ZDRAVJE UČITELJEV NOTRANJSKO-KRAŠKE REGIJE

UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA ODDELEK ZA RAZREDNI POUK

ZDRAVJE UČITELJEV NOTRANJSKO-KRAŠKE REGIJE

DIPLOMSKO DELO

Mentorica: dr. Vesna Štemberger, doc. Kandidatka: Katja Šivec

Ljubljana, februar 2012

ZAHVALA

Najprej se zahvaljujem dr. Vesni Štemberger, ki je spremljala nastajanje mojega diplomskega dela in s svojimi komentarji, popravki in nasveti bistveno pripomogla h končnemu rezultatu.

Zahvalila bi se tudi učiteljem razrednega pouka in športnim pedagogom osnovnih šol Notranjsko-kraške regije, ki so se odzvali na mojo prošnjo in sodelovali v raziskavi, ki je bila bistvena za nastanek diplomskega dela.

Zahvaljujem se tudi svoji druţini, ki mi je omogočila študij na Pedagoški fakulteti in me vsa leta spodbujala ter mi stala ob strani.

IZVLEČEK

Diplomsko delo v teoretičnem delu opisuje zdravstvene obremenitve učiteljev in podrobneje opisuje vrste poškodb, zdravstvene teţave in okvare, s katerimi se srečujejo učitelji razrednega pouka, ki izvajajo športno-vzgojni proces, in športni pedagogi. Predstavljene so poklicne bolezni učiteljev in poškodbe pri delu, ki se pojavljajo pri zaposlenih v vzgoji in izobraţevanju, za oboje pa so navedeni tudi statistični podatki.

V drugem, empiričnem, delu sem ţelela raziskati, s katerimi zdravstvenimi teţavami in okvarami se učitelji največkrat srečujejo ter ali so vrste teh teţav povezane z učiteljskim poklicem. Zanimalo me je tudi, kolikokrat letno učitelji razrednega pouka in športni pedagogi obiščejo zdravnika, katere zdravnike največkrat obiskujejo in povezavo pregledov s trajanjem šolskega leta. Pomembno je tudi, v kolikšni meri učitelji skrbijo za svoje zdravje in ali so v prostem času dovolj fizično aktivni. Raziskati sem ţelela tudi, kdaj se pojavljajo športne poškodbe in kakšne vrste so ter v kolikšni meri so učitelji zadovoljni s svojim delovnim okoljem. Do rezultatov sem prišla s pomočjo vprašalnika. Anketiranje je bilo anonimno, vzorec je zajemal 66 učiteljev osnovnih šol Notranjsko-kraške regije v Sloveniji.

Ugotovila sem, da se izmed zdravstvenih teţav največkrat pojavljajo alergije ter bolezni in okvare hrbtenice in sklepov, kar pa po mojem mnenju ni povezano z učiteljskim poklicem, saj se z njimi srečujejo tudi drugi ljudje. Povprečno dvakrat na leto obiskujejo zdravnika, najbolj pogosto zobozdravnika, splošnega zdravnika in ginekologa, obiski pa niso povezani s trajanjem šolskega leta. S svojim zdravjem so zadovoljni, večina je nekadilcev, vendar menijo, da bi za svoje zdravje lahko tudi bolje in več skrbeli, kar se izključuje z odgovori, da so skoraj vsi dovolj telesno aktivni. Največja teţava pa je še vedno stres, s katerim se velika večina vsaj občasno srečuje.

Učitelji razrednega pouka in športni pedagogi, ki izvajajo športno-vzgojni proces, se na delovnem mestu povprečno poškodujejo manj kot enkrat letno, najpogosteje se pojavlja nateg mišice in zvin gleţnja. Športno vzgojo radi poučujejo, kljub temu da je to velikokrat naporno in da so z delovnim okoljem le delno zadovoljni.

Z diplomskim delom ţelim učitelje opozoriti, s kakšnimi zdravstvenimi teţavami in poškodbami se lahko srečajo pri opravljanju učiteljskega poklica.

KLJUČNE BESEDE

učitelj razrednega pouka, športni pedagog, zdravstvene teţave in okvare, športne poškodbe, športno-vzgojni proces

HEALTH OF PRIMARY SCHOOL TEACHERS IN NOTRANJSKO-KRAŠKA REGION

ABSTRACT

The theoretical part of my diploma deals with health problems and types of sports injuries of primary school and PE teachers. The diseases and work related injuries that are common among people working in education are also described, and so are some statistical information connected to the topic.

In the second, empirical part, I wanted to find out, which health problems were most common among teachers and if these problems were in any way connected to the occupation. I wanted to find out how many times a year primary and PE teachers visited health institutions, what kind of doctors they most often visited and what was the connection between the visits and the duration of the school year. What was also important for the research, was whether teachers took good care of their own health and whether they were enough physically active in their free time. A part of my research was also to find out what types of sports injuries were most common among primary and PE teachers and whether or not the teachers were pleased with their working environment. I got the results by using a questionnaire. The inquiry was anonymous and the sample covered 66 teachers from primary schools in Notranjsko-kraška region in Slovenia.

I found out that the most common health problems among primary and PE teachers are allergies and spine and joints injuries. In my opinion these problems are not occupation- related, since they are common also among people outside this profession. Teachers go to the doctor’s approximately two times a year. Most of these visits are visits to dentists, family doctors or gynaecologists and are not directly related to the duration of the school year. The teachers who took part in my research and are mostly non-smokers are satisfied with their own health, but believe that they could take better care of their health, even though they claim they are enough physically active. The biggest issue remains stress, which is being dealt with on a daily basis.

Primary and PE teachers injure themselves less than once a year, most frequently they stretch a muscle or twist their foot. Mostly they like to educate PE, even though it can often be difficult. They are only partly pleased with their working environment.

By pointing out the most common health problems and sports injuries among primary and PE teachers, I would like to help them avoid these kind of problems and stay healthier, stronger and more capable of solving their daily issues.

KEY WORDS

primary school teachers, PE teachers, health problems, sports injuries, sport-educational process

KAZALO

1. UVOD………...………. 1

2. PREDMET IN PROBLEM………...…. 2

2.1 Zahtevnost učiteljskega poklica………... 2

2.1.1 Učiteljski poklic z vidika zdravstvenih obremenitev………...… 2

2.1.2 Pomen športnega udejstvovanja za učitelje………..………... 5

2.2 Zdravstvene teţave in okvare………...………..……...8

2.2.1 Opredelitev pojma………...8

2.2.2 Opis nekaterih obolenj in zdravstvenih teţav…………..……….9

2.2.3 Poklicne bolezni učiteljev……….………..19

2.2.3.1 Statistični podatki poklicnih bolezni……….21

2.3 Poškodbe……….22

2.3.1 Opredelitev pojma………...22

2.3.2 Športne poškodbe………23

2.3.2.1 Vrste športnih poškodb……….24

2.4 Poškodbe pri delu………28

2.4.1 Opredelitev pojma………..28

2.4.2 Statistični podatki poškodb pri delu………...…….29

2.4.2.1 Statistični podatki poškodb pri delu v izobraţevanju……..………….30

2.5 Opredelitev problema………..………31

3. CILJI RAZISKAVE……….….32

4. HIPOTEZE………33

5. METODE DELA……….……….34

5.1 Vzorec merjencev………..……….34

5.2 Vzorec spremenljivk………...36

5.3 Način zbiranja podatkov……….………37

5.4 Metode obdelave podatkov……….………38

6. REZULTATI……….…………39

6.1 Splošni podatki………39

6.2 Zdravstvene teţave in okvare……….………….44

6.3 Poškodbe………..………...66

7. RAZPRAVA……….………76

8. LITERATURA IN VIRI……….………..80

9. PRILOGE………..…82

9.1 Dopis učiteljem razrednega pouka in športnim pedagogom………..….82

9.2 Anketni vprašalnik……….…….83

KAZALO TABEL

Tabela 5.1.1: Vzorec merjencev……….………..………34

Tabela 5.1.2: Starost učiteljev……….…………..35

Tabela 5.1.3: Delovna doba učiteljev………35

Tabela 6.1.1: Kombinacija zaposlitve………...39

Tabela 6.1.2: Druţbeni status učiteljev……….………40

Tabela 6.1.3: Športna dejavnost učiteljev……….………41

Tabela 6.1.4: Število ur športne aktivnosti na teden……….………42

Tabela 6.2.2: Obisk splošnega zdravnika v zadnjih 12-ih mesecih…………..………45

Tabela 6.2.3: Obisk zobozdravnika v zadnjih 12-ih mesecih………..……….46

Tabela 6.2.4: Obisk ginekologa v zadnjih 12-ih mesecih……….………46

Tabela 6.2.5: Obisk specialista 1 v zadnjih 12-ih mesecih………...………47

Tabela 6.2.6: Obisk specialista 2 v zadnjih 12-ih mesecih……….…..48

Tabela 6.2.7: Drugi podatki o obisku zdravnikov v zadnjih 12-ih mesecih………….………49

Tabela 6.2.9: Kdaj obiščete splošnega zdravnika……….………50

Tabela 6.2.11: Povprečno število odsotnosti v zadnjih 12-ih mesecih zaradi bolezni ali poškodbe………..………….51

Tabela 6.2.12: Odsotnost z dela v zadnjih 12-ih mesecih po mesecih………..………53

Tabela 6.2.14: Skrb za zdravje………..………55

Tabela 6.2.15: Pogostost občutenja napetosti, stresa, pritiskov………56

Tabela 6.2.16: Obvladovanje teţav………..…….57

Tabela 6.2.19: Povprečna telesna višina………..……….61

Tabela 6.2.20: Povprečna telesna teţa………..………61

Tabela 6.2.21: Odnos do telesne teţe………62

Tabela 6.2.23: Pogostost pojavljanja zdravstvenih teţav v enem šolskem letu………64

Tabela 6.3.1: Ali ste v zadnjih 12-ih mesecih doţiveli kakšno poškodbo v sluţbenem času ali v času prihoda in odhoda na delo?...66

Tabela 6.3.2: Število poškodb v zadnjih 12-ih mesecih v sluţbenem času ali v času prihoda in odhoda na delo...67

Tabela 6.3.3: Podatki o vrsti in kraju poškodbe in bolniškem dopustu zaradi posamezne poškodbe………..…...67

Tabela 6.3.4: Ali radi poučujete športno vzgojo?...69

Tabela 6.3.5: Se vam zdi poučevanje športne vzgoje naporno?...70

Tabela 6.3.8: Bi ure športne vzgoje raje prepustili športnim pedagogom?...73

Tabela 6.3.9: Ali je med uro športne vzgoje jakost vašega govora veliko večja kot sicer?...74

KAZALO GRAFOV

Graf 6.1.5: Število ur športne aktivnosti na teden……… 42

Graf 6.2.1: Obiskovanje zdravnikov v zadnjih 12-ih mesecih ………...…. 44

Graf 6.2.8: Obiski zdravnikov po mesecih ... 49

Graf 6.2.10: Število dni odsotnosti z dela v zadnjih 12-ih mesecih zaradi bolezni ali poškodbe ………...……….. 51

Graf 6.2.13: Ocena osebnega zdravstvenega stanja ...………..…………...…… 54

Graf 6.2.17: Kajenje vprašanega ali katerikoli drugega člana njegove/ne druţine v stanovanju ali v bivalnih prostorih ……….……... 59

Graf 6.2.18: Trenutno kajenje ………..………...… 60

Graf 6.2.22: Zdravniško potrjene bolezni in stanja med vprašanimi …………..……… 63

Graf 6.3.6: Hrup v delovnem okolju ………...……… 71

Graf 6.3.7: Svetloba v delovnem okolju ...………..……… 72

1. UVOD

Človek je bitje, ki je zmoţno delati, delo pa človeka oblikuje in izpopolnjuje. Danes je za človeka delo na delovnem mestu izjemno pomembno, saj tam preţivi polovico svojega budnega časa. (Bilban, 1999) Pri delu pa vse prevečkrat pozabimo na svoje zdravje in se pomembnosti tega zavemo šele takrat, ko zbolimo ali se poškodujemo.

Športni pedagogi in učitelji razrednega pouka, ki vodijo športno-vzgojni proces, so pogosto izpostavljeni poškodbam ali drugim zdravstvenim teţavam. Na število le-teh vpliva primernost delovnega okolja kot tudi psihična in fizična zahtevnost učiteljskega poklica.

Na začetku zbiranja podatkov za diplomsko delo sem ugotovila, da je področje zdravja in poškodb pri poučevanju zelo slabo raziskano in je do literature o tovrstni problematiki zelo teţko priti. Pojavlja pa se veliko študij o poškodbah pri učencih, katerih varnost tudi učitelji med športno vzgojo postavljajo pred svojo lastno. To je seveda pravilno, saj je dobro počutje in varnost učencev na prvem mestu, vendar učitelji vse prevečkrat pozabijo na lastno psihofizično počutje pri delu. To vpliva tudi na veliko obremenjenost, izčrpanost in predvsem nezadovoljstvo z delom.

Namen mojega diplomskega dela je prikazati pogostost poškodb in zdravstvenih teţav ali okvar učiteljev razrednega pouka in športnih pedagogov ter povezavo le-teh z opravljanjem učiteljskega poklica.

Učitelje ţelim opozoriti na najpogostejše poškodbe in zdravstvene teţave , ki se pojavljajo pri vprašanih učiteljih Notranjsko-kraške regije. Ob poznavanju takšnih in podobnih podatkov bodo učitelji lahko bolj pozorni ne le na učenčevo, temveč tudi na lastno varnost in udobje v določenih situacijah. Le tako lahko zmanjšamo pogostost zdravstvenih teţav učiteljev, saj lahko ob pravilnem ravnanju preprečimo marsikatero poškodbo in zdravstveno okvaro.

Obstajajo pa tudi dejavniki, ki pa niso odvisni le od nas samih. Primernost športnih naprav, telovadnice, klimatski pogoji in tudi delovni kolektiv pomembno pripomorejo k preprečevanju negativnih posledic pri vodenju športno-vzgojnega procesa. Pomembno vlogo pri tem ima vodstvo vzgojno-izobraţevalnega zavoda, ki mora delavcu v skladu z obstoječo

2. PREDMET IN PROBLEM 2.1 Zahtevnost učiteljskega poklica

2.1.1 Učiteljski poklic z vidika zdravstvenih obremenitev

M. Bilban (1999, str. 62) je zapisal: »Delo je zavestno prizadevanje človeka, da bi dosegel ta ali oni določen cilj.«

Človek je bitje, ki je zmoţno delati, delo pa človeka oblikuje in izpopolnjuje. Danes je za človeka delo na delovnem mestu izjemno pomembno, saj tam preţivi polovico svojega budnega časa. Vsak človek mora najti poklic, v katerem je zadovoljen, saj bo le tako imel v delu oporo ob ţivljenjskih preizkušnjah, ki pridejo nadenj. Z delom si človek razvija svoje sposobnosti, krepi moč, spretnosti, telesno odpornost, nabira si izkušnje, delovne navade in raste kot osebnost, z delovnimi uspehi pa si utrjuje samospoštovanje in samozavest. Poklicno delo zajema ravnoteţje med tem, kar človeka veseli in delovnimi potrebami v njegovem okolju. Človeku prinaša dohodek in status na druţbeni lestvici. Na človekov odnos do dela pa predvsem pomembno vplivajo narava dela, osebnost posameznika in druţbena klima. V primeru, da se razmerje teh dejavnikov poruši, lahko pride do bega v delo (nezdrava delovna aktivnost, deloholiki) ali do bega pred delom (zmanjšana učinkovitost, večanje bolniškega staleţa itd.). Delo mora biti individualno prilagojeno posamezniku in mora biti oblikovano tako, da je pestro, dinamično in kreativno. (Bilban, 1999)

Delavci so izpostavljeni obremenitvam, ki pa nastopajo posamično ali skupaj, simultano ali sukcesivno. Obremenitve pri delu in izven dela, ki povzročajo akutno ali kronično okvaro zdravja, delimo na:

1. nefiziološke delovne razmere, 2. škodljive fizikalne dejavnike, 3. škodljive kemične dejavnike, 4. škodljive biološke dejavnike, 5. škodljive psihološke dejavnike,

6. škodljive socialnoekonomske dejavnike. (Bilban, 1999)

Učitelji se v našem poklicu srečujemo predvsem z nefiziološkimi delovnimi razmerami in s škodljivimi psihološkimi dejavniki.

Pod nefiziološke delovne razmere spadajo:

 delovni čas,

 tempo dela, ritem dela, intenzivnost,

 slaba organizacija dela,

 statične obremenitve,

 preobremenjenost posameznih organskih sistemov in organov.

Škodljivi psihološki dejavniki pa so:

 odgovornost,

 delo z ljudmi,

 časovni pritiski,

 nefiziološki ritem, nesocialni ritem itd. (Bilban, 1999)

Učitelji se vsakodnevno srečujemo z nalogami, ki jih skušamo opraviti po svojih najboljših močeh. Menim, da sta najbolj obremenjujoča dejavnika za učitelje odgovornost in delo z ljudmi. Soočanje z nezadovoljnimi starši, razigrani otroci, ki nemalokrat ogroţajo sebe in svoje vrstnike, neposlušnost … to je le nekaj dejavnikov, s katerimi se ukvarjajo učitelji. Za to potrebujejo veliko energije in morajo biti v »dobri formi«, tako psihično kot fizično. Pri doseganju tega pa jim pomaga vsakodnevna telesna aktivnost, s katero bi se morali ukvarjati prav vsi učitelji.

Učitelji pa se poleg naštetih obremenitev srečujejo še z vsakodnevnim hrupom. Hrup je vsak nezaţelen ali neprijeten zvok, ki slabo vpliva na počutje in zdravje ljudi.

Čutila nam pomagajo pri dojemanju sveta okoli nas. Uho je receptor, ki sprejema longitudinalno valovanje zraka, ki to energijo pretvarja v bioenergetski impulz, ki teče po posebnih progah do moţganov. Zračno valovanje, zgostitve in razredčitve opredelimo z amplitudo in frekvenco. (Bilban, 1999)

Škodljivi učinki hrupa na zdravje delavcev so odvisni od:

 ravni zvoka (Dba),

 frekvence zvoka (Hz),

 časa izpostavljenosti,

 oblike zvoka (kontinuirani, diskontinuirani zvok),

 asociativne vsebine zvoka,

 individualne občutljivosti (10 % ljudi je čezmerno občutljivih). (Bilban, 1999)

Klinični potek prizadetosti sluha zaradi hrupa je počasen. Najprej pride do začetne ali primarne akustične travme, kar pomeni izgubo slušne občutljivosti v področju frekvenc okrog 4000 Hz. Kasneje se začetna akustična travma širi in zajema večje področje frekvenc ob vse večjem izpadu slušne občutljivosti. Takrat človek občuti, da je naglušen in da ne more spremljati govora. Ločimo začasni pomik praga slišnosti in trajni pomik praga slušnosti ali naglušnost. (Bilban, 1999)

2.1.2 Pomen športnega udejstvovanja za učitelje

Telesna dejavnost je gibanje telesa, katerega rezultat je poraba energije, izgorevanje kalorij.

Za ohranjanje zdravja je potrebno okoli 30 minut zmerne dejavnosti vsak dan. Redna, zmerna telesna dejavnost je eden od najlaţjih načinov za izboljšanje in vzdrţevanje našega zdravja in preprečuje določene bolezni, kot so npr. bolezni srca in oţilja, sladkorna bolezen, debelost, osteoporoza. S telesno dejavnostjo se nam viša raven energije, pomaga nam premagovati stres, niţati količino nezdravega holesterola in visok krvni tlak, zmanjšuje pa tudi tveganje za določene vrste raka. Telesna dejavnost, ki jo izvajamo kot športno dejavnost, prav tako dobro vpliva na naše zdravje. Šport uvrščamo med kulturne vrednote in je danes v samem vrhu človekovih prostočasnih dejavnosti. Predstavlja prijetno, koristno in zanimivo telesno dejavnost. Področje športa oziroma športnih dejavnosti delimo v tri skupine:

 športna vzgoja,

 selektivni in vrhunski šport,

 športna rekreacija. (Drobne, & Mohar, 2004)

Športna rekreacija je namenjena najširšim mnoţicam prebivalstva, ne glede na starost, spol, znanje in sposobnosti. Pomeni predvsem tisto dejavnost, ki nudi človeku moţnost uţivanja v gibanju. Strokovnjaki priporočajo izbiro primerne športne dejavnosti. Z vidika zdravja in za varno ukvarjanje s športom so pomembne tiste športne dejavnosti, ki vključujejo zmerne in ponavljajoče se ritmične dejavnosti velikih mišičnih skupin trupa in udov in pripomorejo k učinkovitejši porabi kisika v telesu, boljšemu delovanju srčno-ţilnega sistema in hitrejši porabi odvečnega vnosa hranil v telo. Poleg tega pa odigrajo tudi preventivno vlogo pri vsakodnevnih stresnih situacijah, ki jih ustrezno telesno pripravljen posameznik prenaša veliko laţje kot pa športno neaktivna oseba. Ob športni dejavnosti se človek nauči prave sprostitve, ta pa je pogoj za duševno sproščenost. Zakrčenost mišičja, ki je ponavadi povezana z občutjem neugodne notranje napetosti, oteţuje sproščeno razmišljanje. Tako nam lahko sprostitev telesa z gibanjem aktivira duševne zmogljivosti. Kdor se zna razbremeniti duševnih napetosti, lahko svojo energijo bolj učinkovito usmeri v ustvarjalno dejavnost. (Drobne, &

Mohar, 2004)

Zato je torej vsaka športna dejavnost še kako pomembna za učitelje razredne stopnje kot tudi za športne pedagoge. Pomaga nam pri soočanju z vsakodnevnimi stresnimi situacijami, omogoča nam boljšo koncentracijo in laţje razmišljanje ter boljše duševne in psihične

dnevnimi obveznostmi, da ogromno energije, ki jo potrebujemo, da se v našem napornem delavniku lahko pogumno soočimo z vsemi izzivi, ki nam prekriţajo pot.

B. Sila (2001) iz Fakultete za šport je zapisal, da se rekreativni športnik, torej človek, ki je redno športno aktiven denimo vsaj dvakrat na teden, od človeka, ki je gibalno neaktiven, razlikuje v mnogo razseţnostih. Je:

 močnejši,

 bolj gibljiv,

 bolj odporen,

 bolj strpen,

 ima boljšo koordinacijo,

 ima več energije,

 je bolj vitalen,

 je boljšega razpoloţenja,

 se hitreje odpočije,

 hitreje nadoknadi energijo,

 ima lepše oblikovano telo,

 ima lepšo in boljšo telesno drţo,

 ima boljši apetit,

 bolje spi,

 manj obiskuje zdravnike,

 v ţivljenju porabi več energije, zato ima bolj uravnoteţeno razmerje med prejeto in oddano energijo. (Sila, 2001)

Študija, v kateri so primerjali splošno vzdrţljivost med odraslimi ţenskami, ki so športno aktivne, in tistimi, ki niso, je pokazala, da imajo športno aktivni ljudje gibalne in funkcionalne sposobnosti na pribliţno enaki ravni kot dvajset do trideset let mlajši, ki se s športom ne ukvarjajo. (Sila, 2001)

Za vsakdanje delovne obveznosti kakor tudi za različne aktivnosti v prostem času so potrebne lastnosti in sposobnosti, ki so neposredno in posredno povezane z gibalnimi sposobnostmi. To pa pomeni, da si jih lahko s športno-rekreacijskimi programi, ki temeljijo na potrebah posameznika, načrtno treniramo, oblikujemo in razvijamo v okviru ciljev, ki smo si jih zadali. (Sila, 2001)

Gibanje je za človeka nujno potrebno. S primerno telesno vadbo razvijamo določene gibalne in funkcionalne sposobnosti, ki nam omogočajo laţje in boljše izpopolnjevanje vsakodnevnih obveznosti. Gibanje in športna aktivnost dajeta človeku samozavest in ugodnejšo samopodobo. Psihomotorične sposobnosti so tudi tesno povezane z zdravstvenim stanjem, saj če so te na višjem nivoju, je tudi zdravje boljše. (Sila, 2001)

2.2 Zdravstvene teţave in okvare

2.2.1 Opredelitev pojma

Na spletni strani Čili za delo (http://www.cilizadelo.si/default-30300.html), ki jo je pripravil Klinični center Ljubljana sem zasledila, da pri pojmu z delom povezane bolezni (star izraz:

bolezni v zvezi z delom, angl. work related diseases) velja precejšnja zmeda. Medtem ko anglosaška literatura v glavnem navaja z delom povezane bolezni kot krovni izraz, pod katerega sodijo tako poklicne bolezni kot tudi druge bolezni, ki jih delo sopovzroča, delimo pri nas bolezni, ki jih povezujemo z delovnim okoljem, na:

 poklicne bolezni, ki jih definiramo kot bolezni, povzročene z daljšim neposrednim vplivom delovnega procesa in delovnih razmer na določenem delovnem mestu ali na delu, ki sodi v neposredni okvir dejavnosti, na podlagi katere je oboleli zavarovan, in so v registru poklicnih bolezni.

 bolezni v zvezi z delom, ki so dobile lepši prevod z delom povezane bolezni, ki jih definiramo kot bolezni, kjer je vir obremenitev oz. škodljivosti preteţno pri poklicnem delu in naj ne bi šlo za poklicno bolezen le s pravnega vidika (bolezni ni na seznamu poklicnih bolezni).

 zdravstvene okvare, kar je širši pojem od poškodbe, ker je lahko tudi posledica poškodbe, ni pa nujno. Zdravstvena okvara prizadene zdravje osebe in nastane praviloma po daljšem času zaradi večjih obremenitev, kot je obremenilna zmoţnost posameznika.

2.2.2 Opis nekaterih obolenj in zdravstvenih teţav

HRIPAVOST, IZGUBA GLASU

Hripavost je raskav, hripav ali škripajoč glas, ki ga navadno povzroča moteno delovanje glasilk v grlu. Napadi hripavosti navadno ne trajajo dolgo in se umirijo sami. (Smith, 1992) PREHLAD

Prehlad je virusna okuţba, ki povzroča vnetje sluznic, ki oblegajo nos in ţrelo. Pokaţe se z zamašenim nosom, izcedkom iz nosu in včasih tudi z bolečinami v ţrelu, glavobolom in splošnim slabim počutjem. Kasneje se lahko razvijejo še drugi simptomi, kot so solzenje, rahla vročina, boleče ţrelo, kašelj, bolečine v mišicah in kosteh, glavobol, apatičnost in mrzlica. (Smith, 1992)

Prehladi lahko poslabšajo ţe obstoječe bolezni dihal, kot so astma, kronični bronhitis in kronična okuţba ušesa. Večina prehladov se pozdravi v enem tednu. Prehladu se lahko izognemo tako, da se izogibamo mrzlim prepihom in vlagi ter z jemanjem velikih količin vitamina C. Vendar pa to ni znanstveno dokazano. (Smith, 1992)

TEŢAVE S SLUHOM

Teţave s sluhom se lahko pojavijo zaradi izpostavljanja silno glasnemu hrupu kratek čas (eksplozija v bliţini) ali pa zaradi dolgotrajnega izpostavljanja manjšemu hrupu. Vsak hrup nad 90 decibelov lahko škoduje; čim glasnejši je hrup, tem manj časa je potrebnega, da nastane okvara. Zvok 90 decibelov ali več občutimo kot bolečino, začasna oglušenost traja nekaj minut ali več ur. Po daljšem izpostavljanju glasnemu hrupu človek v začetku ne sliši nekaterih visokih tonov, pozneje pa se razširi na vse visoke frekvence in poslabša se zaznavanje govorjenja. Pozneje so prizadeti tudi niţji toni. (Smith, 1992)

UTRUJENOST, IZČRPANOST

Utrujenost je posledica preobilice dela ali premalo spanja. Obstaja tudi trajna utrujenost, ki je lahko posledica depresije. Ob prisotnosti drugih simptomov je lahko posledica resnejših bolezni. (Smith, 1992)

GLAVOBOL

Glavobol je ena najpogostejših vrst bolečine. Ta ne prihaja iz moţganov, v katerih ni čutilnih ţivcev, ampak izvira iz mening (opne, ki ovijajo moţgane) in iz lasišča ter njegovih krvnih ţil in mišic. Bolečina prihaja iz napetosti v teh strukturah ali iz njihovega raztegovanja. (Smith, 1992)

Lahko imamo bolečine po vsej glavi ali le v enem delu, na primer v tilniku, čelu ali na eni strani glave. Bolečina je lahko površinska ali globoka, utripajoča ali ostra, lahko pa se pojavijo tudi spremljevalni simptomi. (Smith, 1992)

Številni glavoboli so odgovor telesa na kakšen neugoden draţljaj in izginejo v nekaj urah brez posledic. Poznamo pa še tenzijske glavobole, ki jih povzroča napenjanje mišic obraza, vratu in lasišča zaradi stresa ali slabe drţe. Ti pa lahko trajajo cele dneve ali tedne in lahko povzročajo različne teţave. Migrena je hud glavobol, ki človeka začasno povsem onesposobi. Pojavi se tudi motnja vida, lahko pa tudi ţelodčne teţave. Hortonov glavobol povzroča močno bolečino za enim očesom in povzroča teţave pri spanju. Traja lahko več tednov ali celo mesecev.

(Smith, 1992)

TEŢAVE Z VIDOM

Najpomembnejši komponenti za vid sta oko in moţgani. Vid se začne na mreţnici, ki je mrena na zadnjem delu očesa in vsebuje za svetlobo občutljive celice, imenovane paličnice in čepnice. Večina ostalega očesa skrbi predvsem zato, da se svetloba prav izostri na mreţnici.

Po vidnem ţivcu pošilja mreţnica ogromno število podatkov na analizo v moţgane. Draţljaji potujejo iz oči po vidnih ţivcih do vidnega kriţišča in nato v vizualni področji moţganske skorje. V kriţišču se nekaj ţivčnih vlaken kriţa, tako da obe strani moţganov sprejemata draţljaje iz obeh očes. (Smith, 1992)

Izguba vida se lahko razvije počasi ali nenadoma in je lahko prehodna ali trajna. Človek, ki izgubi središčni vid, se tega zaveda, ker ne more brati in ne razločevati podrobnosti. Izguba perifernega vida pa je lahko neopaţena, vse dokler ne napreduje in povzroči nevšečnosti.

(Smith, 1992)

Napredujoča izguba jasnega vida je pogostejša v višji starosti, saj takrat očesne leče izgubljajo prozornost. Nenadno izgubo vida pa ponavadi povzročijo okvare vidnega ţivca ali ţil in nevrološke bolezni.

Najpogostejše motnje vida so kratkovidnost, daljnovidnost in astigmatizem. Večino motenj lahko odpravimo z očali ali kontaktnimi lečami. (Smith, 1992)

Resne očesne poškodbe lahko povzročijo predrtje očesa ali udarec po očesu. Največkrat pa se oko izogne teţkim poškodbam, ker je dobro zavarovano s kostmi in hitrim meţikalnim refleksom. (Smith, 1992)

TEŢAVE S PREBAVO

Zdravo prehranjevanje in dobra prebava sta tesno povezani.

Prebava se začne, ko hrana vstopi v usta, in se nadaljuje, ko valovi mišičnih kontarkcij potiskajo hrano skozi prebavno cev. Pri procesu prebave sodelujejo še jetra, ţolčnik in slinavka, ki proizvajajo encime, ki pomagajo pri razgrajevanju hrane. (Smith, 1992)

Teţave, ki se lahko pojavijo, so zgaga, trebušne bolečine, navazeja, flatulenca, diareja, slabost, bruhanje idr. Vzroki za našteto so pogosto: stres, nepravilna prehrana, premalo gibanja, depresija ipd. (Smith, 1992)

NESPEČNOST

Potreba po spanju je zelo različna. Nekaterim ljudem je dovolj manj kot štiri ure spanja, drugi pa jih potrebujejo več kot deset. (Smith, 1992)

Ljudje z nespečnostjo teţko zaspijo in imajo teţave s spanjem. Čez dan so razdraţljivi, utrujeni in so teţko kos vsem nalogam. Najpogostejši vzrok so skrbi zaradi slabih novic, ki so jih prejeli prejšnji dan, ali pa teţkih nalog, ki jih čakajo naslednji dan. Telesni vzroki pa so nočna apneja, nemirne noge, dejavniki iz okolja, način ţivljenja ali zlorabljanje uspaval.

Nespečnost je lahko tudi znak duševne bolezni. Zdraviti je potrebno očitni telesni ali duševni vzrok nespečnosti. Pri dolgotrajni nespečnosti brez očitnih vzrokov lahko odkrijemo obseg in značaj teţave z EEG zapisi moţganskih valovanj in ocene dihanja, mišične dejavnosti in drugih telesnih nalog med spanjem. Pomaga tudi pisanje dnevnika o spanju. (Smith, 1992) Raziskave so pokazale, da mnogi nespečni ljudje spijo veliko dlje, kot sami mislijo. Razlika je le v tem, da se pogosteje zbujajo kot ljudje z normalnim spanjem. Pri nespečnosti gre bolj za kakovost kot za količino. (Smith, 1992)

BOLEZNI IN OKVARE HRBTENICE

Hrbtenica je steber iz kosti in hrustanca, ki sega od medenice do lobanjskega dna, obdaja in ščiti hrbtni mozeg ter podpira trup in glavo. Pod hrbtenične bolezni spadajo:

 prirojene motnje (nekateri otroci se rodijo z zevom v vretencih, zaradi katerega je del hrbtnega mozga izpostavljen),

 infekcije (infekcija kosti in kostnega mozga lahko prizadene vretenca in uniči kost in medvretenčno ploščico),

 vnetja (zaradi vnetja hrbteničnih sklepov lahko ti postanejo trajno negibni),

 poškodbe (nategnitev vezi, natrganje mišic, izpah medvretenčnega sklepa, zlom vretenc),

 tumorji (hrbtenični tumorji so večinoma maligni in se razširijo iz rakavih sprememb drugod v telesu),

 degeneracija (degeneracija sklepnih hrustancev zaradi naravne obrabe prizadane hrbtenične sklepe skoraj vsakega človeka po 60. letu; pri osteoporozi vretenca tako oslabijo, da se zlomijo pod teţo trupa) in

 druge bolezni (ukrivljanje hrbtenice navznoter, navzven ali vstran). (Smith, 1992) BOLEZNI IN OKVARE SKLEPOV (KOLK, KOLENO, RAMENSKI SKLEP, ZAPESTJE) Sklep je povezava med dvema ali več kostmi, ki je navadno zelo gibljiv, nekateri pa so tudi trdni in omogočajo le malo gibanja. Med bolezni in okvare sklepov spadajo zvini, poškodbe hrustanca, pretrganje vezi ali pretrganje sklepne ovojnice. (Smith, 1992)

Izpah sklepa je lahko prirojen, večinoma pa ga povzroči poškodba. Lahko se tudi prelomijo kostni okrajki, to pa včasih povzroči krvavitev v sklepu ali sklepni izliv (nabiranje tekočine v sklepu). (Smith, 1992)

Pogoste bolezni sklepov so artritisi, oziroma sklepna vnetja. Te pa v hujših oblikah lahko trajno deformirajo sklepe. Začasno deformirani sklepi pa se ponavadi pojavijo v otroški dobi v nogah. Lahko se izravnajo, ko otrok zraste, nekatere pa je potrebno popraviti kirurško.

Poznamo različne vrste artritisov:

 OSTEOARTRITIS: je najpogostejša oblika artritisa, ki nastane zaradi naravne obrabe sklepa. Razvije se v srednjih letih, najpogosteje pa jo imajo starejši ljudje.

 REVMATOIDNI ARTRITIS: je najresnejša vrsta vnetnega obolenja sklepa, pri katerem telesni imunski sistem deluje proti lastnemu telesu in okvarja sklepe in mehka tkiva. Številni sklepi postanejo boleči in otrdeli. Simptomi se pojavijo pri mlajših in večinoma pri ţenskah.

 STILLOVA BOLEZEN: je bolezen, ki jo imajo največkrat otroci, mlajši od štirih let.

Navadno po nekaj letih izgine, lahko pa zaustavi rast in deformira otroka.

 SERONEGATIVNI ARTRITIS: skupina bolezni, ki povzročajo bolezni in znake artritisa v številnih sklepih, čeprav so krvne preiskave na revmatoidni artritis negativne.

 INFEKCIJSKI ARTRITIS: je sklepna bolezen, ki nastane zaradi vdora bakterij v sklep iz okuţene rane v okolici ali zaradi okuţbe krvi. Vnet sklep postane rdeč in topel ter izredno boleč. Lahko nastane tudi kot zaplet okuţbe kjerkoli v telesu, na primer zaradi noric, rdečk, mumpsa, gonoreje.

 ANKILOZIRAJOČI SPONDILITIS: vnetje medeničnih sklepov in sklepov hrbtenice, ki povezujejo vretenca.

 PROTIN: nabiranje sečne kisline v sklepih v obliki kristalov, ki povzročajo vnetje.

Ponavadi napade samo en sklep. (Smith, 1992)

Na spletni strani ezdravje (http://www.ezdravje.com/si/bolecina/revma/?v=artroza), ki jo je pripravila Krka d.d. Novo mesto, so artroze definirane kot degenerativna revmatska obolenja, katerih posledica je postopen razkroj hrustanca, to pa vodi v obrabo sklepa. Do tega lahko pride zaradi preobremenitve sklepov z nepravilno telesno drţo, intenzivnim ukvarjanjem s športom in zaradi čezmerne telesne teţe, večinoma pa se pojavi zaradi starosti. Največkrat prizadene hrbtenico, kolke in kolena.

KAP (SRČNA IN MOŢGANSKA)

Srčna kap je nenadno odmrtje dela srčne mišice, za katero je večinoma značilna huda, stalna bolečina v prsnem košu. Nekateri izmed dejavnikov, ki to bolezen povzročijo, so visoka starost, srčne bolezni v druţini, kajenje, nezdrava prehrana, debelost in bolezni, kot so visok krvni tlak, sladkorna bolezen in hiperlipidemije. (Smith, 1992)

Najbolj značilen simptom, ki se pojavi pri srčni kapi, je nenadna bolečina v sredini prsnega koša. Pogosto je tudi teţko dihanje, nemir in prestrašenost, bruhanje in izguba zavesti. V

laţjih primerih so bolečina in drugi simptomi blaţji, zato infarkt mine neopazno in ga odkrijemo šele s poznejšimi raziskavami. (Smith, 1992)

Možganska kap je okvara dela moţganov zaradi prekinjenega dotoka krvi ali krvavitev.

Povzroča motnje zaznavanja, gibanja in funkcij, ki jih uravnava okvarjeni predel.

Nekateri dejavniki, ki stopnjujejo nevarnost moţganske kapi, so povišan krvni tlak, zoţenje arterij zaradi ţilnih oblog, okvare srčnih zaklopk in sveţ srčni infarkt. Vse te motnje lahko v srcu sproţijo nastajanje krvnih strdkov, ki se odtrgajo in pridejo s krvjo v moţgane. (Smith, 1992)

SLADKORNA BOLEZEN

Sladkorna bolezen je bolezen, ki jo povzroča nezadostno izločanje hormona inzulina iz pankreasa ali pa do tega izločanja sploh ne pride. Ob pomanjkanju inzulina se nivo glukoze v krvi nenormalno zviša, kar povzroči izločanje večjih količin urina in čezmerno ţejo. Poznamo dve poglavitni vrsti sladkorne bolezni:

 TIP I: je hujša oblika, odvisna od inzulina. Pojavi se pri mladih ljudeh, pred 35. letom starosti, najpogosteje pa med 10. in 16. letom. Brez rednih injekcij inzulina bolnik pade v komo in umre.

 TIP II: je od inzulina neodvisna sladkorna bolezen. Začne se postopoma in se razvije pri ljudeh nad 40. letom. Velikokrat je skrita in jo odkrijemo le pri rutinskem zdravstvenem pregledu. Največkrat injekcije inzulina niso potrebne, saj lahko bolezen nadzorujemo s kombinacijo dietetičnih ukrepov, hujšanja in zdravil, ki jih bolnik uţiva. (Smith, 1992)

Vzroki so velikokrat geni, debelost, nekatere bolezni, zdravila in nosečnost. (Smith, 1992) ALERGIJE

Alergije so skupine bolezni, ki nastanejo zaradi neprimernih in pretiranih reakcij imunskega sistema na različne snovi. Pri občutljivih ljudeh lahko nastane alergija zaradi delovanja kemikalij na koţo, zaradi vdihavanja delcev prahu ali peloda ali pa zaradi določene hrane, ki pride v prebavila. Alergična reakcija nastane šele pri drugem ali naslednjih stikih s snovjo.

(Smith, 1992)

Običajni alergeni, ki povzročajo reakcijo tipa I (anafilaktična ali takojšnja preobčutljivost), so pelodi cvetlic, trav in dreves, ţivalski prhljaj, hišni prah, pršica v hišnem prahu, kvasnice, nekatera zdravila in ţivila ter sestavine čebeljega ali kačjega strupa. Snovi v hrani, ki ponavadi povzročajo alergične reakcije, so mleko, jajca, lupinarji, suho sadje, orehi in lešniki.

Ti alergeni povzročajo takojšnje simptome, ker spodbudijo imunski sistem k tvorbi specifičnih protiteles, ki pripadajo vrsti, imenovani imunoglobulini E. (Smith, 1992)

Najbolj učinkovito zdravljenje alergij je izogibanje alergenom. Z zdravili pa lahko simptome omilimo ali preprečujemo, vendar lahko njihova dolgotrajna uporaba na istem mestu okvari koţo. (Smith, 1992)

ASTMA

Astma je bolezen, pri kateri se mišice dihal skrčijo in s tem zelo oteţijo dihanje, še zlasti izdihavanje, ki je podaljšano. Ţivčna napetost in alergija lahko sproţita astmatični napad, ki pa se lahko pojavi tudi brez očitnega vzroka. Astmatiki, ki se z napadi soočajo redno, si znajo pomagati sami, največkrat z zdravili v razpršilni bombici. Ta deluje tako, da širi dihalne poti in tako lajša dihanje. (Smith, 1992)

PSIHIČNA OBOLENJA

Število psihičnih obolenj zaradi stresa je glede na članek Vse več psihičnih obolenj zaradi stresa na delovnem mestu, ki je bil objavljen na spletni strani LifeStyle Špil (http://lifestyle.enaa.com/Zdravje/Medicina-in-zdravilstvo/Vse-vec-psihicnih-obolenj-zaradi- stresa-na-delovnem-mestu.html), v letu 2009 doseglo najvišjo raven.

Po študijah nemškega inštituta AOK so duševne motnje sedaj ţe na četrtem mestu med vzroki za bolezni zaposlenih. Skupno so bile v preteklem letu razlog za 8,6 odstotka bolniških dni zavarovancev AOK. V letu 2008 so predstavljale 8,3 odstotka bolniških dni.

Ţe zdaj pa so psihična obolenja najpogostejši vzrok za zgodnjo upokojitev. V letu 2007 je vsak tretji delavec svoj predčasni odhod z delovnega mesta utemeljeval s trdovratno depresijo ali drugimi duševnimi motnjami.

Krivdo za občutno povečanje psihičnih problemov sindikati in zdravniki pripisujejo vse večjemu stresu v hitrem tempu delovnega okolja. Še eden od morebitnih vzrokov naglega

porasta takšnih primerov je dejstvo, da so zaposleni bolj kot prej pripravljeni hitro poiskati pomoč zdravnika in se z njim pogovoriti o svojih problemih.

AVTOIMUNSKE BOLEZNI

Številne bolezni nastanejo zaradi odziva posameznikovega imunskega sistema proti organom ali tkivom lastnega telesa. Naloga imunskega sistema je odgovor na vdor mikroorganizmov s tvorbo protiteles, ki spoznajo in uničijo napadalce. Avtoimunske bolezni nastanejo, kadar se te reakcije brez razloga obrnejo proti tkivom in celicam lastnega organizma in povzročajo različne bolezni. Avtoimunske procese, ki povzročajo bolezni, imenujemo preobčutljivostne reakcije. Te so podobne tistim, ki nastanejo pri alergijah, le da gre pri teh za preobčutljivostno reakcijo na snovi v telesu, ne pa zunaj njega. (Smith, 1992)

JETRNA CIROZA

Ciroza jeter nastane, ko trakovi vezivnega jetrnega tkiva porušijo normalno zgradbo jeter.

Jetrna funkcija se zato postopoma slabša in jetra ne morejo učinkovito odstranjevati škodljivih snovi iz krvi. Vzroki za jetrno cirozo so velika poraba alkohola, hepatitis in bolezni ţolčnih izvodil. (Smith, 1992)

Bolezen se lahko odkrije na rutinskem zdravniškem pregledu, saj ni nujno, da so simptomi sploh opazni. Lahko pa se pojavi zlatenica, nabiranje tekočine v tkivih, duševna zmedenost ali bruhanje krvi. (Smith, 1992)

Zdravljenje poteka z upočasnitvijo poteka okvare jetrnih celic. V nekaterih primerih je moţno zdraviti osnovni vzrok za bolezen, včasih pa je edina moţnost za dolgotrajnejšo ozdravitev presaditev jeter. (Smith, 1992)

ČIR NA ŢELODCU ALI DVANAJSTNIKU

Gre za zelo boleče razjede na predelu ţelodca, na začetku tankega črevesja, včasih pa tudi na poţiralniku ali dvanajsterniku, ki so navadno dolge vsaj pol centimetra ali več. Zdravo tkivo ţelodca in črevesja je zaščiteno pred kislino, ki jo dobimo preko hrane in pijače, kadar pa ta zaščitna obloga ne funkcionira pravilno, lahko pride do čira na ţelodcu. Eden najbolj prepoznavnih znakov čira na ţelodcu je pekoča bolečina v trebuhu, ki se najpogosteje pojavi tri ure po obroku. Pogosti so tudi občutek hitre sitosti in teţkega trebuha, spahovanje, slabost po zauţitju hrane in pijače, nepojasnjena izguba kilogramov, bruhanje, pri čemer nekateri

izločajo tudi kri, črno blato z vonjem po ţelezu itd. Čir na ţelodcu je nujno potrebno ozdraviti, saj notranje krvavitve iz rane lahko sčasoma povzročijo slabokrvnost, natrgano ţelodčno tkivo pa ni le boleče, ampak vodi do hudih prebavnih teţav. (Smith, 1992)

ANGINA PEKTORIS

Angina pektoris pomeni občutek utesnjenosti prsnega koša in ponazarja bolečino, ki jo bolnik čuti ob naporih in včasih tudi ob razburjenju. Ob tem zoţene venčne ţile ne morejo dovesti dovolj krvi v srčno mišico, da bi zadostile dodatnim potrebam. Napad bolnika prisili k počitku, ob katerem naj bi bolečina popustila. (Smith, 1992)

POVIŠAN KRVNI TLAK

Povišan krvni tlak je eden od pomembnih dejavnikov tveganja za nastanek bolezni srca in oţilja. Te bolezni so pri nas glavni vzrok umiranja prebivalstva. Povišana je tudi moţnost nastanka koronarne srčne kapi in moţganske kapi. Preprečevanje teh bolezni pa temelji na ugotavljanju ogroţenosti in na odpravljanju dejavnikov tveganja. (Smith, 1992)

Vzroki za povišan krvni tlak so lahko dednost, starost in spol. To so dejavniki, na katere sami ne moremo vplivati. Obstajajo pa tudi vzroki, na katere lahko vplivamo, kot so prevelika telesna teţa, prekomerno uţivanje soli, čezmerno pitje alkoholnih pijač, premajhna telesna dejavnost in izpostavljenost stresu. Z zdravim načinom ţivljenja ne le preprečujemo povišanje krvnega tlaka, ampak ga lahko tudi uspešno zmanjšamo. (Smith, 1992)

SRČNO POPUŠČANJE

Srčno popuščanje je nesposobnost srca, da bi črpalo potrebne količine krvi v pljuča in preostalo telo. Običajno ga je moč zdraviti in je zdruţljivo z dolgoletnim preţivetjem.

Navadno je levostransko ali desnostransko. Pri levostranskem srčnem popuščanju mora leva stran srca teţje delati, da črpa isto količino krvi. Pri desnostranskem popuščanju se prenaša pritisk v krvnem obtoku od srca nazaj v venski sistem, kar povzroča nabreklost vratnih ven, zvečanje jeter in kopičenje tekočine v tkivih. (Smith, 1992)

Zgodnji simptom srčnega popuščanja je utrujenost. Najpogostejši simptom levostranskega popuščanja so teţave z dihanjem, ki jih povzroča tekočina v pljučih. Desnostransko srčno popuščanje pa povzroča manj zasoplosti in več otekanja gleţnjev in spodnjih udov, pogosto je tudi povečanje jeter in bolečine v črevesju ter slaba prebava. (Smith, 1992)

Po nujnem zdravljenju srčnega popuščanja zdravimo njegov osnovni vzrok. Med nujnim zdravljenjem je bolnik v postelji, v polsedečem poloţaju. Damo mu diuretike, ki izločijo odvečno tekočino iz telesa. To v nekaj dneh stanje pomembno izboljša. Potem usmerimo zdravljenje v zdravljenje osnovnega vzroka. Če je vzrok okvarjena zaklopka, jo zdravimo z operacijo, hipertenzije in aritmije zdravimo z zdravili, prirojene napake pa z operacijami na odprtem srcu. (Smith, 1992)

KRONIČNA OBSTRUKTIVNA PLJUČNA BOLEZEN

Kronična obstruktivna pljučna bolezen je kombinacija kroničnega bronhitisa in emfizema.

Značilno je trajno moteno pretakanje zraka v pljuča in iz njih. Poznamo dve vrsti bolnikov s takšno boleznijo. (Smith, 1992)

»Roţnati bolniki« ohranjajo ustrezno količino kisika v krvi tako, da dihajo hitreje in ostanejo roţnati kljub hudi pljučni okvari. Ti bolniki trpijo zaradi skoraj nenehne kratke sape. (Smith, 1992)

»Modri bolniki« so cianotični zaradi pomanjkanja kisika v krvi in so videti napihnjeni zaradi debelosti in včasih zaradi nabiranja tekočine v telesnih tkivih, preteţno zaradi srčnega popuščanja, ki je posledica pljučne okvare. (Smith, 1992)

VNETJE SEČIL

Vnetje sečil je okuţba kjerkoli v sečilih in je lahko posledica infekcije in drugih dejavnikov.

Pogostejše so pri moških kot pri ţenskah. Povzročitelji so lahko spolno prenosljive bolezni in mikroorganizmi, ki se iz danke prek sečnice širijo v mehur ali ledvice. Okuţbe lahko preprečimo s skrbno osebno higieno, pitjem zadostne količine tekočine in rednim praznjenjem mehurja. (Smith, 1992)

Simptomi, ki se pojavijo pri vnetju sečil, so pekoči občutki pri uriniranju, pogosto siljenje na vodo, bolečine v spodnjem delu trebuha, kri v urinu in pogosto slabo počutje z zvišano temperaturo. Zdravljenje poteka z antibiotiki, katerih vrsta je odvisna od vrste okuţbe. (Smith, 1992)

2.2.3 Poklicne bolezni učiteljev

»Poklicne bolezni so bolezni, povzročene z daljšim, neposrednim vplivom delovnega procesa in delovnih razmer na določenem delovnem mestu ali na delu, ki sodi v neposredni okvir dejavnosti, na podlagi katere je oboleli zavarovan in so v registru poklicnih bolezni.«V Sloveniji velja seznam poklicnih bolezni, ki obsega 67 bolezni in dela, pri katerih se pojavljajo, ter pogoje za priznanje bolezni kot poklicne. (Bilban, 1999)

Seznam uradno priznanih poklicnih bolezni v Sloveniji je objavljen v Uradnem listu Republike Slovenije in obsega:

 poklicne bolezni povzročene z nevarnimi kemičnimi snovmi, fizikalnimi dejavniki in biološkimi dejavniki,

 poklicne bolezni po prizadetih organskih sistemih (bolezni koţe, dihal, gibal, zob in druge bolezni),

 bolezni, ki jih povzročajo rakotvorne snovi, pripravki in energije. (Uradni list RS, št 85/2003)

Pri nastajanju poklicnih bolezni imajo poleg etiološkega dejavnika pomembno vlogo tudi individualne lastnosti posameznika. Začetek poklicne bolezni se zelo teţko opazi, saj šele s seštevanjem ponavljajočih se dogajanj pride do jasne oblike kronične poklicne bolezni.

(Bilban, 1999)

Malce drugačen pojav pa so bolezni v zvezi z delom. Pri teh je vir obremenitev oziroma škodljivosti preteţno pri poklicnem delu, manj zunaj njega. Gre za poklicno bolezen, vendar zgolj iz zdravstvenega vidika, ne pa tudi s pravnega (ni v seznamu poklicnih bolezni). Najdemo jih v nekaterih poklicih, kjer imajo delovne razmere vlogo predisponirajočih ali agravacijskih, vendar ne specifičnih, vzročnih dejavnikov. (Bilban, 1999)

Te bolezni razvrščajo strokovnjaki Svetovne zdravstvene organizacije v naslednje skupine:

 psihosomatske bolezni,

 bolezni, povezane z delom v izmenah,

 psihogene motnje,

 arterijska hipertenzija,

 okvare lokomotornega aparata.

Te bolezni v statistiki niso obravnavane kot bolezni dela, ker je izredno teţko ugotavljati vzročno zvezo med boleznijo in daljšim opravljanjem določenega dela. To so namreč bolezni, ki so lahko posledica različnih dejavnikov, ki pa jih ni moţno vselej izločiti. (Bilban, 1999) Glas je bistveno orodje za učitelje in posledično je kronična motnja glasu med učitelji zelo pogosta. Ta je, za razliko od Slovenije, na Poljskem uradno priznana za poklicno bolezen in v letu 2007 je bila kar najpogostejša med vsemi poklicnimi boleznimi. Inštitut poklicne medicine v Lodţu je ugotovil, da ima kar 70 % vseh učiteljev tekom delovne dobe začasne ali stalne teţave z glasilkami. Pojavljajo se hripavosti, boleče govorjenje ali celo popolna izguba glasu. Za učitelje so tveganja za glasovna obolenja petkrat večja kot za ostale veliko govoreče poklice, kot so odvetniki, duhovniki ali pevci. Glavni faktorji tveganja so:

 hrup in slaba govorna razumljivost v večini učilnic prisilijo učitelja h glasnemu govorjenju,

 presuh in prašen zrak v učilnicah,

 stres,

 premalo govornega usposabljanja.

Uradno ime omenjene poklicne bolezni na Poljskem je kronična motnja glasu zaradi prekomerne uporabe govora vsaj 15 let. Ta termin vključuje tri različne bolezni: vozličke na glasilkah, sekundarna hipertrofična sprememba glasilk, pareza pritezne in natezne mišice glasilk z nezadostnim delovanjem glotisa in nenehno hripavostjo. V zadnjih letih imajo okrog 800 primerov letno, med leti 1988 in 2007 pa je bilo kar 40 000 primerov. Učitelj, ki mu motnjo uradno potrdijo, ima največ trikrat letno pravico do polno plačane bolniške odsotnosti ali do invalidske upokojitve.

Učiteljevo delovno okolje je učilnica, ki pa bi morala biti oblikovana, zgrajena in opremljena tako, da bi zagotavljala najboljše moţno okolje za učiteljeve glasovne napore. (Jarosz, 2008)

2.2.3.1 Statistični podatki poklicnih bolezni

Na spletni strani Inštituta za varovanje zdravja Republike Slovenije (http://www.ivz.si/) so objavljeni podatki Evropskega statističnega urada, ki je leta 2007 v vseh drţavah EU izvajal anketo o delovni sili. 8,6 % zaposlenih je navedlo, da so imeli v zadnjih 12-ih mesecih z delom povezane zdravstvene teţave. Podatek za Slovenijo je še nekoliko višji, in sicer 9,3 %.

Prevladujejo teţave s skeletno mišičnim sistemom ter z duševnim zdravjem (stres, anksioznost in depresija).

Zbiranje podatkov o poklicnih boleznih po letu 1967 ni imelo več zakonske podlage v Programu statističnih raziskovanj. Ostala pa je obveznost delodajalcev, da o poklicnih boleznih, ki jih potrdi medicina dela, obvestijo inšpektorat za delo. Kljub temu so se podatki v Sloveniji še zbirali, vendar so bili ocenjeni za nezanesljive, zato so se čedalje redkeje objavljali. Zadnji objavljeni podatki v Zdravstvenem statističnem letopisu IVZ so bili za leto 1988. V zadnjih desetletjih pa se poklicne bolezni potrjuje še redkeje, saj letno zabeleţijo le nekaj deset invalidnosti, za katere je glavni vzrok poklicna bolezen.

Tako so v letu 2008 zabeleţili 34 invalidnosti zaradi poklicne bolezni, izmed katerih prevladujejo poklicne bolezni koţe in bolezni, povzročene z nevarnimi, kemijskimi snovmi. V letu 2009 pa se število še zmanjša, in sicer na 23. Zopet so najpogostejše poklicne bolezni koţe in pa poklicne bolezni dihal.

Med 280 zaposlenimi, ki so bili med leti 2001 in 2006 odsotni z dela zaradi poklicne bolezni, jih je bilo 49 % iz proizvodnih dejavnosti, sledijo pa zaposleni v zdravstvu in socialnem varstvu z 12 %. Zopet so najpogostejše bolezni dihal in koţe.

V anketi o zdravju in zdravstvenem varstvu leta 2007 je 30 % zaposlenih moških in 40 % zaposlenih ţensk povedalo, da so bili v zadnjem letu bolni. Med temi, ki so bili bolni, je 40 % tako ţensk kot moških nastanek ali poslabšanje svoje bolezni povezalo z delom, ki ga opravljajo ali so ga kdaj opravljali. To predstavlja 13,5 % vseh zaposlenih. 10,3 % zaposlenih pa v priloţnostnem vprašalniku ankete o delovni sili navaja psihične in fizične zdravstvene teţave povezane z delom.

O časovni stiski ali preobremenitvi z delom tako poroča 32,6 % ţensk kot moških. Hrupu ali vibracijam je izpostavljenih 38,6 % moških in 22,2 % ţensk. 28,4 % moških in 10,6 % ţensk ocenjuje, da so izpostavljeni tveganju za nesrečo pri delu. S kemikalijami, prahom, plini in

2.3 Poškodbe

2.3.1 Opredelitev pojma

Telesni napori imajo pozitiven vpliv na razvoj in zdravje posameznikov. Kljub temu pa se zgodi, da zaradi specifičnih pogojev dela in zaradi psihičnih vzrokov pride pri športu in rekreaciji do poškodb. Radovan Medved (1980) deli dejavnike, ki vplivajo na nastanek poškodbe, v tri skupine:

 medicinski faktorji: človekovo splošno zdravstveno stanje in nemoteno delovanje občutljivih organov, ki so odgovorni za obvladovanje telesa. Poškodbam so bolj izpostavljeni ljudje s poškodovanimi organi sluha, vida, ravnoteţja ipd. Poškodbam so bolj podvrţeni tudi mladostniki v obdobju pubertete, ko mnoge funkcije organizma še niso usklajene, in starostniki, ko delovanje organskih sistemov ţe peša.

 Mentalno- psihološki faktorji: raziskave o povezavah med številom poškodb in stopnjo izobrazbe so pokazale, da so osebe z niţjo intelektualno sposobnostjo bolj podvrţene poškodbam. Verjetnost za poškodbe je večja, če posameznik nima ustreznih delovnih navad in ni pozitivno motiviran. Na splošno pa velja, da so osebe, ki kaţejo neustrezne oblike obnašanja, bolj nagnjene k poškodbam.

 Socialni faktorji: slabi odnosi med ljudmi, nepripravljenost sodelovanja in prilagajanja povečuje verjetnost za nastanek poškodb, izboljševanje odnosov med ljudmi posledično vpliva na zmanjševanje poškodb. (Medved, 1980)

2.3.2 Športne poškodbe

Z. Turk (2008) pravi, da so športne poškodbe tiste poškodbe, ki povzročajo različne oblike funkcionalnega izpada gibalnega sistema. Poškodovane so tiste strukture, ki so najbolj obremenjene pri posameznih športnih panogah. (Turk et al, 2008)

Pogostost poškodb v primerjavi s prometnimi in delovnimi nezgodami se giblje od 10 do 15

%, najbolj ogroţena pa je populacija med 20. in 30. letom. Del telesa, ki je najbolj izpostavljen poškodbam, je koleno, sledijo pa mu poškodbe stegnenice, gleţnja, ramenskega sklepa, prepone, zapestja in Ahilove tetive. Najpogosteje se poškodujejo začetniki, nepripravljeni športniki, slabo trenirani in utrujeni športniki. Med športnimi disciplinami so najbolj izpostavljeni smučarji, nogometaši, rokometaši in orodni telovadci. (Turk et al, 2008) Večinoma so športne poškodbe lahke. Delimo jih na akutne in kronične. Akutne nastanejo s trenutnim delovanjem neke tuje sile, pri kroničnih pa pride do okvare struktur gibalnega sistema skozi ponavljajoče se mikropoškodbe oziroma poškodbe zaradi preobremenjenosti določenih tkivnih struktur. (Turk et al, 2008)

Poškodbe lahko delimo še na endogene, ki izvirajo iz telesa, in eksogene, ki so povzročene z zunanjimi dejavniki. Endogene so ponavadi rezultat preutrujenosti, pride pa do odpovedi strukturne prilagoditve (npr. bolečine v dimljah pri nogometu). Mehanski in kemični povzročitelji pa povzročijo delovanje zunanje sile, ki vpliva na nastanek eksogenih poškodb.

Poškodbe pa so lahko tudi odprte ali zaprte. (Turk et al, 2008)

2.3.2.1 Vrste športnih poškodb

POŠKODBE KOŢE

Poškodbe koţe so najbolj pogoste in so prisotne na najbolj izpostavljenih mestih. Ob udarcih poškodbe krvnih ţilic povzročijo podkoţne krvavite, ki jih imenujemo podplutbe. Večina jih ne ovira športnih aktivnosti, zdravimo pa jih z mrzlimi obkladki. (Turk et al, 2008)

Pri odprtih poškodbah koţe pa lahko pride do vnetja ali zastrupitve s tetanusom, zato jih je potrebno zdraviti. Poznamo različne poškodbe koţe:

 Praske nastanejo ob vzdolţnem delovanju mehanske sile. Do teh poškodb pride zaradi padcev na igrišču, ko z dotikom s podlago pride do drsanja, zato so pogoste pri nogometaših, rokometaših in kolesarjih. Poškodbo je treba očistiti in sterilno obvezati.

 Vbodnine so najpogostejše pri neustrezni obutvi ali ob uporabi neustrezne športne opreme. Takšne rane so lahko nevarne, saj so v njih lahko prisotni tujki, zato jih je potrebno sterilno pokriti in poiskati ustrezno zdravniško pomoč.

 Vreznine nastanejo pod vplivom ostrih predmetov in jih je potrebno kirurško obdelati.

 Raztrganina je najpogostejša oblika poškodbe koţe in nastane pri trčenju z neravnimi predmeti. Potrebno je sterilno obdelati rano, jo kirurško oskrbeti in pogosto imobilizirati poškodovani del telesa.

 Ugriznine lahko srečamo pri vodnih športih, alpinistih, oziroma pri jahalnih športih.

Rano sterilno oskrbimo ter poskrbimo za zaščito proti tetanusu. Ob ugrizu kače je nujna takojšnja strokovna zdravniška pomoč.

 Zdrobitve nastanejo, ko močna topa sila prizadene več telesnih struktur. Poškodovani predel ob strokovni zdravniški pomoči imobiliziramo, rano sterilno pokrijemo in poškodovanca pošljemo na strokovno kirurško obdelavo. (Turk et al, 2008)

POŠKODBE MIŠIC

Pri športnih aktivnostih sodeluje več kot 400 različnih progastih mišic. Te predstavljajo 40 % telesne teţe. Mišice se lahko poškodujejo direktno s topo silo, ostrimi predmeti, pa tudi zaradi vplivov ponavljajočih se lastnih močnih kotrakcij. Poškodbe so lahko odprte ali zaprte. (Turk et al, 2008)

Zaprte poškodbe so udarnine, nategi oziroma delne raztrganine mišičnih vlaken. Po poškodbi pride do krča poškodovane mišice, ki povzroči otrdelost. Poškodovancu pomagamo z mrzlimi

obkladki, kompresijo poškodovanega dela telesa ter s krajšim ali daljšim obdobjem imobilizacije. Na tak način preprečimo nastanek krvnega podliva in nadaljnjih zapletov, ki so moţni v smislu brazgotinjenja v poškodovanih mišicah. Vse te spremembe uničujejo funkcionalno mišično tkivo, ta pa izgublja elastičnost in moč. (Turk et al, 2008)

Odprte poškodbe obravnavamo tako, da jih sterilno preveţemo, potem pa jim nudimo ustrezno strokovno kirurško obdelavo. (Turk et al, 2008)

POŠKODBE KOSTI

Med poškodbe kosti spadajo zlomi, ki pomenijo zlomljeno ali počeno kost. Kosti so trdne in proţne in na splošno je potrebna kar velika sila, da se kost zlomi. Vsak zlom lahko spremlja rana ali poškodba bliţnjih mišic, krvnih ţil, ţivcev in drugih organov. (Hočevar, & Hočevar, 1993)

Zlom je lahko povzročen z neposredno silo, pri kateri se kost zlomi na mestu, kjer je bila udarjena, ali pa s posredno silo, pri kateri sila udarca potuje od mesta zadetja do zloma kosti kjerkoli drugje na telesu.Ločimo:

 Enostavne zlome, ki so preprosti zlomi kosti ali razpoke kosti.

 Zdrobljene zlome, pri katerih je kost zdrobljena na več majhnih delčkov.

 »Zlom zelene veje« je nepopoln zlom mlade, nezrele kosti in je pogosta poškodba pri otrocih. (Hočevar, & Hočevar, 1993)

Poznamo odprte in zaprte zlome. Ob odprtih zlomih je koţa nad zlomljeno kostjo pretrgana.

To rano lahko povzroči ista sila, ki je zlomila kost, lahko pa nastane iz notranjosti, ko koţo prebodejo deli zlomljene kosti. Če pa je koţa nad zlomom nedotaknjena, imenujemo to zaprt zlom. Pogosto pa se pojavijo modrice, ko tkivo nad zlomom oteče. (Hočevar, & Hočevar, 1993)

POŠKODBE TETIV

 NATRGANJE, PRETRGANJE AHILOVE TETIVE

Ahilova tetiva je tetiva, ki povleče peto navzgor. Manjše poškodbe tetive so pogoste in ponavadi nastanejo zaradi pretirane vadbe, nepravilne tehnike pri teku ali nepravilne obutve.

Ti dejavniki lahko povzročijo vnetje tetive in natrganje vlaken. Takšne poškodbe pozdravimo

s fizioterapijo in počitkom. Ahilovo tetivo pa lahko pretrgajo močne nategnitve in v takšnih primerih je potrebna operacija. (Hočevar, & Hočevar, 1993)

 NATRGANJE, PRETRGANJE TETIV NA PRSTIH ROK

Tetive v rokah, zapestjih in stopalih so obdane s sinovialnimi ovojnicami in oblite z mazivno tekočino, ki jo izloča notranja stena ovojnice. Takšna dodatna zaščita je potrebna, ker bi bile brez tekočine izpostavljene prevelikemu trenju. Pretrganje tetive na hrbtišču prsta, pri katerem se deformira konica prsta, je lahko posledica neposrednega udarca na prst. Vendar pa so tetive tako močne, da se velikokrat ob obremenitvi prej odtrga delček kosti, na katero je tetiva pritrjena, kot pa sama tetiva. (Hočevar, & Hočevar, 1993)

POŠKODBE SKLEPOV

Kost se lahko izpahne iz sklepa zaradi močne sile vrtenja, ki jo premakne v nenormalno lego, ali zaradi nenadnega močnega skrčenja mišice. Najpogosteje izpahnjeni sklepi so: ramenski sklep, palčev sklep, sklepi na prstih in čeljustni sklep. (Hočevar, & Hočevar, 1993)

Sklep je sestavljen iz kostnih in iz mehkih delov. Pri sklepnih poškodbah, pri katerih pride do poškodb kostnih delov, je najbolj prizadet sklepni hrustanec. Hrustanec predstavlja elastično tvorbo, ki obkroţa kost sklepa in zaradi moţnosti majhnega trenja omogoča gibljivost v samem sklepu. Večinoma so poškodbe hrustanca zelo resne. (Hočevar, & Hočevar, 1993) POŠKODBE SKLEPNE OVOJNICE

Sklepna ovojnica ima zunanji del iz fibridnih niti in notranji del, ki proizvaja sinovialno tekočino. Pri poškodbi pride do močnejše produkcije sinovialne tekočine z namenom, da se ohranijo sosednje hrustančne strukture, ki objemajo kostne dele sklepov. Bolečina, ki nastane ob poškodbi, omejuje gibljivost sklepa. (Hočevar, & Hočevar, 1993)

ZVIN SKLEPA (GLEŢENJ)

Dodatno ojačitev sklepne ovojnice omogočajo ligamenti, ki so sestavljeni iz fibroznih niti in se nahajajo zunaj in znotraj sklepov. Poškodbe ligamentov so večinoma indirektne, najpogostejši pa so zvini, ki so lahko nategi ali raztrganine. (Turk et al, 2008)

IZPAH SKLEPA

Najteţjo poškodbo sklepov predstavljajo prav izpahi. Sklep je opazno deformiran, poškodbo pa spremlja tudi močna bolečina. Potrebna je takojšnja uravnava sklepa, zdravljenje pa poteka z imobilizacijo, ki je potrebna za popolno zacelitev ovojničnih in periovojničnih struktur.

Tako se izognemo tudi ponovitvi poškodbe. (Turk et al, 2008) POŠKODBE MENISKUSOV

Meniskusi so hrustančne tvorbe polkroţne oblike, ki izboljšujejo sklepno kongruenco tako, da povečujejo konkavnost goleničnega dela kolenskega sklepa. Notranji meniskus je večji v obliki črke C in je povezan s sklepno ovojnico in notranjim kolateralnim ligamentom, kar pogojuje moţnost poškodbe. Razlikuje se od zunanjega, ki je ločen od sklepne ovojnice.

Zunanji meniskus je manjši in v obliki črke O. (Turk et al, 2008)

Meniskusi delujejo kot blaţilci draţljajev pri teku, skokih in doskokih. Elastičnost ohranjajo preko oţilja, ki je prisotno na zunanjem robu in preko sklepne tekočine. Do poškodb pride ob nenadnem zasuku skrčenega kolena, ki spremeni anatomsko razmerje v sklepu. Poškodbe meniskusov povzročijo bolečino in oteklino kolenskega sklepa, včasih pa zasledimo občasne blokade sklepa. Zdravljenje poteka z dolgotrajno kompleksno fizikalno terapijo. (Turk et al, 2008)

POŠKODBE SKLEPNEGA HRUSTANCA

Takšne poškodbe nastanejo pri drgnjenju odtrganih delov meniskusa ob hrustanec sklepa. To se navzven kaţe kot občasni zaskok, ki ga v medicini imenujejo blokada. Če gre za blokado gibanja kolenskega sklepa, ne smemo na silo premikati kolena, saj lahko povzročimo dodatno okvaro hrustanca. Zdravljenje je operativno z dolgotrajno postoperativno fizikalno terapijo.

(Turk et al, 2008)

2.4 Poškodbe pri delu

2.4.1 Opredelitev pojma

Opredelitev poškodbe pri delu je podana v 63. in 64. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju.

Po 63. členu tega zakona se za poškodbo pri delu šteje poškodba, ki je posledica neposrednega in kratkotrajnega mehaničnega, fizikalnega ali kemičnega učinka, ter poškodba, ki je posledica hitre spremembe poloţaja telesa, nenadne obremenitve telesa ali drugih sprememb fiziološkega stanja organizma, če je takšna poškodba v vzročni zvezi z opravljanjem dela ali dejavnosti, na podlagi katere je poškodovanec zavarovan. Sem spadajo tudi poškodbe, povzročene na način, napisan zgoraj, ki jo utrpi zavarovanec na redni poti od stanovanja do delovnega mesta ali nazaj, na sluţbeni poti ali na poti, da nastopi delo.

Poškodbe pri delu so tudi vsa obolenja, ki so neposredna in izključna posledica nesrečnega naključja ali višje sile med opravljanjem dela oziroma dejavnosti, na podlagi katere je obolela oseba zavarovana. (Ur. list RS, št. 10104/2005)

Po 64. členu tega zakona je poškodba pri delu vsaka poškodba, ki jo utrpi zavarovanec na redni poti od stanovanja oziroma delovnega mesta do kraja zdravniškega pregleda ali ob vrnitvi, ali pa med prebivanjem v kraju, kjer je pregled, če je zavarovanca poklical na pregled pristojni zdravnik ali če je iskal nujno zdravniško pomoč. Poškodba pri delu se lahko zgodi tudi na redni poti od stanovanja oziroma delovnega mesta do zdravstvene organizacije, kamor je bil zavarovanec napoten na zdravljenje, ali med bivanjem v zdravstveni organizaciji. (Ur.

list RS, št. 10104/2005)

2.4.2 Statistični podatki poškodb pri delu

Po raziskavah Inštituta za varovanje zdravja Republike Slovenije je število prijavljenih poškodb pri delu v letu 2007 25442, kar je blizu stopnje zadnjih let. 85 % vseh poškodb se je zgodilo v nezgodah na delovnem mestu ali na poti v delovnem času. Poškodbam na delovnem mestu so moški trikrat bolj izpostavljeni kot ţenske, več ţensk pa se poškoduje na poti na delo in z dela. V istem letu je bilo prijavljenih 43 poškodb s smrtnim izidom. Od teh se jih je kar 39 zgodilo na delu in na poti med delom, 4 pa so se zgodile na poti na delo in z dela.

(Kofol Bric, 2009)

V obdobju treh desetletij je število prijavljenih poškodb pri delu postopoma upadalo in doseglo blizu polovico stopnje iz začetka 80- ih let. Tudi število smrtnih primerov gledano v daljšem obdobju pada.

Največ poškodb na delu se zgodi v rudarstvu, gradbeništvu in proizvodnih dejavnostih, najmanj pa v finančnih in poslovnih dejavnostih ter izobraţevanju. (Kofol Bric, 2009)

2.4.2.1 Statistični podatki poškodb pri delu v izobraţevanju

Statistični podatki za leto 2007 kaţejo, da se je poškodovalo 10 na 1000 zaposlenih v izobraţevanju. Vključene so poškodbe na delu in sluţbeni poti z vsaj enim dnevom bolniške odsotnosti. Ta podatek izobraţevanje uvršča na 15. mesto od šestnajstih dejavnosti. (Kofol Bric, 2009)

Od vseh poškodb v izobraţevanju se jih je 75 % zgodilo na delu ali sluţbeni poti, 25 % pa na poti na delo ali z dela.

Na Inštitutu za varovanje zdravja Republike Slovenije pa so opravili tudi raziskavo o predvidenem trajanju odsotnosti z dela na prijavah poškodb na delu in sluţbeni poti. Dobili so podatke, da je deleţ poškodb na delu in sluţbeni poti v izobraţevanju, kjer je predvidena odsotnost od 1 do 3 dni (vključno s 3 dnevi), 9,6. Ugotovili so tudi, da je za 16 poškodb pri delu v izobraţevanju vzrok šok, nasilje in strah. (Kofol Bric, 2009)

2.5 Opredelitev problema

Učitelji se v razredu srečujejo z različnimi dejavniki, ki lahko v daljšem obdobju ogrozijo njihovo zdravje. Povišana jakost hrupa, glasno govorjenje, demonstriranje pravilnega izvajanja pri športni vzgoji in podobne naloge lahko pustijo dolgotrajnejše posledice. Zato sem se odločila, da v svojem diplomskem delu raziščem, kako pogosto do takšnih teţav pride in kakšna je povezava med poškodbami in nekaterimi zdravstvenimi teţavami ter okvarami z opravljanjem učiteljskega poklica. Z dobljenimi rezultati ţelim učitelje razrednega pouka opozoriti na najpogostejše zdravstvene teţave in okvare, ki se pojavljajo pri opravljanju njihovega dela, in jim s tem pomagati pri preprečevanju pojavljanja le-teh.

3. CILJI RAZISKAVE

Cilji diplomskega dela so:

1. ugotoviti pogostost športnih poškodb pri delu razrednih učiteljev,

2. ugotoviti, katere vrste poškodb pri delu so najpogostejše pri učiteljih razrednega pouka,

3. ugotoviti mero zadovoljstva učiteljev razrednega pouka z njihovim delovnim okoljem, 4. prikazati pogostost zdravniških obiskov učiteljev v zadnjih 12-ih mesecih,

5. ugotoviti intenzivnost skrbi za zdravje in splošno fizično počutje,

6. ugotoviti in prikazati pogostost pojavljanja nekaterih zdravstvenih teţav oziroma okvar in bolezni,

7. ugotoviti pogostost nekaterih zdravstveno potrjenih bolezni ali stanj med učitelji, 8. ugotoviti, v katerih mesecih učitelji največkrat obiskujejo zdravstvene ustanove in

povezavo rezultatov s trajanjem šolskega leta.