UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
LAURA PODOBNIK
PREDSTAVE PREDŠOLSKIH OTROK O LOVCIH IN LOVSTVU
DIPLOMSKO DELO
Ljubljana, 2021
2
UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA ODDELEK ZA PREDŠOLSKO VZGOJO
Laura Podobnik
Mentor: izr. prof. Gregor Torkar
PREDSTAVE PREDŠOLSKIH OTROK O LOVCIH IN LOVSTVU
DIPLOMSKO DELO
Ljubljana, 2021
3
IZJAVA
Spodaj podpisana Laura Podobnik, rojena 22. 12. 1998, absolventka oddelka Predšolska vzgoja Pedagoške Fakultete Univerze v Ljubljani, izjavljam, da je diplomsko delo z naslovom Predstave predšolskih otrok o lovcih in lovstvu, pod mentorstvom izr. prof. Gregorja Torkarja, avtorsko delo. Uporabljeni viri in literatura so korektno navedeni, prav tako citati avtorjev.
________________________________________
Ljubljana, maj 2021
4
ZAHVALA
~Diplomsko delo posvečam pokojnemu dedku Ivanu Podobniku, nekdaj članu zelene bratovščine.~
Iskreno se zahvaljujem mami Silviji, očetu Iztoku, bratu Aleksandru in babici Marjani, ki so mi skozi celoten proces – ne le izdelave diplomskega dela, temveč tudi izobraževanja – stali
ob strani.
Posebna zahvala gre mojemu zaročencu Aljažu Zajamšku, ki mi je pomagal pri izbiri materialov za izvedene dejavnosti, me vključeval v svoje lovske aktivnosti in mi vedno pomagal z nasveti, obenem pa je poskrbel, da sem si v procesu nastajanja diplomskega dela
vzela tudi dovolj časa zase.
Zahvaljujem se podravnateljici Vrtca Žabica Trzin, gospe Jani Grabnar, in vzgojiteljici oddelka Sovice, gospe Teji Medved, ki sta mi kljub »nemogočim« pogojem v času epidemije
omogočili izvajanje dejavnosti in bili obenem odprti za tematiko lovstva.
Zahvaljujem se članoma lovske družine Mengeš gospodu Božidarju Brezočniku in gospodu Jožetu Vahtarju, ki sta sodelovala v dejavnostih s predšolskimi otroki ter mi v intervjuju
posredovala različne poglede in prigode iz vsakdanjega življenja lovca.
Zahvaljujem se tudi bivšemu predsedniku izvršnega odbora Lovske zveze Slovenije, gospodu Milanu Jenčiču, pa tudi Aljaževemu dedku in stricu, Stanislavu in Matjažu Odru, ki so mi priskrbeli ogromno strokovne literature, s katero sem diplomsko delo še dodatno obogatila.
In nenazadnje zahvala mentorju izr. prof. Gregorju Torkarju, ki je mojo idejo podprl in pripomogel k njeni uresničitvi.
»Otrok bi moral imeti možnost na vsakem koraku izkusiti resnično življenje; ne odstranjujmo trnov z vrtnic.«
Ellen Kay
5
IZVLEČEK
Diplomsko delo z naslovom Predstave predšolskih otrok o lovcih in lovstvu sestoji iz teoretičnega in empiričnega dela. V teoretičnem delu sem se osredotočila na vse dejavnike, ki bi lahko imeli vpliv na predstave otrok o raziskovani temi, in sicer na zgodovino lovstva, torej njegovo družbeno vlogo skozi različna obdobja in danes, na lovske običaje, na medije in nenazadnje na literaturo za predšolske otroke, v kateri je predstavljen lik lovca. Poleg tega sem v teoretičnem delu diplomskega dela iskala vzporednice med Kurikulumom za vrtce (1999) in dejavnostmi, ki obravnavajo lovstvo v vrtcu, in te tudi opredelila.
V empiričnem delu sem ugotavljala, kakšne predstave imajo predšolski otroci o lovcih in lovstvu ter kako lahko s pomočjo aktivnih metod poučevanja nanje vplivamo. Predstave otrok sem pridobila z delno strukturiranim intervjujem »ena na ena« pred in po izvajanju vzgojno- izobraževalnih dejavnosti. Z izvedbo štirih obsežnih celodopoldanskih dejavnostih sem ob pomoči lovcev iz lovske družine Mengeš otrokom poskušala približati delo lovca in njegovo vlogo v današnjem prostoru in času. V neslučajnostni vzorec je bilo zajetih 13 otrok, starih med 4 in 6 let, vključenih v Vrtec Žabica Trzin.
Ob koncu dejavnosti sem izvedla tudi krajši intervju z vzgojiteljico sodelujoče skupine otrok, ker me je zanimal njen pogled na vzgojno-izobraževalne dejavnosti, ki jih lovci izvajajo s predšolskimi otroki, in morebitne izboljšave, ki bi jih predlagala.
Poleg tega sem v empiričnem delu ugotavljala še: s katerimi predsodki se dnevno srečujejo lovci, kako pogosto izvajajo dejavnosti na temo lovstva v vrtcu in s kom ali s čim si pomagajo pri načrtovanju. Našteto sem ugotavljala z dvema poglobljenima intervjujema z lovcema – starešino in gospodarjem lovske družine Mengeš.
Rezultati raziskave so pokazali, da z aktivnimi metodami poučevanja in izvajanjem dejavnosti, ki obravnavajo lovstvo, lahko vplivamo na predstave predšolskih otrok o lovcih in lovstvu. V primerjavi s prvim so otroci v končnem intervjuju po izvedenih dejavnostih na več vprašanj odgovorili pravilno; pri tistih, kjer je bilo potrebno naštevanje, pa so našteli več možnosti in v odgovorih uporabljali ustrezno terminologijo.
KLJUČNE BESEDE: lov, lovec, lovski običaji, divjad, naravoslovje v vrtcu, okoljska vzgoja, predšolski otroci, predsodki, aktivno učenje.
6
ABSTRACT
The thesis entitled Preschool children’s perception about hunters and hunting consists of a theoretical and an empirical part. In the theoretical part, I focused on different factors that could have an impact on preschool children’s perception of the researched topic. These factors are changes about the role of hunting in the past, hunting customs, media, and lastly preschool children’s literature containing the character of a hunter. I also tried to find and define parallels between the Kindergarten Curriculum and activities associated with hunting and hunters’ tasks.
In the empirical part, I researched the perception about hunters and hunting of preschool children before and after establishing active teaching methods so that we can ascertain if and how to use methods in order to change their shaped perception.
Children’s perceptions were gained through semi-structured “one-on-one” interviews before and after the implemented educational activities. With the support of two hunters, I elaborated and carried out four all-afternoon activities presenting the hunter’s tasks and role nowadays.
Thirteen children from the Žabica Trzin Kindergarten aged between 4 and 6 years participated in the non-random sampling.
After activities I also interviewed children's kindergarten teacher how she viewed them through her perspective and asked her about possible improvements. Beside that the empirical part also includes research about prejudice on hunters and frequency of their activities in school and kindergarten based on two in-depth interviews with the two of them that played part in diploma formation.
The results of the research showed that planned activities involving active teaching methods impact the preschool children’s perception about hunters and hunting. In comparison with the first interview, children answered more questions correctly, listed more options, and used correct terminology in the second interview.
KEYWORDS: hunting, hunter, hunting customs, game, science in kindergarten, environment- based education, preschool children, prejudice, active learning.
7
KAZALO VSEBINE
IZJAVA ... 3
ZAHVALA ... 4
IZVLEČEK ... 5
ABSTRACT ... 6
1 UVOD ... 12
2 TEORETIČNI DEL ... 13
2.1 DRUŽBENA VLOGA LOVA SKOZI ZGODOVINSKA OBDOBJA ... 13
2.1.1 PRAZGODOVINA – LOV KOT PREŽIVETJE ... 13
2.1.2 STARI VEK – LOV KOT ZAŠČITA POLJŠČIN IN DOMAČE ŽIVINE ... 13
2.1.3 SREDNJI VEK – LOV KOT PRIVILEGIJ ... 13
2.1.4 NOVI VEK – LOV KOT DRUŽBEN DOGODEK IN ZABAVA ... 15
2.2 LOVSTVO DANES KOT GOSPODARJENJE Z DIVJADJO IN VARSTVO OKOLJA ... 16
2.3 LOVSKI OBIČAJI IN ETIČNI KODEKS SLOVENSKIH LOVCEV ... 18
2.4 POJAVLJANJE LOVSTVA V MEDIJIH ... 21
2.5 LIK LOVCA V LITERATURI ZA PREDŠOLSKE OTROKE ... 23
2.6 IZVAJANJE DEJAVNOSTI, KI OBRAVNAVAJO LOVSTVO V VRTCU ... 26
3 EMPIRIČNI DEL ... 28
3.1 OPREDELITEV RAZISKOVALNEGA PROBLEMA ... 28
3.2 RAZISKOVALNI CILJI ... 28
3.3 RAZISKOVALNA VPRAŠANJA ... 28
3.4 METODOLOGIJA ... 29
3.4.1 OPIS VZORCA ... 29
3.4.2 INSTRUMENTI IN POSTOPEK ZBIRANJA PODATKOV ... 29
3.4.3 POSTOPEK OBDELAVE PODATKOV ... 30
3.5 DEJAVNOSTI ZA OTROKE ... 30
3.5.1 Z LOVCEM NA LOVU ... 30
3.5.2 PRIPOMOČKI LOVCA IN LOVSKI KROJ ... 31
3.5.3 OBISK LOVSKE KOČE IN PREDSTAVITEV LOVSKIH OBJEKTOV ... 32
3.5.4 SLEDENJE DIVJADI ... 33
4 REZULTATI IN INTERPRETACIJA ... 35
4.1 ANALIZA INTERVJUJA Z LOVCEMA ... 35
4.2 ANALIZA DEJAVNOSTI ... 38
8
4.2.1 DEJAVNOST: Z LOVCEM NA LOVU ... 38
4.2.2 DEJAVNOST: PRIPOMOČKI LOVCA IN LOVSKI KROJ ... 43
4.2.3 DEJAVNOST: OBISK LOVSKE KOČE IN PREDSTAVITEV LOVSKIH OBJEKTOV ... 48
4.2.4 DEJAVNOST: SLEDENJE DIVJADI ... 51
4.3 ZAČETNE IN KONČNE PREDSTAVE OTROK O LOVCIH IN LOVSTVU ... 55
4.4 ANALIZA INTERVJUJA Z VZGOJITELJICO ODDELKA ... 64
5 SKLEP ... 66
6 LITERATURA ... 69
7 PRILOGE ... 71
PRILOGA 1: Intervju s članoma lovske družine in vzgojiteljico ... 71
PRILOGA 2: Priprava na delno strukturiran intervju s predšolskimi otroki ... 71
PRILOGA 3: Vzorec soglasja za starše oziroma skrbnike otrok ... 72
PRILOGA 4: Fotografije divjadi za 1. dejavnost ... 73
8 VIRI SLIK ... 78
9
KAZALO SLIK
Slika 2: Naslovnica knjige Maja in Marko: Z lovcem na lovu ... 38
Slika 1: Pripovedovanje zgodbe v uvodnem delu dejavnosti ... 38
Slika 4: Ilustracija jelenjadi ... 39
Slika 3: Ilustracija srnjadi ... 39
Slika 5: Ilustracija lovske preže ... 40
Slika 6: Spoznavanje različne divjadi s pomočjo fotografij ... 40
Slika 9: Določanje kriterija za iskanje podobnosti... 41
Slika 7: Iskanje podobnosti med divjim prašičem in rjavim medvedom ... 41
Slika 8: Iskanje podobnosti med alpskim svizcem in jazbecem ... 41
Slika 10: Določanje redov divjadi ... 42
Slika 11: Predstavitev lovcev ... 43
Slika 12: Lovski rog ... 43
Slika 13: Pripomoček za varnost pri lovu... 43
Slika 14: Otroci tipajo lisičin kožuh ... 44
Slika 15: Otroci tipajo lisičin kožuh ... 44
Slika 16: Otroci preizkušajo daljnogled ... 45
Slika 17: Predstavitev piščali za privabljanje divjadi ... 45
Slika 18: Predstavitev drugih lovskih pripomočkov ... 45
Slika 19: Otroci prepoznavajo zvoke za privabljanje različne divjadi ... 45
Slika 20: Lovca odgovarjata na vprašanja otrok ... 46
Slika 21: Ogled fotografij v lovskem koledarju ... 47
Slika 22: Lovca oddelku podarita brošure o gozdni učni poti ... 47
Slika 23: Tipanje čekanov divjega prašiča ... 48
Slika 24: Lovska koča v Loki pri Mengšu ... 48
Slika 25: Ogled lovske koče in trofej ... 48
Slika 26: Polnjenje solnice ... 49
Slika 27: Ogled krmišča za veliko divjad ... 49
Slika 28: Pogovor o srninih mladičih ... 49
Slika 29: Opazovanje z daljnogledom z lovske opazovalnice ... 50
Slika 30: Polnjenje krmišča za malo divjad ... 50
Slika 31: Skupinska fotografija ... 50
Slika 32: Otroci lovcema podarijo risbe ... 50
10
Slika 33: Priprava prostora za 4. dejavnost ... 51
Slika 34: Tipanje srnjakovih rogov in dela čeljusti z zobovjem ... 52
Slika 35: Pripomočki za predstavitev sledov srnjadi ... 52
Slika 36: Otroci tipajo kopito srnjadi ... 53
Slika 37: Tipanje ustrojene kože gamsa ... 54
Slika 38: Fotografija lovca za pomoč otrokom pri intervjuju ... 55
Slika 39: Fotografija kozoroga ... 73
Slika 40: Fotografija alpskega svizca... 73
Slika 41: Fotografija divjega prašiča ... 73
Slika 42: Fotografija gamsa ... 74
Slika 43: Fotografija jazbeca ... 74
Slika 44: Fotografija lisice ... 74
Slika 45: Fotografija rjavega medveda ... 75
Slika 46: Fotografija muflona ... 75
Slika 47: Fotografija jelena ... 75
Slika 48: Fotografija polha ... 76
Slika 49: Fotografija poljskega zajca ... 76
Slika 50: Fotografija risa ... 76
Slika 51: Fotografija srnjaka... 77
Slika 52: Fotografija evrazijskega šakala ... 77
11
KAZALO GRAFOV
Graf 1: Odgovori otrok na vprašanje »Kdo je na sliki?« pred izvedenimi dejavnostmi ... 55 Graf 2: Odgovori otrok na vprašanje »Kdo je na sliki?« po izvedenih dejavnostih ... 56 Graf 3: Pogostost odgovorov med otroki na vprašanje »Po čem prepoznaš lovca?«... 56 Graf 4: Številčnost odgovorov otrok na vprašanje »Po čem prepoznaš lovca?« ... 57 Graf 5: Pogostost odgovorov med otroki na vprašanje »Kaj lovec nosi v nahrbtniku?« . 58 Graf 6: Številčnost odgovorov otrok na vprašanje »Kaj lovec nosi v nahrbtniku«? ... 59 Graf 7: Pogostost odgovorov med otroki na vprašanje »Kaj počne lovec?« ... 60 Graf 8: Številčnost odgovorov otrok na vprašanje »Kaj počne lovec?« ... 61 Graf 9: Odgovori otrok na vprašanje »Ali lovec lahko odstreli vsako divjad?« pred izvedenimi dejavnostmi ... 62
Graf 10: Odgovori otrok na vprašanje »Ali lovec lahko odstreli vsako divjad?« po izvedenih dejavnostih ... 62
Graf 11: Odgovori otrok na vprašanje »Katero divjad lahko odstreli lovec?« pred izvedenimi dejavnostmi ... 63
Graf 12: Odgovori otrok na vprašanje »Katero divjad lahko odstreli lovec?« po izvedenih dejavnostih ... 63
KAZALO TABEL
Tabela 1: Odgovori otrok na vprašanje »Po čem prepoznaš lovca?« pred dejavnostmi .. 57 Tabela 2: Odgovori otrok na vprašanje »Po čem prepoznaš lovca?« po dejavnostih ... 58 Tabela 3: Odgovori otrok na vprašanje »Kaj počne lovec?« pred dejavnostmi ... 61 Tabela 4: Odgovori otrok na vprašanje »Kaj počne lovec?« po dejavnostih ... 62
12
1 UVOD
Za temo predstav predšolskih otrok o lovcih in lovstvu sem se odločila, ker je lovstvo že od nekdaj del mojega vsakdana. Pokojni dedek je bil lovec v lovski družini, oče pa je navdušen zbiratelj lovskih trofej in različnih predmetov z lovskimi motivi. Tudi partner je že pred časom opravil lovski izpit in je član lovske družine, v kateri je zelo aktiven; ker pa želi v prihodnosti pridobiti naziv lovski čuvaj in se zaposliti kot revirni lovec, se na tem področju tudi stalno izobražuje. Ker sem zelo rada v naravi in ker jo rada doživljam z vsemi čuti, se z njim večkrat odpravim na »lov«, ki pa še zdaleč ni vedno to, kar se zdi na prvi pogled. Nemalokrat divjad zgolj opazujeva, se čudiva njeni lepoti, jo preštevava ali zalezujeva, redki pa so primeri, ko se
»lov« konča s »pokom«. Pa vendar sem vsak dan priča izjavam, namenjenim lovcem, ki so globoko prežete s predsodki, da so lovci morilci, da ubijajo vso divjad povprek, da jim gre zgolj za trofeje in da ob uboju divjadi ali ne občutijo ničesar ali pa v njem celo uživajo. Ti predsodki največkrat prihajajo od odraslih, gotovo pa ti z zgledom svoja prepričanja vede ali nevede prenašajo na otroke. Sama sem v delu in vlogi lovca vedno videla lepoto – opazovanje okolja in divjadi, skrb za njeno dobrobit, prepoznavanje bolezni divjadi … skratka, preudarno in gojitveno upravljanje z divjadjo. Seveda se ne slepim, saj vem, da v našem okolju znotraj in izven lovstva nemalokrat prihaja tudi do krivolova in drugih spornih ali nezakonitih početij, vendar menim, da na podlagi nekaj primerov tega ne bi smeli posploševati na celotno lovsko populacijo, predvsem pa ne enačiti z delom lovca. Tako sem želela kot bodoča vzgojiteljica predšolskih otrok v diplomskem delu raziskati predstave predšolskih otrok o lovcih in lovstvu ter ugotoviti, kako lahko nanje vplivamo z izvajanjem aktivnih metod poučevanja v vrtcu.
13
2 TEORETIČNI DEL
2.1 DRUŽBENA VLOGA LOVA SKOZI ZGODOVINSKA OBDOBJA
2.1.1 PRAZGODOVINA – LOV KOT PREŽIVETJE
V začetku človekove naselitve, torej v prazgodovini, je človek lovil v skladu z naravnimi zakonitostmi, njegova lastna potreba po uspehu pa je bila najverjetneje vzrok za izdelavo pripomočkov, ki jih je uporabil kot prvo lovsko orožje. Kot prvo orodje in orožje hkrati se je uporabljal nezglajen odkrušen kamen, stisnjen v pest, danes imenovan pestnjak (Erhatič Širnik, 2004). Poleg tega se je pračlovek kamene dobe posluževal lova z rogovjem in kostmi ter dognal izdelavo preprostega kopja in kamnite sekire. Ker v tem obdobju še ni poznal večjih skupnosti, temveč je živel zgolj s svojo družino, je največ lovil sam. V obdobju srednje kamene dobe se mu je pri lovu že pridružila prva udomačena žival – pes, človek pa je začel uporabljati tudi lok, ki mu je omogočal dostopnost divjadi z večje razdalje, kar je dvignilo uspešnost lova (Cvenkel, idr., 1980).
2.1.2 STARI VEK – LOV KOT ZAŠČITA POLJŠČIN IN DOMAČE ŽIVINE
Pozneje, v bronasti in bakreni dobi, v načinu lova ni prihajalo do bistvenih sprememb, res pa je, da sta vlogo lova v gospodarstvu začela izpodrivati poljedelstvo in živinoreja. Pomembnejši mejnik v lovstvu je sledil šele v železni dobi, ko je prišlo do silovitega razslojevanja evropske družbe, predvsem zaradi uporabe prej nepoznanih kovin in železa, kar je posameznike spodbudilo k prilaščanju posebnih pravic, med katerimi je bila nedvomno tudi pravica do lova.
V starem veku se je v rimskem pravu celo uveljavil izraz res nullius oziroma nikogaršnja last, ki je pomenil, da si je divjad lahko prilastil kdorkoli in na kakršen koli način. V tem obdobju je bila družbena vloga lova povezana predvsem z zaščito domačih živali pred zvermi in varovanjem polj pred rastlinojedo divjadjo, lov pa je posameznik pojmoval kot telesno krepitev.
Posledično se je lov izvajal ne ozirajoč se na etični vidik, pojavile pa so se tudi druge oblike lova, in sicer lov s sokoli ter lov na konjih, ki so ga Rimljani prevzeli od Keltov (Erhatič Širnik, 2004).
2.1.3 SREDNJI VEK – LOV KOT PRIVILEGIJ
Novo poglavje v razvoju lovstva pri nas pa nedvomno pomeni srednji vek, ko se je v 6. stoletju na slovenskih tleh pravica do lova združila z zemljiško lastnino, zaradi česar so se začeli oblikovati prvi lovski predpisi. Uveljavil se je tako imenovan dominalni sistem lova. Posebna pozornost je bila namenjena divjim lovcem, ki so neupravičeno lovili divjad, se po tujem
14
lovišču sprehajali s puško ali lovskim psom ter mrtvi divjadi odvzemali rogovje in si ga prilaščali (Erhatič Širnik, 2004). Ločevanje pravice do lova od zemljiške posesti se je začelo s podeljevanjem zemlje srednjeveških vladarjev plemstvu, cerkvam in samostanom. Tako se je postopoma uvedel regalni sistem lova, kjer si je vladar ali deželni knez pravico do lova lastil tudi na tuji posesti, oziroma jo je podeljeval drugim, ne glede na to, ali je bila posest, na kateri se je lovilo, v njegovi lasti ali ne. Pravica do lova, pridržana za višje plemstvo in vladarja, je sprva veljala zgolj za določene vrste divjadi, kar je postala osnova za razlikovanje divjadi velikega in malega lova – slednja je bila tista, ki so jo lahko lovili tudi kmetje in nižje plemstvo (Cvenkel, idr., 1980).
»Proti koncu 9. stol. pa je prepoved lova zajela prav vse vrste divjadi in je tako odvzem lovske pravice dobil širok socialni pomen … lov je postal zabava priviligiranega dela družbe.
Podložniki pa so po volji gospoda smeli divjad malega lova, ne le loviti, temveč so nekatere vrste – zlasti zverjad – celo morali loviti, sicer so jim pretile kazni« (Cvenkel, idr., 1980, str.
427). Uplenjene divjadi niso smeli obdržati, temveč so jo proti uplenini oddajali lovskemu gospodu. Lovska tlaka je obsegala tudi druge dejavnosti oziroma opravila, kot so skrb za lovske pse, prevažanje lovske opreme, pletenje tenetev oziroma mrež za lov na ptice ter gonitev divjadi, kar pa seveda ni izključevalo dajatev. Podložniki so tako morali za pravico do lova zemljiškemu gospodu plačati s kunjimi kožami ali uplenjenimi jerebicami, fazani ali kljunači (Erhatič Širnik, 2004).
Lovski upravičenec je tudi čedalje bolj posegal v lastniške pravice posestnika gozda – imel je namreč moč prepovedati sečnjo, trgovanje z lesom, gozdno pašnjo ali celo nabiranje gozdnih sadežev. Divjad se je lovilo skozi vse leto, ne glede na starost ali spol, najraje tedaj, ko je bila v tolšči, saj je bila gospodarsko najbolj uporabna – trofejna divjad v tem času ni imela pomena.
Najbolj cenjen način lova v srednjem veku je bil lov, ki je zahteval spopad z divjadjo, pri katerem so si lovci večinoma pomagali s psi popadači. Ti, so bili namreč visoke rasti in izjemno močne konstitucije, zaradi česar so bili primerni tudi za lov divjih prašičev in medvedov.
Divjad, ki so jo izsledili psi sledci, podobni današnjim brakom, so zaustavili, da se ji je lovec lahko približal in ji zadal smrtno rano z ostnom. Streljanje divjadi z lokom namreč ni veljalo za častno, zato so pri lovu nemalokrat uporabili tudi mreže ali zanke. Tudi ob koncu 14. stoletja, ko so v Evropi spoznali smodnik, ki so ga z vzhoda najverjetneje prinesli Arabci, in tega uporabili pri izdelavi prvega ročnega ognjenega strelnega orožja, se to ni uveljavilo oziroma uporabljalo v lovske namene zaradi njegove nepriročnosti. To orožje, danes imenovano puška,
15
se z lokom in lokostrelom ni moglo kosati, saj ni imelo niti takšnega dometa niti prebojnosti krogle, poleg tega pa je povzročalo hrup ob oddanem strelu (Cvenkel, idr., 1980).
2.1.4 NOVI VEK – LOV KOT DRUŽBEN DOGODEK IN ZABAVA
V novem veku je lov odigral pomembno vlogo pri zaostrovanju neenakosti med privilegiranci oziroma višjim plemstvom in ostalimi družbenimi razredi, saj so se načini lova vse bolj spreminjali na škodo podložnikom, kar je v 16. stoletju terjalo svoj davek – kmetje so v boju za staro pravdo med drugim zahtevali tudi olajšanje bremen, ki so jim bila naložena v povezavi z lovom. V tem času so se namreč začeli kopičiti lovski predpisi z namenom, da bi zavarovali pridobljeno pravico do lova. Na zdajšnjem slovenskem ozemlju je tedaj stopil v veljavo lovski red za Zgornjo Avstrijo, ki je urejal predvsem izvrševanje nizkega lova. Ta je bil dovoljen zgolj plemstvu, ki je lahko lovilo s svojimi podložniki, psi in mrežami. Revirji za izvrševanje lova jim niso bili določeni, uveljavila pa se je nekakšna oblika solova. Podložniki so izjemoma smeli loviti v gorah ali na nedostopnih območjih gozda, tudi plemstvu pa se je s tem redom izrecno prepovedalo izvajanje lova ponoči in nastavljanje mrež ali samostrelnih naprav dan pred samim lovom (Erhatič Širnik, 2004).
»Če je bil srednjeveški lov vsaj po večini viteško merjenje lovca posameznika z divjadjo … se lov vse bolj spreminja v družaben dogodek, dokler ne postane v 17. in 18. stol. le prazna družbena ceremonija, med katero so za zabavo pobijali živali. Velike lovske družbe, opravljene v elegantne, s čipkami okrašene lovske obleke, so se … s kočijami vozile do vnaprej pripravljenih čakališč, kamor so jim morale množice podložnikov priganjati divjad« (Cvenkel, idr., 1980, str. 430). Čakališča so bila posebej lepo urejena, ograjena z gosto živo mejo ali ograjo in izkopanimi jarki, napolnjenimi z vodo, v katere so divjad naganjali, da so jo z brega lažje pobijali s kopji. Večkrat so jo priganjali tudi do jezera ali reke, kjer so jo pobijali kar s čolnov.
Cvenkel (1980, str. 430) pravi, da so bili lovci: »zgolj med seboj tekmujoči brezobzirni pobijalci živali«, in čeprav so lovi, ki so jih poimenovali »lovska umetnost«, potekali pod strogimi pravili, so te »razkošne prireditve« s pravim lovom imele bore malo skupnega. Ker se je potreba po številu divjadi zaradi nepreudarnega plenjenja večala, se je za lov najbolj zaželeno divjad začelo gojiti, zverjad pa se je proglasilo za škodljivo in se jo brezobzirno zatiralo. Posledično so nekatere vrste divjadi začele izumirati, k čemur je pripomoglo tudi širjenje prebivalstva in s tem povezano krčenje gozdov. V namen ohranitve skorajda izumrle divjadi nekaterih vrst se je v predpise kmalu začelo vključevati lovopust določene divjadi, urejale so se pašne površine za divjad, uvedla pa so se tudi krmišča in solnice (Cvenkel, idr., 1980).
16
Naslednja večja sprememba oziroma prelomnica v lovstvu je sledila v 19. stoletju, ko se je uveljavil zakupni sistem, po katerem so združena zemljišča oziroma občinska lovišča občine dajale v zakup ali na njih izvajale lov s svojimi poklicnimi lovci. Prvič je bilo tudi moč zaslediti naredbo o izkušenih lovcih, ki jih je uradna oblast zadolžila za varstvo lova, torej o neke vrste lovskih čuvajih, kot jih poznamo danes (Erhatič Širnik, 2004).
V diplomskem delu uporabljeni izrazi, zapisani v moški slovnični obliki so uporabljeni za ženske in moške slovnične oblike.
2.2 LOVSTVO DANES KOT GOSPODARJENJE Z DIVJADJO IN VARSTVO OKOLJA
Izhodišča za pravno ureditev lovstva v Republiki Sloveniji, za katere uporabljamo izraz lovska zakonodaja v širšem pomenu besede, urejajo različni pravni predpisi, kot so predpisi s področja ohranjanja narave in varstva okolja, veterinarstva in zaščite živali ter Ustava RS. V ožjem pomenu pa lovsko zakonodajo razumemo oziroma povezujemo predvsem z Zakonom o divjadi in lovstvu. Cvenkel, idr. (1980) navajajo, da je poleg gospodarskega in športnega poglavitni namen lovstva v gojitvi divjadi za posebne namene, med katero uvrščamo skrb za državne rezervate in lovišča, ki so namenjena izključno odlovu divjadi, njena umetna vzreja in prizadevanje za znanstveno raziskovalno delo, medtem ko Oven (2012) dodaja, da se lovstvo tesno povezuje z ohranjanjem narave in varstvom okolja, saj je sprejeto kot dejavnost za ohranjanje biotske pestrosti in trajnostne rabe narave. Namen upravljanja z divjadjo, torej prostoživečimi sesalci in pticami, je, da z ukrepi v njihovem naravnem okolju in s posegi v populacijo vzdržujemo posamezne vrste divjadi v medsebojnem ravnovesju in v okolju, kjer so ji dane možnosti za preživetje. Obenem lovstvo tako ohranja tudi vrstno in gensko pestrost divjadi ter ohranja divjad kar se da prvobitno, torej neodvisno od neposredne pomoči človeka, ki danes zaradi svoje številčnosti in vedno večjega obsega dejavnosti, kot so gozdarstvo, kmetijstvo, gospodarjenje z vodnimi viri, pridobivanje mineralnih surovin, urbanizacija, rekreacija in turizem, onesnaževanje, vzpostavljanje prometnih povezav ipd. sooblikuje svoje okolje in s tem življenjski prostor prostoživečih živalskih vrst, med njimi tudi divjadi (Hafner, 2014).
Za optimalno gospodarjenje z divjadjo je bistvenega pomena sprotno ugotavljanje številčnosti populacij divjadi, preučevanje življenjskih možnosti, ki so jim na voljo, postavljanje ukrepov, ki sledijo nihanju prirastka populacije, ter ohranjanje razmerij znotraj populacije, ozirajoč se na
17
starost in spol osebkov, za katere je potreben odstrel oziroma odlov. Pri izbiri primarne številčnosti določene populacije v naravi mora gospodarjenje tako upoštevati zgornjo biološko možno gostoto naseljenosti populacije, ki jo določajo njej prirojeni nagoni v primerjavi z odnosom do okolja, poleg tega pa je potrebno za določitev količinskega letnega odstrela divjadi izvajati analizo kakovosti divjadi in njenega zdravstvenega stanja ter ugotoviti stopnjo škode v okolju in izkoriščenost pasišč, pri tem pa vzeti v zakup tudi dejanski prirastek populacije. V kolikor izsledki kažejo na to, da naj populacija ostane v isti številčnosti, se dejanski prirastek odstreli v celoti, prekorači se ga le v primeru, da je potrebno populacijo znižati, medtem ko se del letnega prirasta ohrani, če je potreben oziroma zaželen porast populacije. Seveda je količinski odstrel zgolj prvi korak ustreznega posega v populacijo, enakovreden pa mu je odstrel po strukturi, katerega glavni cilj je razdelitev odstrela po sestavi populacije – pravilno razdeljeno med oba spola in po starostnih razredih pri vsakem od njiju (Cvenkel, idr. 1980).
Če hoče lovstvo razumno upravljati z divjadjo, se mora za zaznavanje prisotnosti živalskih vrst in njihovih populacijskih gostot posluževati raznih neposrednih in posrednih metod. Prve temeljijo predvsem na preštevanju osebkov v populacijah in vzorčenju, druge pa na znakih prisotnosti divjadi, med katere štejemo predvsem stopinje, iztrebke, znake na rastlinju in nenazadnje ostanke plenjenja. Hafner (2014) pravi, da »med posredne metode štejemo tudi zbiranje in analiziranje podatkov o odstreljenih in kako drugače iz lovišča odvzetih živali« (str.
76). Poleg monitoringa divjadi lovci v okolju izvajajo tudi druge ukrepe, in sicer biotehnične in biomeliorativne ter ukrepe za preprečevanje škode divjadi, obenem pa skrbijo za novogradnjo in vzdrževanje lovsko-tehničnih objektov, med katere uvrščamo lovske steze, lovske koče in domove, krmišča, solnice in vzrejališča male poljske divjadi ter lovske preže.
Ker se gospodarjenje z divjadjo za doseganje ciljev vedno izvaja glede na zadnja dognanja bioloških znanosti, kot je na primer dognanje, da divjad dobro uspeva zgolj v okolju, kjer je zadoščeno njeni potrebi po naravni hrani, se opušča umetno krmljenje in poskuša izboljšati življenjske razmere za divjad z uporabo prej omenjenih biotehničnih ukrepov v okolju. Hafner (2014) opaža, da »za dodatno prehransko ponudbo divjadi in tudi za pridobivanje krme upravljalci lovišč … urejajo krmne in pridelovalne njive« (str. 395), obenem pa na njih izvajajo tehnične in kemične ukrepe za preprečevanje škode. Lovci okolje varujejo in zanj skrbijo tudi z biomeliorativnimi ukrepi, torej z vzdrževanjem pašnikov in travnikov v gozdnem prostoru, remiz za malo divjad, grmišč in obrečnih pasov, mokrišč in kaluž ter drugih vodnih virov, vzdrževanjem gozdnega robu in plodonosnih vrst ter njihovim sajenjem in postavitvijo
18
gnezdilnic. Vse te dejavnosti, ki se izvajajo v tekočem letu, upravljalec lovišča ali lovišča s posebnim namenom načrtuje vnaprej v skladu s temeljnimi usmeritvami za obseg in način izvajanja ukrepov v načrtih za upravljanje z divjadjo. Podobno kot za načrtovani odlov divjadi je treba ob koncu leta v letni načrt vpisati, katera izmed predvidenih del so bila uresničena in katera ne. Potrebno je poudariti, da kakršnakoli samovoljna izvajanja nenačrtovanih del v lovišču niso dovoljena (Hafner, 2014).
Kljub temu, da lovstvo v veliki meri varuje okolje in skrbi za dobrobit divjadi, pa Kolar (1999) v lovu vidi tudi element vznemirjenja v okolju divjadi, predvsem zaradi lovskih strelišč, ki predstavljajo vir onesnaževanja s hrupom in s svincem. Tudi pogostost izvajanja lova na določeni površini v lovišču divjad vznemirja in povečuje njeno občutljivost na dražljaje ob bližini človeka, kar se opazi predvsem v zimskem času, ko se poveča škoda, ki jo napravi divjad, saj hitreje izrabi dosegljive vire hrane. Čas, način in obseg lova morajo biti zato usklajeni tako, da divjad čim manj vznemirjajo, kar je eden izmed glavnih razlogov, da predpisane lovne dobe omejujejo vznemirjanje in odlov divjadi v času parjenja in poleganja mladičev. Nič nenavadnega ni, da škoda, ki jo povzroči vznemirjanje divjadi v okolju, nemalokrat sproži napetosti med lovci in nelovci, na primer pohodniki, gorskimi kolesarji, vozniki štirikolesnikov in podobno, zaradi česar je še toliko bolj pomembno, da lovci v takšnih primerih do povzročiteljev pristopijo v skladu z Etičnim kodeksom.
2.3 LOVSKI OBIČAJI IN ETIČNI KODEKS SLOVENSKIH LOVCEV
Lovski običaji so del lovske kulturne dediščine in so dnevno prisotni pri delu in odnosu lovca.
Leskovic (2019) pravi, da lovci z njimi ohranjajo etičen in spoštljiv odnos do divjadi in lova, kar prispeva tudi k tovarištvu med njimi samimi ter navsezadnje k razumevanju med lovci in širšo populacijo, zato so upoštevanje lovskih običajev vnesli tudi v Etični kodeks slovenskih lovcev. Ta velja za najvišji samostojen dokument, ki obvezuje vsakega slovenskega lovca, ki je opravil zaprisego, in določa družbene norme, ki so se, kot sem omenila že v preteklem poglavju, spreminjale skozi zgodovino. Lovec mora v skladu z Etičnim kodeksom, veljavnim od 13. 6. 1998, med drugim spoštovati načelo trajnostne rabe narave; se odločati v korist divjadi; humano in spoštljivo ravnati z živo in mrtvo/uplenjeno divjadjo; v doslednem in korektnem sodelovanju z lastniki kmetijskih zemljišč in gozdov divjadi zagotavljati pravico do naravnega, urejenega in predvsem mirnega prostora za bivanje; z orožjem ravnati zakonito in upoštevati varnostne ukrepe ter zanj prevzeti polno odgovornost; lastnike klateških psov opozarjati na njihove dolžnosti; se do lovskega psa vesti kot do tovariša; in nenazadnje ohranjati
19 lovske običaje (Černač, 2012a).
Skozi čas in različne družbene sisteme so se lovski običaji oblikovali, spreminjali in izpopolnjevali, vendar so v večini ohranili svojo prvotnost oziroma namembnost – tudi Bidovec, idr. (1996) trdijo, da se lovski običaji osredotočajo na human in etičen odnos do narave, divjadi, pa tudi do lovskega psa in nenazadnje lovskih tovarišev. Do izraza pridejo predvsem ob različnih posebnih priložnostih in druženjih lovcev, saj se z njimi izkaže pripadnost ob srečanjih na skupnih lovih in pozdravu lovini, krstu novo sprejetih lovcev in slovesu od lovskega tovariša ob njegovi smrti. Stanovski znak lovcev je zelena vejica, za katero se navadno uporabi trikraki vršič smrekove vejice ali jelove vejice. Tega si lovci ob vseh prireditvah, ki so namenjene lovski organizaciji in njim samim, zataknejo na levo stran klobuka (Černač, 2012b).
Zelena vejica se uporablja tudi kot simbolni zadnji grižljaj divjadi, s katero se ji uplenitelj oddolži za njeno žrtev in zahvali za uplenitev. Uplenjeno divjad položi na njen desni bok, s kraja uplenitve pa odlomi – ne odreže – zeleno vejico. To spoštljivo, kleče vtakne divjadi v gobec ali kljun, in sicer katerikoli veliki divjadi, med katero štejemo prežvekovalce obeh spolov – srnjad, jelenjad, damjak, kozorog, gams in muflon – ter veliko pernato divjad, ki se hrani z brstjem – divji petelin, ruševec, gozdni jereb (Bidovec, idr. 1996). Zatem odlomi še vejico plena in jo na smrtni rani divjadi orosi s krvjo ter si jo zatakne na desno stran klobuka. Zadnji grižljaj in vejica plena morata priti z iste drevesne vrste ali grma. Uplenitelj nosi vejico plena v klobuku samo na dan uplenitve, in sicer eno, v kolikor je na ta dan uplenil enega ali več kosov divjadi iste vrste, oziroma več, v kolikor je uplenil več kosov različnih vrst divjadi. V tem primeru naj bi se za vsako vrsto uplenjene divjadi uporabila vejica plena z druge vrste drevja. Če uplenjeno divjad najde vodnik s pomočjo lovskega psa po krvnem sledu, vejica plena pripada tudi krvoslednemu psu in ne zgolj uplenitelju (Cvenkel, idr., 1980).
V primeru, da se je potrebno v lovišču oddaljiti od uplenjene velike divjadi, mora lovec divjadi, položeni na njen desni bok, na zgornjo levo stran navzkriž položiti dve zeleni vejici, s čimer vsakomur, ki bi divjad opazil, sporoči, da je bila divjad lovsko pravično uplenjena. V primeru, da ustreljena divjad ni obležala v bližini, pa mora lovec »zalomiti nastrel«, kar pomeni, da na mestu nastrela s pomočjo zelene vejice nakaže smer pobega divjadi. To stori tudi, kadar želi lovskim tovarišem sporočiti, kam se je namenil; kadar pa jih želi opozoriti na nevarnost, na vidno mesto obesi v obroč zvito obeljeno vejo iglavca (Leskovic, 2019).
Poleg zadnjega grižljaja in vejice plena pomemben del lovskih običajev predstavljajo tudi
20
pozdrav lovini, lovski krst, lovski ropot in nenazadnje lovski pogreb. Pozdrav lovini, s katerim lovci uplenjeni divjadi izkažejo poslednjo čast, se praviloma izvede po koncu skupnega lova ob upoštevanju posebnih pravil polaganja in razvrščanja uplenjene divjadi, ki so v skladu z etičnostjo lovca in njegovega spoštovanja do divjadi, h kateri se je zavezal z zaprisego (Cvenkel, idr. 1980). Po končanem večjem skupnem lovu, navadno ob zadnjem v letu, sledi zbor, ki mu lovci pravijo tudi »zadnji pogon«. Običajno se istočasno z njim izvede lovski krst – simbolno dejanje, s katerim lovci medse sprejmejo novega polnovrednega lovskega tovariša po tem, ko je lovsko pravično uplenil prvo veliko divjad. Sestavi se častni krstni zbor, ki ga sestavljajo krstitelj in dva prisednika ter pisar. Leskovic (2019) nasprotuje izrazu »sodišče«, ki se je marsikje uveljavil v praksi, saj s tem nelovcem hote ali nehote sporočamo, da je novinec z uplenitvijo divjadi pravzaprav storil lovski prekršek in ne etičnega dejanja, ki je bilo lovsko pravično. Sledi zagovor krščenca o »lovskem znanju«, ki ga omenjeni opravlja na klopi, prekriti s kožo ali rogovjem oziroma drugim delom divjadi, ki jo je uplenil. Če je zagovor krščenca spoznan za uspešnega, predsednik krstnega odbora krščenca pozove, da se s prsmi naprej uleže na uplenjeno divjad. Tedaj ga v imenu Diane, lovske bratovščine in navzoče lovske družbe krsti z rdečim vinom in leskovo palico, tako da mu nekaj kapljic vina zlije na zatilje in ga s palico trikrat blago udari po zadnji plati. Lovski krst nemalokrat poteka na očeh širše javnosti, zato je zelo pomembno, da se obred izvaja na spoštljiv način, žal pa se večkrat sprevrže v »neprijeten madež za lovsko organizacijo, ki največkrat nastane kot posledica nepoznavanja bistva običaja, objestnosti udeležencev ali obojega hkrati« (Leskovic, 2019, str. 24). Potrebno si je prizadevati, da se običaj ne izkrivi »v neokusno burko in da kljub zabavnosti izvedbe javno ne ponižujemo osebnosti novinca« (Leskovic, 2019, str. 24). Po lovskem krstu in drugih družabnih lovskih dogodkih se priredi lovski ropot, v katerem celotno omizje lovcev s kozarci sledi ukazom vodje lovskega ropota, kot je na primer »Nabij puško!«, kar pomeni, da morajo lovci v svoj kozarec naliti 1 deciliter vina. Tega seveda na koncu tudi spijejo na ukaz »Izpij do dna!« in z dnom kozarca trdno udarijo ob mizo ter počakajo, da vodja začne s potrkavanjem. »Njegovemu uvodnemu taktu potrkavanja se po zadnjem udarcu v ritmu zaporedoma pridružujejo še lovci, začenši z njegove leve, dokler ne potrkava vse omizje« (Leskovic, 2019, str. 42), nato pa se ob ukazu »Na mizo!« kozarce spet »trdno« postavi nanjo. Kdor pri tem prehiti ostale lovce ali zakasni, mora navadno plačati liter vina.
21
2.4 POJAVLJANJE LOVSTVA V MEDIJIH
Hafner (2014) pravi, da imajo pri oblikovanju odklonilnega odnosa do lova pomembno vlogo predvsem mediji. V poglavju Lovski običaji in Etični kodeks slovenskih lovcev sem že izpostavila, da običaji, sploh lovski krst, velikokrat potekajo na očeh javnosti, zato je zelo pomembno, da se izvajajo na spoštljiv in etičen način, predvsem pa, da se pri njih uporablja ustrezno terminologijo. Med krstom sta jih jagra fasala s krepelom je naslov članka, ki bi ga želela izpostaviti, da osvetlim, na kakšen način lahko »javnost« vidi ta lovski običaj. Miklavc (2020) navaja, da so zbrani »jagri … sodili dvema domnevnima lovcema, ki sta zagrešila vsak svoj uplen visoke živali in morala pred sodni senat« (str. 20), s čimer izpostavi, da sta storila krivo in ne etično dejanje, ki je bilo lovsko pravično, pa vendar se lovski krst izvede le pri slednjem. Da je bilo dejanje zagrešeno, Miklavc (prav tam) še dodatno poglablja s tem, ko lovca označi kot »osumljenca« in »domnevna krivolovca«, kasneje pa tudi kot »zelenca«. Lovska porota jima prizna olajševalne okoliščine in odredi »nekaj batin čez tazadnjo od vsakega lovca«, predvsem zaradi tega, da »si bosta zapomnila jagati na lastno pest v sosedovem logu ter da se med lovci ne dela napak, … da se varuje in neguje zdravo divjad ter naravo, iz nje pa se lahko odvzame le premišljeno in načrtovano število nič krivih lovnih osebkov« (Miklavc, 2020, str.
20).
Danes je javnost v povprečju sicer ekološko bolj ozaveščena kot v preteklosti, vseeno pa se izvajajo širša gibanja proti lovu in lovstvu, ki so usmerjena v legitimno odklanjanje ubijanja divjih živali, odklanjanje trofejnega lova, neupoštevanje vloge divjih živali v ekosistemih in zavračanje enačenja lova z varstvom narave (Hafner, 2014). »Pisanje medijev meče slabo luč na celotno lovstvo v primerih, ko posamezniki sproščajo strast na zaščitenih ujedah in celo na pticah pevkah … zaščitenih vodnih pticah … sovah in drugih. Taka dejanja so svojevrstni lovski vandalizem, ki izniči velike napore lovskih organizacij za naravovarstveno poslanstvo lovstva«
(Kolar, 1999, str. 183). Zlasti odmevni so v medijih tudi incidenti, ko lovec ustreli prosto izpuščenega psa ali potepuško mačko, saj javnost delovanje lovcev lažje ocenjuje po številu incidentov kakor po ohranjanju populacij divjadi kljub temu, da imajo lovci v lovišču pravico tudi do skrajnostnih ukrepov, v kolikor za to prejmejo odločbo s strani lovskega inšpektorja.
V tiskanih medijih se je v zadnjem desetletju pojavilo kar nekaj člankov, ki zadevajo takšno nepremišljeno in samovoljno dejanje lovca. Posvetila sem se predvsem dvema, katerih avtor je Korsika Mihael (2010b, 2010a); gre za članka z naslovom Lovec ustrelil sosedovega psa in Lovec kar s puško pokončal mački. V prvem naj bi 57-letni lovec v samoobrambi z
22
malokalibrsko puško ustrelil prosto izpuščenega psa, nato pa se skril v gozdu. Pozneje je bilo ugotovljeno, da je poginuli pes v lasti njegovega soseda in lovskega tovariša, ki je ogorčen, da s strani strelca ni prejel niti opravičila za storjeno dejanje. Slednji pa naj bi celo kontaktiral novinarje in jim povedal, da opravičilo pričakuje on sam, saj je lastnik psa njegovo dejanje prijavil policiji. Za mnenje so se obrnili tudi na predsednika lovske družine, ki zatrjuje, da je zoper lovca podanih že nekaj prijav, zaradi česar mu lahko lovski inšpektor odredi tudi odvzem orožja. Korsika (2010b) v članku izrazi svoje razmišljanje glede tega, ali ima lovec, ki bi moral imeti rad vse živali, sploh srce, in v nadaljevanju s poudarjanjem, da se lastniku in njegovi družini ni opravičil kljub temu, da so v psa vložili ogromno denarja, namiguje, da je temu res tako, torej da je lovec brezsrčen. V drugem članku, ki ga izpostavljam, je Korsika (2010a) nekoliko manj pristranski, saj lovca neposredno ne označuje z zaznamki kot so »težavni lovec«, niti ne namiguje na njegovo osebnost. Razvidno je, da zgodbo poskuša zajeti tudi z lovčeve perspektive in z njim morda nekoliko celo sočustvuje, saj ob koncu članka navaja naslednje:
»Vsaka zgodba ima dokazano dve plati, tudi ta. Če bi pristojni organi odreagirali pravočasno in opozorili lastnike, naj ne dopuščajo svojim kosmatinkam, da hodijo po tujih parcelah in jih onesnažujejo – vsi namreč ne gojijo enake ljubezni do hišnih ljubljenčkov – in jih tudi kaznovali, verjetno danes ne bi brali zgornjih vrstic« (Korsika, 2010a, str. 5).
Javnost se večkrat tudi zaradi nepoznavanja predpisov, ki urejajo lovstvo, burno odzove na njihova dejanja, pa čeprav so ta upravičena, kar lahko preprosto razberemo iz člankov Jankoviča (2013) Lovci streljali ptice kar sredi rezervata in (2018) Lovca sredi naselja ustrelila dva srnjaka. V prvem Jankovič (2013) piše o opozorilu lovcem s strani članice Društva za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije, DOPPS, ki se je s svojimi otroki sprehajala na območju Iškega morosta, ki velja za naravni rezervat, v času, ko so lovci na njem izvajali lov, češ da je v rezervatu ta strogo prepovedan. To seveda ne drži, kar je pozneje pojasnil tudi tedaj podpredsednik Lovske zveze Slovenije mag. Lado Bradač. Za omenjeno območje je namreč Ministrstvo za kmetijstvo podelilo koncesijo za upravljanje lovišča z zahtevo za izvajanje načrtovanega odstrela. Tudi v članku Lovca sredi naselja ustrelila dva srnjaka je Jankovič (2018) po pogovoru s pričama dogodka na Hruševski cesti v Ljubljani zapisal: »Lahko si predstavljamo, kako na človeka deluje, ko zasliši pokanje pod oknom v mirnem naselju … Poklical je policijo in patrulja je bila takoj na kraju dogodka in ustavila lovca. A občan se je začudil, saj sta se policista po kratkem pomenku in pozdravu z lovcema obrnila … Tudi naša sogovornica je bila ogorčena, saj naj bi bilo streljanje divjadi sredi Ljubljane prepovedano.
Poleg tega bi lahko krogla zašla bogve kam, denimo na dvorišče hiše in zadela nič hudega
23
slutečega možakarja« (str. 5). Jankovič (2018) je citiral še naslednje besede občana, ki je dogodek prijavil policiji: »Morali bi nas obvestiti pisno, denimo teden prej, in določiti, da bodo v obdobju treh dni izvedli interventni odstrel« (str. 5). Pojasnjeno je bilo, da sta lovca delovala v skladu z Zakonom o lovstvu, ki pravi, da smejo lovci blizu naselja divjad odstreliti najmanj 50 metrov od prve hiše, pri tem pa mora biti strel oddan stran od naselja. Res je, da je območje znotraj avtocestnega ringa nelovna površina, a je bila zanj podana odločba o odstrelu s strani Inšpektorata za lovstvo in ribištvo.
V poglavju Lovstvo danes kot gospodarjenje z divjadjo in varstvo okolja sem že izpostavila, da so napetosti, ki lahko privedejo celo do sporov med obiskovalci narave in lovci, posledica vznemirjanja v okolju divjadi, ki jo s svojo dejavnostjo povzroča človek. Kolar (1999) navaja, da se morajo lovci »v odnosu do javnosti končno znebiti nenehnega opravičevanja zaradi izvajanja lova. Naloga lovcev kot dobrih poznavalcev divjadi in njenega okolja je v posredovanju svojega znanja tudi drugim uporabnikom« (str. 182). Pogosto namreč pozabljamo, da srečanja z divjadjo, sploh če je ta vznemirjena, za človeka predstavljajo nevarnost, pa najsi gre za medvedko z mladiči, ranjenega divjega prašiča, jelena v obdobju ruka, steklo lisico ali divjega petelina v času parjenja. Seveda bo za spremembo miselnosti, da je prosta narava pravzaprav lovišče, potrebnega še dosti časa, vendar lahko tudi k temu mediji krepko pripomorejo z ozaveščanjem širše javnosti o delovanju lovstva z vidika varstva okolja in gojitvenih ukrepov v njem. Takšnih zapisov sem žal v tiskanih medijih našla bolj malo, pa vendar nekaj. Petkovšek (2020) je na primer v članku z naslovom Ribiči in lovci so predvsem izjemni okoljevarstveniki izpostavil, da so bili slednji prvi, ki so pred leti začeli organizirano in načrtno izvajati čistilne akcije, da bi zatrli divja odlagališča odpadkov, poleg tega pa opozarjajo in skrbijo za redna vzdrževalna dela v gozdovih in ob rekah.
2.5 LIK LOVCA V LITERATURI ZA PREDŠOLSKE OTROKE
Lepičnik Vodopivec in Hmelak (2019) trdita, da si življenja brez medijev tako rekoč ne moremo več predstavljati in četudi predšolski otroci v večini še ne znajo brati in pisati, se z njimi vsakodnevno srečujejo. Poudarjata, da na predšolskega otroka najbolj vplivajo mediji, s katerimi se sreča pred spanjem – pravljice za lahko noč. Zavedati se moramo, da je otrok v predšolskem obdobju izjemno sugestibilen in senzibilen. Identificira se z realnimi in domišljijskimi osebami, uči pa se v glavnem s posnemanjem, zaradi česar je pri izbiri medija bistvena vloga odraslega, tudi vzgojitelja, saj se mediji konstantno uporabljajo pri vzgojno- izobraževalnem delu, ki ga ta izvaja. Otroci namreč v vrtec »prinašajo tudi svoje medijske
24
izkušnje in o njih komunicirajo z vrstniki in z odraslimi« (prav tam, str. 61).
Lovec je v pravljicah za predšolske otroke običajno predstavljen kot lik na strani dobrega. Če vzamemo na primer pravljico Rdeča kapica avtorjev J. in W. Grimma, kjer je deklica čustvena in nepremišljena, opazimo, da je lovec njeno nasprotje – ne prepusti se čustvu jeze, ki bi ga privedlo do tega, da bi volka takoj ubil, temveč mu preudarno razpara trebuh, s čimer reši življenje tako volku kot tudi babici in Rdeči kapici. Tako lahko torej povzamemo, da ima lovec vlogo zaščitnika in rešitelja, Bettelheim (2014) pa navaja tudi, da je lovec »močan očetovski lik«. V njem vidi tudi nesprejemljivo težnjo po doseganju ciljev z nasilnim ali neodgovornim ravnanjem, v povezavi s čimer je volk, zapeljivec, žival v nas samih oziroma v tem primeru v lovcu. Nasilje, ki ga uporabi, ko volku razpara trebuh, sicer »služi vzvišenemu družbenemu namenu« ali rešitvi obeh žensk (Bettelheim, 2014, str. 248).
Nezavedna reprezentacija lovca kot očeta se pojavi tudi v Sneguljčici, katere avtorja sta prav tako J. in W. Grimm, saj se ob ukazu, naj Sneguljčico ubije, lovec navidezno podredi kraljici, nato pa si drzne ravnati v otrokovo korist in uboja ne izvrši, pa vendar s tem ne zavzame trdnega stališča. Dolžnosti do kraljice več kot očitno ne izpolni, ne zagotovi pa niti varnosti Sneguljčici, saj jo pusti samo v gozdu, polnem zveri, zato ga Bettelheim (2014) označi kot »slabotnega očeta«. Verjame namreč, da je vloga očeta v tipični jedrni družini predvsem ta, da otroka zaščiti.
Lovec je kljub svoji ambivalentnosti zelo iznajdljiv, saj kraljici kot dokaz uboja Sneguljčice v dar prinese njena jetra in pljuča, ki v resnici pripadajo srnjaku. Ne vemo sicer, ali to stori iz želje po samoohranitvi ali iz želje po obvarovanju otroka.
Bettelheim (2014, str. 286) pravi, da je vloga lovca v pravljicah v takšni meri pripisana rešiteljskim moškim likom predvsem zaradi tega, ker je bil lov v času pisanja »posebna pravica plemstva, kar je dober razlog za to, da v lovcu vidimo vzvišen lik, kakršen je tudi oče«. Ker je v nezavednem lik lovca simbol zaščite, se Bettelheim (2014) sprašuje o živalskih fobijah tako otrok kot tudi odraslih, ki izvirajo iz njihovega strahu in krivde. Iz tega izhaja, da lik lovca v pravljicah ne predstavlja nekoga, ki ubija nedolžne živali, temveč jih obvladuje in si jih podreja, kar na globlji ravni pomeni podrejanje živalskih in divjih teženj, povezanih z lastnimi ali tujimi nasilnimi čustvi. Poleg tega je lik lovca zelo primeren za projekcije otrokove domišljije, zelo privlačen pa je predvsem zaradi tega, ker rešuje »dobre« in kaznuje »hudobne« like v pravljici, pri čemer otrok v interakciji lovca s karakterno nasprotnim likom, na primer volkom, zlahka prepozna konflikt.
Poznamo pa tudi pravljice, katerih tematika se dotika divjega lova in »neupravičene« uplenitve
25
divjadi, kot je na primer trentarska ljudska pravljica Krivopetnice in zlatorog, ki jo je zapisala Svetka Zorčeva (1985). V pravljici lovec ustreli zlatoroga, da bi Ančci v znak ljubezni podaril njegovo zlato rogovje, saj ji planinske rože, ki ji jih je nabiral, niso bile več zadosti. Kljub temu, da ga krivopetnice opozorijo na nevarnosti, ki ga lahko doletijo, če ubije sveto žival, se zanje ne zmeni in se vseeno odpravi na lov. Lovec je za uboj oziroma poskus uboja zlatoroga naposled sam kaznovan s smrtjo, saj si zlatorog z zdravilno močjo triglavskih rož tik pred smrtjo ozdravi zadano rano, pričaka lovca in ga pahne v prepad. Za lik lovca lahko rečemo, da je naiven, saj verjame, da mu bo zlatorogovo rogovje prineslo Ančcino ljubezen, poleg tega pa je sebičen, saj se kljub svarilu krivopetnic ozira zgolj na svoje interese, namesto da bi kot lovec spoštoval divjad in delal v njeno dobro.
Zadnja izmed pravljic, ki sem jo izbrala za analizo, je Katalenca iz studenca slovenske avtorice Svetlane Makarovič (1992), v kateri predstavi zelenolaso palčico Katalenco, ki živi v studencu ter občuduje gozdne živali, ki pijejo iz njega, in z njimi prijateljuje. Nekega dne zasluti nevarnost, ko zasliši lovca, ki se približujeta studencu in načrtujeta lov. Da bi zaščitila svoje gozdne prijatelje, jih preplaši s svojim pljuskanjem in počaka, da lovca sama sebe »pokopljeta«, tako da popadata v studenec, se osramočeno umakneta in se ne vračata več. Blačić (2011) pravi, da avtorica v delu lik lovcev ironično karakterizira že z izbiro imen Cuzelj in Guzelj. Zanjo je značilno, da v književno dogajanje nemalokrat vplete atipične problemske teme za mlade, kot so na primer evolucija, kanibalizem, motnje prehranjevanja, nasilje, politika, religija in nenazadnje alkoholizem, ki se pojavlja tudi v Katalenci iz studenca. Temo lahko razberemo iz naslednjih citatov iz omenjenega dela: »Sedla sta na podrto drevo sredi jase, izvlekla vsak svojo čutaro z žganjem, naredila globok požirek … in krepko zaklela« (Makarovič, 1992, str. 118) ter »Nazadnje sta čisto premražena sklenila, da se odpravita v gostilno, v pijači utopit razočaranje« (Makarovič, 1992, str. 119). Karakterizacijo lovcev Makarovič (1992) še dodatno stopnjuje, ko ju opiše kot »zavaljenca v zelenih oblekah« (str. 119); zaznamo pa lahko tudi njen odpor proti lovcem, saj sta Cuzelj in Guzelj predstavljena kot »strah vseh gozdnih živali … dva krvoločna debeluha, ki sta komaj čakala, da bi upihnila lučko življenja kakšnemu živemu bitju!« (str. 118). Golež Kaučič (2011) opaža, da Svetlana Makarovič pošastno krutost lovcev opisuje tudi v svoji poeziji, na primer v pesmi Lov iz leta 1997, katere osrednji lik je »morilec živalskih mladičev, je iztrebljevalec živega, je tisti, ki s svojo lovsko gonjo živali tako preganja, da si nekatere zveri prepotene ližejo boke« (str. 46).
26
2.6 IZVAJANJE DEJAVNOSTI, KI OBRAVNAVAJO LOVSTVO V VRTCU
Predšolski otrok se najbolje uči, kadar je aktiven in motiviran za določeno dejavnost.
Pomembno je, da neposredno deluje na predmete in da pri raziskovanju uporablja svoje telo in čute, obenem pa je nujno, da njegova dejavnost izhaja iz potrebe, torej da je osmišljena in ne da je sama sebi namen, saj se otrokov miselni sistem le tako ustrezno razvija. Kadar otrok eksperimentira in raziskuje, vedno znova konstruira nova spoznanja. Vloga odraslega je zagotavljanje priložnosti ter ureditev primernega in spodbudnega okolja za raziskovanje, k čemur stremi tudi predšolska vzgoja v vrtcih. Graditi mora na otrokovih zmožnostih, mu zagotavljati smiselne probleme in različne možnosti izražanja in reševanja, temeljiti pa mora predvsem na neposredni aktivnosti, socialnih izkušnjah, reševanju konkretnih problemov in oblikovanju prvih posplošitev (Lepičnik Vodopivec in Hmelak, 2019).
V Kurikulumu za vrtce (1999) lahko zasledimo kar nekaj vzporednic, ki strokovnemu delavcu vrtca omogočajo izvajanje dejavnosti, usmerjenih v spoznavanje lovstva. V enem izmed področij dejavnosti – narava, je zapisano, da naj otrok »spoznava naravno okolje in se usmerja v aktivno delovanje za njegovo ohranitev« (prav tam, str. 37) kar je pravzaprav poglavitna vloga lovstva v neposrednem okolju otroka. S cilji področja »narava« z izvajanjem dejavnosti sovpadajo tudi naslednji cilji: »otrok odkriva in spoznava, da je življenje živih bitij odvisno od drugih bitij in od nežive narave«, »otrok pridobiva izkušnje, kako sam in drugi ljudje vplivajo na naravo« in »otrok spoznava, da se živa bitja razmnožujejo, živijo in umrejo« (prav tam, str.
38). Marjanovič Umek (2001) pravi, da je že samo opazovanje kot naravoslovni postopek načrtna in usmerjena dejavnost, saj otrok na ta način aktivno uporablja različna čutila in celostno dojema okolico, naloga strokovnega delavca pri tem pa je, da ustvarja različne priložnosti za zavestno opazovanje s postavljanjem vprašanj, z razgovorom ali z izbiro opazovalnih ciljev tako, da otroka usmerja tudi v opazovanje podrobnosti in ne zgolj celote, saj na ta način odpira nova vprašanja ter ga »vodi« do novih spoznanj in posledično preoblikovanja že usvojenih. Tudi usmerjanje v prepoznavanje razlik in podobnosti vidi kot temelj, s katerim se pri otroku razvija posploševanje in oblikovanje pojmov, ter kot »predstopnjo« za razvoj prepoznavanja vzorcev, ki »vodi« do zakonitosti, s pomočjo katerih lahko otrok napoveduje dogodke. Trdi, da mora otrok »spremembe in dogajanje v naravi … izkusiti, doživeti in začutiti ter … v pojavih sodelovati« (prav tam, str. 174), zaradi česar je bistveno, da del dejavnosti v okviru področja »narava« poteka tudi na poljih in v gozdovih, kjer sta v ospredju osebna izkušnja in naravoslovno opismenjevanje otroka.
27
V Kurikulumu za vrtce (1999) pa povezav za izvajanje dejavnosti, usmerjenih v lovstvo, ne najdemo zgolj v področju »narava«, temveč tudi v opredelitvi ciljev področja dejavnosti
»družba«, v katerih je zapisano, da naj otrok med drugim spoznava, kako je zgrajena družba, in se seznanja z različnimi funkcijami bližnjega družbenega okolja in s poklici ter spoznava različne običaje. Marjanovič Umek (2001) navaja, da moramo otroku omogočiti zavedanje sveta, ki ga obdaja v realni luči, saj »nič ni samo dobro in nič ni samo slabo« (str. 155).
Pomembno je, da vrtec stremi k temu, da se otrok vključuje v interakcijo z drugimi, je dovzeten za spoznavanje tujih kultur ter sposoben kritičnega mišljenja in zavračanja morebitnih ustaljenih stereotipov, pri čemer ga je potrebno seznaniti tudi s spremembami v času, do katerih je prišlo zaradi vojn, revolucij in predvsem zaradi napredka človeka. Seveda pa ne smemo pozabiti, da je potrebno otroka spodbujati k razvoju lastne identitete in spoznavanju lastne kulture, saj bo le tako dosegel tolerantnost in se znal upreti »manipulativnim težnjam medijev, drugih oseb in stvari« (prav tam, str. 155).
Lovska zveza Slovenije je ravno z namenom ozaveščanja ter spoznavanja lovske kulture in vloge lovca izdala Izhodiščne teze dela z mladimi v vrtcih in osnovnih šolah (2011), kjer sem zasledila aktivnosti delovne skupine Mladi in lovstvo, ki želi pri delu z otroki poudariti predvsem varstvo narave in trajnostno rabo divjadi kot osnovni namen slovenskega lovstva v celoti. Dejavnosti, ki jih za vrtce predlagajo v sodelovanju z lovci bližnjih lovskih družin, so:
obiski v enoti vrtca s predstavitvijo obleke in drugih lovskih pripomočkov, obisk lovskega doma in prikaz aktivnosti, obisk razstav z lovsko tematiko in poslušanje skupine lovskih rogistov ter spoznavanje lovskih objektov, kot sta na primer krmišče in lovska preža; poudarjajo pa, da je potrebno dejavnosti pripraviti in izvajati glede na vsebine in oblike dela, predvidene v vzgojno-varstvenem oziroma vzgojno-izobraževalnem načrtu institucije.
Glede na to, da se lovstvo tesno povezuje z varstvom okolja, velja za konec omeniti še okoljsko vzgojo in vzgojo za trajnostni razvoj, ki oblikuje pravila obnašanja do okolja ter izoblikuje in vzpostavlja odnos do njega. Lepičnik Vodopivec (2006) navaja naslednja načela okoljske vzgoje: »narava je skupna dediščina človeštva«, naša dolžnost je varovanje in izboljševanje kakovosti okolja, strogo je treba skrbeti za razumno in varčno uporabo virov, vsak posameznik kot potrošnik lahko prispeva k zaščiti okolja« (str. 41) in obenem poudarja, da okoljska vzgoja ob upoštevanju omenjenih načel otrokom nudi »usvojitev znanj in sposobnosti, potrebnih za zaščito okolja, preučevanje in interpretacijo z različnih zornih kotov, aktiven prispevek k reševanju ekoloških problemov in konfliktov« (str. 41).
28
3 EMPIRIČNI DEL
3.1 OPREDELITEV RAZISKOVALNEGA PROBLEMA
»Lov je ena najstarejših dejavnosti ljudi, katere pomen se je spreminjal z razvojem človeka in njegove civilizacije glede na potrebe in družbene zahteve« (Hafner, 2014, str. 273). Skozi različna zgodovinska obdobja se znotraj lovstva kažejo različni interesi, odnosi oblasti in navsezadnje različni odzivi v odnosih javnosti do lovstva (Cvenkel, idr., 1980). Kljub temu, da je lovstvo danes sprejeto kot dejavnost za ohranjanje biotske pestrosti in trajnostne rabe narave, se izvajajo širša gibanja proti lovu in lovstvu, za kar Hafner (2014) razlog predpisuje predvsem medijem. Prav z njimi se otroci srečujejo že v predšolskem obdobju, ko se v veliki meri učijo s posnemanjem, poleg tega pa so izjemno senzibilni in sugestibilni, zaradi česar je še toliko pomembneje, da odrasli otroke medijsko opismenjujemo za njihovo kritično izbiranje vsebin in oblikovanje lastne identitete (Lepičnik Vodopivec in Hmelak, 2019). Z likom lovca se otroci namreč srečujejo tudi v pravljicah, ki pa si glede predstave lovcev, tako kot mediji, niso enotne.
Nekatere poudarjajo njihovo skrb za dobrobit vseh živih bitij, spet druge pa jih ironično karakterizirajo, največkrat v debele alkoholike z željo po ubijanju in trofejah za »šopirjenje«
pred ostalimi lovci.
3.2 RAZISKOVALNI CILJI
Cilj diplomskega dela in same raziskave je ugotoviti, kakšne predstave o lovcih in lovstvu imajo predšolski otroci drugega starostnega obdobja že oblikovane in pripraviti vzgojno- izobraževalne dejavnosti, ki so usmerjene v spoznavanje lovstva. Najprej želimo spoznati dejavnosti za otroke, ki jih lovci iz lovske družine Mengeš običajno izvajajo v vrtcu ali izven njega, in nato v sodelovanju z lovci te dejavnosti prilagoditi tako, da bodo zadostile potrebi otrok po izkustvenem učenju, obenem pa bodo primerne njihovi razvojni stopnji. Ugotoviti želimo tudi, kateri so glavni dejavniki, ki vplivajo na oblikovanje njihovih predstav o lovcih in lovstvu, ter analizirati, kako se te spremenijo po aktivnem vključevanju v omenjene dejavnosti.
3.3 RAZISKOVALNA VPRAŠANJA
RV1: Kakšne predstave o vlogi in delu lovca imajo predšolski otroci drugega starostnega obdobja?
RV2: Kako s pomočjo izvajanja dejavnosti, ki obravnavajo lovstvo, spreminjamo predstave predšolskih otrok o lovstvu?
29
RV3: Kakšne morebitne spremembe bi lahko lovci uvedli pri izvajanju dejavnosti za otroke v vrtcu?
3.4 METODOLOGIJA
3.4.1 OPIS VZORCA
Način vzorčenja je bil neslučajnostni, izbran namensko glede na potrebe raziskave. Zajemal je dve vrsti intervjuvancev, in sicer trinajst 4- do 6-letnih otrok oddelka Sovice, enota Palčica, Vrtec Žabica Trzin (osrednjeslovenska regija) ter dva člana lovske družine Mengeš, in sicer gospodarja ter starešino družine.
3.4.2 INSTRUMENTI IN POSTOPEK ZBIRANJA PODATKOV
Podatke sem pridobila s pomočjo analize izvedenih dejavnosti v vrtcu in delno strukturiranega intervjuja z otroki (glej Prilogo 2) ter poglobljenega intervjuja z dvema članoma lovske družine Mengeš in vzgojiteljico sodelujočega oddelka otrok (glej Prilogo 1).
Pri poglobljenem intervjuju z lovcema, ki sem ga izvedla pred samo izvedbo dejavnosti v vrtcu, sem se osredotočila predvsem na pridobivanje informacij o dejavnostih, ki jih ima lovska družina že pripravljene, oziroma jih običajno izvaja s predšolskimi otroki. Želela sem izvedeti, kje so dobili ideje za te dejavnosti, ali je do njih prišlo v sodelovanju s strokovnimi delavci s področja vzgoje in izobraževanja, katere dejavnosti izpostavljajo pri delu s predšolskimi otroki in zakaj ter kakšni so običajno odzivi otrok in vzgojiteljev vrtca.
Intervju z lovcema in z otroki sem beležila s pomočjo snemalnika zvoka na prenosnem mobilnem telefonu. Za snemanje intervjujev z otroki sem po dogovoru z ravnateljico Vrtca Žabica Trzin, gospo Jano Grabnar predhodno pridobila soglasje staršev oziroma skrbnikov otrok, ki je zajemalo tudi dovoljenje za njihovo fotografiranje in uporabo fotografij v diplomskem delu. Vzorec soglasja se nahaja med prilogami (glej Prilogo 3).
Z delno strukturiranim intervjujem sem z otroki ob ilustraciji lovca ugotavljala njihove predstave o lovcih in lovstvu ter v odgovorih poskušala prepoznati morebitne predsodke.
Intervju sem izvedla dvakrat, in sicer pred in po izvedenih dejavnostih, v katerih so otroci aktivno spoznavali predvsem videz in naloge lovca. Ob koncu dejavnosti sem izvedla tudi krajši intervju z vzgojiteljico sodelujoče skupine otrok, ker me je zanimal njen pogled na vzgojno- izobraževalne dejavnosti, ki jih lovci izvajajo s predšolskimi otroki, ter morebitne izboljšave, ki bi jih predlagala.
Z otroki sem izvedla štiri dejavnosti, ki sem jih zasnovala na podlagi poglobljenega intervjuja
30
z lovcema ter jih nadgradila in prilagodila razvojni stopnji otrok. Dejavnosti sem izvedla v časovnem obdobju dveh tednov z nekaj organizacijskimi zapleti zaradi tedanjih ukrepov za zajezitev širjenja okužb s COVID-19 na področju vzgojno-izobraževalnih ustanov. Pri drugi in tretji dejavnosti so sodelovali tudi lovci iz lovske družine Mengeš.
3.4.3 POSTOPEK OBDELAVE PODATKOV
Za podatke, ki sem jih pridobila z intervjuji in z analizo dejavnosti, sem uporabila metodo kvalitativne analize in deskriptivne statistike. Deskriptivni podatki so predstavljeni grafično in tabelarično.
3.5 DEJAVNOSTI ZA OTROKE
3.5.1 Z LOVCEM NA LOVU
Področja dejavnosti: narava, jezik, matematika Oblike dela: frontalna, individualna
Globalni cilj:
Otrok odkriva, spoznava in primerja živa bitja, njihova okolja in sebe kot enega izmed njih.
Operativni cilji:
Otrok:
posluša pripoved literarnega dela in opazuje ilustracije v njem,
aktivno sodeluje v pogovoru o vsebini, ki se navezuje na delo lovca,
spoznava vrste divjadi, ki se nahajajo v njegovem okolju,
išče podobnosti in razlike med njimi ter jih klasificira v skupine.
Pripomočki in materiali:
plastificirane fotografije različne divjadi,
vrv iz koprene,
lesene ščipalke,
knjiga Černigoj, F. (2017): Maja in Marko: Z lovcem na lovu. Ljubljana, Lovska zveza Slovenije.
Potek dejavnosti: Otroke povabimo v polkrog in jim pokažemo naslovnico knjige Maja in Marko: Z lovcem na lovu. Otroke vprašamo, kaj vse vidijo na ilustraciji, in jim šele nato
31
preberemo naslov knjige. Pogovarjamo se o tem, kako prepoznati lovca. Ob pomoči ilustracij jim nato pripovedujemo zgodbo in jih s podvprašanji spodbujamo k napovedovanju dogodkov ali interpretacije ilustracij. Skozi zgodbo otroci spoznajo nekaj vrst divjadi – srno, jelena, gamsa, lisico in medveda –, preostale (vsaj večino) pa bodo spoznali po zgodbi ob pomoči plastificiranih fotografij. Te otrokom pokažemo in jih spodbujamo k prepoznavanju vrst živali na njih. V kolikor katere izmed živali ne prepoznajo, jih spodbujamo k podajanju idej o tem, kje bi lahko manjkajoče podatke poiskali: npr. v strokovni knjigi, s pomočjo spletnega brskalnika ipd. Otroke spodbujamo tudi k iskanju podobnosti oziroma razlik med različno divjadjo in jih na podlagi povedanega usmerimo v to, da fotografije klasificirajo v več različnih skupin glede na podobnosti. To storijo tako, da med seboj podobne vrste s pomočjo lesenih ščipalk pripnejo na isto koprenasto vrv, ki jo pritrdimo na steno v višini oči otrok. Na koncu dobimo več skupin, ki jih poskušamo poimenovati – kopitarji, zveri in glodavci.
3.5.2 PRIPOMOČKI LOVCA IN LOVSKI KROJ Področja dejavnosti: družba
Oblike dela: frontalna, individualna Globalna cilja:
Otrok se seznanja z različnimi funkcijami bližnjega družbenega okolja, s poklici, delovnimi okolji ipd.
Otrok spoznava, da je življenje živih bitij odvisno od drugih bitij in od nežive narave.
Operativni cilji:
Otrok:
spoznava videz, delo in dolžnosti lovca ter njegove pripomočke,
utrjuje vsebino zgodbe Maja in Marko: Z lovcem na lovu in poglablja njeno sporočilnost,
spozna nekatere lovske običaje, šege in simbole, kot so zelena vejica, zadnji grižljaj ipd.
Pripomočki in materiali: daljnogled, zložljiv stol, lovski kroj, lovski klobuk, piščali za priklic, orožni list, torba za orožje idr.
Potek dejavnosti: Otroke povabimo v krog skupaj z gostom – lovcem. Ta se otrokom predstavi in jim pokaže svoj lovski nahrbtnik. Ker se v njem skriva veliko stvari, ki jih potrebuje na lovu, izvleče eno za drugo in jih pokaže otrokom – da jim seveda tudi možnost, da predmet potipajo
32
in si ga pobliže ogledajo. Pove in pokaže jim tudi, iz česa je sestavljen lovski kroj, ki ga nosijo slovenski lovci. Otroke nato spodbudimo, da lovcu zastavijo nekaj vprašanj, ki jih z njmi že predhodno pripravimo ob pomoči ilustracij v knjigi, npr. zakaj je dal lovec Jaka (v zgodbi) uplenjenemu srnjaku v gobček smrekovo vejico. Tako nam lovec pove tudi nekaj o lovskih običajih, ki so tradicionalni in so jih lovci na srečo ohranili do danes (zadnji grižljaj in vejica plena, lovski krst, lovski ropot ipd.). Lovec nam pusti tudi zbirko piščali, ki jih nosi s seboj na lov, da jih bomo po njegovem odhodu lahko preizkusili. To tudi storimo, otroke pa spodbudimo k pozornemu poslušanju. V zvoku piščali naj poskušajo prepoznati oglašanje določene živali.
Če prepoznajo zajca, jih spodbujamo, da ugotovijo, kateri divjadi je zajec plen – lisici; to je namreč divjad, ki jo želimo privabiti, priklicati.
3.5.3 OBISK LOVSKE KOČE IN PREDSTAVITEV LOVSKIH OBJEKTOV Področja dejavnosti: družba, narava, gibanje
Oblike dela: frontalna, individualna Globalna cilja:
Otrok se seznanja z različnimi funkcijami bližnjega družbenega okolja, s poklici, delovnimi okolji ipd.
Otrok spoznava, da je življenje živih bitij odvisno od drugih bitij in od nežive narave.
Operativni cilji:
Otrok:
spozna lovsko kočo in nekatere njene elemente (hladilnica),
spozna lovske objekte, kot so lovska preža, krmišče za veliko in malo divjad ter solnica, in čemu so ti namenjeni,
opazuje in tipa divjad v naravni velikosti (ustrojena divjad).
Pripomočki in materiali: trofeje divjadi (priskrbi lovska družina Mengeš).
Potek dejavnosti: Z otroki se odpravimo peš proti lovski koči Mengeš, ki je od enote vrtca oddaljena dobrih 35 min hoda. Tam nas pričaka gospodar lovske družine skupaj z nekaj člani/lovci. Povabi nas v lovsko kočo, kjer nam predstavi različne prostore – sejna soba, spominska soba in hladilnica. Otroci se usedejo za mize, lovci pa jim pokažejo nekaj trofej, ki jih hranijo, in jim povedo, zakaj so bile uplenjene. Otroci jih lahko tudi potipajo. Zatem jih gospodar vodi do lovske preže, ki so jo postavili v neposredni bližini koče. Ob njej se nahaja
