IDENTITETA IN D O Ž I V L J A N J E KRIZE
Samuel L.Dixon & Roberta G.Sands Identity and the experience of c r i s i s -Social Casework 64 1984 št. 4. str. 223-23o
V zadngem desetletju je na področju socialnega dela vse več zanimanja za teorijo in prakso krizne intervencije.
Teorija krizne intervencije se je razvijala iz idej, ki sta jih zasnovala Erich Lindemann in Gerald Caplan. Mnogi avtorji so si edini, da krizna situacija vsebuje nasled- nje elemente: nevaren dogodek, ranljivo stanje, nenadejan d e j a v n i k , stanje aktivne krize ter stanje reintegracije.
V e n d a r vsi ti avtorji p o s v e č a j o zelo malo pozornosti iden- titeti kot glavnemu dejavniku v kriznih reakcijah. Kriza se pojavi, ko kak dogodek ogrozi celovitost identitete k a - ke osebe ali, ko je občutek za lastno identiteto prizadet.
Po E. Eriksonu pomeni identiteta harmonijo notranjih in zunanjih izkušenj, ki dosežejo vrhunec v občutku celovito- sti samega sebe in drugih. Ta občutek celovitosti zagotav- lja posamezniku notranji m i r in mu omocoča, da doživlja samega sebe kot posameznika med drugimi ljudmi.
Pri obravnavanju identitete sta predvsem pomembna dva p r i s - topa: pristop, ko era o b r a v n a v a j o sociološke teorije ter pristop eksistencionalne p s i h o l o g i j e . Na osnovi zgornjih p r i s t o p o v lahko opredelimo identiteto kot integrativni uči- nek čustev, potreb in vlog, ki d a j e j o neki osebi občutek individualnosti, vrednosti in ciljev, ki jih priznava tako posameznik kot tudi d r u g i . Identiteta torej pomeni spreje- m a n j e samega sebe in sprejemanje od drugih, ki so p o m e m b n i za posameznika, pomeni uspeh pri delu, dosežke in socialno p r i p a d n o s t .
Identiteta posameznika se spreminja ne le v dobi adolescence kot nekateri menijo, temveč tudi v zreli dobi. V običajnih
p o g o j i h se je posameznik zmožen p r i l a g a j a t i situaciji.
Dejavnik krize pa postane njegova identiteta takrat, ko izgubi občutek za cilje, vrednote in pomen, ki so pomemb- ni za njegovo delovanje. Oseba zaznava in si razlaga nek d o g o d e k kot grožnjo svoji identiteti, ko je simbolični p o m e n dogodka povezan z njegovim življenjskim središčem.
Ko njegove običajne metode obrambe niso več uspešne, do- življa posameznik občutke izgube identitete in razpršitve.
Ta izkušnja poraja občutke brezvrednosti, izgubo ciljev in p o m e n a , ki spodkopavajo miselne in čustvene zmožnosti, k a r se odraža v kriznem stanju. Najbolj pogosto se takšna stanja pojavljajo ob izgubi ljubljene osebe, zaposlitve, d o l o č e n e priložnosti in zdravja.
Pri obravnavanju kriznih situacij je zelo p o m e m b n o , da socialni delavec pomaga stranki pri razumevanju razlike med simbolično identiteto in identiteto kot tako. Pomembno je, da stranka spozna, da izguba simbola lastne identitete ne p o m e n i izgube bistva posameznika, čeprav jo tako doži- v l j a . Socialni delavec se mora tudi zavedati, da posameznik v k r i z i ni pripravljen hitro zavreči čustvenega pomena sim- b o l a . Zato mora najprej obravnavati cilje, v r e d n o t e in pomen s i m b o l a za posameznika. Stranko mora v z p o d b u d i t i , da izrazi vrednote in ideje, ki spremljajo n j e n o d o ž i v l j a n j e . Glavni c i l j i krizne intervencije so torej pomagati stranki, da p o n o v n o pridobi čustveno stabilnost in obnovi upanje.
L . K .
