Vpogled v Pogostost poškodb z ostrim predmetom v operacijskem bloku kliničnega centra ljubljana

(1)

POGOSTOST POŠKODB Z OSTRIM PREDMETOM V OPERACIJSKEM BLOKU KLINIČNEGA CENTRA

LJUBLJANA

FREQUENCY OF INJURIES WITH SHARP OBJECTS IN THE OPERATING THEATRE OF THE CLINICAL CENTER IN LJUBLJANA

Mateja Stare, Petra Kersnič

UDK/UDC 617-089.166-06:616-001.44

DESCRIPTORS: operating rooms; needlestick injuries

Abstract – The article presents the frequency of injuries with sharp objects among health care workers in the operating thea- tre in the Clinical Center in Ljubljana. In the first part of the article, causes and possibilities for such incidents are presented.

Health workers are exposed to infection in contact with an in- fectious patient, his body fluids, secretions and excrements. Risk depends on the intensity and frequency of contacts, which are again dependent on the nature of work and preventive meas- ures, proneness of a health worker to infection etc.

The second part of the article describes and explains the re- search on incidents during the last two months in 2001. Re- search was carried out on 120 operating theatre nurses, anaes- thesia nurses and nursing aides working in the operating theater of the Clinical Center in Ljubljana. The results of the research work show the awareness of health workers of the possibilities of injuries with sharp objects and of the fact that incident hap- pen all the time and are not properly dealt with.

Mateja Stare, dipl. m. s., SPS Kirurška klinika, Operacijski blok, Klinični center Ljubljana

Petra Kersnič, prof. zdr. vzg., Zbornica zdravstvene nege Slovenije – Zveza društev medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Slovenije

DESKRIPTORJI: operacijske sobe; vbodne poškodbe

Izvleček – Članek prikazuje pogostost poškodb z ostrimi pred- meti med zdravstvenimi delavci v operacijskem bloku Klinične- ga centra Ljubljana.

Prvi del članka prikazuje vzroke in možnosti za nastanek inci- dentov. Zdravstveni delavci smo na svojem delovnem mestu iz- postavljeni možnostim okužbe ob stiku s kužnim pacientom, nje- govimi telesnimi tekočinami, izločki in iztrebki. Tveganje je od- visno od intenzivnosti in pogostosti stikov, kar je odvisno tudi od narave dela ter možnosti za zaščito, dovzetnosti zdravstve- nega delavca za okužbo in podobno.

V drugem delu članka je opisana in razložena raziskava o inci- dentih v zadnjih dveh mesecih leta 2001. Raziskava je bila izve- dena med 120 operacijskimi medicinskimi sestrami, medicin- skimi sestrami pri anesteziji in bolničarji, zaposlenimi v opera- cijskem bloku Kliničnega centra Ljubljana. Rezultati raziskave kažejo na ozaveščenost zdravstvenih delavcev glede možnosti poškodb z ostrimi predmeti in na dejstvo, da se incidenti stalno dogajajo in nepravilno oskrbujejo.

Uvod

Največ poklicnih okužb je posledica vboda z injekcijsko iglo, ki vsebuje svežo kri. Približno 65 % poškodb se pripeti izvajalcem zdravstvene nege (v nadaljeva- nju medicinske sestre), 21 % bolničarjem in čistilkam, 14 % zdravnikom in manj kot 4 % ostalemu zdravstve- nemu osebju in študentom (Krevs in Divjak, 2001).

Med poklicnimi okužbami zdravstvenih delavcev je na vodilnem mestu prepoznan med prvimi virusni hepatitis. Virusi hepatitisa B, C in D in virus človeške imunske pomanjkljivosti (HIV), ki se prenašajo s krvjo, lahko povzročijo resne okužbe pri zdravstvenih delavcih, ki se poškodujejo z okuženim ostrim predmetom, redkeje pa pri stiku sluznic ali kože z okuženo krvjo.

Možnost za okužbo zdravstvenega delavca z virusom hepatitisa B (HBV) je 55-krat večja kot za okužbo

s HIV in 38-krat večja kot za okužbo z virusom hepatitisa C (HCV). Tveganje je glede na izpostavljenost oku- ženi krvi za HBV okužbo od 0,5 % do 37 %, za HCV od 2,7 % do 10 % in za HIV od 0,2 % do 0,5 %.

Posledice akutnega virusnega hepatitisa B in C so kronični hepatitis, ciroza jeter in primarni karcinom jeter. Posledica okužbe z virusom HIV je smrt.

Na Kliniki za infekcijske bolezni in vročinska stanja v Ljubljani so začeli s cepljenjem proti hepatitisu B za vse zaposlene zdravstvene delavce v Kliničnem centru Ljubljana leta 1983. Danes imajo 100 % pre- cepljenost zdravstvenih delavcev, zato revakcinacij po sklepu Komisije za preprečevanje bolnišničnih okužb Kliničnega centra Ljubljana ne izvajajo več od leta 1998.

V eni izmed bolnišnic v New Yorku so leta 1990 uvedli program raziskav o poklicni izpostavljenosti virusom HBV, HCV in HIV. V prvem letu je bilo javlje-

(2)

nih 322 potencialnih poškodb z možnostjo okužbe z enim izmed naštetih virusov. Največ poškodb je bilo na kirurških oddelkih, od tega je bilo 2-krat več po- škodovanih medicinskih sester kot zdravnikov. Zara- di velikega števila incidentov se je vodstvo odločilo za poostren nadzor, dodatna izobraževanja in obvezno uporabo zaščitnih sredstev za zdravstvene delavce. Po devetih letih, kolikor je ta program trajal, so zmanjšali število incidentov za več kot polovico. Še vedno pa so pereč problem študenti zdravstvene nege in medicine, ki so zaradi svoje neizkušenosti pri ravnanju z ostrimi predmeti izpostavljeni poškodbam pri delovni praksi (Roberts, Lincoff in Frankel, 1999).

Poti prenosa okužbe s pacienta na zdravstvenega delavca:

1. stik (dotik, kontakt),

2. fekalno–oralna pot prenosa (s hrano in tekočino), 3. aerogeno širjenje (vdihavanje),

4. prenašanje s krvjo: nastane pri stiku pacientove krvi s krvjo zdravstvenega delavca pri vrezih, vbo- dih ipd. Najpogostejši mikroorganizmi, ki se pre- našajo s krvjo, so Treponema pallidum, Borelia burgdorferi, virus Hepatitis B, C, D, HIV 1 in HIV 2, Epstein-Barr virus, Cytomegalovirus, Plasmo- dium, Toxoplasma gondii.

Incident je poškodba z okuženim ostrim predmetom ali razlitje oziroma razpršitev krvi ali telesnih te- kočin s primesjo krvi na poškodovano kožo ali oče- sno, nosno in ustno sluznico. Incident je tudi razlitje krvi po veliki površini normalne kože ali sluznice.

Najpogostejši vzroki za incidente:

– vbod z iglo (med delovnim postopkom, nepravilno odlaganje in prevoz),

– pokrivanje uporabljene injekcijske igle ali drugega ostrega predmeta,

– vrez z ostrim predmetom,

– politje ali obrizganje poškodovane kože ali sluznice s krvjo.

Med zdravstvenimi delavci se najpogosteje poško- dujejo:

– medicinske sestre in laboranti (vbod, obrizganje, politje),

– dializni tehniki (vbod, obrizganje, politje), – zdravniki operaterji (vrez, vbod, obrizganje), – stomatologi (obrizganje, vrez),

– patologi (vrez, vbod, politje),

– čistilke in delavci v transportu (vbod, vrez ob nepravilno odloženih ostrih predmetih).

V Saudski Arabiji so naredili raziskavo o poškod- bah z iglo, ki je trajala 18 mesecev (1995/96). Meseč- no so beležili naslednje podatke: kraj incidenta, vzrok za nastanek incidenta, področje dela zdravstvenega de-

lavca in imunost zdravstvenega delavca. V 18 mesecih je prišlo do 126 poškodb med 2083 zaposlenimi.

42 poškodb (30 %) se je zgodilo v operacijski sobi (25

% med operacijskim posegom, 22 % zaradi nepravilnega ravnanja z iglo, 11 % med šivanjem, 11 % med injiciranjem zdravila, 10 % zaradi nepravilnega ravnanja z odpadki, 21 % ostalo) in 28 % na bolniških oddelkih. Vsaj 38 % vseh poškodb bi se izognili, če bi pravilno ravnali. Med poškodovanimi je bilo največ medicinskih sester (60 %), ostalega zdravstvenega osebja (30 %) in bolničark (6 %) (Kennedy, O’Reilly in Mah, 1998).

Tveganje za nastanek okužbe je odvisno od različ- nih dejavnikov in ima po Ippolitu in Puru (1996) več stopenj:

1. veliko tveganje: globoka poškodba, neposreden stik s koncentriranim virusom;

2. zmerno tveganje: vbod ali vrez z vidno krvavim ostrim predmetom in izpostavljenost odprte rane oziroma očesne sluznice krvi ali vidno krvavi telesni tekočini;

3. majhno tveganje: povrhnja poškodba, ki ne krvavi, izpostavljenost sluznice (razen oči) ali zaprte rane krvi ali vidno krvavi telesni tekočini, okužba večje kožne površine s krvjo;

4. zanemarljivo tveganje: okužba manjše površine ne- poškodovane kože s krvjo ter poškodba z ostrim predmetom, ki ni vidno krvav.

Zgornjo opredelitev lahko na splošno uporabimo za oceno tveganja prenosa krvno prenosljivih bolezni ob incidentu. Ocenjujejo, da je število incidentov podce- njeno in znese v ameriških univerzitetnih bolnišnicah 1,29 poškodbe na zdravstvenega delavca na leto oziroma pri zdravnikih operaterjih 4,2 poškodbe z ostrim predmetom na 1000 ur operativnih posegov ali ena poškodba na 2600 do 4000 kirurških posegov (Panli- lio in Foy, 1999).

Verjetnost prenosa okužbe na zdravstvenega delavca je odvisna od:

– prisotnosti viremije oziroma cirkulirajočega antige- na v krvi pacienta, ki je potencialni vir okužbe, torej od stadija bolezni,

– količine inokulirane krvi (več kot 1 ml, votla igla), – globine vboda (krvavitev ob poškodbi),

– mesta vboda (bolj prekrvavljeni del telesa), – pogostnosti in trajanja izpostavljenosti (narava de-

la),

– prevalence okužbe z virusom hepatitisa B, C in HIV v populaciji.

Ukrepi za preprečevanje okužb zdravstvenih delavcev so:

1. Nadzor zdravstvenega stanja zdravstvenih delavcev z zdravstvenim pregledom ob nastopu dela in

(3)

obdobnimi zdravstvenimi pregledi ter z oceno zdravstvene ogroženosti na delovnem mestu.

2. Cepljenje in kemoprofilaksa glede na imunizacij- ski program in Zakon o nalezljivih bolezni RS. Ob nastopu dela se zapišejo opravljena cepljenja.

Zdravstveni delavec mora biti cepljen proti tuber- kolozi, davici, tetanusu, oslovskemu kašlju, otro- ški paralizi, ošpicam, mumpsu, rdečkam in hepatitisu B. Priporočajo vsakoletno cepljenje proti gri- pi. Cepljenja zdravstvenih delavcev proti noricam in hepatitisu A v Sloveniji zakonsko še ne izvajajo.

3. Splošni zaščitni ukrepi med ravnanjem s krvjo, telesnimi tekočinami, izločki in iztrebki, ki jim je primešana kri.

4. Evidentiranje in preprečevanje nezgod ter ukrepanje ob nezgodah (Lužnik Bufon, 1994).

Ukrepi za preprečevanje nezgod:

1. Pravilni postopki dela: pomembno je uvajanje v delo, poučevanje o delovnih postopkih in nadzor nad izvajanjem teh postopkov, uporaba varnih delovnih sredstev in naprav ter uporaba osebnih zaščit- nih sredstev (zaščitne rokavice, zaščita za obraz in oči pri možnosti tvorbe aerosolov, kapa ter zaščit- no obuvalo).

2. Pravilno odstranjevanje ostrih kužnih predmetov:

pomeni odlaganje uporabljenih ostrih predmetov v namenske zbiralnike neposredno po uporabi, brez vmesnih odlaganj ali zaščite igle po sistemu »roka proti roki«, uporabo zbiralnikov iz trde plastike in polnjenje zbiralnikov le do treh četrtin.

3. Ustrezno čiščenje kirurških inštrumentov: ročno či- ščenje po predhodni dekontaminaciji, strojno či- ščenje v termodezinfektorju ali ultrazvočno čišče- nje.

4. Skrb za pozitivno zdravje: je pomembno pri pre- prečevanju poškodbe in posledične okužbe, saj ve- mo, da predstavljajo utrujenost, razvade in bolezen tudi večje tveganje za poškodbe (Lužnik Bufon, 1995).

Osebna zaščitna sredstva zdravstvenega delavca in pravilna uporaba:

– Preiskovalne ali sterilne kirurške rokavice, ki morajo biti kakovostne in čim manj prepustne. Katere koli rokavice uporabljamo samo pri enem pacientu oziroma jih menjamo glede na onesnaženje med delom. Rokavic niti čistimo niti ne razkužujemo za nadaljnjo uporabo. Nobene rokavice nas popolno- ma ne zaščitijo pred vbodom ali urezom, vendar no- šenje rokavic lahko zmanjša možnost okužbe pri po- škodbah z ostrimi predmeti. Ko si rokavice snamemo z rok, si roke umijemo in jih razkužimo. Če pa smo delali s kužnim materialom, si roke najprej raz- kužimo in šele nato umijemo. Če smo rokavico med delom mehanično poškodovali, jo takoj snamemo, razkužimo roke in zamenjamo z novo rokavico.

– Zaščitna kirurška maska: kirurške maske morajo biti večslojne, potrebno jih je menjavati po vsakem operativnem posegu; pokrivati morajo nos in usta, uporabimo jih le enkrat.

– Zaščitno pokrivalo, ki mora pokrivati vse lase.

– Sterilno zaščitno oblačilo (biti mora neprepustno za tekočine).

– Zaščitna očala.

– Zaščitno obuvalo.

V Turčiji so leta 1999 opravili raziskavo o uporabi pripomočkov za osebno zaščito v operacijskih sobah.

Zbirali so informacije o uporabi zaščitnih očal in kirur- ških rokavic, o transportu rabljenih (krvavih) ostrih predmetov do zbiralnika, o poškodbah z ostrim predmetom in o profesionalnem vedenju (bontonu) zaposlenih v operacijski sobi. V raziskavo je bilo zajetih 597 zdravstvenih delavcev (76 operativnih posegov oziroma 200 delovnih ur) iz štirih kirurških vej: ginekologi- je, ortopedije, kardiotorakalne kirurgije in splošne kirurgije. Izmed vseh zdravstvenih delavcev je zaščitna očala stalno uporabljalo 32 %, 24 % pa očal ni nikoli uporabljalo. Najpogosteje so zaščitna očala uporablja- le operacijske medicinske sestre in študenti medicine.

Dvojne kirurške rokavice je uporabljalo samo 28 % v raziskavo zajetih zaposlenih, od tega največ na veji ortopedije. V 86 % primerov operativnih posegov so uporabljene ostre predmete odstranili ročno in pri tem je prišlo do 17 poškodb z ostrim predmetom, kar je 22 % vseh poškodb. Z raziskavo so dokazali, da imajo zaposleni v turški bolnišnici zelo slab odnos do uporabe za- ščitnih sredstev in to je zahtevalo poostreno nadaljnje izobraževanje na tem področju (Akduman, Kim, Parks et al., 1999).

Razkuževanje rok – kdaj?

– Pred stikom z vsakim pacientom in po njem, še po- sebej pred delom z zelo občutljivim pacientom (in- tenzivno zdravljenje, nedonošenčki, imunsko osla- beli pacienti).

– Po stiku s pacientovimi izločki, onesnaženimi de- lovnimi površinami.

– Pred uporabo rokavic in po njej.

– Razkuževanje sledi umivanju pred aseptičnimi in invazivnimi postopki.

Kadar imamo po opravljenem delu nevidno onesna- žene roke, si rok ne umivamo, ampak jih le razkuži- mo. Z razkuževanjem odstranimo mikrobno floro rok veliko hitreje in od 10 do 100-krat učinkoviteje kot s higienskim umivanjem. Za razkuževanje rok zaradi preprečevanja prenosa okužb potrebujemo najmanj 3 ml alkoholnega razkužila za roke.

Ukrepe ob incidentu delimo na tri faze:

1. Ukrepanje poškodovanca in prva pomoč: ob stiku poškodovane kože s krvjo pacienta ali ob vbodu ali

(4)

urezu z uporabljenim ostrim predmetom: mesto po- škodbe iztisnemo, da kri teče (najpogosteje so po- škodbe na rokah), spiramo pod tekočo vodo vsaj 10 minut, nato razkužimo z alkoholnim razkuži- lom za kožo, učinkuje naj vsaj 2–3 minute (dokler se ne posuši), potem rano oskrbimo. Ob obrizganju sluznice le-to spiramo z vodo ali fiziološko razto- pino vsaj 10 minut. Na delovnem mestu pokrijemo poškodovano kožo z vodoodpornim obližem. Pri tem uporabljamo zaščitne rokavice.

2. Postekspozicijska profilaksa: izvaja Klinični inšti- tut za medicino dela, prometa in športa. Glede na vrsto incidenta izvajajo imunoprofilakso proti hepatitisu B in C ter virusu HIV.

3. Preventivni program: delimo ga na tehnični in me- dicinski program. Tehnični del zajema uporabo varnih pripomočkov za delo, uporabo osebne varoval- ne opreme, uporabo tehnike nedotikanja in uporabo zbiralnikov za ostre predmete. V medicinskem delu pa so zdravstveni pregled, cepljenje proti hepatitisu B, upoštevanje splošnih previdnostnih ukre- pov ob rokovanju s krvjo, telesnimi tekočinami, iz- ločki in iztrebki, ki jim je primešana kri, evidentiranje, analiza in odpravljanje vzrokov ter razlitje krvi po delovnih površinah (pokritje z vpojnim pa- pirjem, prelitje z razkužilom ...) (Lužnik Bufon, 1998).

Prijava incidenta:

– Obvestimo odgovorno osebo na delovnem področ- ju (higienik).

– Izpolnimo prijavnico o poškodbi (izpolni poškodo- vanec ali odgovorna oseba na delovnem mestu).

– Izpolnimo vprašalnik o poškodbi (izpolni zdravnik).

S prijavo in obravnavo incidentov so začeli na Kli- ničnem inštitutu za medicino dela, prometa in športa leta 1994. Do konca leta 2000 so obravnavali 560 zdravstvenih delavcev, ki so se po incidentu zglasili v dispanzerju. Žal pa je to le majhen del vseh incidentov.

Vsako leto beležijo višje število zdravstvenih delavcev, ki se zglasijo na obravnavo, kar pa ne pomeni, da se veča število poškodb, ampak da se veča ozave- ščenost delavcev Kliničnega centra Ljubljana, da je potrebno vsak incident prijaviti.

Najpogostejši vzroki, ki jih medicinska sestra bele- ži ob incidentu, so: injekcijska igla v smeteh, natika- nje zaščitnega tulca na injekcijsko iglo, preveč napol- njen zbiralnik za ostre predmete, preboden kartonast zabojnik za velike ostre predmete in odložena igla (Simčič, 2001). To so vzroki, ki bi jih s pravilnimi postopki dela lahko preprečili.

Namen raziskave

Namen raziskave je raziskati osveščenost operacijskih medicinskih sester, medicinskih sester pri ane-

steziji in bolničarjev v operacijskem bloku Kliničnega centra Ljubljana o problematiki incidentov in prepre- čevanju le teh oziroma o pravilnih postopkih dela v primeru incidenta.

Metoda in vzorec

Vprašalnik je bil razdeljen 120 medicinskim sestram in bolničarjem, ki so zaposleni v operacijskem bloku Kliničnega centra Ljubljana. Vrnjene smo dobili 103 izpolnjene vprašalnike, kar znaša 86 % vseh razdelje- nih vprašalnikov.

Uporabljena je opisna metoda dela – anonimen vpra- šalnik sestavljen iz petnajstih vprašanj. Prva štiri vpra- šanja so zajemala splošne podatke, kot so starost, stop- nja izobrazbe, trajanje zaposlitve in mesto zaposlitve.

Ostalih enajst vprašanj pa je zajemalo dogodke zadnjih dveh mesecev leta 2001 o incidentih in o prvi po- moči po incidentu. Zaposleni so nanj odgovarjali z ob- krožitvijo črke pred odgovorom oziroma pisno, kjer je to bilo zahtevano.

Rezultati in razprava

V operacijskem bloku Kliničnega centra Ljubljana je enajst operacijskih sob za sedem različnih kirurških področij – za nevrokirurgijo, travmatologijo, torakal- no kirurgijo, abdominalno kirurgijo, urologijo, plastič- no kirurgijo in kardiokirurgijo. Del operacijskega bloka je tudi 8 dislociranih enot: otroški operacijski blok (2 operacijski sobi) in urgentni operacijski blok (4 operacijske sobe) v pritličju centralne zgradbe, opeklin- ska operacijska soba v 1. nadstropju na oddelku za ope- kline, plastična operacijska soba v 2. nadstropju na oddelku za plastično kirurgijo, aseptična in septična operacijska soba na Polikliniki (2 operacijski sobi), 2 operacijski sobi na oddelku za travmatologijo in 1 operacijska soba na oddelku za kirurške infekcije med stari- mi bolnišnicami, 1 soba za endoskopije na Inštitutu za rentgenologijo in 3 operacijske sobe v bolnici dr. Pe- tra Držaja. Skupaj torej 28 operacijskih sob.

Dnevno se v sklopu rednega dela opravi prek 100 operativnih posegov, ki so časovno zelo različni. Ne- kateri trajajo manj kot pol ure, nekateri pa tudi po več ur. V času dežurne službe (predvsem ponoči) opravijo nujne operativne posege, ki jih je v enem dnevu lahko tudi deset in več.

V operacijskem bloku opravlja delo veliko različne- ga osebja, od čistilk, bolničarjev, medicinskih sester in higienikov do zdravnikov. Raziskava je bila narejena med medicinskimi sestrami in bolničarji, saj so le ti najpogosteje v stiku z okuženimi in kužnimi snovmi.

V operacijskem bloku sta zaposlena dva profila medicinskih sester s srednjo, višjo in visoko strokovno izobrazbo: operacijska medicinska sestra, ki se je vča- sih imenovala inštrumentarka, in medicinska sestra pri anesteziji. Bolničarji imajo končano triletno poklicno šolo s strokovnim izpitom.

(5)

Zahtevana izobrazba za medicinsko sestro je visoka strokovna izobrazba – diplomirana medicinska sestra. Zaradi pomanjkanja kadra so zaposlene tudi medicinske sestre z srednjo strokovno izobrazbo. Tako je največ zaposlenih (58 %) z doseženo višjo izobrazbo, ki jim sledi srednja strokovna (18 %) in visoka strokovna izobrazba (13 %). Bolničarji pa morajo imeti opravljen strokovni izpit po triletni poklicni šoli.

krat ali več. Številke so zastrašujoče, vendar je potrebno upoštevati dejstvo, da je dnevno operiranih veliko pacientov in da v raziskavo niso zajeti zdravniki, ki bi najverjetneje nekoliko znižali končno število incidentov.

bolnièar

operacijska med. ses.

med. ses. pri anesteziji drugo

24 % 0 % 11 %

65 %

Graf 1. Prikaz zaposlenih po opravljanju del in nalog v operacijskem bloku.

65 % vseh zaposlenih v operacijskem bloku so operacijske medicinske sestre, s 24 % jim sledijo medicinske sestre pri anesteziji in z 11 % bolničarji. Pri vsakem operativnem posegu sodeluje operativna eki- pa, v kateri sodelujejo zdravnik operater, zdravnik asi- stent (tudi več asistentov), zdravnik anesteziolog, operacijske medicinske sestre (pri vsakem posegu morata biti najmanj dve, umita in neumita), medicinska sestra pri anesteziji (pri vsakem posegu ena) in bolničar (en bolničar na dve ali tri operacijske sobe).

Največ anketiranih je bilo starih od 30 do 39 let in so že od konca izobraževanja zaposleni v operacijskem bloku. Na drugem mestu je starostni razpon od 20 do 29 let.

Po zaključenem šolanju so se zaposlile v operacijskem bloku, ki so mu zveste še danes. Tu svoje delo povprečno opravljajo od 11 do 20 let (37 %), sledijo jim kolegice, ki so zaposlene od 1 do 5 let (18 %).

V Saudski Arabiji so leta 1995 in 1996 naredili raziskavo o vplivu starosti oziroma dobi zaposlitve na poškodbe z ostro iglo. Kar v 50 % je prišlo do poškodb pri zdravstvenih delavcih v prvih treh letih zaposlitve (Abu-Gad in Al-Turki, 2001).

se nisem 12-krat 34-krat se ne spomnim

24 % 2 % 29 %

45 %

Graf 2. Prikaz zaposlenih o pogostosti poškodb z ostrim predmetom.

Kot je bilo ugotovljeno z raziskavo, se je v zadnjih dveh mesecih leta 2001 enkrat ali dvakrat poškodova- lo 45 % (46 oseb) anketiranih, 24 % (25 oseb) pa tri-

sterilen skalpel krvav skalpel sterilna kirurka igla krvava kirurka igla drugo

26 % 1 % 8 %

26 %

39 %

Graf 3. Prikaz ostrih predmetov, s katerimi so se poško- dovali.

Najpogosteje so se zaposleni poškodovali s krvavo kirurško iglo (39 %), kar niti ni presenetljivo, saj jih pri nekaterih operativnih posegih uporabijo tudi deset in več. Sledijo poškodbe z ostrimi kirurškimi inštru- menti, injekcijsko iglo in podobnimi ostrimi predmeti (26 %), ki so nujni pri vsakem operativnem posegu.

17 % 2 %

52 % 20 %

9 %

lastna napaka tuja napaka nepravilno rokovanje nepravilno podajajnje drugo

Graf 4. Prikaz vzroka, ki je privedel do incidenta.

Pri vsakem operativnem posegu se uporablja veliko različnih ostrih predmetov. Še posebno morajo biti paz- ljive operacijske medicinske sestre na majhne ostre predmete (kirurške igle, skalpel), saj se kaj hitro lahko izgubijo na delovni površini. Zato je potrebno take predmete sproti odstranjevati oziroma zbirati. Najpogoste- je je prišlo do incidenta zaradi lastne napake (43 oseb oziroma 52 %), kot je na primer nezbranost, nerodnost.

Temu sledi tuja napaka (16 oseb oziroma 20 %), kot na primer nepravilna podaja ostrega predmeta nazaj.

V Franciji so leta 1995 opravili raziskavo med zdravstvenimi delavci, ki delajo v operacijskih sobah v eni izmed pariških bolnišnic. Želeli so ugotoviti vzroke za nastanek incidentov. V 12 % je bilo to nesrečno naključje, v 50 % pa so poškodbo zdravstvenega delavca povzročili zdravniki. Kot preventivni ukrep so uvedli obvezno cepljenje proti hepatitisu B, boljšo ope- rativno higieno (razkuževanje rok), uporabo nekaterih osebnih zaščitnih sredstev (očala) in dodatna izobra- ževanja (Johanet, Antona in Bouvet, 1995).

Kadar delamo s krvjo ali z materialom, ki je one- snažen s krvjo, uporabljajmo tehniko nedotikanja in zaščitne rokavice. Roke si je po stiku s krvjo potrebno umiti in razkužiti, ne glede na to, ali smo rokavice uporabljali ali ne.

(6)

Ker je treba pri vsakem operativnem posegu nositi kirurške rokavice in za osebno zaščito nas in pacienta tudi preiskovalne oziroma zaščitne rokavice, se je naj- več poškodb (79 %) dogodilo, ko so bile roke orokavi- čene.

Po vsakem incidentu je potrebno upoštevati tudi navodila prve pomoči, ki so opisana v poglavju Ukrepi ob incidentu. Zaposleni v operacijskem bloku največ- krat ta navodila upoštevajo (68 %).

Graf 5. Prikaz zaposlenih glede orokavičenih rok med in- cidentom.

21 %

79 %

da ne

povrhnji vrez globok vrez povrhnji vbod globok vbod drugo

23 % 2 % 16 %

6 %

53 %

Graf 6. Prikaz o vrstah pridobljenih poškodb.

Najpogosteje je prišlo do povrhnjega vboda (53 %) oziroma do povrhnjega vreza (23 %) zaradi zaščitnih delovnih sredstev, ki so v tem primeru kirurške rokavice. Temu se lahko izognemo tako, da ne natikamo zaščitnega tulca na injekcijsko iglo. Iglo ali ostri pred- met pa moramo po uporabi čimprej odvreči v zbiralnik za ostre predmete.

Ker pri vsakem pacientu vedno obstaja sum, da je okužen z boleznijo, ki se prenaša s krvjo, bi morali zaposleni biti bolj pazljivi pri ravnanju z ostrimi predmeti v operacijski sobi.

2 % 0 % 2 %

16 %

80 %

preiskovalne navadne kirurke ortopedske kirurke mikrokirurke drugo

Graf 7. Prikaz uporabe različnih vrst rokavic med inci- dentom.

V operacijskem bloku uporabljamo več vrst rokavic. Najpogosteje so pri incidentu uporabljali kirur- ške rokavice (80 %), ki so pudrane in iz lateksa ter preiskovalne rokavice (16 %), ki so tudi iz lateksa.

28 %

4 %

68 % da

da, vendar ne v celoti ne

Graf 8. Prikaz upoštevanja navodil prve pomoči po inci- dentu.

27 %

73 %

da ne

Graf 9. Prikaz zaposlenih, ali so po incidentu obvestili pristojno službo o poškodbi.

ni bilo èasa sem pozabil ni vredno delati prijave drugo

15 %

23 %

13 %

49 %

Graf 10. Prikaz vzrokov, zakaj anketirani niso prijavili incidenta.

Po vsakem incidentu je potrebno obvestiti higienika operacijskega bloka oziroma Inštitut za medicino dela, prometa in športa. To je naredilo samo 27 % (19 oseb). Ostali niso prijavili dogodka, saj kot so napisali za prijavo ni bilo časa (25 oseb) oziroma se jim po- škodba ni zdela tako velika, da bi jo bilo potrebno prijaviti (12 oseb).

da ne ne vem neodgovorjeno 32 %

6 % 7 %

55 %

Graf 11. Prikaz zaposlenih, ki so prišli v stik s krvjo pa- cienta in njihovo vedenje o pacientu.

Pri nekaterih programskih operativnih posegih se pregleda pacientova kri, če je okužen s katero od krv-

(7)

no prenosljivih bolezni. Pri nujnih operativnih posegih to žal ni mogoče. Najpogosteje so zaposleni odgo- vorili, da v 55 % pacient ni bil okužen, v 32 % niso vedeli, v 7 % pa pravijo, da je pacient pozitiven na eno od bolezni, ki se prenašajo prek krvi.

pred postavitvijo diagnoze. Zato je treba poznati stop- njo nevarnosti in ustrezno zaščito. Pogosto se dogaja, da zdravstveni delavci nevarnosti, ki izhajajo iz že dol- go znanih nalezljivih bolezni, ne jemljejo dovolj re- sno, medtem ko nevarnosti precenjujejo pri obolenjih, ki so manj nevarna. Zelo pomembno je, da poznamo načine prenosa različnih bolezni in da se preprečeva- nja lotevamo na pravi način.

NAJ PREVENTIVNO VEDENJE POSTANE RUTINA

VSAKEGA ZDRAVSTVENEGA DELAVCA!

Literatura

1. Anon. Preventive needlestick injuries in health care settings. DHHS Publication 1999: 2000–109.

2. Anon. Preprečevanje bolnišničnih okužb v Kliničnem centru: pri- ročnik za interno uporabo. Ljubljana: Klinični center, 2000.

3. Brinovec V. Naše izkušnje s cepljenjem zdravstvenih delavcev proti hepatitisu B z rekombinantnim cepivom in upravičenost spodbuje- valnih odmerkov. Zdrav Vestn 1995; 64: 253–6.

4. Dolinšek M. Uporaba rokavic pri preprečevanju bolnišničnih okužb.

Bolnišnična higiena. Ljubljana: Medicinska fakulteta, 1998: 111–

3.

5. Dolinšek M. Higienski postopki z uporabljenimi ostrimi predmeti.

30.

6. Dragaš AZ. Razkuževanje in čistila. Bolnišnična higiena. Ljublja- na: Medicinska fakulteta, 1998: 256–9.

7. Gregorič V. Vloga higienika v operacijskem bloku. Bolnišnična higiena. Ljubljana: Medicinska fakulteta, 1998: 119–21.

8. Gregorič V. Čiščenje in vzdrževanje kirurških inštrumentov. Bol- nišnična higiena. Ljubljana: Medicinska fakulteta, 1998: 122–3.

9. Harl Modic N. Vloga medicinske sestre pri preprečevanju nezgod na delovnem mestu. Zdrav Obzor 1991; 25: 17–22.

10. Jelen J. Poznavanje dejstev o aidsu in njegovi preventivi pri medicinskih sestrah – inštrumentarkah: diplomska naloga. Ljubljana:

Visoka šola za zdravstvo, 2001.

11. Krevs L, Divjak S. Izpostavljenost okužbi z virusom HIV. Zbornik predavanj 8. mednarodnega simpozija urgentne medicine. Ljublja- na: Slovensko združenje za urgentno medicino, 2001: 491–3.

12. Lužnik Bufon T. Dejavniki tveganja zdravstvenih delavcev, preventivni ukrepi in postopki ob incidentu. Zbornik predavanj Sekci- je medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Slovenije. Ljublja- na, 1994.

13. Lužnik Bufon T. Poškodbe z ostrimi predmeti. Preprečevanje bol- nišničnih okužb – zbornik predavanj. Ljubljana: Medicinska fakulteta, 1995: 12–3.

14. Lužnik Bufon T. Ogroženost zdravstvenih delavcev. Bolnišnična higiena. Ljubljana: Medicinska fakulteta, 1998: 222–3.

15. Lužnik Bufon T. Preprečevanje okužb pri zdravstvenih delavcih.

5.

16. Lužnik Bufon T. Možnost parenteralnega prenosa okužb pri zdravstvenih delavcih (incident). Zbornik predavanj infektiološkega simpozija 2001. Ljubljana, 2001: 129–36.

17. Panlilio AL, Foy DR, Edwards RD et al. Blood contact during sur- gical procedures. JAMA 1991; 265: 1533–7.

18. Prevec M. Izkušnje s cepljenjem proti hepatitisu B. Bolnišnična higiena. Ljubljana: Medicinska fakulteta, 1998: 226–8.

19. Simčič M. Varovanje pred okužbo na delovnem mestu v zdravstvu. Zbornik predavanj Sanitas et labor. Ljubljana, 2001: 131–41.

20. Škerl M. Osebna zaščita delavcev. Bolnišnična higiena. Ljubljana:

Medicinska fakulteta, 1998: 114–5.

21. Tereskerz PM. Pearson RD. Jagger J. Occupational exposure to blood among medical students. N Engl J Med 1996; 335: 1150–2.

22. http://www.nlm.nih.gov/medlineplus/ (25. 3. 2002).

Graf 12. Prikaz anketiranih, ki bi lahko zboleli za katero od krvno prenoslivih bolezni.

da ne

neodgovorjeno

86 %

4 % 10 %

Čeprav je zelo majhna verjetnost okužbe s katero izmed bolezni, ki se prenašajo prek krvi. je kar 7 sode- lavcev odgovorilo, da obstaja možnost, da so se oku- žili.

Sklepi

Poškodbe pri delu so pogoste, čeprav si prizadeva- mo, da bi jih omejili. Vzroki so različni, od dejavnikov okolja do zdravstvenega stanja in usposobljenosti za določeno delo. Tudi število poškodb se glede na starostno obdobje spreminja. Pomembni dejavniki pre- prečevanja so motivacija za delo, zaposlitev na ustre- znem delovnem mestu in odnosi med sodelavci.

Odpadki, ki so kontaminirani s pacientovimi telesnimi tekočinami in izločki (infektivni odpadki), so velika nevarnost za širjenje okužb. Nepoučeno osebje je v nevarnosti, da se bo zaradi stika z infektivnimi odpadki tudi samo okužilo. Zato je potrebno intenziv- no izobraževanje, v prvi vrsti zdravstvenih delavcev, ki sortirajo odpadke, in bolničarjev, ki so zadolženi za embaliranje in prevoz odpadkov. To pa zahteva na- tančno opredelitev posameznih postopkov (izdelava standarda) in nadzor nad njimi. Le tako bi lahko zago- tovili dosledno izvajanje postopkov.

Bistvo preventive HBV, HCV in HIV-a ni v pretira- vanju pri uporabi zaščitnih sredstev in v izogibanju stikov s pacienti. Pred okužbo bomo resnično varni, ko bomo sami sebi dopovedali, da je vsak pacient lahko kužen in da moramo preventivno delovati kjer koli in kadar koli. Ne smemo dopustiti, da z izgovorom o preobremenjenosti prekršimo navodila o preventivi.

Proučevanje in spremljanje podatkov o incidentih nam služi kot osnova za preprečevanje le teh in za vrednotenje uspešnosti naše preventivne dejavnosti.

V zdravstvu ni mogoče odstraniti vseh nevarnosti, niti s tehnično zaščito niti z uporabo osebnih zaščitnih sredstev, ker bomo vedno imeli opravka s pacienti, ki so okuženi s kako boleznijo, ki se prenaša prek krvi.

Pri tem ne smemo zanemariti faze inkubacije ali časa