STISKA POSAMEZNIKA V NEOLIBERALIZMU Magistrsko delo

PEDAGOŠKA FAKULTETA Socialna pedagogika

Ana Šutar

STISKA POSAMEZNIKA V NEOLIBERALIZMU Magistrsko delo

Ljubljana, 2018

UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA

Socialna pedagogika

Ana Šutar

STISKA POSAMEZNIKA V NEOLIBERALIZMU Analiza neoliberalne ideologije v literaturi za samopomoč

Magistrsko delo

Mentorica: doc. dr. Špela Razpotnik

Ljubljana, 2018

KAZALO

1 UVOD ... 1

2 RAZISKOVALNIPROBLEM,CILJIINPRISTOP ... 3

2.1 OPREDELITEV RAZISKOVALNEGA PROBLEMA ... 3

2.2 CILJI RAZISKAVE IN RAZISKOVALNA VPRAŠANJA ... 3

2.3 METODOLOGIJA ... 4

3 NEOLIBERALIZEM ... 5

3.1 OPREDELITEVINDIMENZIJENEOLIBERALIZMA ... 5

3.1.1 NEOLIBERALIZEM KOT IDEOLOGIJA ... 7

3.1.2 NEOLIBERALIZEM KOT HEGEMONSKI DISKURZ ... 9

3.1.3 NEOLIBERALIZEM KOT JAVNE POLITIKE ... 10

3.2 RAZVOJNEOLIBERALIZMA ... 12

3.2.1 LIBERALIZEM IN NEOLIBERALIZEM ... 12

3.2.2 VZPON NEOLIBERALNE IDEOLOGIJE ... 14

3.2.3 PRVI VAL NEOLIBERALIZMA V OSEMDESETIH LETIH 20. STOLETJA: THATCHERIZEM IN REAGONOMIKA ... 21

3.2.4 DRUGI VAL NEOLIBERALIZMA V DEVETDESETIH LETIH 20. STOLETJA:CLINTONOV TRŽNI GLOBALIZEM,BLAIROVA TRETJA POT IN WASHINGTONSKI KONSENZ ... 23

3.2.5 KRIZA NEOLIBERALIZMA ... 25

3.3 NEENAKOSTINNEOLIBERALIZEM ... 28

4 VLADNOST–ODOBLASTIKSUBJEKTU ... 32

4.1 BIOPOLITIKA ... 32

4.2 KONCEPTVLADNOSTI–STIČIŠČEMEDTEHNOLOGIJAMIOBLASTIIN TEHNOLOGIJAMISEBSTVA ... 35

4.3 TEHNOLOGIJEOBLASTIINTEHNOLOGIJESEBSTVA ... 39

5 POSTMODERNA NEOLIBERALNA SUBJEKTIVITETA ... 43

5.1 IDENTITETAININDIVIDUALIZACIJA ... 43

5.2 NEOLIBERALNASUBJEKTIVITETA ... 45

5.3 SAMOAKTUALIZACIJA ... 49

6 SAMOPOMOČNALITERATURA ... 52

6.1 INDUSTRIJASAMOPOMOČIINŽANRSAMOPOMOČNELITERATURE .. 52

6.1.1 SAMOPOMOČ V KRIZI ... 56

6.1.2 TRANSNACIONALNOST SAMOPOMOČNE LITERATURE ... 57

6.1.3 KARAKTERISTIKE LITERATURE ZA SAMOPOMOČ ... 59

7 ANALIZAPRIROČNIKOVZASAMOPOMOČ ... 62

7.1 IZBIRAVZORCAINKRATKAPREDSTAVITEVIZBRANIHKNJIG ... 62

7.2 VLADNOSTPREKAKTIVNOSTIBRANJAPRIROČNIKOVZA SAMOPOMOČNAPRIMERUKNJIGSKRIVNOSTINŽIVLJENJEJETVOJE ... 66

7.2.1 IZBIRA PRIROČNIKA IN INTERPELACIJA POSAMEZNIKA V SUBJEKT ... 66

7.2.2 FOUCAULTOVE TEHNIKE SEBSTVA ... 69

7.2.3 SAMOPOMOČ IN SVET – OHRANJANJE STATUSA QUO ... 72

7.2.4 PROBLEM JE V VAŠEM MIŠLJENJU ... 73

7.2.5 IZBIRA, SVOBODA IN LASTNA ODGOVORNOST KOT IMPERATIVI NEOLIBERALIZMA IN SAMOPOMOČI ... 76

7.2.6 EPILOG ANALIZE PRIROČNIKOV ZA SAMOPOMOČ ... 81

8 ZAKLJUČEK ... 83

LITERATURA ... 87

IZVLEČEK

Magistrsko delo raziskuje in analizira povezanost neoliberalne ideologije in njeno vpetost v družbo v relaciji s posameznikom. V teoretičnem delu opredeli neoliberalizem kot ideološki in političnoekonomski koncept, ki posameznika omeji na potrošnika, nato pa prek zgodovinskega poteka neoliberalizma bralcu predstavi, kako je neoliberalizem zavzel položaj statusa quo tako v družbi kot tudi v mišljenju posameznikov. Izhajajoč iz Foucaultovega koncepta vladnosti se delo osredotoča na povezanost med tehnologijami oblasti in tehnologijami sebstva, pri čemer prek raziskovanja konceptov individualizacije, subjektifikacije in samoaktualizacije oriše posameznika, na katerega pade breme učinkov neoliberalizma. Ob bok neoliberalizmu postavi samopomoč in samopomočno literaturo, ki stisko ljudi nagovorita in v zameno za plačilo ponudita univerzalen recept, ki pa prezre kakršne koli družbene neenakosti ter posamezniku zatrjuje, da je on tisti, ki se mora spremeniti. Z analizo dveh priročnikov za samopomoč, Skrivnost avtorice Rhonde Byrne in Življenje je tvoje avtorice Louise L. Hay, delo predstavi, kako vladnost preide k subjektu in kako so imperativi neoliberalizma (svoboda, izbira in lastna odgovornost) obenem temelji samopomoči, ki tudi družbene težave vidi zgolj kot posledico nedelovanja oziroma nepravega delovanja in nepravega mišljenja posameznika, in z zastiranjem resničnosti ohranja družbeni status quo, posameznika pa vidi kot tistega, ki je sam odgovoren za vse, pri čemer pa samopomoč stisko, tesnobo in krivdo, ki naj bi jih domnevno skušala odpraviti, pravzaprav ustvarja oziroma poglablja.

Ključne besede: neoliberalizem, neoliberalna subjektiviteta, tehnologije sebstva, vladnost, samopomočna literatura

ABSTRACT

The Master's Thesis explores and analyzes connection between neoliberal ideology and its integration into society in relation to an individual. In the theoretical part, neoliberalism is defined as an ideological and political-economic concept that limits an individual to a consumer, and then through the historical course of neo-liberalism, it is explained to the reader how neoliberalism has occupied the status quo both in society and in the opinion of individuals.

Deriving from Foucault’s concept of governmentality, the work focuses on the connection between technologies of government and technologies of the self, whereby, through the exploration of the concepts of individualization, subjectivity and self-actualization, it outlines the individual to which the burden of neoliberalism falls. On the side of neoliberalism, it sets self-help and self-help literature, which speaks of people's distress and, in exchange for payment, offers a universal recipe that ignores any social inequalities, but reminds the individual that he/she is the one who has to change. Through the analysis of two self-help manuals, The Secret by Rhonda Byrne and You can heal your life by Louise L. Hay, the work illustrates how the government passes to the subject and how the imperatives of neoliberalism (freedom, choice and own responsibility) are at the same time cornerstone for self-help, which also sees social problems only as a consequence of the inaction or malfeasance of the individual, and with the obscurity of reality preserves the social status quo, and sees the individual as the one who is responsible for all, while self-help actually creates or deepens feeling of distress, anxiety and guilt, that it allegedly attempts to eliminate.

Key words: neoliberalism, neoliberal subjectivity, technologies of the self, governmentality, self-help literature

1

1 UVOD

Magistrsko delo skuša povezati koncepta neoliberalizma in samopomoči, ki sta se mi nekoč zdela nepovezana, zdaj pa ju vidim kot nerazdružljiva, saj težko mislim prvega brez drugega.

Samopomoč ni protiutež neokapitalizmu, ampak tehnika, s katero se posameznik sam preoblikuje v neosubjekt. Čeprav sem se trudila, da bi bilo delo koherentno, vendarle predstavlja tudi mene v različnih življenjskih obdobjih. V obdobju pred in po - a vprašanje je pred čim oziroma po čem. Pred zavedanjem, da ni vse odvisno od mene, da obstaja sistem, ki mu je tako rekoč nemogoče ubežati, sistem, ki pomembno zaznamuje življenje vsakega posameznika, morda celo bolj, kot ga zaznamuje sam. Sistem, ki zamenja/nadomesti, je postavljen na mesto stvarnika. Ideologija, ki je povsod, a je, če njene moči ne poznaš, nevidna.

Ideologija, ki postavi posameznika na piedestal in poveličujenjegovo moč, a je v resnici prav ona tista, ki mu moč jemlje. V resnici dokaj nemočen posameznik postane obtežen z bremenom lastne izbire in lastne odgovornosti, ki pa se ne omejita le nanj, temveč sežeta do zadnjega kotička družbe. A kaj je bilo pred tem? Iluzija, da je vse odvisno od mene, od mojih misli. Tudi sama imam izkušnjo, ko sem se kot zadnje rešilne bilke oprijela samopomočne literature.

Mislila sem, da lahko do same sebe prodrem z branjem priročnika, a se v resnici od same sebe ne bi mogla bolj oddaljiti. Sprva sem občutila zagon, v meni se je prebudila moč, da lahko nekaj spremenim. Ne samo nekaj, ampak tudi sebe, svoje celotno življenje, si narišem svet, kakršnega si ga želim. Nagovorili so me priročniki, katerih avtorji so opisovali podobno obdobje v svojem življenju, kot je bilo tisto, ki sem ga takrat živela jaz. Obdobje težav so predstavili kot priložnost za rast, za spoznanje samega sebe in za kreiranje življenja, kakršnega si posameznik želi. Pri tem pa naj bi bilo čisto vse odvisno samoin izključno od mene. Ni pomembno, kdo sem, kaj počnem, kakšna sem, kje sem, pomembno je le, kaj bom s tem naredila in kakšen je moj pogled na položaj. Spomnim se, da se je v delu mene porajal dvom, a so me zgodbe o uspehu in pričevanja bralcev navdala z elanom, ki je bil dobrodošla zamenjava za brezup, zato sem se ravnala po navodilih priročnika: vizualizirala, bila pozorna svoje misli, ponavljala afirmacije, skratka počela sem vse, da bi se nekaj spremenilo, da bi življenje spravila v prave tirnice, a obljubljenega čudeža ni bilo. Poznala sem »skrivnost«, a zgodilo se ni popolnoma nič. No, nekaj pač - spodletelo mi je; pa ne zaradi mojih okoliščin ali kakršnih koli zunanjih dejavnikov, temveč zaradi mene same. Mislila sem, da si očitno nisem dovolj želela, da nisem dovolj verjela, pravilno aplicirala. In kaj se je zgodilo potem? Posegla sem po novem priročnik ter verjela, da bo prav ta tisti pravi. Pa ni bil, prav tako tudi ne noben za njim. Z neuspelimi poskusi

2

sem se čedalje bolj oddaljevala od sebe, se skušala spremeniti in se prilagoditi zahtevam iz priročnikov. Opolnomočenje, ki sem ga občutila ob prvem stiku s samopomočnimi priročniki, sta po nekaj neuspelih poskusih zamenjala občutka krivde in poraza. Bila sem še dodatno obremenjena, saj bi lahko preprosto izbrala »boljše« življenje, pa ga nisem, tako da sem zdaj sama kriva za vse. Zanemarjanje socialnega konteksta, družbenih razmer, neenakosti, relacije med menoj in okoljem je tudi tisto, kar prej ni bil moj problem, ampak posledica sistemske ureditve, zgrnilo na moja pleča. Moje prvo soočenje z antidotom je bila knjiga avtorice Renate Salecl z naslovom Izbira. Ta zaznamuje drugo obdobje, v katerem sem, tudi s pomočjo študija socialne pedagogike, dobila orodja, da sem lahko nastavila zrcalo družbi in odprla vprašanje o neoliberalizmu. Spoznala sem, da sem prav prek priročnikov za samopomoč prišla bližje neoliberalnemu upravljanju kot kadar koli prej ter da tega ni počel nekdo ali nekaj zunanjega, temveč sem to počela sama. Težko bi rekla, da je bilo to obdobje lažje, saj sem se na trenutke počutila kot v krču, nemočna in obupana. Niti predstavljala si nisem, da so se načela kapitalizma in neoliberalna ideologija zalezli v vse pore družbe in vame, in da je ravno to tista nevidna moč ideologije, ko vse prste uperi v posameznika. Moje delo pa poskuša pokazati sfero, ki je onkraj sebe ter posameznikovo doživljanje in njegove stiske umestiti v kontekst, ki se ne začne in konča pri njem, in osvetliti, da so načela neoliberalizma tista, ki to stisko v veliki meri ustvarjajo, ter ga na ta načinrazbremeniti občutkov krivde in neuspeha.

3

2 RAZISKOVALNI PROBLEM, CILJI IN PRISTOP

2.1 OPREDELITEVRAZISKOVALNEGAPROBLEMA

»Bodi to, kar si! Uresniči svoje potenciale! Bodi svoboden! Postani srečen! Misli pozitivno!

Izberi!« To so le nekateri imperativi, ki vsak dan nagovarjajo in kreirajo naše življenje. Gre za neoliberalistična gesla, ki naj bi nas navdala z optimizmom in novim zagonom, a so v samem bistvu problematična, saj poudarjajo individualno odgovornost, zanemarjajo pa družbeno;

govorijo o tem, da imamo enake možnosti, da sta bistvena izključno želja in trud, da bi bili svobodni, da imamo možnost izbire, da smo lahko vse, kar si želimo. In ko vsemu temu dodamo še pozitivno psihologijo, nešteto novih priročnikov za samopomoč, ki ponujajo instantne in univerzalne recepte, je krivda za neuspeh in nesrečo le posameznikova. Zanima me, kako so mehanizmi neoliberalizma s svojo neposredno in posredno vpletenostjo v življenje povezani s posameznikovim doživljanjem sebe in kakšen položaj pri tem zasedajo priročniki za samopomoč^.

2.2 CILJIRAZISKAVEINRAZISKOVALNAVPRAŠANJA

Cilji:

– skozi različne dimenzije neoliberalizma prikazati, kako neoliberalna ideologija kroji podobo družbene realnosti in posameznikovega doživljanja in delovanja znotraj nje;

– s pomočjo konceptov postmoderne (individualizacija, subjektivizacija, samoaktualizacija) raziskati, kako neoliberalna ideologija in samopomočna literatura odgovornost tudi za družbene probleme prenašata na posameznika;

– analizirati priročnike za samopomoč ter prikazati, kako z aktivnim branjem samopomočne literature prihaja do udejanjanja neoliberalnih idej pri posamezniku prek tehnologij sebstva oziroma prikazati, da je samopomoč komplementarna korelacija med praksami in tehnikami, ki temeljijo na vladnosti;

– prikazati, kako samopomočna literatura interpelira bralca v subjekt vladnosti in prikazati skladnost postulata upravljanja s samim seboj s politično racionalnostjo v neoliberalnih demokracijah.

Raziskovalna vprašanja:

– kako neoliberalizem uveljavlja svoja načela v posameznikovem življenju;

– prek katerih mehanizmov ideologija neoliberalizma v ljudeh sproža občutke lastne odgovornosti za strukturne oziroma družbene probleme;

4

– kako tehnike oblasti sovpadajo s tehnikami sebstva oziroma kako neoliberalno upravljanje preide od oblasti k posamezniku;

– kako neoliberalizem in samopomočna literatura spreminjata načine, na katere posameznik razume samega sebe in dela na sebi.

2.3 METODOLOGIJA

V magistrskem delu bom z uporabo teoretsko-komparativne metode analizirala domačo in tujo literaturo, s pomočjo katere bom, naslanjaje se na ključne avtorje, opredelila neoliberalizem in analizirala koncepte neoliberalizma. Neoliberalizem bom predstavila in razlagala z uporabo različnih teorij in tako skušala zajeti kompleksnost, ki jo pojem vnaša. Sprva bom definirala in pojasnila različne dimenzije neoliberalizma, pri čemer se bom opirala na avtorje Althusser, Laclau, Steger in Roy, nato bom prikazala zgodovinski potek neoliberalizma, ki kaže, da se zgodovina ponavlja - najprej kot tragedija, nato kot farsa. S pomočjo avtorjev, kot so Klein, Chomsky, Harvey, bom pojasnila, kako se je neoliberalizem z ekonomskopolitičnega vidika razvil in kako je neoliberalna ideologija prešla v vse pore družbe, z navezavo na Baumana pa bom predstavila tudi, kako neoliberalizem poglablja neenakost. Nato bom raziskovala koncept vladnosti ter tehnologije oblasti in sebstva, pri čemer bom, s pomočjo Foucaulta, izhajala s filozofsko-političnega vidika. V nadaljevanju bom predstavila še sociološki vidik in prek razmišljanj o konceptih individualizacije (po avtorici Ule, Baumanu in Becku), neoliberalne subjektivitete, ki temelji na spoznanjih avtorice Luthar in Nikolasa Rosa, in samoaktualizacije postopoma prehajala od družbe k posamezniku, ki ga nagovori literatura za samopomoč. Z uporabo literature avtorjev, kot so Nehring, Rimke, McGee, Salerno, bom iskala povezave med neoliberalizmom, prej omenjenimi koncepti Foucaulta in samopomočno literaturo, vse skupaj pa zaokrožila z analizo dveh priročnikov za samopomoč, ki mi bosta služila kot vir podatkov iz stvarnosti. Na podlagi zastavljenih kriterijev bom izbrala dva priročnika za samopomoč, in sicer Skrivnost avtorice Rhonde Byrne ter priročnik Življenje je tvoje avtorice Louise L. Hay.

S kritičnim branjem bom priročnika za samopomoč, s pomočjo prej raziskanih konceptov in znakov neoliberalizma ter nastavkov avtorja Cherryja, analizirala in tako skušala prikazati vzajemno delovanje med neoliberalnimi tehnikami oblasti in tehnikami sebstva.

5

3 NEOLIBERALIZEM

3.1 OPREDELITEVINDIMENZIJENEOLIBERALIZMA

Za neoliberalizem se zdi, kot da bi bil vrojen v družbo, kjer, globoko zakoreninjen v našo miselno shemo, postaja prevladujoč diskurz sodobnosti, hkrati pa je ravno zaradi svoje vsenavzočnosti težko oprijemljiv. Neoliberalizem tako postaja nekaj samoumevnega in obenem težko razumljivega. O njem se ne sprašujemo, ne razmišljamo, ampak ga preprosto živimo.

Postaja oziroma ostaja ideologija današnjega časa, ki se iz političnega in ekonomskega seli v zasebno sfero; da pa bi lahko razgrnili tančico in prepoznali to neoliberalno ideologijo, jo je treba najprej čim natančneje opredeliti, saj je izraz neoliberalizem pogostokrat izpuščen oziroma ga nadomeščajo politika svobodnega trga, osebna svoboda, izbira ali drugi privlačnejši termini.

Harvey (2012) opredeli neoliberalizem kot teorijo politično-ekonomskih praks. Po njej do človeške blaginje najhitreje pridemo z osvoboditvijo individualnih podjetniških svoboščin in veščin v institucionalnem okviru, ki ga zaznamujejo močne pravice do zasebne lastnine, prosti trgi in prosta trgovina, vloga države pa je omejena na ustvarjanje in ohranjevanje institucionalnega okvira, ki takšnim praksam ustreza, na primer jamčenje stabilnosti denarja, vzpostavljanje obrambnih, pravnih in drugih struktur za obrambo pravice do zasebne lastnine, zagotavljanje delovanja in ustvarjanja trgov, razvijanje visoke tehnologije, vlaganje v človeški kapital in celo reševanje zasebnega sektorja z javnim denarjem. Kljub tezi, da naj bi bile države neučinkovite institucije, ki jih je za nemoteno delovanje vsemogočnega trga treba omejiti, pa so, kot poudarja Chomsky (2005), v središču sodobnega kapitalističnega sistema, saj izdatno podpirajo korporacije in zagovarjajo ter ščitijo njihove interese. Minimalni oziroma skrbno regulirani državni posegi v gospodarstvo omogočajo, da je prav neoliberalizem tisto, kar postane gospodar države, s tem ko zavzame mesto državne politike. Neoliberalizem tako ni antidržaven, ampak antidemokratičen, njegovo ključno vodilo pa je, da je močna država potrebna zato, da nevtralizira patologije demokracije (Krašovec, 2013).

Temelji neoliberalistične sistemske ureditve po Harveyju (2012) so zasebna lastnina, vladavina prava ter instituciji svobodnega trga in svobodne trgovine, te pa naj bi zagotavljali individualne pravice, blaginjo, svobodo in demokracijo (Scholte, 2000). A prve temelje zdaj imamo, drugo pa je le privid. Neoliberalizem kot najučinkovitejši mehanizem uravnavanja vseh vidikov življenja vidi trg, a na trgu človek ni človek, temveč podjetnik, podjetnik samega sebe. Vse je

6

trg in vsi smo na trgu. Kljub navidezni privlačnosti trgov, ki je posredovana prek tez o konkurenčnosti, racionalnosti in učinkovitosti ekonomije, Chomsky (2005) dodaja, da trgi večinoma nikoli niso konkurenčni, saj večino ekonomije obvladujejo korporacije z neznanskim nadzorom nad trgi.

McChesney (2005) definira neoliberalizem kot »odločujočo politično-ekonomsko paradigmo našega časa, ki se nanaša na politiko in procese, po katerih je sorazmerni peščici zasebnih interesov dopuščeno, da nadzira toliko družbenega življenja, kot je mogoče, da bi tako kar najbolj povečala osebni dobiček« (str.17). Fairclough (2000, str. 147) pa po Bourdieuju opredeli neoliberalizem kot »politični projekt za rekonstrukcijo družbe v skladu z zahtevami neomejenega globalnega kapitalizma«. Neoliberalizem tako ni končno stanje, ampak tendenca, ki želi svoja načela z mnogoterimi praksami implementirati povsod in v vse. Zato je namesto neoliberalizma bolje govoriti o neoliberalizaciji, ki jo lahko razumemo »bodisi kot utopični projekt udejanjenja teoretske zasnove preureditve mednarodnega kapitalizma bodisi kot politični projekt ponovne vzpostavitve pogojev za akumulacijo kapitala in za obnovo moči ekonomskih elit« (Harvey, 2012, str. 29). Teoretski utopizem neoliberalne argumentacije je deloval predvsem kot sistem upravičevanja in legitimacije vsega, kar je bilo potrebno za izpolnitev cilja, tj. ohranitev družbene moči elit (Harvey, 2012).

Neoliberalizem je tako postal prevladujoč diskurz, a da bi lahko misel postala vladajoča, se mora razviti konceptualni aparat, ki ugodi našim vrednotam, željam in možnostim. Če je uspešen, postane tako vpet v zdravo pamet, da obvelja za gotovega in nespornega.

Neoliberalizem to stori tako, da za svoje osrednje civilizacijske vrednote vzame politične ideale človeškega dostojanstva in svobode posameznika, pri čemer gre za koncepta, ki sta močna in privlačna že sama po sebi, te individualne svoboščine pa naj bi bile zagotovljene s svobodo trga in trgovine, medtem ko naj bi bila na drugi strani državna blaginja za civilno družbo pogubna, saj ovira njen razvoj in ogroža posameznikovo svobodo in samostojnost s tem, ko ubija njegov podjetniški duh, samozavest in ga dela odvisnega od države (Kodelja, 2005). Neoliberalizem daje v vrednostnem smislu prednost svobodi pred enakostjo, pri čemer je svoboda mišljena kot negativna svoboda, to je svoboda od, v tem primeru od državnega intervencionizma v gospodarstvo, ki implicira sprejemanje neenakosti, nastajajočih zaradi trga, saj jih ne obravnava kot nekaj samo po sebi škodljivega, »če le imajo ljudje možnost, da se v skladu s svojimi sposobnostmi in napori povzpnejo do sebi primernih položajev« (Giddens, 2000, str. 22).

Pozitivna svoboda, svoboda za/do, ki je z neoliberalnimi idejami neskladna, bi na drugi strani

7

lahko predpostavljala, da ima posameznik pravico do dostojnega življenja in enakosti, kar bi seveda zrušilo sistem, ki temelji na neenakosti. Neoliberalizem poudarja vrnitev k individualizmu, Kodelja (2005) pa dodaja, da gre v tem primeru za primitivno obliko individualizma, ki je kompetitivna, posesivna in pogosto utemeljena na doktrini o suverenosti potrošnika.

Kljub mnogim definicijam pa kompleksnost definiranja neoliberalizma izpostavita že Laclau in Mouffe (1987, str. 138, v Trdina in Pušnik, 2010, str. 848), ki pravita, da ga lahko definiramo kot »plavajočega označevalca, katerega pomen ni dan, ampak se utrdi šele z verigo ekvivalenc, ki ga definirajo«. Na ta način lahko ideologija poseže na vsa področja – od političnega in ekonomskega do zasebnega, kjer se ne utrjuje z verjetjem vanjo, ampak že z njenim prakticiranjem. Neoliberalni diskurz je vpeljan v našo miselno shemo tako, da je vsak posameznik izpostavljen neoliberalni oblasti, istočasno pa je tudi v poziciji te oblasti, torej je hkrati njen učinek in nosilec (Trdina in Pušnik, 2010).

3.1.1 NEOLIBERALIZEM KOT IDEOLOGIJA

Ideologija je »sistem idej in prepričanj, ki so sprejeti kot resnica s strani družbene skupine«, pri čemer različni »izmi« služijo kot konceptualni zemljevidi, ki vodijo ljudi skozi kompleksne politične svetove, vendar ne kažejo adekvatne slike sveta, torej sveta, kakršen je, temveč kakršen naj bi bil. Pri tem ideologije organizirajo jedro ideje v dokaj preproste »resnice«, ki ljudi spodbujajo, da se vedejo na določen način (Steger in Roy, 2010), obenem pa poenostavljajo veliko kompleksnost sveta (Sargent, v Mlinarič, 2009). Hannah Arendt (2003) poudarja, da so ideologije sistematične enodimenzionalne razlage, ki za pojasnjevanje vsega uporabijo le eno samo premiso, medtem ko so slepe za vse, kar bi jim lahko nasprotovalo.

Ideologijo razlaga kot logiko ideje, ki funkcionira kot neustavljiv niz logičnega sklepanja, kot verižna forma, ki vse akumulira v svojo lastno razlago poteka zgodovine. Past ideologije sta prav njena logičnost in konsistentnost, saj lahko, izhajajoč iz začetne premise, skonstruira celotno realnost tako, kot se ji kaže (Kovačič, 2013). Althusser (2000) izpostavi tri ključne teze ideologije. Prvič: ideologija prikaže imaginarno realnost in pogled od realnih preusmeri na imaginarna družbena razmerja. Drugič: funkcionira kot ritualna praksa in zgrabi subjekt, ki se z dejanji in ne z mišljenjem odzove na ideološko interpelacijo. Tretjič: prava znanstvena perspektiva, iz katere je treba presojati družbeno realnost, je razredni boj. V svojem delu se osredotočam na drugo tezo, saj subjekt, ki je interpeliran v ideologijo, ne misli oziroma tudi če misli, se njegovo mišljenje ni zavarovalo pred ideološko indoktrinacijo.

8

Neoliberalizem zreducira vse in vsakogar na ekonomsko dimenzijo oziroma bazo, ki po Marxu (1976) in historičnem materializmu predstavlja temelj družbe, na katerem se nato gradi nadzidava, ki pomeni intelektualne, politične in sociološke procese. S tem ko ideologijo pozicionira v nadzidavo, Marx trdi, da ekonomske okoliščine in načini produkcije vplivajo na ideologijo. Še dlje gre, ko zapiše, da tisti razred, ki ima vladajočo funkcijo v ekonomski bazi, vlada tudi v nadzidavi oziroma da »razred, ki razpolaga s sredstvi za materialno proizvodnjo, razpolaga s tem hkrati s sredstvi za duhovno produkcijo, tako da so mu hkrati v povprečju podrejene misli tistih, ki nimajo sredstev za duhovno produkcijo« (Marx, 1976, str. 57). To lahko dopolnimo z mislijo Harveyja (2012), ki piše, da je mogočen ideološki vpliv, ki je prispeval k obratu k neoliberalizmu, krožil po korporacijah, medijih in institucijah, ki sestavljajo civilno družbo, institucijah kot so univerze, šole, cerkve, prek katerih se je ustvarilo ozračje v podporo neoliberalizmu kot ključnemu zagotovilu svobode, ki se je utrdilo s prevzemom političnih strank in naposled še državne oblasti. Zagovorniki neoliberalizma, globalne elite, politiki birokrati, direktorji korporacij, novinarji, lobisti, zvezdniki in intelektualci, polnijo javni diskurz z idealizirano podobo potrošništva, globalizacije in prostega trga (Steger in Roy, 2010) in tako tržno ekonomsko logiko indoktrinirajo v vsa področja družbenega, s čimer pa postaja ta čedalje bolj nevidna in zato čedalje mogočnejša, saj je ideologija najuspešnejša prav takrat, ko je videti, kot da je ni oziroma takrat, ko je njen subjekt ne ozavesti. In ravno to počne neoliberalizem, ko govori o domnevnem koncu sveta oziroma koncu ideologije; a prav na tem mestu nastopa neoliberalna ideologija v svoji najčistejši obliki, formulirani na neizbežnosti in samoumevnosti, celo naravnosti. Trdina (2007, str. 27) pravi, da je pri neoliberalizmu ideološko prav to, da temelji na »partikularizmu, ki se prikazuje kot univerzalizem, in dehistorizaciji, ki prikazuje stvari, kot da so ahistorične, večne, brez zgodovinskega ozadja«. Dominantna ideologija zagotavlja simbolno lepilo, ki združuje družbeni red in veže posameznike z njim, in je simbolni sistem, ki z vključevanjem posameznikov vseh slojev v družbeni red pomaga pri reproduciranju družbenega reda, ki služi interesom dominantnih skupin (Thompson, 1990 v Flew, 2014).

Ideologija po Marxu in Engelsu (v Elliot, 2014) onemogoča pravi pogled v materialni svet ter pomeni lažno, napačno zavest, camero obscuro, ki ni sposobna videti skozi iluzije, zato iluzija postane normalno človekovo delovanje. Ali kot pravi Althusser (2000), iluzornost materialne eksistence ideologije izvira prav iz tega, da je ne moremo iskati drugje kot v družbenih praksah, ideoloških aparatih države. V nasprotju z marksističnim konceptom lažne zavesti pa Gramscijev

9

koncept zdravega razuma kot prizorišča ideološkega boja predstavlja sposobnost delovanja, saj imajo tudi posamezniki moč generiranja lastnih pomenov in konstruktov, ki niso nujno v sladu z ideologijo (Lukšič in Kurnik, 2000), in s tem vpliv na spreminjanje družbe.

3.1.2 NEOLIBERALIZEM KOT HEGEMONSKI DISKURZ

V nasprotju z ideologijo, ki označuje boje za vzpostavitev dominantnih pomenov, hegemonija označuje razmere, v katerih so pomeni že tako integrirani, da je oblast nevidna (Purvis in Hunt, 1993, v Kerševan Smokvina). Če ideologija postane hegemonistična, vpliva na to, kako ljudje mislijo, govorijo, delujejo in vrednotijo. Prevlada je zato mogoča ne nujno z institucionalnimi spremembami, ampak z neposrednim vplivom na človekovo mišljenje in delovanje. Po Gramsciju (1987) hegemonija pomeni vodenje ljudstva, pri katerem so vse večji razredi prek nenehno potekajočega procesa dosegli določeno filozofsko, moralno in politično soglasje.

Hegemonija je tako vodstvo kot dominacija znotraj ekonomskih, političnih in ideoloških domen družbe (Fairclough, 1992, str. 92). Laclau in Mouffe (1987) hegemonije ne vidita kot vnaprej danega niza idej, ampak kot nekaj, kar nastane iz političnih interakcij skupin. Ne gre preprosto za prevlado elite, temveč za proces stalnega boja, ki konstituira družbeno. Hegemonija je tako političen, vojaški in ekonomski odnos, ki se pojavi kot artikulacija znotraj političnega diskurza in operira predvsem skozi jezik in komunikacijo. V parlamentarnih ureditvah se hegemonija izvaja s kombinacijo soglasja in sile, ki se uravnotežita in ki ju je težko ločiti, ker gre za krožni proces; razpolaganje z močjo namreč pogosto pomeni, da je ni treba uporabiti, saj je najučinkovitejši način za nadzor vzpostavitev soglasja, ki pa ga je lažje ohranjati, če obstaja možnost prisile (Ives, 2004). Neoliberalna hegemonija, skrita za demokracijo, tako neposredno vpliva na diskurzivne strukture v sodobnih družbah in izpodriva načela civilne svobode, pravne enakosti in politične ekonomije s svobodo trga, dobičkonosnostjo in učinkovitostjo ter spreminja politični in javni diskurz. Gre za boj za prevlado pomena vsaj v določenem obdobju, pri čemer prihaja do naturalizacije diskurza, prek katerega utelešene ideologije postanejo zdrav razum. Ko danes govorimo o stvareh takšnih, kot so, o ideji the way things are, pogosto govorimo prav o neoliberalizmu, ki se kaže kot univerzalen, brezčasen in naraven, a je vse prej kot to. Foucaultovsko je pomen mogoč le prek diskurza, zato je diskurz že v sami definiciji vključevalen in izključevalen. Neoliberalni novorek, ki uporablja izraze, kot so globalizacija, fleksibilnost, vodenje, zaposljivost, multikulturalizem, identiteta, učinkovitost, odgovornost, in pri katerem je zanimiva/pomenljiva odsotnost izrazov, kot so kapitalizem, razred, izkoriščanje, dominacija in neenakost, je po mnenju Bourdieuja in Wacquanta (2003, str. 198) rezultat

10

novega tipa kulturnega imperializma kot oblike simbolnega nasilja, ki se nanaša na »razmerje omejevanja komunikacije, da bi izsilil podreditev«. Za neoliberalni diskurz, ki se nanaša na preplete jezika in spremljajočih družbenih praks, tehnik in pravil v specifičnem družbenem kontekstu, ki po eni strani omogočajo, da o nečem govorimo in na to delujemo, hkrati pa nam to šele konstruirajo (Stanković, 2006), pa so po mnenju avtorice Kerševan Smokvina (2014) značilni tudi rekontekstualizacija - prenos vzorcev s trga in iz ekonomije na vsa področja življenja -, dekontekstualizacija - ki probleme ločuje od sistemskega ozadja -, hibridizacija praks, interdiskurzivnost, odsotnost povzročitelja in želje ter ustvarjanje vtisa samodejnosti.

Diskurz kot utelešenje in reproduciranje ideologije nam tako omogoča, da realnost osmislimo.

A če ni besed, tudi misli ni. Če po wittgensteinovsko rečemo, da so meje mojega jezika meje mojega sveta, potem naš svet ne seže onkraj neoliberalizma. Zaradi diskurza, ideologije in hegemonije neoliberalizma je težko misliti onkraj njega, težko ga je kritizirati in težko je govoriti o alternativah. Še več, kritika in alternative so že vpete v neoliberalno ideologijo, so njen del; tudi ko se zdi, da delujemo proti, v resnici delujemo za, pri tem pa ne sprevidimo, da na primer v ozadju tudi tako »plemenite« ideje, kot je dobrodelnost, ni nič subverzivnega, ampak gre v resnici za ohranjanje sistema, ki ga domnevno rešuje, za poglabljanje družbene neenakosti in razmerij moči, nam pa ponudi zgolj lažen občutek zadoščenja, da smo s participacijo naredili nekaj »dobrega«.

3.1.3 NEOLIBERALIZEM KOT JAVNE POLITIKE

Tretja dimenzija gleda na neoliberalizem kot na sklop javnih politik, ki jih Steger in Roy (2010) formulirata v kratico DLP, pri čemer gre za deregulacijo¹ (ekonomije), liberalizacijo (industrije in trgovine) ter privatizacijo (podjetij v državni lasti). Omenjeni triadi sledijo politični ukrepi, ki vključujejo velika znižanja davkov predvsem za podjetja in najbogatejše, zmanjšanje socialnih storitev, preobrazbo države blaginje (welfare) v državo dela (workfare), uporabo obrestnih mer neodvisnih centralnih bank za vzdrževanje inflacije, monetarno politiko, krčenje

1Treba je opozoriti, da pri deregulaciji ne gre za totalen umik države s trga, saj ta ni naravno stanje, temveč je prav država tista, ki ga vzpostavlja. To poudari že Polany (1944, v Kerševan Smokvina) s trditvijo, da je bila pot do prostega trga odprta in ohranjana z velikim porastom kontinuiranega, centralno organiziranega in nadzorovanega intervencionizma. Brenner in drugi (2010) opozarjajo, da bi se pri neoliberalizmu lahko prej kot o deregulaciji govorilo o tržno usmerjeni regulativi, ki podpira ta regulativni kapitalizem, saj trg brez državnih posegov ne bi mogel delovati. Državni predpisi so osredotočeni na povečevanje gospodarske dejavnosti in dobička ter na ta način zagotavljajo in varujejo avtonomijo kapitalistov.

11

vladnih služb, davčne oaze za domače in tuje investitorje, odpravo omejitev za globalne finančne in trgovske tokove, ustanavljanje novih političnih institucij (think tanks), usmerjenih k ideološki reprodukciji, in oblikovanje praks, ki so namenjene reproduciranju prostotržne neoliberalne paradigme.

Harvey (2012) pa na tem mestu govori o akumulaciji z razlaščanjem, ki jo lahko razumemo kot nadgradnjo Marxove prvotnih akumulacijskih praks, ki so ustvarile pogoje za nastanek kapitalizma in vključujejo komodifikacijo in privatizacijo zemlje; spremembo skupnih, kolektivnih, državnih in drugih lastninskih pravic v zasebnolastninske; zatiranje pravic do skupnega; poblagovljenje delovne sile in zatiranje alternativnih oblik potrošnje in produkcije;

kolonialne, nekolonialne in imperialne procese prilaščanja premoženja; monetizacijo menjave in obdavčenja; trgovino z ljudmi; oderuštvo; nacionalni dolg in uporabo posojilnega sistema kot osnovnega sredstva akumulacije z razlaščanjem.

Harvey (2012) našteje štiri glavne značilnosti akumulacije z razlaščanjem:

- privatizacija in poblagovljenje javnega premoženja, pri čemer je poglavitni cilj odpiranje novih polj za akumulacijo kapitala, kar je razvidno iz vsaj delne privatizacije javnih institucij (telekomunikacije, transport, voda), sredstev za zagotavljanje družbene blaginje (zdravstvo, izobraževanje, pokojnine) in celo vojske, kar ni več samo sredstvo, ampak zaradi akumulacije velikih dobičkov že cilj sam po sebi;

- financializacija, ki se po Epsteinu (2005) kaže kot povečana vloga finančnih motivov, finančnih trgov, finančnih igralcev in finančnih institucij v delovanju domačih in mednarodnih gospodarstev, pri čemer pomembno vlogo igra spreminjanje vsakršnega blaga oz. storitev na trgu v finančne instrumente in njihove derivate. Prek deregulacije je finančni sektor postal osrednje polje prerazdelitvene dejavnosti, ki poteka s pomočjo špekulacij, plenjenja, prevar in kraj. Prilaščanje dela vrednosti z instrumenti, kot so razlastitev premoženja, promocije delnic, manipuliranje s posojili in cenami delnic, spodbujanje rasti dolžniškega bremena in ponzijeva shema, je postalo vodilo kapitalističnega finančnega sistema, kjer so v ospredju provizije borznih posrednikov, ne pa dodane vrednosti;

- upravljanje in manipulacija s krizami je postala umetnost namernega porazdeljevanja bogastva od revnih držav k bogatim pod vodstvom Wall Streeta, ameriškega finančnega ministrstva in MDS. Finančne krize prenesejo lastništvo in moč na tiste, ki lahko ustvarjajo posojila in katerih premoženje je nedotaknjeno, pri čemer pa je ena glavnih funkcij državnih posegov in mednarodnih institucij prav nadzor kriz na načine, ki

12

omogočajo akumulacijo z razlaščanjem, ne da bi pri tem prišlo do zloma ali množične vstaje, saj je sistem, ki subvencionira in bogati najbogatejše, treba ohranjati;

- državne prerazdelitve obrnejo tok, ki je od vpetega liberalizma tekel od višjih razredov k nižjim, kar država, ki postane glavno sredstvo prerazdelitvenih politik, doseže s privatizacijskimi shemami in rezi državnih izdatkov, ki predstavljajo družbeno mezdo, ali pa s spremembami davčne zakonodaje v prid donosom na investicije ter s subvencijami in davčnimi olajšavami za korporacije. Tudi tiste privatizacije, ki naj bi koristile razredom, se na dolgi rok lahko izkažejo za škodljive (thatcherjevska reforma privatizacije socialnih stanovanj ni vodila od najema k lastništvu, ampak je zaradi špekulacij z vrednostjo nepremičnin povzročila izgubo cenovno dostopnih stanovanj v središčih, prebivalstvo pa prisilila k umiku na periferijo ali celo pahnila v brezdomstvo).

3.2 RAZVOJNEOLIBERALIZMA 3.2.1 LIBERALIZEM IN NEOLIBERALIZEM

Tako kot pri opredelitvi neoliberalizma se prisotnost ideologije in težavnost definiranja kaže tudi pri liberalizmu, kar izvira iz ideološke deformacije, pa tudi iz samega razvoja liberalizma skozi več stoletij, ter dejstva, da liberalizem nikoli ni bil enoten intelektualni tok. Za lažje razumevanje neoliberalizma se je treba vrniti k začetkom njegovega predhodnika, torej k liberalizmu.

Kljub temu, da liberalizem nikoli ni bil enoten intelektualni tok in da je njegov razvoj večstoleten, pa lahko govorimo o klasičnih prvinah liberalizma, katerega so glavni ideali so bili verske svoboščine, toleranca, konstitucionalizem in politične pravice (Ansell-Pearson, 1994 v Pikalo, 2013). Klasični liberalizem 18. in 19. stoletja, razpet med političnim in ekonomskim, variira glede na metodo in namen, a ima skupne značilnosti, ki jih lahko združimo v tri načela.

Prvo je načelo pomembnosti svobode posameznikov znotraj liberalne politične misli. Hume, Bentham in Mill so trdili, da so posamezniki tisti, ki so največji strokovnjaki za razumevanje lastnih potreb in želja, zato mora biti družba strukturirana tako, da lahko posamezniki svoje užitke uvidijo in jih realizirajo bodisi prek Humove ideje naravnosti bodisi kot del Lockove družbene pogodbe. Klasični liberalni misleci so verjeli, da naj bi bila individualna svoboda spoštovana in nad vsem. Drugo načelo, katerega utemeljitelj je Adam Smith, pravi, da je prosti trg najučinkovitejši način zagotavljanja svobode posameznika in zadovoljevanja njegovih

13

želja. Tretje načelo klasičnega liberalizma pa je neintervencionistična država, ki prek politike laissez-faire zagotavlja neomejeno delovanje trga za družbo tržno naravnanih posameznikov.

Vloga države naj bi bila omejena na zagotavljanje varnosti, konkurenčnosti trga in zagotavljanje individualnih pravic, še zlasti pravice do osebne lastnine (Sally, 1998 v Hackworth, 2007). Svoboda, o kateri govorijo klasični liberalci, je negativna svoboda, po Millu svoboda od, ki pomeni odsotnost prisile oziroma omejitev. In prav svoboda, ne pa enakost in demokracija, je glavni cilj liberalizma.

Teoretske in politične sisteme so neoliberalni teoretiki razvijali proti klasičnemu liberalizmu, saj so v njem prepoznali naivno dojemanje prostega trga kot naravne danosti. Neoliberalizem države več ne dojema kot antiteto trgu, temveč kot pogoj obstoja svobodnega trga (Ploštajner, 2015). Trg torej ne obstaja sam po sebi, ampak ga je treba vedno znova konstruirati in razvijati, za kar so nujne državne intervencije. Scholte (2000, str. 38) trdi, da »neoliberalizem gradi na laissez-faire prepričanju klasičnega liberalizma, ki obljublja, da bodo proste tržne sile

»naravno« prinesle blaginjo, svobodo, demokracijo in mir vsemu človeštvu«. A današnji neoliberalizem ima bolj kot z blaginjo, svobodo, demokracijo in mirom več skupnega z revščino, neenakostjo in vojno.

Če ima dandanes izraz neoliberalizem negativno konotacijo, pa liberalizem vnaša idejo o svobodi in se diskreditaciji spretno izmika. A neoliberalizem in liberalizem imata pravzaprav veliko skupnega oziroma je, kot trdi Mastnak (2015), neoliberalizem višji stadij liberalizma oziroma ekspanzija liberalizma, saj se od klasičnega liberalizma ne oddaljuje, ampak liberalistična načela in vrednote širi na nova področja. Kljub ekspanziji kot apolitični nazor oziroma pogled na svet, ki je predstavljal vodila, kot so toleranca, svobodomiselnost, človekoljubje, razumnost, pa je bil liberalizem kot politična usmeritev precej manj vpliven, dokler ni na začetku 20. stoletja opustil omejenost na svobodo misli, govora in oblikovanja lastnega življenja ter se srečal z ekonomijo, s čimer je iz liberalizma prešel v neoliberalizem (prav tam).

Mastnak (2015) trdi, da tako imenovani klasični liberalizem ni zgodnji razcvet liberalistične misli, pri kateri bi se navdihovali liberalci 19. in 20. stoletja. Liberalizem v obdobju razsvetljenstva ni obstajal, vsaj ne kot beseda ali pojem. Kot pravi Mastnak (2015, str. 17),

»obstoj liberalizma v 18. stoletju je bil sproduciran za nazaj, v 19. stoletju«, nato pa projiciran na celotno zgodovino. Gre za anahronizme, ki konstruirajo nazaj obrnjene teleologije, ki potem

14

stališče, s katerega so skonstruirane, prikažejo kot zgodovinski smoter. Povedano drugače: ker so liberalci svobodomiselni v verskih in političnih zadevah, so po tej logiki liberalci tudi svobodomisleci vseh časov, in zatorej njihovi predhodniki. Novo spoznanje, znanje oziroma ime tako zamegljuje in potvarja celotno zgodovino, ko vsebinske fragmente spreminja v liberalne. Adam Smith tako ni bil klasični liberalec, ampak klasični politični ekonomist, a ravno z vulgarizacijo Smitha je postalo povezovanje med ekonomijo in liberalizmom možno (prav tam). Liberalizem se kot politična ideologija začne uveljavljati sredi prve polovice 19. stoletja ob hkratnem soobstoju liberalizma kot svetovnega nazora.

Paradni konj liberalizma je svoboda, obenem pa tudi njegov največji paradoks, saj regulacije svobode ne le zagotavljajo, temveč jo tudi omejujejo. Po Polanyiju (2001) svoboda na institucionalnem nivoju ni univerzalna, ampak je odvisna od ekonomske moči. In ravno tu ideje klasičnih liberalistov čez čas spodletijo, saj zasebna lastnina ni utelešenje individualne svobode.

Polanyijeva glavna teza je, da samoregulativen trg transformira ljudi, naravo in denar v blago, pri čemer tržne družbe ne kritizira, ker temelji na ekonomiji, temveč ker temelji na samointeresu.

Liberalizem se izmika političnosti, zaradi česar se krepi neomajnost vere vanj, kar pa onemogoča kritiko. To gre tako daleč, da obstajajo teze, po katerih je prav vrnitev k liberalizmu rešitev pred neoliberalizmom. Lahko bi se vprašali, ali nemara ne kaže vzroka za praznost današnje liberalne demokracije iskati že v anahronističnem sklicevanju na privid in iluzijo preteklosti, ki nikoli ni obstajala. Kljub izvoru pa praznost liberalne demokracije poraja tudi vprašanje, ali sploh verjame sama vase. A ne glede na to, ali verjame ali ne, je njena performativna moč tako velika, da je učinek enak, saj jo prakticiramo tako rekoč vsi, pa če se tega zavedamo ali ne.

3.2.2 VZPON NEOLIBERALNE IDEOLOGIJE

Začetki neoliberalne ideologije segajo v čas pred drugo svetovno vojno. Neoliberalizem se najprej pojavi kot protiutež prevladujoči naklonjenosti ekonomistov do državnih regulacij, ki bi posegale v ekonomsko sfero. Katastrofalne razmere velike gospodarske krize tridesetih let so ogrozile kapitalistični red, zato so državne in mednarodne rekonstrukcije po drugi svetovni vojni delovale v smeri miru, blaginje in stabilnosti, pri čemer pa je bilo treba doseči nekakšen

»razredni kompromis med kapitalom in delom« (Harvey, 2012, str. 17). John Maynard Keynes,

15

intelektualni oče načrta New Deal, je predlagal regulirano gospodarstvo, sistem kompromisov in medsebojnega nadzora različnih vej oblasti (Klein, 2009). Novim državnim oblikam je bilo skupno soglasje, da se mora država posvetiti gospodarski rasti, polni zaposlenosti in blaginji svojih državljanov, kar pa je lahko mogoče le s politiko vmešavanja, ko država aktivno posega na področja fiskalne in monetarne politike. Velika kriza tako ni bila konec kapitalizma, ampak konec laissez-faire, konec dopuščanja, da se trg ureja sam (Klein, 2009), obdobje od tridesetih pa do zgodnjih petdesetih let je bilo čas faire.

Doktrina laissez-faire je družbene zakone dojemala kot podaljšek zakonov narave, kapitalistični trg je razumela kot posrednika med naravo in družbo. Keynesijanska revolucija pa je obrnila perspektivo in pokazala, da objektivni pogoji materialne reprodukcije družbe niso naravno dejstvo, temveč izhajajo iz medčloveških razmerij v kapitalističnem gospodarstvu. Hkrati je keynesijanska revolucija argument učinkovitosti združila z argumentom pravičnosti in tako odprla prostor za razredni kompromis (Bembič, 2012). V nasprotju s Keynesovo ekonomsko teorijo - ki slabost kapitalizma vidi v nezmožnosti trga, da bi ustvaril učinkovit sistem produkcije in distribucije, ki bi zagotavljal varnost za vse prebivalstvo, in ki na položaj regulatorja, ki z dopolnilnimi ukrepi to pomanjkljivost odpravlja, postavi državo -, pa neoliberalni ekonomisti težijo k vrnitvi v čisti kapitalizem, opirajoč se na Smithovo teorijo nevidne roke trga. Klein (2009) pa pravi, da so se resnice ali bolje rečeno iluzije klasičnega liberalizma razblinile z veliko gospodarsko krizo. Prevladale so politike Keynesa in Polanyija, ki so obudile vlogo države. A v nasprotju z marksisti - ti so vztrajnost ekonomske krize videli kot dokaz za prihodnji propad kapitalizma in zmago revolucionarnega proletariata, ki je snel očala ideološkega izkrivljanja in spregledal, da je izkoriščan, pa četudi v imenu svobode in možnosti, liberalno egalitarna politika pod vprašaj ne postavlja kapitalizma per se, temveč nasprotuje prostemu trgu.

Reforme, s katerimi so države prevzele nadzor nad ekonomijo, so bile različne: od sovjetskega komunizma, ameriškega New Deala, švedske socialne demokracije do mnogoterih fašističnih režimov, a vsem sta bila skupna oddaljitev od idej klasičnega liberalizma ter vzpostavitev močne države in razsežnih ukrepov za obuditev blaginje. Nekatere so nacionalizirale pomembne industrije, a vse so obdržale zasebno lastništvo in svobodno podjetništvo kot glavni obliki gospodarskih dejavnosti. Javne politike in javne institucije so zaščitile državljane pred nevarnostmi in nestanovitnostmi trgov z zagotavljanjem kolektivnih dobrin, kot so stanovanja, zdravstvo, pokojnine, zavarovanja za primer brezposelnosti, česar trg ni zagotovil. V idealni

16

obliki welfare kapitalizema oz. kapitalizma države blaginje trg ni bil več samoregulatoren, ampak je bil prek državnih ukrepov usklajen z družbenimi potrebami. Ti vgrajeni liberalni režimi so temeljili na razrednem kompromisu med delom in kapitalom, demokratičnem pluralizmu, ki je zadostil tako družbenim kot ekonomskim interesom (Hall in Lamont, 2013).

Povojni čas pa rodi nov svetovni red, ki so ga narekovale zmagovalke v drugi svetovni vojni; leta 1944 je bil verificiran z Brettonwoodskim sporazumom, ki je vzpostavil »monetarne in institucionalne možnosti za politični mir in ekonomsko stabilnost, gospodarsko rast in zmanjšanje razvojnih neenakosti« (Kovač, 2014) prek novega mednarodnega ekonomskega reda in mednarodnih ekonomskih institucij, kot sta IMF (Mednarodni denarni sklad), ki je bil ustanovljen za upravljanje mednarodnega monetarnega sistema, in WB (Svetovna banka oziroma prvotno IBDR Banka za obnovo in razvoj), ki je bila zasnovana za zagotavljanje posojil za povojno obnovo Evrope, kasneje pa za države v razvoju po svetu; za področje globalnega trgovanja pa je bila leta 1947 ustanovljena predhodnica današnje WTO (Svetovna trgovinska organizacija) (Steger in Roy, 2010). Fiksnost tečajev in valut ni bila več odvisna od zlata, predlogi Keynesa so bili mednarodna valuta, izravnava plačilnih bilanc prek posebne mednarodne banke in aktivna monetarna politika, ki bi preprečila kreditne krize, a na koncu se je ustoličil sistem fiksnih valutnih tečajev in dolar kot svetovna valuta, na katerega vrednost so vezali vrednost zlata, zavrnili pa so izravnalni mehanizem, prek katerega bi bile države, ki bi zašle v primanjkljaj, deležne avtomatske pomoči, in mednarodno valuto »bancor« (Kovač, 2014). Sistem je spodbujal mednarodno trgovino in stabilnost socialne države, a pomanjkljivosti so se pokazale hitro. Avtorja Boltanski in Chiapello (2007) razlikujeta med tremi duhovi kapitalizma. Do velike gospodarske krize je trajal prvi, podjetniški duh, osredotočen na meščanskega podjetnika z meščanskimi vrednotami, ki so ustrezale družinski vrsti kapitalizma; drugi duh, ki je prevladoval do šestdesetih let, si za zgled ni vzel posameznika, ampak se je osredotočil na organizacijo. Kapitalizem, po Žižku (2010), tako preide od individualističnega protestantsko-etičnega h korporativno-menedžerskemu kapitalizmu »organizacijskega človeka«. V sedemdesetih letih začne kapitalizem opuščati hierarhično fordistično strukturo in preide v mrežno formo organizacije s timsko in projektno organiziranimi oblikami dela, s čimer je preoblikovan in legitimiran kot egalitarni projekt (Boltanski in Chiapello, 2007).

Politične aplikacije keynesijanskih idej so vodile do neprecedenčne ekonomske rasti in svet popeljale v tako imenovano zlato dobo modernega kapitalizma, ki je trajala od leta 1945 do

17

sedemdesetih let, pri čemer pa Chomsky (2009) dodaja, da bi bil ustreznejši izraz državni kapitalizem, saj je bila javna poraba glavni motor rasti in razvoja. Politike razrednega kompromisa so po navedbah avtorjev Hall in Lamont (2013) krepile povečanje produktivnosti s podporo socialnih infrastruktur, kot so šolstvo in zdravstvo, pa tudi z naložbami v dejanske infrastrukture, razvoj in raziskave. Reforme so povečale produktivnost s hkratno podporo socialnih struktur. Gre za obdobje visokih dobičkov, višjih plač, socialne blaginje, enakomernejše porazdelitve prihodkov, kar je zaradi večje porabe, povpraševanja in množične proizvodnje vodilo do gospodarske rasti (Chomsky, 2009).

Kriza keynesijanskega projekta je posledica lastnih protislovij, saj je okrepil položaj proletariata in s tem spodkopal temelje keynesijanskega kompromisa, hkrati pa povzročil razcep na levici.

Keynesijanski projekt je delavcem odprl pot do hitro rastoče potrošnje blaga množične proizvodnje. Proletarca tako nadomesti potrošnik, s katerim je mogoče manipulirati, obenem pa je videti, da se z veseljem vdaja tej manipulaciji. Ta preobrat iz delavca kot proletarca v delavca kot potrošnika je po eni strani preprečil, da bi se lahko delavske množice sklicevale na model deprivacije in ekonomske izkoriščanosti. Bembič (2012, str. 35) na tem mestu uvede pojem rekuperacije, ki meri na »progresivno subsumpcijo presežka, odklona in celo upora proti obstoječemu, ki služi reprodukciji obstoječih družbenih razmerij, s tem da je uporniška zahteva uslišana in vključena v delovanje sistema«. Sistem je spodbujal mednarodno trgovino in stabilnosti socialne države, a pomanjkljivosti so se pokazale hitro. Nizka profitabilnost fordizma, množične proizvodnje in kriza keynesijanskih politik države blaginje pripeljejo do faze stagnacije in krize družbenih gibanj leta 1968, ko študentska gibanja kritično napadejo obstoječo družbeno ureditev in birokratsko državo s kombinacijo socialističnih, egalitarnih, bohemskih in libertarnih pritiskov (Hall in Lamont, 2013).

Po Harveyu (2012) je vpeti liberalizem v petdesetih in šestdesetih letih razvitim kapitalističnim državam zagotovil visoke stopnje gospodarske rasti, nadzor nad prosto mobilnostjo kapitala, porazdelitev in izgradnjo socialne države, do konca šestdesetih let pa so bili znaki resne krize akumulacije kapitala že vidni povsod in vpeti liberalizem se je začel rušiti. Brezposelnost in inflacija sta rasli in povzročili globalno stopnjo stagflacije. Keynesijanske politike so prenehale delovati. Prepustnost državnih meja je obremenila sistem fiksnih menjalnih tečajev, ameriški dolarji so preplavili svet in fiksni menjalni tečaji so bili opuščeni. In tako je bil vpeti liberalizem, ki je popeljal vsaj razvite kapitalistične države do visoke rasti, dokončno izčrpan (Harvey, 2012), kar je privedlo do polarizacije: na eni strani tistih, ki so vztrajali pri socialni demokraciji, poglobitvi državnega nadzora in regulaciji gospodarstva, ter na drugi strani onih,

18

ki so želeli osvoboditev korporativne in poslovne moči ter vnovično vzpostavitev tržnih svoboščin. Kriza pripelje do prepada, do novega začetka, odgovor na to pa vidijo v razširitvi tržne logike, konkurence in poblagovljenja v vseh sektorjih družbe, s čimer se vdahne novo življenje kapitalizmu in transformacijo liberalizma v neoliberalizem (Trdina, 2007).

Renesansa doktrine klasičnega liberalizma, dopolnjene z globalizacijo, pa se je začela že dve desetletji prej. Leta 1947 se avstrijski politični filozof Friedrich von Hayek in guru neoliberalizma ter eden od utemeljiteljev čikaške ekonomske šole Milton Friedman združita z ostalimi ekonomisti svobodnega trga in skupaj ustanovijo društvo Mont Pelerin. Hayek v svojem delu Pot v hlapčevstvo napade keynesijansko intervencionistično regulatorno državo, s čimer simpatizira korporativni sektor, ki ga je keynesijanska revolucija drago stala. Ideje Wall Streeta se prerodijo v institucionalno in akademsko kontrarevolucijo t. i. Čikaške šole.

Friedman, ki je bil prepričan, da je vse pokvaril New Deal, v svoji knjigi Kapitalizem in svoboda začrta pravila globalnega svobodnega trga, ki slonijo na treh idejah, in sicer idejah deregulacije, privatizacije in krčenja socialne porabe. Vlade morajo odpraviti regulativo, ki preprečuje kopičenje dobička, odprodati morajo vse premoženje, ki ga imajo v lasti, davki morajo biti nizki in enotni, korporacije morajo biti svobodne, trgi prosti, cene naj določa trg, minimalna plača naj se odpravi. Friedmanovo vizijo, zakrito v jezik matematike in znanosti, so finančno podprle korporacije, ki so kot novo kolonijo zdaj videle državo samo, njene javne storitve in premoženje. Člani Čikaške šole pa so svojo kritiko keynesijanskih makroekonomskih praks ponesli tudi prek meja, v države Latinske Amerike, saj so izrecno nasprotovali njihovemu razvojnemu modelu. Eden od projektov je bil akademski prenos ideologije prostega trga v Čile.

To so storili tako, da so izobraževali (in štipendirali) stotine čilskih študentov ekonomije po temeljnih naukih čikaške šole, cilj pa je bili ustvariti »ideološke bojevnike, ki bodo zmagovali v spopadu idej proti latinskoameriškim ekonomistom« (Klein, 2009, str.64). S tem prefinjenim načrtom niso zadali le enega udarca, temveč so indoktrinirali na stotine ekonomistov, ki so svoje prepričanje prenašali na naslednike. Neoliberalna ideologija je tako prodrla v vse pore Latinske Amerike, Čile pa je postal neoliberalni epicenter oziroma prva postaja pohoda ideologije svobodnega trga. A to se ni zgodilo zlahka.

Leta 1970 je v Čilu zmago slavila vlada narodne enotnosti Salvadorja Allendeja s programom, ki je obljubljal, da bodo v državne roke prešli gospodarski sektorji, ki so jih vodile tuje in lokalne korporacije - največji vir dohodka države so bili rudniki bakra, ki so bili do takrat v rokah korporacij iz ZDA. To seveda ni bilo pogodu Richardu Nixonu, takratnemu predsedniku ZDA, in korporacijam, natančneje družbi ITT, ki je sprva z milijonskimi podkupninami nato pa

19

s strategijo, ki je pozvala k državnemu udaru, skušala zrušiti Allendejevo vlado. A podpora socialistični alternativi je vseeno naraščala, nasprotniki pa so se začeli zavedati, da tudi odstranitev Allendeja ne bo dovolj, saj bi ga lahko nadomestil kdo drug, zato je bil potreben radikalnejši načrt. V ozadju tega neoliberalnega eksperimenta, pa tudi nadaljnjih, je Friedmanova ideja, da »samo kriza – dejanska ali dozdevna – ustvari resnične spremembe«, hkrati pa je po nastopu krize ključno ukrepati hitro, uvesti nagle in nepovratne spremembe, preden bi družba spet zapadla v »tiranijo statusa quo« (Klein, 2009, str. 14). Kriza je tako vedno prostor za nove reforme, ki pod krinko trenutnosti in nujnosti postanejo trajne, v ozadju reform pa se skrivajo ideje svobodnega trga. V krizi potrebuješ ideologijo, hkrati pa za vzpon ideologije potrebuješ krizo. In idejo izkoriščanja krize in nesreče, ki je bila modus operandi Friedmanovega gibanja, so udejanjili tudi v Čilu. Z dvojno močjo je tako vojska načrtovala uničenje Allendeja in njegovih pristašev, ekonomisti, znani tudi kot čikaški dečki, pa so načrtovali zatrtje njegovih idej in radikalno spremembo države po neoliberalnem modelu. Šok državnega udara je pripravil podlago za gospodarsko šokterapijo².

Enajstega septembra 1973 general in diktator Augusto Pinochet s podporo ameriške obveščevalne agencije CIA izvede državni udar³ in povzroči nasilen konec Allendejeve socialistične revolucije, ko pride na oblast pa prepove vse politične stranke, ukine volitve in demokracijo. Čilski državni udar je bil čista oblika šokterapije. Zavedali so se, da bo njihova oblast odvisna od stopnje zastrašenosti prebivalcev, in čeprav udar ni bil vojna, je bil njegov namen, da učinkuje kot vojna, kar se je tudi zgodilo, saj so bile posledice te enostranske bitke grozovite. 3200 ljudi je bilo ubitih ali je izginilo, vsaj 8000 so jih zaprli, 200 000 pa jih je pobegnilo iz države (Steger in Roy, 2010). Takoj po vojaški zasedbi oblasti so Čikaški fantje predstavili 500 strani dolg gospodarski načrt, znan tudi kot The Brick. Listina je pozvala k obsežni in takojšni regulaciji in privatizaciji ter h globokemu rezu v socialno porabo, znižanju tarif in odpravi nadzora cen - vse pod pretvezo boja proti nezadržni inflaciji. Če jim prej svojih idej ni uspelo udejanjiti po demokratični poti, pa je bil Pinochet naklonjen njihovi radikalni viziji in je velik del načrta hitro sprejel, saj je sledil Friedmanovi ideji, da je po vsaki krizi le šest do devet mesecev časa za spremembe (Klein, 2009). Njegove začasne, a brutalne metode zatiranja naj bi po mnenju Friedmana in Hayeka vodile k višjim ciljem: demokraciji, svobodi in blaginji. A nič od tega se ni zgodilo. Pinochetova diktatorska pooblastila niso bila začasna, saj so trajala še dve desetletji, zaznamovana s pogostimi izginotji političnih nasprotnikov,

2 Izraz uporablja avtorica Klein.

3 On in njegovi pristaši dogodkov dosledno niso imenovali državni udar, temveč vojna, toda ta t. i. vojna je imela le eno stran.

20

mučenji in ostalimi kršitvami človekovih pravic. Hkrati pa vera v »naravne« ekonomske zakonitosti ni prinesla ravnovesja, ravno nasprotno, leto za tem je bila inflacija v državi kar 375

%, cene osnovnih živil so poletele v nebo, Čilenci so začeli izgubljati delo zaradi poceni uvoza, lokalna podjetja so zaradi nekonkurenčnosti zapirali, brezposelnost je dosegala rekordno stopnjo in zavlada je lakota (prav tam). Čikaški fantje pa niso podvomili o svojih idejah, temveč so trdili, da gospodarstvo ni doseglo ravnotežja, ker je še vedno pod vplivom desetletij vladnega vmešavanja in da je treba načela svobodnega trga uveljavljati strožje, z več krčenja porabe, več privatizacije oziroma Friedman je kot edino zdravilo videl novo šokterapijo. Želja po dosegu kapitalistične utopije je vodila v namerno globoko recesijo na podlagi nepreverjene teorije, da naj bi nenadno krčenje potisnilo gospodarstvo v zdravo stanje. A tudi privatizacija in radikalni ukrepi niso preprečili sesutja čilskega gospodarstva leta 1982; ne le da ga niso preprečili, ustvarili so ga, saj so finančne hiše, osvobojene regulativ, pokupile državno premoženje s sposojenim denarjem, nakopičile pa 14 milijard dolarjev dolga. Tako nestabilne razmere so tudi Pinocheta prisilile v nacionalizacijo družb. Leta 1988 se je gospodarstvo stabiliziralo glede na inflacijo in stopnjo BDP, vendar se je neenakost dramatično povečala in 45 % ljudi je padlo pod prag revščine. Medtem ko so reformepovzročile obubožanje nižjega in srednjega sloja, pa je najbogatejših 10 % Čilencev svoje premoženje skorajda podvojilo (Steger in Roy, 2010 in Klein, 2009). Posledice, ki jih je povzročila neoliberalna kontrarevolucija, so v Čilu vidne še danes, saj je prepad med revnimi in bogatimi eden največjih na svetu. Ginijev koeficient, s katerim se meri neenakost porazdelitve dohodka, pri čemer vrednost 0 pomeni popolno enakost (torej če bi imeli vsi v državi enak dohodek), vrednost 1 pa popolno neenakost (torej če bi ves dohodek pripadal eni osebi), po podatkih Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) iz leta 2011 za Čile znaša 0˙5, kar državo uvršča v sam vrh držav z najbolj neenakomerno porazdelitvijo dohodkov.⁴

Če nič drugega bi se iz čilskega eksperimenta lahko naučili, da za vojno ne potrebuješ dejanskega nasprotnika, dovolj je imaginarni - učinki so enaki; prav tako koncentracija bogastva in neenakost nista naključji, brezposelnost ni stranski učinek, radikalne reforme niso začasne, diktatura ne rodi demokracije, svoboda pa je le privid. A ne glede na grozovite podatke o inflaciji, večanju neenakosti in brezposelnosti, je čilski eksperiment uspel. In ravno njegov

»uspeh« je tisto, kar najbolj zbode v oči: beda večine je uspeh peščice, ki je na ta račun obogatela. A ker še nismo spregledali, kakšni so resnični učinki ideologije prostega trga in

4 Za primerjavo: Ginijev koeficient za Slovenijo, kot državo z najmanjšo dohodkovno neenakostjo v EU, znaša 0͘˙25.

21

komu koristijo, se ta kot »čudežna« matrica še danes ekspanzivno širi po svetu. Svoj pohod je ideologija najprej nadaljevala po Latinski Ameriki, natančneje Braziliji, Urugvaju in Argentini.

Naslednji izziv pa je bil, kako model prenesti v demokracijo prek konkretnih politik in programov. »Uspeh« čilskega gospodarstva pa tako navduši njegovega kreatorja Hayeka, da leta 1981 pozove ministrsko predsednico Združenega kraljestva Margaret Thatcher, naj Čile uporabi kot model za preobrazbo britanskega keynesijanskega gospodarstva.

3.2.3 PRVI VAL NEOLIBERALIZMA V OSEMDESETIH LETIH 20. STOLETJA: THATCHERIZEM IN REAGONOMIKA

Leta 1979 je bila v Veliki Britaniji za predsednico vlade izvoljena Margaret Thatcher, zagovornica stališča, da je treba keynesijanstvo opustiti in da so za ozdravitev stagflacije bistvene monetarne rešitve z revolucijo v fiskalnih in socialnih politikah, kot so privatizacija javnih podjetij, znižanje davkov, odprava zavez k državi blaginje, ustvarjanje poslovne klime, ki bi spodbudila tuje investicije ipd. Z znamenitim geslom: »Družba ne obstaja, obstajajo le posamezni možje in žene«, je zadala udarec kolektivizmu in družbeni solidarnosti ter na piedestal postavila individualizem, zasebno lastnino in osebno odgovornost (Hayek, 2012). Na začetku mandata ji je zaradi zagovarjanja družbe lastništva podpora dramatično padla, kar je sprva kazalo na to, da radikalna in visokodonosna politika čikaške šole v demokratičnem sistemu ne more preživeti. Dokler ni nastopil ključni element uveljavitve nove ideologije, šokterapija. Leta 1982 je Argentina zasedla Falklandske otoke. Kratek spopad z vojaškega stališča ni imel nikakršnega zgodovinskega pomena, a učinek vojne na projekt svobodnega trga je bil velikanski. Thatcher je s falklandsko vojno dobila »politično pretvezo, ki jo je potrebovala, da program radikalne kapitalistične preobrazbe prvič uvede v zahodno liberalno demokracijo« (Klein, 2009, str. 138). Sprožila je obsežen nabor neoliberalnih reform, katerih cilj je bil znižati davke in zmanjšati število predpisov, privatizirati nacionalno industrijo in drastično oslabiti moč sindikatov, v boju proti inflaciji pa je z novo monetarno politiko določila stroge cilje denarne rasti. Na drugi strani Atlantika leto dni pozneje kot Thatcher predsedniški položaj zasede Ronald Reagan; nastane torej položaj, da se dve svetovni velesili kapitalistične moči hkrati začneta ravnati po zapovedih neoliberalne ideologije.

Že leta 1979 Paul Volcker, vodja Zveznih rezerv pod predsednikom Carterjem, javno opusti keynesijansko fiskalno in monetarno politiko, katere ključni cilj je bil polna zaposlenost, da bi se na ta način zaustavila inflacija (ne glede na posledice za zaposlenost), in drastično poveča obrestne mere (Steger in Roy, 2010; Harvey, 2012), s čimer se je začela »dolga in globoka recesija, ki je v ZDA izpraznila tovarne, zrušila sindikate ter privedla države dolžnice na rob

22

nesolventnosti, s čimer se je začelo dolgo obdobje strukturnega prilagajanja« (Henwood, 2003 v Harvey, 2012), vse z namenom iziti iz stagflacijske krize, ki je gospodarstvo zaznamovala v sedemdesetih letih. Vera v Volckerjev načrt pa se je še povečala, ko leta 1980 predsedniški položaj zasede Ronald Reagan, ki nadaljuje v smeri deregulacij, nižanja davkov in napadov na moč sindikatov. Trg tako postane sredstvo za utrditev moči monopolov in začne se »epohalni premik k večji družbeni neenakosti in obnovi ekonomske moči višjim razredom« (Harvey, 2012, str. 37); razrede, ki stojijo za neoliberalizacijo, pa je težko prepoznati, saj v tem primeru razred ni stabilna družbena konfiguracija. Tu se pokaže ideološka moč, saj se poraja vprašanje, kako se boriti, če ne veš, kdo je tvoj nasprotnik. Med tem do leta 1982 država zapade v najglobljo recesijo po veliki gospodarski krizi, Reagan pa se tako kot Thatcher zateče k deregulaciji industrije, privatizaciji storitev in nižanju davkov, ob tem pa časti podjetništvo in individualizem (Hall in Lamont, 2013).

Prvi val neoliberalizma se je zaključil z uspešnim ideološkim pohodom proti keynesijanski intervenistični državi in krepitvi podjetniške moči posameznika. Thatcherizem in reagonomika sta kot variaciji na neoliberalno temo uspeli odgovoriti na globalizacijo, proračunske primanjkljaje in davke z zagovarjanjem zmanjšane vloge države, a so bile njune gospodarske pobude paradoksalno odvisne prav od državnih prisil za lokalne in regionalne oblasti. Vzpon neoliberalizma tako ne bi bil mogoč brez močnega vladnega delovanja, sile obeh različic pa so začele neoliberalno agendo vključevati v same politične programe demokratične levice (Steger in Roy, 2010). In če je pred tem levica pripadala delavskemu razredu, desnica pa kapitalu, sredi osemdesetih let ni bilo več jasne distinkcije med levimi in desnimi strankami. Izvolitev Thatcher in Reagana niso vplivale samo na VB in ZDA, temveč na celoten svetovni kapitalizem, saj se s tem, ko se ZDA kot globalni hegemon moči obrnejo v neoliberalizacijo, neoliberalne reforme pojavijo tudi v političnih agendah vseh nekomunističnih držav, ki so se znašle v primežu gospodarske krize.

Če se neoliberalna ideologija še ni razplamtela, pa so pravi razcvet doživljale tržne politike, kot so deregulacija, privatizacija in prostotrgovinski sporazumi, ki so jih pragmatično uvajale tako posamezne kapitalistične države kot tudi Evropska unija. Ko so po Volkerjevem šoku obrestne mere poskočile, je refinanciranje oziroma povrnitev dolgov postalo skorajda nemogoče za države Latinske Amerike in Afrike, ki so se stečaju lahko izognile s posojili Mednarodnega denarnega sklada in Svetovne banke pod drastičnimi pogoji in tako zapadle v začaran dolgov.

Zaton komunizma in razpad Sovjetske zveze konec osemdesetih in na začetku devetdesetih je pomenil novo ozemlje za neoliberalni pohod, ki je s pomočjo pritiska Mednarodnega denarnega

23

sklada in zaradi privlačnosti ideje individualne svobode, s katero so simpatizirali ljudje, ki so jih državni režimi dolga leta zatirali, reformiral državne politike (Hall in Lamont, 2013).

3.2.4 DRUGI VAL NEOLIBERALIZMA V DEVETDESETIH LETIH 20. STOLETJA:CLINTONOV TRŽNI GLOBALIZEM,BLAIROVA TRETJA POT IN WASHINGTONSKI KONSENZ

Neoliberalna agenda je postala novo jedro politike, tako leve kot desne. Na teh temeljih sta gradila tudi Blair in Clinton, ki sta reformirala levico, ki, kot piše Kovač (2016), »zadnjih trideset let samo z drugim političnim predznakom legitimira desno ekonomsko in razvojno politiko«. Drugi val neoliberalizma, zasidran v strateški imperativ rastočega gospodarstva, je v ospredje postavil globalizacijo in nadaljeval kapitalistične projekte reagonomike in thatcherizma. Prevzete ideološke pozicije Clintona in Blaira so z levosredinsko usmeritvijo zavzele srednjo pot med neoliberalizmom in socialno progresivno agendo demokratske levice, zavezano načelu krepitve družbene solidarnosti brez opustitve neoliberalnega tržnega podjetništva. V nasprotju s prvim valom je drugi opustil neokonservativno agendo in rešitev videl v socialno ozaveščenem tržnem globalizmu, ki bi popeljal svet v zlato dobo tehnološkega napredka in razcveta. Ta modernizirani neoliberalizem je imel pomemben političen vpliv na postkomunistične dežele, do konca stoletja pa so tudi voditelji socialnodemokratskih strank v Evropi, natančneje v Italiji, Franciji, Nemčiji in na Nizozemskem, prevzeli levosredinsko agendo in se združili v prizadevanjih za liberalizacijo trgovinskih odnosov in povezovanje nacionalnih gospodarstev v enoten globalni trg, ki je pripeljal do gospodarskega razcveta v devetdesetih letih (Steger in Roy, 2010; Klein, 2009; Harvey, 2012, Bembič, 2012).

Globalizacija z neoliberalnimi idejami je potisnila svojo ideološko pripoved tržnega globalizma prek nacionalnih in kulturnih meja, opirajoč se na trditve, da bo spodbudila svobodo posameznika in materialni napredek v svetu. Temeljna predpostavka je bila, da so trgi in potrošniška načela univerzalno uporabni in koristni za vse ljudi, ne glede na njihov družbeni kontekst, individualni dosežki pa naj bi vodili k socialnemu napredku. Njihov cilj je bil prepričati ljudi, da se, če želijo preživeti in uspeti, prilagodijo pravilom prostega trga, ki so jih predstavili kot naravne. Hkrati pa naj bi globalizacija tlakovala pot do demokracije. Tako se je ekonomija združila s političnim. Osebne svoboščine so postale odvisne od globalnega trga. Eno naj bi prineslo drugo, za vse in povsod. To tezo zagovarja tudi tretja pot, ki jo je zasnoval Blairjev svetovalec Anthony Giddens, opiše pa jo kot sodelovanje med javnim in zasebnim, kot

»ravnovesje med regulacijo in deregulacijo tako na transnacionalni, kot tudi na nacionalni in lokalni ravni, in ravnovesjem med ekonomskim in neekonomskim življenjem družbe, pri čemer je slednje vsaj tako pomembno kot prvo, a je v določenem delu doseženo ravno preko prvega«