UNIVERZA V LJUBLJANI
NARAVOSLOVNOTEHNIŠKA FAKULTETA
DIPLOMSKO DELO
KRISTINA GUNJAČ
LJUBLJANA 2021
UNIVERZA V LJUBLJANI
NARAVOSLOVNOTEHNIŠKA FAKULTETA ODDELEK ZA GEOLOGIJO
KARBONATNI TURBIDITI V EOCENSKEM FLIŠU NA OBMOČJU MESEČEVEGA ZALIVA PRI
STRUNJANU
DIPLOMSKO DELO
KRISTINA GUNJAČ
LJUBLJANA, september 2021
UNIVERSITY OF LJUBLJANA
FACULTY OF NATURAL SCIENCES AND ENGINEERING DEPARTMENT OF GEOLOGY
CARBONATE TURBIDITES IN EOCENE FLYSCH IN MOON BAY (MESEČEV ZALIV) NEAR
STRUNJAN
DIPLOMA WORK
KRISTINA GUNJAČ
LJUBLJANA, September 2021
iv PODATKI O DIPLOMSKEM DELU
Število listov: 40 Število strani: 31 Število slik: 28 Število preglednic: /
Število literaturnih virov: 44 Število prilog: /
Študijski program: univerzitetni študijski program prve stopnje Geologija
Komisija za zagovor diplomskega dela:
Predsednik: izr. prof. dr. Marko Vrabec Mentor: izr. prof. dr. Boštjan Rožič Član: prof. dr. Andrej Šmuc
Ljubljana, ……….
v ZAHVALA
Največja zahvala gre izr. prof. dr. Boštjanu Rožiču za vso pomoč, strokovnost in usmeritve tako pri terenskem delu, kakor tudi pri izdelavi diplomske naloge.
Hvala Mateji Moškon za ves skupni čas, ki sva ga preživeli med študijem ter na terenu pri preučevanju Strunjanskega klifa, za podporo ter spodbujanje.
Zahvaljujem se vsem, ki so pomagali in sodelovali pri snemanju sedimentološkega profila, to so Rok Brajković, Blaž Vičič, Erazem Dolžan, Tim Cifer, Nina Caf, Janez Sevšek, Petra Žvab Rožič in Andrej Šmuc.
Zahvaljujem se Emi Hrovatin in Miranu Udovču za izdelavo zbruskov.
Zahvala gre Sandiju Morganu za posnete fotografije celotne dolžine klifa.
Posebno zahvalo pa si nedvomno zaslužijo tudi moji starši, da so mi omogočili študij in me pri tem podpirali.
Iz srca hvala vsem.
vi IZVLEČEK
Območje strunjanskega klifa gradi eocenski fliš. Faciesna združba je dokaj monotona, gre za menjavanje laporovcev in distalnih siliciklastičnih turbiditov z vmesnimi redkimi, vendar izstopajočimi plastmi kalciturbiditov. Med rtom Ronek in Sv. Križem smo posneli 216 metrov sedimentološkega profila. Iz celotnega zaporedja zaradi svetlejše barve izstopa 8 debelejših plasti karbonatnih turbiditov, ki sem jih detajlno raziskala v pričujoči diplomski nalogi.
Najbolj reprezentativna je 145 centimetrov debela plast, kjer je razvidna popolna Boumova sekvenca, kjer vrhnjih 60 centimetrov predstavlja vrhnji (Te) del sekvence.
Najdebelejša 5,7 metrov debela kalciturbiditna plast je pri Sv. Križu. Posebnost te plasti so veliki lapornati plastiklasti, ki so na površini večinoma izprani, zato ima kamnina votlikav videz. Ta plast se končuje s skoraj 3 metre debelo kapo apnenega laporja.
Ostale kalciturbiditne plasti so tanjše in jih gradijo vrhnji deli Boumove sekvence.
Debelozrnati kalciturbiditi so tipa rudstone do packstone in jih sestavljajo bentoške foraminifere, rdeče alge in ehinodermske ploščice, redkeje najdemo bioklaste školjk in briozojev. Pojavljajo se tudi apnenčevi klasti, ki vsebujejo biogeni drobir, ostrakode, planktonske foraminifere ter ponekod tudi rdeče alge. Pogosto nakazujejo plastične deformacije, zato so najverjetneje erodirani sedimenti zunanje platforme (rampe) ali pobočja. V drobnozrnatih kalkarenitih opazimo planktonske foraminifere in zrna kremena. Podolgovata zrna so orientirana vzporedno s plastnatostjo, vezivo pa je mikrit z veliko biogenega drobirja.
Izvorno območje kalciturbiditov je bila Dinarska (Jadranska) karbonatna platforma, fliši na strunjanskem klifu ne vsebujejo erodiranih klastov starejših platformskih apnencev, kar nakazuje nerazbrazdan prehod med južneje ležečo Dinarsko karbonatno platformo in flišnim bazenom.
Ključne besede: eocenski fliš, kalciturbiditi, Slovenska obala, Strunjanski klif, Boumova sekvenca
vii ABSTRACT
The area of Strunjan cliff is built by Eocene flysch. The facies association is rather monotonous, it's about changing marls and distal siliciclastic turbidites, with intermediate rare, but outstanding calciturbite layers. Between cape Ronek and Sveti Križ we logged 216 meters long sedimentological section. From the whole sequence because of lighter color stands out 8 thicker layers of carbonate turbidites, which I researched detaily for my diploma thesis.
The most representative is 145 cm thick layer, where complete Bouma sequence is visible, where the upper 60 cm represents upper (Te) part of sequence. The thickest 5,7 meters calciturbidite layer is at Sveti Križ. The special feature of this layes is large marly plasticlasts, which are mostly washed out on the surface, so the rock has a hollow appearance. This layer ends with a nearly 3 meters thick limestone marl cap.
Other calciturbidite layers are thinner and formed by upper parts of Bouma sequence.
Coarse-grained calciturbidites are rudstone to packstone type and are composed of benthic foraminifera, red algae and echinoderm fragments, rarely found are bivalve shells and bryozoans. Limestone clasts, containing biogenic debris, ostracods, planctonic foraminifera and some red algae also appear. They often indicate plastic deformations, so they are most likely eroded outer platform (ramp) or slope sediments.
In fine-grained calcarenites we observe plankton foraminifera and quartz grains.
Elongated grains are orientatied parallel to the bedding, matrix is micrite with a lot of biogenic debris.
Source area of calciturbidites was Dinaric (Adriatic) Carbonate Platform, flysch on Strunjan cliff does not contain eroded clasts of older platform limestones, which suggests mostly unfurrowed transition between the south lying Dinaric Carbonate Platform and the flysch basin.
Key words: Eocene flysch, calciturbidites, Slovenian coast, Strunjan cliff, Bouma sequence
viii VSEBINSKO KAZALO
1 Uvod ... 1
2 Geološka umestitev ... 2
2.1 Geografska umestitev ... 2
2.2 Strukturna umestitev ... 3
2.3 Paleogeografska umestitev... 5
3 Predhodne raziskave ... 7
4 Metode dela ... 9
5 Makroskopski opis profila ... 10
6 Mikroskopska analiza kalciturbiditnih plasti ... 18
6.1 Rudstone ... 18
6.2 Srednje do debelozrnati packstone ... 20
6.3 Drobnozrnati packstone ... 21
6.4 Mudstone ... 25
7 Interpretacija... 26
8 Zaključek ... 28
Literatura ... 29
ix SEZNAM SLIK
Slika 1: Območje Krajinskega parka Strunjan. ... 2
Slika 2: Ortofoto posnetek območja Strunjanskega klifa (Vir: Geodetska uprava Republike Slovenije) 3 Slika 3: Tektonska skica severne Istre. Dopolnjeno po Placer et al. (2004, sl. 1) ... 4
Slika 4: Strunjanska struktura (Placer 2005) ... 5
Slika 5: Geološka karta terciarnih plasti v Sloveniji (Geologija Slovenije) ... 6
Slika 6: Fotografija in shematska skica geologije Strunjanskega klifa med rtom Ronek in Sv. Križem (foto: S. Morgan; avtor slike B. Rožič) ... 10
Slika 7: Fotografija in shematska skica geologije Strunjanskega klifa med rtom Ronek in Simonovim zalivom (foto: S. Morgan, avtor slike: B. Rožič) ... 11
Slika 8: Fotografija in shematska skica geologije Strunjanskega klifa, kjer je vidna kalciturbiditna plast pod Sv. Križem (foto: S. Morgan, avtor slike: B. Rožič) ... 11
Slika 9: Sedimentološki profil flišnega zaporedja med rtom Ronek in Sv. Križem (avtor: B. Rožič) .. 12
Slika 10: Fotografija in shematska skica geologije Strunjanskega klifa med rtom Ronek in Sv. Križem (foto: S. Morgan, avtor slike: B. Rožič). Na skrajni desni je nariv Sv. Križa. ... 13
Slika 11: Plast KT2 kaže popolno Boumovo sekvenco (avtor: B. Rožič) ... 14
Slika 12: Kalciturbiditna plast KT3 z zgornjim delom (Tb-d) Boumove sekvence z debelo kapo apnenčastega laporja (Te) (avtor: B. Rožič) ... 14
Slika 13: Stranski pogled na KT3 plast v osrednjem delu Mesečevega zaliva ... 15
Slika 14: Kalciturbiditna plast KT4 ... 15
Slika 15: Kalciturbiditna plast KT6 (levo) in KT7 (desno) ... 16
Slika 16: Kalciturbiditna plast KT8 pri Sv. Križu iz katere so bili pobrani vzorci ter prikaz popolne Boumove sekvence (avtor: B. Rožič) ... 17
Slika 17: Zbrusek iz KT8 na 207,5 metru profila: velike fragmentirane foraminifere rodov Discocyclina, Nummulites in fragmenti rdečih alg ... 19
Slika 18: Zbrusek iz KT8 iz 209 metra profila: velike fragmentirane foraminifere rodov Discocyclina, Nummulites in fragmenti rdečih alg, nekaj primerkov briozojev ... 19
Slika 19: Zbrusek iz KT2 na 88,2 metru profila pri 25x povečavi: planktonske foraminifere, discocicline, rdeče alge, numuliti, briozoji, glavkonit ... 20
Slika 20: Zbrusek iz KT8 na 211,4 metru profila: planktonske foraminifere, discocicline, rdeče alge, numuliti, briozoji, glavkonit ... 21
Slika 21: Zbrusek iz KT3 na 131,5 metru profila: vidna je lamina s kremeni ... 22
Slika 22: a) Zbrusek iz KT6, kjer je vidna bioturbacija. b) Zbrusek iz KT7, kjer je vidna pogreznitvena tekstura (peščena žoga) ... 22
Slika 23: Zbrusek iz KT2 na 88,7 metru profila pri 50x-tni povečavi: več kot polovico zbruska sestavlja alokemična komponenta (planktonske in bentoške foraminifere, rdeče alge, glavkonit) ... 23
Slika 24: Zbrusek iz KT7 na 156,8 metru profila: predvladuje alokemična komponenta (planktonske in bentoške foraminifere, rdeče alge, glavkonit) ... 23
Slika 25: Zbrusek iz KT1 na 48. metru profila: povečana vsebnost glavkonitnih zrn ... 24
Slika 26: Zbrusek iz KT3 na 131,6 metru profila: prevladujejo planktonske foraminifere in drobci rdečih alg, nerazpoznaven biogeni drobir ... 24
Slika 27: Zbrusek iz KT4 na 145,1 metru profila: zbrusek seka kalcitna žila ... 25
Slika 28: Faciesni model eocenske karbonatne rampe (Jorry in sod., 2003) ... 27
1 1 UVOD
Za svoje diplomsko delo sem izbrala območje Strunjanskega klifa, kjer so najlepše razgaljeni eocenski fliši na Slovenski obali. Strunjanski klif je najznačilnejši del Krajinskega parka Strunjan in je razglašen za naravni rezervat. Gre za najdaljši odsek še ohranjene naravne obale v celotnem Tržaškem zalivu, ki obsega 130 kilometrov dolgo obalo med Gradežem v Italiji in Savudrijo na Hrvaškem. Klif predstavlja zelo strmo, vertikalno in včasih tudi previsno steno, ki je sestavljena iz kamnin ali slabo vezanih sedimentov na stiku kopnega in morja. Območje je dokaj neraziskano, obenem pa ponekod zelo težko dostopno, bodisi zaradi njegove strmine, vegetacije ali preprosto kar zaradi krušenja sten, kar mi je predstavljajo dodaten izziv pri preučevanju.
Ob vznožju prepadnih sten je ob oseki izjemno lepa sprehajalna in poučna pot, kjer lahko opazujemo različne geološke in geomorfološke pojave, kot so spodmoli različnih oblik in velikosti, srečamo razgaljene plasti peščenjaka ter skalne bloke, ki so odlomljeni iz višje ležečih plasti karbonatnega turbidita padli na obalo.
Stene klifa in prodna obala ob njegovem vznožju so podvržene naravnim procesom, saj morje, dež in veter krušljive plasti kamnin neprestano spreminjajo in oblikujejo v novo obliko.
V svoji diplomski nalogi sem se osredotočila na območje Mesečevega zaliva in rta Ronek proti Izoli, kjer je bil posnet sedimentološki profil flišnega zaporedja. Gre za menjavanje laporovcev in distalnih siliciklastičnih turbiditov, ki jih prekinjajo redke, ampak izstopajoče plasti kalciturbiditov, s katerimi se bom v svojem diplomskem delu ukvarjala. Namen je opredeliti število in debelino kalciturbiditnih plasti, ki se pojavljajo znotraj flišnega zaporedja. Na podlagi odvzetih vzorcev iz terena sem naredila zbruske s pomočjo katerih sem določila podrobno sestavo oziroma mikroskopsko analizo kalciturbiditnih plasti.
2 2 GEOLOŠKA UMESTITEV
2.1 GEOGRAFSKA UMESTITEV
Krajinski park Strunjan (slika 1) obsega 428,6 ha in vključuje 4 km dolgo obrežje, kar predstavlja 3% še naravno ohranjenega Tržaškega zaliva. Območje parka obsega Strunjanski polotok, od Simonovega zaliva do izliva Strunjanske reke, vključno z 200 metrskim pasom morja in notranjim delom Strunjanskega zaliva.
(Vir: http://www.parkstrunjan.si/index.php?page=static&item=59)
Strunjanski klif je dolg 4 km in visok 80 metrov, kamor spada tudi njegov poraščen rob ter 200 metrski pas morja. Gre za najdaljši odsek še ohranjene naravne obale v celotnem Tržaškem zalivu, ki obsega 130 kilometrov dolgo obalo med Gradežem v Italiji in Savudrijo na Hrvaškem.
Strunjanski klif med Izolo in Strunjanskim zalivom je del t. i. riaške obale slovenske Istre in del Tržaškega zaliva, kar pomeni, da obala poteka prečno na smer plasti fliša. Proti jugozahodu se položno spušča v deloma že zasut in v soline spremenjen Strunjanski zaliv.
Območje, ki smo ga prehodili in pregledali se razteza ob vznožju klifa, ki je ob oseki prehoden od rta Strunjan, preko zaliva Sv. Križa (Mesečevega zaliva), mimo rta Ronek proti Izoli do Simonovega zaliva. Pri Sv. Križu, kjer je najvišja točka klifa, vrhnji del klifa tvori debela kalciturbiditna plast, ki ji lahko sledimo tako v smeri proti Strunjanu kot tudi v smeri proti Izoli (slika 2).
Slika 1: Območje Krajinskega parka Strunjan.
3 2.2 STRUKTURNA UMESTITEV
Generalno slovensko ozemlje po Placerju (1999, 2008) strukturno geološko sestavljajo tektonske enote: Jadransko – Apulijsko predgorje, Dinaridi, Južne Alpe, Vzhodne Alpe in Panonski bazen. Na zahodu Alpe tvorijo klasičen orogenski lok, ki je nastal pri krčenju v smeri sever – jug, torej vzdolž stika med Evrazijsko in Apulijsko ploščo. Proti vzhodu je alpski orogenski lok manj očiten, saj se Alpe razcepijo na Dinarsko in Karpatsko vejo.
Sedanja geološka struktura Slovenije je nastala med terciarno orogenezo, ko je Apulijska litosferska plošča trčila z Evrazijsko litosfersko ploščo, pri čemer se je Apulijska litosferska plošča, ki je del Afriške litosferske plošče narinila na Evrazijsko ploščo.
Jadransko – Apulijsko predgorje predstavlja relativno trdno jedro Apulijske mikroplošče. Sem uvrščamo večji del Istre, ki je zgrajena iz karbonatnih sedimentov in flišnih kamnin.
Velik del Istre in JZ dela Slovenije pripada Jadransko – Apulijski plošči. Sestavljajo jo kamnine mezozojske Dinarske (Jadranske) karbonatne platforme in fliša, ki so posledica njene degradacije. Slemenitev prelomov za zahodno in jugo – zahodno Slovenijo poteka v smeri severozahod – jugovzhod (Placer L., 2008).
Pri proučevanju podrivanja Jadranske mikroplošče pod Dinaride so bile v Istri ugotovljene nekatere strukturne posebnosti (slika 3); to so Rokavin prelom, gročanska struktura, tinjanska struktura in strunjanska struktura. Vzporedno je bilo območje antiform in sinform v zaledju Istre (Tržaško – Komenski antiklinorij, Vipavski in Brkinski sinklinorij, Ravniška antiklinala) definirano kot ešalonsko nagubano ozemlje ali kraško – notranjska nagubana zgradba (Placer, 2005).
Slika 2: Ortofoto posnetek območja Strunjanskega klifa (Vir: Geodetska uprava Republike Slovenije)
4
1 Eocenski fliš in kvartarni sedimenti; 2 Kreda, paleocen in eocen v karbonatnem razvoju; 3 Normalni in zmični prelom; 4 Reverzni prelom; 5 Litološka meja med flišem in njegovo karbonatno podlago; 6 Narivnica Buzetskega narivnega preloma; 7 Smer nagubanih plasti
Strunjanska struktura (slika 4), ki je omejena na območje med Pacugom pri Strunjanu in rtičem Viližan pri Izoli obsega gube in narive, ki proti notranjosti Istre zamrejo, saj jih za grebenom Malijski hrib – Segadici – Markovec ni več zaslediti. Iz geomorfoloških anomalij morskega dna pa je mogoče sklepati, da se nadaljujejo pod Tržaškim zalivom.
Strunjanska struktura je kompleksen pojav zaradi česar nastopa več vrst deformacij: to so Izolska antiklinala, Izolski narivni prelom, kateri je razvejan in najlepše viden na plaži v Strunjanu in v zalivu Sv. Križa, gube v Strunjanu, povratni reverzni prelomi med Pacugom in Strunjanom ter medplastni narivi, ki so neenakomerno razviti na celotnem prostoru, posebno izrazito pa v prehodnem laporju nad alveolinsko – numulitnim apnencem Izolske antiklinale.
Izolska antiklinala je na Osnovni geološki karti opisana kot brahiantiklinala (Pleničar et al., 1969). Medplastni narivi, Izolski narivni prelom oziroma narivna cona in Izolska antiklinala so nastali pri večfaznem postopnem procesu narivanja proti jugozahodu, gube v Strunjanu in povratni reverzni prelomi pa so sekundarni pojav narivanja, ki je povezan s posebno geometrijo razmerja med kamninami visoke in nizke stopnje duktilnosti v flišnih plasteh in njihovi podlagi (Placer, 2005).
Nariv Sv. Križa je po Placerju (Placer in sod., 2010) najbolj čelni nariv istrskega narivnega sistema v Sloveniji, ob katerem je krovnina narinjena za približno 80 metrov in dvignjena za nekaj 10 metrov. Na rtu Ronek znotraj 10 metrov debelega odseka flišnih plasti izdanja položna ločilna ploskev, vzdolž katere se pojavljajo manjši strmejši reverzni prelomi in gube, ki navzgor hitro zamrejo v lapornatih plasteh in ne sekajo krovne kalciturbiditne plasti (Vrabec in Rožič, 2014).
Slika 3: Tektonska skica severne Istre. Dopolnjeno po Placer et al. (2004, sl. 1)
5
1 Izolski narivni prelom; 2 Izolska antiklinala; 3 Povratni reverzni prelomi; 4 Gube v Strunjanu; 5 Medplastna narivna cona v prehodnem laporju med eocenskim apnencem in flišem
2.3 PALEOGEOGRAFSKA UMESTITEV
Na območju Slovenije obdobje med kredo in spodnjim paleogenom, ki ga v širši regiji označuje konvergenca, delimo na dva dela. V prvem delu kateri obsega večji del obdobja krede, še ni opaziti bistvenih sprememb paleogeografskih razmer. Na jugu je stabilna Dinarska karbonatna platforma, severno od nje pa se nahaja Slovenski bazen, kjer bazenski razvoji v zgornji kredi napredujejo na severne obronke Dinarske karbonatne platforme. V drugem delu pa ob koncu krede (maastrichtij) in začetku paleogena dobimo prave flišne razvoje. Flišni razvoji postopoma napredujejo proti jugu na območje nekdanje Dinarske karbonatne platforme, katera se v eocenu dokončno potopi. V paleogenu pride do kontinentalne kolizije Jadranske in Evrazijske plošče.
Kolizijski narivni sistem je počasi napredoval v smeri od severovzhoda proti jugozahodu.
Sočasno se premika tudi predgorni bazen, v katerem so se odlagale flišne plasti (Rožič, 2016).
Na širšem območju Slovenske Istre najdemo izključno kamnine iz paleocena in eocena, ki prekrivajo zelo majhen del površja Slovenije. Najdemo jih stisnjene na severu in vzhodu med Trnovski gozd in Kras ter med Jadransko morje in Čičarijo na jugu.
V času nastajanja paleocenskih in eocenskih plasti je večji del današnje jugozahodne Slovenije pripadal obsežni Paleogenski Jadranski karbonatni platformi. Ozemlje je bilo, kot sestavni del Tetide, povezano s kraško regijo na zahodu in Istrsko – Dalmatinsko regijo na jugovzhodu.
Slika 4: Strunjanska struktura (Placer 2005)
6
Prevladovalo je kopno nad morskimi predeli. Na njeni severni strani je platformo obdajal globljemorski flišni bazen, na jugu pa je bila z morjem povezana tako z oddaljeno Indopacifiško regijo, kakor tudi s takrat nastajajočim Atlantskim oceanom (Pleničar in sod., 2009; Drobne, Pavšič in Horvat).
Paleocensko morje je bilo ponekod zelo plitvo, ki je bilo na eni strani v stiku s kopnim in sladko vodo, na drugi strani pa v stiku z odprtim morjem, kar se kaže v veliki raznovrstnosti odloženih sedimentov. V globljem morju je nastajal najprej rdeči laporovec, nad njim pa fliš. V eocenu se je morska gladina dvignila in ponekod prekrila kopno. To je obdobje velikih bentoških foraminifer, miliolid, alveolin, numulitin, diskociklin in drugih. Paleogenska karbonatna platforma se je prvič poglobila ob koncu ilerdija, drugič ob koncu cuisija (spodnji eocen) in tretjič v mlajšem eocenu za več 100 metrov. Fliš, ki izdanja v Slovenski Istri, se je odlagal v predgornem, fleksurnem bazenu v zgornjem luteciju (Pavšič, 1981, 1994, Pavšič in Peckmann, 1996) in predstavlja najmlajše kamninsko zaporedje na območju celotne Slovenske Istre.
V jugozahodnem delu so plasti starejšega paleogena, v severovzhodnem delu pa plasti mlajšega eocena in neogena iz Paratetide. Legenda: SV Slovenija: 1 miocen in pliocen, klastične kamnine; 2 oligocen, klastične kamnine; 3 oligocen, piroklastične kamnine; 4 oligocen, magmatske kamnine; JZ Slovenija: 5 paleocen in eocen, karbonatne kamnine; 6 paleocen in eocen, fliš.
Slika 5: Geološka karta terciarnih plasti v Sloveniji (Geologija Slovenije)
7 3 PREDHODNE RAZISKAVE
Stache (1858) je kartiral južno Primorsko, Notranjsko in Dolenjsko. Karta je izšla leta 1889.
Stache je izdelal tudi manuskripturno geološko karto Sežana – Št. Peter v merilu 1 : 75 000 in je v letih 1854 – 1864 priobčil več razprav o geološki zgradbi Primorske in Istre. Leta 1859 je opisal eocenske plasti, leta 1889 pa izdal monografijo o liburnijski stopnji.
Hauer (1873) je izdelal pregledno geološko karto Avstroogrske monarhije v merilu 1 : 576 000, kjer se na listu Dalmacije nahaja ozemlje mojega diplomskega dela.
D'Ambrosi (1953) je izdelal geološko karto Trsta v merilu 1 : 100 000 in ji leta 1955 dodal še tolmač.
Pavlovec (1977, 1980) fliš na slovenski obali sestavljajo plasti rjavih do sivih peščenjakov in sivih do zelenorjavih laporjev. Plasti so večinoma debeline od nekaj centimetrov do nekaj 10 centimetrov. Peščenjaki so trdni, vsebujejo kremenova zrnca (Pavlovec, 1977), vezivo pa je največkrat karbonatno (Pavlovec, 1980). Svež peščenjak reagira s solno kislino, preperel pa manj izrazito ali sploh ne. Pri preperelem peščenjaku je karbonatna zmes pogosto izluščena. Ob zunanjem robu so peščenjaki večinoma prepereli, kar se vidi po rjavi barvi ter slabši sprijetosti peščenih zrn (Pavlovec, 1980).
Pavšič (1979) je v svoji doktorski disertaciji opisal nanoplanktonsko biostratigrafijo krednih in paleocenskih plasti Slovenije. Tu je med drugim avtor prvič paleontološko potrdil obstoj paleocenskega fliša in njegov regionalni obseg v Sloveniji in ugotovil mejo med kredo in terciarjem tudi v flišnem razvoju.
Placer (1981) je opisal geološko zgradbo jugozahodne Slovenije. Poimenoval je glavne narivne enote in tako imenovane vmesne luske. Vse narivne enote niso nastale istočasno temveč so se razvijale postopno. Najstarejše so na severovzhodu, najmlajše pa na jugozahodu. Določil je tudi dolžine narivanja in na tej podlagi rekonstruiral geometrijo jugozahodne Slovenije pred narivanjem.
Orehek (1991) je napisal članek o paleotransportu JZ dela slovenskega fliša. Indikatorji paleotransporta, zabeleženi v siliciklastičnih turbiditih flišnega bazena severozahodnih Dinaridov, imajo pretežno SZ in JV usmerjene aksialne smeri paleotokov.
Pavšič in Peckmann (1996) sta stratigrafsko zaporedje med Izolo in Piranom razdelila na štiri enote in sicer na podlagi pojavljanja vmesnih debelih plasti kalciturbiditov. Na podlagi orientacije tokovnih odlitkov je bila narejena analiza paleotransporta siliciklastičnih turbiditov.
Smer transporta je ZSZ – VJV.
Košir (1997) je v svoji magistrski nalogi pisal o prehodu karbonatne platforme v bazen na jugozahodu Slovenije v obdobju eocena, kar pripomore k razumevanju razvoja kamnin na območju, ki ga opisujem v svoji diplomski nalogi.
Placer (2002) je napisal članek z naslovom Prehodna objava rezultatov strukturnega profiliranja Kraškega roba in Istre (AC Kozina – Srmin, Sečovlje). Detajlno geološko kartiranje odseka avtoceste Kozina – Srmin je pokazalo, da Kraški narivni rob ni monofazna tektonska struktura. Izoblikoval se je od konca eocena do danes preko več različnih deformacijskih faz, ki vključujejo poleg manjših, odzive treh pomembnejših dogodkov; dinarskega krovnega narivanja, premike ob zmičnih prelomih smeri SZ – JV in podrivanje Istre proti SV. Slednje dogajanje je porušilo prvotno simetrijo jugozahodne meje Zunanjih Dinaridov med Južnimi Alpami in velebitskim lokom.
Buser in Komac (2002) sta na podlagi Osnovne geološke karte 1 : 100 000 z novimi dopolnitvami naredila novo Geološko karto Slovenije v merilu 1: 250 000, na kateri je izdvojenih 114 litostratigrafskih enot. Na njej so prikazane tudi pomembne geološke strukture in regionalni prelomi.
Placer in sodelavci (2004) so napisali članek z naslovom Buzetski narivni prelom v Istri in inverzne karbonatne megaplasti v eocenskem flišu v dolini Dragonje.
8
Placer (2005) je napisal članek z naslovom Strukturne posebnosti severne Istre, kjer so bile pri proučevanju deformacij podrivanja Jadranske mikroplošče pod Dinaride ugotovljene strukturne posebnosti, med katere spada tudi strunjanska struktura.
Placer (2008) je napisal strokovni članek z naslovom Osnove tektonske razčlenitve Slovenije.
Tu je podana dopolnjena tektonska razčlenitev stičnega ozemlja med Alpami in Dinaridi, dopolnjen je tudi potek meje med Južnimi Alpami in Dinaridi.
Pavšič in Horvat (2009) sta na območju Strunjanskega klifa proučevala ihnofosile in naletela ter prepoznala rodove Palaeodictyon, Scolicia, Chondrites, Ophiomorpha, Lorenzinia, Helminthoida, Spirorhaphae in Rhizocorallium.
Placer in sodelavci (2010) so napisali strokovni članek z naslovom Osnove razumevanja tektonske zgradbe SZ Dinaridov in polotoka Istre. Dinarskemu narivanju je sledila še ena faza narivne tektonike, povzročena s podrivanjem Jadranske mikroplošče pod Evropski kontinent.
V tem članku so opisali nariv Sv. Križa ter strunjansko strukturo.
Vrabec, Rožič (2014) na 4. slovenskem geološkem kongresu predstavita vodič ekskurzije z naslovom Strukturne in sedimentološke posebnosti obalnih klifov.
Vrabec, Jordanova (2017) sta izdala članek z naslovom Analiza sistematične razpokanosti eocenskih flišnih kamnin Slovenske obale. Raziskali so sistematične razpoke v plasteh peščenjaka. Gre za dve, medsebojno skoraj pravokotni družini razpok. Ena družina ima razpoke generalno usmerjene v smeri SZ – JV, druga družina razpok pa ima smer SV – JZ. Obe družini so interpretirali kot natezne razpoke, ki so nastale v dveh ločenih fazah natezne tektonike.
9 4 METODE DELA
V okviru svoje diplomske naloge sem skupaj z mentorjem dr. Boštjanom Rožičem ter Matejo Moškon in ostalimi posnela detajlni sedimentološki profil Strunjanskega klifa. Profil je bil posnet parcialno od rta Ronek proti Izoli do prve debele kalciturbiditne plasti, ki se nahaja na 88. metru profila. Zaradi lažje dostopnosti smo od te plasti navzgor nadaljevali s snemanjem v Mesečevem zalivu vse do najvišje ležeče kalciturbiditne plasti pri Sv. Križu. Plast na 88. metru zelo lepo izstopa in se jasno loči od ostalih tankoplastnatih siliciklastičnih kamnin, zato smo ji z lahkoto sledili z obeh strani rta Ronek. Stene klifa so zelo strme in krušljive, ponekod celo poraščene s submediteransko vegetacijo, zato je dostopnost do višje ležečih plasti nemogoča, zato smo celoten profil lahko posneli le z metodo parcialnega snemanja in lateralnega sledenja repernih plasti.
Posneli smo 216 metrov profila, kjer opazujemo menjavanje laporovcev in distalnih siliciklastičnih turbiditov ter kalciturbiditov. V diplomski nalogi sem se osredotočila predvsem na kalciturbiditne plasti ter iz vseh osmih, ki smo jih odkrili, pobrala vzorce. Iz debelejših plasti je bilo pobranih po več vzorcev na različnih višinah. Tekom snemanja profila ter jemanja vzorcev sem vodila terenski dnevnik ter fotografirala. Za lažjo predstavo celotnega poteka Strunjanskega klifa smo celotno obalo od Izole do rta Ronek slikali iz čolna na morju. Iz nastalih fotografij se jasno vidi in razloči potek plasti.
Po terenskem delu sem iz pobranih vzorcev naredila zbruske za podrobno mikrofacielno analizo. Zbruske sem pregledovala in opisovala na mikroskopu s presevno svetlobo Carl Zeiss.
Mikroskopske slike zbruskov pa sem posnela z digitalno kamero Axio Vision LE (Axio Vs40 V4.7.1.0). Na podlagi mikroskopske analize sem vzorce razdelila v različne skupine glede na zrnavost z uporabo klasifikacije karbonatnih kamnin po Dunhamu (1962) z dopolnitvami Embryja in Klovana (1972). Pri opisu zbruskov so mi bile v pomoč tudi različne tabele, kot so Compton (1962) za določanje stopnje sortiranosti zrn, Folk za klasifikacijo karbonatnih kamnin (1959) ter za določanje zaobljenosti zrn (1955).
10 5 MAKROSKOPSKI OPIS PROFILA
Faciesna združba je na celotnem izdanku med Strunjanom in Izolo dokaj monotona (slike 6, 7, 8). Prevladuje menjavanje laporovcev in distalnih siliciklastičnih turbiditov, ki ga prekinjajo redke, ampak izstopajoče plasti kalciturbiditov.
Siliciklastični turbiditi so večinoma zelo drobnozrnati in tankoplastnati, vendar jih je možno kljub temu slediti vzdolž celotnega izdanka na klifu, debelejšim plastem pa lahko sledimo vzdolž celotne obale med Sv. Križem in Simonovim zalivom pri Izoli.
Kalciturbiditne plasti jasno izstopajo iz celotnega zaporedja zaradi značilne svetlejše barve. Na celotnem klifu je bilo izdvojenih 8 debelejših kalciturbiditnih plasti. Debelina zaporedja, ki je razgaljena na klifu med Izolo in Sv. Križem, znaša slabih 220 metrov in je bila v celoti zajeta s parcialnimi, lateralno posledenimi sedimentološkimi profili (slika 9).
Na sliki so izdvojene debelejše kalciturbiditne (označene so z intenzivnimi barvami) in siliciklastične plasti.
Slika 6: Fotografija in shematska skica geologije Strunjanskega klifa med rtom Ronek in Sv. Križem (foto: S.
Morgan; avtor slike B. Rožič)
11
Iz slike je razviden potek debelejših kalciturbiditnih in siliciklastičnih plasti, ki tvorijo blago sinklinalo.
Na sliki izstopa debela kalciturbiditna plast, ki je ob narivu Sv. Križa dvignjena za nekaj deset metrov.
Slika 7: Fotografija in shematska skica geologije Strunjanskega klifa med rtom Ronek in Simonovim zalivom (foto: S. Morgan, avtor slike: B. Rožič)
Slika 8: Fotografija in shematska skica geologije Strunjanskega klifa, kjer je vidna kalciturbiditna plast pod Sv.
Križem (foto: S. Morgan, avtor slike: B. Rožič)
12
Z intenzivnimi barvami in oznakami od KT1 do KT8 so označeni kalciturbiditi, s številkami od 1 do 10 pa debelejše plasti siliciklastičnih turbiditov; te oznake se ujemajo z oznakami in barvami na sliki 10. Na profilu so označena tudi mesta, kjer so bili odvzeti vzorci iz kalciturbiditnih plasti..
Slika 9: Sedimentološki profil flišnega zaporedja med rtom Ronek in Sv. Križem (avtor: B. Rožič)
13
Skupna debelina posnetega profila od rta Ronek do vrha klifa pri Sv. Križu znaša 216 metrov (slika 9). Na celotnem profilu se večinoma enakomerno izmenjujejo plasti laporovcev in tankoplastnah siliciklastičnih turbiditov, oziroma peščenjakov. Laporovci so sive barve, ponekod celo rahlo zelenkasti, opazimo pa tudi bioturbacijo. Na višini med 4. in 5. metrom naletimo na prvi dve debelejši plasti siliciklastičnega turbidita debeline približno 1 meter.
Vsebujeta velike plastiklaste laporovca, ki so močno deformirani, deloma celo iztisnjeni preko zgornje površine plasti. To daje celotni plasti zelo kaotičen videz. Višje, po več metrih monotonega izmenjevanja plasti imamo na 28. metru skoraj pol metra debelo plast peščenjaka, kjer lahko opazujemo Ta-c del Boumove sekvence. Pri tanjših plasteh zasledimo le Tc del, celotna sekvenca pa je prisotna zelo redko. Takšno več ali manj podobno zaporedje si sledi skozi celotno dolžino klifa. Pri debelejših siliciklastičnih turbiditih, ki vsebujejo Ta del Boumove sekvence, najdemo tokovne odlitke, ki nakazujejo smer transporta (ZSZ – VJV), torej vzdolž dolge osi flišnega bazena.
V naslednjih 20 metrih profila imamo še dve debelejši plasti peščenjaka, debeline nekaj 10 centimetrov. Na 48. metru profila se pojavi prva kalciturbiditna plast (KT1), ki pa še vedno vsebuje precej siliciklastične komponente. Debela je 40 centimetrov in ima izraženo delno Boumovo sekvenco (Ta-c). Prva debela kalciturbiditna plast se pojavi na 88. metru profila (KT2). Debela je 145 cm in ima v celoti vidno Boumovo sekvenco (slika 11). Spodnji, apnenčast del (Ta-d) je debel 85 centimetrov, Te del pa predstavlja dodatnih 60 centimetrov debela plast apnenega laporja. Čeprav se profil nadaljuje z laporovcem, je meja med turbiditom in pelagičnim laporjem jasno vidna že na podlagi svetlejše barve prvega. Ta plast je služila kot reperni horizont ob katerem smo prestavili potek snemanja profila na drugo stran rta Ronek v Mesečev zaliv.
Slika 10: Fotografija in shematska skica geologije Strunjanskega klifa med rtom Ronek in Sv. Križem (foto: S.
Morgan, avtor slike: B. Rožič). Na skrajni desni je nariv Sv. Križa.
14
Naslednja kalciturbiditna plast (KT3) se pojavi na 131,5 metru profila (slike 9, 12 in 13).
Debela je 55 cm. Tb-d del Boumove sekvcence je apnenčast in tanek, debeline približno 20 centimetrov, s tem, da Te del Boumove sekvence ni jasno izražen. Plast ima debelejšo kapo apnenčevega laporja (Te del Boumove sekvence).
Slika 12: Kalciturbiditna plast KT3 z zgornjim delom (Tb-d) Boumove sekvence z debelo kapo apnenčastega laporja (Te) (avtor: B. Rožič)
Slika 11: Plast KT2 kaže popolno Boumovo sekvenco (avtor: B. Rožič)
15
Sledi spet dokaj monotono izmenjevanje laporovcev in peščenjakov, s štirimi tankimi drobnozrnatimi kalciturbiditnimi plastmi: KT4 na 145,1 metru, KT5 na 146,7 metru , KT6 154,6 metru in KT7 na 156,8 metru profila (slike 9, 14 in 15). Debelina le teh je med 10 in 30 centimetri, sestavljajo pa jih le vrhnji deli Boumove sekvence (Td-e).
Slika 13: Stranski pogled na KT3 plast v osrednjem delu Mesečevega zaliva
Slika 14: Kalciturbiditna plast KT4
16
Profil se zaključi z najdebelejšo kalciturbiditno plastjo KT8, ki tvori vrh klifa pri Sv. Križu, kjer je bila tudi popisana (slike 6, 8, 9, 10, 16). Apnenčast del (Ta-d del Boumove sekvence) je debel 5,7 metra. Ta del Boumove sekvence sestavlja gradirana apnenčeva mikrobreča v kateri so vidne številne numulitine. Nekje med 1,6 in 2,4 metrom, kjer se zrnavost zmanjša na velikost debelozrnatega kalkarenita se pojavljajo veliki lapornati plastiklasti, ki so povečini izprani, zato ima plast na tem delu votlikav videz. Tc del Boumove sekvence kaže lepo izraženo horizontalno laminacijo in je debel 1,8 metra. Td del Boumove sekvence je že zelo drobnozrnat in debel 1,3 metra. Ker je primešane že precej glinene komponente, daje mestoma na prepereli površini gomoljast videz. Vrhnji del (Te) Boumove sekvence predstavlja več kot 3 metre debela kapa apnenega laporja.
Slika 15: Kalciturbiditna plast KT6 (levo) in KT7 (desno)
17
Slika 16: Kalciturbiditna plast KT8 pri Sv. Križu iz katere so bili pobrani vzorci ter prikaz popolne Boumove sekvence (avtor: B. Rožič)
18
6 MIKROSKOPSKA ANALIZA KALCITURBIDITNIH PLASTI
V kalciturbiditnih plasteh sem pobrala 19 vzorcev tako, da je bil iz vsake plasti vzet vsaj po en vzorec, največ vzorcev pa je bilo iz debele plasti iz vrha klifa pri Sv. Križu. Debelozrnati kalciturbiditi so tipa rudstone do packstone in jih sestavljajo predvsem velike bentoške foraminifere, fragmentirane rdeče alge in ehinodermske ploščice, redkeje najdemo bioklaste školjk in briozojev. Pojavljajo se apnenčevi klasti, ki vsebujejo nerazpoznaven biogeni drobir, ostrakode, planktonske foraminifere in ponekod tudi rdeče alge. So tipa wackestone do packstone. Pogosto kažejo plastične deformacije. Bolj drobnozrnati kalciturbiditi vsebujejo še planktonske foraminifere in terigena zrna (kremen). Podolgovata zrna so orientirana vzporedno s plastnatostjo oziroma laminacijo. Vezivo je mikrit z veliko biogenega drobirja. Sledi podrobnejši mikrofacielni popis.
6.1 RUDSTONE
V to mikrofaciesno skupino spadajo vzorci pobrani iz spodnjega dela najdebelejše plasti pri Sv.
Križu (KT8). Na višini med 207,1 in 208 metrom posnetega profila so bili na razmaku parih 10 centimetrov odvzeti štirje vzorci. Naslednji štirje vzorci pa so bili pobrani med 208,6 ter 209,3 metrom profila. Celotna 8 metrov debela plast predstavlja popolno Boumovo sekvenco, v kateri ti vzorci spadajo v Ta del.
Spodnji del debele kalciturbiditne plasti je tipa rudstone, kjer se zrna med seboj dotikajo oz. se med seboj podpirajo. Kamnina je homogena, a srednje do slabo sortirana, saj se v zbruskih pojavljajo različno velika zrna oz. fosili, od podolgovatih do okroglih oblik. Zrna in fosili v zbruskih se med seboj večinoma stikajo z ravnimi ali dolgimi kontakti, pojavljajo pa se tudi konkavno konveksni kontakti.
Največji odstotek, približno 50 – 70%, pripada alokemični komponenti, izključno bioklastom.
Najpogostejše so bentoške foraminifere: discocicline ter numuliti. Pri numulitih pogosto opazim prekristaljenost ter zapolnjenost z znotrajzrnskim kalcitnim cementom. Prisotnih je tudi veliko število rdečih alg, v zbrusku so zastopane z različnimi prerezi, od okroglih do podolgovatih. Bistveno manj je briozojev, le nekaj primerkov v vsakem zbrusku. Kot alokemična komponenta se v zbruskih pojavljajo zrna glavkonita.
Terigeno komponento predstavljajo litična zrna, kjer gre za bioklastični apnenec tipa wackestone z mikritno osnovo, ki vsebuje nerazpoznaven drobir, planktonske foraminifere, redko tudi zrna glavkonita ter numulitov. Pogosto opazim zelo drobna zrna kremena, ki so približno enakomerno razporejena po celotnem zbrusku.
Poleg vsega opisanega pa se v vzorcu pobranem na višini 207,1 metrih profila pojavita dve večji kalcitni žili, skozi celoten zbrusek pa zasledim še veliko zelo drobnih oziroma tankih žilic.
19
Slika 17: Zbrusek iz KT8 na 207,5 metru profila: velike fragmentirane foraminifere rodov Discocyclina, Nummulites in fragmenti rdečih alg
Slika 18: Zbrusek iz KT8 iz 209 metra profila: velike fragmentirane foraminifere rodov Discocyclina, Nummulites in fragmenti rdečih alg, nekaj primerkov briozojev
20
6.2 SREDNJE DO DEBELOZRNATI PACKSTONE
Za srednje do debelozrnate kalciturbidite so se pokazali vzorci pobrani iz obeh debelejših kalciturbiditnih plasti. Prvi zbrusek je bil pobran iz spodnjega dela 145 centimetrov debele plasti KT2 in sicer iz Ta dela Boumove sekvence na 88,2 metru profila. V to mikrofaciesno skupino spadajo tudi vzorci iz zgornjega dela najdebelejše plasti KT8 pri Sv. Križu na višini 210,5 metrov ter na 211,4 metrih profila. Vzorca pripadata Tb delu Boumove sekvence, ki predstavlja spodnjo horizontalno laminacijo.
V vseh zbruskih je vidna slabša sortiranost zrn ter nehomogena struktura, saj je velikost zrn in fosilov zelo raznolika. Kontakti med zrni so točkasti, največ je ravnih ali dolgih kontaktov, zasledim pa tudi konkavno konveksne. Alokemična komponenta predstavlja približno 60%
zbruska. Najbolj so zastopane planktonske in bentoške foraminifere, kamor spadajo discocicline ter numuliti, veliko je rdečih alg ter nekaj briozojev in zrn glavkonita (sliki 19 in 20). Terigena komponenta je zastopana z vsebnostjo litičnih zrn, to so apnenčevi klasti tipa wackstone z mikritno osnovo ter veliko biogenega drobirja. Vezivo je mikrit, planktonske foraminifere ter numuliti pa so zapolnjeni z znotrajzrnskim cementom.
Slika 19: Zbrusek iz KT2 na 88,2 metru profila pri 25x povečavi: planktonske foraminifere, discocicline, rdeče alge, numuliti, briozoji, glavkonit
21 6.3 DROBNOZRNATI PACKSTONE
V to mikrofacielno skupino sem uvrstila vzorce pobrane iz petih različnih plasti. Vzorci so iz večine tanjših plasti, kot tudi tisti pobrani v vrhnjih delih debelejših plasti. Najnižji tovrsten vzorec je iz prve kalciturbiditne plasti KT1 na 48. metru profila. V ta mikrofacies spadata vzorca iz vrhnjega dela 145 centimetrov debele plasti KT2. Pobrana sta bila iz vrha Tb dela Boumove sekvence (88,7 m profila) in baze Tc dela Boumove sekvence (88,9 m profila). Vzorci tipa drobnozrnati packstone so tudi iz tanjših plasti KT3, KT6 in KT7. V prvi plasti sta bila pobrana dva vzorca in sicer na 131,5 metru in 131,6 metru profila. V ta mikrofacies spadata tudi vzorca iz debele kalciturbiditne plasti KT8 pri Sv. Križu, na višini med 212 in 213,3 metri.
Drobnozrnati kalciturbiditi so tipa packstone. Kamnina ima homogeno strukturo ter srednje dobro sortiranost. V več vzorcih je vidna vzporedna ali valovita navzkrižna laminacija. V vzorcu iz KT3 na 131,5 metru je laminacija razpoznavna predvsem na podlagi povečane vsebnosti kremenovih zrn v eni izmed lamin (slika 21). V zbrusku iz KT6 je vidna laminacija in v spodnjem delu zbruska tudi velika bioturbacijska izvrtina z nekoliko večjimi zrni v osrednjem delu in bolj drobnimi zrni v zunanjem delu kroglaste izvrtine (slika 22a). Sledi bioturbacije je zaznati tudi v preostalem delu zbruska. V zbrusku iz KT7 pa je vidna izredno lepa pogreznitvena tekstura s peščeno žogo v spodnjem delu zbruska, kjer je na sledi pogreznitve te žoge porušena prvotna laminacija (slika 22b).
Slika 20: Zbrusek iz KT8 na 211,4 metru profila: planktonske foraminifere, discocicline, rdeče alge, numuliti, briozoji, glavkonit
22
a) b)
Slika 21: Zbrusek iz KT3 na 131,5 metru profila: vidna je lamina s kremeni
Slika 22: a) Zbrusek iz KT6, kjer je vidna bioturbacija. b) Zbrusek iz KT7, kjer je vidna pogreznitvena tekstura (peščena žoga)
23
Prevladuje srednje do slaba sortiranost, nehomogena struktura. Največji delež v zbruskih pripada alokemični komponenti (sliki 23 in 24). Veliko je planktonskih foraminifer, ki so velikokrat zapolnjene z znotrajzrnskim cementom, bentoških foraminifer (numuliti, discocicline), briozojev, rdečih alg ter zrn glavkonita. Osnova je mikritno – sparitna z veliko biogenega drobirja.
Slika 23: Zbrusek iz KT2 na 88,7 metru profila pri 50x-tni povečavi: več kot polovico zbruska sestavlja alokemična komponenta (planktonske in bentoške foraminifere, rdeče alge, glavkonit)
Slika 24: Zbrusek iz KT7 na 156,8 metru profila: predvladuje alokemična komponenta (planktonske in bentoške foraminifere, rdeče alge, glavkonit)
24
Posebej veliko vsebnost glavkonitnih zrn v primerjavi z ostalimi zbruski ima zbrusek iz KT1 plasti (slika 25).
Večino terigene komponente predstavljajo kremenova zrna, zaslediti je tudi nekaj kalcitnih zrn.
V vzorcu iz KT3 plasti na 131,5 metru profila je lepo vidna lamina s kremenovimi zrni. 10 centimentrov višje (131,6 metrih) smo pobrali vzorec, ki je veliko bolj drobnozrnat kakor spodnji. Zrna je tukaj težje prepoznati, prevladovati začne nerazpoznaven biogeni drobir (slika 26). Struktura je veliko bolj homogena kot v ostalih zbruskih.
Slika 25: Zbrusek iz KT1 na 48. metru profila: povečana vsebnost glavkonitnih zrn
Slika 26: Zbrusek iz KT3 na 131,6 metru profila: prevladujejo planktonske foraminifere in drobci rdečih alg, nerazpoznaven biogeni drobir
25 6.4 MUDSTONE
Ta vzorec je bil pobran iz kalciturbiditne plasti KT4 na 145,1 metru profila. Podoben mikrofacies je pričakovati v vrhnjih delih kalciturbidinih plasti, ki vsebujejo tudi Te del Boumove sekvence, torej v kapi iz apnenega laporja.
Zbrusek je homogen in je tipa mudstone. Po celotnem zbrusku je zaznati zelo droben, verjetno biogen drobir, zato zbrusek deluje mikrosparitno. Del teh zrn predstavljajo tudi zelo drobna zrna kremena
Zbrusek seka debela kalcitna žila.
Slika 27: Zbrusek iz KT4 na 145,1 metru profila: zbrusek seka kalcitna žila
26 7 INTERPRETACIJA
Kolizija Jadranske plošče z Evrazijsko je povzročila nastajanje predgornih bazenov s flišno sedimentacijo . Predgorni flišni bazen se je iz območja nekdanjega Slovenskega bazena začel pomikati proti jugu na območje Jadranske (Dinarske) karbonatne platforme (Buser et al., 1989, Buser, 1996). V eocenu se je na Jadranski karbonatni platformi še nadaljevala karbonatna sedimentacija s foraminifernimi apnenci trsteljskih plasti, končala pa z alveolinsko numulitnimi apnenci z velikimi bentoškimi foraminiferami (Vrabec et al., 2009, Jurkovšek, 2010). V končni fazi poglabljanja je karbonatno platformo prekrilo zaporedje karbonatno – klastičnih prehodnih plasti, tem pa je sledil globokovodni klastični fliš (Vrabec et al., 2009), vendar pa na podlagi kalciturbiditnih plasti preučenih v moji diplomski nalogi lahko sklepamo na obstoj še vedno aktivne Jadranske karbonatne platforme bolj proti jugu, oziroma jugozahodu.
Flišni facies na strunjanskem klifu kaže na sedimentacijo na distalni bazenski ravnici, saj v profilu nastopajo zelo tanke plasti distalnih siliciklastičnih turbiditov (drobnozrnati peščenjaki z vrhnjimi deli Boumove sekvence) in vmesni laporji, oziroma laporovci. Bazenska ravnica je morala biti dobro prezračena na kar nakazuje bogata združba ihnofosilov. Monotono zaporedje distalnega fliša prekinjajo apnenčeve plasti. Večinoma gre za tanke plasti z ohranjenimi vrhnjimi deli Boumove sekvence, torej za nizkogostotne turbiditne plasti. Močno izstopata dve debeli apnenčevi plasti (KT2 in KT8), ki kažeta popolno Boumovo sekvenco in sta nastali z velikimi, visokogostotnimi turbiditnimi tokovi (Shanmugan, 2000).
Analiza paleotransporta siliciklastičnih turbiditov, narejena na podlagi orientacije tokovnih odlitkov, kaže na smer transporta ZSZ – VJV (naša opazovanja, Pavšič in Peckmann, 1996), vzdolž daljše osi sinorogenega fleksurnega bazena. Karbonatni material kalciturbiditnih plasti je prihajal iz JJZ smeri. Izvorno območje kalciturbiditov je bila torej južneje ležeča Jadranska (Dinarska) karbonatna platforma. Le ta je bila v tem času najverjetneje oblikovana kot klančina, oziroma rampa (Jurkovšek in sod., 2013), tako kot večina karbonatnih sedimentacijskih sistemov v tem času (Moody, 1987; Racey, 2001; Jorry in sod., 2003; 2006).
Kalciturbidite na območju strunjanskega klifa sestavljajo predvsem alokemične komponente, skoraj izključno bioklasti. V debelozrnatih delih plasti dobimo velike bentoške foraminifere (numulite, discocicline), fragmentirane rdeče alge, ehinodermske ploščice, redkeje pa najdemo tudi bioklaste školjk in briozojev. Glede na faciesni model eocenske platforme (Jorry in sod., 2003, slika 28) sklepam, da je izvorno območje kalciturbidinih plasti bila srednja in zunanja rampa, za katere so značilna nakopičenja numulitov, na prehodu v globlje dele pa discociclin.
Drobnozrnati kalkareniti vsebujejo še planktonske foraminifere in nekaj terigenih zrn kremena.
Sklepam, da so bili ti umešani v turbiditni tok z erozijo nevezanih sedimentov zunanje rampe in deloma tudi bazena.
27
Kalciturbiditi v flišu na območju strunjanskega klifa vsebujejo tudi apnenčeve klaste, ki so tipa wackestone do packstone in vsebujejo nerazpoznaven biogeni drobir, ostrakode, planktonske foraminifere in ponekod tudi rdeče alge. Pogosto kažejo plastične deformacije in so predvidoma erodirani, delno sprijeti sedimenti zunanje rampe. Hkrati vsebujejo tudi velike lapornate plastiklaste, torej kose erodirane bazenske flišne podlage. Hkrati pa v teh kalciturbiditih ne zasledimo erodiranih klastov starejših platformskih apnencev. Sklepamo lahko, da je bil v času sedimentacije obalnega fliša prehod med južneje ležečo Jadransko karbonatno platformo in flišnim bazenom blag in paleotopografsko neizrazit, zato na njem ni prihajalo do erozije starejših apnencev.
Slika 28: Faciesni model eocenske karbonatne rampe (Jorry in sod., 2003)
28 8 ZAKLJUČEK
Slovensko obalo gradi preko 500 metrov debelo zaporedje eocenskega fliša, kateri je najlepše razgaljen na območju med Izolo in Strunjanom. Posneli smo 216 metrov sedimentološkega profila od rta Ronek do vrha pri Sv. Križu. Namen diplomske naloge je bil opredeliti število, debelino in sestavo kalciturbiditnih plasti. Iz celotnega izdanka je bilo izdvojenih 8 kalciturbiditnih plasti iz katerih sem pobrala 19 vzorcev in jih na podlagi mikroskopske analize razdelila v skupine glede na stopnjo zrnavosti od debelozrnatih do zelo drobnozrnatih kalciturbiditov.
Fliš sestavlja hitro menjavanje plasti laporovca in drobnozrnatega peščenjaka, pojavljajo pa se tudi apnenčaste plasti. Medtem, ko je laporovec večinoma pelagičnega nastanka, pa so peščenjaki in apnenci nastali s turbiditnimi tokovi, kar razkrivajo večinoma delne Boumove sekvence. V najdebelejših apnenčevih plasteh pa so vidne celotne Boumove sekvence. Na celotnem izdanku sta dve izstopajoči plasti, ki kažeta popolno Boumovo sekvenco. Prva plast se nahaja na 88. metru profila (KT2) in je debela 145 centimetrov, druga plast pa je na vrhu posnetega profila pri Sv. Križu (KT8) in meri slabih 9 metrov, od tega Te del predstavlja 3 metre apnenega laporja.
Debelozrnati kalciturbiditi so tipa rudstone do packstone, sestavljajo jih velike bentoške foraminifere, fragmentirane rdeče alge in ehinodermske ploščice, redkeje najdemo bioklaste školjk in briozojev. Pojavljajo se apnenčevi klasti, ki vsebujejo nerazpoznaven biogeni drobir, ostrakode, planktonske foraminifere in ponekod tudi rdeče alge. Drobnozrnati kalciturbiditi vsebujejo še planktonske foraminifere in terigena zrna (kremen). Vezivo je mikrit z veliko biogenega drobirja.
Flišni facies in bogata združba ihnofosilov indicirata sedimentacijo na dobro prezračeni, distalni bazenski ravnici, kjer prihaja do presedimentacije s turbiditnimi tokovi, ki so prihajali iz dveh različnih izvornih območij. Sestava siliciklastičnih turbiditov razkriva, da je bilo njihovo izvorno območje mešan siliciklastično - karbonaten šelf. Pogostnost pooglenelih rastlinskih ostankov nakazuje, da so reke prinašale terigen material na šelf preko zamočvirjenih delt. Izvorno območje kalciturbiditov je bila Dinarska karbonatna platforma. Kalciturbiditi v flišu na Strunjanskem klifu ne vsebujejo erodiranih klastov starejših platformskih apnencev, kar nakazuje blag, paleotopografsko neizrazit prehod med južneje ležečo Dinarsko karbonatno platformo in flišnim bazenom.
29 LITERATURA
Buser, S., 1989. Development of the Dinaric and Julian Carbonate Platforms and of the intermediate Slovenian Basin (NW Yugoslavia). – Memorie Societa Geologica Italiana, št. 40, 313–320, Roma.
Buser, S., 1996. Geology of western Slovenia and its paleogeographic evolution. V: Drobne, K. et al. (ur.): The role of impact processes in the geological and biological evolution of planet Earth. – International workshop, September 27 – October 2, 1996, Postojna/Slovenia, 111–123.
Buser, S., Komac, M., 2002. Geologic map of Slovenia 1 : 250.000. Geologija, 45(2), 335-340.
Compton, R. R., 1962. Manual od field geology. John Wiley and sons, Inc., New York, 378.
D'Ambrosi, C., 1955. Note illustrative della carta geologica delle Tre Venezie “Trieste” (53A).
Uff. Idrog. Magistrato delle Acque Venezia, 1-85.
Dunham, R. J., 1962. Classification of carbonate rocks according to depositional textures. 108- 121.
Embry, A. F., Klovan, J. E., 1972. Absolute water depth limits of Late Devonian paleoecological zones. Geologische Rundschau, 61(2), 672-686.
Folk, R. L. 1955. Student operator error in determination of roundness, sphericity, and grain size. Journal of Sedimentary Research, 25(4).
Folk, R. L., 1959. Practical petrographic classification of limestones. AAPG bulletin, 43(1), 1- 38.
Hauer, F. R., 1873. Geologischen übersichtskarte österreichisch-ungarischen Monarchie. K.- k.
geologischen Reichanstalt (1:576.000), Dunaj.
Jorry, S. J., Davaud, E., Caline, B., 2003. Structurally controlled distribution of nummulite deposits: example of the Ypresian El Garia Formation (Kesra Plateau, central Tunisia). J Petrol Geol 23, 283–306.
Jorry, S. J., Hasler, C.A., Davaud, E., 2006. Hydrodynamic behaviour of Nummulites:
implications for depositional models. –Facies, 52(2), 221.
Jurkovšek, B., 2010. Geološka karta severnega dela Tržaško-komenske planote = Geological map of the Northern part of the Trieste-Komen Plateau (Slovenia) 1:25.000. Geološki zavod Slovenije, Ljubljana.
Jurkovšek, B., Cvetko Tešović, B., Kolar-Jurkovšek, T., 2013. Geologija Krasa = Geology of Kras. Ljubljana: Geološki zavod Slovenije = Geological Servey of Slovenia.
Košir, A., 1997. Eocene platform-to-basin depositional sequence, southwestern Slovenia. Gaea heidelbergensis. V: 18th IAS Regional European Meeting of Sedimentology, Heidelberg, št.
205.
Moody, R. T. J., 1987. The Ypresian carbonates of Tunisia: a model of foraminiferal facies distribution. In: Hart MB (ed) Micropalaeontology of carbonate environments. BMS Series, Horwood, Chichester, 82–92.
30
Orehek, S., 1991. Palaeotransport of SW Slovenian flysch. V: 2. meeting of IGCP Project 286
“Early Paleogene Benthos”, Postojna, oktober 1991. Introduction to the paleogene SW slovenia and istria: field-trip guidebook. DROBNE, K. IN PAVLOVEC, R. (ur.). Ljubljana : Paleontološki inštitut Ivana Rakovca, ZRC SAZU, 1991, 27-31.
Pavlovec, R., 1977. Geološki sprehod po Goriških brdih. Planinski vestnik. Ljubljana, 77(4).
Pavlovec, R., 1980. Preperevanje v flišnem peščenjaku. Proteus, 43(3), 120.
Pavšič, J., 1979. Nanoplaktonska biostratigrafija krednih in paleocenskih plasti Slovenija : disertacija. Ljubljana. 128 strani.
Pavšič, J., 1981. Nannoplankton of the flysch in the Slovenian coast. Radovi Znanstvenog Savjeta za Naftu, Sekcija za Primjenu Geologije, Geofizike i Geokemije, JAZU, Serija A, 8, 257-266.
Pavšič, J., 1994. Biostratigraphy of Cretaceous Paleocene and Eocene clastics of Slovenia:
Biostratigrafija krednih, paleocenskih in eocenskih klastitov Slovenije. Razprave IV. razr., SAZV, št. 35, 65-84.
Pavšič, J., Peckmann, J., 1996. Stratigraphy and sedimentology of the Piran flysch area (Slovenia). Annales, 9, 123-138.
Pavšič, J., Horvat, A., 2009. Eocene, Oligocene and Miocene in central and eastern Slovenia.
The geology of Slovenia, 373-426.
Placer, L., 1981. Geološka zgradba jugozahodne Slovenije. Geologija, Ljubljana, 24(1), 27-60.
Placer, L., 1999. Tektonska zgradba. V: JAVORNIK, Marjan (ur.), VOGLAR, Dušan (ur.), DERMASTIA, Alenka (ur.). Enciklopedija Slovenije. 1. natis. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1999, 13, 214-215.
Placer, L., 2002. Predhodna objava rezultatov strukturnega profiliranja Kraškega roba in Istre (AC Kozina-Srmin, Sečovlje)= Preliminary results of structural profiling of the Kras edge and Istria (AC Kozina-Srmin, Sečovlje). Geologija, 45(1), 277-280.
Placer, L., Košir, A., Popit, T., Šmuc, A., Juvan, G., 2004. The Buzet Thrust Fault in Istria and overturned carbonate megabeds in the Eocene flysch of the Dragonja Valley (Slovenia).
Geologija, kšt. 47(2), 193-198.
Placer, L., 2005. Strukturne posebnosti severne Istre. Geologija, 48(2), 245-251.
Placer, L., 2008. Osnove tektonske razčlenitve Slovenije. Geologija, 51(2), 205-217.
Placer, L., Vrabec, M., Celarc, B., 2010. The bases for understanding of the NW Dinarides and Istria Peninsula tectonics. Geologija, 53(1), 55-86.
Pleničar, M., Polšak, A., Šikić, D., 1969. Osnovna geološka karta SFRJ. List Trst [Kartografsko gradivo], 1(100.000).
Pleničar, M., Ogorelec, B., Novak, M., 2009. Geologija Slovenije - The geology of Slovenia.
Geoloski zavod Slovenije, Ljubljana, Slovenia, 305 – 309.
Racey, A., 2001. A review of Eocene nummulite accumulations: structure, formation and reservoir potential. J Petrol Geol 24, 79– 100.
31
Rižnar, I., Koler, B., Bavec, M., 2007. Recentna aktivnost regionalnih geoloških struktur v zahodni Sloveniji. Geologija 50, 111–120.
Rožič, B., 2016. Stratigrafija za študente geologije. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Naravoslovnotehniška fakulteta, Oddelek za geologijo, 2016, 1-1241.
Shanmugam, G., 2000. 50 years of the turbidite paradigm (1950s – 1990s): deep – water processes and facies models - a critical perspective.- Marine and Petroleum Geology, 17, 235- 342.
Stache, G. Kohle in Krain und in Küstenlande. Geol. R. A., 1859, 10, 49.
Stache, G. Die Liburnische Stufe und deren Grenzhorizonte. Geol. R. A., 1889a, 13(1), 1-170.
STACHE, G. Geologische Karte Triest [kartografsko gradivo]. 1:75 000. Wien, 1889b.
Stache, G. Geološka manuskriptna karta Sežana – Št. Peter [kartografsko gradivo]. 1:75 000.
Wien, 1889c.
Vrabec, M., 2001. Strukturna analiza cone Savskega preloma med Trstenikom in Stahovico : doktorska disertacija. Ljubljana.
Vrabec, M., Šmuc, A., Pleničar, M., Buser, S., 2009. Geološki razvoj Slovenije - Povzetek = Geological evolution of Slovenia - An Overview. V: PLENIČAR, Mario (ur.), et al. Geologija Slovenije = The geology of Slovenia. Ljubljana: Geološki zavod Slovenije. 23-40.
Vrabec, M., Rožič, B., 2014. Strukturne in sedimentološke posebnosti obalnih klifov. V: Rožič, B. (ur.), Verbovšek, T. (ur.), Vrabec, M. (ur.). Povzetki in ekskurzije = Abstracts and field trips, 4. slovenski geološki kongres, Ankaran, 8.-10. oktober 2014. Ljubljana: Naravoslovnotehniška fakulteta. 84-91.
Vrabec, M., Jordanova, G., 2017. Analysis of systematic fracturing in Eocene flysch of the Slovenian coastal region. Analiza sistematične razpokanosti eocenskih flišnih kamnin Slovenske obale. Geologija, Ljubljana, 60(2), 199-210.
