilo prim ere v dobi 140 let.
Danes je Rusija izgubila svoja najrodovitnejša ozemlja, najbogatejša na surovinah, izgubila je osemdeset do devet
deset milijonov prebivalcev. Pridobitev tega ozemlja nam omogoča gledati v bodočnost s stališča surovin in s stališča prehrane z večjim zaupanjem. Lahko zatrdim, da je bila anglo- am eriška pomoč Rusiji do tega tren u tk a zelo neznatna. Sim
ptom atično je, da Rusi niso nikoli želeli, da bi po njihovih tleh teptal am eriški ali angleški vojak. Mislim, da tu ni treb a pre
iskovati skrivnosti tako zvane ruske slovanske, orientalske ali k ak ršn e si bodi psihologije. Ni niti najm anjšega dvoma, da se bo v tej orjaški igri, ki m ora ustvariti Novo Evropo in ustaliti m eje med Evropo in Azijo, odločilna in končno vel javna zmaga nasm ejala orožju Osi.
Naša zaveznica Japonska
Če je kak človek na svetu, ki je satansko hotel vojno, tedaj je ta človek predsednik Zedinjenih držav Amerike.
Izzivanja, ki nam jih je metal, ukrepi, ki jih je povzel proti nam, delo njegove propagande, vse to dokazuje, da ta č!ovek;
ki je dal svečano obljubo ameriškim materam, da njihovi sinovi ne bodo nikoli šli umirat preko meja Zedinjenih držav
— ta človek je namenoma hotel vojno. Seveda Japonska ni m ogla čakati, da bi Zedinjene države prve začele streljati- To bi bilo viteštvo starih časov, ki m orda nikoli ni obstojalo, in tako je Japonska storila prav, da ni čakala zadnjega tre nutka, tem več je prizadela oholim Američanom oni strašni poraz, ki danes A m eričane same sili k dnevu žalosti in molku.
Tako je vstop Japonske v vojno na strani trojnega pakta absolutno jamstvo za zmago, kajti Japonska je nedosegljiva in nepremagljiva.
Ves angleški položaj na Daljnem vzhodu se je zrušil, kak o r hišica iz kart. Zgodil se je nenavaden slučaj v zgodo
vini, da je Japonska v malo m esecih iz sirom ašne države, kak o r smo mi, postala če ne p rv a po bogastvu med državami sveta, pa gotovo ena prvih. M oramo priznati, da je to p ra
vično in da je to nagrada za njene vrline. Tako se je Japonska obogatela na surovinah, za k atere so osiromašili naši nepri
jatelji, in ne mine dan, da bi am eriški ponos ni bil zadet, ne bil zdrobljen.
Kje so danes am eriški preroki, ki so mislili n a likvidacijo Japonske v treh tednih ali kvečjem u v treh mesecih? Očividno niso vedeli ničesar o vojaški sili Japonske in razen tega o njenem m oralnem ustroju, zaradi katerega v tej deželi Cesar ni le avtoriteta, am pak digniteta božanstva in k atereg a vojaki, padli v boju, postanejo bogovi. J e v resnici težko prem agati narod, ki ima v sebi moralne rezerve take vrste.
Anglo-amerikansko neslavno izkrcanje v Severni Afriki
Tretji dogodek: izkrcanje A ngloam eričanov v Severni Afriki, ali »tragikom edija pričakovanja«.
V resnici v življenju ni vedno prednost videti preko griča;
toda tudi to se je dalo lahko predvidevati. Informacij ni ne
dostajalo. Tiho soglasje med am eriškimi oficirji v civilu in
francoskim i oficirji v uniformi je bilo očitno. Vsi v Franciji so bili pristaši čakanja, to je vsi so stali in morda še stoje in m orda bolj ko prej pri oknu. Izkrcanje ni bilo nič slavnega, k er se je izvršilo po sokrivdi napadencev. Nikoli nisem polaga) prevelike važnosti n a častne besede, n a prepogoste častne be
sede, ki so bile izmenjane. Naposled pa, ko so stvari došle do svojega epiloga z izkrcanjem dne 8. novembra, sem obvestil Berlin, da je neizogiben in potreben takojšen ukrep, zasedba vse Francije s Korziko vred.
Führer in jaz sva hotela še enkrat verjeti tej tolikokrat dani častni besedi, namreč častni besedi admirala, ki je po
veljeval brodovju v Toulonu. Hotela sva verjeti. V izvestnem trenutku pa so bili dokazi, da se misli na pobeg brodovja in na združenje z britanskim brodovjem, ki se je pač dvakrat približalo med Baleari in med Sardinijo, tako očitni, da tudi v tem primeru ni bilo izgubljati niti minute časa. Treba je bilo zasesti Toulon in odstraniti nevarnost. To se je tudi napravilo.
A nglosaška propaganda olepšuje z neresničnim i podrob
nostmi to epizodo. Nič junaškega ni bilo na francoski strani, k ajti m rtva so našteli dva, ranjencev pa sedem najst. Razoro
žitev vojnih odredov te r letalstva se je izvTŠila v popolnem redu, lahko se reče ob popolni moralni neudeleženosti vsega francoskega naroda.
Divjaško bombardiranje naših mest
V zporedno z obnovitvijo ofenzive n a fronti pri A lam einu
— bila je to edina zmaga, ki jo je doslej V elika Britanija lahko zabeležila — so se začela bom bardiranja italijanskih mest.
Glede tega bom bardiranja bom sedaj dal točne številke (zanje odgovarjata podtajnik za n otranje zadeve za točnost števila padlih, m inister javnih del za točnost pretrp ljene škode). N ava
jam te številke, da dokažem, da so bile nek atere vesti, ki so se širile, pretirane, in da dokažem, da so Angleži predvsem bom bardirali civilne četrti naših mest.
V M ilanu je popolnom a porušenih trideset hiš, težko po
škodovanih štiri sto enajst, lahko poškodovanih tisoč devet
sto tri in sedemdeset, skupno zadetih hiš dva tisoč štiri sto štirinajst.
V Turinu je popolnom a porušenih hiš sto ena in šestdeset, težko poškodovanih osem sto štiri in sedemdeset, lahko po
škodovanih dva tisoč sto pet in devetdeset, vseh zadetih hiš tri tisoč dve sto trideset.
V Savoni je popolnom a porušenih šest hiš, težko poško
d o vanih štiri i'n štirideset, lahko poškodovanih devet sto se
dem deset, skupaj zadetih hiš tisoč dvajset.
V G enovi je popolnom a razrušenih hiš sto sedem in osem
deset v središču m esta in dve sto tri v celi občini, težko po
škodovanih v središču tisoč šest, v celi občini tisoč devet in štirid eset, lahko poškodovanih štiri tisoč pet sto devet in šest
deset v središču in štiri tisoč osem sto devet in šestdeset v celi občini, vsega pet tisoč sedem sto dva in sedem deset hiš v središču in šest tisoč sto ena in dvajset v celi občini. Odlo
čili smo se, da ostanejo popolnom a porušene hiše v takem stan ju do konca vojne. Druge bolj ali manj težko poškodovane bodo obnovljene in popravljene.
C elotno število m rtvih in ranjenih med civilnim p reb iv al
stvom zaradi letalskih napadov in obstreljevanja z m orja po sovražniku od začetka vojne do 30. novem bra 1942-XXI. znaša tisoč osem sto šest in osem deset m rtvih in tri tisoč tri sto dva in trideset ranjenih, od katerih odpade osem sto osem in tri
d eset m rtvih in d evet sto štiri in devetdeset ranjenih na raz
dobje od 23. oktobra do danes. V teh osem sto osem in tri
deset m rtvih so zapopadeni tudi oni iz tako zvane G alerije delle Grazie v Genovi.
Spoštovanje resnice
To vam dokazuje še enkrat, da mi spoštujemo resnico.
Mi prepuščamo Američanom in Angležem čaščenje laži.
Imam pravico zahtevati, da naj nobeden Italijan, pravim no
beden Italijan ne dvomi niti najmanj o tem, da je vse, kar pravijo naša uradna poročila, popolna resnica. Mi smo edina 'država v vojni, ki objavlja poim enske spiske svojih izgub.
To delamo iz dveh razlogov: da dokažemo, da so to izgube
— niti ena več, niti ena manj — in da rešimo iz nepoznanja sinove Italije, ki um irajo v boju.
Padlih vseh italijanskih Oboroženih sil je v prvih tri
desetih mesecih vojne štirideset tisoč dve sto devetnajst, od k aterih odpada na vojsko šest in trideset tisoč šest sto devet
najst, n a mornarico dva tisoč sto osem in šestdeset, na letal
stvo tisoč štiri sto dva in dvajset.
R anjencev je: v vojski osem deset tisoč sedem sto p et in štirideset, v m ornarici tri tisoč pet sto devet in devetdeset v letalstvu tisoč šest sto dvajset.
U jetnikov je dve sto dva in trideset tisoč sedem sto osem in sedemdeset. Od teh jih odpade n a vojsko dve sto petnajst tisoč pet sto dvanajst, n a m ornarico dvanajst tisoč dve sto štiri in osemdeset, n a letalstvo p et tisoč devet sto dva in osemdeset.
P ogrešancev je skupno sedem in trideset tisoč sedem sto trinajst, od teh p et in dvajset tisoč devet sto tri in dvajset v vojski, deset tisoč tri sto devetdeset v m ornarici in dva tisoč dve sto pri letalstvu. K adar govorimo o pogrešancih, koleba naše čustvovanje med strahom in nado. Po preteku izvestnega časa se bodo morali sm atrati ti pogrešanci kot padli,
Mornarica in letalstvo uničujeta nasprotnikov&
ladjevje
V tek u istega časovnega razdobja po podatkih statistič
nega operativnega u rada Superm arine znaša sovražno trgovin
sko brodovje, ki ga je potopila Kr. mornarica, sto sedem in šestdeset enot v skupni tonaži enega m ilijona dve sto petnajst tisoč osem sto ena in dvajset ton. Sovražno vojno ladjevje, ki ga je potopila Kr. mornarica, znaša do sto štiridest enot s skupno tri sto tri in tridiset tisoč devet sto osem in šest
desetim i tonami. Sovražnik je potopil sto dva in šestdeset naših vojnih ladij v skupnem iznosu dve sto sedem in dvajset tisoč sto dva in osem deset ton. To vse stno javili v naših urad
nih poročilih.
Ta govor moramo vzeti zares. Ze dlje časa nimam več utvar in m orda jih nisem imel nikoli glede civilizacije angle
škega naroda.
Ako slečete Angležu obleko, v kateri pijejo čaj ob petih popoldne, boste našli starega prarodnega britanskega barbara s kožo, poslikano z raznimi barvami, barbara, ki so ga ukrotile resnično silne legije Cezarjeve in Klavdijeve. Petdeset poko- lenj ni bilo dovolj, da bi se v globini izpremenil notranji ustroj naroda. Med tem časom je bila ta prarodna usedlina šele pre
vlečena s hinavskim firnežem v njihovih rokah, to je s svetim pismom stare in nove zaveze.
Zdaj se ne sme več govoriti o notranji in zunanji fronti.
Je samo ena fronta, ki ima razne odseke in po dobrem v o ja
škem pravilu m ora imeti tudi odsek notranje fronte svojo po- razvrstitev v globino. Leta 1938. pred petim i leti sem dejal:
Ne čakajte dvanajste ure. Razpršite se po naših lepih poljanah.
Pa bi kdo dejal, da se meni dogaja včasih k akor onim pesni
kom, ki jih bolj citirajo k akor čitajo, k i jih bolj poslušajo, kakor ubogajo. Treba je zm anjšati množice v mestih, predvsem odposlati ženske in otroke. Treba je organizirati končnove- ljavno ali vsaj na pol končnoveljavno razljudenje. Vsi oni, ki si lahko urede življenje, daleč od m estnih in industrijskih središč, so dolžni, da to store.
Izpraznitev mest in protiletalska obramba
N ato je treb a organizirati večerne izhode, tako da bodo ponoči ostali v mestih samo borci, to je oni, ki imajo držav
ljansko in m arolno dolžnost, da tam ostanejo. Tako bo laže zgraditi v dovoljni meri zaklonišča, bolj u trjen a od današnjih, za k atere smo potrošili n a sto in sto milijonov, a ki bi, če bi bila zadeta v polno, ne mogla vzdržati bomb največjih kalibrov.
To je, recimo, šibki del obrambe proti poletom. Je pa tudi močni del, ki ne bo nikoli dovolj izpopolnjen. Vesel sem, da vam lahko naznanim, da nam bo dala N em čija mogočen p ri
spevek v topništvu, zaradi česar bo naše topništvo obenem z nemškim priredilo sovražnim letalom sprejem, ki ga zaslužijo.
Toda nam en tega Churchillovega govora je, napraviti vtis n a italijanski narod. Pravilo je naslednje: Mi smo trdo in hrabro pleme, toda ti Italijani, tako občutljivi, bodo morda imeli sposobnost za potreben odpor? Jaz odgovarjam — Daï Dokler nimam nasprotnega dokaza, odbijam na najodločnejši način misel, da je italijanski narod manj prekaljen, kakor an
gleški ali ruski. Če bi bilo to res, bi se morali dokončno od
povedati svojim nadam, da postanemo velik narod. Rim je bil zmagovit po Zami, toda velik je postal po Kanah. Ne rečem, da se v naših žilah p retak a v sa ona kri, ki je tek la po žilah starih Rimljanov, gotovo pa je, da smo mi narod, po katerega žilah se pretaka večji del krvi, ki je tekla po žilah starih Rim
ljanov. In bomo to dokazali. Torej bomo vzdržali. To nam nalagajo dolžnost, čast in dostojanstvo.
Sedaj vam bom prečital odstavek, ki se tiče mene:
»En m ož in samo en m ož je privedel italijanski narod do te točke.«
V resnici bi m oral biti danes nekoliko ponosen, da me priznajo ko t nasprotnika britanskega im perija in da sem v tem boju privedel s seboj italijanski narod. Churchill nadaljuje v svojem govoru:
»On ni im el n ik a ke potrebe, da stopi v vojno, ke r ga nihče ni hotel napasti.«
Tako tedaj! Ali jaz bi rad vedel, je-li britanski prem ier kdaj vprašal angleški narod, da bi zvedel, ali hoče vojno, ali je noče. In ali bi imel pogum vprašati danes angleški narod, da bi izvedel, ali hoče, da se v ojna podaljša do neskončnosti?
K ajti tak a je dem okracija: odreče v najvažnejših trenutkih.
T akrat se več ne vpraša suverenega naroda, tak rat se več ne govori o volitvah in o glasovanju. N arod se uvrsti v čete in m ora poslušati.
»Poskusili smo, kar se je dalo, da bi ga primorali, da vztraja v n e v tralnosti in da uživa mir in blagostanje — izredna darila v razburka
n em svetu.«
Ako bi bili ostali nevtralni, ne glede na nečastnost, bi bili danes„v najgroznejši bedi, ker je jasno, da bi nam nobena od obeh strank ne prihitela na pomoč.
»Toda M ussolini ne bo m ogel vzdržati skušnjave, da ne bi zahrbtno zabodel poražene Francije in A nglije, o kateri je mislil, da zanjo ni več nade.«
Splošen polom Francije
Zdaj bo treba govoriti nekoliko o tem znam enitem »sunku z bodalom«. Vstop Italije v vojno je bil predviden za 5. junij.
To je bil moj dan, ki sem ga sam določil in nem ški glavni stan nas je prosil iz tehničnih razlogov, o katerih danes ni treba govoriti, naj odložim vstop v vojno do 10. junija.
N ihče ni mislil, da bo konec v ojne v Franciji tako nagel.
N ajm anj od vseh pa m enda ravno Churchill, ki je nekoliko m esecev poprej občudoval v Parizu mimohod francoske v o j
ske, 14. junija, in je vzklikal tej vojski kot najm ogočnejši in n ajsijajnejši na svetu. Toda polom je bil splošen. In z druge strani, ko smo mi napadli, so bile francoske planinske brigade nedotaknjene, skoro nedotaknjeno letalstvo predvsem nedo
taknjene m ornarice. To je zelo važno v vojni, ki se m ora raz
v ijati v Sredozemlju, in zato dopuščamo en trenutek zaradi polemike, da smo mi zadali Franciji ta sunek. Ta ni bi! en sam spričo sto sunkov z bodali, ki jih je Francija zadala v hrbet Italije v tolikih stoletjih zgodovine, odkar so bili Galci potol
čeni pri Talamoni do Mentane.
Churchill nadaljuje:
»N jegove (M ussolinijeve) blazne sanje o cezarski slavi, njegovo p o že len je po osvojitvah in po plenu, in b iezp iim ein a surovost njegovega
trinoštva so ga dovedle do tega sram otnega in usodnega dejanja. Zaman sem ga opominjal. N i hotel razpravljati, brez odm eva je ostal modri p o ziv am eriškega predsednika v tem kam nitem srcu.«
Zdaj pravi v kam nitem srcu, če bi bil pa poslušal poziv am eriškega predsednika, bi bil dejal v svoji notranjosti: Ta mož ima srce iz mavca.
»N jegova hijen ska čud je prešla vsako m ejo dostojnosti in zdravega smisla.«
Pravijo, da je ta gospod potom ec vojvodske družine in da ima mnogo sinje krvi v svojih žilah. V mojih žilah pa se p re ta k a čista in zdrava kri kovača. In v tem tren u tk u se čutim neskončno bolj gospoda, k ak o r ta človek, iz katereg a ust, sm rdečih po alkoholu in tobaku, prihajajo tako nečedne nizkotnosti.
»N jegov im perij je šel po vodi.«
Zadnja beseda še ni bila izrečena. Jaz vem, da ni niti enega Italijana, ki bi ne hotel zopet preživeti spomladi 1. 1936.
nSmrtni boj stiska v kleščah nesrečno italijansko zemljo. Kaj lahko Italijani napravijo proti temu? Kratek sprehod z d ovoljenjem N e m ce v vzdolž obale, bežen poset Korzike, krva v o borbo proti junaškim dom oljubom Jugo
slavije, sijaj nem in ljive sram ote Grčije, ruševine v G enovi, Torinu in Milanu.«
Vrednost italijanskega vojaka
Zdaj ne sme biti dovoljeno nikomur in torej najmanj pa britanskemu premieru, da količkaj podvomi o vrlinah in ju
naštvu italijanskih vojakov. Nemški tovariši so prvi, ki to potrjujejo. Poljuben italijanski v ojak na kopnem, n a m orju in v zraku pod dobrim vodstvom in dobro oborožen se s svojim pogumom, s svojo odpornostjo proti nevšečnostim , s svojo inteligenco, ne boji prim ere z najboljšim i vojaki sveta.
»En m ož in režim, k i ga je on ustvaril, sta povzročila nepregledne nesreče delavnem u, nadarjenem u in nekoč srečnem u italijanskem u narodu.«
Italijanski narod ni bil nikoli srečen. Italijanski n arod je veliki neznani narod. N ihče ga ne pozna. O njem so navajali površne in lahkotne črte, toda njegovo globoko narodno bistvo, ki je preživelo največje žaloigre, je neznano temu občinstvu, ki p rihaja z vodiči in opazi v našem življenju samo najočit- nejše poteze. To je narod, ki ni imel nikoli dovolj k ru h a in vsakokrat, kadar smo poskušali napraviti si nekoliko p ro sto ra na svetu, smo vedno n aleteli na zagrajena pota. Zagrajena pota ne samo fašistični Italiji, m arveč tudi čisti in enostavni Italiji, bodisi tudi Italiji Rudinija, Giovannija, G iolittija in Orlanda, N očejo obstoja Italije, Italije, ki goji sen veličine: hočejo, da bi bil italijanski narod ljubezniv, zabaven in postrežljiv. To je sen, ki ga goji anglosaški duh.
N a koncu pravi ta gospod, da je »svet angleškega jezika do prihoda M ussolinija imel velike sim patije za italijanski narod«. To je ostudna laž. Kdo je prvi uvedel v zakonodajo plem enske razločke? Bila je to predem okratična zvezdnata re
publika, bile so to Zedinjene države, ki so ustvarile razliko
vanje med Evropo in Italijani, in k akor bi tega ne bilo dovolj še med Italijani in Italijani. Tako da so morali biti izključeni
od priseljevanja celo Ligurci, tista rasa, ki je tisoč let pred Kristom dala kulturo vsem u evropskem u jugozapadu. Zato bi bil Kolumb odklonjen, obdržali bi ga v karanteni, ako bi se danes izkrcal v Ameriki.
Do zmage in preko nje
Churchill zaključuje:
»Kako dolgo bo trajalo vse to?«
Odgovarjam na najslovesnejši in odločnejši način: Trajalo bo do zmage in preko nje.
A ngleški zgodovinar C arlyle piše:
»D ejstvo je, da vse ono, kar delamo naša vlada In m i in o čem er govorim o, ni nič drugega kakor tkanine laži, hinavstva in praznih form al
nosti. N obeno plem e od A dam a dalje ni bilo oblečeno v tako umazane cunje laži, kakor naše. Toda mi jih nosim o okoli s ponosom in s p re vze t
nostjo, kakor svečeniško obleko, ali k ra lje v plašč. A nglež ne sm e nikoli govoriti resnice, to je splošno m nenje. Že d ve sto d va jset let živ i A nglija od laži vsa ke vrste, od glave do nog je zavita v tradicionalno hinavščino, kakor v valove Oceana.«
In pesnik Byron je 16. aprila 1820, preden je umrl v Miso- lunghiju — se mi zdi zaradi m alarije — pisal v Benetke svo
jem u prijatelju M orreyu:
»Angleži so naj sram otne j še plem e pod nebom. H obhouse je odpotoval v N eapelj in tudi ja z bi bil odšel tja za en teden, če bi ne vedel, kako ve lik o število A n g le že v se m udi tam. Rajši jih vidim iz izv estn e razdalje in samo k a k izredni izbruh V ezu v a bi m e dovedel do tega, da bi lahko prenašal n jihovo navzočnost. Zunaj pekla ne poznam drugega bivališča, kjer bi m ogel ostati skupaj z njim . Upam, da nikom ur ne bo prišlo na misel, da bi m e n ekega dne prisilil vrniti se v Anglijo. Prepričan sem, da m oje ko sti ne bi im ele miru v angleški zem lji, da se m oj pepel ne bi m ogel zm ešati s prstjo one dežele. Tudi če bi postopali tako nizkotno, da bi pre
nesli m oje truplo v ono zemljo, bi njeni črvi ne im eli m ojega trupla, če bi se temu lahko izognil.«
Tako sodijo Angleži sami o sebi, kadar so izven svoje države. In res zadostuje samo odpreti in prelistati zvezke bri
tanske zgodovine v zadnjih treh stoletjih, da se najde n a j
popolnejša zbirka hijen v človeški podobi. Če je k je dežela, ki zasluži slične pridevke, če je k je dežela, ki je izpustila z
verige hijene po vseh kotih zemlje, da pijejo kri celih poko- lenj, da se okoriščajo z vsem i bogastvi, da nakradejo vse zlato, je ta dežela Anglija. Ali so Italijani m orda pozabili nizkotnost adm irala H oracija N elsona, ki je dal obesiti n a jam boru glav
nega jad ra svoje »Minerve« napolitanskega adm irala Carac- ciolo, potem ko ga je poprej še izdal? Ali so m orda pozabili, da sta bila brata Bandiera ustreljena, ker je angleška vlada, ki je cenzurirala M azzinijeva pisma, sporočila burbonski vladi, da so se ti vrli domoljubi izkrcali n a ozemlju Kalabrije? A li so pozabili, da je A nglija leta 1859. (v zvezi s svojo pomočjo v dobi italijanskega risorgim enta) grozila z bom bardiranjem Ge
novi, ako bi Piemont obenem s Francijo napovedal A vstriji vojno?
Sovraštva do neprijatelja
Gospodje, ne vodi se vojna brez sovraštva do neprijatelja.
Ne vodi se vojna, ne da sovražimo neprijatelja od jutra do večera ter vse ure dneva in noči, brez širjenja tega sovraštva in ne da bi to sovraštvo postalo notranje bistvo nas samih.
Treba se je enkrat za vselej iznebiti vseh napačnih občutlji
vosti. Imamo proti sebi suro veže, barbare. Rim, ki je bil tudi usm iljen po zmagi, je bil neusmiljen, kadar je šlo za obstoj rim skega naroda. Zato je treba reagirati z največjo odločnostjo proti vsem namenom, ki bi hoteli oslabiti našega duha te r n a
praviti napačno podobo italijanskega naroda, češ da je slednji zmožen samo nežnih stvari. Če je k je k ak narod, ki je bil zelo trd v stoletjih od zgodnjega srednjega veka (na žalost smo bili zelo trdi med seboj), je to italijanski narod. In šele po padcu slavne firentinske republike (toda tudi tak rat je že bila neka »peta kolona« pod poveljstvom M alateste Baglionea) se začenja razdobje nebojevitosti Italijanov, razen v Piemontu.
Od tak rat se je med arkadio, baleti in petjem razširila po svetu običajna rečenica, da se mora Italija baviti samo s čopiči, dleti in godali.
Povedal vam bo stvar, ki vas bo iznenadila. N ekaj goro- stasnega, morda celo krivoverskega. Rečem vam, jaz bi rajši imel v Italiji manj kipov, manj slik v muzejih in več zastav, uplenjenih sovražniku. Italijanski narod današnjice, je občudo
vanja vreden v vseh slojih, od aristokracije do m alega človeka.
N e more se več zahtevati od italijanskega naroda. Ne morejo se zahtevati navdušene m anifestacije v stalnem zaporedju.
V resnici bi hotel poznati oni narod, ki lahko v tej vojni m ani
festira vzdržema. N avdušenje je liričen mom ent življenja po
sameznika, liričen mom ent pa je nujno zelo redek v življenju naroda. Ako bi poznal človeka, ki bi bil navdušen od ju tra do v ečera ter v vsem svojem dejanju in nehanju, bi začel dvomiti nad njegovo pam etjo.
Italijanska vztrajnost je nezlomljiva
Italijanski narod dela, je discipliniran te r ni nikoli izvršil k ake sabotaže. Nikoli ni bilo niti najm anjšega znaka za de
m onstracije proti vojni. Samo n ek a ženska, ki je ne imenujem, ker ne zasluži tega, ker bi se ji m orda dalo preveč časti (saj se je našel človek, ki je uničil svetišče Diane Efeške, da bi bil ovekovečen v zgodovini), samo n eka ženska v Genovi pravim, je kričala, da hoče mir. Jaz mislim, da ta njen a želja ni vse
bovala ničesar nečloveškega. K asneje se je ugotovilo, da je im ela na prstih obilico prstanov, zato se lahko misli, da je pripadala onemu sloju, ki so jih v časih Ciompov v Firenci im enovali »tolste ljudi«.
Toda vse italijanske žene so čudovite. Lahko se reče, polne reda in meščanskih vrlin. So v resnici velika neizčrpna zaloga življenjske in moralne sile naroda. Disciplina teg a naroda ne m ore biti načeta od onih, ki jim mi pravim o »nosilci bacilov«.
V narodu, ki ima šest in štirideset m ilijonov duš, so razni tem peram enti. So vsi odtenki m oralnih možnosti. So tudi taki, ki imajo kočljiv, zam otan in bolan živčni sistem. Je razumljivo, da spadajo v kategorijo črnogledov, ki si obvezujejo glavo ne samo, preden so si jo razbili, m arveč še preden nastopi daljna grožnja, da jim jo kdo razbije. Ti ljudje so navsezadnje n e
škodljivi. V erujejo vse in pozabljajo vse.
Imamo brošuro z naslovom »Dokumenti človeške beda
stoće« in v njej so zbrani vsi glasovi, ki prihajajo do vas in do mene. Ali se ne spom injate n. pr. pred žetvijo »tedna ju
nakov«? Ves teden bi italijanski narod ne smel jesti k ru h a in bi m oral doprinašati to žrtev v slavo junaštva naših vojakov.
V izvestnem trenu tku p a se je pojavil glas, da je treb a sp re
jeti, n ek ateri so dejali dve sto, drugi šest sto, en m ilijon ali dva m ilijona Nemcev, evakuiranih iz bom bardiranih mest
(skoraj bi se reklo, da je to narobe svet).
N azadnje sem oni večer, ko sem odredil izkrcanje na Korziki, podvzel običajni upravni ukrep, ter sem zaprl tele- fone. Takoj se je raznesel glas: Tisti gospod, ki mu je v tem trenutku čast govoriti pred vami, je um rl pod nožem nesp ret
nega operaterja, ki bi kasneje gotovo dejal, da je operacija odlično uspela, če tudi bi bil bolnik drugačnega mnenja.
Za vse daje jasen odgovor italijanski narod, od katerega ne smemo zahtevati onega, kar že sam daje iz proste volje, to je svojo disciplino, svoje razumevanje in svojega duha požrtvovalnosti.
Italijanski narod si je popolnoma svest te vojne. To ni samo potrebna vojna, marveč je vojna, ki jo proglašam za posvečeno in kateri se nismo mogli na noben način ogniti.
Naš položaj nam nalaga vedno tole izbiro: ali gremo z enimi, kadar se noče rešiti vprašanje naših celinskih meja, ali z dru
gimi, k adar se hoče rešiti vprašanje naših pom orskih meja.
Velik narod, kakor je italijanski, ne m ore oklevati in mi smo ponosni, da sodelujem o v tej orjaški borbi, ki je določena, da iz- prem eni svet v zemljepisnem, političnem in duhovnem pogledu.
N apovedi za bodočnost ne ljubim. V ostalem je govorjenje o m irovnih nam enih brez pomena. Pustimo to besedičenje našim neprijateljem . Lahko samo omenimo, da oni varčujejo s točkami: od štirinajstih točk imamo samo še štiri. To je že nekaj. Toda zadnje izkustvo nas m ora poučiti.
Mislim, da jih je malo med nami, ki niso šli gledat Wil- sona, ki je prispel v Evropo. Zdelo se je, da prihaja Mesija.
Imenovali so ga celo za rim skega m eščana. Potem je ta mož odšel v Ameriko. Ni hotel več sodelovati v onem D ruštvu n a
rodov, ki ga je sam ustanovil. Ni hotel več m aševati v onih svetiščih, ki jih je sam zgradil, in to je bila morda najbolj inteligentna poteza njegovega življenja. Končno se je nekega dne izvedelo, da je bil sprejet v okrevalno kliniko za živčne bolezni. To je puritanski izraz, da ne rečemo, kakor navadno pravim o preprosti ljudje v norišnico.
Bojevati se
Tudi cilji v tem razširjevanju vojne, cilji teritorialnega in političnega značaja, so izgubili nekoliko na svoji važnosti.
Sedaj gre za večne vrednote. Gre za biti ali ne biti. Danes je v resnici v teku silovita borba med dvema svetovoma. Nikoli ni zgodovina človeštva videla sličnega prizora, kakor je ta, v katerem smo mi med velikimi soudeleženci.
Naloga trenutka je edino tale: bojevati sel Bojevati ser skupno z našimi zavezniki, bojevati se ramo ob rami z Nem
čijo. Tovarištvo med nami in Nemci postaja vsak dan globlje, postaja način skupnega življenja. Smo dovolj sorodni in dovolj različni, da se razumemo, da se vzajem no spoštujemo, da zli
jemo v eno vse naše sile, ko je stvar enotna. Ne smejo se več delati razlike, saj jih tudi naši sovražniki ne delajo. Oni hočejo uničiti fašizem in pod to besedo razum ejo vse gibanje evrop
ske mladine, razum ejo narodni socializem, razum ejo naš Fa
šizem, razum ejo falangizem, razum ejo države in narode, ki so se osvobodili ideologij »nesmrtnih« načel.
Nihče si ne dela utvare o tem, kaj bi bila »Pax Britannica«.
»Pax Britannica« bi bila s sto pomnoženi Versailles. Britanci se vojskujejo z enim samim namenom. Hočejo potlačiti svet v položaj, v kakršnem je danes Indija. Hočejo, da vse člove
štvo dela, da bi dalo sto let m irnega življenja Britancem. Ho
čejo svet sužnjev, da zajam čijo angleškem u narodu njegovih pet vsakodnevnih prebav.
Pokorimo se M rtvim
Zdaj, tovariši, se je treb a bojevati za žive, treba se je bojevati za bodočnost, toda tudi za mrtve. Treba se je boje
vati, da bi žrtev naših m rtvih ne bila zaman. Da bi ne bila zaman žrtev onih, ki so padli v skvadrih, onih, ki so padli v etiopski vojni, v španski vojni in v sedanji vojni. Štiri in tri
deset tisoč fašistov, med katerim i je tisoč pet sto starešin!
Oni, ti mrtvi, nam zapovedujejo z ukazujočim glasom, boriti se vse do zmage. Mi se pokorimo!«
INSTITUT ZA NOVEJŠO ZfiODOVIMQ
D
3 2 1
2619
.64(042)2 000 14 93 4
