VRNITEV MLADOSTNIKOV V SLOVENIJO PO ŽIVLJENJU V TUJINI DIPLOMSKO DELO

UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA

TJAŠA LESKOVŠEK

VRNITEV MLADOSTNIKOV V SLOVENIJO PO ŽIVLJENJU V TUJINI DIPLOMSKO DELO

LJUBLJANA, 2017

UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA SOCIALNA PEDAGOGIKA

TJAŠA LESKOVŠEK

Mentorica: doc. dr. ŠPELA RAZPOTNIK

VRNITEV MLADOSTNIKOV V SLOVENIJO PO ŽIVLJENJU V TUJINI DIPLOMSKO DELO

LJUBLJANA, 2017

ZAHVALA

Iskreno se zahvaljujem mentorici dr. Špeli Razpotnik za vso pomoč, usmerjanje, nasvete, predloge, odgovore na vprašanja in spodbude pri pisanju diplomske naloge.

Zahvaljujem se vsem štirim intervjuvancem, ker ste si vzeli čas ter z mano delili svoje izkušnje, doživljanja in misli. Zahvala gre tudi vsem tistim, ki ste mi pomagali priti do intervjuvancev.

Nazadnje se zahvaljujem še svoji družini ter najbližjim prijateljicam in prijateljem, ki ste mi stali ob strani, me spodbujali, verjeli vame, me imeli radi in mi pomagali skozi ves čas študija. Brez vas bi težko prišla do sem, kjer sem zdaj.

Hvala vam!

POVZETEK

Diplomsko delo se ukvarja z raziskovanjem problematike mladostnikov z izkušnjami migracij in življenja v tujini. Poudarek je predvsem na njihovih prvoosebnih izkušnjah, subjektivnih pogledih, potrebah in težavah, povezanih z vrnitvijo v njihovo izvorno državo – v kontekstu tega diplomskega dela je to Slovenija. V slovenskem prostoru so ti mladostniki precej neraziskana, pogosto tudi spregledana populacija. Posledično se v primerih, ko nastopijo manjše ali večje težave, ne morejo na skoraj nikogar obrniti ter dobiti specifične pomoči in podpore, ki bi ju potrebovali. Namesto tega so pogosto prepuščeni samim sebi.

V teoretičnem delu diplomskega dela je najprej govor o migracijah ter umeščenosti otrok in mladostnikov v migracijske kontekste. Nato so predstavljene ugotovitve nekaterih slovenskih, predvsem pa tujih raziskovalcev o fenomenih, povezanih z vrnitvijo migrantov v izvorno državo: o najpogostejših težavah, o posledicah izkušnje (povratnih) migracij na odnos do sebe in do drugih ljudi ter o prednostih življenja v tujini. Temu v empiričnem delu sledijo konkretni primeri doživljanja in mišljenja štirih mladostnikov, ki so se v letu 2016 po življenju v tujini vrnili v Slovenijo. Med njimi je mogoče potegniti več vzporednic. V veliko pogledih so njihove izkušnje in doživljanja tudi zelo podobni tistim, opisanim v literaturi.

Hkrati pa so mednarodne izkušnje vsakega izmed njih posebne in svojevrstne, kar močno vpliva na to, kako gledajo na svoje življenje v tujini, na svojo vrnitev v Slovenijo in na svoje življenje zdaj. Nekaterim je v Sloveniji lažje, drugim težje. Med težave, s katerimi se spopadajo, sodijo obratni kulturni šok, težave z občutkom pripadnosti in identiteto, težave, povezane z nadaljevanjem izobraževanja, težave s slovenščino, izgube ljudi, izguba notranjega lokusa kontrole idr. Pri vseh štirih se je ob reševanju težav in prilagajanju na življenje v Sloveniji pokazal velik pomen močne socialne mreže, samopomoči in prepoznavanja vrednosti življenja v tujini.

Ključne besede: povratne migracije, mladostniki, obratni kulturni šok, identiteta, izgube in žalovanje, viri pomoči, prednosti življenja v tujini

ABSTRACT

Return of Adolescents to Slovenia after Living Abroad

The thesis is researching adolescents with experiences of migrations and living abroad. The emphasis is placed primarily on their first-person experiences, subjective views, needs and issues, connected to the return to their country of origin – in the context of this thesis, that is Slovenia. In Slovenia, these adolescents are poorly researched and often overlooked. As consequence, when smaller or bigger problems arise, they often have no one to turn to for specific help and support they need. Instead, they are often left all to themselves.

In theoretical part of the thesis, we first take a look at migrations and the place children and adolescents take in migration contexts. Then we are introduced to findings of Slovenian and foreign researchers about the phenomena, connected to the migrants’ return to their country of origin: most common problems, consequences of (return) migration experiences on relationship to oneself and relationships to others and benefits of living abroad. In empirical part of the thesis, this is followed by concrete examples of experiences and thinking of four adolescents, who returned to Slovenia in 2016 after living abroad. It is possible to find many similarities between them. In many ways, their experiences are also very similar to those described in literature. At the same time, the international experiences of each one of them are very special and specific, which has great impact on the way they look at their life abroad, their return to Slovenia and their life now. For some it is easier in Slovenia than for others. Among the problems they are dealing with are reverse culture shock, issues with the sense of belonging and identity issues, issues with continuation of education, problems with Slovenian language, losses of people, the loss of the sense of control over one’s life, etc. In all four cases when dealing with problems and adjusting to living in Slovenia, a great importance of strong social networks, self-help and recognition of the value of living abroad is apparent.

Keywords: return migration, adolescents, reverse culture shock, identity, losses and grief, sources of help, benefits of living abroad

KAZALO VSEBINE

I. UVOD ... 1

II. TEORETIČNI DEL ... 3

1 MIGRACIJE IN ŽIVLJENJE V TUJINI ... 3

1.1 Nekaj osnovnih pojmov, povezanih z migracijami ... 4

1.2 Otroci in mladostniki v migracijskih kontekstih ... 5

1.3 Vrnitev v izvorno državo ... 6

2 NAJPOGOSTEJŠE TEŽAVE, POVEZANE Z ŽIVLJENJEM V TUJINI IN VRNITVIJO ... 7

2.1 Kulturni šok in obratni kulturni šok ... 7

2.2 Problematika identitete in občutka pripadnosti ... 12

2.3 Izgube in žalovanje ... 17

2.4 Vključevanje v šolo ... 20

3 VPLIV ŽIVLJENJA V TUJINI IN VRNITVE NA ODNOSE Z DRUGIMI ... 23

4 PREDNOSTI IN VREDNOST ŽIVLJENJA V TUJINI ... 24

III. EMPIRIČNI DEL ... 26

1 OPREDELITEV PROBLEMA ... 26

2 CILJI ... 28

3 RAZISKOVALNA VPRAŠANJA ... 28

4 RAZISKOVALNA METODOLOGIJA ... 29

4.1 Vzorec in postopek izbire ... 29

4.2 Raziskovalni instrument in postopek zbiranja podatkov... 30

4.3 Postopek obdelave podatkov ... 31

5 REZULTATI IN INTERPRETACIJA ... 32

5.1 Kako so mladostniki, ki so se pred kratkim vrnili v slovenijo, doživljali svoje življenje v tujini in vrnitev v slovenijo? ... 32

5.2 Kako se počutijo po vrnitvi in s katerimi težavami se spopadajo? ... 37

5.3 Ali jim pri spopadanju s težavami kdo pomaga in kakšno pomoč bi potrebovali? 46 5.4 Kakšni so njihovi odnosi z ljudmi v tujini in ljudmi v sloveniji? ... 49

5.5 Katere so po njihovem mnenju prednosti življenja v tujini? ... 53

6 SKLEPNE UGOTOVITVE ... 57

IV. ZAKLJUČEK ... 60

V. VIRI IN LITERATURA ... 62

VI. PRILOGA ... 67

KAZALO PREGLEDNIC

KAZALO GRAFOV

I. UVOD

Migracije lahko štejemo med najpomembnejše dogodke v življenju. Imajo velik vpliv na vse ljudi, ki so v njih udeleženi, po mnenju mnogih raziskovalcev¹ (Branaman Eakin, 1998;

Cockburn, 2002; Mervic, Pažek in Uršič, 2016; Pollock in Van Reken, 2009; idr.) pa najbolj vplivajo na otroke in mladostnike. Cockburn (2002) navaja dve po njenih izkušnjah najbolj ranljivi populaciji, to so:

 otroci do petega leta, ki so v procesu vzpostavljanja občutka varnosti in učenja prvih življenjskih veščin, ter

 mladostniki, ki so v procesu vzpostavljanja identitete in samopodobe, ki doživljajo veliko telesnih in mentalnih sprememb ter katerih odnosi z vrstniki so neizmerno pomembni.

V diplomskem delu pišem predvsem o mladostnikih. Življenje v tujini, kjer so vrednostni sistemi in kulturne tradicije drugačni kot v izvorni državi, lahko na mladostnika in njegovo življenje vpliva zelo pozitivno, lahko pa pride tudi do več čustvenih, vedenjskih, socialnih in učnih težav (Branaman Eakin, 1998; Butcher, 2002, 2004; Cockburn, 2002; Lukšič Hacin, 2015; Pollock, 1998a, 1998b; Pollock in Van Reken, 2009; Skok in Videtič, 2002; Walters, 2006; Wickstrom, 1998a, 1998b; idr.). Že krajše obdobje v tujini lahko pusti nekaj posledic (Cockburn, 2002). Različne težave so pogosto še posebej izrazite, ko se mladostnik vrne v svojo izvorno državo. Avtorji in posamezniki s prvoosebnimi izkušnjami migracij vedno bolj poudarjajo, da vrnitev v izvorno državo nikakor ni lahka, celo, da je med vsemi migracijskimi izkušnjami najtežja (Branaman Eakin, 1998; Lukšič Hacin, 2015; Mervic idr., 2016; Storti, 2003; Werkman, 1980, v Gaw, 2000; idr.). Kljub temu vsaj po mojih izkušnjah ostaja prevladujoče mnenje javnosti, da povratne migracije sploh niso problematične. Večina ljudi si pač misli: »Pa saj je doma, vse je v redu.« A kot bom pokazala spodaj, pogosto ni tako.

Teme diplomske naloge si nisem izbrala po naključju. Ko sem se odločala med različnimi temami, sem precej razmišljala, katera populacija je v socialnopedagoški in podobnih strokah v Sloveniji zapostavljena. Želela sem namreč pisati o temi, ki je v slovenskem

1 V tem diplomskem delu se vse navedbe, pisane v moškem slovničnem spolu, nanašajo na vse osebe ne glede na njihov spol razen, če je kje posebej navedeno drugače.

prostoru kolikor toliko nova. Po dolgem premišljevanju sem se spomnila same sebe pri 15 letih. Malo pred mojim 15. rojstnim dnem smo se z družino vrnili iz Belgije, kjer smo živeli leto in pol. Čeprav selitev iz Slovenije v Belgijo ni bila lahka, danes na moj čas tam gledam kot na enega najboljših, najbolj zanimivih, najlepših in zame najpomembnejših delov življenja. Tisto leto in pol je za vselej zaznamovalo, kdo sem in kam grem. Ravno, ko sem se dobro navadila, se je bilo treba vrniti v Slovenijo. Šokiralo me je, da je bilo to zame veliko težje kot selitev v Belgijo. Kljub temu, da sem bila v Belgiji malo časa, se mi je v Sloveniji po letu in pol vse zdelo novo, drugačno in čudno. Nisem bila prepričana, kje je moj dom.

Neskončno sem pogrešala prijatelje, šolo in Belgijo. Prve tedne sem v novi šoli težje sledila pouku, ker je bila v Belgiji učna snov drugačna kot v Sloveniji in ker nisem bila navajena na pouk v slovenščini. Največ težav pa sem imela pri odnosih z novimi sošolci in pri iskanju novih prijateljev. Na začetku je bilo vse v redu, potem pa so me sošolke začele zavračati, izključevati in trpinčiti, kar je trajalo skoraj vse leto. Ostala sem sama, zapadla sem v depresijo, vsak dan mi je bilo težko vstati in iti v šolo, razmišljala sem tudi o samomoru.

Mami mi je hotela nekako pomagati, pa ni točno vedela, kako. Med drugim me je peljala k šolski psihologinji, ki sploh ni vedela, kaj naj z mano počne. Mislim, da mi je na koncu najbolj pomagalo, da sem si našla nekaj zelo dobrih prijateljic in se priključila gledališki skupini. Še danes sem prepričana, da so mi ti ljudje skupaj z mojo družino rešili življenje, za kar sem jim neskončno hvaležna.

V Sloveniji področje doživljanj in težav otrok in mladostnikov, ki so živeli v tujini in se vračajo v Slovenijo, ni dobro raziskano. Poleg tega so tudi viri pomoči za te otroke in mladostnike slabo razviti. Oboje se mi zdi velika pomanjkljivost. Na podlagi lastne izkušnje bi si želela prispevati k boljši raziskanosti in boljši ponudbi na področju podpore tem otrokom in mladostnikom. Glavni cilj te diplomske naloge je predvsem raziskati, kaj doživljajo in čutijo zdajšnji mladostniki, ki se iz tujine vračajo v Slovenijo, kateri viri pomoči so jim na voljo in ali bi potrebovali še kako dodatno pomoč. Zavedam se, da so razmere vsakega izmed njih posebne ter da se njihove izkušnje, potrebe, želje in težave razlikujejo. Vseeno pa so, kot bomo videli v nadaljevanju, med njihovimi izkušnjami z vrnitvijo v Slovenijo tudi mnoge podobnosti, povratne migracije so namreč specifična situacija z nekaterimi svojimi zakonitostmi. V tej diplomski nalogi želim opozoriti na to problematiko in spodbuditi nadaljnje raziskovanje in razvijanje virov pomoči za vračajoče se otroke in mladostnike.

II. TEORETIČNI DEL

1 MIGRACIJE IN ŽIVLJENJE V TUJINI

Migracije so stare toliko kot človeštvo. Naši predniki so se selili zaradi iskanja hrane, bivališča in boljših življenjskih razmer ali ker so bežali pred lakoto, naravnimi katastrofami ali človeško agresijo (Hanlon in Vicino, 2014). Tudi danes se ljudje selimo iz enega kraja v drugega iz veliko različnih vzrokov, ki jih Klinar (1976, v Lukšič Hacin, 1995) deli na ekonomske (npr. možnost zaposlitve, večji dohodki, višji življenjski standard, možnost izboljšanja socialno-ekonomskega statusa itd.), politične in vojaške (npr. vojne, revolucije, prevrati, diskriminacija, preganjanje, pritiski itd.) ter osebne in družinske vzroke (npr.

družinski in prijateljski odnosi, združitve družin, težnja k osebnemu in strokovnemu razvoju itd.) (prav tam). Glede na vzroke migracij avtorji migrante nadalje delijo na neprostovoljne in prostovoljne. Neprostovoljni migranti se selijo, ker so v to prisiljeni zaradi vojn, preganjanj ali okoljskih dejavnikov, prostovoljni migranti pa se selijo z namenom iskanja dela in boljših delovnih pogojev – iz t. i. ekonomskih vzrokov. Med neprostovoljne migrante uvrščamo predvsem begunce, prosilce za azil in notranje razseljene osebe, med prostovoljne migrante pa različne strokovnjake, umetnike, vladne delavce (npr. zaposlene v diplomaciji, vojski), nevladne delavce, študente, nizko kvalificirane delavce idr. (Hanlon in Vicino, 2014). Migrante je moč deliti tudi na zakonite in nezakonite oziroma neregularne.

Med slednje sodijo ljudje, ki migrirajo brez dokumentov ali s ponarejenimi dokumenti in ljudje, ki migrirajo na zakonit način, a nato v državi gostiteljici ostanejo tudi po tem, ko jim poteče vizum ali dovoljenje za bivanje in delo (Koser, 2017).

Migracije so lahko notranje, torej znotraj ene države ali zunanje oz. mednarodne, torej iz ene države v drugo s prestopanjem državnih mej (Hanlon in Vicino, 2014). V tej diplomski nalogi so v ospredju udeleženci mednarodnih migracij. Po podatkih Združenih narodov (United Nations, Department of Economic and Social Affairs, Population Division, 2016) je bilo po svetu leta 2015 takih udeležencev 244 milijonov, od tega 76 milijonov v Evropi. 15 odstotkov vseh mednarodnih migrantov je bilo mlajših od 20 let. Hanlon in Vicino (2014) sicer opozarjata, da Združeni narodi ne morejo zajeti čisto vseh migrantov, da upoštevajo le migrante, ki v tujini živijo vsaj eno leto, da ilegalne migrante pogosto spregledajo in da

število mednarodnih migrantov iz leta v leto stalno narašča. Tako je nemogoče natančno opredeliti število vseh migrantov, vsekakor pa lahko rečemo, da jih ni malo.

V preteklosti je bil poudarek predvsem na stalnih migracijah (pomeni, da se ljudje izselijo brez namena vrnitve v izvorno državo), danes pa je zaradi globalizacije, večje mobilnosti in lažjih potovanj tudi vedno več začasnih migracij (prav tam; Pollock in Van Reken, 2009).

Slednje pogosto potekajo po principu krožnosti: »emigracija – imigracija – remigracija«

(Lukšič Hacin, 2015, str. 109) – to pomeni, da se posameznik izseli v tujino, nato se po nekaj mesecih ali letih vrne v svojo izvorno državo, potem se morda spet izseli v tujino itn.

1.1 NEKAJ OSNOVNIH POJMOV, POVEZANIH Z MIGRACIJAMI

V tem podpoglavju pojasnjujem nekaj osnovnih pojmov, ki se uporabljajo v literaturi in zakonodaji o migracijah in ki jih tudi sama uporabljam v diplomski nalogi, in sicer za večjo jasnost v nadaljnjem besedilu.

Tabela 1: Slovarček osnovnih pojmov, povezanih z migracijami (Glosar migracij, 2006)

Emigracija/izseljevanje Odhod iz ene države z namenom naselitve v drugi državi.

Emigrant/izseljenec Posameznik, ki se je za daljše obdobje (najmanj eno leto) izselil iz svoje izvorne države.

Imigracija/priseljevanje Prihod v državo z namenom naselitve.

Imigrant/priseljenec Posameznik, ki se je za daljše obdobje (najmanj eno leto) priselil v državo gostiteljico.

Izvorna država Država, iz katere migrant izvira.

Migracija za daljše obdobje Selitev v tujino za obdobje najmanj enega leta.

Migracija za krajše obdobje Selitev v tujino za obdobje od treh mesecev do enega leta.

Remigracija/re-emigracija Ponovna izselitev posameznika po vrnitvi v izvorno državo.

Država gostiteljica Država, ki ni posameznikova izvorna država in v katero se je posameznik priselil.

Vrnitev/povratna migracija/repatriacija

Vrnitev/vračanje iz države gostiteljice v izvorno državo.

1.2 OTROCI IN MLADOSTNIKI V MIGRACIJSKIH KONTEKSTIH

Medtem ko obstaja veliko raziskav o odraslih udeležencih migracij, so otroci in mladostniki v migracijskih kontekstih še vedno slabo raziskana podskupina (Milharčič Hladnik, 2015).

Sicer se je raziskovanje teh otrok in mladostnikov začelo že v 50. letih prejšnjega stoletja z zakoncema Useem, ki sta raziskovala Američane, živeče v Indiji, a je bilo v majhnem obsegu.

Kasneje so jih raziskovali tudi Pollock in drugi tuji avtorji (Pollock in Van Reken, 2009). V Sloveniji pa je šele v zadnjih letih opaziti porast raziskav o otrocih in mladostnikih, udeleženih v migracijah (Mervic idr., 2016; Skok in Videtič, 2002; Žitnik Serafin, 2015).

Otroci in mladostniki so sicer v mednarodne migracijske kontekste lahko umeščeni na več načinov. Najbolj pogost način je trajna ali začasna preselitev otrok in mladostnikov skupaj z družino zaradi ekonomskih vzrokov, povezanih s kariernimi odločitvami staršev (Milharčič Hladnik, 2015). Pollock in Van Reken (2009) poleg tega navajata še:

 otroke in mladostnike, katerih starši pripadajo dvema ali več različnim kulturam/narodnostim/rasam,

 otroke priseljencev,

 otroke in mladostnike v kontekstih neprostovoljnih migracij,

 otroke in mladostnike, ki živijo v zamejstvu ali v lastni državi tik ob državni meji in pogosto prečkajo mejo,

 otroke in mladostnike, ki so posvojeni iz tujine,

 dijake in študente na mednarodnih izmenjavah itd.

Pollock in Van Reken (prav tam) poudarjata, da so ti otroci in mladostniki kljub specifičnim življenjskim izkušnjam, drugačnim od izkušenj vrstnikov, ki niso bili udeleženi v migracijah, posamezniki z običajnimi težavami, željami in potrebami, vezanimi na življenjska obdobja, v katerih so, česar se ne sme pozabiti. Poleg tega poudarjata, da njihovo število v zadnjih letih hitro narašča. Po Gilbert (2008) se žal večkrat dogaja, da se na njihove potrebe pozablja, delno zato, ker migracijski procesi in konteksti niso prilagojeni potrebam otrok in mladostnikov, to pa lahko privede do več različnih težav.

1.3 VRNITEV V IZVORNO DRŽAVO

Mnogi avtorji (Branaman Eakin, 1998; Lukšič Hacin, 2015; Mervic idr., 2016; Storti, 2003;

Werkman, 1980, v Gaw, 2000; idr.) ugotavljajo, da je vrnitev v izvorno državo daleč najtežja selitev v posameznikovem življenju. Po Branaman Eakin (1998) je težavnost te selitve precej univerzalna, neodvisna od narodnosti posameznika in vzrokov življenja v tujini. Mogoče pa je opaziti razlike glede na starost posameznika, trajanje življenja v tujini, število držav, v katerih je posameznik živel, kulturo družine ter število in trajanje vmesnih obiskov izvorne države. Po Branaman Eakin (prav tam) in Butcherju (2002) se posamezniki po vrnitvi nikoli popolnoma ne reintegrirajo v izvorno državo in kulturo, se pa po Branaman Eakin (1998) prej ali slej vsaj približno prilagodijo in vključijo. Pri nekaterih se to zgodi hitro, pri nekaterih traja od šest mesecev do enega leta, pri nekaterih pa celo več let. Nekateri se odločijo, da želijo za vedno ostati v izvorni državi, drugi pa se nikoli ne sprijaznijo s tem, da so se morali vrniti, in komaj čakajo novo priložnost za selitev v tujino.

2 NAJPOGOSTEJŠE TEŽAVE, POVEZANE Z ŽIVLJENJEM V TUJINI IN VRNITVIJO

V tem poglavju poglejmo nekaj najpogostejših težav, ki jih posamezniki lahko doživljajo ob migriranju v tujino in nazaj v izvorno državo. Te težave se precej prepletajo, v realnosti jih je težko ločiti.

2.1 KULTURNI ŠOK IN OBRATNI KULTURNI ŠOK

Večina ljudi je že slišala za pojav, ki ga imenujemo »kulturni šok«. Je nekaj povsem običajnega, pojavi pa se ob stiku posameznika s tujim okoljem ali tujo kulturo, lahko tudi ob stiku s spremembami v lastni kulturi (Winkelman, 1994). Gre za več medsebojno povezanih neprijetnih doživljanj in čustev, ki izhajajo iz stresa, povezanega z vstopom v novo, nepoznano kulturo in z zapuščanjem stare, poznane kulture (Rhinesmith, 1985, v Winkelman, 1994). Posameznik je soočen z novimi ljudmi, odnosi, vrednotami, normami, statusi, navadami in običaji, kar ga vrže iz ravnotežja (Lukšič Hacin, 2015).

Doživljanje kulturnega šoka je pri vsakem posamezniku drugačno. Odvisno je od starosti posameznika, njegovih predhodnih izkušenj s tujimi kulturami, stopnje razlik med novo in staro kulturo, stopnje pripravljenosti in pričakovanja kulturnega šoka, odnosov z drugimi ljudmi in virov pomoči ter individualnih osebnostnih lastnosti (Furnham in Bochner, 1986, v Winkelman, 1994). Pri nekaterih ljudeh se kulturni šok pojavi takoj ob vstopu v novo kulturo, drugi pa najprej vstopijo v t. i. fazo medenih tednov ali turistično fazo, v kateri je vse krasno, zanimivo in idealizirano, in šele nato doživijo kulturni šok (Winkelman, 1994).

Winkelman (prav tam) med neprijetna doživljanja in čustvovanja, ki se lahko pojavijo v okviru kulturnega šoka, uvršča doživljanje kulturnih razlik kot nekaj zelo zoprnega, doživljanje majhnih težavic kot hudih problemov, različne frustracije, razočaranja, občutke tesnobe in nemoči, izgubo smisla, pomanjkanje občutka kontrole nad lastnim življenjem, jezo, sovražno naravnanost, izoliranost, depresivnost, težave s spanjem, psihosomatska obolenja, občutek izkoriščenosti ali ogoljufanosti, veliko potrebo po kritiziranju nove

kulture in idealiziranju stare ter neizmerno željo, da bi se posameznik vrnil domov. Lukšič Hacin (2015) temu dodaja veliko osuplost in zmedenost. Brne, Mavrič in Krobat (2016) pa dodajajo še žalost, osamljenost, melanholijo, obsedenost z zdravjem in izgubo identitete.

Po prvih vtisih in kulturnem šoku sčasoma nastopi faza prilagajanja. Da posameznik sploh lahko dalj časa preživi in učinkovito funkcionira v novi kulturi, se mora naučiti, kako se prilagoditi novemu kulturnemu okolju, razviti ustrezne veščine reševanja problemov in začeti videti novo kulturo v pozitivni luči (Winkelman, 1994). To je lahko naporno in lahko traja tudi leto ali več (Larson, 1998).

Pri posameznikih, ki se veliko selijo, lahko ob ponovnih selitvah pride do novih težav s prilagajanjem. Vendar pa jim je po mnenju Larson (prav tam) ob kasnejših selitvah veliko lažje, če so imeli priložnost predelati prvotne težave in če so pripravljeni sprejeti spremembe v svojem življenju.

Graf 1: Kulturni šok in obratni kulturni šok (La Brack, b. d.) (prev. av.)

Ob vrnitvi v izvorno državo pogosto pride do manj znanega pojava, imenovanega obratni kulturni šok (angl. reverse culture shock, prev. av.), ki je kulturnemu šoku podoben, a ne povsem. Graf 1 poenostavljeno prikazuje odnos in podoben potek obeh pojavov.

Gaw (2000) obratni kulturni šok opredeljuje kot proces reintegracije, reakulturacije in reasimilacije v domačo kulturo po tem, ko je posameznik dalj časa preživel v tujini.

Tako kot kulturni šok tudi obratni kulturni šok različni ljudje doživljajo različno, kar je odvisno od starosti posameznika, pričakovanj, odnosov, ki jih ima z ljudmi v tujini, odnosov, ki jih ima z ljudmi v izvorni državi, (ne)pripravljenosti vrniti se itd. (Butcher, 2004).

Doživljanja in čustvovanja, povezana z obratnim kulturnim šokom, lahko po Gawu (2000) vključujejo tesnobo, socialni odmik, izoliranost, osamljenost, depresivnost, težave v odnosih, plahost, občutek tujosti, občutek manjvrednosti, dezorientiranost, stres, jezo, sovražno naravnanost, različne strahove in skrbi, občutke nemoči, zmedo vrednot in razočaranje. Branaman Eakin (1998) kot specifično za mladostnike navaja tudi razdraženost, jezo na starše, ki jih mladostnik krivi za vrnitev v izvorno državo, vedenjske izbruhe zaradi jeze, izgubo občutka kontrole, idealizacijo države, iz katere so prišli, posmehljiv, omalovažujoč in aroganten odnos do izvorne države in njenih prebivalcev ter zdolgočasenost. Wickstrom (1998b) temu dodaja negotovost, težave z občutkom ustaljenosti in pripadnosti, nizko samopodobo in nizko samozavest, občutke neuspeha, sram zaradi drugačnosti, žalost ter malodušje. Butcher (2002) pa piše še o podoživljanju spominov, želji po vrnitvi v državo gostiteljico in aktivnem iskanju načinov, kako to željo uresničiti. DSM-5 (American Psychiatric Association, 2013), ki kulturni šok in obratni kulturni šok poimenuje s skupnim izrazom težave akulturacije (angl. acculturation difficulty, prev. av.), poudarja, da vsa doživljanja in čustvovanja, povezana s tema dvema fenomenoma, niso nič neobičajnega in sama po sebi ne spadajo med duševne motnje.

Pomembno je poudariti, da se obratni kulturni šok od klasičnega kulturnega šoka razlikuje predvsem v pričakovanjih. Pred odhodom v tujino posameznik pričakuje, da bo težko, da bo potreben čas, da se bo navadil, ter da se bo moral spremeniti in prilagoditi (Gaw, 2000).

V nasprotju s tem pred vrnitvijo v izvorno državo pričakuje, da ob prihodu ne bo imel težav.

Prepričan je, da se kot nespremenjena oseba vrača v nespremenjen dom. Pričakuje, da so prijatelji in sorodniki ter domača kultura ostali taki, kot so bili pred posameznikovo selitvijo v tujino ali med njegovimi obiski izvorne države, ter da ga bodo brez težav in z veseljem sprejeli (Gullahorn in Gullahorn, 1963, v Gaw, 2000). Toda ponavadi ni tako. Večina zgoraj navedenih težav, povezanih z obratnim kulturnim šokom, izhaja ravno iz tega, da pričakovanja tistih, ki se vračajo in tistih, ki jih pričakujejo, niso izpolnjena (Butcher, 2004).

Migracije ljudi spremenijo; v prejšnje stanje se ne morejo vrniti (Lukšič Hacin, 2015). Pride tako do manjših osebnostnih in vedenjskih sprememb (npr. posameznik postane bolj

družaben, bolj odprt itd.) kot tudi do večjih sprememb (npr. sprejme novo religijo in drugačen svetovni nazor, drugače se pozicionira v svetu itd.) (Butcher, 2004). Kljub temu ljudje v izvorni državi pričakujejo, da bo po vrnitvi iz tujine posameznik tak, kot je bil prej (Lukšič Hacin, 2015). Spremenijo se tudi odnosi med tistimi, ki so šli v tujino, in tistimi, ki so ostali v izvorni državi. Nekatere socialne mreže se pretrgajo in ljudje se odtujijo (Lukšič Hacin, 2015).

Spremenijo se tudi ljudje, družba, navade, običaji, kraji, mesta, pokrajine in občutja (Milharčič Hladnik, 2015) ter politična, ekonomska, družbena in kulturna klima (Koren, Kovač Vujasinović in Ropret, 2016) v izvorni državi. Z drugimi besedami, spremeni se t. i.

»dom«. Vrnitve domov v najširšem pomenu ni, saj lahko o njej govorimo le, če imamo v mislih fizično premikanje iz točke A v točko B. Vendar pa je vrnitev domov veliko več kot samo to (Lukšič Hacin, 2015). Dom večini ljudi ne predstavlja le kraja, v katerem so se rodili, kjer drugi govorijo njihov materni jezik in kjer se drugi obnašajo približno tako kot oni sami.

Če je to vse, kar posamezniku pomeni dom, potem se lahko vrne tja. Vendar pa ima za večino ljudi beseda »dom« globlji pomen. Predstavlja kraj, kjer posamezniki drug drugega poznajo, razumejo in si zaupajo, kjer se počutijo varne in sprejete ter kjer se lahko sprostijo in uživajo. Vključuje rituale, rutine, predvidljivosti in le malo presenečenj. Skratka, dom je tam, kjer se posameznik »počuti doma« (Storti, 2003). Za mnoge otroke in mladostnike pa tudi za nekatere odrasle se koncept doma med življenjem v tujini spremeni – zanje dom ni več v izvorni državi, temveč v državi gostiteljici (Branaman Eakin, 1998). Tako se nekateri ljudje z vrnitvijo v izvorno državo morda res vračajo domov, za mnoge druge pa vrnitev v izvorno državo pogosto pomeni ravno nasprotno – zapuščanje doma (Wickstrom, 1998b).

Avtorji (Branaman Eakin, 1998; Gullahorn in Gullahorn, v Gaw, 2000; Mervic idr., 2016;

Pollock, 1998b; Pollock in Van Reken, 2009; idr.) opozarjajo, da je otrokom in mladostnikom ob vrnitvi v izvorno državo še veliko težje kot odraslim. Po Gullahorn in Gullahorn (1963, v Gaw, 2000) se razlog za to skriva v dejstvu, da so otroci in mladostniki pred življenjem v tujini, med njim in po njem v procesu vzpostavljanja identitete – ljudem, ki imajo identiteto že vzpostavljeno, je ob selitvah precej lažje. K večjim težavam po Branaman Eakin (1998) pripomore tudi dejstvo, da otroci in mladostniki v kontekstih migracij večinoma ne morejo odločati o selitvah. Lokus kontrole v njihovem življenju je največkrat zunanji (selitve so odvisne od odločitev staršev, delodajalcev staršev, politične situacije v izvorni državi ali

državi gostiteljici itd.). Po Butcherju (2002) je ob vrnitvi še posebej težko tistim, ki se niso želeli vrniti – večina otrok in mladostnikov si tega ne želi.

Pollock (1998b) poudarja, da je pri spoprijemanju z obratnim kulturnim šokom zelo pomembno, da se posameznik že pred selitvijo pripravi in da pričakuje morebitne neprijetnosti in težave. Tako bodo le-te manj hude, saj ga ne bodo presenetile. Vendar pa Butcher (2002) opozarja, da priprave pred vrnitvijo koristijo le, če ima posameznik po vrnitvi v izvorni državi dovolj podpore.

Otrokom in mladostnikom lahko pri premagovanju težav s prilagajanjem veliko pomaga družina. Larson (1998) poudarja, da je zelo pomembno, da se otrok/mladostnik v družini počuti sprejetega in vrednega in da vidi smisel v vzrokih selitve (npr. da se mu delo staršev zdi koristno). Pomembno je tudi, da starši kljub morebitnim svojim težavam ne obupujejo.

Powel (1987, v prav tam) opozarja, da je zelo pomembno, da družina otroka/mladostnika pri spoprijemanju s prilagoditvenimi težavami podpira, mu pomaga in mu omogoča, da o težavah spregovori. Po Branaman Eakin (1998) se sicer prepogosto dogaja, da starši v svojem navdušenju nad vračanjem domov in/ali ob obremenitvah z lastnimi težavami pozabljajo na doživljanje otrok in mladostnikov ob vrnitvi.

Izredno pomembna je tudi vključitev v vrstniško skupino čim prej po vrnitvi v izvorno državo (po možnosti pa tudi že pred vrnitvijo). Najprej je dobro poiskati manjšo skupino vrstnikov, ki mladostniku služi kot sidro pri nadaljnjem širjenju socialne mreže. Ti prvi stiki so lahko popolnoma novi ljudje ali pa stari prijatelji, ki jih je otrok/mladostnik imel že pred selitvijo v tujino. Priporočeno je tudi vključevanje v različne obšolske dejavnosti, saj so dobra priložnost za spoznavanje ljudi s podobnimi interesi (prav tam). Vrstniki v izvorni državi lahko otroku/mladostniku veliko pomagajo pri učenju jezika, lokalne kulture in mladinske subkulture v izvorni državi ter s tem pripomorejo k njegovi učinkovitejši vključitvi (Skok in Videtič, 2002). Poleg tega mu dajo tudi občutek pripadnosti in sprejetosti (Butcher, 2004).

Pri spoprijemanju z obratnim kulturnim šokom je zelo pomembna tudi samorefleksija.

Pogosto so namreč od vseh sprememb najpomembnejše spremembe v posamezniku, ki se vrača v izvorno državo. Kljub pomenu teh sprememb jih posamezniki pogosto spregledajo, za svoje težave s prilagajanjem in vključevanjem pa krivijo vse kaj drugega. Za nekatere je

ravno ugotovitev, da niso več takšni, kakršni so bili pred življenjem v tujini, tisto, kar jim lahko najbolj olajša vrnitev v izvorno državo (Butcher, 2002).

Pri nekaterih ljudeh so težave, povezane s prilagajanjem in vključevanjem v izvorno državo, lahko zelo hude ali pa vztrajajo dalj časa. Nekateri ljudje se v poskusu reševanja težav ob vrnitvi zatečejo k različnim vrstam odklonskega vedenja, npr. samomedikaciji z drogami, tveganemu spolnemu vedenju, tudi kaznivim dejanjem. Nekatere ljudi zaradi težav s prilagajanjem in vključevanjem doletijo tudi hujše težave v duševnem zdravju (Branaman Eakin, 1998). Po Sahinu (1990 v Gaw, 2000) 18 % ljudi, ki se vrnejo v izvorno državo, trpi zaradi depresije in kar 45 % zaradi anksioznih motenj. Prisotni so tudi primeri šolske fobije (Enloe, 1986, v Gaw, 2000), motenj hranjenja, samopoškodovanja in poskusov samomora (Branaman Eakin, 1998). Branaman Eakin (prav tam) starše opozarja, da morajo biti še posebej pozorni, če pri svojem otroku opazijo več opozorilnih znakov, kot so umikanje na samo, nenadno poslabšanje ocen v šoli, čustveni izbruhi, regresija k vedenju, značilnemu za zgodnejša razvojna obdobja, spremembe v spalnih in prehranjevalnih navadah, pogosto zbolevanje, pomanjkanje zanimanja, pomanjkanje potrpljenja, razdražljivost, večje težave pri vzpostavljanju in ohranjanju stikov s sorodniki in vrstniki, osamljenost itd. V zgoraj naštetih primerih je dobro poiskati strokovno pomoč, a kot je ugotovil Gaw (2000) ravno tisti posamezniki, ki imajo največ resnejših težav, najredkeje poiščejo pomoč strokovnjaka.

2.2 PROBLEMATIKA IDENTITETE IN OBČUTKA PRIPADNOSTI

V naši, t. i. zahodni kulturi dajemo velik pomen posameznikovi identiteti (Walters, 2006).

Identiteta je »odraz odnosa, ki ga je človek vzpostavil do samega sebe in do skupine, v kateri živi« (Žigon, 1998, str. 17). Gre za iskanje ravnotežja med sabo in vsem drugim (Kroger, 1989, v Poljšak Škraban, 2004). Z identiteto posamezniki odgovarjamo na vprašanja, kdo smo, od kod prihajamo, komu pripadamo, kam gremo, kaj želimo postati in kaj želimo doseči. Več klasičnih definicij poudarja pomen občutka istovetnosti skozi čas kljub spremembam (Poljšak Škraban, 2004). Dekonstruktivisti po drugi strani opozarjajo, da identiteta ni trden sistem: po Andersenu (1999, v Razpotnik, 2010) ni enoznačna, temveč

je razpršena, tudi kontradiktorna; po Hallu (2003, v prav tam) se stalno spreminja in preoblikuje; po Ule (2000, v prav tam) pa jo je treba vsak dan znova potrjevati.

Razvoj identitete je vseživljenjski proces (Josselson, 1987, v Walters, 2006). Temelji so postavljeni že v procesu primarne socializacije v družini, ki v sebi nosi posebnosti posamezne kulture, ki je vedno na nek način specifična in drugačna od drugih kultur (ima svoje norme, vrednote, simbolni sistem itd.) (Žigon, 1998). V mladostništvu je razvoj identitete najbolj v ospredju in najbolj intenziven. Vzrok za to je v hitrih bioloških spremembah mladostnika, hitrem dozorevanju in pričakovanjih, ki jih mladostniku postavlja družba (Poljšak Škraban, 2004). Po Eriksonu v obdobju mladostništva pride do identitetne krize, ki lahko vodi do zrele identitete ali pa v identitetno zmedenost. Po Marcii, ki je Eriksonovo teorijo razširil, je v mladostništvu posameznik lahko v štirih identitetnih položajih, to so: razpršena identiteta, privzeta identiteta, moratorij ali zrela identiteta (Poljšak Škraban, 2004). Za uspešno življenje v odraslosti je pomembno, da mladostnik krizo identitete uspešno razreši in vzpostavi svojo identiteto (Walters, 2006).

Eden glavnih delov identitete je skupinska identiteta, še posebej etnična oziroma narodnostna identiteta (Južnič, 1993, v Žigon, 1998). To je subjektivni občutek pripadanja skupini (Phinney, 2001, v Razpotnik, 2010). Ustvarja se na podlagi razločevanja med lastno in tujo skupino (»mi« v nasprotju z »oni«), pri čemer so člani lastne skupine enakovredni, člani drugih skupin pa več- ali manjvredni. To razločevanje se začne že zgodaj v procesu vzgoje v interakciji med otrokom in njegovimi pomembnimi drugimi (Razpotnik, 2010), obsežneje pa se nadaljuje v šoli, ko je otrok/mladostnik obdan z več pripadniki iste etnične skupine (Sanders, 2002, v prav tam). Po Berryju (2001, v prav tam) in Phinney (2003, v prav tam) kulturna identiteta pride v ospredje prej, če je posameznik v kontaktu s pripadniki drugih kultur, kot če je obdan le z eno kulturo.

Pri otrocih in mladostnikih, vključenih v migracijske kontekste – tudi ob vrnitvi v izvorno državo – je vzpostavljanje osebne in skupinske identitete pogosto problematično. Wrobbel in Plueddemann (1990, v Walters, 2006) poudarjata, da njihov razvoj identitete poteka nekoliko drugače kot pri tistih otrocih in mladostnikih, ki odraščajo le v eni kulturi. Po Pollocku in Van Reken (2009) lahko tudi traja dlje, s čimer se mladostništvo lahko zavleče tudi v pozna 20. leta. Razlog za to je seveda v njihovem specifičnem življenjskem slogu. Po

Giddensu (1991, v Butcher, 2004) je pri ustvarjanju identitete pomembno, da posameznik ohranja svojo samo-pripoved (angl. self-narrative, prev. av.), ki pa jo večje tranzicije, med katere spadajo tudi migracije, zmotijo in prekinejo. Po Lukšič Hacin (2015) se s selitvijo pri otroku/mladostniku zlomijo procesi primarne in/ali sekundarne socializacije. Zaradi migracij nastopi socializacijsko neskladje in kljub nekončani socializaciji začne potekati resocializacija, kar lahko povzroči identitetno krizo. Po Eriksonu (v Poljšak Škraban, 2004) je predpogoj za ustvarjanje identitete, da se otrok/mladostnik identificira z okoljem (prav tam). Težava otrok in mladostnikov v migracijskih kontekstih pa je, da se okolje ob vsaki selitvi spremeni. Ob vsakem prihodu v novo okolje se morajo najprej identificirati s tem novim okoljem, se spoprijeti s kulturnim ali obratnim kulturnim šokom in se prilagoditi novim pravilom in normam. Ob vsem tem jim lahko zmanjka časa in energije še za razvijanje identitete (Walters, 2006).

Posledic prekinjene samo-pripovedi, prekinjene socializacije in težav z identifikacijo z okoljem je več. Cockburn (2002) pravi, da otroka/mladostnika, ki je živel v tujini, najlažje identificiramo, če ga vprašamo, od kod prihaja. Pri odgovoru se bo zelo verjetno zataknil.

Ti otroci in mladostniki namreč pogosto ne vejo, od kod prihajajo in kje je njihov dom. Po Fail, Thompsonu in Walkerju (2004) imajo občutek pripadnosti ali povsod ali pa nikjer.

Zaradi tega se po Butcherju (2004) pogosto počutijo brez doma – kot brezdomci, kar je še posebej izrazito ob njihovi vrnitvi v izvorno državo. Nekateri pravijo, da so državljani sveta in da je njihov dom povsod, nekateri, da imajo več domov, nekateri, da je njihov dom v tisti državi gostiteljici, v kateri so nazadnje živeli, itd. Po Gilbert (2008) nekateri posamezniki nikoli ne nehajo iskati doma. Nekateri čutijo domotožje do kraja, ki morda niti ne obstaja ali pa do kraja, na katerega se ne morejo vrniti. Nekateri se sprijaznijo s tem, da nimajo doma v smislu konkretnega kraja. Namesto tega občutek doma najdejo tam, kjer trenutno so ali tam, kjer so njihova družina in drugi pomembni drugi. Njihove korenine so tako po Branaman Eakin (1998) vezane na ljudi, s katerimi so bili v odnosu in ki vedno ostanejo del njih, ne pa na določen kraj. Po Gustafsonu (2001) je nekaterim posameznikom, ki so odraščali v tujini in so se veliko selili, namesto korenin v klasičnem smislu (torej čustvene navezanosti na določen kraj ter s tem povezanih občutka varnosti, doma, kontinuitete, skupnosti in lokalne kulture) bolj pomembna mobilnost. V njej najdejo občutek pripadnosti, saj jim predstavlja možnosti za osebni razvoj, svobodo, znanje, izkušnje, neodvisnost in

dogodivščine ter možnost preseganja navezanosti na določen kraj, nemobilnost pa jim predstavlja rutino, dolgčas, omejenost, ozkoglednost in netolerantnost.

Po Lukšič Hacin (2006) so pri ljudeh, ki so živeli v tujini, tudi odgovori na vprašanje, kdo so v smislu etnične oziroma narodnostne pripadnosti, komplicirani in se gibljejo na kontinuumu. Nekateri navajajo popolno pripadnost izvornemu narodu, nekateri pravijo, da so nekaj vmes, torej pripadniki izvornega naroda in naroda države gostiteljice, nekateri, da niso nič in da so večni tujci, nekateri pa se popolnoma identificirajo z narodom države gostiteljice. Tisto nekaj vmes Anthias (2001a, v Razpotnik, 2010) imenuje z izrazom zlite identitete (angl. forging identities), ki se ne ustvarjajo le na osnovi porekla, temveč se nanašajo tako na izvorno državo kot tudi na državo gostiteljico.

Ena takih zlitih identitet je tudi identiteta otrok tretje kulture (angl. third culture kids ali TCK, prev. av.). Besedno zvezo »otroci tretje kulture« je prva uporabila Ruth Hill Useem (v Pollock in Van Reken, 2009) v 50. letih prejšnjega stoletja, ko je z možem raziskovala priseljence v Indiji. Ugotovila sta, da so izoblikovali življenjski stil, drugačen od njihovih izvornih kultur, ki sta jih poimenovala »prva kultura«, ter drugačen od kulture v državi gostiteljici, ki sta jo poimenovala »druga kultura«. Skupen življenjski stil priseljencev sta poimenovala »tretja kultura«. Otroke tretje kulture Pollock in Van Reken (prav tam) podrobneje definirata kot posameznike, ki pomemben del svojega otroštva in/ali mladostništva preživijo izven kulture staršev. Razvijejo odnos do vseh kultur, v katere so vpeti, a se ne počutijo kot pravi pripadniki nobene izmed njih. Občutek pripadnosti razvijejo predvsem do vrstnikov s podobnimi življenjskimi izkušnjami, s katerimi si delijo predvsem to, da odraščajo v medkulturnem svetu, v katerem so v stiku z vsaj dvema različnima kulturama, in v mobilnem svetu, v katerem so selitve nekaj običajnega in stalnega.

Nekaterim med njimi je skupno tudi, da so drugačni od vrstnikov domačinov v državi gostiteljici, da pričakujejo vrnitev v izvorno državo, da živijo privilegirano življenje (predvsem velja za otroke diplomatov in poslovnežev) in da imajo močan občutek pripadnosti določenemu sistemu (npr. službi staršev, državi, ki jo zastopajo kot diplomati, bogu ipd.).

Pollock in Van Reken (prav tam) poudarjata, da mnogim posameznikom, ki so odraščali v tujini, pri spoprijemanju s težavami in iskanju identitete zelo pomaga, če najdejo druge s

podobnimi izkušnjami in če se lahko identificirajo kot otroci tretje kulture. Ti posamezniki namreč nikoli ne bodo nekdanji otroci tretje kulture, saj bodo njihove izkušnje s tujino vse življenje vplivale nanje, tudi če so v tujini živeli le krajše obdobje ali če je od vrnitve v izvorno državo preteklo že veliko let. Fail in drugi (2004) sicer opozarjajo, da je ta koncept še vedno relativno nov in tako mnogim neznan. Mnogim otrokom in mladostnikom v migracijskih kontekstih tako ne preostane drugega, kot da sami razvijejo svojo identiteto in občutek pripadnosti.

Pomemben del identitete, ki jo razvijejo, je pogosto občutek drugačnosti od drugih (Walters, 2006). Ta občutek se začne že, ko se otroci in mladostniki priselijo v tujino in dobijo status tujca, na katerega se vežejo različne stigme in marginalizacija. V okolju, ki ni naklonjeno njihovemu izvoru, postanejo na primer »čefurji«, »vzhodni Evropejci«, »nevarni muslimani« ali kaj podobnega. Otroci in mladostniki to seveda občutijo in se odzivajo.

Pogosto pride do zavračanja, zanikanja in skrivanja nekaterih delov identitete, predvsem etnične. Lahko se razvijejo tudi obrambni mehanizmi, ki ublažijo učinke stigmatizacije – presežena stigma tako lahko predstavlja osnovo identitete državljana sveta. Po drugi strani se pri nekaterih kot posledica konfliktov med različnimi sistemi vrednot lahko razvijejo tudi razcepljena osebnost ali težave v duševnem zdravju (Lukšič Hacin, 2015).

Občutek drugačnosti in tujosti se nadaljuje tudi po vrnitvi v izvorno državo. Ker jih drugi ljudje ne razumejo, lahko postanejo marginalizirani, socialno izolirani in brez občutka pripadnosti skupini (Downie, 1976, v Walters, 2006). Po Pollocku in Van Reken (2009) pogosto postanejo t. i. skriti priseljenci (angl. hidden immigrants, prev. av.). Navzven izgledajo enaki vrstnikom v izvorni državi, zato drugi ljudje predvidevajo, da so tudi navznoter enaki, torej da razmišljajo enako, da imajo enake poglede na svet in enako kulturno razumevanje. Drugi ne razumejo, zakaj se ti otroci in mladostniki vedejo drugače od pričakovanj, in tega tudi nočejo sprejeti tako, kot bi sprejeli drugačno vedenje in mišljenje nekoga, ki je očitno priseljenec ali tujec. V odziv na tak odnos nekateri otroci in mladostniki po vrnitvi na glas poudarjajo, da so živeli v tujini, da so drugačni in da ne nameravajo postati enaki. Po drugi strani nekateri ves čas skrivajo dejstvo, da so živeli v tujini in se navzven kažejo kot enaki vsem drugim. Nekateri pa se v strahu, da bi drugi odkrili njihovo drugačnost, postavijo ob rob in le opazujejo, namesto da bi se aktivno vključili v

dogajanje. Walters (2006) opozarja, da s tem, ko se spremenijo, zato da bi se vključili, obstaja nevarnost, da izgubijo same sebe.

Za konec podpoglavja o identiteti naj omenim še en Waltersin poudarek (prav tam). Čeprav so kultura, mobilnost in občutek drugačnosti pomembni dejavniki v oblikovanju identitete otrok in mladostnikov v migracijskih kontekstih, pa ti v identitetnem smislu niso vse.

Njihovo identiteto sestavlja še vse kaj drugega poleg njihovih mednarodnih izkušenj in prav je, da jih obravnavamo kot celovite osebe.

2.3 IZGUBE IN ŽALOVANJE

Velik del težav ob vrnitvi predstavljajo tudi mnoge izgube in posledično žalovanje. Ljudje ne žalujemo le ob smrti, temveč vsaj do neke mere ob vsakršni izgubi. Teh je lahko ob vrnitvi veliko in lahko so zelo težke. Gilbert (2008) je v pogovorih z odraslimi, ki so v otroštvu izkusili migracije in življenje v tujini, identificirala naslednje:

 izgube oseb zaradi smrti: smrti pomembnih drugih; priče vojn, državnih udarov, usmrtitev;

 izgube oseb zaradi mobilnosti: selitve njih samih in njihovih pomembnih drugih;

 izgube vzornikov, mentorjev, skrbnikov, varušk ipd.;

 izgube, povezane z zapuščanjem države, v kateri so živeli: izgube vonjev, okusov, kulturnih ritualov, stila življenja, krajev, klime, šole, hiše/stanovanja, v katerem so živeli, načrtov za izlete, druženja ipd.;

 izgube hišnih ljubljenčkov: zaradi smrti ali ker jih ne morejo vzeti s seboj;

 izgube predmetov z emocionalno ali simbolno vrednostjo (tovrstne izgube se povečajo, če starši brez vključevanja otrok in mladostnikov določajo, kaj se bo vzelo s seboj in česa ne);

 eksistencialne izgube:

– izguba občutka varnosti, predvidljivosti, zanesljivosti in svobode;

– izguba občutka kontrole nad lastnim življenjem in izguba življenjskega smisla;

– izguba identitete, statusa, občutka pripadnosti in doma.

Pollock in Van Reken (2009) navajata še:

 izgubo življenja, ki ga nikoli ni bilo: izguba načina življenja, odnosov, izkušenj, znanja, ki bi jih imeli, če se ne bi preselili v tujino in

 izgubo življenja, ki je bilo: izguba vseh pomembnih izkušenj, ki nenadoma postanejo stvar preteklosti in jih je nemogoče dobiti nazaj.

Ob izgubah je žalovanje nujno potrebno, njegove funkcije so namreč, da posameznik sprejme resničnost izgube, predela bolečino, se privadi na življenje, v katerem izgubljenega ni, in nadaljuje svoje življenje (Worden, 1991, v Butcher, 2002). Težava pri izgubah otrok in mladostnikov v kontekstih migracij pa je, da so mnoge od njihovih izgub nejasne in skrite ter zato nepriznane. Drugi ljudje večkrat niti ne prepoznajo, da otrok/mladostnik doživlja izgube. Posledično se lahko zgodi, da otrok/mladostnik v kontekstih migracij ne dobi priložnosti, časa in dovoljenja za žalovanje in predelovanje izgub. Poleg tega tudi ne dobi prave podpore, saj njegovi pomembni drugi sploh ne reagirajo ali pa reagirajo v nasprotju z njegovimi potrebami. Lahko se celo zgodi, da ga namesto podpiranja in spodbujanja, da bi spregovoril o svojih bolečinah, priganjajo, naj že preboli (Gilbert, 2008). Vse to lahko še poveča čustva, kot so žalost, jeza, krivda, depresivnost, osamljenost in otrplost (Doka, 1989, v Butcher, 2002).

»Everyone acted like it was such a good thing that my friends were leaving, or that we were leaving, to go "home.” I don’t think they saw how hard it was for kids. I think I tried to talk to my dad once when I was a teenager, but he yelled at me.« (Gilbert, 2008, str. 98)²

Včasih se zgodi tudi, da otrok/mladostnik sam sebi ne pusti žalovati za izgubami, povezanimi z vrnitvijo, ker ni prepričan, ali je njegovo žalovanje ustrezna reakcija na situacijo, ker se mu zdi, da ga nihče ne bo razumel, ali pa ker s skrivanjem svojih čustev poskuša zaščiti starše in sorojence (Crenshaw, 2002, v prav tam). Ena od posledic vsega

2 »Vsi so se obnašali, kot da je res dobro, da so moji prijatelji odhajali ali da smo mi odhajali »domov«. Mislim, da niso videli, kako težko je bilo otrokom. Mislim, da sem enkrat, ko sem bil najstnik, poskušal govoriti z očetom, a me je nadrl.« (prev. av.)

tega je lahko še dodatna izguba: izguba zaupanja, da bodo odrasli še kdaj občutljivi za otrokove/mladostnikove čustvene potrebe (Gilbert, 2008).

»My parents were helpful, but they couldn’t relate to the experiences I was having. And my peers certainly couldn’t relate to me, so I didn’t bother trying to explain what I was feeling to them. I became very introverted, depressed, and eventually, anorexic.« (prav tam, str. 99)³

Če druge osebe ne prepoznajo ali ne priznajo izgub in žalovanja, lahko pri otroku/mladostniku žalovanje ostane nerazrešeno, to pa se lahko vleče tudi v odraslost (Gilbert, 2008). Nerazrešeno žalovanje lahko še dolgo vpliva na posameznikovo čustvovanje in odnose z drugimi. Nekateri posamezniki svoje čustvovanje nenehno zavirajo in kontrolirajo, saj so prepričani, da bodo s tem preprečili čustveno bolečino (Wickstrom, 1998b). Lahko prihaja tudi do različnih neskladnosti v čustvovanju, kot je pojavljanje čustev brez znanega vzroka (npr. posameznik je žalosten, a ne ve, zakaj), obolevanje za psihosomatskimi obolenji brez znanega vzroka, neskladnost med realnim stanjem in čustvovanjem (npr. posameznik je prepričan, da je v neki družbi nezaželen, pa sploh ni tako), neskladnost med intenzivnostjo čustev in vzrokom čustvovanja (npr. posameznik pretirano reagira na majhne zaplete) in neskladnost med zaznano čustveno reakcijo in dejansko čustveno reakcijo (npr. pri posamezniku pride do fiziološkega odziva na situacijo, a posameznik sploh ne ve, da je jezen/žalosten/ipd.). Pri nekaterih posameznikih se lahko pojavijo različne težave v duševnem zdravju, kot so izgorelost, anksioznost, panični napadi, nizka samopodoba, naučena nemoč in depresija (Wickstrom, 1998a).

Vpliv nerazrešenega žalovanja na odnose z drugimi se kaže že v otroštvu/mladostništvu.

Mnogi otroci in mladostniki v kontekstih migracij sicer visoko cenijo odnose z drugimi, a hkrati ves čas pričakujejo izgubo teh odnosov. Po eni strani zelo hitro vzpostavljajo globoke odnose, po drugi strani pa so pri vzpostavljanju odnosov zadržani in pazijo, da drugih ljudi ne bi spustili preblizu ter s tem postali ranljivi (Pollock, 1998a). Da bi se izognili preveliki bolečini, odnose ob selitvi pogosto zelo hitro prekinejo (Branaman Eakin, 1998). Pogosto

3 »Moji starši so bili pripravljani pomagati, a se niso mogli poistoveti z mojimi izkušnjami. In moji vrstniki se zagotovo niso mogli poistovetiti z mano, zato se nisem trudil, da bi jim razložil, kaj sem čutil. Postal sem introvertiran, depresiven in čez čas anoreksičen.« (prev. av.)

sami niti ne razumejo svojega nelagodja glede vzpostavljanja dolgotrajnih globljih odnosov.

Gre za to, da se zaradi pogostega izgubljanja odnosov nikoli niso dobro naučili, kako na dolgi rok vzpostaviti in vzdrževati tesne, globoke in intimne odnose (Wickstrom, 1998b). V odraslosti se na podlagi tega pogosto pojavijo ne-varni stili navezanosti, predvsem odklonilen in preokupiran stil navezanosti (Bartholomew in Horowitz, 1991). Odklonilen stil navezanosti se kaže tako, da se posameznik predstavlja kot zelo samostojen in samozadosten ter da ne potrebuje nikogar. Čeprav je lahko zelo prijateljski in zgovoren, drugih ne spusti blizu. Do tega pride, ker se je zaradi preveč bolečine v preteklosti odločil, da ne bo nikoli več pustil, da ga kdo prizadene. Pri preokupiranem stilu navezanosti pa se posameznik pretirano oklepa ljudi okoli sebe, saj se na podlagi mnogih preteklih izgub boji, da bi izgubil tudi njih (Wickstrom, 1998b).

Da bi zgoraj navedeno preprečili ali vsaj olajšali selitev iz ene države v drugo, je izredno pomebno, da se otrokom in mladostnikom ob selitvah da možnost žalovati za izgubami in da se jim pomaga žalovanje razrešiti. Treba jim je omogočiti, da razrešijo konflikte z ljudmi v tujini, da se poslovijo od ljudi, krajev, predmetov in da, če je le mogoče, izpolnijo svoje načrte (Pollock, 1998b).

2.4 VKLJUČEVANJE V ŠOLO

V državah gostiteljicah so tuji otroci in mladostniki vključeni v lokalne ali v mednarodne šole. Vključitev v šolo po vrnitvi v izvorno državo vsekakor predstavlja veliko spremembo na več različnih področjih (Skok in Videtič, 2002).

V tujini pouk za večino otrok in mladostnikov poteka v njim tujem jeziku, skrb za učenje maternega jezika je pogosto prepuščena staršem, možnosti za formalno učenje knjižnega jezika pa večinoma ni (Lukšič Hacin, 2015). Kljub temu se večini družin v tujini ohranjanje maternega jezika zdi pomembno. Tega se lotevajo prek pogovorov v družini, branja knjig v maternem jeziku, obiskov izvorne države, stikov s sorodniki in družinskimi prijatelji, medijev v maternem jeziku in morebitnega obiskovanja dopolnilnega pouka maternega jezika. Vse to lahko otroku/mladostniku veliko pomaga tudi pri vzpostavljanju in/ali ohranjanju identitete in občutka pripadnosti. Vsemu trudu navkljub pa imajo lahko otroci in

mladostniki po vrnitvi v izvorno državo precejšnje težave z maternim jezikom. Težave se pojavljajo v novi šoli pri urah maternega jezika, pa tudi pri drugih predmetih, saj učencem manjkajo strokovni izrazi in zmožnost poglobljenega izražanja v jeziku, v katerem se prej niso učili (Skok in Videtič, 2002). Poleg tega lahko prihaja tudi do mešanja jezikov in zamenjavanja besed. Najtežje pa je, ko otrok/mladostnik določenih pojmov ne more ubesediti v nobenem jeziku (Lukšič Hacin, 2015).

Pri učencih v višjih razredih osnovne šole in dijakih se težavam z maternim jezikom lahko pridružijo težave, povezane s pomanjkanjem znanja, ker so kurikulumi v tujih lokalnih in mednarodnih šolah drugačni kot v šolah v otrokovi/mladostnikovi izvorni državi. Zaradi tega po vrnitvi pogosto pride tudi do težav s priznavanjem pridobljenega izobraževanja, kar lahko privede do tega, da se posameznik ne more vpisati na želeno šolo ali študij (Skok in Videtič, 2002). Po drugi strani imajo otroci in mladostniki, ki se vrnejo iz tujine, določeno znanje, ki ga njihovi vrstniki v izvorni državi nimajo. Če kdo podvomi o tem njihovem dodatnem znanju, se lahko zgodi, da se postavijo v obrambno pozicijo, misleč »To vem bolje kot ti. Kdo misliš, da si, da dvomiš o meni?« (Wickstrom, 1998b).

Po Branaman Eakin (1998) imajo otroci več učnih težav, mladostniki pa imajo več težav z odnosi v novi šoli. Obstaja velika verjetnost, da se novi sošolci med seboj poznajo že leta, da so vloge, pravila in statusi v skupini že dalj časa vzpostavljeni, da so učenci oz. dijaki pogrupirani ter da ne sprejemajo novincev. Prispeli otrok/mladostnik se lahko v takem okolju počuti zelo izgubljenega in osamljenega. Nima več statusa, ki ga je imel v prejšnji šoli.

Dobi status novinca, drugačnega, tujca. V mednarodnih šolah sošolci na začetku pogosto pomagajo novim prišlekom, saj iz lastnih izkušenj vejo, da ni lahko priti v novo okolje – tega v šolah v izvorni državi ponavadi ni. Namesto tega lahko včasih novi učenec postane žrtev izključevanja, posmehovanja, trpinčenja in diskriminacije. Kar se tiče odnosov z učitelji, ima lahko v mednarodni šoli, še posebej, če je ta majhna, otrok/mladostnik z njimi precej prijateljske in podporne odnose. Tega v šoli v izvorni državi morda ne bo našel. Tovrstne odnose lahko zelo pogreša. Poleg tega lahko nekateri učitelji v novi šoli otroku/mladostniku zamerijo in zavidajo njegove izkušnje, znanje o svetu in znanje tujih jezikov. Obstajajo tudi učitelji, ki so nad otrokom/mladostnikom, ki je prišel iz tujine, zelo navdušeni in ga veliko izpostavljajo, kar pa lahko privede do zamer s strani sošolcev.

Na otrokovo/mladostnikovo počutje po prihodu v novo šolo lahko zelo vpliva tudi velikost šole. Nova šola bo verjetno po številu učencev/dijakov in učiteljev drugačna od šole v tujini.

Mednarodne šole so namreč ponavadi ali zelo majhne (v državah, v katerih je tujcev malo) ali pa zelo velike (v državah in mestih, v katerih je tujcev zelo veliko, npr. v Hongkongu, Londonu in Bruslju). Velikost šole vpliva na šolsko klimo, pri otroku/mladostniku pa lahko povzroči prilagoditvene težave (Cockburn, 2002).

Mnoge od zgoraj naštetih težav se da ublažiti, če se otrok/mladostnik iz tujine vrne na prehodu, npr. iz osnovne v srednjo šolo. Predvsem pa se odsvetuje vrnitve v izvorno državo in vključevanje v nove šole sredi šolskega leta. Ne glede na to, kdaj otrok/mladostniki pride v novo šolo, je priporočljivo vzpostaviti stik s šolsko svetovalno službo za vsak slučaj (Branaman Eakin, 1998).

Poglejmo si še nekaj vidikov, specifičnih za otroke in mladostnike, ki se vrnejo v Slovenijo:

 V državah, v katerih biva veliko Slovencev, je učenje slovenskega jezika na voljo v t.

i. dopolnilnih šolah, včasih tudi v mednarodnih šolah. Tisti, ki živijo v državah, v katerih je Slovencev malo, pa se lahko slovenščino učijo le v krogu družine ali prek spletnih tečajev. Za razliko od tujcev, ki pridejo v Slovenijo, slovenski državljani po vrnitvi v Slovenijo nimajo dostopa do tečajev slovenščine (Skok in Videtič, 2002). Po Toplak (2006) tudi zaposleni v slovenskih šolah otrokom/mladostnikom, ki pridejo iz tujine, večinoma ne pomagajo pri težavah s slovenščino.

 Starši imajo možnost, da po vrnitvi v Slovenijo svoje otroke vpišejo v mednarodno šolo, a le če so v tujini živeli vsaj štiri leta. Ta ukrep otrokom in mladostnikom pomaga pri reševanju težav, povezanih s pomanjkanjem znanja slovenščine, in težav, povezanih s stigmatizacijo in statusom tujca. Ti otroci in mladostniki tako tudi pridobijo stike z vrstniki, ki imajo podobne izkušnje in s katerimi lahko delijo svoje izkušnje, potrebe in težave (Skok in Videtič, 2002).

 Večina slovenskih državljanov, ki v tujini zaključijo srednjo šolo, se ne vpiše na slovenske univerze, predvsem zaradi težav z nostrifikacijami spričeval. Mnogi tudi menijo, da se slovenske univerze do njih vedejo diskriminatorno, saj jim postavljajo dodatne pogoje za vpis, ki jih od slovenskih državljanov, ki so srednje šole končali v Sloveniji, in od tujcev, ki so srednje šole končali v tujini, ne zahtevajo (prav tam).

3 VPLIV ŽIVLJENJA V TUJINI IN VRNITVE NA ODNOSE Z DRUGIMI

V prejšnjih poglavjih je bilo odprtih že več vidikov vpliva življenja v tujini in povratnih migracij na odnose med ljudmi. Poglejmo še nekaj vidikov, ki zgoraj niso bili odprti.

Ljudje imamo potrebo deliti svoje življenjske izkušnje z drugimi. To velja tudi za tiste, ki so se iz tujine vrnili v izvorno državo. Vendar pa jih zaradi posebnosti življenja v tujini ljudje v izvorni državi, ki nikoli niso živeli v tujini, pogosto težko razumejo. Ob pripovedovanju o izkušnjah v tujini lahko poslušalci postanejo zavistni, pripovedovanje lahko razumejo kot bahanje, možno pa je tudi, da jih izkušnje iz tujine preprosto ne zanimajo. Navsezadnje imajo svoje življenje. Precej težko je najti ljudi, ki bi jih zgodbe o migracijah in življenju v tujini iskreno zanimale. Odrasli te reakcije ljudi v izvorni državi še nekako razumejo, mladostnikom pa so lahko zelo frustrirajoče. Prek govorjenja o sebi in svojih izkušnjah namreč iščejo potrditev in gradijo svojo samopodobo. Zato je zelo priporočljivo, da mladostnik čim prej po vrnitvi poskuša poiskati vrstnike s podobnimi izkušnjami migracij in se vključiti v skupino, v kateri lahko odkrito govori o svojih izkušnjah v tujini ter potrebah, željah in težavah, povezanih z vrnitvijo (Branaman Eakin, 1998). Prek tega lažje normalizira svoje izkušnje ter dobi občutek sprejetosti in pripadnosti (Walters, 2006). Pomembno je tudi, da ohranja odnose s prijatelji v tujini in da se začne družiti z vrstniki v izvorni državi (Branaman Eakin, 1998).

Butcher (2004) je ugotavljal, da so odnosi, ki jih posamezniki vzpostavljajo po vrnitvi v izvorno državo, odvisni od odnosov, ki so jih posamezniki imeli v tujini. Opisal je tri vzorce:

 Če so se v tujini družili izključno znotraj skupin tujcev, so se tudi po vrnitvi družili le znotraj skupin posameznikov iz tujine (torej s posamezniki, ki so se vrnili iz tujine in s tujci).

 Če so se v tujini družili z veliko različnimi ljudmi, pridobili globalni pogled na svet in sebe začeli opisovati kot državljane sveta, so tovrstno držo obdržali tudi po vrnitvi, zaradi česar jim je bilo ob in po vrnitvi lažje.

 Če pa so se v tujini izolirali, so se izolirali tudi po vrnitvi v izvorno državo, poleg tega so lahko do svoje izvorne države postali nacionalistični in domoljubni.

4 PREDNOSTI IN VREDNOST ŽIVLJENJA V TUJINI

Zgoraj sem pisala predvsem o neprijetnostih in težavah, povezanih z migracijami in življenjem v tujini ter vrnitvijo v izvorno državo. Čeprav tovrstni način življenja in vrnitev v izvorno državo res nista preprosta, večina ljudi, ki so živeli v tujini, svoje življenje, gledano v celoti, opisuje kot zelo pozitivno (Branaman Eakin, 1998; Ward, 1998; Wickstrom, 1998a;

Gilbert, 2008; idr.).

»It has been hard and it has been fun, and I wouldn't trade my life for anything.« (Branaman Eakin, 1998, str. 102)⁴

Prednosti življenja v tujini je veliko, upam si trditi, da vsak posameznik vsaj nekaj pridobi. V nadaljevanju navajam nekaj prednosti življenja v tujini, ki jih izpostavljajo avtorji.

Branaman Eakin (1998) pravi, da imajo otroci in mladostniki, ki odraščajo v tujini, obširno znanje o svetu in različnih kulturah, razumejo drugačnost ter sprejemajo več kot eno pravo rešitev in več kot eno pravo resnico – skratka imajo širši pogled na svet. V primerjavi z vrstniki, ki so odraščali le v eni kulturi, so precej bolj samostojni. Imajo bolj kozmopolitska stališča in ne bojijo se izražati svojega mnenja. Po Wardu (1998) imajo dobro razvite veščine kulturnega učenja. Po Walters (2006) so odprti, brez težav spoznavajo nove ljudi in so dobri opazovalci. Po Wickstromu (1998b) se znajo poistovetiti in povezati s pripadniki različnih kultur. Po Butcherju (2004) so bolj družabni. Po Pollocku (1998a) se lažje in bolje prilagajajo na novosti in spremembe. So bolj zreli od vrstnikov, ki so ostali v izvorni državi, ker se že od malega veliko družijo z odraslimi, ki jim postavljajo zahteve glede primernega obnašanja.

Radi veliko potujejo in pri tem nimajo težav. Lahko bi celo rekli, da imajo ne samo željo, temveč tudi potrebo po stalnem premikanju, selitvah in potovanjih. Walters (2006) pravi, da jih zelo zanimajo svet in mednarodne zadeve, zato se mnogi pozneje odločijo za kariere v diplomaciji, mednarodnem podjetništvu ali kako drugače povezane z delom v tujini. Kljub morda zmedeni identiteti, ki po Poljšak Škraban (2004) pri mladostnikih lahko privede do tega, da postanejo netolerantni do drugih skupin in drugačnosti, ker jih le-ta mede, so po Branaman Eakin (1998) mladostniki, ki so izkusili migracije in življenje v tujini, pogosto bolj tolerantni in sprejemajoči do drugačnosti kot njihovi vrstniki, ki se niso selili. Ward (1998)

4 »Bilo je težko in bilo je zabavno in svojega življenja ne bi zamenjal za nič.« (prev. av.)

to pojasnjuje s tem, da zaradi poznavanja sveta niso etnocentrični. Po Branaman Eakin (1998) se sicer pogosto zgodi tudi, da se pritožujejo nad neznanjem, zaprtostjo in ozkoglednostjo vrstnikov, ki niso živeli v tujini.

Posamezniki v tujini doživijo ogromno stvari in pridobijo izkušnje, ki jih v izvorni državi nikoli ne bi. Za ilustracijo Branaman Eakin (1998) navaja citat enega od svojih intervjuvancev:

»I've swum in the Indian Ocean, skied in the Alps, boated on the Zambezi, conversed in German with Czechoslovakians, eaten pizza in Italy, and done thousands of other things I'd have missed had I spent the whole of my life in America.« (prav tam, str. 102)⁵

Zaradi velike zanimivosti in razburljivosti življenja v tujini sicer po vrnitvi v izvorno državo lahko pride do veliko dolgočasja (prav tam).

Večkrat se kot eno glavnih prednosti življenja v tujini izpostavlja znanje tujih jezikov. V mednarodnih šolah pouk ponavadi poteka v angleščini, francoščini, nemščini, italijanščini, ruščini ali kakem drugem svetovnem jeziku. Poleg tega otroci in mladostniki pogosto prek druženja z domačini prevzamejo tudi lokalni jezik države gostiteljice (Skok in Videtič, 2002).

Branaman Eakin (1998) svetuje, naj se posameznik po vrnitvi v izvorno državo naprej uči jezike, ki se jih je učil v tujini, saj mu to lahko koristi pri navezovanju stikov (npr. z novimi sošolci prek pomoči pri učenju tujih jezikov in s tujci, ki pridejo v njegovo izvorno državo) ter na nadaljnji izobraževalni in poklicni poti. Po Wardu (1998) so namreč znanje tujih jezikov in mednarodne izkušnje na trgu dela zelo cenjeni.

5 »Plaval sem v Indijskem oceanu, smučal v Alpah, plul po Zambeziju, se pogovarjal v nemščini s Čehoslovaki, jedel pico v Italiji in počel na tisoče drugih stvari, ki bi jih zamudil, če bi celo življenje živel v Ameriki.« (prev.

av.)

III. EMPIRIČNI DEL

1 OPREDELITEV PROBLEMA

V Sloveniji obstaja veliko raziskav o migracijah odraslih (npr. o izseljevanju v Argentino, migracijah med drugo svetovno vojno, sezonskih migracijah delavcev, doživljanjih odraslih, ko se selijo, ipd.), veliko manj raziskav pa je bilo narejenih o otrocih in mladostnikih, ki se sami ali skupaj z odraslimi selijo v tujino in nazaj domov. Šele v zadnjih letih avtorji pišejo tudi o njih – dobri primeri so knjiga Slovensko izseljenstvo v luči otroške izkušnje (Žitnik Serafin, 2015), članek Otroci slovenskih diplomatov in vključevanje v šole (Skok in Videtič, 2002) in članek Selim se z otrokom v tujino (Mervic idr., 2016). Toda v vseh teh primerih so bili udeleženci raziskav odrasli: v prvem primeru so bili to starši, ki s svojimi otroki živijo ali so živeli v tujini, v drugem in tretjem primeru pa poleg teh še odrasli, ki so v otroštvu in/ali mladostništvu živeli v tujini. Fail in drugi (2004) opozarjajo, da v pripovedih o svoji preteklosti ljudje informacije spreminjamo in selekcioniramo, da so v skladu s sedanjostjo, zato raziskave, ki sprašujejo ljudi o preteklosti niso najboljše. Slovenske raziskave, ki bi neposredno vključevala otroke in mladostnike, ki bi bili v tistem trenutku v kontekstih migracij (ali pa bi to bili pred kratkim), nisem zasledila. Glede tega je situacija v tujini malce drugačna, predvsem v ZDA je bilo napisanih kar nekaj knjig in člankov, temelječih na prvoosebnih izkušnjah otrok in mladostnikov. Zdi se mi pomembno, da se tudi v slovenski prostor bolj vpelje raziskovanje mladih, ki imajo izkušnje z migracijami, in sicer tako, da so oni v ospredju. Le tako namreč lahko dosežemo njihove aktualne izkušnje, doživljanja, čustvovanja, potrebe, težave in subjektivni pogled na njihovo življenjsko situacijo.

Na podlagi osebne izkušnje z življenjem v tujini, zgodb znancev, prijateljev in sorodnikov, ki so del življenja v obdobju odraščanja preživeli v tujini, ter na podlagi prebrane literature vem, da imajo migracije na otroke in mladostnike zelo velik vpliv. Selitve v tujino, med državami in nazaj v izvorno državo vsekakor sodijo med najpomembnejše življenjske dogodke. Jaz sama in vsi drugi, ki so živeli v tujini, smo zaradi te izkušnje precej drugačni, kot bi bili, če bi vse življenje živeli le v eni državi. Skozi tovrstne izkušnje in doživetja se namreč oblikujejo in/ali spreminjajo posameznikov značaj, način mišljenja, identiteta,