UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
SOCIALNA PEDAGOGIKA
Doris Špurej
VLOGA PROSTOVOLJCEV PRI INTEGRACIJI BEGUNCEV Magistrska naloga
Ljubljana, 2017
UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
SOCIALNA PEDAGOGIKA
Doris Špurej
VLOGA PROSTOVOLJCEV PRI INTEGRACIJI BEGUNCEV Magistrska naloga
Mentor: dr. Špela Razpotnik
Ljubljana, 2017
ZAHVALA
Hvala vsem, ki sem vas srečala na poti pisanja magistrske naloge.
Hvala za vse koristne in tiste malo manj koristne nasvete ter spodbudne besede.
Hvala vsem intervjuvancem za zaupanje in čas, ki ste mi ga namenili.
POVZETEK
Delo obravnava prostovoljstvo na področju dela z begunci. Ključna teoretična izhodišča so koncept integracije, Putnamov koncept socialnega kapitala in socialnega mreženja, Allportova kontaktna hipoteza in hipoteza medskupinskega sodelovanja. Dotaknem se tudi pomena prostovoljstva v sodobni družbi in njegovega prispevka k ohranjanju družbene solidarnosti in kohezije. V teoretičnem delu predstavim tudi zakonodajo na področju integracije beguncev in različne programe integracije, ki jih izvajajo neprofitne organizacije, ki pri svojem delu vključujejo pomoč prostovoljcev. Namen empiričnega dela je raziskati, kakšno vlogo imajo prostovoljci v procesu integracije beguncev. Pri tem sem na problemsko situacijo pogledala tako s perspektive prostovoljcev kot tudi s perspektive beguncev. Uporabljen je kvalitativni raziskovalni pristop. V raziskavo so vključeni trije prostovoljci, štirje begunci in ena organizatorka prostovoljskega dela na področju dela z begunci. Podatki so bili zbrani s pomočjo delno strukturiranega intervjuja in dnevniških zapiskov. Podatki so bili analizirani z metodo kodiranja. Pomen ugotovitev je predvsem v spoznanju pomembnosti prostovoljcev v procesu integracije beguncev za družbo in za begunce same.
Ključne besede: begunci, kontaktna hipoteza, integracija, prostovoljstvo, razmerja, socialni kapital, socialne mreže
ABSTRACT
This thesis is addressing volunteering for work with refugees. The key theoretical foundations are: concept of integration, Putnam's concept of social capital and social networking, Allport's contact hypothesis and the hypothesis of inter-group cooperation. It also addresses the importance of volunteering in modern society and the benefit of it to the preservation of social solidarity and cohesion. In theoretical part of the thesis I also introduce legislation in the area of integration of refugees and various integration programs carried by non-profit organizations, which include help from the volunteers. The purpose of the empirical part is to explore the role of the volunteers in the process of refugee integration. I have researched the problem from both volunteer’s and refugee’s point of view. I have used qualitative research approach. Three volunteers, four refugees and an organizer of the volunteer work in the field of refugees are included in the research. Data was collected using semi-structured interview and diary entries, and analyzed by coding method. The importance of the findings lies mostly in recognizing the importance of volunteers in the process of refugee integration in society, and in refugees themselves.
Key words:refugees, the contact hypothesis, integration, volunteering, relationships, social capital, social networks
KAZALO
I. UVOD
...
8II. TEORETIČNI DEL
...
101 PROSTOVOLJSTVO ... 10
1.1 Motivi prostovoljcev za prostovoljsko delo ... 12
1.1.1 Modeli motivacije ... 13
1.2 Razlogi za prenehanje s prostovoljstvom ... 15
1.3 Učinki prostovoljstva: od osebne do družbene koristi ... 16
1.4 Odnos med prostovoljskim in profesionalnim delom ... 16
1.5 Prostovoljstvo in civilna družba ... 17
2 BEGUNCI ... 18
2.1 Zakonska podlaga in razjasnitev terminologije ... 18
2.2 Postopek pridobivanja statusa osebe z mednarodno zaščito ... 19
2.3 Pridobivanje državljanstva z naturalizacijo ... 20
2.4 Programi pomoči pri integraciji beguncev v Sloveniji ... 21
2.4.1 Možnost vključitve prostovoljcev v programe pomoči ... 22
3 INTEGRACIJA ... 23
3.1 Integracijska politika ... 23
3.1.1 Asimilacijski model ... 24
3.1.2 Multikulturni model... 24
3.1.3 Segregacijski model... 25
3.2 Kohezijska politika Evropske unije ... 25
3.3 Integracijska politika v Sloveniji ... 26
3.4 Dimenzije integracije... 27
3.4.1 Kulturna dimenzija (proces kulturacije) ... 27
3.4.2 Strukturna dimenzija (proces umeščanja v družbo) ... 28
3.4.3 Socialna dimenzija (interakcije) ... 28
3.4.4 Emocionalna dimenzija (proces identifikacije) ... 28
3.5 Indikatorji in področja integracije ... 29
3.6 Vrste razmerij in pomen socialnega kapitala v kontekstu oseb z mednarodno zaščito ... 34
3.6.1 Nadomestna razmerja (»Ersatzbeziehung«) ... 35
3.6.2 Kompenzacijska razmerja (»Kompensationsbeziehung«) ... 35
3.6.3 Učna razmerja (»Lernbeziehung«) ... 36
3.6.4 Kapitalska razmerja (»Kapitalbeziehung«) ... 36
3.7 Problemi in težave, s katerimi se soočajo begunci ... 36
3.8 Mentorski programi kot primer dobre prakse vključitve prostovoljcev v pomoč begunce 38 III. EMPIRIČNI DEL
...
394 OPREDELITEVRAZISKOVALNEGAPROBLEMA ... 39
5 NAMENINCILJIRAZISKAVE ... 39
6 RAZISKOVALNAVPRAŠANJA ... 40
7 RAZISKOVALNAMETODA ... 40
7.1 Opis vzorca ... 40
7.2 Opis postopka zbiranja podatkov ... 41
7.2.1 Omejitve raziskave ... 41
7.3 Opis postopka obdelave podatkov ... 42
8 KVALITATIVNAANALIZAREZULTATOVININTERPRETACIJA... 43
8.1 Pregled sodelujočih v raziskavi in splošni podatki ... 43
8.2 Področja vključevanja prostovoljcev v pomoč beguncem ... 44
8.3 Opis kategorij ... 46
8.3.1 O motivih in motivaciji prostovoljcev ... 46
8.3.2 O odnosu med prostovoljci in begunci (Ali je prostovoljec moj prijatelj?) ... 48
8.3.3 O sodelovanju prostovoljcev in beguncev (učinki prostovoljstva) ... 49
8.3.4 O predsodkih, družbi in bližini ... 51
8.3.5 O težavah beguncev ... 52
8.3.6 O socialni mreži beguncev ... 54
8.3.7 O osamljenosti med begunci ... 55
8.3.8 O integraciji beguncev ... 56
8.4 Interpretacija ... 57
8.4.1 Motivi in motivacija prostovoljcev ... 57
8.4.2 Odnosi med prostovoljci in begunci ... 59
8.4.3 Učinki prostovoljstva... 60
8.4.4 Predsodki, družba in bližina ... 61
8.4.5 Težave beguncev ... 62
8.4.6 Socialna mreža beguncev ... 64
8.4.7 Osamljenost med begunci ... 65
8.4.8 Integracija beguncev ... 65
IV. ZAKLJUČEK
...
68V. LITERATURA
...
71
KAZALO TABEL
Tabela 1: Konceptualni okvir ključnih področij in indikatorjev integracije (Ager in Streng, 2008, str. 170) ... 30Tabela 2: Področja pomoči, ki jo nudijo prostovoljci ... 45
Tabela 3: Dejavniki, ki spodbujajo in zavirajo motivacijo... 58
Tabela 4: Mnenja prostovoljcev in beguncev o medsebojnem odnosu ... 60
Tabela 5: Učinki prostovoljstva ... 61
Tabela 6: Vrste razmerij, ki se vzpostavijo med begunci in prostovoljci... 64
Tabela 7: Konceptualni okvir ključnih področij in indikatorjev integracije s perspektive prispevka prostovoljcev ... 67
8
I. UVOD
»Ne moreš se čutiti prizemljenega, dokler ne pripadaš.
Ne moreš pripadati, dokler nisi sprejet.«
V poročilu UNHCR-ja1
Po podatkih Amnesty International je na svetu trenutno 21 milijonov ljudi, ki so morali v strahu za svoje življenje in varnost zapustiti državo izvora. Število ljudi, ki morajo bežati pred oboroženimi spopadi, revščino, lakoto, zatiranjem in preganjanjem, se iz leta v leto povečuje.
Begunsko krizo je tako mogoče v zadnjih letih občutiti tudi v Evropi. Čeprav so begunci iskali zaščito v Evropi že prej, so ljudje nanje postali pozorni šele v zadnjih nekaj letih, ko so se pojavili begunski vali in z medijskim poročanjem o številnih nesrečah na Sredozemskem morju. Ljudje se na begunce odzivajo različno. Tako lahko opazimo na eni strani vzpon nacionalističnih združenj, ki begunce predstavljajo kot grožnjo evropskim vrednotam in zahodnemu načinu življenja, na drugi strani pa so se izoblikovala gibanja v podporo beguncem. Že v času prvega begunskega vala se je zbralo veliko prostovoljcev, ki so pomagali, da je odnos do beguncev ostal človeški. Veliko teh prostovoljcev je po končani krizi nadaljevalo svoje delo v društvih, ki se ukvarjajo z integracijo beguncev.
Sama sem se prvič srečala z begunci v času, ko sem opravljala prakso v Nemčiji, v dnevnem centru za brezdomce. Prva stvar, ki sem jo takrat pri svojem delu opazila, je bil visok delež brezdomcev s tujim poreklom. Nekateri med njimi so v Nemčiji živeli že več kot štirideset let, drugi so v brezdomstvo, ker niso imeli ustrezne pomoči, zapadli hitro po prihodu. Begunci so ena izmed najranljivejših skupin v naši družbi, saj nimajo stabilne socialne mreže, ki bi jim dajala oporo in jim zagotavljala varnost. Tako so odvisni predvsem od državne pomoči in pomoči nevladnih organizacij. Prav tako so pogosto žrtve tako institucionalne diskriminacije kot diskriminacije v zasebnem življenju, zato morajo biti deležni posebne podpore in zaščite.
Prostovoljstvo naj bi nastopilo takrat, ko primarne socialne mreže (družina, prijatelji, soseska
…) in država ter njene institucije ne morejo ustrezno zadovoljiti potreb ljudi, ki so v stiski (Mikuš Kos, 2011).
Ker so me tuje kulture vedno zanimale, sem se odločila, da tudi sama postanem prostovoljka pri Društvu Odnos, ki nudi pomoč pri integraciji osebam z mednarodno zaščito. Na enem izmed sestankov prostovoljcev smo odprli temo prispevka prostovoljskega dela k integraciji beguncev. Tema se mi je zdela zanimiva in hkrati pomembna tako za prostovoljce kot za begunce. Zato sem se odločila, da jo bom v okviru magistrske naloge natančneje raziskala.
Menim, da pogosto spregledamo učinke prostovoljskega dela, ki jih ima to za skupnost in družbo. Prav ti učinki pa imajo velik pomen za integracijo beguncev. Pogosto slišimo očitke, da se begunci niso pripravljeni integrirati. Do teh očitkov pride zaradi nerazumevanja integracije kot dvosmernega procesa. Poleg pripravljenosti beguncev na integracijo je
1 ICRIRR, 2001.
9
pomembna tudi pripravljenost družbe na sprejem novih članov. Redni stiki med domačimi prebivalci in begunci ter s tem vzpostavljanje medkulturnega dialoga so ključnega pomena za integracijo beguncev.
Magistrska naloga je sestavljena iz teoretičnega in empiričnega dela. Teoretični del je sestavljen iz treh sklopov: prostovoljstvo, begunci in integracija. V prvem sklopu opredelim prostovoljstvo, predstavim glavne motive prostovoljcev za prostovoljsko delo in razloge za prenehanje z delom, izpostavim razliko med prostovoljnim in profesionalnim delom in raziščem povezanost med prostovoljstvom in civilno družbo. Drugi sklop predstavljajo begunci, kjer predstavim kratek pregled zakonske podlage in razjasnim z njo povezano terminologijo. Predstavim tudi programe pomoči pri integraciji, ki se izvajajo v Sloveniji v okviru neprofitnih organizacij, saj so te vstopno mesto za prostovoljce, ki želijo delati z begunci. V tretjem delu se osredotočim na integracijo kot proces vključevanja beguncev v novo okolje, predstavim različne modele in indikatorje integracije ter odnose, ki se vzpostavljajo med prostovoljci in begunci. V empiričnem delu na kratko povzamem intervjuje, ki sem jih opravila z osmimi intervjuvanci, predstavim rezultate in jih interpretiram. Magistrsko nalogo zaključim z ugotovitvami, ki se nanašajo na celotno magistrsko delo.
10
II. TEORETIČNI DEL
1 PROSTOVOLJSTVO
»Prostovoljstvo ti daje priložnost, da spoznaš, da se drugačnosti ni potrebno bati.«
Eva, prostovoljka
Zakon o prostovoljstvu, ki ga je sprejel Državni zbor Republike Slovenije leta 2011, v 2.
členu definira prostovoljstvo kot »družbeno koristno brezplačno aktivnost posameznikov, ki s svojim delom, z znanjem in izkušnjami prispevajo k izboljšanju kakovosti življenja posameznikov in družbenih skupin ter k razvoju solidarne, humane in enakopravne družbe.
Poleg tega pa krepi medsebojno solidarnost ljudi, spodbuja razvoj človeških zmožnosti in vseživljenjskega učenja, zagotavlja družbeno povezanost in sodelovanje pri reševanju problemov posameznikov in družbe.«
Celovitejše definicije poleg zgoraj naštetega vključujejo šest elementov, ki naj bi prostovoljsko delo ločili od drugih dejavnosti. Prostovoljsko delo naj bi bila neplačana, prostovoljna, dolgotrajna, nezavezujoča, načrtovana dejavnost in naj bi potekala v okviru spoznanj, da ljudje, ki se odločijo za prostovoljstvo:
• to storijo iz lastnih vzgibov (prostovoljna);
• delo opravljajo dalj časa (dolgotrajna);
• za delo ne prejemajo materialne ali finančne nagrade (neplačana);
• se odločijo na podlagi racionalnega razmisleka o tem, katera prostovoljska dejavnost je najprimernejša glede na lastne potrebe, pričakovane učinke in osebnostne kompetence (načrtovana dejavnost);
• ker prostovoljsko delo po definiciji ne vključuje pomoči prijateljem ali sorodnikom, ampak pomoč neznanim osebam, tujcem, ne moremo govoriti o moralni zavezanosti do nudenja pomoči (nezavezujoča);
• prav zato, ker gre za pomoč neznancem, prostovoljstvo običajno poteka v okviru organizacij.
Prostovoljsko delo, ki poteka v okviru organizacij, imenujemo formalno prostovoljsko delo.
Odnose in sodelovanje med prostovoljcem in osebo, ki pomoč prejema, ureja v tem primeru organizacija. Poleg formalnega obstaja še neformalno prostovoljsko delo, pri tem gre običajno za spontano odločitev za pomoč, sodelovanje pa je trenutni dogovor med prostovoljcem in tistim, ki pomoč potrebuje (Kronegger, 2010).
Flaker (2001) ločuje med dobrodelnostjo in prostovoljsko dejavnostjo. Dobrodelnost je tako izraz presežka družbene moči, s katero se opravičuje obstoječi družbeni red, medtem ko prostovoljsko delo skuša ne le kritizirati ta red, ampak ga tudi spremeniti. S pomočjo dobrodelnosti se legitimira vladajoči razred, medtem ko prostovoljstvo odpira priložnosti, da
11
se uveljavijo skupine na obrobju. Prostovoljstvo je tako znak emancipacije neke družbene skupine, ki želi ustvariti svoj svet in uveljaviti svoje vrednote, ki so lahko tudi v konfliktu z obstoječimi vrednotami (prav tam).
Nekateri avtorji prostovoljstvo razlagajo v kontekstu sodobne družbe, pri tem posebej poudarjajo njegov prispevek tako za prostovoljca samega kot za družbo kot celoto. Tako za Bajzeka (1997, v Stritih, 2000) prostovoljsko delo pomeni izvabiti iz vsake osebe tisto energijo vzajemnosti, ki je nujna v vsaki družbi. Biti prostovoljec pomeni brezplačno darovati nekaj svojega časa, pozornosti, sposobnosti, znanja, dela in življenja drugim. Prostovoljstvo vidi kot protiutež sodobni kulturi ravnodušja, pomembno je, ker posameznika pripelje do notranje izpolnitve in do odgovorne solidarnosti do drugega. Prav tako Ramovš (2001, str. 313) razume prostovoljstvo »kot sodobno obliko osebne solidarnosti v socialnem delovanju.« Pri tem izpostavlja, da gre za specifično postmoderno obliko solidarnosti, saj se ji posamezniki posvečajo v svojem prostem času ob rednih službenih in življenjskih obveznostih. A. Mikuš Kos (2011) poudarja, da »organizirano prostovoljsko delo prenaša in udejanja osnovne vrednote, na katerih je zgrajena Evropska skupnost – pravičnost, solidarnost, vključenost in odgovorno državljanstvo.«
M. Han Broich (2012) opozarja, da se prostovoljstvo spreminja in razvija skupaj z razvojem družbe. Ključne spremembe, ki jih je prinesla modernizacija družbe, so: razpad tradicionalnih vrednot, demografske spremembe, mozaična biografija (odmik od linearne življenjske poti), spremenjeni delovni/karierni pogoji, individualizem in odnos do prostega časa. Tako avtorica loči med klasičnim in sodobnim prostovoljstvom, ki se med seboj razlikujeta po strukturi in motivih. Klasično prostovoljstvo je bliže karitativni dejavnosti, je visoko organizirano, zavezujoče, kontinuirano, izhaja predvsem iz občutka moralne dolžnosti (religiozni motivi).
Sodobno prostovoljstvo je fleksibilno, projektno usmerjeno, časovno omejeno, tematsko specifično in blizu vsakdanjemu življenju. Motivi za prostovoljstvo so bolj individualni in specifični. Razloge za sodobno prostovoljstvo lahko najdemo v osebnih interesih, kot so želja po novih socialnih kontaktih, osebnostni rasti, pridobitvi poklicnih kvalifikacij in izkušenj.
Ločitev med tradicionalnim in sodobnim prostovoljstvom ni povsem mogoča, saj se motivi in učinki prekrivajo, vendar pa lahko rečemo, da sodobno prostovoljstvo sledi bolj želji po obogatitvi lastne biografije, čeprav učinek za skupno dobro ostane (prav tam).
Kuhnlein in Boehle (v Hustinx in Lammertyn, 2003) idejo o novem sodobnem tipu prostovoljstva ne podpirata, saj menita, da imamo premalo podatkov za takšno predpostavko.
Razloge za drugačno dojemanje prostovoljstva in motivov za prostovoljsko delo vidita predvsem v povečani družbeni in znanstveni pozornosti za večdimenzionalno naravo motivacije prostovoljcev, ne pa kot posledico dejanske spremembe vedenja prostovoljcev.
Sodobno prostovoljstvo ima svojo lastno paradigmo, ki jo moramo upoštevati v vseh fazah prostovoljskega procesa. Upoštevati jo moramo tako pri pridobivanju kot usposabljanju prostovoljcev, pri samem izvajanju prostovoljskega dela ter pri skrbi za prostovoljce v prostovoljski organizaciji (Ramovš, 2001).
12
Ves proces in vse dogajanje pri prostovoljskem delu je (Ramovš, 2001, str. 319):
• »osebno – izhaja iz osebne odločitev prostovoljca kot človeka;
• dialoško – se odvija v človeškem dvogovoru in pogovoru med vsemi udeleženci;
• celostno – zajema celega človeka, celotno življenjsko izkušnjo in celotni življenjski kontekst, v katerem se odvija;
• temeljno – dosega najgloblje človeško jedro prostovoljca in tistih, ki z njimi dela.«
Ljudje, ki se odločijo za prostovoljsko delo, so pogosto laiki na področju, v katerega se vključujejo in imajo le malo izkušenj s populacijo, s katero delajo. Nasploh je za poklice, kjer se dela z ljudmi in za ljudi, značilno, da prihaja do raznih patologij (izgorelost, patološko žrtvovanje). Tem patologijam niso izpostavljeni samo zaposleni, ampak se vanje lahko ujamejo tudi prostovoljci, zato Ramovš (2001) predlaga naslednje elemente poklicne higiene:
zavedanje lastnih osebnih stisk in nerešenih socialnih problematik, predhodno usposabljanje in redno usposabljanje med delom, redno izmenjavanje izkušenj (supervizija), delo na strokovni in osebnostni rasti, kot najpomembnejšo pa navaja zmernost, ki jo razume kot smiselno, zdravo mero prostovoljskega dela z ljudmi za ljudi.
1.1 Motivi prostovoljcev za prostovoljsko delo
Prostovoljci se za prostovoljsko delo odločajo, ker jim to služi pri zadovoljitvi pomembnih osebnih ciljev (Clary idr., 1998). Razlogov, zakaj se posamezniki prostovoljsko angažirajo, je veliko, zato so motivi raznoliki ter se med seboj pogosto prepletajo in dopolnjujejo.
Poznavanje teh motivov je pomembno tako za organizacije, ki pri svojem delu vključujejo pomoč prostovoljcev kot za prostovoljce same. Od motivov je namreč odvisna dolžina trajanja prostovoljskega dela, kako angažiran bo posameznik in kakšni bodo učinki njegovega dela, saj individualna motivacija predstavlja jedro udejstvovanja v prostovoljskem delu (Yeung, 2004). Osebni motivi za opravljanje prostovoljstva nudijo zanimiv vpogled v prostovoljstvo in odražajo pozicijo na premici korist za sebe, korist za drugega v stiski in korist za vse pripadnike neke skupine (Mikuš Kos, 2011).
Z vprašanjem, zakaj se ljudje odločijo za prostovoljsko delo, so se ukvarjali tudi Clary idr.
(1998). Pri obravnavanju tega vprašanja so uporabili pristop funkcionalne analize, ki se izrecno ukvarja z razlogi in nameni ter načrti in cilji posameznikovega delovanja.
Funkcionalna teorija motivacije prostovoljcev izhaja iz predpostavke, da različni posamezniki opravljajo enako prostovoljsko delo iz različnih razlogov, ki služijo uresničevanju različnih psiholoških funkcij, hkrati pa lahko prostovoljstvo zadovoljuje različne motive istega posameznika v različnih časovnih obdobjih njegovega življenja. Tako Clary idr. (1998) definirajo šest osnovnih psiholoških funkcij pri opravljanju prostovoljskega dela:
• vrednote – prostovoljstvo omogoča izražanje altruističnih in humanitarnih vrednot;
• razumevanje – želja izvedeti čim več o svetu ter pridobivanje in prakticiranje spretnosti;
• socialni funkcija – prostovoljstvo omogoča krepitev in širjenje socialne mreže;
• karierni motivi – zajemajo pridobivanje izkušenj, povezanih s poklicem, povečevanje zaposlitvenih možnosti;
13
• varovalna funkcija – prispeva k zmanjševanju negativnih čustev;
• funkcija osebnega napredovanja – gre za težnjo po pridobivanju samospoštovanja in samozaupanja.
1.1.1 Modeli motivacije
Različni modeli (enodimenzionalni, večdimenzionalni …) motivacije izhajajo iz funkcionalne teorije motivacije. Ta teorija pravi, da se posamezniki odločajo za prostovoljsko delo, ker jim to zadovoljuje določene psihološke potrebe. Delo bodo opravljali tako dolgo, dokler bo ta aktivnost zadovoljevala njihove potrebe. Različni prostovoljci se bodo iz različnih motivov odločali za isto prostovoljsko dejavnost, prav tako motivi niso stalni, saj se s časom lahko spreminjajo ali celo prenehajo delovati (Widjaja, 2010).
Dvodimenzionalni model motivacije deli motive v dve kategoriji: na egoistične in altruistične.
Ljudje, ki se za prostovoljstvo odločajo iz altruističnih razlogov, želijo proizvajati blaginjo za druge, medtem ko naj bi se egoistično motivirani za prostovoljstvo odločali zaradi lastne koristi (npr. obogatiti svoj C. V.) (Widjaja, 2010). Pri tem A. Mikuš Kos (2011) poudarja, da motivi niso vselej povezani z učinki, saj ne glede na to, ali so motivi bolj egoistične (osebne ambicije) kot altruistične narave, lahko proizvedejo koristne rezultate tako za ljudi, ki potrebujejo pomoč, kot za skupnost kot celoto. Prav tako motivi, ki se sicer zdijo altruistični, vseeno v sebi nosijo egoistične vzgibe, saj temeljijo na recipročnosti, vzajemnosti, kot npr.
krvodajalske akcije (Flaker, 2001). Nekateri drugi avtorji dvodimenzionalnost razumejo kot delitev na ekstrinzično (zunanjo) in intrinzično (notranjo) motivacijo (Finkelstien, 2009; Han Broich, 2012). V nadaljevanju bom predstavila Han Broichovo dvodimenzionalno shemo motivacije.
Slika 1: Dvodimenzionalna shema motivov prostovoljcev po Han Broich (2012, str. 85) Motivi
Zunanji viri – ekstrinzični
SUBJEKT
Biografske spremembe
Osebna korist
DRUŽBA
Reševanje skupnostnih
problemov Družbeno
politične spremembe
Notranji viri – intrinzični
NORME
Religiozna prepričanja
Občutek odgovornosti
OSEBNOST
Vzgoja, socializacija
Osebnostna struktura
14
M. Han Broich (2012) deli motive na dve skupini: na zunanje in notranje vire. Tako pri zunanjih virih razlikuje med viri, ki se vežejo na sam subjekt, in na vire, ki izhajajo iz družbe.
Motivi, ki se vežejo na subjekt, izhajajo iz biografskih sprememb ali pa imajo izvor v želji po osebni koristi. Prostovoljstvo lahko služi kot instrument za novo življenjsko orientacijo, kadar pride do večjih sprememb v biografiji (npr. upokojitev, izguba službe). Prostovoljci, ki so se za prostovoljstvo odločili zaradi sprememb v biografiji, želijo smiselno uporabiti časovne resurse in osebne kompetence. Kadar je motivacija osebna korist, gre predvsem za pričakovanja, kaj bomo od prostovoljskega dela pridobili. Prostovoljstvo vpliva na boljše počutje, v nas vzbuja veselje, nam omogoča širiti socialno mrežo in pridobivati nove kompetence ter izkušnje. Pri tem ne gre za egocentrično željo po samouresničitvi, ampak individualizirano željo po smiselni nalogi delati nekaj koristnega. Da prostovoljstvo služi zabavi in veselju, v tem primeru ne gre razumeti v hedonističnemu smislu, ampak je izraz notranjega zadovoljstva in izpopolnitve osebnih pričakovanj (prav tam).
K zunanjim virom avtorica M. Han Broich (2012) prišteva še motive, ki izhajajo iz družbe same. Pri tem ločuje med motivi reševanja skupnostnih problemov in želji po družbeno političnih spremembah. Nekateri prostovoljci so se v preteklosti sami soočili s podobno situacijo (npr. priseljenci druge generacije) in to jih motivira, da se sami aktivirajo in čutijo solidarnost z ljudmi v podobnih situacijah. Ker so jim situacije poznane, se čutijo bolj kompetentne za premagovanje aktualnih družbenih problemov. Prostovoljci, ki se čutijo odgovorne za družbene spremembe, želijo aktivno sodelovati pri družbeno-političnih procesih in pri oblikovanju družbe. Takšni motivi so podlaga za nastanek iniciativ, kampanj, zagovorniških skupin in drugih oblik socialnega aktivizma (prav tam).
Prostovoljci so lahko tudi notranje motivirani, pri čemer pomembno vlogo odigrajo norme in vrednote, za katerimi stojijo, in njihova osebnost. Avtorica M. Han Broich (2012) kot norme razume na eni strani religiozna prepričanja (izhajanje iz krščanske tradicije: ljubezen do bližnjega in dobrodelnost) in na drugi strani občutka odgovornosti oziroma dolžnosti, da smo zavezani pomagati tistim, ki zasedajo v družbi slabši položaj. Pri tem gre za občutek, ki nastane zaradi zavedanja, da smo deležni boljših življenjskih pogojev, varnejše življenjske situacije in privilegiranih življenjskih pogojev. Takšni ljudje se čutijo dolžne pomagati tistim, ki živijo na obrobju in so socialno izključeni. To lahko razumemo kot moralno dolžnost do družbe, ki ji želimo nekaj vrniti, prispevati nazaj. Pogosto se za tem skriva globoka, notranje zakoreninjena človečnost, ki jo lahko razumemo kot najvišjo življenjsko vrednoto. Osebe, ki so notranje motivirane, so pogosteje prostovoljsko aktivne kot tiste, ki želijo doseči neki učinek (prav tam).
Kot zadnjo kategorijo omenja posameznikovo osebnost in govori o prosocialno usmerjenih ljudeh. Na takšne ljudi imata pomemben vpliv vzgoja in socializacija. Pri teh prostovoljcih gre za lastne biografske izkušnje in vzgojo, npr. odraščali so v družini, kjer je prostovoljstvo in pomoč soljudem bila pomembna tema, prostovoljstvo tako doživljajo kot nekaj samoumevnega. Na prostovoljstvo lahko vpliva tudi osebnostna struktura, kjer gre za osebe, ki ne morejo drugače, kot da pomagajo (npr. ko so bili seznanjeni s težko situacijo beguncev, niso mogli drugače, kot da so postali aktivni na tem področju, začeli zbiralne akcije, se spontano odpravili na sama žarišča dogajanja) (prav tam).
15
Avtorica M. Han Broich (2012) pravi, da meje med zunanjo in notranjo motivacijo ni vedno mogoče določiti, saj se pogosto prekrivata. Notranje motivirani prostovoljci skušajo v prvi vrsti dati beguncem občutek vrednosti, sprejetosti, jim povrniti samospoštovanje in so jim v moralno podporo, vse to prispeva k individualnemu razvoju beguncev. Zunanje motivirani prostovoljci se osredotočajo predvsem na cilje, kot so posredovanje znanja jezika, prilagoditev beguncev in podpora njihovi hitrejši integraciji v novo življenjsko okolje, zavzemajo se za družbene in politične spremembe. Notranje motivirani prostovoljci bodo tako dajali več poudarka čustveni podpori, medtem ko zunanje motivirani pravni ureditvi življenjskih pogojev.
1.2 Razlogi za prenehanje s prostovoljstvom
Razloge za prenehanje s prostovoljstvom lahko razdelimo v tri kategorije (Behnia, 2008):
• biografske spremembe (pomanjkanje časa, zdravstveni ali družinski problemi, poklicne spremembe);
• problemi, povezani s samim prostovoljskim delom (preobremenjenost, razočaranje, frustracije, dvom v smiselnost prostovoljskega dela, neprepoznavanje učinkov svojega dela);
• slabo sodelovanje med zaposlenimi in prostovoljci oziroma nasploh slaba delovna klima.
M. Han Broich (2012) ugotavlja, da obstaja tesna povezanost med vrsto motivacije in razlogi za prekinitev prostovoljskega dela. Notranje motivirani prostovoljci bodo z delom prenehali predvsem zaradi biografskih sprememb, zunanje motivirani pa zaradi problemov z delom samim. Prostovoljci, ki so notranje motivirani, so se izkazali za vzdržljivejše, medtem ko zunanje motivirani prostovoljci ob pojavu težav prej odnehajo.
Prostovoljci bodo ostali dlje časa, če bodo dobili občutek, da imajo vpliv na sprejemanje odločitev, imajo priložnost sooblikovati program, jim je omogočeno redno usposabljanje in izobraževanje ter menijo, da je njihov prispevek k organizaciji, družbi ali posamezniku prepoznan in cenjen (Behnia, 2008).
Razloge za prenehanje s prostovoljstvom lahko najdemo tudi v sistemu in ne samo v individualnih – osebnih razlogih, saj ima sistemska ureditev področja velik vpliv na pogoje, pod katerimi bodo prostovoljci delali. V Sloveniji se organizacije, ki pri svojem delu vključujejo prostovoljce, srečujejo s številnimi težavami. Poleg odsotnosti sistemske podpore prostovoljstvu kot vrednoti in družbenemu prispevku je problem še v zagotavljanju finančnih sredstev za promocijo in kakovostno organiziranje prostovoljskega dela, zato imajo organizacije pogosto težave pri pokrivanju materialnih stroškov prostovoljskega dela. Ker imajo premalo profesionalnega kadra, ki bi se ukvarjal s prostovoljci, pogosto ne morejo zagotoviti rednih usposabljanj, prostovoljcev pri njihovem delu ne morejo spremljati, zaradi nezadostne podpore prostovoljcem pa se lahko pri njih pojavi sindrom izgorevanja (Rakar, 2011).
16
1.3 Učinki prostovoljstva: od osebne do družbene koristi
Posameznik in skupnost sta organsko povezana, zato težko razločimo učinke, ki jih ima prostovoljsko delo na posameznika, na širšo skupnost ali družbo. Vendar A. Mikuš Kos (2011) izpostavlja, da imajo v praksi posamezne organizacije, ki v svojo dejavnost vključujejo prostovoljce, različne usmeritve in ciljne prioritete. Tako so nekatere bolj karitativno usmerjene (materialne dobrine), druge sledijo širšim družbenim ciljem (razkrivanje socialnih problemov, disfunkcije neoliberalizma, institucij).
Ramovš (2001) dodaja razmislek o pomenu zavedanja lastne motivacije in vzgibov za prostovoljsko delo. Vsak prostovoljcev se mora zavedati, da pri prostovoljstvu ne gre za enosmerno zadovoljevanje potreb, ampak da gre za komplementarno prejemanje in dajanje.
»Prostovoljstvo je zdravo za prostovoljca in koristno za tiste, ki jim je ponujena pomoč, če je prostovoljec zavestno prostovoljec zaradi samega sebe, ker ve in doživlja, da njegovo prostovoljsko delo koristi njemu samemu, obenem pa je v enaki meri zavestno prostovoljec zato, ker doživlja v sebi solidarnost do ljudi s potrebo ali v stiski« (Ramovš, 2001, str. 321).
Pri prostovoljskem delu se uporablja in hkrati proizvaja finančni, človeški, ekonomski, socialni in kulturni kapital. A. Mikuš Kos (2011, str. 12) proizvode prostovoljstva opredeli tako:
• »fizični kapital: konkretni produkti, ki jih dobijo prejemniki pomoči, skupina ali skupnost (na primer število razdeljenih kosil, posajenih dreves);
• človeški kapital: pridobitev znanj, veščin, osebni razvoj, zdravje, mentalno zdravje, odpornost, sposobnost obvladanja;
• ekonomski kapital: specifični finančni in ekonomski kapital, ki izhaja iz prostovoljstva (na primer število ur, ki jih opravljajo prostovoljci za zdravstveno ustanovo ali za šolo in njihova vrednost v denarju);
• socialni kapital: porast kohezivnosti v skupnosti skozi vzpostavljanje novih odnosov, mrež, zaupnih vezi med ljudmi, porast socialnega sodelovanja, prispevek k solidarnosti in stabilnosti; ta kapital je najteže merljiv;
• kulturni kapital: razvoj skupne, kulturne, religiozne ali etnične identitete, povezovanje v skupini z enako identiteto, izvajanje kulturnih dejavnosti.«
1.4 Odnos med prostovoljskim in profesionalnim delom
A. Mikuš Kos (2011, str. 11) pravi, »da je v sodobni, hitro spreminjajoči in globalizirano mobilni družbi zelo pomembna hitrost in prožnost odzivanja na nove okoliščine in potrebe«.
Država se na te nenadne spremembe ne more odzivati tako hitro, kot lahko to stori organizirano prostovoljsko delo.
17
Profesionalna socialna pomoč je danes nepogrešljiva, vendar pa je civilna samoorganizacija prostovoljskega dela njeno, prav tako nepogrešljivo dopolnilo in korektiv (Ramovš, 2001). Za razumevanje učinkov prostovoljskega dela moramo najprej razumeti njegovo umeščenost v družbeni sistem moči. Prostovoljci so na dimenziji družbene moči umeščeni med strokovnjake in uporabnike. Od strokovnjakov se ne razlikujejo samo po družbeni moči, ki jo uživajo, ampak imajo zaradi manjše družbene moči tudi drugo družbeno funkcijo (Flaker, 2001).
Prostovoljsko delo je kvalitativno drugačno od strokovnega dela, s čimer si je ustvarilo drugačno poslanstvo, kot ga nosi strokovno delo. Za prostovoljsko delo je značilno, da je fleksibilnejše, ni obremenjeno s poklicno vlogo in pravili ustanove, prostovoljec se lahko posveti enemu samemu človeku in črpa iz dejstva, da je druženje s konkretnim človekom ali skupino enkratna zadeva, ki se tudi konča in ni, kakor je za strokovnjaka, neskončno menjavanje podobnih primerov (Flaker, 2001).
1.5 Prostovoljstvo in civilna družba
Civilno družbo najpogosteje razumemo kot nasprotje nečesa drugega, torej tisto, kar ni država ali gospodarstvo. Nekateri jo definirajo kot prostor zunaj družine, države in trga, ki ga predstavljajo skupinske in posamezne akcije, institucije in organizacije z namenom uveljavljanja skupnih interesov. Značilnosti civilne družbe so prostovoljstvo, poudarek na posamezniku in občutek pripadnosti (Rakar, 2011). Integracija ljudi, ki so zunaj družbe, in zagotavljanje povezanosti družbe sta nova družbena izziva. Znotraj tega konteksta lahko razumemo prostovoljstvo kot del civilne angažiranosti, kot možnost podpore pri integraciji.
Civilne iniciative so pri naraščajoči politični polarizaciji pomemben dejavnik vplivanja na to, ali bodo begunci živeli integrirani v družbo ali ne (Han Broich, 2012).
Okoli beguncev in njihovega kulturnega ozadja kroži veliko stereotipnih predstav in predsodkov. Prav te predstave so ovira pri vzpostavljanju stika med večinsko populacijo in begunci. Prostovoljci kot predstavniki civilnih iniciativ preko stika, ki ga imajo vzpostavljenega z begunci, predstavljajo most, ki povezuje begunce z večinskim prebivalstvom in posledično vpliva na premagovanje predsodkov, prispeva k zmanjševanju strahu pred begunci in dvigu socialnega sprejemanja med domačim prebivalstvom (Pettigrew, Tropp, Wagner in Christ, 2011). Prostovoljsko delo tako daje prostovoljcu priložnost, da se sooči s konkretnimi manifestacijami drugosti (odvisnosti od drog, tujstvo, kriminal), da razvije občutljivost za tovrstne družbene probleme, razvije orodja za razumevanje in pomaga razvijati prakso na danem področju (Flaker, 2001).
Koristi organiziranega prostovoljskega dela so danes prepoznane. Pomembno vlogo ima predvsem na lokalni ravni, saj pomaga skupnosti pri pokrivanju in reševanju problemov socialne in psihološke narave, opravi delo, ki ima veliko finančno vrednost in s tem deluje kot korektiv državi in tržni ekonomiji, laže kot veliki sistemi uvaja nove modele dela ter mobilizira številne človeške in druge resurse (npr. povečuje socialni kapital države in skupnosti) (Mikuš Kos, 2011).
18
Allport je v svoji knjigi Narava predsodkov, ki je izšla leta 1954, postavil kontaktno hipotezo, ki pravi, da pogosta interakcija med skupinami privede do medsebojnega spoznavanja, to spoznavanje krepi medsebojni občutek simpatije in empatije, kar vodi v premagovanje predsodkov. Optimalne pozitivne učinke medskupinskega kontakta lahko pričakujemo takrat, ko so izpolnjeni štirje pogoji (Pettigrew idr., 2011):
• člani obeh skupin imajo enak status (dostop do izobraževanja, službe);
• člani obeh skupin si delijo podobne cilje;
• vzpostavljeno je medskupinsko sodelovanje;
• sodelovanje je podprto s strani avtoritete, zakonov, države.
Po konceptu socialnega kapitala je medosebno srečavanje tisti ključni element, ki omogoča izgradnjo skupnosti in vzpostavitev zaupanja. Nižja stopnja kriminala, boljša ekonomska rast, višji nivo zdravja in višja izobrazbena struktura so značilnosti skupnosti z dobro zalogo socialnega kapitala (Martinjak, 2006). Prostovoljci kot predstavniki civilne družbe so nosilci socialnega kapitala. Fukoyami (1999, v Mikuš Kos, 2011) pravi, da je socialni kapital proizvod socialnega tkiva skupnosti, ki izhaja iz kakovosti odnosov in sinergije teženj in ciljev, je nevidno lepilo oziroma podlaga za fermentiranje socialne energije in procesov ter aktivira potenciale skupnosti, ki temeljijo na skupnih vrednotah, zaupanju, etičnih standardih, sodelovanju in interesih.
2 BEGUNCI
»Sanjam vse dni, te stvari, da mi ne rečejo več, da sem begunec.«
Salem Za razumevanje življenjske situacije beguncev in njihove umeščenosti v družbo je pomembno, da poznamo zakonsko podlago, ki ureja njihove pravice, vpliva na integracijo in ne nazadnje tudi na njihovo vsakdanje življenje. V nadaljevanju bom pojasnila terminologijo s področja azilne zakonodaje, postopek pridobivanja statusa osebe z mednarodno zaščito, postopek pridobivanja državljanstva z naturalizacijo, programe pomoči pri integraciji beguncev, ki se trenutno izvajajo v Sloveniji ter kako se v programe pomoči vključujejo prostovoljci.
2.1 Zakonska podlaga in razjasnitev terminologije
Republika Slovenija je kot članica Evropske unije in podpisnica Ženevske konvencije dolžna zagotoviti mednarodno zaščito osebam, ki zaščite niso deležni v izvorni državi. Po 1. členu Ženevske konvencije se za begunca smatra vsaka oseba, ki meni, »da je v svoji izvorni državi preganjana zaradi svojega političnega prepričanja, veroizpovedi, rase, narodnostne ali etične
19
pripadnosti. Prav tako ima pravico zaprositi za mednarodno zaščito vsaka oseba, ki meni, da bi vrnitev v matično državo ogrožala njeno življenje ali svobodo in bi lahko bila izpostavljena mučenju ali nečloveškem ravnanju in kaznovanju (Ministrstvo za notranje zadeve, b. d.).«
V Sloveniji o prošnjah za mednarodno zaščito odloča Ministrstvo za notranje zadeve RS, Sektor za statusne zadeve. Oseba, ki je zaprosila za mednarodno zaščito, lahko v primeru, da je bila njena prošnja odobrena, pridobi status begunca ali pa ji je zagotovljena subsidiarna zaščita.
Status begunca se prizna osebi, ki utemeljeno in verodostojno izkaže, da izpolnjuje pogoje, ki jih določa 1. člen Ženevske konvencije. V primeru, da oseba ne izpolnjuje pogojev za status begunca, se ji lahko, če dokaže, da bi z vrnitvijo v matično državo bilo ogroženo njeno življenje (smrtna kazen ali usmrtitev, poniževalno, nehumano ravnanje ali mučenje, vojne razmere), dodeli status subsidiarne zaščite (Ministrstvo za notranje zadeve, b. d.).
Za osebe, ki so pridobile bodisi status begunca bodisi status subsidiarne zaščite, se uporablja termin oseba z mednarodno zaščito (OZM2). Osebe s priznano mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji so, skladno z Zakonom o mednarodni zaščiti (2016), upravičene do:
• prebivanja v Republiki Sloveniji;
• denarnega nadomestila za zasebno nastanitev;
• pomoči pri integraciji;
• zaposlitve in dela;
• zdravstvenega in socialnega varstva;
• pridobitve informacij o pravicah in dolžnostih in
• izobraževanja in usposabljanja.
Te pravice veljajo tako za osebe s statusom begunca kot za osebe s priznano subsidiarno zaščito, vendar je v primeru osebe s subsidiarno zaščito prebivanje v Republiki Sloveniji časovno omejeno (možnost podaljšanja, če se razmere v izvorni državi ne izboljšajo), dodeljen jim je potni list tujca, pri zaposlovanju pa morajo zaprositi za posebno delovno dovoljenje (Ministrstvo za notranje zadeve, b. d.)
2.2 Postopek pridobivanja statusa osebe z mednarodno zaščito
Postopek pridobitve statusa osebe z mednarodno zaščito se prične takoj, ko posameznik vloži prošnjo. To lahko stori na policijski postaji, pri policistu ali v Centru za tujce; v zavodu za izvrševanje kazenskih sankcij; na letališču, pristanišču ali na ladji; pri katerem koli organu lokalne skupnosti ali pri drugem državnem organu. Tujec lahko zaprosi za mednarodno zaščito tudi, kadar ni na ozemlju Republike Slovenije, in sicer na diplomatsko konzularnem predstavništvu. V času, ko je njegova prošnja v obravnavi, se prosilca za azil namesti v azilni dom (ZMZ, 2016).
2 V magistrski nalogi bom uporabljala termin begunec, s tem mislim na vse osebe, ki so pridobile status OMZ.
20
Prosilec mora podati in lastnoročno zapisati izjavo, zakaj zaproša za mednarodno zaščito. V celotnem postopku mu pripada tolmač, prav tako morajo bito vsi ključni dokumenti prevedeni v jezik, ki ga prosilec razume. Poleg tolmača ima prosilec pravico do svetovalca za begunce, ki mu nudi pravno pomoč in ga informira v zvezi s postopkom pridobitve mednarodne zaščite.
Prosilca za mednarodno zaščito se povabi na osebni razgovor, ki je zaprt za javnost in je prilagojen posameznemu prosilcu (upošteva se njegovo kulturno poreklo, pripadnost ranljivim skupinam). Kljub izključenosti za javnost lahko ima prosilec ob sebi osebo, ki mu je v pomoč in podporo. Namen osebnega razgovora je ugotoviti identiteto prosilca, razloge, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo ter vsa druga dejstva in okoliščine, ki so pomembna za sprejetje odločitve. Postopek odločanja bi moral biti opravljen v najkrajšem času, kadar postopek traja več kot šest mesecev, se mora o tem pisno obvestiti prosilca (ZMZ, 2016).
Ko pristojni organi zberejo vse potrebne podatke, pričnejo s presojanjem pogojev, na podlagi katerih bi posamezniku lahko dodelili status begunca. Če teh pogojev ne izpolnjuje, se presoja, ali mu je lahko dodeljena subsidiarna zaščita. V primeru, da ne izpolnjuje pogojev za pridobitev statusa begunca ali subsidiarne zaščite, se prošnja zavrne in prosilec mora zapustiti območje Republike Slovenije. Prosilec ima pravico, da vloži ponovno prošnjo takrat, kadar lahko predloži nove dokaze, ki kažejo na to, da izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito (ZMZ, 2016).
Pomemben del integracije beguncev je združitev z družino, za katero lahko zaprosi vsaka oseba, ki je pridobila status osebe z mednarodno zaščito. Združitve oseb z mednarodno zaščito z drugimi družinskimi člani v Republiki Sloveniji ureja Zakon o mednarodni zaščiti (2016), ki v 16. b členu določa, da lahko oseba z mednarodno zaščito zaprosi za združitev z:
• zakoncem ali zunajzakonskim partnerjem;
• z mladoletnimi neporočenimi otroki ne glede na to, ali so bili rojeni v zakonski, zunajzakonski skupnosti ali bili posvojeni;
• z mladoletnimi neporočenimi otroki zakonca ali zunajzakonskega partnerja v primeru, da ima prosilec skrbništvo nad njimi in jih vzdržuje;
• s polnoletnimi neporočenimi otroki, ki zaradi telesne ali duševne prizadetosti niso sposobni sami skrbeti zase, za svoje koristi in pravice;
• prav tako za polnoletne neporočene otroke zakonca ali zunajzakonskega partnerja, ki zaradi telesne ali duševne prizadetosti nisi sposobni, da sami skrbijo zase, za svoje koristi in pravice;
• v primeru, da gre za mladoletnika brez spremstva staršev, ima ta pravico zaprositi za združitev s starši.
2.3 Pridobivanje državljanstva z naturalizacijo
Na podlagi 7. odstavka 12. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije lahko oseba, ki ima priznan status osebe z mednarodno zaščito in v Sloveniji živi neprekinjeno 5 let, vloži prošnjo za sprejem v slovensko državljanstvo. Pri tem mora dokazati, da izpolnjuje naslednje pogoje:
21
• »da je oseba dopolnila 18 let;
• da ima zagotovljena sredstva, ki njej in osebam, ki jih mora preživljati, zagotavljajo materialno in socialno varnost;
• da obvlada slovenski jezik za potrebe vsakdanjega sporazumevanja, kar dokaže s spričevalom o uspešno opravljenem izpitu iz znanja slovenščine na osnovni ravni;
• da ni bila pravnomočno obsojena na nepogojno zaporno kazen, daljšo od treh mesecev, ali da ji ni bila izrečena pogojna obsodba na zaporno kazen s preizkusno dobo, daljšo od enega leta;
• da ji ni bila izrečena prepoved prebivanja v Republiki Sloveniji;
• da njen sprejem v državljanstvo Republike Slovenije ne predstavlja nevarnosti za javni red, varnost ali obrambo države;
• da ima poravnane davčne obveznosti;
• da poda prisego o spoštovanju svobodnega demokratičnega ustavnega reda, ki je utemeljen v Ustavi Republike Slovenije (ZDRS, 2007)«.
2.4 Programi pomoči pri integraciji beguncev v Sloveniji
Ko begunec pridobi status osebe z mednarodno zaščito, lahko zapusti azilni dom v Postojni in se preseli v eno izmed dveh integracijskih hiš, ki sta v Mariboru in Ljubljani. V katero integracijsko hišo bo preseljen, je odvisno od prostih kapacitet, v splošnem pa o tem odloča MNZ. V integracijski hiši lahko prebiva eno leto, kasneje se mora preseliti na zasebni naslov, vendar je še nadaljnji dve leti upravičen do denarnega nadomestila za bivanje na zasebnem naslovu.
V prvih treh letih od pridobitve statusa osebe s priznano mednarodno zaščito temelji pomoč pri vključevanju v okolje na osebnem integracijskem načrtu, ki se pripravi in izvaja na podlagi posameznikovih potreb, znanja, zmožnosti in sposobnosti. Ministrstvo mora v najkrajšem možnem času omogočiti udeležbo na tečaju slovenskega jezika, ki vključuje še spoznavanje slovenske zgodovine, kulture in ustavne ureditve. Osebi z mednarodno zaščito pripada tudi svetovalec, ki naj bi spremljal njen individualni napredek, jo informiral in ji nudil pomoč pri lažjem vključevanju v slovensko družbo in prostor (ZMZ, 2016).
Poleg aktivnosti, ki naj bi jih zagotovilo MNZ, v Mariboru in Ljubljani delujeta še dva programa pomoči pri integraciji za OMZ. Prvi deluje pod okriljem Slovenske filantropije, drugi pa pod okriljem društva Odnos.
• Orientacijski program za osebe, preseljene v Republiko Slovenijo na podlagi letne kvote (Slovenska filantropija)
V program so vključene samo OMZ, ki so bile v Slovenijo preseljene iz Grčije in Italije v okviru kvot, ki jih določa Evropska unija. »Orientacijski program je namenjen učenju osnov slovenskega jezika, pomoči pri urejanju dokumentov in praktičnemu spoznavanju vsakdanjega življenja v Republiki Sloveniji. V dveh letih bo programa deležnih 567 uporabnikov. Vsak posameznik bo v program vključen 3 mesece (Slovenska filantropija, b. d.).«
22
• Projekt "Pomoč pri integraciji za osebe z mednarodno zaščito 2015–2017" (Društvo Odnos)
V program so vključene vse osebe s priznanim statusom OMZ za obdobje prvih treh let. »Cilj projekta je zagotavljanje celostne pomoči osebam s priznanim statusom mednarodne zaščite.
Projekt je usmerjen v zagotavljanje celostne, kakovostne, redne, strokovne in humane pomoči osebam z mednarodno zaščito v Sloveniji. Pri izvajanju projekta sodelujejo osebe z begunsko in migrantsko izkušnjo, prostovoljci in neformalni prevajalci. V okviru programa se izvajajo različne med seboj povezane in dopolnjujoče se aktivnosti, ki jih prilagajamo potrebam, željam in interesom vključenih oseb z mednarodno zaščito: pomoč pri urejanju življenjskih situacij, učna pomoč, integracijske aktivnosti in ukrepi za povečanje socialne vključenosti oseb z mednarodno zaščito (Društvo Odnos, b. d.).«
2.4.1 Možnost vključitve prostovoljcev v programe pomoči
Vključevanje prostovoljcev v programe pomoči pri integracije za OMZ ima v Sloveniji že tradicijo. V času razpada Jugoslavije se je Slovenija prvič soočila z večjim številom beguncev. V tem času je bilo mogoče opaziti val solidarnostnega vedenja. Poleg materialnih sredstev je bila pomoč prostovoljcev najpomembnejši način izkazovanja razumevanja, sočutja in prijateljstva. Delovanje prostovoljcev v begunskih centrih je imelo številne pomembne razsežnosti. Mednje A. Mikuš Kos in S. Gole Ašanin (2000) prištevata medsebojno spoznavanje in širjenje pozitivne podobe o beguncih. Prostovoljci, ki so mesece delovali v begunskih centrih, so lahko spoznali osebno, etnično in kulturno vrednost beguncev, zaradi neposrednega stika pa so begunci lahko začutili sprejetost in solidarnost. Kontakt med begunci in prostovoljci je prispeval k zmanjševanju predsodkov in ksenofobičnih idej o beguncih.
Danes se ponovno srečujemo z večjim številom beguncev, zato nevladne organizacije v izvajanje svojih projektov vključujejo prostovoljce. Tako Slovenska filantropija kot društvo Odnos pri izvajanju projektov integracije sodelujeta s prostovoljci, ki se lahko vključujejo na različna področja dela, kot so:
• učna pomoč;
• jezikovni tečaji (slovenščine, angleščine …);
• prevajalstvo;
• prostočasne aktivnosti (izleti, športni dnevi, internacionalna srečanja, koncerti;
• druženje;
• spremstvo k zdravniku, zobozdravniku;
• pomoč pri urejanju birokracije (prijava prebivališča, izpolnjevanje formularjev);
• iskanje stanovanj;
• pomoč v kriznih situacijah;
• informiranje …
23
3 INTEGRACIJA
»Integriran si, ko dobiš občutek, da pripadaš, da nekaj prispevaš, da dobiš nekaj nazaj.«
Eva, prostovoljka
Integracija kot pojem je pogosto uporabljen v politiki, praksi in akademskih krogih, vendar ima za različne avtorje različen pomen, odvisno od njihove perspektive, interesov, predpostavk in vrednot. Tako ne obstaja definicija, ki bi bila splošno sprejeta. Definicije, ki integracijo razumejo kot večdimenzionalen proces, poudarjajo predvsem vlogo različnih akterjev: posameznikov, migrantov in begunskih skupnostih kot tudi institucij in drugih skupnosti. Druge definicije se osredotočajo na funkcionalne dimenzije integracije, kot so:
izobrazba in jezik, trg dela, zdravstvena oskrba, bivanje. Nekateri avtorji želijo razviti tipologijo integracije, ki bi opisala različna področja integracije, kot so funkcionalno, socialno, civilno področje (Cheung in Phillimore, 2013) …
R. Bešter (2007, str. 107) integracijo opredeli kot »kompleksen koncept, ki označuje širok krog dinamičnih procesov in situacij na različnih družbenih področjih, poleg tega pa se lahko nanaša tako na posameznike kot tudi na družbene skupine ali na družbo kot celoto.« Podobno definicijo predlaga Schibel (2002, v Cheung in Phillmore, 2013), ki integracijo razume kot dvosmeren, večdimenzionalen in večplasten proces med posameznikom in sprejemno skupnostjo.
UNHCR-jeva definicija integracije pravi, da je integracija dinamičen, večplasten, dvosmeren proces prilaganja, ki privede do popolnega in enakovrednega članstva v družbi. To vključuje pripravljenost begunskih skupnosti, da se prilagodijo sprejemni državi, ne da bi se zato morali odpovedati kulturni identiteti, in hkrati pripravljenost sprejemne skupnosti, da je pripravljena begunce sprejeti in se odzvati na njihove specifične potrebe. Proces integracije je kompleksen, postopen, vsebuje tako zakonsko, ekonomsko, socialno kot kulturno dimenzijo in se nikoli ne konča (Excom conclusion no. 104, b. d.).
V nadaljevanju bom predstavila področja in indikatorje integracije, pred tem pa še različne modele integracijske politike, saj ti odločilno vplivajo na razumevanje procesa integracije in določajo, kateri so dejavniki in cilji integracije ter kdaj je integracija uspešna.
3.1 Integracijska politika
Na proces integracije kot tudi na njeno uspešnost vplivajo številni dejavniki. Proces integracije je odvisen od posameznikove pripravljenosti na integracijo, njegovih osebnostnih značilnosti ter lastnosti posameznih etničnih kot »avtohtonih« skupin, pomembno vlogo pa igrajo tudi različni pristopi imigrantskih politik ter nacionalni in mednarodni kontekst, iz katerega izhajajo in v okviru katerega se izvajajo (Bešter, 2007).
24
Integracijska politika je del imigrantske politike in zajema vse politike in ukrepe, ki posredno ali neposredno prispevajo k integraciji priseljencev, s katero države urejajo odnose med večinsko družbo in priseljenci, ki so naseljeni na njihovem območju (Bešter, 2007). Države so glede na svojo zgodovino, demografske značilnosti, politično orientacijo in socialne posebnosti razvile različne modele integracijske politike. V splošnem razlikujemo tri modele integracijske politike: asimilacijski ali republikanski model, multikulturni ali pluralističen model in segregacijski model oziroma model diferencialnega izključevanja (Rodriguez- Garcia, 2010).
3.1.1 Asimilacijski model
Temelji na ideji, da je lahko enakopravnost članov skupnosti in kohezija družbe dosežena le, če se posamezniki popolnoma prilagodijo večinski družbi ter njenim normam in vrednotam.
Odgovornost za integracijo je na priseljencu samem, naloga države pa je, da ustvarja takšne pogoje, ki bodo asimilacijo spodbujale. Asimilacijska politika lahko vodi v marginalizacijo, izoliranost in socialno izključenost določenih družbenih skupin, ki ne dosegajo pričakovane norme integracije, te skupine se lahko zapirajo v geta (Rodriguez-Garcia, 2010).
Naturalizacije je razumljena kot začetna točka v procesu asimilacije, zato otroci priseljencev pridobijo državljanstvo ob rojstvu ali ob polnoletnosti, z relativno nizkimi stroški in s kratkimi roki zahtevanega prebivanja v državi pa se k naturalizaciji spodbuja ostale priseljence (Bešter, 2003). Model izhaja iz predpostavke, da se bodo priseljenci odpovedali svojim kulturnim in družbenim značilnostim ter bodo pretrgali vezi s svojo izvorno državo, zgodnja naturalizacija pa jih bo spodbudila k lojalnosti do sprejemne države (Buböck, 1994, v Bešter, 2007). Lahko rečemo, da države, ki svojo integracijsko politiko gradijo na asimilacijskem modelu, težijo k spodbujanju emocionalne dimenzije integracije (Esser, 2001), saj v ospredje postavljajo identifikacijo z novim socialnim sistemom (MI-občutek).
Rodriguez-Garcia (2010) kot primer takšne politike navaja Francijo.
3.1.2 Multikulturni model
Na Švedskem, Nizozemskem in v Veliki Britaniji se je uveljavil multikulturni model, ki temelji na spoštovanju in varovanju kulturne raznolikosti ter enakopravnosti v vseh sferah družbenega življenja (Rodriguez-Garcia, 2010). Priseljenci so sprejeti kot etnična manjšina, ki se razlikuje od večinske populacije in skozi več generacij ohranja svoj jezik, kulturo, način družbenega obnašanja in organiziranja (Bešter, 2007). Kulturne razlike niso ovira za članstvo v civilni družbi in nacionalni državi, razlike se tolerira in včasih celo spodbuja, vendar te razlike ne smejo biti v nasprotju z zakoni in temeljnimi političnimi vrednotami ter institucijami (Medved 2001, v Bešter 2003). Multikulturni model, ki je vrsto let veljal za vzorčni model integracijske politike, je danes izpostavljen številnim kritikam. Največkrat multikulturni model povezujejo s procesom balkanizacije3 ali procesom nastajanja paralelnih svetov, saj naj bi preveliko toleriranje kulturnih, religioznih in lingvističnih razlik slabilo socialno kohezijo (Rodriguez-Garcia, 2010).
3 Balkanizacija je kompleksen proces razpadanja države na manjše geografsko-politične enote, ki se odraža na različnih področjih življenja (Balkanisation, b. d.).
25 3.1.3 Segregacijski model
Značilnost segregacijskega modela je ločitev oziroma razdrobljenost etnično-kulturnih skupnosti, ki se oblikujejo predvsem zaradi restriktivnega pravnega okvirja, kot je npr. dostop do državljanstva, ki temelji na načelu »ius sanguinius«, pridobitev po rodu. Predstavnice tega modela so Avstrija, Nemčija in Švica (Rodriguez-Garcia, 2010). Bistvena značilnost tega modela je, da so migranti vključeni v določene sfere družbenega življenja (trg dela), nimajo pa dostopa do nekaterih drugih sfer (socialni sistem, politična participacija), saj se na selitev gleda kot na zgolj začasno (Bešter, 2007). Integracijska politika, ki temelji na segregacijskem modelu, ustvarja predvsem dobre pogoje za strukturno dimenzijo integracije, medtem ko zanemarja socialno in emocionalno dimenzijo (Esser, 2001).
3.2 Kohezijska politika Evropske unije
Leta 2004 je Evropska unija sprejela dogovor o Temeljnih skupnih načelih integracije (»Common Basic Principles on integration«), ki naj bi predstavljal smernice za integracijske politike posameznih držav članic in hkrati prispeval k poenotenju le teh (Papadopoulou, Treviranus, Moritz in Fandrich, 2013). Integracija je razumljena kot dinamičen, dvosmeren proces medsebojnega prilagajanja med priseljenci4 in državljani držav članic, in implicira spoštovanje osnovnih vrednot Evropske unije. Ključno vlogo v integracijskem procesu priseljencev se pripisuje zaposlitvi, saj jim ta omogoča, da preko participacije na trgu dela prispevajo k družbenemu razvoju. Države članice EU so zato zavezane k prejetju zakonov, ki olajšajo vključevanje na trg delovne sile (prav tam).
Posedovanje osnovnega znanja o sprejemni državi, njenem jeziku, zgodovini in institucijah je nepogrešljivo za integracijo. Dostop do tega osnovnega znanja vpliva na uspešnost integracije. Izobraževanje je ključnega pomena za priseljence in njihove potomce, da lahko zavzamejo položaj uspešnega in aktivnega člana družbe. Priseljencem mora biti omogočen dostop do različnih institucij, kot tudi javnih in zasebnih dobrin in storitev, na podlagi osnovnega in nediskriminirajočega dostopa. Ta dostop je pomembna osnova za boljšo integracijo (prav tam).
Pogosta interakcija med priseljenci in državljani članic EU je temeljni mehanizem integracije.
Deljeni forumi, medkulturni dialog, izobraževanje o priseljencih in njihovi kulturi in spodbudni pogoji bivanja ter urbano okolje povečajo interakcijo med priseljenci in državljani članice EU. Prakticiranje različnih kultur in religij je zagotovljeno z Listino Evropske unije o temeljnih pravicah in jo je potrebno zaščititi, razen če je prakticiranje v konfliktu z drugimi nedotakljivimi evropskimi pravicami ali nacionalnimi zakoni. Sodelovanje priseljencev v demokratičnem procesu in v oblikovanju integracijske politike ter sprejemanju ukrepov, posebej na lokalni ravni, podpira njihovo integracijo. Integracijsko politiko in njene ukrepe je potrebno upoštevati pri oblikovanju in izvajanju javne politike (družinska, socialna …) in pri
4 V Temeljnih skupnih načelih integracije je govora o vseh priseljencih, ne glede na status, ki ga imajo (npr.
begunec, tujec, prebivalec druge države članice EU).
26
zagotavljanju javnih storitev. Prav tako je treba razviti jasne cilje, indikatorje in evalvacijske mehanizme za ocenitev napredka integracijskega procesa, ki omogočajo lažje prilagajanje politike in efektivnejšo izmenjavo informacij med državami članicami EU (Papadopoulou idr., 2013).
3.3 Integracijska politika v Sloveniji
Pravice priseljencev se v Sloveniji razlikujejo glede na status, ki so ga pridobili. Prvo skupino predstavljajo tisti priseljenci, ki imajo slovensko državljanstvo, drugo pa tisti, ki državljanstva nimajo in imajo ali pravico do stalnega ali začasnega prebivanja. Priseljenci, ki so pridobili državljanstvo, imajo enake pravice in dolžnosti kot preostali državljani Republike Slovenije.
Priseljencem brez državljanstva s stalnim prebivališčem so zagotovljene vse pravice iz socialnega varstva, priseljenci z začasnim dovoljenjem za bivanje (status tujca) lahko uveljavljajo pravice do posameznih storitev in dajatev v primerih in pod pogoji, ki jih določajo zakoni (Uradni list RS, št. 24).
Problematična je zakonodaja na področju oseb z mednarodno zaščito, saj pravico do stalnega prebivanja v RS dobi samo oseba, ki ji je bil odobren status begunca, medtem ko osebe s subsidiarno zaščito ali pridruženi družinski člani, s pravico do začasnega bivanja niso upravičeni do vseh socialnih storitev, omejen pa je tudi dostop do izobraževanja. Tako npr.
osebi s subsidiarno zaščito ne pripada dodatek za veliko družino, pridružen družinski član, ki je starejši od 18 let, pa ni upravičen do brezplačnega izobraževanja.
Leta 1999 je Državni zbor sprejel Resolucijo o imigracijski politiki, ki temelji na načelih enakopravnosti, svobode in vzajemnega sodelovanja, in je sestavljen iz treh delov:
integracijske, azilne in imigracijske politike v ožjem smislu (priselitvena politika). Ta resolucija je začrtala pluralistični model integracijske politike, ki priseljencem omogoča ohranjanje lastne kulturne identitete in enakopravno vključitev v slovensko družbo (Bešter, 2007). Poleg Resolucije o imigracijski politiki so pomembni še Zakon o tujcih, Zakon o azilu, Zakon o mednarodni zaščiti, Zakon o zaposlovanju in delu tujcev in Zakon o državljanstvu.
Temeljni ukrepi in načela slovenske integracijske politike so (Bešter, 2007, str. 120):
• »zagotavljanje enakih socialnih, ekonomskih in civilnih pravic;
• zagotavljanje pravice in možnosti, da priseljenci izražajo in gojijo lastno kulturo in vrednote na podlagi spoštovanja osebne integritete in dostojanstva v skladu z zakoni Republike Slovenije;
• zagotavljanje pravice do udejstvovanja in odgovornosti vseh v neprekinjenem procesu ustvarjanja skupne države;
• preprečevanje diskriminacije in družbene obrobnosti;
• zagotavljanje nediskriminatornosti postopkov in ravnanja do priseljencev v ekonomskem, družbenemu in kulturnem življenju;
• preprečevanje razraščanja ksenofobije in odklonilnega odnosa do priseljencev;
27
• dodeljevanje pravic in obveznosti, s katerimi bodo priseljenci v skladu z dolžino bivanja upravičeni do bolj enakopravnega statusa v razmerju do državljanov Republike Slovenije v smeri proti polnemu državljanstvu.«
3.4 Dimenzije integracije
Številni avtorji (Bešter, 2007; Esser, 2001; Medveše, 2005) govorijo o različnih dimenzijah integracije. Tako Esser (2001) opredeljuje integracijo kot večdimenzionalni proces, ki sestoji iz kulturne, strukturne, socialne in emocionalne dimenzije, vse dimenzije so med seboj prepletene in v soodvisnosti. Da bo integracija uspešna, moramo zagotavljati takšne pogoje, ki bodo omogočali in spodbujali vsa področja integracije. Vsako dimenzijo integracije zaznamuje drug proces. Tako loči med procesom kulturacije, umeščanja, interakcije in procesom identifikacije. Esser kot tipičen primer prepletenosti teh procesov navaja usvojitev jezika (kulturacija), ki omogoča zaposlitev (umestitev), preko katere posameznik vzpostavlja stike in gradi odnose do sodelavcev (interakcije), tako bolje spoznava kulturo sprejemne družbe (kulturacija), redne interakcije s sodelavci pa krepijo občutek sprejetosti in s tem omogočajo proces identifikacije. R. Bešter (2007) govori o različnih razsežnostih integracije, ki jih je težko jasno določiti in razmejiti, še zlasti v praksi. Tako omenja socialno-ekonomsko integracijo, kulturno, pravno, politično, identifikacijsko in psihološko integracijo.
3.4.1 Kulturna dimenzija (proces kulturacije5)
Osnova za kulturno integracijo je usvojitev jezika, seznanitev z normami, vrednotami in vedenjski vzorci gostujoče družbe. Pri tem ima pomembno vlogo tako kulturni kot človeški kapital, ki ga poseduje posameznik. Kulturna integracija v najširšem smislu pokriva zelo heterogeno področje in predstavlja na eni strani spoznavanje drugih kultur in sprejemanje kulturnih vzorcev drugih etničnih skupin ter na drugi strani spremembe in ponotranjanje novih vrednot, norm in vedenjskih vzorcev (Bešter, 2007).
Usvojitev jezika sprejemne države vidi Esser (2001) kot najpomembnejši element kulturacije, saj je brez primernega komunikacijskega sredstva socialno delovanje in povezovanje z drugimi člani skupnosti onemogočeno. V splošnem pa lahko kulturno integracijo razumemo kot usvojitev specifičnega znanja, povezanega s kulturo sprejemne države, ki nam omogoča uspešno delovanje v novi družbi (Esser, 1991). Esser (2001) poudarja, da je kulturna integracija največkrat dosežena šele preko več generacij. Cilj kulturne integracije ni asimilacija, torej popolna prilagoditev in prevzem večinske kulture, ampak je cilj kulturni pluralizem, ki omogoča ohranjanje kulturnih posebnosti (Bešter, 2007).
5 Esser (2001) procesa kulturacije ne izenačuje s procesom akulturacije. Proces kulturacije razume kot seznanitev posameznika s specifikami kulture sprejemne države, ki mu omogoča lažje delovanje v vsakdanjem življenju, predvsem kadar prihaja do stika z drugimi pripadniki skupnosti. Proces kulturacije ne izključuje prakticiranja svoje lastne kulture.
