UNIVERZA V LJUBLJANI
FAKULTETA ZA POMORSTVO IN PROMET
DIPLOMSKO DELO
Pravice potnikov EU v praksi
Tjaša Fafulić
Portorož, julij 2021
UNIVERZA V LJUBLJANI
FAKULTETA ZA POMORSTVO IN PROMET
DIPLOMSKO DELO
Pravice potnikov EU v praksi
Tjaša Fafulić
Mentor: izr. prof. dr. Patrick Vlačič Študentka: Tjaša Fafulić
Jezikovni pregled: Barbara Hren, univ. dipl. prof. slovenščine Vpisna številka: 09170166
Študijski program: Dodiplomski visokošolski študijski program prve stopnje Prometne tehnologije in transportne logistike
Smer študija: Prometna tehnologija in transportna logistika
Portorož, avgust 2021
Na podlagi pravil Fakultete za pomorstvo in promet Univerze v Ljubljani je Komisija za študijske zadeve na svoji 12. korespondenčni seji z dne 7. 4. 2021 sprejela naslednji
SKLEP štev. 2.1
Študent/-ka Tjaša Fafulić (1997) prevzame temo diplomske naloge z naslovom
PRAVICE POTNIKOV EU V PRAKSI (EU PASSENGER RIGHTS IN PRACTICE) Program: PTTL – VSS, 1. stopnja (redni)
Mentor: izr. prof. dr. Patrick Vlačič
Obrazložitev:
Rok za izdelavo diplomske naloge je tri leta od dneva prejema pisnega sklepa o potrditvi prijavljene teme diplomske naloge in mentorja/-ice (somentor/-ice) oziroma do 7. 4. 2024.
Če študent/-ka ne izdela diplomske naloge v predvidenem roku, mora diplomsko delo na novo prijaviti.
Študent/-ka mora z izdelavo diplomske naloge dokazati, da samostojno in s pomočjo literature ter mentorja zmore zgoščeno, sistematično in jezikovno brezhibno obdelati in
prikazati pojave in zakonitosti ter že objavljene znanstvene in strokovne ugotovitve s področja problematike diplomske naloge.
Diplomska naloga mora biti izdelana v skladu z Navodili za oblikovanje diplomskih, specialističnih, magistrskih in doktorskih del, ki jih sprejme senat fakultete. V navodilu se
upošteva specifičnost posameznih področij in kateder.
Študent/-ka pripravlja diplomsko nalogo pod vodstvom mentorja.
Študent/-ka mora dostaviti diplomsko delo skladno s poslovnikom zagovorov diplomskih nalog.
Pravni pouk: Zoper sklep ima kandidat/-ka pravico do ugovora v 8 dneh od vročitve na Senat UL FPP. Ugovor je treba vložiti v dveh izvodih. Šteje se, da je ugovor pravočasen, če
je oddan na pošto priporočeno zadnji dan roka za ugovor.
doc. dr. Franc Dimc prodekan za študijske
zadeve
ZAHVALA
Zahvaliti se želim osebju Fakultete za pomorstvo in promet za vso znanje, ki nam ga je namenilo med izobraževanjem. Rada bi se zahvalila mentorju, izr. prof. dr. Patricku Vlačiču, da me je na poti do konca študija odprtih rok sprejel pod svoje mentorstvo. Posebna zahvala pa gre moji družini, bližnjim sorodnikom in prijateljem, ki so me skozi vsa leta študija spodbujali in bodrili po svojih najboljših močeh.
PREDGOVOR
Za temo, ki govori o pravicah potnikov v EU, sem se odločila, ker mi je bila zanimiva, vendar o njej nisem vedela veliko, saj smo se med študijem dotaknili le nekaterih stvari. Pomembno je, da so ljudje seznanjeni z osnovnimi pravicami in dolžnostmi, ki jih imajo med potovanjem, da v primeru težav vedo, kako jih reševati oziroma kam se obrniti, da jih lahko rešijo.
Pomembno je, da so informacije na voljo vsem, ki uporabljajo kakršnokoli obliko prevoza, prav tako pa, da so vsem razumljive (mlajšim, starejšim, invalidom). Zanimivo je, da gredo stvari v koraku s časom, se spreminjajo in izboljšujejo ter se pogosto uporabljajo tudi v praksi.
Kazalo vsebine
1 UVOD ... 1
1.1 Opis problema ... 1
1.2 Cilj oziroma namen diplomske naloge in raziskovalno vprašanje ... 1
1.3 Raziskovalno vprašanje: ... 1
1.4 Predvidene metode dela ... 1
2 PRAVICE POTNIKOV V CESTNEM PREVOZU ... 2
2.1 Odgovornost prevoznika v cestnem prevozu ... 2
2.2 Uredba EU o pravicah potnikov v cestnem prevozu ... 3
2.3 CVR konvencija ... 4
2.4 Pravice potnikov v avtobusnem prevozu ... 5
2.5 Nediskriminacija pogodbenih pogojev za potnike in izdaja vozovnice ... 6
2.6 Pravice oseb z zmanjšano mobilnostjo in invalidnih oseb ... 6
2.7 Pravice v primeru smrti, osebne poškodbe potnikov in poškodb ali izgube prtljage ... 6
2.8 Pravice potnikov v primeru zamude ali odpovedi potovanja ... 7
2.9 Pravice do informacij o potovanju ... 7
3 PRAVICE POTNIKOV V ŽELEZNIŠKEM PREVOZU ... 8
3.1 Odgovornost prevoznika v železniškem prevozu ... 8
3.2 Uredba EU o pravicah potnikov v železniškem prevozu ... 9
3.3 COTIF – CIV konvencija ... 11
3.4 CIV konvencija (enotna pravila za pogodbo o mednarodnem železniškem prevozu potnikov) ... 12
3.5 Pravice potnikov v železniškem prevozu ... 13
3.6 Zagotavljanje informacij potnikom in razpoložljivost vozovnic (enotne vozovnice) ... 13
3.7 Pravice potnikov pri zamudi ali odpovedi prevoza ... 14
3.8 Pravice oseb z zmanjšano mobilnostjo in invalidnih oseb ... 14
3.9 Obveščanje potnikov o njihovih pravicah ... 15
3.10 Pravice potnikov v primeru nesreč (poškodbe, smrt, osebna škoda) ... 15
4 PRAVICE POTNIKOV V POMORSKEM PREVOZU ... 17
4.1 Odgovornost prevoznika do potnikov po morju v primeru nesreč ... 17
4.3 Atenska konvencija ... 19
4.4 Pravice potnikov pri potovanju po morju in celinskih plovnih poteh ... 21
4.5 Pravice potnikov do informacij ... 21
4.6 Pravice potnikov do nediskriminatornih pogodbenih pogojev ... 21
4.7 Pravice potnikov do nege in pomoči ... 21
4.8 Pravice potnikov do povračila stroškov v primeru zamude ali odpovedi prevoza 22 4.9 Pravice invalidnih potnikov in potnikov z zmanjšano mobilnostjo ... 22
4.10 Pravice potnikov do vložitve pritožb ... 23
4.11 Nesreče na morju ... 23
5 PRAVICE POTNIKOV V LETALSKEM PREVOZU ... 25
5.1 Odgovornost prevoznika v zvezi z letalskim prevozom potnikov in njihove prtljage ... 25
5.2 Uredba EU o pravicah letalskih potnikov ... 26
5.3 Montrealska konvencija ... 27
5.4 Pravice potnikov v letalskem prevozu ... 29
5.5 Nakup vozovnice ter pravice invalidnih oseb in oseb z zmanjšano mobilnostjo 30 5.6 Pravice potnikov pri velikih zamudah ... 30
5.7 Pravice potnikov pri zavrnitvi vkrcanja ... 30
5.8 Pravice potnikov pri odpovedi leta ... 31
5.9 Pravice potnikov pri »težavah« s prtljago ... 31
6 ZAKLJUČEK ... 33
7 VIRI IN LITERATURA ... 34
POVZETEK
Diplomsko delo navaja pravice potnikov in njihovo upoštevanje v praksi. Pri posamezni prevozni panogi (cestna, železniška, pomorska in letalska) se dotaknemo odgovornosti prevoznika do potnika in njegove prtljage med potovanjem in morebitnih posledic, do katerih lahko nehote ali hote pride med izvajanjem prevoza. Kot omenjeno je med prevozom prevoznik odgovoren za potnika in njegovo prtljago, zato je pri škodi, ki nastane, potnik upravičen do različno visokih vrednosti odškodnine, glede na to, kako »huda« je nastala škoda, ter glede na odgovornost in upoštevanje pravil ravnanja potnika ob nezgodi. Vse prevozne panoge urejajo Uredbe o pravicah potnikov, ki so objavljene v Uradnem listu Evropske unije in veljajo v državah članicah EU ter se občasno spreminjajo in dopolnjujejo. Prav tako ima vsaka prevozna panoga konvencijo: cestnemu prevozu dogovor o mednarodnem prevozu potnikov ureja CVR konvencija, železniškemu prevozu dogovor o mednarodnem prevozu ureja COTIF – CIV konvencija, Atenska konvencija ureja prevoz potnikov in prtljage po morju, Montrealska konvencija pa ureja poenotenje pravil za mednarodni letalski prevoz. Konvencije so skupki določenih, dogovorjenih ali splošno sprejetih standardov ali dogovorov zlasti med državami, skupno vsem pa je, da govorijo o višinskih omejitvah odškodnine oziroma zneska izplačila povrnitve za škodo, ki jih določajo posamezne države članice. Kot zadnje omenjamo
»pomembnejše« pravice potnikov, nediskriminacijo in enakopravnost pri nakupu vozovnic, potovanju, obveščanju potnika o njegovih pravicah, pravice ob nezgodah, poškodbah (potnik, prtljaga) in izgubi prtljage, zamudi ali odpovedi prevoza, razne pomoči (starejši, invalidni potniki in potniki z zmanjšano mobilnostjo) ter potrebne predhodne informacije.
Ključne besede: pravice potnikov, prevozno pravo, konvencije, Evropska unija
ABSTRACT
The following bachelor thesis analyses the passengers' rights and their application. It examines the different modes of transport (road, rail, waterways and air) and their responsibilities towards their passengers in relation to passengers' luggage and some other risks that may occur intentionally or unintentionally during transportation. Each transport service is liable for the luggage of its passengers and for possible damage to personal belongings that may occur during the journey. In the event of damage, the passenger has the right to claim financial compensation, depending on the amount of damage and the behaviour of the passenger during the accident. Each transport service in the European Union (EU) is governed by the Regulation on Passengers' Rights, published at European Union Official Journal and applicable to each member of the EU.
Each mode of transport is governed by its own convention. Road transport is governed by the CVR Convention and rail transport by the COTIF Convention. The Athens Convention relates to the carriage of passengers and their baggage by sea, and Montreal Convention deals with international air routes. The main objective of the Conventions is to reach agreement between countries on transport standards. They also aim to harmonise these standards, particularly as regards compensation for damage. Most importantly, the conventions protect the rights of passengers in terms of discrimination and equal treatment in the purchase of tickets, accidents, damage, loss of luggage, passenger information, timetable changes, assistance and other important information about transport.
Key words: passenger rights, transport law, conventions, European Union
1 UVOD
1.1 Opis problema
V diplomskem delu bom pisala o pravicah potnikov v cestnem, železniškem, ladijskem in letalskem prometu. V vseh naštetih prevoznih panogah Pravo EU potnikom nudi zaščito. S koronsko krizo je vprašanje pravic in zaščite potnikov dobilo še dodatno razsežnost. Mislim, da se večina potnikov pri odhodu na potovanje ne zaveda svojih pravic, zaradi njihovega nepoznavanja ali iz drugih vzrokov. Temo diplomskega dela sem izbrala, ker tudi sama rada potujem, zato bi rada podrobneje raziskala to področje. Menim, da se v današnjem času vedno več ljudi odloča za potovanja bodisi po EU bodisi po vsem svetu, o tem področju pa se le redko govori.
1.2 Cilj oziroma namen diplomske naloge in raziskovalno vprašanje
V zaključnem delu bi rada opozorila na glavne pravice, ki bi jih morali poznati vsi, ki se odločajo za potovanje, če pride do kakršnekoli nezgode, izgube prtljage, zamude ali odpovedi potovanja. Potovanja so v zadnjih letih postala cenovno ugodnejša v primerjavi z leti prej, s tem pa tudi zelo razširjena. Poleg omenjenega je prišlo tudi do nekaterih sprememb pri pravicah potnikov, ki so neposredno povezane z izbruhom novega koronavirusa.
1.3 Raziskovalno vprašanje:
Ali so pravice potnikov v EU ustrezno urejene?
1.4 Predvidene metode dela
Za pisanje diplomskega dela sem zbirala podatke iz primarnih in sekundarnih virov, ki sem jih poiskala na spletu, ter v različnih gradivih, ki so mi bila na voljo. Pred začetkom pisanja sem izbrala potrebno gradivo, na spletu, v knjigah in člankih. Pravne vidike sem črpala iz pravil, ki sem jih našla predvsem v različnih uredbah EU in drugih pravnih aktih.
2 PRAVICE POTNIKOV V CESTNEM PREVOZU 2.1 Odgovornost prevoznika v cestnem prevozu
Pri prevozu potnikov v cestnem prometu je cestni prevoznik odgovoren za škodo pri potniku (smrt, poškodbe, okvara zdravja), med nastalo škodo pa štejemo tudi zamudo ali prekinitev potovanja. Prevoznik je odgovoren tudi, če »pomočnik« prevoznika po njegovem nalogu povzroči potniku katerokoli od naštetih škod. Odgovornost se deli na poškodbo osebe, ki potuje, okvaro zdravja in škodo zaradi smrti med njegovim vstopanjem v vozilo ali izstopanjem iz njega. Odgovornost prevoznika je objektivna, saj lahko preneha z dokazom, da je nastalo škodo povzročil potnik sam ali višja sila. Če škoda nastane pri zamudi ali prekinitvi potovanja, pa je odgovornost domnevna krivda. Odgovornost prevoznika je usklajena z mednarodno ureditvijo v CVR konvenciji, vključno s protokolom. Kot že omenjeno, je odgovornost prevoznika na podlagi krivde (subjektivna) in na podlagi vzročnosti (objektivna) (Pavliha, Vlačič in Oblak, 2017).
Pri dogodku s škodo pri potniku zaradi okvare zdravja, poškodbe ali smrti je odgovornost omejena na 83.333 SDR na posameznega potnika (SDR, v prevodu posebna pravica črpanja, je poseben finančni instrument, ki ga je uveljavil Mednarodni monetarni sklad leta 1969; po uveljavitvi se je njegova vrednost spreminjala, danes pa vrednost 1 SDR znaša okrog 1,20 evra).
Pri škodi, ki ni telesna – govorimo torej o škodi, ki nastane zaradi zamude ali prekinitve potovanja –, je odgovornost večkratnik prevoznine (odgovornost prevoznika do zneska dvojne prevoznine). Izguba pravice prevoznika preneha v primeru, da se dokaže, da je povzročeno škodo povzročil namenoma ali zaradi hude malomarnosti. O višini odgovornosti se lahko stranki s pogodbo dogovorita za višji znesek odškodnine, kot je določeno (Pavliha, Vlačič in Oblak, 2017).
Pri prevozu prtljage je cestni prevoznik odgovoren za izročeno prtljago, to pomeni, da je njegova odgovornost objektivna, lahko pa se sklicuje na splošne ali posebne oprostilne razloge (CVR teh razlogov ne pozna). Kadar nastane škoda zaradi izgube ali poškodbe ročne prtljage, se odgovornost prevoznika omili, saj odgovarja le v primeru, če potnik dokaže, da je do škode prišlo po krivdi prevoznika – to imenujemo dokazna krivdna odgovornost. Izjema pri izgubi ali poškodbi ročne prtljage je v okoliščinah, ko je prišlo do morebitne smrti, okvare zdravja ali poškodb potnika – takrat prevoznik odgovarja objektivno in se lahko odgovornosti razbremeni, če dokaže, da je bila škoda povzročena zaradi višje sile ali z dejanjem potnika samega. Pri škodi, ki je nastala zaradi zamude ali prevoza prtljage, je prevoznik odgovoren, tako kot pri potnikih, na podlagi domnevne krivde (subjektivna z obrnjenim dokaznim bremenom). Kadar
prtljaga potniku ni izročena v roku sedmih dni od dneva, ko je potovanje končal (po CVR v 14 dneh), se domneva, da je prtljaga izgubljena. Ko prevoznik pred iztekom roka poda izjavo, da je prtljaga izgubljena, se domneva, da je izgubljena na dan, ko je izjavo podal. Podobno kot pri prevozu potnikov prevoznik omeji svojo odgovornost za izročeno in ročno prtljago na 166.67 SDR/kos izročene prtljage, ampak največ 666.67 SDR /potnika ter 333.33 SDR/potnika in ročno prtljago. Če se dokaže, da je prevoznik škodo povzročil namenoma ali iz hude malomarnosti, izgubi pravico do omejitve višine odškodnine. Potnik in prevoznik se lahko dogovorita za višji znesek odškodnine pri izgubi ali poškodbi prtljage (Pavliha in dr., 2017).
2.2 Uredba EU o pravicah potnikov v cestnem prevozu
Uredba (EU) št. 181/2011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. februarja 2011 o pravicah potnikov v avtobusnem prevozu in spremembi Uredbe (ES) št. 2006/2004 ureja pravice potnikov v cestnem prevozu. Veljati je začela 20. dan po objavi uredbe v Uradnem listu Evropske unije, v uporabo pa je prišla pozneje, in sicer 1. marca 2013. Uredba neposredno velja in se uporablja v vseh državah članicah in je v celoti zavezujoča. Pri obstoječi je prišlo do spremembe, zato so k Uredbi (ES) št. 2006/2004 dodali Prilogo 19 (Pravice potnikov v avtobusnem prevozu, 2011).
Omenjena uredba se uporablja za določena področja uporabe, kot so občasni in linijski prevozi za nedoločeno kategorijo potnikov, in sicer kadar je dolžina prevoza vsaj 250 kilometrov in več in je kraj vstopa in izstopa potnika v delu države članice. Pri občasnih prevozih je prevoznik pravna ali fizična oseba, ki ponuja različne prevoze, vendar morata s stranko podpisati pogodbo za zagotovitev sklenitve določenega števila prevozov. Gre za prevoze večjega števila ljudi po državah, kot je določeno s strani prevoznika ali naročnika prevoza. Kadar gre za notranje linijske prevoze, lahko države članice določijo in odobrijo izjeme za opravljanje prevoznih storitev. Te izjeme so lahko odobrene za obdobje štirih let, z možnostjo enkratnega podaljšanja (Pravice potnikov v avtobusnem prevozu, 2011).
Prav tako lahko države članice pri enakih pogojih kot za notranje linijske prevoze določijo in odobrijo izjeme za linijske prevozne storitve, ki se izvajajo zunaj EU ter imajo v voznem redu določen vsaj en ali več postankov. Za omenjene izjeme o različnih vrstah storitev morajo države članice obvestiti Komisijo EU, ta pa sprejme ustrezne ukrepe. V uredbi nobena od določb ne nasprotuje obstoječi zakonodaji in ne uvaja dodatnih zahtev k obstoječi določbi oziroma k veljavni zakonodaji za urejanje tehničnih zahtev za avtobuse, opremo na postajah (glavnih, drugih) ter infrastrukture. Ta uredba se ne uporablja v primeru, da se izlet odpove iz razlogov,
ki niso povezani z odpovedjo linijskega prevoza, in ne vpliva na pravice potnikov (Pravice potnikov v avtobusnem prevozu, 2011).
Uredba določa pravila za avtobusni prevoz potnikov, in sicer glede nediskriminacije potnikov, povezane s pogoji prevoza, ki jih zagotavljajo prevozniki, glede obvezne pomoči in nediskriminacije invalidnih oseb ter oseb z zmanjšano mobilnostjo, glede pravic potnikov v primeru nesreč, povezanih z osebnimi poškodbami, oziroma poškodb ali izgub prtljage, ki se lahko zgodijo pri uporabi avtobusnega prevoza, ter nesreč s smrtnim izidom, glede pravic potnikov v primeru zamude ali odpovedi prevoza, obravnavanja pritožb, splošnih predpisov o izvrševanju ter minimalnih informacijah, ki jih je treba zagotoviti potniku (Pravice potnikov v avtobusnem prevozu, 2011).
2.3 CVR konvencija
Konvencija o pogodbi za mednarodni prevoz potnikov in prtljage po cesti (CVR konvencija) je bila sprejeta 1. marca 1973 v Švici (Momirović, 1973).
CVR konvencija ne govori o omejitvah odgovornosti, vendar o višinskih omejitvah odškodnine.
Države pogodbenice lahko določijo višji znesek ali pa zneska za povrnitev škode sploh ne določijo. V nobenem primeru pa ne smejo določiti nižjega zneska izplačila povrnitve škode. V primeru, da je v CVR določen znesek in je domača zakonodaja države določila višji znesek povrnitve za škodo, se upošteva in uporabi znesek domače države (Vlačič, 2007).
Omenjena konvencija je zavezovala Jugoslavijo, pozneje pa Slovenija nasledstva ni notificirala.
Najpomembnejše stvari, ki jih zajema CVR konvencija: Velja za prevoze med dvema ali več državami, vendar mora biti odhodni ali namembni kraj oziroma oba kraja v tisti državi, ki je stranka konvencije. Prevoznik pri prevozu registrirane prtljage izda prtljažnico (zahteva potnika). Odgovornosti prevoznika, povezane z zamudo prevoza, konvencija ne ureja.
Prevoznik ima odgovornost izpolnitvenih pomočnikov. Konvencija dopušča možnost dogovora med strankama o višjih limitih odgovornosti, prav tako pa so vse določbe CVR kogentne, kar pomeni, da jih ni dopustno spreminjati z dogovorom med strankami. Pri izdaji vozovnic, ki so lahko posamične ali skupinske, so določeni obvezni podatki, in sicer klavzula ter podatki o prevozniku, da se lahko uporabi konvencija. Pri nastali škodi zaradi poškodb, okvare zdravja ali zaradi potnikove smrti se odgovornost prevoznika lahko razbremeni, če se dokaže, da je škodo povzročila višja sila, tretja oseba ali potnik sam. Pri nastali škodi zaradi delne ali popolne izgube prtljage oziroma poškodbe se odgovornost prevoznika razbremeni, če se dokaže, da je škodo povzročila višja sila, skrita napaka ali specialna nevarnost, ki je povezana iz nevarnih ali pokvarljivih lastnosti prtljage. V navedenih primerih prevoznik odgovarja objektivno. Terjatve
zastarajo v enem letu; izjema so terjatve, ki so povezane s poškodbo, okvaro zdravja ali smrti potnika. Te zastarajo v obdobju treh let. Če se ugotovi, da je prevoznik povzročil škodo namenoma ali iz hude malomarnosti, izgubi pravico do omejitve odgovornosti (Pavliha in dr., 2017).
Omejitev odgovornosti prevoznika za telesne škode je 250.000 zlatih frankov germinal na potnika (en zlati frank germinal predstavlja 10/31 enega grama zlata), škoda na prtljagi pa je 500 frankov za posamezni kos prtljage, vendar skupni znesek ne sme presegati 2.000 frankov/potnika. Do višine 1.000 frankov lahko potnik poleg škode na prtljagi zahteva povračilo škode na osebnih stvareh, kot so nakit, obutev, obleka in druge stvari, ki jih nosi na sebi. Kadar terjatve presegajo določen maksimum, če je npr. poškodovanih več oseb, se njihove terjatve sorazmerno zmanjšajo. Leta 1973 je protokol h CVR konvenciji uvedel novo obračunsko enoto, tako da je limit odgovornosti za smrt potnika, telesno ali drugo poškodbo 83.333 SDR, za kos prtljage 166.67 SDR, ampak ne sme presegati 666.67 SDR/potnika. Za osebne stvari je določen limit odgovornosti na 333.33 SDR (Pavliha in dr., 2017).
2.4 Pravice potnikov v avtobusnem prevozu
Pravila EU, povezana s pravicami potnikov v avtobusnem prevozu, se uporabljajo za potovanja in za linijske avtobusne prevoze dolgih razdalj, ki se začnejo ali končajo v državi EU. Te pravice so veljavne za linijske prevoze, ki se izvajajo na določenih progah, kjer potniki vstopajo in izstopajo na vnaprej določenih postajah po vnaprej določenem voznem redu. Prevoz dolgih razdalj pomeni, da je dolžina prevoza (ne potovanja) 250 kilometrov ali več (Pravice potnikov, 2020).
Pri cestnem prevozu veljajo pravice potnikov, ki se uporabljajo za linijske prevoze ne glede na predvideno dolžino prevoza: pri nediskriminaciji potnikov ter pogojih prevoza, pomoči in nediskriminaciji invalidnih oseb in oseb z zmanjšano mobilnostjo, pravice, povezane z nesrečami (osebne poškodbe, smrt, poškodba ali izguba prtljage), zamudami ali odpovedmi prevoza ter pravice do minimalno potrebnih informacij, ki jih mora prevoznik zagotoviti potnikom (Pravice potnikov v avtobusnem prevozu, 2011).
Dodatne pravice potnikov, ki se uporabljajo pri linijskih prevozih na dolge razdalje vsaj 250 kilometrov, so: zagotovitev vozovnice (lahko tudi elektronske) ali drugih dokumentov, ki dajejo potniku pravico do prevoza, v primeru odpovedi prevoza ali velikih zamud pravica do povračila celotne cene vozovnice, pomoč v primeru preklica prevoza ali velikih zamud (le za potovanja, ki trajajo predvideno več kot tri ure), pomoč za osebe z zmanjšano mobilnostjo ter invalidne
oziroma cene vozovnice v primeru velikih zamud ali odpovedi prevoza, kjer potniku ni ponujena možnost izbire med povračilom cene vozovnice in preusmeritvijo (Pavliha in dr., 2017).
2.5 Nediskriminacija pogodbenih pogojev za potnike in izdaja vozovnice
Izvajalci prevozov izdajo vozovnico potnikom, obratno je v primeru, ko dajejo pravico do prevoza drugi dokumenti. Vozovnica je veljaven dokument ali drugo dokazilo o prevozni pogodbi, ki je lahko izdana tudi v elektronski obliki. Prav tako so tarife in pogodbeni pogoji, ki jih uporabljajo prevozniki, brez poseganja v socialne tarife splošni javnosti ponujeni brez kakršnekoli diskriminacije potnikov na podlagi narodnosti končne stranke ali prodajalca vozovnice v Uniji ali sedeža prevoznika (Pravice potnikov v avtobusnem prevozu, 2011).
2.6 Pravice oseb z zmanjšano mobilnostjo in invalidnih oseb
Pravice do prevoza oseb zaradi invalidnosti ali zmanjšane mobilnosti prevozniki, potovalni agenti in organizatorji potovanj ne smejo zavrniti, prav tako ne sprejetja rezervacije, izdaje ali drugačne zagotovitve vozovnice ali vstopa takšne osebe. Pri osebah z zmanjšano mobilnostjo in invalidnih osebah se za vozovnice in rezervacije ne zaračunavajo dodatni stroški. Prav tako države članice določijo avtobusne postaje, na katerih je zagotovljena pomoč za osebe z zmanjšano mobilnostjo in invalidne osebe, države obvestijo Komisijo, ta pa na spletu objavi seznam določenih avtobusnih postaj. Prevozniki in upravljalci postaj na avtobusnih postajah, ki jih določi Komisija, invalidnim osebam in osebam z zmanjšano mobilnostjo brezplačno zagotavljajo pomoč, prav tako pa prevozniki v skladu s pogoji dostopa tudi na avtobusih brezplačno zagotavljajo pomoč tem osebam. Prevozniki in upravljalci postaj v času potovanja odgovarjajo za poškodbo ali izgubo invalidskih vozičkov, druge opreme za gibanje ali medicinsko-tehničnih pripomočkov. Odškodnino za poškodbo ali izgubo omenjenih predmetov poravna prevoznik ali upravljalec postaj sam, saj je za njih odgovoren, hkrati pa mora zagotoviti čimprejšnjo začasno nadomestno opremo ali pripomoček (Pravice potnikov v avtobusnem prevozu, 2011).
2.7 Pravice v primeru smrti, osebne poškodbe potnikov in poškodb ali izgube prtljage
Potniki so v skladu z napisano zakonodajo upravičeni do odškodnine za smrt, kar vključuje tudi razumne pogrebne stroške, ali za osebno poškodbo potnika in poškodbo ali izgubo prtljage zaradi nezgod, ki se zgodijo pri uporabi avtobusa. V primeru smrti potnika imajo to pravico osebe, ki jih je potnik vzdrževal ali bi jih moral vzdrževati. Znesek odškodnine izračunajo v
skladu z veljavno zakonodajo. Najvišja meja, določena v zakonodaji za odškodnino za smrt, osebno poškodbo potnika in poškodbo ali izgubo prtljage, posamezno glede na nezgodo ne sme biti nižja od 220.000 EUR/potnika ter 1.200 EUR/vsak kos prtljage; izjema so poškodbe invalidskih vozičkov, druge opreme za gibanje ali medicinsko-tehnični pripomočki, pri katerih je višina odškodnine vedno enaka stroškom nadomestitve ali popravila poškodovane ali izgubljene opreme (Pravice potnikov v avtobusnem prevozu, 2011).
2.8 Pravice potnikov v primeru zamude ali odpovedi potovanja
Prevoznik posebno pozornost v primeru zamude ali odpovedi potovanja nameni potrebam invalidnih oseb in oseb z zmanjšano mobilnostjo ter njihovim morebitnim spremljevalcem. Za potovanje, katerega predvideno trajanje je tri ali več kot tri ure, mora prevoznik v primeru odpovedi ali več kot 90-minutne zamude odhoda s postaje potniku brezplačno ponuditi prigrizek, obrok ali osvežilno pijačo – to se določi glede na čakalno dobo ali nastalo zamudo, pod pogojem, da je na voljo na avtobusni postaji ali na avtobusu oziroma jo je mogoče razumno dobaviti –, hotelsko sobo ali drug način namestitve ter pomoč pri prevozu od postaje do kraja namestitve, ko je potreben postanek ene ali več noči. Prevoznik ima pravico omejiti skupne stroške nastanitve, kamor ne spadajo stroški prevoza od postaje do kraja nastanitve oziroma nazaj, na 80 evrov na noč/potnika in za največ dve noči. Če je zamuda posledica naravnih nesreč ali vremenskih razmer, prenočitev ni obvezna (Pravice potnikov v avtobusnem prevozu, 2011).
2.9 Pravice do informacij o potovanju
Informacije se glede na možno izvedljivost zagotovijo v dostopnih oblikah. Prevozniki in upravljalci postaj potnikom ves čas njihovega potovanja in pred njim zagotavljajo ustrezne in razumljive informacije o njihovih pravicah iz omenjene uredbe. Te informacije jim morajo
»nuditi« najpozneje ob njihovem odhodu. Informacije so jim na voljo na postajah in spletnih straneh; v primeru zahteve invalidne osebe ali osebe z zmanjšano mobilnostjo se informacije zagotovijo v primerni in možni dostopni obliki (Pravice potnikov v avtobusnem prevozu, 2011).
3 PRAVICE POTNIKOV V ŽELEZNIŠKEM PREVOZU 3.1 Odgovornost prevoznika v železniškem prevozu
Ureditev prevozniške odgovornosti v železniškem prevozu v Republiki Sloveniji je podobna CIV konvenciji pred protokolom iz leta 1999, z nekaj razlikami. Te se navezujejo predvsem na subjektivno in objektivno odgovornost ter njuno prepletanje. Pri prevozu potnikov v železniškem prevozu je železniški prevoznik odgovoren za objektivno smrt, telesno in duševno okvaro zdravja ter druge poškodbe potnika, ki jih povzroči nesreča med prevozom oziroma ko je potnik v vlaku ali vstopa ali izstopa iz prevoznega sredstva, na podlagi domnevne krivde (subjektivno z obrnjenim dokaznim bremenom) za zamudo pri prevozu ali prekinitvi potovanja, subjektivno ali objektivno za izgubo ali poškodbo ročne prtljage (Pavliha in dr., 2017).
Prevoznik ni odgovoren, če dokaže, da se je nesreča, kot so smrt, telesna, duševna ali druga poškodba zdravja potnika, zgodila zaradi enega od naslednjih oprostilnih razlogov: krivde potnika samega ali njegovega ravnanja, ki ni v skladu z normalnim ravnanjem potnikov, zunanjega vzroka oziroma višje sile, ki se mu prevoznik kljub prizadevanju z upoštevanjem posebnosti ni mogel izogniti niti omejiti njegovih posledic, in ravnanja tretje osebe, ki se mu prevoznik kljub prizadevanju upoštevanja posebnosti ni mogel izogniti niti omejiti posledic tega ravnanja. Vzroki za zamudo so najpogosteje zunaj prevoznikove sfere, zato je škoda zaradi zamude ali prekinitve potovanja bistveno manjša od škode zaradi poškodbe in smrti. V takih primerih je prevoznikova odgovornost manjša, saj ni odgovoren, če dokaže, da zamude ali prekinitve potovanja ni povzročil namenoma ali iz hude malomarnosti. Torej je odgovoren na podlagi domnevne krivde (subjektivno z obrnjenim dokaznim bremenom), kar pomeni, da ne odgovarja za lahko malomarnost. Prevoznikova odgovornost je omejena na 8.000.000 SIT (veljavno iz obdobja, ko je bilo v Sloveniji plačilno sredstvo tolar, za pretvorbo v evro se uporablja menjalni tečaj 239.640 SIT je enako 1 EUR) za škodo, ki je nastala zaradi smrti, telesne ali duševne okvare zdravja ali druge poškodbe potnika oziroma 350 SDR/potnika za izgubljeno ali poškodovano ročno prtljago. Zneski so skoraj polovico nižji kot limiti iz konvencije CIV, še večja razlika pa je nastala po uveljavitvi protokola iz leta 1999. Na omejitve višine odgovornosti se prevoznik lahko sklicuje, če dokaže, da škode ni povzročil namenoma ali iz hude malomarnosti. Dokazno breme prevoznika bremeni, čeprav ni v skladu z določbami CIV, v skladu s katero ima prevoznik pravico do omejene odgovornosti, razen če mu upravičenec do odškodnine ne dokaže namernega ravnanja ali hude malomarnosti. Če potnik med potovanjem zaradi prevoznikove odgovornosti utrpi telesne poškodbe, je upravičen do takojšnjega prejema odškodnine, največ 21.000 evrov (največ 15 dni po nesreči). Višina
odškodnine se obračuna pri končni določitvi. V primeru zamude pa mora prevoznik plačati potniku vso dokazano škodo (Pavliha in dr., 2017).
Pri prevozu prtljage v železniškem prevozu železniški prevoznik odgovarja za izgubljeno ali poškodovano prtljago. Če se med samim potovanjem prtljaga izgubi ali poškoduje, je potnik upravičen do prejema odškodnine; izjema je, če je bila prtljaga neustrezno zapakirana, neprimerna za prevoz ali posebne narave. Višina odškodnine znaša ne več kot 1.300 EUR/kos oddane prtljage, razen če je mogoče dokazati vrednost vsebine prtljage, 330 EUR/kos prtljage pa, če ni mogoče dokazati vrednosti vsebine prtljage. V primeru železniške nesreče pri poškodbi ali smrti potnika imajo potnik oziroma njegovi vzdrževani družinski člani pravico do odškodnine za izgubljeno ali poškodovano ročno prtljago v znesku do 1.500 EUR, ne glede na to, ali je bila prtljaga oddana ali ne. Pri ročni prtljagi imamo kombiniran režim odgovornosti, podobno kot pri pomorskem in letalskem pravu. Pri nesreči trčenja vlaka, iztirjenja, eksplozije, v kateri je prišlo do smrti, telesne ali duševne okvare zdravja ali druge poškodbe potnika in je posledično poškodovana ali izgubljena ročna prtljaga, prevoznik ni odgovoren, če dokaže, da je poškodba ali izguba ročne prtljage nastala zaradi razbremenilnih razlogov (objektivna odgovornost). V vseh drugih primerih prevoznik ni odgovoren, odgovoren je zgolj v primeru, če potnik dokaže, da je poškodba ali izguba ročne prtljage nastala po prevoznikovi krivdi namerno ali iz hude malomarnosti (dokazana subjektivna odgovornost) (Pavliha in dr., 2017).
CIV določa, da zneske omejitve povrnitve škode določa nacionalno pravo, in sicer je zgornja meja, do katere naj bi prevoznik odgovarjal, 70.000 SDR/potnika, za registrirano prtljago, kjer je bila ugotovljena višina škode, določajo 34 SDR/kg bruto izgubljene prtljage ali 500 SDR/kos, za registrirano prtljago, kjer ni ugotovljena višina škode, pa določajo 10 SDR/kg bruto izgubljene prtljage ali 150 SDR/kos. Zaradi škode pri zamudi izročitve registrirane prtljage sta določeni dve različni višini povrnitve škode. Pri alternativnih zneskih omejitev, ki so določeni na kilogram ali kos, obstajajo mednarodne tarife, po katerih določijo, kateri znesek se bo uporabil. Pri ročni prtljagi je omejitev višine odgovornosti preprostejša, saj višina zneska znaša 700 SDR/potnika (Vlačič, 2007).
3.2 Uredba EU o pravicah potnikov v železniškem prevozu
Uredba (EU) št. 1371/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. oktobra 2007 o pravicah potnikov v železniškem prevozu je začela veljati dve leti po objavi v Uradnem listu Evropske unije. Uredba neposredno velja in se uporablja v vseh državah članicah in je v celoti zavezujoča.
Uredba je izvleček iz Enotnih pravil o mednarodnem železniškem prevozu potnikov in prtljage.
Protokolom o spremembah Konvencije o mednarodnem železniškem prometu 3. junija 1999.
Pri tej uredbi imajo prevozniki pravico medsebojno sklepati sporazume, ki odstopajo od razdelitve prevoznine ter pravice do povrnitve stroškov. Uredba se uporablja za določena področja uporabe po vsej Skupnosti za vsa potovanja in storitve železniškega prevoza, ki jih z licenco v skladu z Direktivo Sveta 95/18/ES z dne 19. junija 1995 z izdajo licence prevoznikov v železniškem prometu zagotavlja en ali več prevoznikov; uredba se ne uporablja, če prevozniki niso imetniki licence v železniškem prometu in železniških storitev. Države članice lahko odobrijo odstopanje od uporabe za notranje storitve železniškega prevoza potnikov za največ pet let, z možnostjo enkratnega podaljšanja, države članice lahko odstopijo od uporabe omenjenih storitev za razlikovanje med različnimi storitvami železniškega prevoza potnikov, uporabljajo opredelitve iz Direktive Sveta o razvoju železnic, ki veljajo od 29. julija 1991. Pri uporabi teh opredelitev si pomagajo z merili, kot so oddaljenost, pogostost storitev, število predvidenih postankov, vozni park, sistem vozovnic, razlike v številu potnikov med konicami in zunaj njih, vozni redi in koda vlaka. Države članice lahko odobrijo odstopanje od določbe za določene prevozne storitve v prometu ali potovanju. Za del storitev železniškega prevoza potnikov, ki po voznem redu vključuje vsaj en predviden postanek, te lahko odobrijo za obdobje petih let. Na podlagi odobrenih odstopanj države članice obvestijo Komisijo. Če se ta odloči, da tako odstopanje ni v skladu s pravili, sprejmejo ustrezne ukrepe (Pravice in obveznosti potnikov v železniškem prometu, 2007).
Uredba določa pravila glede informacij, ki jih morajo zagotavljati prevozniki v železniškem prevozu: sklepanje pogodb o opravljenem prevozu, delovanje računalniško podprtega sistema informiranja glede na rezervacije prevoza in izdajanje vozovnic, odgovornosti in obveznosti prevoznikov v železniškem prevozu v zvezi z zavarovanjem potnikov in njihove prtljage, obveznosti prevoznikov do potnikov v primeru zamud ali odpovedi prevoza, pomoč in zaščita oseb z zmanjšano mobilnostjo in invalidnih oseb, ki potujejo z železniškim prevozom, splošni predpisi o izvrševanju prevozov ter določanje in spremljanje standardov kakovosti za obvladovanje tveganj v zvezi z osebno varnostjo potnikov in reševanjem pritožb ter različne prevozne storitve v prometu. Splošni pogoji prevoza pomenijo pogoje prevoznika v obliki tarif ali splošnih pogojev, ki po pravu veljajo v vsaki državi članici (Pravice in obveznosti potnikov v železniškem prometu, 2007).
Uredba določa pravila za železniški prevoz potnikov, in sicer za: zagotovitev uporabniških pravic potnikov, izboljšanje učinkovitosti in kakovosti storitev, povezanih s prevozom potnikov in prtljage, varstvo potrošnikov, zaščito pravic potnikov, ker je potnik v železniškem prometu pri prevozni pogodbi šibkejši člen, prejemanje informacij od prevoznika pred in med
potovanjem (prevoznik jih zagotovi potniku čim prej), zagotavljanje vozovnic in informacij za potnike, olajšane s prilagoditvijo računalniško podprtih sistemov, lažji prehod potnikov od enega operaterja k drugemu s pomočjo izdaje enotnih vozovnic, če je to mogoče, nediskriminacijo potnikov, enako možnost prevoza za vse ljudi ter pomoč in upoštevanje potreb oseb z zmanjšano mobilnostjo in invalidnih oseb, pravico do pomoči in nadomestila za zamudo in odpoved prevoza, pravico do pomoči in nadomestila za potnike in njegove vzdrževane družinske člane v primeru nesreče (poškodbe, smrt) (Pravice in obveznosti potnikov v železniškem prometu, 2007).
3.3 COTIF – CIV konvencija
1. julija 2006 je za Republiko Slovenijo začel veljati Protokol o spremembi Konvencije o mednarodnem železniškem prometu (COTIF), ki je bil podpisan v Bernu (COTIF konvencija, 2015).
9. maja 1980 so države v Bernu podpisale Mednarodno konvencijo o mednarodnem prevozu po železnici COTIF, ki je začela veljati 1. maja 1985 in zavezuje tudi Slovenijo. Prvič je bila spremenjena 9. maja 1980, spremembo so države sprejele 20. decembra 1990, v veljavo pa je prišla 1. novembra 1996. V začetku leta 1994 ga je pravno potrdila oziroma priznala tudi Slovenija. Zadnja sprememba je bila sprejeta s protokolom 3. junija 1999. Slovenija je protokol pravno potrdila 10. februarja 2004, v veljavo pa je prišel 1. julija 2006. Prinesel je kar nekaj sprememb pri sklenitvi pogodb o prevozu blaga in modernizaciji pravne ureditve prevoza nevarnih snovi. COTIF konvencija se nanaša predvsem na sestavo in delovanje Medvladne organizacije za mednarodni prevoz po železnici, arbitražo ter privilegije in imuniteto organizacije (poseben protokol). Pri prevoznih pogodbah sta med sedmimi dodatki (A–G) najbolj pomembna dodatka A in B.
Dodatek A: Enotna pravila za pogodbo o mednarodnem železniškem prevozu potnikov (CIV).
Dodatek B: Enotna pravila za pogodbo o mednarodnem železniškem prevozu blaga (CIM) (Pavliha idr., 2017).
COTIF konvencija je združila pravila o mednarodnem prevozu potnikov, prtljage in tovora, kar je bilo predhodno razdeljeno na dve samostojni konvenciji, in sicer Mednarodno konvencijo o železniškem prevozu potnikov in prtljage (CIV) in Mednarodno konvencijo o železniškem prevozu blaga (CIM), ki sta bili sprejeti 7. februarja 1970 in sta prišli v veljavo 1. maja 1985.
Omenjeni konvenciji sta nadomestili svoji predhodnici, ki sta bili sprejeti 25. februarja 1961 v Bernu, zdaj pa sta sestavni del konvencije COTIF. Po letu 1990 je bil protokol iz leta 1999
spremembami je bila ločitev infrastrukture od železniškega prevoznika. Razlogi za to spremembo so bili številni, med drugimi tudi zmanjševanje ovir (meje), organizacijska vprašanja OTIF, nova razmerja med lastniki vagonov, prevozniki in podjetji, ki upravljajo infrastrukturo, pogodbe o prevozu nevarnih snovi … (Pavliha in dr., 2017).
3.4 CIV konvencija (enotna pravila za pogodbo o mednarodnem železniškem prevozu potnikov)
CIV konvencija je dodatek A k COTIF konvenciji. CIV konvencija je Pogodba o mednarodnem železniškem prevozu potnikov z nekaj bistvenimi značilnostmi. Enotna pravila veljajo za vsako pogodbo o železniškem prevozu potnikov, če sta odhodni in namembni kraj v dveh različnih državah članicah, ne glede na plačilo prevoznine ali brez plačila. Če mednarodni prevoz ureja ena sama pogodba, to pomeni, da vključuje tudi prevoz po cesti ali celinskih vodah v notranjem prometu države članice in enaka pravila veljajo tudi zanj. Dve državi članici (ali več) lahko druga drugi določita pogoje, pod katerimi morajo prevozniki prevažati potnike, prtljago, živali in vozila v določeni državi. Določeni so obvezna vsebina vozovnice, sklepanje sporazumov med državami za prevoze, ki potekajo izključno med dvema železniškima postajama na različnih straneh meje, če med njima ni nobene druge železniške postaje, prepoved prevoza določene ročne prtljage in živali, ki bi lahko motile ali vznemirjale druge potnike ali povzročale škodo; veljajo posebne določbe za prevoz registrirane prtljage, glede primerne ali neprimerne prtljage ter prtljažnice. Predpisana je objektivna odgovornost prevoznika za potnikovo smrt, poškodbo ali bolezen in za izgubo ali poškodbo ročne prtljage, kar velja tudi za živali, česar se lahko ta razbremeni, če se dokaže, da je škoda nastala zaradi višje sile, potnikove krivde ali dejanja tretje osebe. Zamude pri prevozu potnikov so prepuščene notranjemu pravu posamezne države. Omejitve prevoznikove odgovornosti za »osebne« vrste škode so 175.000 SDR/potnika in 1.400 SDR/ročno prtljago. Velja objektivna odgovornost prevoznika pri izgubi ali poškodbi registrirane prtljage in za zamudo pri izročitvi, ki se je lahko razbremeni, če se dokažejo splošni oprostilni razlogi (potnikova krivda, skrita napaka in višja sila) ali posebni, privilegirani oprostilni razlogi oziroma nevarnosti (prtljaga ni pakirana oziroma je pomanjkljivo pakirana, posebne lastnosti prtljage, prtljaga ni primerna za prevoz). Železnica odgovarja za svoje izpolnitvene pomočnike; ne more omejiti svoje odgovornosti, če se dokaže, da je škoda povzročena z njeno storitvijo ali opustitvijo, z malomarnostjo ali z zavedanjem, da bo takšna škoda nastala – prevoznik izgubi pravico do omejitve odgovornosti. Določen je rok za ugovarjanje v primeru škode (12 mesecev po smrti, pozneje oseba izgubi pravico do tožbe), v primeru smrti ali telesne poškodbe potnika terjatve zastarajo v treh letih, v drugih primerih v
enem letu, v primeru namerne povzročitve škode ali iz hude malomarnosti pa terjatve zastarajo v dveh letih (Pavliha in dr., 2017).
3.5 Pravice potnikov v železniškem prevozu
Temelji pravic potnikov v železniškem prometu so v Enotnih pravilih o Pogodbi v mednarodnem železniškem prometu (CIV). 3. decembra 2009 je pričela veljati nova ureditev pravic in obveznosti potnikov. Pravice se nanašajo na tiste potnike v železniškem prometu, ki so sklenili pogodbo o prevozu in potujejo po progah na območju EU, Norveške in Švice ter po notranjem prometu Slovenskih železnic (Pavliha in dr., 2017).
V železniškem prevozu običajno vse pravice potnikov veljajo za vsa potovanja in železniške storitve prevoza v EU. Pred začetkom odločanja potovanja po železnici je treba preveriti, kakšne so pravice pri različnih možnostih potovanja, saj lahko države EU same odločajo, da za določene storitve železniškega prevoza te pravice ne veljajo; primer so mestne, primestne, regionalne povezave, nekatere notranje povezave na dolgih razdaljah, mednarodne povezave, katerih cilj ali začetek je zunaj države EU. Ob nakupu vozovnice vam je železniški prevoznik ali prodajalec vozovnic dolžan podati jasne informacije o splošnih pogojih, povezanih s potovanjem, voznem redu in pogojih za najcenejše in najhitrejše potovanje, dostopnosti, pogojih dostopa in razpoložljivosti pripomočkov za invalidne osebe ter osebe z zmanjšano mobilnostjo, storitvah, ki jih nudijo na vlaku, postopkih za vračilo izgubljene prtljage in pritožbenih postopkih. Med potovanjem je prevoznik dolžan potnikom podati informacije o storitvah na vlaku, varnosti, povezavah in morebitnih zamudah vlakov. V primeru zamude vlaka ali odpovedi prevoza mora prevoznik informacije o nadaljevanju, pravicah in obveznostih potnikov podati v realnem času (Pravice potnikov, 2020).
3.6 Zagotavljanje informacij potnikom in razpoložljivost vozovnic (enotne vozovnice)
Prevozniki v železniškem prometu ali njihovi pristojni organi, ki so odgovorni za pogodbe o opravljanju storitev, po javnem naročilu sklepe o ukinitvi ali drugi spremembi storitev objavijo na primeren način in na primerno mesto pred njihovo uveljavitvijo. Prevozniki so dolžni pred in med potovanjem potniku zagotavljati potrebne informacije, prav tako morajo upoštevati potrebe slabovidnih in/ali slušno prizadetih ljudi. Prodajalci vozovnic in prevozniki v železniškem prometu ponujajo rezervacije, vozovnice in enotne vozovnice za vse ljudi, če so te na voljo. Prevozniki morajo potniku omogočiti prodajo, izdajo oziroma nakup vozovnice na vsaj enega od naslednjih načinov: prodajna mesta, prodajni avtomati, prek telefona, spleta ali
v okviru pogodb za opravljanje storitev po javnem naročilu, in sicer na vlakih, prodajnih mestih ali prodajnih avtomatih (Pravice in obveznosti potnikov v železniškem prometu, 2007).
3.7 Pravice potnikov pri zamudi ali odpovedi prevoza
Kadar govorimo o zamudi in odpovedi prevoza, je odgovornost na prevozniku v železniškem prometu. Če se pričakuje, da bo zamuda pri prihodu vlaka na namembni kraj po prevozni pogodbi daljša od 60 minut, imajo potniki pravico do izbire med povračilom cene celotne vozovnice (pod pogoji, po katerih je bila plačana, za del poti, ki ni bila opravljena, in del poti, ki je bila opravljena, oziroma en del opravljene in drugi del neopravljene poti, če potnikov potovalni načrt ne služi več prvotnemu namenu, pa organizacija povratne prevozne storitve do prvega izhodišča), nadaljevanjem ali spremembo potovanja pri določenih pogojih do namembne postaje (še isti dan, drugi poznejši datum po izbiri potnika). Potnikova pravica ob zamudi je, da lahko od prevoznika zahteva nadomestilo za zamudo med krajem odhoda in krajem prihoda, ki sta navedena na potnikovi vozovnici, in sicer za zamudo od 60 minut do 119 minut 25 % cene vozovnice ter za zamudo od 120 minut in več 35 % cene vozovnice. Potniki, ki imajo sezonsko vozovnico za železniški prevoz in pri katerih je v času njene veljavnosti prišlo do več zaporednih zamud ali odpovedi, v skladu z ureditvijo glede nadomestil navedejo merila, po katerih se izračunajo zamude in višina nadomestila, ki ga prejmejo. Če prevozna pogodba velja za povratno potovanje, se nadomestilo za zamudo na poti tja ali nazaj izračuna na podlagi polovične cene vozovnice. Nadomestilo cene vozovnice se izplača v enem mesecu od predložitve zahtevka za prejem nadomestila ter se ne zniža za stroške finančnih transakcij (stroški telefona, poštnina, pristojbine). Pri vsaki zamudi, ki je daljša od 60 minut, prevoznik potniku ponudi: obrok in osvežilno pijačo, hotel ali drugo vrsto namestitve ter prevoz od železniške postaje do kraja namestitve in nazaj, po potrebi plača nočitve, če vlak obtiči na progi, prevoz od vlaka do železniške postaje ali namembne postaje. Če prevozne storitve ni mogoče nadaljevati, prevoznik ali upravljalec postaje čim prej organizira nadomestni prevoz za potnike ter na zahtevo potnika na vozovnici potrdi, da je pri železniški prevozni storitvi prišlo do zamude ali je bila odpovedana (Pravice in obveznosti potnikov v železniškem prometu, 2007).
3.8 Pravice oseb z zmanjšano mobilnostjo in invalidnih oseb
Prevozniki v železniškem prometu posebno pozornost posvetijo potrebam invalidnih oseb in oseb z zmanjšano mobilnostjo ter njihovim morebitnim spremljevalcem. Prav tako prevozniki in upravljalci železniških postaj s pomočjo različnih organizacij za invalidne osebe in osebe z omejeno mobilnostjo uvedejo ali imajo v veljavi nediskriminatorne določbe o dostopu za prevoz takšnih ljudi. Prevoznik ne sme zavrniti rezervacije ali izdaje vozovnice za invalidne
osebe ali osebe z zmanjšano mobilnostjo oziroma ne zahteva, da naj takšno osebo spremlja druga oseba ali spremljevalec, razen če je to nujno potrebno. V primeru rezervacije ali izdaje vozovnice se takšnim osebam ne zaračunavajo dodatni stroški. Invalidni potniki in osebe z zmanjšano mobilnostjo imajo pravico, da jim prevozniki zagotovijo, da so postaje, ploščadi, vozna sredstva in drugi prostori njim prijazni in dostopni. Prav tako imajo pravico do brezplačne pomoči ob prihodu, morebitnem prestopanju in odhodu z železniških postaj ter brezplačno pomoč na vlaku (vstop, izstop) (Pravice in obveznosti potnikov v železniškem prometu, 2007).
3.9 Obveščanje potnikov o njihovih pravicah
Potniki v železniškem prometu imajo pravico do poznavanja svojih pravic med potovanjem, zato prevozniki v železniškem prometu, upravljalci postaj in organizatorji potovanj ob prodaji kart za potovanje z vlakom obvestijo potnike o njihovih pravicah in obveznostih pred in med potovanjem z vlakom na podlagi uredbe. Da ugodijo zahtevi po informacijah, lahko prevozniki, upravljalci in organizatorji uporabijo povzetek določb uredbe, ki ga pripravi Komisija v vseh uradnih jezikih institucij Evropske unije in jim je na voljo. Prevozniki, upravljalci in organizatorji ustrezno obvestijo potnike na postajah in vlakih o kontaktnem naslovu organa, ki so ga imenovale države članice v skladu z določenim členom. Vsaka država članica določi organ ali organe, odgovorne za izvrševanje te uredbe, kamor se lahko vsak potnik v primeru domnevne kršitve te uredbe pritoži. Vsak organ sprejme ukrepe, potrebne za zagotovitev spoštovanja pravic potnikov (Pravice in obveznosti potnikov v železniškem prometu, 2007).
3.10 Pravice potnikov v primeru nesreč (poškodbe, smrt, osebna škoda)
Potnik ima v primeru telesne poškodbe, smrti ali druge morebitne osebne škode pravico do prejema odškodnine. Pri telesni poškodbi ali drugi telesni ali duševni okvari zdravja potnikova odškodnina vključuje vse nujne stroške, stroške zdravljenja in nege ter prevoza, nadomestilo za popolno ali delno nesposobnost za delo ali zaradi povečanja potreb. Pri smrti potnika odškodnina vključuje vse nujne stroške, ki nastanejo zaradi smrti, še posebej pogrebne stroške in stroške prevoza posmrtnih ostankov. Če smrt ne nastopi takoj, tudi višino odškodnine, kot je navedena v členu za odškodnino pri telesnih poškodbah ali drugih telesnih ali duševnih okvarah zdravja potnika. Če je potnik imel osebe, ki jih je po zakonu moral vzdrževati ali bi jih v prihodnosti moral začeti vzdrževati, in so te izgubile skrbnika, je treba tudi za to izgubo plačati odškodnino. Pravico do odškodnine za osebe, ki jih je potnik vzdrževal, brez da bi to bila njegova zakonska dolžnost, določa notranja zakonodaja. Pri osebni škodi, ki ni določena v členu
odškodnine, ki jo plača prevoznik, določa notranja zakonodaja (Pravice in obveznosti potnikov v železniškem prometu, 2007).
4 PRAVICE POTNIKOV V POMORSKEM PREVOZU
4.1 Odgovornost prevoznika do potnikov po morju v primeru nesreč
Do konca 20. stoletja je bil pomorski prevoz tisti, ki je najbolj oblikoval pravna pravila o prevozu in tako vplival na vse prevozne panoge. V pomorskem prevozu srečamo dve glavni omejitvi odgovornosti, in sicer splošno omejitev odgovornosti ter pogodbeno omejitev odgovornosti.
Splošna omejitev odgovornosti ladjarja je namenjena varovanju interesov pomorskega prevoza, torej varovanja kot dejavnosti, saj je pomorski prevoz (zgodovinsko gledano) izpostavljen številnim nevarnostim.
Pogodbena omejitev odgovornosti ladjarja je namenjena prevozu stvari po morju, posebna omejitev pa velja tudi za prevoz potnikov in prtljage. Ladjarjeva obveznost in odgovornost izhajata iz soglasja volj strank o prevozni pogodbi (Vlačič, 2007).
Ladjarjeva odgovornost je še posebej stroga, obvezna in pomembna, ker je po domačem in tudi mednarodnem pravu nično vsako pogodbeno določilo, ki zmanjšuje ladjarjevo odgovornost. V uporabi je za pogodbene in tudi zunajpogodbene odškodninske zahtevke. Ladjar primarno odgovarja za škodo na podlagi dokazne krivde (dokazana subjektivna odgovornost), kar je povezano z Atensko konvencijo, ki ureja prevoz potnikov. Ladjar odgovarja za škodo zaradi potnikove smrti ali telesne poškodbe in za poškodbo, primankljaj ali izgubo ročne prtljage (izvzeti so brodolom in podobne nesreče), kar se obravnava v primeru, če je dogodek, ki je povzročil škodo, nastal med prevozom, ter za zamudo pri izročitvi prtljage potniku, če je škodo oziroma zamudo mogoče pripisati krivdi ladjarja ali njegovih pomočnikov. Ladjar je odgovoren za škodo, ki jo povzročijo njegovi izpolnitveni pomočniki med opravljanjem svojih dolžnosti, kot da jo je povzročil on sam. Potnik oziroma oškodovana oseba, ki zahteva povrnitev škode, mora dokazati, da se je nesreča ali dogodek, ki je škodo povzročil, zgodil med prevozom, kakor tudi višino škode. Lahko pa je ladjarjeva krivda domnevna (najhujši primeri), subjektivna odgovornost z obrnjenim dokaznim bremenom. To se zgodi v primeru nesreče, ko je potnikova smrt, telesna poškodba ali poškodba, primankljaj ali izguba ročne prtljage ali zamuda pri izročitvi nastala neposredno ali posredno zaradi napak ladje, požara, eksplozije, nasedanja, trčenja ali brodoloma. Ladjar je domnevno kriv tudi v primeru poškodbe, primankljaja ali izgube prtljage ter zaradi zamude pri izročitvi ne glede na vzrok škodnega dogodka. Kadar se prevaža dragocenosti, bo na takšen način odgovarjal le v primeru, da je dragocenosti prevzel v hrambo, za kar mora potniku izdati pisno potrdilo. V takšnih primerih naj bi bilo ladjarju bolj
obrnjeno dokazno breme v navedenih primerih razumljivo, s čimer bo ladjar lažje dokazoval svoje skrbno oziroma nenamerno ravnanje. V drugih (»normalnih«) primerih se škoda obravnava drugače; če se npr. potnik spotakne na stopnicah, ki vodijo v nižjo palubo, je pravičneje, da potnik dokazuje nastalo škodo, saj skrbi tako zase kot za svojo prtljago. Kadar gre za potnikovo smrt, telesno poškodbo, poškodbo, primankljaj ali izgubo prtljage ali pa zamudo pri izročitvi prtljage potniku in ladjar dokaže, da je škoda nastala v celoti ali delno po potnikovi krivdi, sodišče izključi oziroma omili ladjarjevo odgovornost. Atenska konvencija in pomorski zakonik se s pravno neobičajno dikcijo dopolnjujeta glede krivdnega prispevka potnika, ki se ne more šteti za »normalno«, zato mora sodišče upoštevati tudi ravnanje potnika (Pavliha in dr., 2017).
4.2 Uredba EU o pravicah potnikov v pomorskem prevozu
Uredba (EU) št. 1177/2010 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. novembra 2010 o pravicah potnikov med potovanjem po morju in celinskih plovnih poteh je začela veljati 26.
januarja 2011, v uporabo pa je prišla pozneje, in sicer 18. decembra 2012. Potnikom, kamor spadajo tudi invalidne osebe in osebe z zmanjšano mobilnostjo, se med potovanjem po morju in celinskih plovnih poteh zagotavljajo enake pravice, ne glede na to, kje v EU potujejo. To pravico, vključno s pravico do obveščanja ali pravico do nadomestila v primeru zamude ali odpovedi prevoza, dopolnjujejo podobne pravice potnikov kot v preostalih prevoznih panogah (Pravice potnikov med potovanjem po morju in celinskih plovnih poteh, 2011).
Pravila v EU o pravicah ladijskih potnikov se uporabljajo za potovanja s trajekti, potniškimi ladjami za križarjenje po morju in celinskih plovnih poteh, kot so reke, jezera in kanali.
Uporabljajo pa se tudi, kadar potujete iz pristanišča, ki je v EU, potujete v pristanišče, ki je v EU, iz pristanišča zunaj EU, če storitev opravlja prevozno podjetje v EU in kadar potujete iz pristanišča, ki je v EU, na ladji za križarjenje z možnostjo nastanitve, kadar na ladji prenočite več kot dvakrat. Določila Uredbe (EU) št. 1177/2010 o pravicah potnikov med potovanjem po morju in celinskih plovnih poteh pa ne veljajo za potnike, ki potujejo z ladjami, ki so registrirane za prevoz največ 12 potnikov, ki potujejo na ladjah, ki imajo največ tri člane posadke, kjer je razdalja celotne potniške storitve manj kot 500 metrov v eno smer, na potovanjih z večino zgodovinskih ladij in na izletih in ogledih znamenitosti s turističnimi ladjami, izvzeta so križarjenja (Pravice potnikov, 2020).
Pravice, ki veljajo za potnike, ki potujejo po morju, rekah, jezerih ali kanalih z velikimi trajekti in ladjami za križarjenje, vključujejo vzpostavitev neodvisnih nacionalnih organov za izvrševanje pravic, po potrebi vključno z uporabo kazni, mehanizem za obravnavo pritožb, ki
ga vzpostavijo prevozniki in upravljalci terminalov, ustrezne informacije o potovanju za vse potnike pred in med njihovim potovanjem ter splošne informacije o njihovih pravicah v terminalih in na ladjah, nediskriminacijo obravnave ter posebno brezplačno pomoč za invalidne osebe in osebe z zmanjšano mobilnostjo na pristaniških terminalih in na ladjah ter finančno nadomestilo za izgubo ali poškodbo pripomočkov za takšne osebe, nadomestilo ali povrnitev stroškov v višini od 25 % do 50 % cene vozovnice v primeru zamude pri prihodu ali odpovedi potovanja, preusmeritev potovanja ali povračilo stroškov v primerih odpovedi ali več kot 90- minutne zamude pri odhodu, ustrezno pomoč, osvežilne napitke, obroke, če je treba, tudi nastanitev za največ tri noči, kadar pride do odpovedi potovanja ali več kot 90-minutne zamude pri odhodu (Pravice potnikov med potovanjem po morju in celinskih plovnih poteh, 2011).
4.3 Atenska konvencija
Atenska konvencija je konvencija o prevozu potnikov in prtljage po morju iz leta 1974, ki je bila sprejeta v Atenah 13. decembra 1974. Sem spada Protokol 2002 k Atenski konvenciji o prevozu potnikov in njihove prtljage po morju 1974, ki pa je bil sprejet 2. novembra 2002. Pri spoznanju, da bi bilo smiselno sporazumno določiti nekatera enotna pravila o prevozu potnikov in njihove prtljage po morju, so se države pogodbenice Atenske konvencije odločile, da sklenejo to konvencijo. Omenjena konvencija velja za vsak mednarodni prevoz, kadar je v skladu s prevozno pogodbo kraj odhoda ali kraj prihoda v državi pogodbenici te konvencije, je bila prevozna pogodba sklenjena v državi pogodbenici te konvencije ali ladja pluje pod zastavo oziroma je registrirana v državi pogodbenici te konvencije. Prav tako se konvencija uporablja za gospodarski prevoz, v skladu s prevozno pogodbo, ki ga opravljajo države ali javni organi.
Države pogodbenice lahko ob podpisu, sprejetju, odobritvi ali pristopu h konvenciji pisno izjavijo, da je ne bodo uporabljale, če sta prevoznik in potnik njena državljana, vendar pa lahko to izjavo kadarkoli umaknejo z uradnim pisnim obvestilom generalnemu sekretarju organizacije (Atenska konvencija, 2016).
Tudi Atenska konvencija ima svoje bistvene značilnosti. Ureja pogodbo o prevozu potnikov oziroma pogodbo o prevozu potnikov in njihove prtljage (ne velja na podlagi ladjarskih pogodb). Uporablja se za mednarodni prevoz, pod pogojem, da je država podpisala konvencijo.
Pogodbene določbe so nične glede na omogočanje nižje odgovornosti prevoznika oziroma prevoznik ne more omejiti svoje odgovornosti, če mu dokažejo, da je škodo povzročil namerno ali iz hude malomarnosti, v vednosti, da bo škoda verjetno nastala. Če prevoznik prepusti prevoz ali del prevoza drugemu prevozniku, je še vedno odgovoren oziroma odgovarjata solidarno. Kadar se prevaža vozila in drugo prtljago, se lahko potnik in prevoznik dogovorita
65,5 miligrama zlata) in 200 frankov poincaré/prtljago za posameznega potnika. Rok zastaranja za vložitev tožbe je dve leti. Odgovornost prevoznika za potnikovo smrt ali poškodbo je omejena na 700.000 frankovpoincaré/potnika, za izgubo ali poškodbo ročne prtljage na 12.500 frankov poincaré/potnika, za vozila in vso prtljago na 50.000 frankov poincaré ter drugo prtljago na 18.000 frankov poincaré. Odgovornost prevoznika je praviloma v primeru kakršnekoli škode ali poškodbe potnika in njegove prtljage, če se dokaže, da je škoda nastala med prevozom zaradi prevoznikove krivde ali krivde njegovih izpolnitvenih pomočnikov;
govorimo o dokazni krivdi. V primeru poškodb ali škode potnika in njegove prtljage, ki nastanejo zaradi brodoloma, nasedanja, trčenja, požara, eksplozije, napak ladje ipd., je prevoznikova krivda domnevna, subjektivna z obrnjenim dokaznim bremenom. Za škodo na drugi prtljagi, ki ni ročna, prevoznik odgovarja na podlagi domnevne krivde, subjektivne z obrnjenim dokaznim bremenom, ne glede na okoliščine, kjer je škoda nastala (Pavliha in dr., 2017).
Atenska konvencija je bila sklenjena leta 1974, vendar je začela veljati šele 28. aprila 1987.
Zavezuje večino držav članic EU. Slovenija se še ni odločila za pristop k tej zelo pomembni konvenciji, čeprav je njene določbe povzela v Pomorskem zakoniku. Konvencija je bila prvič spremenjena s protokolom 19. novembra 1976 v Londonu, v veljavnost pa je prišla 30. aprila 1989. S protokolom se je uvedla nova obračunska enota (SDR): meje odgovornosti prevoznika za smrt ali poškodbo potnika 46.666 SDR, za ročno prtljago 833 SDR/potnika, za vozila 3.333 SDR in drugo prtljago 1.200 SDR. Spremenili sta se tudi odbitni franšizi, in sicer 117 SDR za vozilo in 13 SDR za drugo prtljago. Konvencija se je potem znova spremenila s protokolom leta 1990 (Protokol PAL 1990), iz leta 1974. S spremembo je protokol precej povečal prevoznikovo odgovornost na 175.000 SDR za smrt ali poškodbo potnika, 1.800 SDR za ročno prtljago/potnika, 10.000 SDR/vozila in 2.700 SDR za drugo prtljago. Prav tako sta se povečali odbitni franšizi na 300 SDR za vozilo in 135 SDR za drugo prtljago. Zadnjo spremembo je konvencija doživela 1. novembra 2002 v Londonu, ko je bil sprejet Protokol PAL 2002. Uredba je v Evropski pravni red vnesla Atensko konvencijo, ki je bila dopolnjena in spremenjena ravno s Protokolom PAL 2002. Ta je prinesel številne novosti, hkrati pa je postal prvi mednarodni pravni akt, ki je v pomorske potniške prevoze uvedel objektivno odgovornost prevoznika. S to spremembo začnejo tudi terjatve potnikov zastarati v petih letih od dneva izkrcanja potnika oziroma od datuma, ko bi potnik moral biti izkrcan, oziroma v treh letih, odkar je potnik izvedel za poškodbo, izgubo ali škodo, ki je bila povzročena (Pavliha in dr., 2017).
Slovenijo na področju pomorskega pogodbenega prevoznega prava trenutno zavezujejo Haaška pravila in prek Uredbe 392/2009 tudi Atenska konvencija, ki je dopolnjena s Protokolom PAL 2002 (Pavliha in dr., 2017).
4.4 Pravice potnikov pri potovanju po morju in celinskih plovnih poteh
Pravila za pravice potnikov veljajo, če se potovanje začne v pristanišču države Evropske unije, ne glede na prevoznika, in če se potovanje konča v pristanišču države Evropske unije, prav tako ne glede na prevoznika. To ne velja za ladje, ki imajo manj kot štiri člane posadke, za ladje, ki ne smejo prevažati več kot 12 potnikov, za prevoz kratkih razdalj (do 500 metrov v eno smer), za skoraj vse zgodovinske ladje, ladje za ekskurzije in oglede z ladjo, sem pa ne spadajo ladje za križarjenje (Pavliha in dr., 2017).
Vsem potnikom, med katere štejemo tudi invalidne osebe in osebe z zmanjšano mobilnostjo, so med potovanjem po morju in celinskih plovnih poteh zagotovljene enake pravice ne glede na to, v kateri državi EU potujejo. Pravice, vključno s pravico do obveščanja ali nadomestila v primeru zamude ali odpovedi, dopolnjujejo podobne pravice potnikov kot v avtobusnem, zračnem in železniškem prevozu (Pravice potnikov med potovanjem po morju in celinskih plovnih poteh, 2011).
4.5 Pravice potnikov do informacij
Vsi potniki, ki gredo na potovanje po morju ali celinskih plovnih poteh, imajo med trajanjem potovanja pravico do ustreznih informacij, ki so povezane z njimi in njihovim potovanjem. Ta pravica vključuje pravico do obveščanja potnikov glede kontaktnih podatkov nacionalnih izvršilnih organov ter o pogojih dostopa do prevoza za invalidne osebe in osebe z zmanjšano mobilnostjo. Kadar pride do odpovedi ali zamude pri odhodu, mora prevoznik ali upravljalec terminala potnike o tem obvestiti v časovnem roku, ki naj ne bi bil daljši od 30 minut po predvidenem času odhoda ali prihoda, ko so informacije o zamudi znane (Pravice potnikov na morju, 2014).
4.6 Pravice potnikov do nediskriminatornih pogodbenih pogojev
Vsi potniki imajo pravico, da pri nakupu vozovnic za vodne storitve potniškega prevoza in križarjenj niso posredno ali neposredno diskriminirani glede na svoje državljanstvo ali kraj sedeža prevoznika ali prodajalca vozovnic v Uniji (Pravice potnikov na morju, 2014).
4.7 Pravice potnikov do nege in pomoči
Kadar je zamuda ladje več kot 90 minut ali ob odpovedi potniške storitve, križarjenja in kadar
razumnem razmerju čakalne dobe. Kadar zaradi zamude ali odpovedi odhoda potnik potrebuje eno ali več dodatnih nočitev, mu prevoznik ponudi brezplačno primerno nastanitev na krovu ali na kopnem in prevoz od pristaniškega terminala do kraja nastanitve. Če se dokaže, da je odpoved ali zamuda posledica vremenskih razmer, ki ogrožajo varno delovanje ladje, je prevoznik razbremenjen obveznosti brezplačne nastanitve. Potnik ni upravičen do pomoči prevoznika, če je bil glede odpovedi ali zamude obveščen pred nakupom vozovnice ali če je odpoved oziroma zamuda posledica krivde potnika (Pravice potnikov na morju, 2014).
4.8 Pravice potnikov do povračila stroškov v primeru zamude ali odpovedi prevoza
V primeru zamude prevoza več kot 90 minut v primerjavi z načrtovanim časom odhoda ali odpovedi prevoza imajo potniki pravico izbirati med preusmeritvijo do končnega cilja brez dodatnih stroškov ob prvi priložnosti pod določenimi pogoji, povračilom cene vozovnice, kadar je to primerno, skupaj z brezplačno povratno storitvijo ob prvi priložnosti do prve točke odhoda, določene v prevozni pogodbi. Potniki lahko od prevoznika zahtevajo tudi odškodnino v višini 25 % cene vozovnice, če zamuda pri prihodu do končnega cilja presega eno uro (v primeru načrtovanega potovanja do štiri ure), dve uri (v primeru načrtovanega potovanja, daljšega od štirih ur, vendar največ osem ur), tri ure (v primeru načrtovanega potovanja, daljšega od osmih ur, vendar največ 24 ur), šest ur (v primeru načrtovanega potovanja, daljšega od 24 ur). Potniki lahko od prevoznika zahtevajo odškodnino v višini 50 % cene vozovnice, če zamuda v prihodu do končnega cilja preseže dve uri (v primeru načrtovanega potovanja do štiri ure), štiri ure (v primeru načrtovanega potovanja, daljšega od štirih ur, vendar največ osem ur), šest ur (v primeru vožnje, ki traja dlje kot osem ur, vendar ne več kot 24 ur), 12 ur (v primeru, da je vozni red daljši od 24 ur) (Pravice potnikov na morju, 2014).
4.9 Pravice invalidnih potnikov in potnikov z zmanjšano mobilnostjo
Ko potujejo s prevozom po vodi, se morajo invalidnim potnikom in potnikom z zmanjšano mobilnostjo poleg splošnih pravic zagotoviti tudi enake pravice do prevoza kot preoostalim potnikom. Prva je pravica do dostopa do prevoza za invalidne osebe in osebe z zmanjšano mobilnostjo brez kakršnekoli diskriminacije. Prevozniki, potovalni agenti in organizatorji potovanj ne smejo zavrniti sprejetja rezervacije, zagotovitve vozovnice ali vkrcanja oseb zaradi invalidnosti ali zmanjšane mobilnosti. Kadar na ladjo iz varnostnih razlogov ali zaradi nezmožnosti vkrcanja ni mogoče vkrcati invalidne osebe ali osebe z zmanjšano mobilnostjo, se morajo po najboljših močeh potruditi osebi predlagati sprejemljiv nadomestni prevoz. Invalidne osebe in osebe z zmanjšano mobilnostjo, ki imajo rezervacijo in so prevoznika obvestile o
