Izgubljeno sočutje
Zdi se m i, d a s e je tre b a v m išljenju k ak o r tu d i v življenju n a sp lo h d rža
ti pravila, d a so vse velike in re sn e p revare tega sveta sam o p rev are, se pravi u tv a re o z iro m a iluzije, v k a te rih sm o žrtve sam i sebe, n e p a m an ip u lacije, k jer bi bili žrtve d ru g ih . V p ra šan je sev ed aje, zakaj se teg a pravila tako težko d rž im o in zakaj j e lažje, če n e k a te ra čustva, n a m e re in misli d ru g im p re p ro sto p rip išem o , še p re d e n jih p ri njih tudi dejansko zaznam o ali izkusim o. Bis
tveno p ri tem je n asled n je : k e r se tega pripisovanja p ravilo m a n e zavedam o, d ru g im p rip iše m o p rav tista čustva, n a m e re in misli, ki obvladujejo nas sam e in ki tvorijo j e d r o naše sam oprevare. S tem d o d atk o m se n aša izh od iščna loč
n ic a za p le te. Zdaj n e g re več za p re p ro sto ločevanje m e d p rev aro , ki p rih a ja o d zunaj, in n o tra n jo sam oprevaro, am pak za nek o vzajem no p revaro, kjer n i m o g o č e p o te g n iti ja s n e lo čn ice m e d zunaj in znotraj, m e d tab o in m an o . Zdaj n e zad o šča več, če se d rž im o m e n je n e g a pravila in d ru g im n e p rip isu je m zvijač in p re v ar, saj j e d el m oje sam oprevare prav v tem , d a si um išljam , d a bi la h k o sam k dajk o li om ejil ali vzel nazaj svoje pripisovanje. Iz teg a sle
di, d a bi zam e u te g n ilo biti klju čn o prav tisto, k a r m i je p ri tebi tuje in k ar bi n ajtež e vzel n ase, če bi seveda kaj takega sploh lah k o n a re d il sam . P rip i
sovanje torej n i sam o n ez av ed n o , am p ak vzajem no, k a r p o m e n i, d a živimo in d ih a m o v svetu, ki ni nič d ru g e g a ko t en a sam a velika prevara, kjer p a nihče n e v ara d ru g e g a , a m p a k sam o sam ega sebe. Vsi p rip isu jem o in vsi sm o p o d vrženi p rip iso v an jem , vsi n e h o te n o sim o čustva d ru g d ru g e g a, n e h o te vza
je m n o ču stv u jem o in m islim o ter se tako vzdržujem o v svetu o čitn eg a, d o m a č e g a in p o z n a n e g a .
I. V času
M ar n e dokazujejo tega tudi vse velike vohunske afere, ki nas v edno zno
va p re se n e č a jo s svojo naivnostjo, n eb o g lje n o sÿ o in p re p ro sto stjo ? T u d i d a
nes, d e se t le t p o p a d c u b e rlin sk e g a zidu, v časopisju b e re m o zg od be, ki so si zelo p o d o b n e in govorijo n ek a k o takole: p re p ro sta ženička, ki je znala p ri
slu h n iti stiski soljudi, j e iz n jih izvabljala velike skrivnosti zgolj zato, k er je isk re n o v erjela v boljši svet n a d ru g i stran i zidu. Le zakaj tako težko sprej-
m em o to večno re sn ic o v o h u n je n ja in izdajstva? Le re d k o k d o izdaja, k e r bi im el o d te g a n e p o sre d n o , n ajvečkrat m a te ria ln o k orist, v eč in a p a se v tem poslu zn a jd e zato, k e r je znal n e k d o izkoristiti n jiho vo te m e ljn o stisko. T o d a to je le e n a p lat zg odbe, d ru g a p a j e ta, d a tu d i tisti, k i j e to stisko izkoristil, tega ni p o č e l zato, k er bi se naslajal ob n e s re č n i u so d i so lju d i, a m p a k zato, k e r j e n e h o te to stisko lahko vzel bolj re s n o k o t k d o rk o li d ru g . Bolj re sn o , n a p rim e r, k o t m ožje, žene, so ro d n ik i, p rijatelji ali sodelavci te h ljud i. V n e kem tr e n u tk u je bila ta stiska zanje n a jp o m e m b n e jš a stvar n a svetu, č e p rav s ije sam n e m a ra um išljal, d a je zgolj sredstv o za d o seg o z a u p a n ja in k asn e j
ši d o sto p d o tajn ih inform acij. Skratka, v o h u n in izdajalec se le re d k o k d a j u ja m e ta zarad i sk u p n ih interesov, skoraj p ra v ilo m a la h k o d o m n e v a m o , d a j u d ru ži še n ek a tem eljn a ra n je n o st o z iro m a e k siste n č n a stiska, d o k a te re p a
n e m o re ta p riti zavestno in lah k o z n jo m a n ip u lira ta sam o n e h o te .
Zdaj lah k o poskusim o odg o v o riti n a v p rašan je, k ak o s e je p o d rl zid n e z a u p a n ja in v o h u n je n ja m ed o b e m a d e lo m a E vrope. M o go če p a k ar tako, d a je Z ah o d spoznal, d a tudi ljudje n a tej strani zidu isk ren o verjam ejo v boljši svet k o m u n izm a in d a ljudje n a d ru g i s tra n i v re sn ic i trp ijo , in p a tako, d a j e V zhod spoznal, d a ljudje n a Z ah o d u re s n ič n o v erjam ejo v boljši svet k a p ita lizm a, in d a tudi ljudje n a tej strani trp ijo . D o k le r so im eli p ravico d o trp lje n ja sam o ljud je n a Z a h o d u in red k i d isid e n ti n a V z h o d u , se pravi, d o k le r je sam o »pokvarjeni« kapitalizem dopuščal sočutje s stisko sočloveka, toliko časa s e je v to sočutje lah ko naselilo sam o v o h u n je n je . Naj se sliši še tako č u d n o , to d a stisko z a h o d n e g a človeka so najb o lje, če p rav n e h o te , razu m eli p rav vo
h u n i, se pravi, bodisi tuji v o h u n i bo d isi d o m a č i izdajalci. In g le d e n jih Za
h o d še d an e s težko verjam e, d a je im el in še im a m e d svojim i lju d m i povsem isk ren e in d o b ro n a m e rn e zagovornike rev olucije in k o m u n izm a. N a d ru g i s tr a n ije bil Z ah o d vseskozi g lu h za stisko v z h o d n e g a človeka: Z a h o d j e n e h o te verjel in deloval tako, k o t d a s ije m ali ru ski človek, se pravi tisti, ki ni d isid en t, sam kriv za svojo stisko, o ziro m a , k a r j e e n a k o , d a j e n e m o č n a žr
tev vsem o g o čn eg a stroja revolucije. In t o j e n e v e rje tn o , t o j e m o č vzajem n e g a pripisovanja. Z a h o d je zaničeval vse, ki so d o m n e v n o p r e h itr o p o k le k n ili p r e d v sem o g o čn o m a šin e rijo k o m u n is tič n e p a rtije in ta jn e p o licije . G roza tega p o k lek a in p o p o ln e g a z lo m a je b ila za Z a h o d p re h u d a , d a bi ga m ogel sp re je ti in z njim sočustvovati. V sem ogočni stroj V z h o d a ni bil v sem o
g o če n zato, k e r naj bi p re d njim klečale m n o ž ic e s trtih in p o n iž a n ih ljudi, am p ak zato, k er j e bilo za Z ah o d lažje, č e je krivdo za stisko te h ljudi p rip i
sal njim sam im . K ot d a bi bile m no žice, ki n a p a r a d a h vzklikajo revoluciji, tiste prave, fanatičn e m nožice iskren ih v ernikov in bi si zato zaslužile vse, k a r jim j e strašn e g a ta revolucija povzročila. O d to d tu d i slavospevi d is id e n to m in p re b e ž n ik o m iz vrst u m etn ik o v in šp o rtn ik o v , k o lik o r so se Z a h o d u kaza-
li k o t n e je v e rn i T o m až i revolucije in koliko r so grozo o se b n e g a p o n ižan ja in zlo m a vzeli n ase. B ržko j e stiska m aleg a človeka n a V zh o d u , čeprav za h ip in p o d k rin k o n ev e m k a k šn ih interesov, p o stala za Z ah o d n a jp o m em b n ejša stvar n a svetu, s e j e v sem o g o čn i stroj, tu di vojaški, posul.
Seveda p a j e ta ista n e z a v e d n a vez d ržala tu d i V zhod: bržko so se ljudje tam o tresli u tv are, d a živijo v najbo ljšem sistem u n a svetu, in d a je n a Z ah o
d u v resn ici lju d e m boljše, to rej n e sam o zaradi m a te ria ln ih d o b rin , am p ak bo ljše k a r tako, d a sp lo h n e trpijo, tedaj j e bilo n a e n k ra t dovolj soču tja za njih o v e so d ržavljan e in tedaj so postali dovzetni za trp ljen je okoli sebe. Zdaj so n a e n k ra t zag led ali o k o li sebe sam o še trp ljen je, socialn o stisko, n em o č, u n ič e n o oko lje. E n ak o p re se n e č e n i so bili V zhodnjaki n a d tem , d a so n a Za
h o d u ljudje, ki isk re n o verjam ejo v v re d n o te k apitalizm a in so se zanje p ri
p rav ljen i žrtvovati. A m erik a n izem in am eriški p atrio tizem sta b ila za V zhod d o lg o časa sam o slab a šala: n e k a k šn a m ešan ica naivnosti, k arierizm a, m la
d o stn išk e g a s e n tim e n ta liz m a in h u m o rja. Prav zato V zho d še d an e s n e ra zu m e ra z lič n ih o b lik d e m o k ra tič n e g a boja, zlasti pa n e razu m e tega, d a so d e m o k ra tič n e u re d itv e n a Z a h o d u re zu ltat n e k e g a p ristn e g a bo ja in iskre
n e g a p riza d ev an ja , ki im a d o lg o zgodovino in je o n stra n blokovsko-ideološ- kih p o splo ševanj. Pravi ju n a k i z a h o d n e levice, kakor jo je razu m el V zhod, so bili salonski k o m u n isti, u n iv erzitetn ik i in m arksistični filozofi, n e p a sin
dikalisti, aktivisti vseh vrst ali prostovoljci. Kakor je bila n a Z ah o d u prava vera p r ih ra n je n a za re v o lu c io n a rje in najvišje u ra d n ik e p artije, za k a te re še d a
nes m arsik d o težko v erjam e, d a so bili n av adni preračunljivci, o p o rtu n isti in čustveno p o h a b lje n i ljudje, ki v svetle ideale revolucije v resnici nikoli niso verjeli, tako j e b ila n a V z h o d u prava vera p rih ra n je n a za z a h o d n e sim pati
zerje in id e o lo g e , ki so tu d i p o tem , ko so v svojem okolju že davno izgubili avro nezm otljiv osti, v svetu o n stra n železne zavese še v e d n o veljali za steb re čiste, n e id e o lo šk e vere v n a p r e d e k socializm a in praviln ost m arksizm a.
II. V prostoru
Ko g o v o rim o o p rip iso v an ju , n e m o re m o m im o tega, k a r je o tem p o v ed ala m o d e r n a p sih ologija. In t o j e bilo seveda povsem en o stra n sk o . Psi
h o lo g ija o z iro m a p sih o a n a liz a sta iznašli pojem projekcije, p a izvrženja in p o n o tra n je n ja n e k a k šn ih objektov, in jim n ato do dala še identifikacijo. T o d a n iti e n k ra t, ra z e n m e sto m a in n e h o te , nista o m en ila vzajem nosti k o t okolja ali p ro sto ra , ki o m o g o č a o m e n je n e m eh an iz m e . O b jek ta n a m re č ni m o g o če izpostaviti ali izluščiti d ru g a č e k o t v n ek e m o d n o su , ki prav zaradi te iz
postavitve p o s ta n e o d n o s vzajem n eg a p o p re d m e te n ja . P sih o an aliza do d a
nes še n i izm erila g lo b in e, d o k atere seg a v za je m n o st in n a k a te ri se o b ičaj
n e ločnice, ki naj bi to vzajem nost o m ejile ali u k ro tile , p o d re jo . N a n e k n a čin bi bil to seveda tu d i k o n e c o b ičajn e p sih o a n a liz e , k o lik o r se z a n aša n a to, da b o d o teh n ik e poslušanja, m olka in p re k in je n e g a p o g led a sam e o d sebe izpostavile nek o pripisovanje, ki n e b o vzajem no. Če drži, d a j e p sih o an aliza o dkrila človeka k o t subjekt želje in o b jek t užitka, p o te m j e to lah k o n a re d ila sam o zato, k e r je bila n je n a teh n ik a p o d lo ž e n a z o d n o si vzajem n ega p rip iso vanja želje in pop red m eten ja. Daleč o d tega torej, d a bi to p o p re d m e te n je vze
la nase in nakazala njegove m eje.
S tega vidika se ko t skušnjave ne kažejo sam o te h n ik e in te rp re tira n ja , am pak tudi vse scientistično obarv an e te o rije d u še ali d u šev no sti, n av sezad n je tudi vse filozofije, ki se niso izpostavile p re p ih u vzajem nosti. Misel tvega sam o takrat, k a d a r se zaveda, d a n e misli n ič e sa r o b jek tiv n eg a, a m p a k sam o sebe p re k d ru g e g a. Misel tvega, če zdrži tv eganje v dvoje, se pravi, če svojega so
fističnega dvojnika n e poskuša p o b iti s kakim p re d m e to m , ki g a j e p o b ra la izven p ro s to ra vzajem nosti. In zn a n o st j e prvi o d te h p re d m e to v . Ze v P la to novem Menonu n a p rim e r je m atem atik a p revzela vlogo o ro d ja o z iro m a k re pela, s k aterim o d ž e n e m o vsiljivce in iz te p e m o d u šo iz sužnja. T o d a p rav o srečanje filozofije in sofistike o ziro m a d o k se se zgodi šele tam , k je r filozofi
j a vztraja v d voum nosti in bližini, k iji j o n a re k u je d o k sa in k jer o staja sp rič o te bližine n e v e rje tn o so ču tn a, ranljiva in k rh k a . T a m se filozofija sprašuje:
Kako d aleč g rem lah ko s tabo, p re d e n te p a h n e m m e d vsiljivce, p r e d e n te odpišem , ali ti kaj pripišem ? Kako daleč lah k o greva, n e d a bi se u strašila zase in se zbala prevare? Kako do lg o zdržim sam a s seboj, če im am p r e d o čm i to, d a se n e m a ra varam ? In d a m e ti n e h o te izkoriščaš? Z a tak o m isel, re c im o j i k ar filozofija vzajem nosti, n e bi bilo dovolj, če bi se o k le n ila etik e, ki pravi, d a z željo n i m ogo če m an ip u lirati, k e r se želja izvije iz p rim e ž a in te rsu b je k - tivnosti in k e r je želja v svojem tem elju z a p isa n a n e s p re m e n ljiv e m u , v e d n o istem u objektu. Prav n a sp ro tn o , n je n a etik a trdi, d a j e tre b a v tej in te rsu b - jek tiv n o sti vztrajati in d a z željo n i m o g o č e m a n ip u lira ti zato, k e r j e n e z a
v ed n o vzajem no, k e r v p ro s to ru v zajem n osti n ih č e n e m a n ip u lira . E tik a o b je k ta se etiki vzajem nosti kaže k o t m isel, ki svojega p o p re d m e te n ja n i m o g la
vzeti nase, am p ak g a je p rip isala n ek i z u n a n jo sti, n a p rim e r n a g o n u , užitku.
Se p re d e n s e je zavedla ra d ik a ln e vzajem nosti želje, ž e je to željo re d u c ira la n a o b jek t in v o bjek tu p re p o z n a la tu d i p o sle d n ji cilj želje. P og oje izlu šče n ja želje j e vzela za sam a d oločila želje, p ri tem p a p re z rla , d a želja lah k o o b sta j a tu d i ob d ru g a č n ih pogojih in d a so ti p o g o ji še v e d n o in tersu b jek tiv n i.
R adikalno m išljenje vzajem nosti m isli željo o n s tra n o b jektivizirajo čih pogojev n je n e g a izluščenja v p sihoanalizi. M ogoče res drži, k a k o r u č ita P la
to n in za njim Lacan, d a je ljubezen p o p re d m e tu jo č a , d a človeku iz trg a d u
šo in g a n a re d i za n je n ovoj, za p o so d o , ki skriva objekt. T o d a to j e sam o lju
b e z e n , k ije n a sta la v p o g o jih vzajem nega p o p re d m e te n ja , izsiljena ljubezen, p ri č e m e r j e se v e d a ja s n o , d a lju b ezn i ni izsilila kaka te h n ik a n iti sam a situa
cija analize, a m p a k v prvi vrsti sokratska d rža analitika. P rep ro sto re čen o , d r
ža, ki n e d o p u šč a d ru g a č n e g a čustvenega stika, am p ak ra č u n a n a n a k lo n je n o st in ljubezen, se celo p o teg u je zanjo in tako celotni o d n o s postavlja v okvir tak e lju b ezn i. Filozofija vzajem nosti p a misli prav to v zajem n o st k o t najširši okvir in tersu b jek tiv n o sti. T o d a to n e p o m e n i, d a poveličuje vzajem nost, ali d a ji p o d e lju je tra n s c e n d e n ta ln o s t, am p ak d a vztraja p ri in tersu b jek tiv n o sti tu d i tam , k jer j e skušnjava p o p re d m e te n ja največja. D a p o n iž n o vztraja p ri vzajem n o sti zato, d a bi še b o lje izpostavila d o godkov no st, ki o b eleža vsako sre čan je. Kaj to p o m e n i? P re p ro sto , d a d o p u šč a m ožnost, d a ni sam a, tu di k a d a r se p o č u ti o sam ljen o . D a si n e lasti pravice, d a bi sam a o d lo čala o tem , kdaj in kak o j e s k o m skupaj, a m p a k se zaveda, d a stik p rih a ja p re k p re s e n e čen ja, p re k sp rev rn itv e, p re k n e k e g a v d o ra v svet narcizm a. V tem p o g le d u se filozofija v zajem nosti izteče v m išljenje d o g odka, stika, srečanja, osebe, p o o se b lje n ja , sočutja.
III. Znova odkrito sočutje
N a m e sto zg o d o v in sk eg a časa dogod kovni, n am esto p ro sto ra in ra zd a
lje b ližin a in stik, n a m e sto p o p re d m e te n ja pooseb ljen je, in n am esto č u d e n ja sre čan je, p re s e n e č e n je in sočutje. M orda p a je bilo že o d vsega začetka so ču tje vir filozofije. S o čutja n a m re č ni brez č u d e n ja in p re se n e č e n ja , kajti g o v o rim o o so c u ÿ u , ki n im a nič sk u p n eg a z običajnim n arcistič n im vživlja- njem , se pravi s sočutjem , k ije p o m oji m eri. T a n e p o zn a p re sen ečen j. T o d a če drži, d a se lju d je č u d im o sam o tem u, k a r vdre v naš o bičajn i svet, k a r ta svet zam aje in za h ip postavi v oklepaj, p o te m lahko re č e m o , d a se v prvi vr
sti č u d im o te m u , k a r ra z p ira naš svet vzajem nega pripisovanja. T o p a j e lah k o sam o so ču tje, ki ni p o m oji m eri niti ni p o tvoji m eri, a m p ak n aju p re se ga. Iz teg a sledi, d a o b ič a jn o sočutje ni sam o p re p ro sto n arcistič n o , k ak o r bi izhajalo sam o iz m e n e , a m p a k j e vzajem no n arcističn o. Z ob ičajn im so
č u tje m d ru g d ru g e g a p o trju je m o , vključujem o, pa tudi izključujem o, o d p i
šem o. M eja te g a so ču tja n e m o re m p re sto p iti sam , n iti ga n e m o rev a p re sto p iti skupaj. In t o j e k lju čn o d o p o ln ilo , ki ga m išljenje soču tja d o d a ja k filozofiji n arcizm a. O b staja sočutje, k ije , k o t pravim o, po m oji m eri, to d a to so ču tje n i nič m an j p o m oji m eri, k ad a r j e vzajem no; nič m anj ni o m eje
n o in m oje, k a d a r j e tu d i tvoje, k ad a r se vzajem no čutiva k o t en o , in nič m anj ni n a jin o , k a d a r j e sam o tvoje ali sam o m oje, k ad a r d ru g d ru g e g a sp lo h n e
čutiva več. V zajem nost, naj j e p rija z n a ali sovražna, o staja v zajem n ost, o sta j a n a jin a n ez av ed n a povezanost, k i j i sam a n ik d a r n e m o rev a p riti d o k o n
ca.
M ar to p o m en i, d a sva za vselej z a p isa n a svetu n arcizm a, č e p rav bova ta n arcizem razteg n ila do skrajnih m e ja v zajem nosti, ko b ova m re ž o tak ih vezi ra z p re d la po celem svetu? Vselej b o d o te vezi, če g le d a m o vsako p o s e bej, n arcistič n o vzajem ne. T o d a če g le d a m o dve vezi skupaj, p o te m j e o č it
n o , d a se stara vez lahk o ra zp re novi vezi sam o tak ra t, k a d a r tre tji p rih a ja vanjo k o t razrešitev vzajem nosti. Iz teg a sledi, d a se sta ra vez lah k o o d p r e tre tje m u sam o tako, d a o b a sp rejm eva tretjeg a , d a o b a, vsak n a svoj n a č in , vzpostaviva s tre ÿ im novo vez. Prav v te h dveh vezeh, ki ju vzpostavljava vsak posebej, vsak zase, m idva nisva več zap isa n a stari vzajem nosti; m idva nisva več človeka stare g a sveta, a m p ak sp re je m a v a tre tje g a k o t d o g o d e k , ki n aju lahko o d re ši stare vezi, k o lik o r se bo v a v tem d o g o d k u p re p o z n a la vsak n a svoj n ač in . In to je novo, to j e n ezaslišan o, d a n a m re č tretji p rih a ja k vsake
m u o d n a ju n a d ru g a č e n n ačin in d a ta p r ih o d n i izključu joč, č e p ra v je p o p o ln o m a nevzajem en. N e g re torej za p re p ro s to ra zp u stite v v zajem n osti ali p re k in itev stare vezi, am p ak za p re d ru g a č e n je te vezi v luči d v eh nov ih vezi, ki sva j u vzpostavila s tretjim . Ko se m idva p re p o z n a v a v tre ÿ e m , se n e p r e poznava za enaka, p o d o b n a ali vzajem na, kajti tak o p re p o z n a n je bi o stalo zapisano vzajem nosti, am p ak se p re p o z n a v a za e n k r a tn i oseb i, ki sta p o stali e n k ra tn i h k ra ti zase, za d ru g e g a in za tretjega.
T re tji o ziro m a p rih o d tretjega torej ni kak b re z o se b n i d o g o d e k , a m p a k skrivnost poo seb ljen ja, oseba par excellence, ki z m o re u k in iti n a jin o vzajem n o p o p re d m e te n je . T retji, ki n a m a p rin a ša m o ž n o s t o d rešitv e, m o žn o st, d a sredi stare g a sveta izkrčiva p ro sto r n o v em u , ta tre tjije no silec tre h različn ih , e n k ra tn ih in neizključujočih vezi: n ajp re j dv eh vezi, k i j u im a z vsakim o d n aju poseb ej, in ki so e n k ra tn e p o definiciji, n a to p a še tre tje vezi, ki n i n ič d ru g e g a k o t n ajin a stara vez vzajem nosti, sedaj ra z re še n a svoje n e z a v e d n e m oči in p o v zd ig n jen a v en k ratn o st, saj d ru ž i dva, k iju v o č e h sveta n e d ru ž i n ičesa r več. V tem je n ev e rjetn a h k ra tn o s t d o g o d k o v n eg a : lju d je svoj stari svet v e d n o zapuščam o v troje, čep rav k o t tri lo č e n e , e n k r a tn e oseb e. In kak š n a je ta e n k ra tn a , a n eizključujoča vez, k i j o im a tretji z vsakim o d n aju , in ki n a p o sle d p re d ru g a č i tudi n ajin o sta ro vez? R e č e n o j e b ilo, d a ta vez p o o seblja, d a m e n a re d i p o seb n eg a, e n k ra tn e g a , n a jp re j za tre tje g a , n a to še za m e n e sam eg a in za d ru g eg a. Zakaj to rej n e bi m o g li tej o se b n i in in tim n i vezi reči sočutje in ljubezen? In zakaj n e bi m o g li za filozofijo te g a veka re či, d a j e p ostala n e p o m e m b n a in s te riln a zato, k e r j e izg u b ila so cu ÿ e?
