SVOBODA PORODA – SUBJEKTIVNA IZKUŠNJA PORODA V POVEZAVI Z OKOLJEM IN ODNOSI S STROKOVNIMI DELAVCI

UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA

Socialna pedagogika

AGATA HREN

SVOBODA PORODA – SUBJEKTIVNA IZKUŠNJA PORODA V POVEZAVI Z OKOLJEM IN ODNOSI S STROKOVNIMI DELAVCI

Diplomsko delo

Ljubljana, 2018

UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA

Socialna pedagogika

AGATA HREN

Mentorica: doc. dr. Špela Razpotnik

SVOBODA PORODA – SUBJEKTIVNA IZKUŠNJA PORODA V POVEZAVI Z OKOLJEM IN ODNOSI S STROKOVNIMI DELAVCI

Diplomsko delo

Ljubljana, 2018

ZAHVALA

Gašper, hvala, ker si bil vedno trdna opora. Veselilo me je deliti študentske bone s tabo.

Hvala vsem varuškam, ki ste čuvale moja otroka, da sem lahko pisala diplomo. Hvala, Majda, Gašperjeva družina in moja družina, ki ste mi pri tem priskočili na pomoč.

Hvala, Silva, Ana in Klara, da ste se z mano prebijale skozi besedilo in ga izboljševale. Hvala, Mario, za angleški prevod.

Hvala, mentorica Špela, da si me sprejela pod svoje okrilje in mi pomagala z nasveti pri nastanku tega dela. Veselili so me pogovori s tabo. Hvala za tvojo zavzetost in pomoč. Hvala, ker si mi bila vedno na razpolago.

Bogu hvala za izkušnjo študija socialne pedagogike. Za vse profesorje in sošolce, ki so mi pomagali rasti in širiti obzorja. Hvala, Kaja, ker si na predavanjih vedno delila pomarančo z mano.

In na koncu hvala Oliverju in Arturju, mojima žvercama, ki sta iz mene naredila mamo. Super sta!

POVZETEK

V diplomskem delu se osredotočam na porodne izkušnje žensk v povezavi z odnosom osebja in okolja, v katerem so rodile. Kvaliteta obporodne oskrbe se pogosto vrednoti v nizki umrljivosti novorojenčkov in mater, izkušnje žensk pa so ob tem spregledane. V tem delu se osredotočam izključno na subjektivne izkušnje in doživljanja mater, ki so rodile.

V teoretičnem delu se dotaknem medikalizacije nosečnosti in poroda. Predstavim nekatere od rutinskih postopkov, ki jim je podvržena ženska, ko je sprejeta v porodnišnico, ter kakšno simbolno in kulturno sporočilo ti postopki prenašajo. Predstavim pomembnost odnosa zdravstvenega osebja na potek poroda in vrednotenje porodne izkušnje. V nadaljevanju teoretičnega dela se dotaknem še modela humaniziranega poroda.

Empirični del je bil narejen na podlagi pripovedi petih žensk in skupno desetih porodnih zgodb.

Predstavlja njihovo dojemanje in pripravo na porod še pred prvim porodom, kakšna so bila njihova doživljanja med porodom, kako so vrednotile odnos zdravstvenega osebja in okolje, v katerem so rodile. Raziskava je pokazala, da je dobra osebna priprava na porod povezana z večjim občutkom zadovoljstva s porodno izkušnjo. K boljši izkušnji poroda pa prispeva tudi znano in izbrano osebje pri porodu, ki ve in upošteva želje porodnice ter sočutna obravnava.

KLJUČNE BESEDE: porod, subjektivna izkušnja, odnos osebja, porodnišnični sistem, priprava na porod

ABSTRACT

The main focus of the thesis is placed on the birth experience of women in relation to the hospital personnel attitude and the birth environment. The quality of the maternity care is often assessed by the low mortality rate of infants and mothers, whereas the experience of women who gave birth are often overlooked. This thesis is centered exclusively on the subjective experience of mothers who gave birth.

In the theoretical part, the medicalization of pregnancy and birth is covered. Several routine procedures performed on women who are admitted to a maternity hospital are introduced

accompanied by the descriptions of symbolic and cultural messages they convey. Later on, the model of humanized childbirth is examined.

The empirical part is based on the narratives of five women and nine childbirth stories in total. In this part of the thesis, the women’s perception of childbirth and preparation before the first childbirth is presented. This includes their experience during the childbirth and their evaluation of hospital personnel and the birth environment. The research shows that a well-prepared childbirth preparation correlates to a higher degree of satisfaction with the birth experience. The birth

experience is also improved if the woman giving birth is already familiar with the hospital personnel;

if she preselected the personnel; and is treated sympathetically by the personnel that respects her wishes.

KEYWORDS: childbirth, subjective experience, personnel attitude, birthing system, childbirth preparation

Kazalo vsebine

1. Uvod ... 1

2. Teoretični del ... 3

2.1. Nadzor nosečnosti ... 3

2.1.1. Medikalizacija nosečnosti ... 3

2.1.2. Priprava na porod ... 3

2.2. Porodnišnični sistem in nadzor nad ženskim telesom... 5

2.2.1. Medikaliziran porod ... 5

2.2.2. Nadzor poroda ... 9

2.3. Humaniziran porod ... 14

2.3.1. Porod doma ... 15

2.3.2. Avtonomija žensk, avtonomija babic... 16

2.3.3. Nemški primer ... 16

3. Empirični del ... 17

3.1. Raziskovalni problem ... 17

3.1.1. Opredelitev problema in namen raziskovanja ... 17

3.1.2. Cilji ... 18

3.1.1. Raziskovalna vprašanja ... 18

3.1.2. Raziskovalna metodologija ... 18

3.2. Analiza in interpretacija ... 21

3.2.1. Predstave o porodu v nosečnosti in priprava na porod ... 21

3.2.2. Odnos in doživljanje strokovnih delavcev ... 25

3.2.3. Porodno okolje ... 30

3.2.4. Splošni občutki med porodom in po porodu ... 37

3.3. Ugotovitve raziskave ... 41

3.4. Refleksija raziskave ... 44

4. Sklep ... 45

5. Literatura ... 47

6. Priloge ... 50

6.1. Prošnja za intervju na Facebook strani Porod doma ... 50

6.2. Primer intervjuja ... 51

6.3. Izsek kodirne tabele iz intervjuja ... 56

1

1. Uvod

Ina May Gaskin v prvem odstavku svojega dela Birth Matters, a midwife's manifesta ¹(2011) zapiše:

»Porod je pomemben. Pomemben je zato, ker smo vsi začeli naše življenje izven našega vira, izven teles naših mam. Je način, skozi katerega vstopamo in začutimo naš prvi vtis širšega sveta.

Za vsako mamo je to dogodek, ki jo pretrese in oblikuje do najglobljega jedra. To, kakšno nego je ženska prejela v času rojevanja, bo globoko vplivalo na dojemanje njenega telesa in otrokovih sposobnosti.«

Tudi sama želim s svojim diplomskim delom sporočiti, da je porodna izkušnja pomembna. Bila je pomembna zame in bila je pomembna za ženske okoli mene. Odraščala sem v veliki razširjeni družini z veliko tetami, kjer je bila skoraj vedno vsaj ena izmed njih noseča, zato je bil porod strastna tema, ki se je začela nekje po kosilu med kavo in piškoti. Namesto kave sem »pila« izkustva in besede žensk okoli sebe in ne glede na to, o kakšni porodni izkušnji so pripovedovale, je bilo sporočilo jasno – porod je pomemben!

Ko poslušaš ljudi, ki so ti blizu, si bolje zapomniš tiste stvari, ki so bile povedane z močnimi občutki.

Bolj kot sreča se ti vtisne bolečina, stiska in jeza. Jeza in razočaranje, ker jim je bila porodna izkušnja odvzeta, ker si jo je prilastila institucija, ki je žensko pustila razvrednoteno in zmedeno – tako zgleda porod? Institucija, ki bi morala pomagati, a te za ceno »pomoči« poniža in vzame dostojanstvo. Če mi je od teh pogovorov ostalo kaj, je bilo to spoznanje, da si ženska zapomni, kako je bila obravnavana med porodom.

»Gospa, če se ne boste potrudili, vam bomo odpeljali moža.« »Mož je šel prosit, da mi zmanjšajo umetne popadke, pa so ga le nadrli, naj se ne vmešava.« »Nisem dovolila, da predrejo mehur, pa mi ga je vseeno.«

Porod je pomemben.

Mamina četrta porodna izkušnja je bila čudovita. Imela je babico, ki jo je poslušala in spoštovala njene želje ter jo je znala voditi skozi tak porod, kot si ga je mama želela.

Lep porod je mogoč, a jasno mi je bilo, da ni samoumeven.

Ideja naravnega poroda je v času mojega odraščanja postajala vedno bolj popularna. Porod brez umetnih popadkov in protibolečinskih sredstev. Ženske so se borile zanj v porodnišnicah, kot bi to bil nek upor proti simbolu institucije porodnišnice, ki s svojimi postopki jemlje naravni potek poroda v svoje roke.

Porodna navdušenka sem bila že veliko pred mojo prvo nosečnostjo. Porod me je privlačil. Hodila sem na porodne konference in porodna predavanja, prebirala porodne knjige in porodne zgodbe. Ob prvi nosečnosti sem vedela, da moram iti na porod pripravljena, zato sem najela dulo, ki je odšla z mano na porod v porodnišnico, ki sem si jo takrat izbrala. Osebje je povsem upoštevalo želje, ki sem jih zapisala v porodnem načrtu in na sploh je bila moja porodna izkušnja lepa, a sem se kljub temu za drugi porod odločila, da želim roditi doma. Povsem individualizirana oskrba z babico, ki sem si jo izbrala sama, je bila nekaj, v čemer sem zares prepoznala veliko vrednost, ne glede na kraj, kjer se ženska odloči roditi – če sploh ve, da ima to izbiro.

1 Porod je pomemben: manifest babice

2

Ugotovila sem, da naravni porod ni tisti ideal, ki je potreben za porodnico. Naravni porod je bil le simbol upora medikalizaciji rojevanja. Bistvo spremembe sistema je na žensko osrediščen porod, kjer je porodnica tista, ki vodi svoj porod glede na svoje želje in potrebe, pa naj bo to naravni porod, z epiduralno analgezijo ali s carskim rezom. Informacije naj bodo ženski predstavljene brez

manipulacije, njena odločitev pa mora biti spoštovana.

V diplomskem delu sem se dotaknila porodnih izkušenj drugih žensk in ugotavljala, kako je na njihovo porodno zgodbo vplivalo okolje, v katerem so rodile, ter osebje, ki jih je spremljalo.

Teoretični del predstavi spremembe porodnišničnega okolja, ki so se zgodile v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja, ko se je večino porodov preselilo v porodnišnice pod budno oko mehanizacije in strojev. Tehnokratski medicinski model, ki razume žensko telo kot stroj (Floyd-Davis, 2001), ga kot takega tudi obravnava – nevaren proces poroda bodo popravili strokovnjaki s prefinjenimi orodji.

Četudi je medicina do neke mere zagotovila boljše porodne rezultate, pa je sistem porodnišnice za sabo pogosto pustil zlomljene ženske, travmatizirane zaradi svoje porodne izkušnje in/ali ravnanja osebja, zato se dotaknem tudi pomena odnosov v porodni sobi.

Predstavim postopke, ki so značilni za institucionalno okolje porodnišnice in jih po večini v neformalnih okoljih poroda doma ni zaznati, kot so sprejemni postopki – klistir in britje, dajanje osebnih podatkov, preoblačenje, CTG itd.

Predstavim tudi drugačen model – humaniziran porod, ki je nastal znotraj porodnišnic z željo, da bi tehnološko medicino naredili bolj človeško – s poudarkom na odnosih, partnerstvu med strokovnim delavcem in porodnico ter sočutjem (Floyd-Davis, 2001), žensko pa postavi v središče poroda in jo spoštuje v njenih odločitvah (Wagner, 2007).

Dotaknem se tudi poroda doma, razlogov in nadvse pereče statistike glede varnosti rojevanja izven porodnišnice ter problematičnosti podrejanja babiškega poklica zdravniškemu.

V empiričnem delu predstavim svoje pogovore s petimi ženskami, med katerimi sta dve rodili tudi doma. Predstavim njihova doživljanja poroda, porodnega okolja in osebja ter povezanost priprave na porod z njihovo porodno zgodbo.

3

2. Teoretični del

2.1. Nadzor nosečnosti

Kadar govorimo o medikalizaciji, govorimo o procesu, kot navaja Drglin (2003), ki v medicinske probleme preoblikuje vsakdanje življenje in delovanje – to postane podvrženo strogemu nadzoru in definicijam, kjer pa so poudarjeni tveganje, patologija, potreba po nadzoru telesa. Izbire nosečnice na tem področju so prav tako nadzorovane in omejene. »Ženska telesa so oblikovana tako, da bi v večini primerov lahko nosila in rodila otroka, kultura v svojih raznoterih oblikah pa je tista, ki določa status in pogoje za materinstvo nasploh in v številnih pomembnih podrobnostih, pri tem telo ni odvzeto.«

(prav tam, str. 23)

Drglin (prav tam) navaja, da se medikalizacija življenja kaže kot oblikovanje pravil za posamezno skupino (nosečnice), ki se jim mora podrediti kljub »naravnosti« stanja. Pravila pa določajo tisti, ki so strokovno podkovani v teh stvareh, torej babice in zdravniki.

Ina May Gaskin (2011) pravi, da smo se znašli v situaciji, kjer je ženskam vse pogosteje odvzeta pravica, ki je za žensko lahko ena izmed najbolj močnih in primarnih izkušenj, ki jih lahko ima – pravica, da lahko rodi brez posluževanja medicinskih intervencij, dokler se ne izkaže, da so le-te potrebne.

Sheila Kitzinger (1994), socialna antropologinja, je raziskovala, kako različne kulture sprejemajo nosečnost in mamo v pričakovanju. Ugotovila je, da je za zahodno žensko značilno, da namesto obredov, pri katerih bi se slavilo nosečnost, združevalo bodoče starše in njune družine v veselih pripravah na rojstvo otroka, ženska postane pacientka – predmet medicinske pozornosti, kot se zgodi z vsakim, ki je bolan. Avtorica naprej razlaga, da so bile ženske tudi v tradicionalni družbi deležne svaril, kaj se sme in česa ne, vendar je naša družba naredila nosečnost še bolj tesnobo vzbujajočo, saj je le-ta postala predmet stalnih preiskav, ugotovitev in posegov.

2.1.2. Priprava na porod

Davis in Pascali-Bonaro (2010, str. 90) poudarita nujnost priprave na porod in zapišeta: »Ko se

pripravljaš na porod, moraš razumeti, da upanje ni dovolj; moraš se lotiti problema in narediti načrt.«

A kljub temu ni vsaka priprava na porod tisto, kar ženski omogoči, da se na porod uspešno pripravi.

Stanje naših priprav na porod dobro komentira dr. Zalka Drglin (2003, str. 70): »Informacije, ki jih ponujajo v pripravah na porod v Sloveniji, so večinoma predstavljene tako, da vanje ni sprejemljivo dvomiti, in vsakršna malce alternativna pomisel o drugačnih vidikih poroda je očitno nezaželena – z redkimi izjemami.«

Dobro bi bilo, da bi nosečnice poznale fiziološka dejstva, prav tako pa bi bilo nujno, da bi zdravstveno osebje bolje poznalo in upoštevalo znanstvena dejstva glede posameznih postopkov vodenja poroda (Drglin, 2003). Arms (1994) pravi, da je večina priprav le trening pasivnosti in asertivnosti, Drglin (2003) pa še izpostavi, da v pripravah na porod prestrašene nosečnice tolažijo z besedami: »Naj vas nič ne skrbi, v porodnišnici že vedo, kaj delajo.« Žal ob podatkih raziskav to zaupanje ni vedno utemeljeno.

Drglin (2003) je strnila ugotovitev, da je v pripravah na porod, ki so obstajale v času njene raziskave, redko poudarjena vloga ženske, ki ima nadzor nad lastnim porodom in ga vodi, kar pa je bilo v nasprotju z izjavo voditeljice priprav, da vsebine omogočajo »prevzemanje odgovornosti zase«. Arms

4

(1994) pravo pripravo opisuje kot tisto, ki odpira različne poti razmišljanja, ne glede na to, v kako težkem položaju se je porodnica znašla, ter ustvarja določeno spoštovanje do porodnega procesa, otroka in do ženske same. May Gaskin (2011) pravi, da znanje o porodu opolnomoči, saj ženski omogoči, da izstopi iz stanja prestrašenosti.

A se tudi same voditeljice velikokrat počutijo ujete med tem, da so lojalne porodnišnici in da na drugi strani spodbujajo in opogumljajo starše. Tudi v porodnišničnih pripravah obstaja možnost, da bo ženska dobila znanje, ki ji bo omogočilo najboljšo izkušnjo, vendar je večja verjetnost, da bodo informacije v neodvisnih pripravah na porod popolnejše (Drglin, 2003).

5

2.2. Porodnišnični sistem in nadzor nad ženskim telesom

Ena večjih sprememb na področju rojevanja zadnjih nekaj desetletij je, da večina žensk rodi v porodnišnici. Do nedavnega tako povprečna ženska ni razmišljala o alternativah, ker marsikatera sploh ni vedela, da obstajajo (Drglin, 2003). Njena moč izbire je bila že tako a priori zaradi slabše informiranosti nosečnic na tem področju okrnjena. Od leta 2015 so v Sloveniji prisotne tudi

neodvisne babice, s katerimi je mogoče roditi doma (Navodilo za porodnišnice o ukrepanju v primeru načrtovanih porodov na domu, 2016), a tudi ta možnost ni dosegljiva vsem, ki bi si jo želele, saj stroškov ne krije zdravstveno zavarovanje, pač pa le-ti padejo na žensko, česar pa si marsikatera ne more privoščiti.

Večinska populacija žensk, ki rodijo, gre torej skozi porodnišnični sistem, zato si poglejmo, kako le-ta poteka. Na tem mestu želim opozoriti, da se tudi same porodnišnice v politiki delovanja spreminjajo in med seboj razlikujejo, tako da posamezna porodnišnica lahko odstopa od opisanega.

Sheila Kitzinger (1994, str. 112) zapiše: »S samim vstopom v veliko institucijo se spremeni narava poroda, tako da postanejo ženske podložni udi ustanove, katere namen je, da jih obdela s pomočjo sistema, ki je tako kot tovarna urejen po mehaničnem postopku proizvodnje. Novorojenčki so proizvodne dobrine, ženske pa zabojniki oziroma paketi.«

2.2.1. Medikaliziran porod

Sredi dvajsetega stoletja se je rojstvo otrok preselilo v bolnišnico, kjer obporodno skrb vodijo zdravniki in zdravnice, ki imajo na voljo številne naprave, zdravila in kjer so uveljavljeni različni rutinski posegi. Prišlo je do ključnih sprememb dejavnikov, ki obkrožajo porod (Wagner, 2007).

Zmanjšana umrljivost novorojenčkov in dojenčkov

Umrljivost dojenčkov je pomemben kazalnik kakovosti zdravstvene oskrbe. V letu 2016 jih je v Sloveniji umrlo 41. V zadnjem desetletju se stopnja umrljivosti dojenčkov zmanjšuje (Zdravstveni statistični letopis Slovenije, 2016).

V desetletju med 2001 in 2010 je bila povprečna umrljivost dojenčkov v Sloveniji za 30 % pod evropskim povprečjem (Zdravstveni statistični letopis Slovenije, 2013), glede na Unicefovo raziskavo (Every Child Alive, The urgent need to end newborn deaths, 2018) pa je Slovenija peti najvarnejši kraj, kjer se novorojenčki lahko rodijo.

Perinatalna umrljivost² otrok, težkih 1000 gramov ali več, je leta 2016 znašala 3,4 na 1000 rojstev, kar je nad povprečjem EU članic iz leta 2014 (Zdravstveni statistični letopis Slovenije, 2016).

Po podatkih NIJZ je bilo število umrlih dojenčkov³ v letu 1986 12,2 na 1000 živorojenih, v letu 2016 pa je ta številka upadla na 2,1 dojenčka na 1000 živorojenih (Zdravstveni statistični letopis Slovenije, 2016).

Pomanjkljivosti medikalizacije na področju poroda

Pahor (2007) pravi, da je medikalizacija dosegla pri skrbi za zdravje žensk velike uspehe pri zagotavljanju in vračanju zdravja, a da je razvoj na neki točki pokazal tudi pomanjkljivosti.

V središče poroda so vstopili zdravniki, ki so dogajanje nadzorovali in narekovali, kako naj poteka.

Vloga babic se je spremenila, saj so postale podrejene porodničarjem, njihova prvotna vloga pa je bila

2 Mrtvorojeni in umrli 0–6 dni.

3 Umrli dojenček je otrok, ki še ni dopolnil enega leta starosti in pri katerem so, kadarkoli po tem, ko je bil živorojen, trajno prenehale vse življenjske funkcije.

6

potisnjena na stran, porodnice in njihove družine pa pri tem niso imele nobene besede. Porod je postal medikaliziran (Wagner, 2007).

Wagner (2007) Slovenijo uvršča med države vzhodnega bloka, ki so popolnoma medikalizirale porod.

V sedanjem času v praksi zdravniki še vedno nadzirajo babice v porodnišnicah, te pa so še vedno marginalizirane.

V času Wagnerjevega pisanja dela, iz katerega črpam, v Sloveniji še ni bilo možnosti poroda na domu, kar tudi izpostavi. Sedaj je porod na domu mogoč, vendar imajo dovoljenje za samostojno delo le tri babice.

Pajntar (2004), ki tudi sam izpostavi, da se v zadnjih letih medikalizacija porodništva čezmerno širi in prepoznava nujnost po spremembah bolnišnične sheme, zapiše, da so strokovnjaki ugotovili, da v Evropi ni več varne poti nazaj na porod na domu. Sklenili so, da se bodo problema lotili tako, da bodo spremenili tog bolnišnični sistem, ki prevladuje v porodnišnici, v nekaj bolj domačega, kar bi po okolju, svobodi in prijaznosti osebja spominjalo na porode na domu.

Avtor ne navede, na podlagi katerih podatkov so strokovnjaki sklenili konsenz, da v Evropi ni varne možnosti za porod doma. Zaključek je bil narejen površno, saj so bili zanemarjeni podatki iz ene izmed evropskih držav, kjer je porod doma povsem integriran v sistem skrbi za porodnice – Nizozemske.

Raziskovalci so v študiji, objavljeni leta 1996, prišli do enakega zaključka, ki ga potrjujejo tudi novejše študije, ki se jih bom dotaknila v poglavju o porodu doma, in sicer da je rezultat načrtovanega poroda doma za ženske z nizkim tveganjem ob pomoči usposobljene babice vsaj tako dober kot načrtovan porod v porodnišnici (T A Wiegers, T. A., Keirse, M. J. N. C., jan der Zee, J., Berghs, G. A. H., 1996).

Ne glede na Pajntarjevo (2004) mnenje glede varnosti poroda doma tudi sam opaža, da je porast medikalizacje poroda in uporaba tehničnih in operativnih postopkov pretirana. Wagner (2007) ocenjuje, da so posledice medikaliziranega poroda vidne v velikem razkoraku med pretirano uporabo invazivnih in tudi nevarnih postopkov na eni strani in med priporočili o njihovi rabi, ki temeljijo na znanstvenih izsledkih, na drugi strani. V tabeli z naštetimi postopki, ki so jih lahko deležne porodnice v porodnišnici, oceni dejansko stopnjo uporabe ter optimalno rabo posameznega postopka glede na utemeljene znanstvene izsledke. Samo za predstavo naj naštejem nekatere izmed njih; rutinski neprekinjen elektronski monitoring se v Sloveniji uporablja v 67 %, medtem ko znanstveni izsledki kažejo, da naj bi se rutinskega neprekinjenega CTG-ja sploh ne uporabljalo, enako je s pritiskom na vrh maternice, ki je v slovenki praksi označen s 60 %. Pogostost prereza presredka, ki je pri nas ocenjena s 54 %, bi morala biti manj kot 10 % (prav tam).

Sprejem v porodnišnico

Ženska pride v porodnišnico po navadi, ko nastopijo popadki v nekem manjšem časovnem zaporedju.

Sprejmejo jo v ambulanto, kjer pridobijo njene podatke, pregledajo dokumentacijo, dvajset minut spremljajo popadke in bitje otrokovega srca na CTG-ju ter jo nato preoblečejo v bolnišnično perilo.

Potem sledi še pregled pri ginekologu – porodničarju (Drglin, 2003).

Kitzinger (1994, str. 112) zapiše: »Vstop v bolnišnico je zamotan obred, ki vtepe v glavo prevladujoče vrednote tehnološke družbe.« Žensko, ki pride v porodnišnico, da rodi, spremenijo v pacientko, njeno stanje pa naenkrat postane ogroženo.

7

Goffman (1961) piše o značilnostih totalnih institucij in pravi, da vstop v takšno institucijo človeka oropa vseh tistih stabilnih ureditev, ki so mu omogočala samopojmovanje. Z nizom degradacij se jaz sistematično, a nenamerno, modificira. Goffman označi sprejemne procedure za programiranje, s katerim je novince moč vstaviti v administrativni stroj in jih obdelovati z rutinskimi operacijami.

Mednje spadajo številne procedure, ki jih še vedno opažamo pri sodobnem rojevanju v

porodnišnicah: zapis anamneze, popisovanje osebnih dokumentov, slačenje, kopanje, dezinfekcija, striženje (oz. britje v porodnišnicah), sprejem institucionalne obleke, dajanje navodil ...

Kitzinger (1994) temu pravi obredi iniciacije oz. uvajanja. Izpostavi tudi, da žensko ločijo iz domačega okolja in družine – zakonec ali drugi spremljevalci dobijo dovoljenje za navzočnost le pod pogojem, da ne bodo moteči. Goffman (1961) to opisuje kot zapuščanje enega sveta in sprejemanje drugega.

Kiitzinger (1994) preoblačenje v posebna oblačila predstavlja kot sredstvo za izločitev porodnice iz njenega vsakdanjega življenja in osamitev od običajnih socialnih povezav. Gre za razosebljanje porodnice. Goffman (1961) pravi, da je tako jasno, da oseba pripada ustanovi. Odvzamejo ji osebne predmete in jih nadomestijo z institucionalnimi – v tem primeru ženska zamenja svojo obleko, ki na nek način predstavlja njeno identiteto, za porodnišnično haljo, ki predstavlja identiteto pacientke.

Goffman (1961) izpostavi, da so meje, ki si jih posameznik lahko postavi, da zavaruje svoje

samoobčutenje, v totalni instituciji prekoračene. Običajne ureditve, ki služijo varovanju človekove intime, se razgradijo, občinstvo sedaj lahko opazuje stvari, ki so bile prej zakrite.

Britje in klistir

Po pregledu zdravnika sledi »priprava« nosečnice na porod, ki zajema britje in klistir. Medtem ko so postopki v nekaterih državah stvar preteklosti, so v drugih še ustaljen del sistema. V slovenskih porodnišnicah je uporaba klistirja in britja povsem del rutine, v nekaterih pa vprašajo za pristanek (Drglin, 2003). Jeseniška porodnišnica je bila prva, ki je do teh posegov javno zavzela kritično držo.

Navajam izjavo predstojnice Eve Macun, dr. med., iz leta 2016:

»Začeli smo izključevati porodne prakse, ki niso nujno potrebne in so lahko celo škodljive, kot so klistiranje, rutinsko britje, prepogosto prerezanje presredka, osamitev porodnice po porodu ...«

o spremembah pripoveduje Macunova (Mlakar, 2016).

Argumentacija, zakaj je britje sramnih dlak pomembno, je, da zmanjšuje možnost infekcije ter olajša celjenje ran, če je prišlo do poškodbe (raztrganina ali prerez presredka). Drglin (2003) navaja, da naj bi sramne dlake brili zato, ker naj bi bilo na njih pravo gojišče bakterij in se genitalnega predela ne bi dalo dovolj razkužiti ob prisotnosti dlak. Nekateri zdravniki zatrjujejo, da imajo boljši pregled, če je predel pobrit. V priročniku za nosečnice je možno prebrati opis postopkov, kjer Klun (1992) zapiše, da je britje potrebno iz higienskih razlogov, ker olajša dezinfekcijo in šivanje rane po porodu.

Študija, ki je vključila tri obstoječe randomizirane kontrolne študije, objavljene med leti 1922 in 2005 ter zaobsegla vse skupaj 1039 žensk, je pokazala, da med ženskami, ki so imele pobrite sramne dlake, in tistimi, ki sramnih dlak niso imele pobritih, ni bilo razlik glede na pojavnost povišane telesne temperature pri materi. Prav tako ni bilo razlik glede na infekcije perinalnih ran ter njihov razpok v študiji, ki je obsegala 500 žensk in je ocenjevala omenjene rezultate. V študiji s 150 udeleženkami je imelo manj žensk, ki niso bile obrite, prisotne gramnegativne bakterije (bakterije, ki lahko povzročijo bolezensko stanje), kot tiste, katerim so sramne dlake pobrili. Raziskovalca sta zaključila, da za priporočitev uporabe britja genitalnega predela ni dovolj dokazov (Basevi, Lavender, 2014).

8

Dokazov za znanstveno utemeljeno uporabo britja ni. Kulturna antropologinja Davis-Floyd (2004) britje označuje kot ritualni postopek, pri katerem iz ženske naredijo deklico. Za otroštvo je značilna večja neodvisnost in manjša osebna odgovornost (Drglin, 2003).

Kitzinger (1994, str. 113) o britju presredka pravi: »Britje presredka je način, s katerim porodnico pripravijo ob spol, predel okoli anusa in nožnice pa povrnejo v stanje pred puberteto. Globlje sporočilo je, da ni več odrasla ženska, ni več spolno bitje, ampak le ubogljiva deklica.«

Ženska spolna energija ne spada v tehnološko kulturo rojevanja, kjer se porod sme povezovati le z bolečino, ki jo zdravniki znajo krotiti. Kitzinger (prav tam) pravi, da jo je bilo potrebno napraviti sprejemljivejšo in jo prikriti, da je porod pod medicinskim nazorom. Implikacija, ki jo zaznava, je, da je ženska spolnost tako nevarna in ogrožujoča, da je treba že sam njen obstoj v zvezi s porodom

odločno zanikati.

Klistir se uporablja kot del priprave na porod, ker naj bi zmanjšal možnost, da bi se med porodom izločalo blato in bi se tako zmanjševala pojavnost infekcij (Drglin, 2003). Zalka Drglin (prav tam) tudi navaja, da so nekateri uslužbenci v porodnišnicah posredno ali neposredno izjavili, da ne želijo čistiti blata in da zato klistirajo vse ženske, da se temu izognejo.

Drugi razlogi so še, da omogoči napredek otroka, stimulira popadke in tako skrajša čas poroda ter zmanjša možnost za okužbo mame in otroka (Klun, 1992).

Nobena raziskava ni potrdila omenjenih medicinskih koristi klistirja (Drglin, 2003). Meta analiza, kjer so avtorji preučili vse dosedanje študije o uporabi klistirja, je dognala, da klistir ne zmanjša možnosti infekcije mame ali otroka, prav tako ne poveča zadovoljstva matere. Avtorji pravijo, da ugotovitve nasprotujejo rutinski uporabi klistirja med porodom in menijo, da bi se tovrstno prakso moralo opustiti (Reveiz, L., Gaitan, H. G., Cuervo, L. G., 2013).

V Sloveniji je klistir v nekaterih porodnišnicah izbirni postopek, medtem ko je ponekod še vedno del rutine. Raziskave so pokazale, da nekaterim ženskam rutinski klistir povzroča bolečine, občutke ponižanja in stres (Drglin, 2003).

Davis-Floyd (2004) pravi, da je klistir pogost del obrednega čiščenja v številnih ritualih prehoda.

Kitzinger (1994) opaža, da v tistih porodnišnicah, kjer se je še ohranil v rutinski uporabi, predstavlja ravno dejanje obrednega očiščenja in očiščevanja. »Pomeni, da zunanja institucija prevzame osebne telesne procese in s tem nadzira najintimnejše.« (Kitzinger, 1994, str. 114)

Drglin (2003) pravi, da bi moral biti klistir možnost izbire posamezne ženske, saj takrat, ko porodnica zase želi klistir, s tem izgubi veliko simbolične konotacije, ki je prisotna pri tehnokratskem modelu poroda.

Prerez presredka

Pogost poseg je prerez materinega presredka, da bi razširili nožnični vhod, skrajšali drugo porodno dobo in preprečili raztrganino presredka (Drglin, 2003). Pogosto temu sledi še pritisk na vrh maternice, da bi iztisnili otroka. Rojstvo se tako preoblikuje v kombinacijo kirurškega posega in grobega napada, napravljeno rano pa je potrebno zašiti (Kitzinger, 1994).

Pri prerezu presredka (epiziotomiji) se prereže sloje kože in mišico. Mnogo žensk zapušča bolnišnico s spominom na bolečino v presredku, za katero mnoge zatrjujejo, da je bila hujša od porodne bolečine (Kitzinger, 1994). Avtorica temu pravi »obredna pohaba, skozi katero mora iti večina žensk v naši družbi, če želijo biti matere. To je zahodni način pohabe ženskih splovil.« (prav tam, str. 122)

9

Klun (1992) epiziotomijo opisuje kot neboleč poseg, ki preprečuje raztrganino presredka in olajša ter skrajša porod, ki je zaradi pomanjkanja kisika za otroka najtežji, a Drglin (2003) opozarja, da

znanstvena dejstva ne potrjujejo navedenih trditev.

Obred epiziotomije je upravičen le kot način za omejitev škode, ki jo napravi slabo vodenje druge porodne dobe in je demonstracija medicinske moči nad žensko, bolečina, ki sledi rani in šivanju, pa pogosto traja do tretjega meseca po porodu ali še dlje (Kitzinger, 1994).

2.2.2. Nadzor poroda

Ključno vprašanje glede poroda je, kdo je tisti, ki porod nadzoruje. Če želimo dosledno upoštevati pravice žensk, bi morala biti porodnica tista, ki je v središču poroda in o porodu sprejema odločitve (Wagner, 2007). Obporodna oskrba ne bi smela biti osnovana na potrebah zdravstvenega osebja, temveč samo na potrebah mame in otroka (May Gaskin, 2010). Trenutni sistem obporodne skrbi v Sloveniji pa deluje tako, da porodnico nadzoruje in namesto nje odloča (Wagner, 2007), medtem ko bi ženske morale same sprejemati informirane odločitve o zdravstveni negi, ki jo prejemajo same in njihovi otroci (May Gaskin, 2010).

Sistem, ki »duši« življenje

Ko govorimo o žensko osrediščeni oskrbi pri porodu, se pogosto uporabljajo feministične teorije ali kritične teorije družbe, navaja Pahor (2007). Habermas, ki ga uvrščamo med pripadnike slednje, je v svojem delu The Theory of Communicative Action⁴ izrazil kritiko do procesa modenizacije in poudaril, kako formalni sistemi vdirajo v vsakdanje življenje kot vzporedni z razvojem blaginje, korporacijskega kapitala in množične potrošnje. Vse to racionalizira javno življenje. Meje med javnim in zasebnim, posameznikom in družbo, sistemom in svetom življenja se razkrajajo. Demokracija javnega življenja se ne more zgoditi, če državljani ne morejo razpravljati enakopravno in tako, da njihovih besed ne zaznamujejo ideologije in druge napake (Calhoun, 2002).

Pahor (2007) Habermasovo teorijo preslika na obporodno področje. To področje, kot prostor vsakdanje dejavnosti, kjer se življenje reproducira, je element sveta življenja. Poteka povsod, kjer živijo ljudje. Svet življenja je »predracionalen«, saj temelji na predpostavkah, prepričanjih in odnosih, o katerih se ne sprašujemo in omogočajo življenje. S pomočjo refleksije konkretnih izkušenj pa se ustvarjajo »racionalizacije«, ki so zgoščene izkušnje in predstavljajo neko sistematizirano,

organizirano znanje. Ta produkt Habermas poimenuje sistem. Sistem temelji na formalnem znanju, dejavnost v njem pa je ciljno-racionalna. Od sveta življenja se razlikuje, saj v njem prevladuje komunikacijska dejavnost. Racionalizacija v sistemu pa se osamosvaja, življenje instrumentalizira in ga lahko celo ogrozi. Primer za to je tudi institucionalizacija in birokratizacija zdravstva in

medikalizacija življenja.

Pahor (prav tam) dodaja, da kolonizacija sveta ni nujna sama po sebi, saj je možna racionalizacija sveta življenja, a hkrati je potrebno obdržati kritičnost do prisvojitve formalnega znanja. »Na osnovi svobodne in enakopravne razprave je mogoče doseči racionalno soglasje za uravnavanje življenja. Za to nista potrebni sila in dominacija.« (Pahor, 2007, str. 58)

Prav ta svobodna in enakopravna razprava je na področju rojevanja močno okrnjena, saj osrednje mesto ohranjajo zdravniki in z njimi biomedicinski pristop k rojevanju (Pahor, 2007). Kitzinger (1994)

4 Teorija komunikacijske akcije

10

pravi, da ne glede na to, kako dobrohoten in ženski naklonjen je zdravnik, je le-ta vseeno prizadeta zaradi moči, ki jo izvaja medicinska ustanova in zaradi sorazmerne nemoči ženske.

Babice so zaradi svojega podrejenega položaja zavzele mesto bolj na strani zdravnikov kot porodnic.

Pahor (2007, str. 60) pravi: »Lahko zaključimo, da sta babištvo in zdravstvena nega, ki imata v obporodnem zdravstvenem varstvu izjemno pomembno vlogo, tipičen primer sistemske podreditve sveta življenja.« Ti panogi namreč v institucionaliziranem zdravstvenem varstvu ostajata v

podrejenem položaju, saj njuno delovanje temelji na manj zanesljivih, manj preverljivih in sistematičnih osnovah.

Šele ko se bodo družbeni odnosi preobrazili v odnose sodelovanja, se bodo našli problemi, ki jih je potrebno raziskati. Z izpostavljanjem nevid(e)nega, z omogočanjem glasu neslišanim, z refleksijo (še) nereflektiranega, pravi Pahor (2007). Sedaj pa žensko izkustvo obravnavajo kot »osebno,

ekscentrično, zmotno, posledico nepoučenosti, neuravnovešeno – morda celo histerično. Ko so enkrat znana porodniška »dejstva«, so priskrbljena merila za resnico. Edina sprejemljiva resničnost je medicinska konstrukcija nosečnosti in poroda.« (Kitzinger, 1994, str. 111)

Drglin (2003, str. 99) glede obravnave zahtev porodnic pravi: »Zahteve, ki jih (sicer zelo redko) nekatere ženske postavljajo v zvezi s svojim porodom, so ponavadi interpretirane kot eksces, nemoralno dejanje, s katerim nekateri zdravstveni delavci ponazarjajo sodobne (razvajene?) ženske, ki se obnašajo v stilu »zahodnih potrošnic«.

Za karikaturo navajam odgovor babice iz Univerzitetnega kliničnega centra v Ljubljani. V intervjuju ji je bilo zastavljeno vprašanje, če so se porodnice v teh letih (njeni 37-letni delovni dobi) kaj

spremenile:

»Porodnice so zdaj zelo zahtevne, več je tudi nepravilnosti, bolezni. Zdaj imajo na primer zvišan pritisk. Ne vem, ali je to od tempa življenja ali od prehrane. Zelo so tudi pomehkužene. Že pri vratih vpijejo za protibolečinsko epiduralno anestezijo.« (Zupančič, 2017)

Predvsem opazka, da so sodobne porodnice zelo pomehkužene, nakazuje na pomanjkanje sočutja in spoštovanja do porodnice. Cliff in Steel (2015) sta ugotovila, da je v zdravstveni negi (healthcare) izraz »care« (nega) bolj povezan s fizičnimi intervencijami kot pa dejanji povezanosti in sočutja, kot se izraz večinoma uporablja v laiški družbi.

Princip dostojanstva v zdravstveni negi postavi žensko v center njenega poroda in ji da tudi vlogo najpomembnejšega akterja. Od zdravstvenih delavcev zahteva, da z njo ravnajo kot z osebo, ki je vredna spoštovanja in je zmožna sprejemati samostojne odločitve (Matthews in Callister, 2006), ne pa da dobi zavajajoče informacije, ki naj bi jo pripravile do tega, da se podredi njihovi odločitvi in preda nazor nad svojim telesom (Prochaska, 2015). Ženske med porodom in potem ko postanejo mame, ne bi smele izgubiti človekovih pravic (May Gaskin, 2011). Med porodom se ženska ne boji le zase, pač pa tudi za otroka. Ti strahovi so v porodnišnicah pogosto izkoriščani, da žensko obvladujejo ter jo čustveno izsiljujejo, kar pa ustvari še dodaten strah, občutek krivde in nemoči. Porodnica mora zaupati strokovnjakom. Zaradi mehanizmov, ki so prisotni v porodnišnici, se ženske počutijo bolj varne, če se postopkom podvržejo, kot če se jim ne. To je ena izmed pomembnih vlog obreda, da v nevarnem prehodnem obdobju omogoča posamezniku, ki je v negotovosti, da se počuti varnega in vodenega (Kitzinger, 1994).

Avtorica (prav tam) izpostavi, da sta izjemno učinkovita mehanizma nadzora zmedenost in nevednost. Porodnica naj bi bila že po pravilu manj podučena kot zdravnik. Kadar se zdravniku

11

nosečnica zdi zaskrbljena in preveč sprašuje, sam poudari svojo spretnost in izobraženost ter jo nagovarja, naj mu zaupa.

Zdravniki so pogosto začudeni, ko pacientke opisujejo porodno izkušnjo drugače, kot so si jo predstavljali sami. Zbegani so, kadar ženske ugovarjajo in včasih trdijo, da so ženske ranljive, plašne in hitro zmedene zaradi manjših pripetljajev ter da dajejo prevelik pomen bežnim opazkam ali običajnim rutinskim postopkom. Zaradi tega menijo, da je njihova psihološka vloga predvsem v tem, da so »pomirjujoči« in da dajejo vedeti, da bo vse šlo v redu, če bo porodnica zdravniku »zaupala«

(Kitzinger, 1994).

Odnosi in porod

Youngston (2015) ugotavlja, da medicinsko usposabljanje dehumanizira, saj v ljudeh povzroči, da izgubijo empatijo, namesto tega pa teži k prevzemanju junaškega, kliničnega in nepristranskega sloga dela. Pacient se od svojega obiska v bolnišnici spomni malo o tem, kaj je bilo narejeno in izrečeno, čustvena izkušnja pa lahko z njim ostane za celo življenje, zato je pacientova izkušnja edino veljavno merilo nege iz njihove izkušnje.

Še zlasti pri porodu je potrebno razumeti, da to ni povsem avtomatičen proces ter da okolje in mentalni dejavnik ključno vplivata na proces poroda. Ženske niso stroji, opozarja May Gaskin (2011).

Mati se mora počutiti varno, saj se oksitocin, ki povzroča popadke, ne sprošča v primerih, ko mati svoje okolje zaznava kot nevarno, s tem pa se popadki in porod ustavijo. Oksitocin se iz vidika evolucijske perspektive ne sprošča v neznanih in ne-varnih okoliščinah, zato se začetek poroda lahko zamakne ali pa je aktivna faza poroda podaljšana, če je mati pod stresom ali prestrašena (Moberg, 2015).

May Gaskin (2011) opisuje primere, kako je nenaden strah, boleč vaginalni pregled ali samo vstop napačne osebe v sobo vplival, da se je porod upočasnil ali povsem ustavil. Kljub temu da se ta fenomen odvija vsakodnevno, samo peščica zdravnikov, medicinskih sester in babic ve, kaj se v resnici dogaja. Tako je velikokrat porodnica diagnosticirana z disfunkcijo maternice, nazadostnimi popadki ali z neuspešnim napredovanjem.

Interakcija osebja s porodnico je izjemnega pomena. V prisotnosti zdravstvenega delavca, ki zelo nadzira, je nesočuten ali celo nesramen, bo porodnica pod vplivom stresa in prestrašena (Moberg, 2015).

Za dobro napredovanje poroda mora ženska izklopiti svoj racionalni del možganov (neokorteks), saj stimulacija le-tega povzroča daljši, težji in bolj boleč (in bolj nevaren) porod. To pa lahko stori le v okolju, kjer se počuti povsem varna, kjer nima občutka, da je opazovana in kjer ji ni potrebno

poslušati in govoriti logičnih stvari (Odent, 1992). Odnos in obnašanje osebja imata zaradi tega jasen vpliv na porod. Pozitivna, prijazna in empatična obravnava lahko optimizira hormonski odziv pri porodnici, ki naredi porod hitrejši in manj boleč. Porodna izkušnja je tako lepša, srečna mati pa se lahko lažje odziva na svojega novorojenčka (Moberg, 2015).

Mehanizacija in objektivizacija porodnice osvobodi strokovnjake nevarnosti, da bi bili kakorkoli odgovorni za občutja pacientov (Davis-Floyd, 2001), a posledica takšne obravnave zavira biološki proces poroda, kot trdijo Odent, May Gaskin, Moberg itd. Za normalen potek poroda je tako pomemben odnos osebja do porodnice in občutja, ki jih ona doživlja med porodom.

Pajntar (2004) v pogled na porod vnese tudi psihološko zaznavo ženske ter njenega partnerja, zaveda se pomena poroda na status bodočih staršev in odnose v okolju ter vseh teh dejavnikov ne zanemari.

12

Predvsem poudari, da se mora porodnica v okolju porodnišnice počutiti bolj domače ter da okolje ne sme biti izrazito bolnišnično.

Prikovano telo

Sodobno rojevanje v središče postavlja napredno in prefinjeno tehnologijo, v primerjavi s katero je žensko telo videti neznatno in nepomembno. Porodničarji in babice ne spremljajo znamenj, ki jih neposredno daje ženska, pač pa so pozorni le na monitorje in druge stroje, ki so v porodni sobi (Kitzinger, 1994). Posledica tehnokratskega pogleda na porod je bila, da se je za rešitev vsake

situacije uporabil pogled od zunaj navznoter – ko se pokvari stroj, se ne popravi sam od sebe, marveč ga mora nekdo popraviti. Pri porodu tako najpomembnejše informacije prihajajo od naprav, ki so sedaj nepogrešljiv del poroda in popravljajo vse pomanjkljivosti telesa (Floyd-Davis, 2001).

Stroji niso le ukradli pozornosti, pač pa so žensko tudi prikovali, saj tako ne more vstati in hoditi okoli, niti svobodno spreminjati lege na postelji. Na zahodu se je omejitev gibanja ženske med porodom sprejela kot nekaj potrebnega zaradi nove tehnologije, nič pa se ni raziskovalo posledic tega ukrepa, saj mnogi zdravniški posegi sami ustvarjajo stanja, zaradi katerih so potrebni nadaljnji medicinski postopki (Kitzinger, 1994). Ženski se tako omeji gibanje in postane odvisna od dobre volje osebja, dolžine žice itd. (Drglin, 2003).

Medicinsko znanje o porodu je bilo od samih začetkov osnovano na preučevanju teles mrtvih žensk in dojenčkov. Ko je Cerkev preklicala prohibicijo disekcije trupel v 15. stol., je le-ta postala temeljni kamen zahodne medicine (Porter, 1997). Še danes se malo zdravnikov zaveda, da je medenica žive ženske drugačna kot pri mrtvi. Kosti v medenici se pri živi lahko premikajo v odnosu druga do druge, medtem ko je medenica pri mrtvi fiksna v velikosti in obliki. To pomeni, da se oblika in premer

medenice očitno spreminja glede na položaj, ki ga ženska zavzame (May Gaskin, 2010). Pajntar (2003) pravi, da je še vedno običaj, da mora ženska ležati, kljub temu da bi bilo za sam potek poroda bolje, če bi spreminjala položaje. Največkrat mora ležati prav tako, kot ji naročita zdravnik ali babica, če pa spontano zamenja lego, da bi jo manj bolelo, jo babica opozori, naj leži pri miru in ne počne

neumnosti.

Položaj, v katerem mora biti ženska med rojevanjem, je položaj, ki je prilagojen zdravniku in je značilen za odnos med porodničarjem in porodnico (Kitzinger, 1994), večina porodnišnic od matere zaradi uporabe elektronskega monitorja pričakuje, da bo ležala v postelji in bo čim bolj pri miru (Drglin, 2003). Porodničar jo lažje pregleduje, če leži vznak. Samo v naši zahodni kulturi je tako, da mora ženska skoraj plosko ležati z nogami v zraku in poskušati potisniti otroka navzgor in ven skozi presredek, ki ga v tem nenaravnem položaju noge stiskajo skupaj (Kitzinger, 1994), pri tem pa se poveča možnost za fetalni distres, saj teža maternice in otroka pritiska na glavne žile in s tem zmanjšuje dotok kisika otroku (Drglin, 2003).

Morda je najmočnejše obredno dejanje, ki je večinoma del rutine v porodnišnicah, da porodnico priklopijo na elektronski monitor za plod, ki meri srčni utrip ploda in jakost popadkov. Obred priključitve ženski sporoča, da svojemu telesu ne sme zaupati in da je v stalni nevarnosti. Vse oči se bolj obračajo k izpisku iz naprave kot pa k ženski (Kitzinger, 1994). Drglin (2003) navaja, da še vedno ni jasnih odgovorov, kakšen naj bi bil sploh odgovor na nenormalne rezultate. Znanstvene raziskave niso potrdile, da naprava rešuje otroška življenja, a jo še vedno uporabljajo »za vsak primer«

(Kitzinger, 1994), posledica vsesplošne uporabe in težav z interpretacijo rezultatov pa je bil poskok v številu carskih rezov, saj so zdravniki mislili, da je otrok v stiski, po porodu pa se je izkazalo, da je bil

13

otrok povsem v redu (May Gaskin, 2010). Znanstveni dokazi so pokazali, da je fetoskop (prenosna naprava za poslušanje otrokovega utripa), ki se uporablja občasno, povsem enako zanesljiv kot elektronski monitiring (Enkin idr., 2000).

Kontinuirani elektronski fetalni monitoring se kljub pomanjkanju dokazov, da zmanjšuje smrtnost otrok in da hkrati vpliva na povišanje števila carskih rezov, še vedno uporablja. Eden izmed razlogov za to je lahko uporabnost izpiska elektronskega monitorja za obrambo osebja na sodišču v primeru tožbe, saj se izpisek lahko vrednoti kot dokaz, da se je skozi celoten porod spremljalo stanje otroka (prav tam) in kot argumentacija za posege, ki po mnenju ženske niso bili upravičeni.

Deseksualizacija in infantilizacija porodnice

Medicinski pogled prikazuje nosečnost in porod kot bolezen, za katero je potrebno bolnišnično zdravljenje. Ta pogled oblikuje razmišljanje ljudi o porodu, saj nič ne bi moglo biti manj seksualno kot je bolezen oziroma nastanitev v bolnišnici. Iz tega vidika povezava med seksualnostjo in porodom izpade neobičajna ali celo čudna (May Gaskin, 2011). Avtorici Davis in Pascali-Bonaro (2010) poudarjata pomen in povezanost spolnosti s porodom ter opisujeta prednosti, ki jih ima spolna aktivnost na potek poroda – spolni odnos v zgodnji fazi poroda sprosti medenico, sprosti tudi

hormone v obtok in žensko sprosti, da lahko porod lažje napreduje. Kot učinkoviti sredstvi za lajšanje bolečine navajata stimulacijo bradavic in klitorisa.

Spoznanje, da sta spolnost in porod povezana, pokaže zastarelost mita, da ženska čustva ne vplivajo na porod. Ravno zaradi tega, ker je porod povezan s spolnostjo, morajo biti ženske obravnavane z nežnostjo in sočutjem, ne pa da izkušajo strah in rutinske posege (May Gaskin, 2011).

Porodnišnica je vse vidike seksualnosti poroda želela čim bolj odstraniti. Ko so moški zdravniki začeli obiskovati porode, so morali prepričati može, da vaginalni pregled ni nič seksualnega (May Gaskin, 2010).

Rutinski klistir in britje, o katerem sem pisala že zgoraj, sta po mnenju Drglin (2003) idealna za dokazovanje deseksualizacije in infantilizacije ženske med porodom. V sterilnem okolju klasične porodnišnice se hočejo izločiti vsi primarni vidiki poroda: seksualnost, kri, izločki, pot, gibanje in zvoki.

Oba postopka imata lahko pri ženskah podoben občutek izgube nadzora nad telesom in položajem.

Nekateri medicinski antropologi pripisujejo omenjenima postopkoma velik simbolični pomen, saj žensko, ki rojeva, spremenita v pacientko in označita tiste, ki imajo nadzor nad njenim telesom.

Sheila Kitzinger (1994, str. 109) o porodnici kot pacientki zapiše:

»Ker je porod medicinski dogodek, domnevamo, da je ženska »dober pacient« in da je njena

odgovornost omejena le na to. Bila naj bi mirna, krotka, razumevajoča za vse, kar z njo počenjajo, da bi ji pomagali, hitro bi morala upoštevati navodila in biti sposobna razumeti in si zapomniti, kar ji povedo, ne da bi ponovno zahtevala razlago. Morala bi biti čista, urejena in samostojna ter ne bi smela motiti drugih porodnic ali osebja z izražanjem kakršnih koli močnih čustev. Sama beseda

»pacient« izvira iz besede »trpnost«; pacient je nekdo, s katerim se kaj počenja.«

Goffman (1961) pravi, da če človek ne more obdržati odrasle izvršne pristojnosti vsaj na simbolni ravni, se sooča z grožnjo radikalnega nazadovanja na lestvici starostnih stopenj.

V porodnih sobah je pogost pojav, da ženska igra infantilno vlogo, ki ji jo dodelijo porodničarji, saj upa, da tako ne bo »kaznovana« (Kitzinger, 1994).

Pogost rek med ameriškimi nosečnicami je: »Pusti dostojanstvo pred vrati«, kar nakazuje, da je porodnica v porodni sobi brez dostojanstva in da to ni prostor za spodobnost ali socialni status (Prochaska, 2015). Degradacija njenega socialnega statusa se poudarja, ko jo zdravnik lahko

14

nagovarja, kot da bi bila otrok in jo naslavlja z »ljubica«, »mlada dama«. V odnosu med ljudmi neenake moči se gospodujoči posameznik lahko spusti v dovoljeno domačnost, čeprav od nje seveda pričakuje, da ga bo ogovarjala bolj uradno. Dovtipnost je nasploh pravica tistih, ki imajo moč in je sredstvo za krepitev avtoritete. Sama spolnost je pri porodu tabuizirana tema – razen v šali. Dovtipni jezik se uporablja s priviligirano napadalnostjo, da spravi žensko v vlogo pacientke in se ta podvrže posegom, ki bi se ji drugače zdeli neznosni. Ko se strokovnjaki šalijo med seboj, jim to pomaga potrjevati svojo vzajemnost do pacientke (Kitzinger, 1994).

Še en vidik deseksualizacije poroda predstavlja prednost epiduralne anestezije, kjer porodničarji z zadovoljstvom povedo, da se porodnica med porodom lahko pogovarja in šali, medtem ko je za žensko brez epiduralne anestezije porod lahko psihoseksualna izkušnja in bi jo govorjenje ali zbijanje šal – kot na višku spolnega odnosa – le motilo. Ženski tako ponujajo kot sodoben način rojevanja popolno odsotnost vseh občutkov (Kitzinger, 1994).

Kitzinger (1994) zapiše, da je tehnologija rešila rojstvo spolnosti. Skrivnostno žensko moč so vpregli v

»moške namene« in izpeljali po moškem načrtu. Dejanja porodničarjev, ki se med porodom do ženske obnašajo grobo, si lahko razložimo z njihovim strahom in sovraštvom do žensk. Razosebljanje porodnice ginekologu omogoči zaščito, saj ženska ni več spolni objekt. On ni moški, ki gleda nago žensko, pač pa zdravnik, ki se sooča s primerom nepristransko in realno. Razosebljanje ga zaščiti pred lastnimi čustvi – ne samo pred razdiralnim spolnim čustvom, temveč tudi pred čustvi nežnosti, sočutja, nežnosti in prijateljstva.

2.3. Humaniziran porod

V osemdesetih in devetdesetih letih dvajsetega stoletja so se začeli vidnejši odzivi na medikaliziran porod in prvi premiki k bolj humanemu porodu. Davis-Floyd (2001) navaja, da so humanisti v medicinski model želeli vpeljati odnosnost in usmerjenost v partnerstvo med pacientom in zdravstvenim delavcem, sočutje in individualno obravnavo. Wagner (2001) opisuje humaniziran porod kot porod, pri katerem je ženska tista, ki je v središču poroda in nadzora ter sprejema vse odločitve, kaj se bo z njo zgodilo. Središča, kjer so na voljo obporodne storitve, so umeščena v lokalno skupnost in na osnovno raven zdravstvenega varstva. V tem središču, ki je na voljo zdravim

nosečnicam in porodnicam brez zapletov, delujejo babice, ki so med seboj usklajene, po potrebi pa tudi medicinske sestre, zdravniki ali zdravnice, drugi strokovnjaki ... Odnose med strokami pa označuje enakovrednost in sodelovanje. Vse storitve v času nosečnosti, poroda in poporodnega obdobja temeljijo na preverjenih znanstvenih podatkih in vključujejo znanstveno preverjeno rabo tehnologije, zdravil in posegov.

Porodnišnica je institucija, ki je bila ustvarjena, da podpira in implementira principe tehnokratskega modela, ki so usmerjeni v kontrolo infekcije, postopke, varnost in jamstvo, zaradi tega je težko posamezniku v sistemu kaj spremeniti, četudi je naklonjen humanističnemu modelu (Daviss–Floyd, 2001).

Dva kompromisa, ki se jih pogosto poslužujejo tisti, k stremijo k bolj humanistični obravnavi porodnice v porodnišnici, sta, da porodni aktivisti poskušajo prepričati porodnišnice, da si lahko ženska izbere babico, ki jo bo spremljala ob porodu in da lahko s seboj pripelje dulo (porodno spremljevalko) (prav tam).

Korak naprej v humanistični obravnavi porodnice pa je porod doma.

15 2.3.1. Porod doma

Porod doma je za ženske ponavadi instinktivna odločitev, čeprav je lahko podprta s kvalitetnimi informacijami in raziskavo. Nekatere se za porod doma odločijo, ker so imele negativne predhodne izkušnje v porodnišnici, druge pa se zanj odločijo, ker so slišale dobre pozitivne zgodbe porodov doma. Ženske, ki se odločajo za takšno vrsto poroda, so običajno starejše in bolj izobražene, bolj zaupajo svojemu telesu in naravnemu procesu rojevanja, v splošnem se nagibajo k večjemu

zanašanju nase in samoodgovornosti (Buckley, 2009). V splošnem lahko doma rodijo le ženske, ki niso imele znatnih težav pred nosečnostjo in ki so bile v nosečnosti zdrave (Davis&Pascali-Bonaro, 2010).

Kvalitativna raziskava, opravljena v ZDA (Boucher, D., Bennett, C., McFarlin, B., Freeze, R., 2010), našteva razloge za odločitev žensk, da rodijo doma (od največkrat do najmanjkrat naštetih):

 varnost,

 izogibanje nepotrebnim medicinskim intervencijam, ki so pogoste v porodnišnici,

 več kontrole,

 udobno in domače okolje in

 zaupanje ženske v proces poroda.

»Danes se od nosečnice v Sloveniji pričakuje, da bo rodila v porodnišnici,« zapiše Zalka Drglin (2003, str. 342).

Nekateri porodničarji povezujejo željo ženske, da rodi doma, s sebičnostjo ali nevednostjo, saj naj bi si želela lepo porodno izkušnjo na račun otroka (Drglin, 2003), številni zdravniki v Sloveniji pa še vedno verjamejo, da je porod doma nevaren kljub nasprotujočim podatkom iz raziskav, med katerimi Wagner (2007) še posebej izpostavi Outcomes of Planned Home Birth with Certified Professional Midwives: Large Prospective Study in North America⁵, študijo, ki je bila objavljena leta 2005 v medicinski reviji British Medical Journal. Raziskovalca sta prišla do zaključka, da je načrtovani porod doma za ženske z nizkim tveganjem povezan z manjšo stopnjo medicinskih intervencij in podobno intrapartalno (med porodom) in neonatalno (do 28. dneva življenja) smrtnostjo kot v primeru žensk z nizkim tveganjem, ki so rodile v porodnišnici v ZDA. Vse ženske, ki so rodile doma, so ob sebi imele certificirano profesionalno babico (Johnson & Daviss, 2005). Kljub zapletom, ki se med porodom lahko pojavijo pri zdravih nosečnicah, je znanje babic naravnano na reševanje le-teh (Davis&Pascali- Bonaro, 2010).

Surovi podatki, kot so potrdila o rojstvu, ponudijo nejasno sliko tveganja poroda doma (Goer, 1995).

Zdravniki, ki nasprotujejo porodu doma, pogosto citirajo študije, ki so vključevale ne samo načrtovane porode na domu, pač pa tudi neasistirane porode na poti v porodnišnico in nenadne prezgodnje porode (Davis&Pascali-Bonaro, 2010).

Na Nizozemskem se še vedno za porod doma odloča 20 % porodnic (Zielinski, Ackerson, Kane Low, 2015), nacionalna kohortna študija iz leta 2009 pa je pokazala, da načrtovan porod na domu ne poveča tveganja perinatalne smrtnosti in hude perinatalne obolevnosti med ženskami z nizkim tveganjem, in sicer pod pogojem, da sistem oskrbe materinstva olajša to izbiro prek razpoložljivosti dobro usposobljenih babic in z dobrim transportnim in referenčnim sistemom (de Jonge, A., van der

5 Izidi načrtovanega poroda doma s certificirano profesionalno babico: obsežna prospektivna študija v Severni Ameriki

16

Goes, B. Y., Ravelli, A. C. J., idr., 2009). Goer (1995) opozarja, da je porod doma nevaren le v primerih, ko zdravnikom in porodnišnicam spodleti pri nudenju pomoči, ko je potrebna.

2.3.2. Avtonomija žensk, avtonomija babic

S postopno »modernizacijo«, ko so vlogo babice prevzeli porodničarji, so tako porodnice kot babice začele izgubljati svojo avtonomijo. Prve avtonomijo rojevanja, druge pa avtonomijo porodne pomoči (Wagner, 2007). Danes je babiški poklic v večini primerov podrejen zdravniškemu. Veliko

predstojnikov babiških šol je porodničarjev, v njih poučujejo največ ginekologi – porodničarji (Drglin, 2003). V državah, kjer stremijo k popolni »modernizaciji« obporodne skrbi, kot so Kitajska, Rusija in večina držav Južne Amerike, opazimo, da ženske v teh državah ne morejo odločati, kaj se bo dogajalo z njihovo nosečnostjo in porodom, babice pa so le pomočnice zdravnikov (Wagner, 2007). V svetu sta izjemi Nizozemska in Danska, kjer porod na domu ni postal eksces, ob nizki medikalizaciji pa dosegajo dobre rezultate. Babice so ohranile moč, odgovornost in neodvisnost za vodenje normalnih porodov (Drglin, 2003). Na Nizozemskem politika javnega zdravstva ni bila nikoli oblikovana po medicinskem modelu in po prepričanju, da je zaradi varnosti potrebno roditi v porodnišnici in da so medicinske intervencije neškodljive in potrebne (Henci, 1995).

Ob izgubljanju avtonomije babic in vzpostavljanju vse bolj ozkih pravil, ki jim onemogočajo njihovo prakso (ta vedno več njihovih kompetenc dovolijo izvajati le zdravnikom, kot je npr. šivanje raztrganin ali epiziotomije (Drglin, 2003)), porodnice izgubljajo svobodo odločanja, kje in na kakšen način bodo rodile. Wagner (2007) pravi, da ko ženske spoznajo, da so jim kršene njihove osnovne pravice in med seboj oblikujejo zavezništva, usmerjenja v delovanje, se jim pogosto pridružijo tudi babice. Te so sicer razdeljene med tiste, ki sprejemajo trenutne razmere, in tiste, ki si želijo položaj spremeniti. Slednje skupaj z ženskami oblikujejo zavezništva, da bi skupaj spremenile trenutne razmere in si pridobile avtonomijo na področju rojevanja in obporodne pomoči.

2.3.3. Nemški primer

Wagner (2007) v svojem delu navaja Nemčijo kot dober primer prizadevanj za babiško avtonomijo. V osemdesetih letih prejšnjega stoletja je Zveza nemških porodničarjev zahtevala prepoved vseh porodov zunaj bolnišnic. Nemške babice so se zdramile, prav tako ženske organizacije. Skupaj so se povezale in sestavile strateški načrt, s katerim so nasprotovale predlogu porodničarjev. Zbrale so preverjene znanstvene podatke, dokumente in primere zakonskih ureditev iz drugih držav, Svetovne znanstvene organizacije ter z njimi seznanile nemško javnost in zakonodajalce.

Rezultat tega je večja avtonomnost. Veliko babic je začelo delovati kot babice v lokalnih skupnostih, ki pomagajo pri porodih doma in v samostojnih porodnih centrih. V letu 2007 je približno četrtina babic v Nemčiji delovala zunaj bolnišnic, prav tako pa se je povečalo število porodnih centrov. Vse to se je zgodilo kljub ostremu nasprotovanju porodničarjev, ki so ženskam ponavljali, da s tem ogrožajo sebe in svojega otroka.

Nemški primer je dokaz, da je možno veliko spremeniti, tudi brez odobritve in podpore

porodničarjev. Avtor zaključi odstavek z besedami: »Videti je, da obstaja še nekaj močnejšega, kot je institucija medicine: jezne ženske, ki se med seboj povežejo in se organizirajo.«

17

3. Empirični del

3.1. Raziskovalni problem

3.1.1. Opredelitev problema in namen raziskovanja

Šele sredi 20. stoletja se je rojstvo otrok preselilo v bolnišnico in le izjemoma ženske ne rojevajo v njih. Selitev poroda v porodnišnico je s seboj prinesla tudi veliko sprememb dejavnikov, ki

obkrožajo porod, navaja Wagner (2007). Prej so porode vodile babice, sedaj zdravniki in zdravnice. Na voljo je veliko naprav ter zdravil, uveljavili pa so se tudi različni rutinski posegi.

Pahor (2007) pravi, da je medikalizacija skrbi za zdravje žensk dosegla velike uspehe pri zagotavljanju in vračanju zdravja, a da je razvoj na neki točki pokazal tudi pomanjkljivosti.

V središče poroda so vstopili zdravniki, ki so dogajanje nadzorovali in narekovali, kako naj poteka.

Vloga babic se je spremenila, saj so postale podrejene porodničarjem, njihova prvotna vloga pa je bila potisnjena na stran. Porodnice in njihove družine pri tem niso imele nobene besede. Porod je postal medikaliziran (Wagner, 2007). Slovenski porodničar Pajntar (2004) tudi sam izpostavi, da se v zadnjih letih medikalizacija porodništva čezmerno širi in prepoznava nujnost po spremembah bolnišnične sheme.

Zdrava nosečnica, ki v porodnišnico pride, da bi rodila, postane v tej bolnišnični shemi pacientka kljub naravnosti njenega stanja. Sheila Kitzinger (1994, str. 109) o porodnici kot pacientki zapiše:

»Ker je porod medicinski dogodek, domnevamo, da je ženska »dober pacient« in da je njena odgovornost omejena le na to. Bila naj bi mirna, krotka, razumevajoča za vse, kar z njo počenjajo, da bi ji pomagali, hitro bi morala upoštevati navodila in biti sposobna razumeti ter si zapomniti, kar ji povedo, ne da bi ponovno zahtevala razlago. Morala bi biti čista, urejena in samostojna ter ne bi smela motiti drugih porodnic ali osebja z izražanjem kakršnih koli močnih čustev. Sama beseda »pacient« izvira iz besede »trpnost«; pacient je nekdo, s katerim se kaj počenja.«

Medikalizacija poroda ni le spremenila okolja poroda, pač pa tudi vlogo ženske, ki tako vstopa v nek ustaljen sistem, v katerem je njena vloga že določena, njena avtonomija pa je razumljena kot moteč dejavnik pri ustaljenem stroju procedur.

Ena izmed teh je že sprejemna procedura, ko žensko kot na pripravo na operacijo v nekaterih porodnišnicah povsem rutinsko klistirajo in obrijejo. Rutinski klistir in britje sta po mnenju Drglinove (2003) idealna za dokazovanje deseksualizacije in infantilizacije ženske med porodom.

V sterilnem okolju klasične porodnišnice se hočejo izločiti vsi primarni vidiki poroda: seksualnost, kri, izločki, pot, gibanje in zvoki. Oba postopka imata lahko pri ženskah podoben občutek izgube nadzora nad telesom in položajem. Nekateri medicinski antropologi pripisujejo omenjenima postopkoma velik simbolični pomen, saj žensko, ki rojeva, spremenita v pacientko in označita tiste, ki imajo nadzor nad njenim telesom. Glede na raziskave (Basevi & Lavender, 2014) postopka tudi nimata nobenih dokazanih koristi, kar še bolj potrjuje njun obredni in simbolni pomen.

Kitzinger (1994) opisuje, da so porodničarji včasih lahko osupli ali ogorčeni, če se porodnice ne vedejo po stereotipu pridnih pacientov, če pa katera sprašuje o porodnišničnih postopkih, dobi odgovor, naj to prepusti njim, naj ne skrbi, saj vedo, kaj delajo. Tovrstni odgovori, ki naj bi žensko pomirili, ne vključujejo ženske kot aktivne udeleženke v procesu poroda in ne gradijo na odnosu,

18

čeprav je — kot pravi Campling (2015) — skrb za mame odnosna naloga in sistem, kjer delo temelji na odnosu med mamo in zdravstvenim delavcem. Mama, ki ima dober odnos z babico, bo glede na izsledke raziskav imela boljšo izkušnjo poroda kot tiste, ki imajo občutek, da so

obravnavane kot na tovarniškem tekočem traku.

Občutek varnosti med rojevanjem omogoči, da porod dobro napreduje (Odent, 1993; May Gaskin, 2011), ugotovitve študij pa kažejo, da bistveno prispeva k boljšemu doživljanju poroda tudi občutek nadzora nad sabo in situacijo (Goodman, Mackey in Tavakoli, 2004).

3.1.2. Cilji

1. Ugotoviti, kako ženske doživljajo in opisujejo svojo porodno izkušnjo v Sloveniji.

2. Ugotoviti, kako vrednotijo odnos strokovnih delavcev do njih in vpliv okolja, v katerem so rodile.

3. Raziskati, kakšen vpliv ima priprava na porod na porodno izkušnjo.

3.1.1. Raziskovalna vprašanja

1. Kaj so ključne teme, ki jih ženske izpostavljajo?

2. Kako je ženska doživljala odnos strokovnega osebja do nje (si je upala oporekati, kakšen je bil njun odnos, drugi vidiki ...)?

3. Kakšen vpliv je imela priprava na porod na porodno izkušnjo?

3.1.2. Raziskovalna metodologija

Odgovore na svoja raziskovalna vprašanja sem pridobila s pomočjo petih delno strukturiranih intervjujev, v katerih so mi že vnaprej zasnovana vprašanja služila le kot smernice, saj sem vsako žensko najprej prosila, da mi pove svojo porodno zgodbo, v kateri sama izpostavi tisto, kar se ji je zdelo pomembno. Med pripovedovanjem so ženske v večji meri že zajele tista področja, ki so me zanimala, dodatna vprašanja pa sem postavila, ko sem si želela večje jasnosti ali še nisem dobila odgovora na določeno pomembno vprašanje.

Intervjuje sem opravila z ženskami, ki so zadnjega otroka rodile v preteklih dveh letih. Želela sem si, da so podatki čim bolj sveži, saj je tudi porodno področje (kot vsa ostala družbena področja) podvrženo spremembam.

Intervjuvanke sem poiskala med svojimi znankami po principu snežene kepe, dve pa sta se mi javili sami po objavi na socialnih medijih, da zbiram porodne zgodbe.

Intervju z Daenerys sem opravila pri njej doma, kjer sva bili velikokrat prekinjeni zaradi joka najinih otrok. Celoten intervju je trajal 40 minut. Poznali sva se dve leti in sva bili istočasno noseči ter se tako tudi zapletli v pogovore o porodih. Na moje povabilo, če bi bila pripravljena deliti porodno zgodbo, je

19 z veseljem pritrdila.

Tudi za intervju z Aryo sem se odpravila k njej in sva ga opravili v parku pred njenim blokom. Tudi tokrat naju je občasno zmotil jok otrok, potreba po hranjenju ali previjanju, vendar je kljub temu bil intervju zelo izčrpen in je trajal 45 min. Poznali sva se že dalj časa, vendar nisva bili v rednih stikih, a se je tudi ona z veseljem odzvala na mojo prošnjo.

Cersei mi je svojo porodno zgodbo že zapisala za namene mojega drugega raziskovalnega dela in je bila pripravljena, da mi jo pove še enkrat ter da ji zastavim še nekaj vprašanj. Zaradi njene

oddaljenosti sva opravili intervju po telefonu in je potekal brez motečih dejavnikov 35 min. Prej sva se poznali samo na videz.

Ygritte se je za intervju javila po objavi v Facebook skupini Porod doma, kjer sem povedala, da za namene diplomske naloge potrebujem še en intervju z žensko, ki je rodila doma. Intervju sva ponovno opravili po telefonu in je trajal 40 min.

Za intervju s Sanso se je dogovorila najina skupna znanka. Ker je bila v tujini, sva se slišali po aplikaciji Messenger. Ob preizkusu snemanja je bil pogovor povsem dobro posnet, intervju, ki sva ga opravili takoj po tem, pa je bil neuporaben, saj je bil njen glas neprepoznaven in nerazumljiv. Glede na področja, ki so me zanimala, sem jo prosila, če lahko še enkrat pove svojo porodno zgodbo oz. še zlasti omenjene dele. Na srečo je bila pripravljena svojo porodno zgodbo še enkrat povedati.

Kratka predstavitev intervjujev

(Imena intervjuvank so spremenjena.)

Daenerys je prvič rodila pred 5 leti in svojo izkušnjo poroda označi kot travmatično. Predvsem izpostavi tudi svojo nepripravljenost na porod, kar je bil razlog, da si ni upala upreti se določenim posegom, ki so jih izvajali zdravstveni delavci. Prvega otroka ni mogla dojiti, zato se je med drugo nosečnostjo odločila za dulo, da ji bo pomagala pri dojenju. Pripoveduje, da je z njeno pomočjo predelala prvo negativno izkušnjo poroda in se dobro pripravila na nov porod.

Drugi porod ji je bil pokazatelj njene lastne moči in ga opisuje kot lepega. Velikokrat je izrazila zadovoljstvo, da si je izbrala dulo, saj ji je predstavljala varnost in nekoga, ki mu je v tujem okolju lahko zaupala.

Arya je prvič rodila pred dvema letoma. Izkušnja porodnišnice je bila zanjo šok in pravi, da se je počutila kot številka. Pove, da kot prvorodka ni vedela veliko o porodu in je bila primorana zaupati zdravnikom. Občutke med porodom primerja s posilstvom, saj se je počutila razvrednoteno.

Za drugi porod se je pripravljala več in si izbrala drugo porodnišnico, kjer imajo drugačen pristop – lahko se je prosto gibala, ni imela nobenega rutinskega posega, prosto je lahko hodila pod tuš in na stranišče. Drugi porod ji predstavlja vir ponosa, saj je rodila otroka z zelo velikim obsegom glavice brez protibolečinskih sredstev.

Cersei je rodila pred 8 meseci in se na porod ni utegnila pripravljati. Do priprave je imela tudi

zadržke, da ji ta ne bo zbudila nerealnih pričakovanj ali pa jo celo prestrašila. Poroda se je zelo bala in ko se je začel, jo je spremljal občutek, da ni pripravljena. Na porod ima zelo negativen spomin.

Ygritte je dvakrat rodila v porodnišnici, enkrat pa se je odločila za porod doma. Že pred prvim porodom se je veliko pripravljala. Pri porodih v porodnišnici jo je spremljala babica, ki si jo je izbrala vnaprej in se je z njo dobivala že pred porodom. Oba poroda v porodnišnici sta bila lepa.

20

Ko je izvedala, da je prijateljica rodila doma, se je za tretji porod tudi sama odločila za to možnost, saj jo je zelo motila razbitost družine po porodu. Med tretjim porodom je imela občutek, da je ona tista, ki ve, kaj dela in vodi porod, babica pa ji je dajala občutek varnosti.

Sansa je bila že pred nosečnostjo zaradi svoje poklicne vpletenosti zelo domača s temo poroda in jo je ta že dolgo zanimala. Že kot najstnica se je odločila, da bo rodila doma. Na porod je bila dobro pripravljena in je vedela, kako poteka, saj je bila prisotna že pri veliko porodih.

Babica, ki si jo je izbrala, je vedela za njene porodne želje in jih je med porodom upoštevala. Sansa si ne predstavlja, da bi morala v porodnišnico in z navdušenjem pripoveduje o svojem porodu.

Postopek analiziranja intervjujev

Vsak intervju sem z dovoljenjem posnela in dobesedno pretipkala, pri Sansi sem pretipkala njeno odgovarjanje na zapisana vprašanja.

Intervjuje sem analizirala s kodiranjem, pri čemer sem uporabila kombinacijo induktivnega in deduktivnega pristopa. Najprej sem jih večkrat prebrala in iskala področja, ki jih raziskujem in so se mi zdela ključna. Ob rob sem si zapisovala kode, ki so mi pomagale, da sem besedilo združevala v glavna vsebinska področja, ki so se mi zdela pomembna za nadaljnjo obravnavo.

Izbrana vsebinska področja so:

 Predstave o porodu v nosečnosti in priprava na porod

 Odnos in doživljanje strokovnih delavcev

 Porodno okolje

 Občutki med porodom in po njem

Na podlagi teh vsebinskih področji sem oblikovala sledečo analizo.