DIPLOMSKO DELO
LEBAN VINDIŠ NINA
PEDAGOŠKA FAKULTETA RAZREDNI POUK
DEBELOST IN PREKOMERNA PREHRANJENOST V NOVOMEŠKIH OSNOVNIH ŠOLAH
DIPLOMSKO DELO
Mentorica: Kandidatka:
doc. dr. Vesna Štemberger Nina Leban Vindiš Somentor:
doc. dr. Gregor Starc
Ljubljana, maj, 2012
I Izjava
Spodaj podpisana Nina Leban Vindiš izjavljam, da sem avtorica tega diplomskega dela.
Podpis:
Iskreno se zahvaljujem mentorici dr. Vesni Štemberger za njeno pomoč pri nastajanju diplomskega dela za poglobljen pregled dela in svetovanje. Hvala dr. Gregorju Starcu za njegovo neprecenljivo delo somentorstva. Zahvaljujem se vsem sodelujočim ravnateljicam šol.
Hvala družini, ki mi je ves čas stala ob strani.
Razredni pouk
Nina Leban Vindiš
DEBELOST IN PREKOMERNA TELESNA TEŽA V NOVOMEŠKIH OSNOVNIH ŠOLAH
Diplomsko delo
Mentorica: dr. Vesna Štemberger Somentor: dr. Gregor Starc
Lektorica: Mojca Pacek
Prevod povzetka v angleški jezik: Lea Blažič
Statistična obdelava podatkov: Nina Leban Vindiš
Računalniško urejanje, grafična ureditev, izpis: Nina Leban Vindiš
VSE, KAR JEMO, NAS GRADI IN SPREMINJA.
OD TEGA, KAR SMO S HRANO VNESLI
V ORGANIZEM, SO ODVISNI:
NAŠA MOČ,
NAŠE ZDRAVJE,
NAŠE ŽIVLJENJE.
Hipokrat
POVZETEK
V diplomskem delu Debelost in prekomerna telesna teža v novomeških šolah so opisane značilnosti debelosti, vzroki za njen nastanek ter posledice debelosti.
Predstavili smo pomen zdrave prehrane in pomembno vlogo gibalne/športne dejavnosti za skladen telesni razvoj otrok, vlogo družine pri ohranjanju normalne telesne teže otroka ter vlogo šole pri razvijanju otrokove zavesti o zdravem načinu življenja.
Predstavljeni so tudi projekti, ki jih ponujajo za osnovnošolsko populacijo z vidika športnih aktivnosti in skladnega gibalnega razvoja otrok in tisti, ki spodbujajo zdrav način življenja.
V empiričnem delu so predstavljeni rezultati dveh raziskav. S prvo raziskavo smo želela določiti stanje prehranjenosti učencev na novomeških šolah. Zbrali sem podatke povprečnih vrednosti ITM osnovnošolcev novomeških šol. Drugo raziskavo pa smo izvedla preko ankete med ravnatelji novomeških osnovnih šol. Namen te raziskave je bil pridobiti podatke, kako je na novomeških šolah poskrbljeno za rekreacijo in gibanje otrok. Rezultati raziskave so pokazali, da je debelost pri šolskih otrocih prisotna.
Ključne besede: debelost, šola in zdravje, šola in projekti, zdrava prehrana, gibalna dejavnost.
Obesity and overweight in primary schools in Novo Mesto is the title of my thesis in which I described what obesity is, the causes for its emergence and the consequences of it. I wrote about the importance of a healthy diet and exercise activities for a healthy life. The important role of physical activities that encourage a harmonious physical development of children, the role of a family in maintaining normal child’s body weight and the crucial role of a school when talking about a healthy lifestyle are described as well.
The thesis includes the presentations of the projects aimed at sports activities and a harmonious physical development of children available to primary school children and of projects that encourage a healthy lifestyle. The empirical part consists of two studies and their results. The aim of the first study was to diagnose the nourishment of children. I collected the average BMI values of children in Novo Mesto primary schools. A questionnaire among head teachers of primary schools in Novo Mesto was conducted for the purpose of the second study. The objection was to get the information about organising recreation and sports activities for children in the target schools. The results showed the presence of obesity among school children.
Key words: obesity, school and health, school and projects, healthy diet, exercising activity
2.0 PREDMET IN PROBLEM……….………….………3
3.0 DEBELOST IN PREKOMERNA MASA………....………...4
3.1 DEFINICIJA DEBELOSTI IN PREKOMERNE MASE………..………..…..4
3.1.1 Prevalenca prekomerne mase in debelosti………..…………...… 3.2 METODE ZA DOLOČANJE TELESNE MASE……...……….……….5
3.2.1 Indeks telesne mase – ITM, kot pokazatelj prekomerne teže in debelosti pri otrocih…..…...…….6
3.2.2 Določanje sestave telesa s pomočjo merjenja kožnih gub……….………...……….10
3.2.3 Določanje sestave telesa s pomočjo infrardečih žarkov……….………..…...……..10
3.2.4 Določanje sestave telesa z merjenjem bioelektričnega upora…………..………..…...……....11
4.0 VZROKI DEBELOSTI IN PREKOMERNE MASE……….………12
4.1 DRUŽBENI DEJAVNIKI……….……….12
4.2 OKOLJSKI DEJAVNIKI………..………..……….13
4.3 PSIHIČNI VZROKI……….…………..14
4.4 DEDNOST – GENETSKE PREDISPOZICIJE……….………15
4.5 HORMONSKI VZROKI………...……….16
4.6 POKVARJEN METABOLIZEM ZA URAVNAVANJE LAKOTE IN SITOSTI………..…..17
5.0 POSLEDICE DEBELOSTI IN PREKOMERNE MASE……….…….………18
5.1 ZDRAVSTVENE POSLEDICE………...……….18
5.2 PSIHIČNE IN PSIHOSOCIALNE POSLEDICE……...……….……….…………18
5.2.1 Samopodoba otrok………..……….……..………..………19
5.3 EKONOMSKE POSLEDICE………..………..………..………..20
5.4 POSLEDICE DEBELOSTI V GIBALNEM RAZVOJU OTROKA………...….….…..……….20
6.0 TELESNA DEJAVNOST OTROK………....……….22
6.1 DRUŽINA IN VKLJUČEVANJE OTROK V ŠPORT………....….22
6.2 VPLIV IN VLOGA STARŠEV PRI OHRANJANJU NORMALNE TELESNE MASE OTROKA…...24
6.3 UKREPI ZA ZAJEZITEV RAZŠIRJANJA DEBELOSTI………..…..…25
6.4 POZITIVNI UČINKI TELESNE DEJAVNOSTI NA ZDRAVJE………...……...………..26
7.1.1 Prehrana………..………..………..29
7.1.2 Vpliv šole………..………..………..………..33
7.2 POUK GOSPODINJSTVA……...……….………36
7.3 POUK ŠPORTNE VZGOJE………...……….………..37
8.0 ŠOLA IN PROJEKTI………..……….…………39
8.1 PROJEKT ZDRAV ŽIVLJENJSKI SLOG……….….……….39
8.2 PROJEKT ZDRAVA ŠOLA………..….………..41
8.2.1 AKTIVNI ODMOR……..……….………..42
8.2.2 MINUTA ZA ZDRAVJE…………...……….………..………..44
8.2.3 SHEMA ŠOLSKEGA SADJA………...………..………..……….45
9.0 NAMEN IN CILJ RAZISKAVE………...….………46
9.1 Cilji………...………46
9.2 Hipoteze……….………..48
10.0 METODE DELA……….………..50
10.1 VZOREC MERJENCEV……….……….………50
10.2 VZOREC SPREMENLJIVK………...……….…………52
10.3 ORGANIZACIJA MERITEV………...………53
10.4 METODE OBDELAVE PODATKOV………..…………..54
11.0 REZULTATI IN INTERPRETACIJA……….….……….56
11.1 ANALIZA STANJA PREHRANJENOSTI OTROK OD 1. DO 5. RAZREDA OSNOVNE ŠOLE………..………56
11.1.1 Raziskovalno vprašanje: Ali je v novomeški občini problem prehranjenosti otrok ter, ali je razlika med spoloma (čezmerno prehranjenih in debelih)?...56
11.1.2 Raziskovalno vprašanje: V kateri starosti je problem čezmerne prehranjenosti najbolj očiten?...59
11.1.3 Raziskovalno vprašanje: Ali vpliva telesna masa na kožno gubo?...62
11.1.4 Raziskovalno vprašanje: Ali obstaja razlika čezmerne prehranjenosti med mestnimi in primestnimi otroki?...64
12.0 RAZPRAVA……….…….83
13.0 SKLEP………..……….………….86
14.0 LITERATURA……….………….90
15.0 PRILOGE……….……….…..……100 Priloga A: Anketni vprašalnik
Priloga B: Osnovni podatki telesnih značilnosti vseh otrok vključenih v raziskavo
7.2 Slika: Viri informacij o prehrani………..35
7.3 Slika: Prehrambna piramida……….36
Kazalo tabel
3.1 Tabela: Mednarodna merila BMI (ITM) za ugotavljanje prekomerne telesne teže in zamaščenosti glede na spol, izpeljana iz pričakovane vrednosti BMI 25 in 30 pri starosti 18 let………..……….810.1 Tabela: Struktura celotnega vzorca sodelujočih otrok iz vseh 13. šol………..…..50
10.2 Tabela: Sodelujoče osnovne šole……….…….51
10.3 Tabela: Struktura vzorca otrok po spolu……….……….51
10.4 Tabela: Vzorec anketiranih………52
11.1.1 Tabela: Rezultati IOTF po spolu………..…56
11.1.2 Tabela:Povprečne vrednosti IOTF glede na spol……….…………56
11.1.3 Tabela: Hi-kvadrat test spremenljivk: spol in IOTF……….57
11.1.4 Tabela: Rezultati IOTF po spolu in starosti (moški spol)………59
11.1.5 Tabela: Frekvenčna porazdelitev spremenljivk IOTF dečkov………..59
11.1.6 Tabela: Rezultati IOTF po spolu in starosti (ženski spol)……….……..60
11.1.7 Tabela: Frekvenčna porazdelitev spremenljivk IOTF deklic……….………60
11.1.8 Tabela: Povprečna vrednost AKG (kožne gube nadlahti) za posamezno starost….62 11.1.9 Tabela: Pearsonov koeficient povezanosti (BMI, AKG): ali vpliva telesna masa na kožno gubo?...63
11.1.10 Tabela: Razporejenost šol na mestne in primestne………..……..64
11.1.11 Tabela: Povprečne vrednosti glede na mestne in primestne šole………..64
11.1.12 Tabela: Ločeno na mestne/primestne šole z rezultati IOTF……….….64
11.1.13 Tabela: Hi – kvadrat test spremenljivk mestne/primestne šole………….……..65
11.2.1 Tabela: Analiza odgovorov na vprašanje, kako je poskrbljeno za gibanje in zdravje otrok – vključenost šol v projekte………...……….66
11.2.2 Tabela: Analiza odgovorov na vprašanje o številu šol, vključenih v projekt Zdrava šola………..67
11.2.3 Tabela: Analiza odgovorov na vprašanje o dejanski realizaciji izvajanja projekta Zdrava šola………..68
11.2.5 Tabela: Analiza odgovorov na vprašanje o številu vseh otrok, vključenih v projekt Zdrav življenjski slog………..…………..70 11.2.6 Tabela: Analiza odgovorov na vprašanje, kaj šole pričakujejo od projektov………..71 11.2.7 Tabela: Analiza odgovorov na vprašanje, čemu bi morale šole posvetiti največ pozornosti glede zdravja otrok………..72 11.2.8 Tabela: Analiza odgovorov na vprašanje, ali večja pozornost rekreaciji zmanjša nasilje v šoli……….73 11.2.9 Tabela: Analiza odgovorov na vprašanje o glavnih zdravstvenih težavah otrok na šoli………..……….74 11.2.10 Tabela: Mnenja ravnateljev o tem, koliko pozornosti šole namenijo zdravju učencev……….……….75 11.2.11 Tabela: Analiza odgovorov na vprašanje o tem, kdo je odgovoren za zdravje šolskih otrok………..76 11.2.12 Tabela: Analiza odgovorov na vprašanje o počutju otrok na šoli……….……….77 11.2.13 Tabela: Analiza odgovorov na vprašanje o vlogi ravnateljev pri zagotavljanju kakovosti izvajanja športne vzgoje v 1. in 2. triadi……….……….78 11.2.14 Tabela: Analiza odgovorov na vprašanje o tem, kako lahko ravnatelj zagotovi kakovostno športno vzgojo v 1. in 2. triadi………..………79 11.2.15 Tabela: Analiza odgovorov na vprašanje o področjih pri športni vzgoji, kjer so potrebne izboljšave………..………..81
Kazalo grafov
3.1 Graf: Prekomerna prehranjenost in debelost v različni starosti po kriterijih ITM…...…9 11.1.1 Graf: Primerjava dečkov in deklic po IOTF v odstotkih…………..………..57 11.1.2 Graf: Povprečne vrednosti AKG za posamezno starost………..62
ITM – Indeks telesne mase BMI – Body Mass Index AKG – kožna guba nadlahti ATT – telesna teža
ATV – telesna višina
AGE_MNT – Age Months (starost v mesecih) AGE_YRS – Age Years (starost v letih)
1.0 UVOD
Prekomerna telesna masa pri otrocih in mladostnikih je v zadnjih dvajsetih letih zelo narasla in jo v vseh industrijskih državah opredeljujejo kot najpogostejšo civilizacijsko bolezen. Ukrepati je potrebno pravočasno, in sicer v zgodnjem otroštvu. Debelost pri otrocih lahko pripomore k razvoju različnih bolezni v poznejši dobi, predvsem je debelost pri predebelih otrocih velik dejavnik tveganja za razvoj sladkorne bolezni ter bolezni srca in ožilja v odrasli dobi. Debelost pri otrocih prispeva tudi k različnim čustvenim in socialnim problemom. To je lahko tudi velik problem pri socializaciji takšnega otroka (Cibic, 2004).
Današnji sodobni način življenja učence vse bolj in bolj oddaljuje od narave in s tem od telesne dejavnosti. Dejstvo pa je, da jo nujno potrebujejo za svoj vsestranski razvoj.
Posledice današnjega načina življenja se kažejo na otrocih in se samo še stopnjujejo.
Kažejo se na očitnem poslabšanju gibalnih sposobnosti. Posledično se otroci še bolj oddaljujejo od telesne dejavnosti, saj jim telesna dejavnost najpogosteje povzroča napor, breme in v tem ne vidijo smisla za preživljanje svojega prostega časa. Energijske potrebe otrok so zelo različne, odvisne od rasti, razvoja, velikosti in telesne aktivnosti.
Tudi med spoloma so razlike glede energijskih potreb. Redno in zadostno gibanje pri otrocih in mladostnikih vpliva na njihov celostni razvoj. Če bo otrok obvladal svoje telo, če bo s podobo svojega telesa zadovoljen, bo to pozitivno vplivalo na njegovo samostojnost, samozavest in tudi na njegovo samopodobo. Po smernicah Svetovne zdravstvene organizacije, (WHO: http://www.who.int/dietphysicalactivity/physical- activity-recommendations-5-17years.pdf ), bi se morali otroci in mladostniki gibati vsaj 60 minut na dan vse dni v tednu. Redna telesna dejavnost v kombinaciji z ustrezno prehrano varuje tudi pred prekomerno telesno težo in debelostjo. Otroci in mladostniki, ki se dovolj gibajo, bodo aktiven življenjski slog verjetno prenesli v odraslo dobo (Haug, 2008). Sodobni način življenja tudi od večine staršev terja, da preživijo večino dneva na delovnem mestu v službi in se v prostem času ne ukvarjajo s telesno dejavnostjo. To pa seveda pušča sledi na športnem udejstvovanju otrok, saj morajo zaradi tega energijo in motivacijo usmeriti nekam drugam (Doupona in Petrovič, 1996).
Torej je eden izmed pomembnih razlogov, da so otroci premalo telesno dejavni, tudi nedejavnost njihovih staršev.
Športna vzgoja ima kot obvezen predmet v slovenskem šolskem sistemu pomembno vlogo pri vsestranskem oblikovanju mladega človeka. Naloga športne vzgoje je, da otroku izpolni naravno potrebo po gibanju, ga privaja na zdrav način življenja in mu poda potrebna športna znanja, ki jih bo lahko uporabljal celo življenje.
Za mnoge otroke oziroma učence je zato športna vzgoja v vzgojno-izobraževalnem sistemu (šolah) edini stik s športom, še pogosteje se to dogaja učencem, ki živijo v mestu, kjer ni dovolj igralnih površin.
Za zdravje pa je pomembna tudi pravilna in uravnotežena prehrana, še posebno za odraščajočo populacijo, ki je v obdobju intenzivne rasti in razvoja. Zdrave prehranjevalne navade, ki jih mladostniki pridobijo v obdobju adolescence, vplivajo na izbiro živil in na način prehranjevanja tudi v kasnejšem življenjskem obdobju in s tem na zdravje v odrasli dobi. Pomembna je uravnotežena prehrana, saj so energijske in hranilne potrebe v tem obdobju še posebej velike. Ko dnevna prehrana ustreza zahtevam rastočega organizma tako količinsko kot tudi po sestavi, je prehrana optimalna.
2.0 PREDMET IN PROBLEM
O prekomerni prehranjenosti in debelosti se v zadnjem času govori vse pogosteje.
Prekomerna prehranjenost je dosegla značilnosti epidemije. Pojavlja se v vseh starostnih obdobjih. Posledice prekomerne telesne teže so številni negativni dejavniki kot npr.
sladkorna bolezen, povišan krvni tlak, povišan serumski holesterol, bolezni srca in ožilja, spremembe na sklepih in hrbtenici …
Na podlagi izkušenj šolske in športne prakse ugotavljam, da je pri mlajših prisotno izrazito povečanje telesne teže in podkožnega maščevja, saj se po Kovaču (Kovač idr., 2007, v Artnik, 2001; Avbelj idr., 2005; Bučar Pajek idr., 2004; Planinšec, 2006a; Strel, Starc in Kovač, 2007; Strel idr., 2005) delež prekomerno težkih in debelih otrok povečuje predvsem od 8. do 13. leta starosti.
Pomanjkanje telesne dejavnosti in prevelika količina zaužite hrane sta dejavnika, ki v podobni meri vplivata na pojavnost prekomerne prehranjenosti in debelosti. Zato je za zdrav način življenja posameznika pomembno, da je hrana raznolika, zdrava, redna in pravilno odmerjena, pomembna pa je prav tako telesna aktivnost.
V diplomskem delu govorimo o problemu debelosti pri otrocih v šolskem obdobju.
Poudarili smo pomen gibanja, saj je to ena otrokovih osnovnih potreb, a zaradi delovanja staršev, šole ter tudi družbe, ki je vedno bolj potrošniško usmerjena, le ta zamira, otrok pa nadomestilo za gibanje išče v drugih dražljajih, ki trenutno zadovoljijo njegove potrebe, dolgoročno pa nimajo pozitivnega učinka na otrokovo zdravje (Štemberger, 2004, str. 24). Raziskovali smo, ali je problem debelosti pri učencih od 1.
do 5. razreda prisoten na novomeških osnovnih šolah. Ugotoviti smo želeli, kako je na šolah poskrbljeno za gibanje otrok. Zanimala nas je pogostost telesnih aktivnosti in oblike sodelovanja šol v projektih.
3.0 DEBELOST IN PREKOMERNA MASA 3.1 DEFINICIJA DEBELOSTI IN PREKOMERNE MASE
Svetovna zdravstvena organizacija WHO definira debelost kot »pojav odvečne telesne maščobe, ki lahko negativno vpliva na zdravje posameznika« (povzeto po T. Vrhovnik 2008). Čeprav obstajajo različni pristopi k merjenju debelosti in razvrščanju ljudi po stopnji prehranjenosti, je še vedno najbolj v uporabi indeks telesne mase.
3.1.1 Prevalenca prekomerne mase in debelosti
Po približni oceni je na svetu 215.000 debelih ljudi ali 7 % svetovnega prebivalstva.
Ljudi s prekomerno maso je približno dva do trikrat več, kar pomeni, da je na svetu približno milijarda oziroma 20 % ljudi prekomerno prehranjenih ali debelih (Bratanič, 2000).
Prevalenca prekomerne telesne mase in debelosti se je namreč od 80-ih let povečala vsaj trikratno, celo v državah s tradicionalno nizkimi stopnjami. Najvišji letni prirastki v prevalenci čezmerne telesne mase so bili ugotovljeni na Danskem (0,9 % moški do 1,2
% ženske), Irskem (1,1 %), od leta 1990 v Franciji (0,8 %) in v Švici (0,6 % do 0,8 %) ter po letu 2000 na Madžarskem (0,6 %). Po aktualnih podatkih Regijskega urada Svetovne zdravstvene organizacije za Evropo je prevalenca čezmerne mase po posameznih državah v razponu med 32 % in 79 % pri moških in med 28 % in 78 % pri ženskah. Najnižji stopnji naj bi imela Turkmenistan (18,4 % pri ženskah, za moške ni podatka) in Uzbekistan (26,5 % pri moških in 20,7 % pri ženskah), najvišje stopnje pa so v Albaniji (v urbanem okolju Tirane: 56,5 % pri moških in 42,2 % pri ženskah), Bosni in Hercegovini (48,6 % pri moških in 36,2 % pri ženskah) ter Veliki Britaniji (najbolj na Škotskem; 43 % pri moških in 33,7 % pri ženskah). Pri podatkih za otroke je razvidno, da sta prekomerna telesna masa in debelost pri otrocih v močnem porastu v ekonomsko razvitem svetu, vendar pomembno naraščata tudi v pretežnem delu preostalega sveta (Stefanova, 2008).
V raziskavi Prevalence čezmerne telesne mase in debelosti med otroki v severovzhodni Sloveniji (Planinšec, Fošnarič in Pišot, 2006) so avtorji ugotavljali prevalenco čezmerne telesne mase in debelosti med otroki v severovzhodni Sloveniji. Ta pojav so analizirali z vidika spola, starosti in bivalnega okolja. To je tudi ena redkih in pomembnejših raziskav s področja telesne mase v zadnjem času v Sloveniji. Raziskava je bila opredeljena v letih 2003 do 2005 in je podala tudi mednarodno primerljivo oceno prevalence telesne mase in debelosti, pri otrocih in mladostnikih v Sloveniji.
Avbelj idr. (2005) so analizirali podatke o ITM otrok v starosti 5 let in mladostnikov, srednješolcev v starosti 15 in 16 let, zbrane na sistematskih pregledih. Deleže prekomerne prehranjenosti pa so določili tudi glede na referenčne vrednosti že omenjenega ameriškega centra za nadzor bolezni (Centers for Disease Control and Prevention – CDC).
Rezultati so pokazali, da je med petletniki 18,4 % dečkov in 20,9 % deklic s prekomerno telesno težo, debelih pa je 9,0 % dečkov in 7,9 % deklic. Pri mladostnikih od 15 do 16 let je 17,1 % fantov in 15,4 % deklet s prekomerno telesno težo, 6,2 % fantov in 3,8 % deklet pa je debelih.
3.2 METODE ZA DOLOČANJE TELESNE MASE
Telesno maso ugotavljamo s tehtanjem in jo izražamo s kilogrami. Telesna masa posameznika je odvisna tudi od telesne višine, konstitucije telesa ter od spola in starosti.
Nekdo, ki ima drobno konstitucijo, bo pri enaki telesni višini in z enako količino maščob in mišičnega tkiva tehtal manj kot nekdo, ki ima močne kosti.
Idealna telesna masa je le neka orientacijska vrednost, ki nam naj ne predstavlja frustracije, če jo ne dosegamo. Služi nam predvsem za izračun stanja prehranjenosti, ki nam pove, ali smo normalno ali prekomerno težki.
3.2.1 Indeks telesne mase – ITM, kot pokazatelj prekomerne teže in debelosti pri otrocih
Stanje prehranjenosti danes najlažje opredelimo z indeksom telesne mase (ITM), ki predstavlja razmerje med dejansko težo v kilogramih in kvadratom telesne višine v m2 (Več avtorjev, 2002).
Indeks telesne mase je bil izumljen okrog leta 1850, od 80-ih let prejšnjega stoletja.
Velja kot mednarodni standard za določanje prekomerne telesne teže. Pred tem je sicer že bil v uporabi, a zdravniki so večinoma uporabljali tabele, ki so – posebej za moške in ženske – prikazovale razpon telesne teže za vsak centimeter višine.
Indeks telesne mase ali body mass index (BMI) je indikator normalne telesne zgradbe.
Določen je bil na podlagi meritev velikega števila ljudi. Predstavlja povprečno orientacijsko oceno prehranjenosti. Ker je izredno lahko izmeriti telesno maso in višino, je zelo uporaben in praktičen.
ITM = TT / (TV)
2
TT = telesna teža/masa (kg)
TV = telesna višina (m)
Za pravilni izračun ITM vedno izmerimo telesno višino in telesno maso.
Merjenje telesne mase:
- uporabljamo tehtnico z višinomerom, - tehtnica naj bo na trdi podlagi, - tehtnica naj bo umirjena,
- tehtamo pred zajtrkom po opravljeni veliki ali mali potrebi, - odložimo težje oblačilo in sezujemo čevlje,
- težo zaokrožimo na 200 g.
Merjenje telesne višine:
- merimo po merjenju mase, - uporabljamo višinomer,
- z libelo odredimo položaj višinomera, - stojimo vzravnano s hrbtom ob višinomeru,
- glava naj bo rahlo naprej, tako da gledamo neko točko na nasprotni strani v višini oči, - dobljeno višino zaokrožimo do prvega dobljenega centimetra.
Izračun ITM:
ITM = telesna teža (kg) / telesna višina (m) x telesna višina (m)
S pomočjo izračuna indeksa telesne mase lahko ugotovimo stanje prehranjenosti in relativno ogroženost zdravja. Tabela spodaj prikazuje šeststopenjsko lestvico, ki relativno ogroženost zdravja opredeljuje od normalne do izjemno velike, stanje prehranjenosti pa od normalno prehranjeni do izredno debeli.
ITM je uporaben predvsem za razvrščanje ljudi v skupine s prekomerno telesno maso in debelostjo, ne more pa natančno napovedati količine telesnega maščevja (Pietrobelli e tal., 1998). Kljub nekaterim pomanjkljivostim je ITM za ugotavljanje prekomerne telesne mase in debelosti v svetu najbolj razširjen.
Slaba lastnost teh metod je, da ne upoštevajo individualnih značilnosti merjenca, kar lahko privede do večjih odstopanj v odnosu na druge meritve. Tako imata lahko dve osebi enak ITM, vendar je lahko njihov odstotek maščobe povsem drugačen (npr.
adipozna oseba in bodybuilder) (Bravničar, 1994). Neupoštevanje telesne sestave je ena glavnih pomanjkljivosti indeksa telesne mase. Čeprav ITM velja za večino populacije, je v določenih primerih povsem neprimeren za razvrščanje posameznikov.
Za otroke je primerna posebna razvrstitev glede debelosti po ITM, saj je delež mišičja pri njih drugačen. Sam izračun je enak kot pri odraslih, nato pa se rezultat primerja s tipičnimi rezultati otrok istega spola in starosti. ITM pod 5 percentilov kaže na premajhno telesno maso, nad 95 pa na previsoko telesno maso in možnost kasnejše debelosti (G. Vidmar, 2008).
V obdobju otroštva in mladostništva so vrednosti ITM drugačne kot pri odraslih in se z odraščanjem pomembno spreminjajo. Ob rojstvu je povprečje ITM nižje od 13 kg/m², pri enem letu naraste do 17 kg/m², pri šestih letih upade do 15,5 kg/m². Nato postopno narašča do dvajsetega leta, ko doseže 21 kg/m² (Cole e tal.,2000), po katerem imamo ločeno po spolu, za vsako starost do osemnajstega leta natančno opredeljene vrednosti ITM, ki predstavljajo meje prekomerne telesne mase in debelosti. ITM je predvsem uporaben za odkrivanje otrok s prekomerno telesno maso in debelostjo.
3.1.Tabela: Mednarodna merila BMI (ITM) za ugotavljanje prekomerne telesne mase in zamaščenosti glede na spol, izpeljana iz pričakovane vrednosti BMI 25 in 30 pri starosti 18 let.
Prekomerna telesna teža Debelost Starost
(v letih) fantje dekleta fantje dekleta
6 17,6 17,3 19,8 19,7
7 17,9 17,8 20,6 20,5
8 18,4 18,3 21,6 21,6
9 19,1 19,1 22,8 22,8
10 19,8 19,9 24,0 24,1
11 20,6 20,7 25,1 25,4
12 21,2 21,7 26,0 26,7
13 21,9 22,6 26,8 27,8
14 22,6 23,3 27,6 28,6
15 23,3 23,9 28,3 29,1
16 23,9 24,4 28,9 29,4
17 24,5 24,7 29,4 29,7
18 in starejši 25 25 30 30
(Povzeto po: Završnik, Pišot; 2005)
Graf 3.1 vsebuje krivulji, ki določata mejo prekomerne prehranjenosti in debelosti v različni
starosti po kriterijih ITM
(http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC27365/pdf/1240.pdf, Cole in sod., pridobljeno 25.01.2012).
3.1 Graf: Prekomerna prehranjenost in debelost v različni starosti po kriterijih ITM
V otroštvu ni enotne meje za oceno prekomerne prehranjenosti, saj s spremembami telesnih razmerij v času pubertetnega dozorevanja nastopijo tudi spremembe v ITM. Podobno kot za oceno telesne mase in telesne višine imamo tudi za oceno ITM na voljo posebne tablice s percentilno razporeditvijo ITM pri otrocih in mladostnikih, ki pa v Sloveniji še niso v široki uporabi (Uršič Bratina, 2004).
3.2.2 Določanje sestave telesa s pomočjo merjenja kožnih gub
Maščobno maso telesa pri moških oziroma pri ženskah lahko ocenimo s pomočjo merjenja kožnih gub. Z njimi merimo debelino podkožnega maščevja na različnih delih telesa. Znanstveniki se strinjajo, da je podkožna maščoba dober pokazatelj količine podkožne maščobe in prav tako visceralne (notranje) maščobe. Prednost merjenja kožnih gub je lokalno merjenje, tako lahko izvemo, na katerem delu telesa se nam nabira največ maščobe. Slabost pa je zanesljivost merjenja. Merjenje moramo opraviti pred vadbo, sicer pride do značilnih razlik (Bravničar, 1994).
Že s pomočjo treh ali štirih kožnih gub lahko izračunamo odstotek maščobne mase telesa z uporabo formul, ki so jih oblikovali različni avtorji: Sloan in Weira (1970) in Durmin in Womersley (1974).
3.2.3 Določanje sestave telesa s pomočjo infrardečih žarkov
S pomočjo sodobnih naprav za merjenje sestave telesa lahko zelo preprosto in hitro določimo sestavo različnih tkiv in vode v telesu.
Tkiva različno absorbirajo infrardečo svetlobo. Podkožno maščevje absorbira svetlobo, medtem ko ga pusta telesna masa (mišičje, kosti) ne absorbira. Aparat meri, koliko infrardečih žarkov se od tkiv odbije nazaj v sondo. Računalnik na podlagi vnesenih podatkov (spol, starost, telesna višina in telesna masa) določi posameznikovo maščobno maso ali odstotek maščobnega tkiva v telesu. Raziskave (Sawai, 1988; Dotson & Davis, 1989; Cook 1990; Mclean & Skinner, 1991; Heyward, 1992) so pokazale, da je merjenje z infrardečo svetlobo zelo zanesljiva metoda. (www.futrex.com/research, pridobljeno, 22.10.2011).
3.2.4 Določanje sestave telesa z merjenjem bioelektričnega upora
Analiza bioelektričnega upora je dokaj nova tehnologija za ugotavljanje sestave telesa.
Merjenje bioelektričnega upora zagotavlja dokaj hiter, varen in dokaj zanesljiv način merjenja sestave telesa. Naprava preko elektrod spusti v telo šibek tok, katerega merjenec ne čuti. Tok gre z lahkoto skozi tkiva z veliko vsebnostjo vode, kot so skeletne mišice, težje pa prehaja skozi tkiva z majhno vsebnostjo vode, kot so kosti in maščoba.
Slaba lastnost teh naprav je, da na rezultate merjenja vplivajo številni dejavniki, kot so:
položaji merjenca, hidracija organizma, jemanje zdravil, temperatura kože, menstruacija pri ženskah. Zato morajo biti merjenci nekaj ur pred meritvijo tešči, en dan pred meritvijo naj ne bi uživali kofeina in alkohola, ženske pa naj se ne bi merile v času, ko imajo menstruacijo (McArdle et al., 1996).
Merjenje sestave telesa z bioelektričnim uporom ni primerno za ugotavljanje kratkoročnih sprememb v sestavi telesa. To pa zato, ker kratkoročne diete spremenijo stanja vode v telesu, kar vpliva na rezultat (McArdle et al., 1996).
4.0 VZROKI DEBELOSTI IN PREKOMERNE MASE
Teorij o vzrokih debelosti je veliko in na splošno velja, da je vzrokov več. Osnovni vzrok je neravnovesje med zaužito in porabljeno energijo in je tesno povezan z nepravilno prehrano in nezadostno telesno dejavnostjo.
4.1 DRUŽBENI DEJAVNIKI
Moderne tehnologije so olajšale življenje, delo in celo igro v smeri vse manjšega fizičnega napora ali gibanja. Svet medijev nas je preplavil in posedel. Zaradi te se je začelo obdobje sedečega načina preživljanja prostega časa med mladimi in posledično pojavljanje prekomerne mase med otroki in mladino. Lahko bi rekli, da je tehnologija izpodrinila gibalne dejavnosti oziroma športno-rekreativne dejavnosti med mladino in otroki.
Sodobna družba je v svojem hitrem in vztrajnem razvoju z željo, da bi posamezniku olajšala napore, zmanjšala razdalje in naredila življenje prijaznejše. A s ciljem izboljšati dejavnike kakovosti življenja je morda nehote ali nevede človeku odtujila zanj zelo pomembno, lahko bi rekli, vitalno vsebino. Gibalna aktivnost, ki je v filogenezi človeka pomenila veliko več kot zgolj transportno gibanje in se je v njegovi kompetenci razvijala s potrebo po preživetju, komunikaciji, kreativnosti in izraznosti, identifikaciji, vse do vsebin športa kot socializacijske in integracijske vsebine, nenazadnje družbene norme, je danes v sodobnem in razvitem svetu izgubila svoje pomembno mesto.
Prilagoditev na spremembe v načinu življenja zahteva prilagoditve tudi našega organizma, psihosomatskega statusa kot sistema v celoti. Nova potreba je torej sedeči človek, sposoben hitrega razmišljanja in delovanja v zaprtih prostorih pred ekrani in z miško v roki (Pišot et. al, 2005, 2008).
Dejstvo je, da je uporaba različnih vrst medijev in sodobnih informacijsko komunikacijskih tehnologij danes pri pouku športne vzgoje neizbežna nujnost.
Pripomore lahko k kakovostnejšemu pouku, a le, če učitelj zna in ve, kako in kdaj ga uporabiti. IKT (okrajšava za informacijsko komunikacijsko tehnologijo) vsebuje več podzvrsti uporabe. Pod njegovo oznako tako najdemo računalniške programe, videoposnetke ter njihove analize in medmrežje. Bistvo pa je torej, da učitelj zna in ve, kateri medij uporabiti v primernem času. Ob njem naj bi se učenje poenostavilo, postalo zanimivejše za učence in s tem učinkovitejše ter samostojnejše. V veliki meri naj bi se tudi odgovornost za dosežene rezultate prenesla na učence same. Možnosti je veliko, pomembno je le, da učitelj zna in je pripravljen v svoj učni proces vpeljevati različne metode IKT-ja (Kovač, Strel, Jurak in Starc, 2008).
4.2 OKOLJSKI DEJAVNIKI
Strokovnjaki med vzroke za nastanek debelosti navajajo dejavnike mikrookolja, kamor najprej uvrščamo družinsko okolje, v katerem se ustvarjajo različni vedenjski vzorci in pridobivajo osnovne prehrambene navade. To je okolje, iz katerega izhajajo.
Družinske navade v rani mladosti navajajo na določen način hranjenja in vedenja ter vodijo ob prirojeni dovzetnosti k debelosti. V družini, kjer sta mati in oče debela, bo skoraj gotovo (v 80 % primerov) debel tudi otrok ( http://www.hujsanje.net/debelost/vzroki-za-debelost/, pridobljeno, 22.10.2011).
Rezultati raziskave dr. Molly Martin z državne univerze v Pennsylvaniji dokazujejo, da se debelost prenaša v družinah, vendar ne zgolj po genski nagnjenosti k debelosti, pač pa predvsem zaradi podobnega življenjskega sloga. Ugotovila je, da k otrokovi debelosti prispevata predvsem dva dejavnika: frekvenca obrokov in čas, preživet pred TV, računalnikom oziroma igralnimi konzolami (T. Vrhovnik, 2008).
Prehranjevalne navade otrok so se v zadnjih letih zelo negativno spremenile, tako sta napačna prehrana in pijača krivca za odvečno maso.
Če smo telesno neaktivni, se hrana, ki jo zaužijemo, ne porablja za energijo, ampak se kopiči v obliki maščob. Telesna aktivnost in dieta poleg debelosti zmanjšujeta tudi moč dejavnikov, ki povečujejo možnost nastanka koronarnih bolezni.
»Različna okolja nudijo družinam drugačne možnosti ukvarjanja s športom. Okolje lahko spreminjajo starši in družina kot osnovna mikrosocialna zgradba. To pa lahko lajša ali preprečuje fizično aktivnost otrok. Na športno aktivnost vpliva izbira vadbenih prostorov, opreme in programov, kar je zelo pomembno za dolgoročno ukvarjanje z določenimi aktivnostmi. Pomembnost vloge staršev ni v trudu po aktivnem vplivu, ampak v podpori otrokom in zagotavljanju okolja, ki vzpodbuja fizično aktivnost.«
(Tušak, Tušak in Tušak 2003, str. 55)
»Okolje z omogočanjem določenih možnosti za otrokovo aktivnost usmerja intenzivnost in kakovost njegovega razvoja. Znano je, da je ključnega pomena za to, kakšne navade si bo privzgojil. Gre za vlogo ožjega otrokovega okolja (družina, šola) in širšega okolja (možnost v kraju bivanja).« (Zurc, 2008, str. 24)
4.3 PSIHIČNI VZROKI
Psihični vzroki (nezadovoljstvo s samim seboj, slaba samopodoba, psihosocialni problemi, izvirajoči iz družinskega, delovnega in bivalnega okolja) lahko povzročijo ali pospešijo težave, povezane z načinom prehranjevanja (pretirana in/ali nezdrava ješčnost in nezadostno gibanje).
Psihična napetost in stresne situacije, ki jo lahko povzročajo, so pogosto vzrok prekomernega uživanja hrane. Psihični vzroki niso neposredni vzroki za nastanek debelosti. Psihična napetost, ki jo povzročajo stresne situacije, lahko vodijo le k zatekanju k hrani, ki predstavlja tolažbo (http://www.hujsanje.net/debelost/vzroki-za- debelost/, pridobljeno, 22.10.2011).
4.4 DEDNOST – GENETSKE PREDISPOZICIJE
Človek ima že ob rojstvu določene posamezne telesne značilnosti, način presnove in nekatere druge lastnosti. Ker podedujemo telesne značilnosti, kot so morfološke značilnosti in z njimi povezane fiziološke lastnosti telesa, podedujemo tudi dovzetnost za razvoj debelosti. Ta dovzetnost je odvisna od tipa postave in metabolizma. Ljudje s prevladujočim ektomorfnim tipom postave so suhi, brez izraženega mišičnega tonusa, prenizko težo in zelo hitrim metabolizmom. Ob vnosu hrane se ne zredijo in zelo težko pridobijo na teži. Ljudje z mezomorfnim tipom postave imajo simetrično grajeno telo z močno izraženim mišičnim tonusom. Predstavniki endomorfov imajo močno grajene kosti, veliko maščobnega tkiva okoli bokov in trebuha. Oblika pri ženskah spominja na hruško, pri moških pa na jabolko. Imajo počasno presnovo in so nagnjeni h kopičenju maščob. Podedovana debelost, ki se prenaša samo z geni, je izrazito redka.
Rezultati študij na dvojčkih podpirajo domnevo, da igra tudi dednost določeno vlogo pri nastanku debelosti, posebno pri načinu nalaganja maščobnega tkiva in stopnji debelosti.
Raziskave tudi kažejo, da imajo otroci debelih staršev manjšo porabo energije v mirovanju in zaužijejo manj kalorij kot otroci normalno težkih staršev. To kaže na dejstvo, da je pri nekaterih ljudeh nagnjenost k debelosti dedna in da morajo ti ljudje za vzdrževanje normalne telesne teže pojesti manj oziroma porabiti več kot tisti, ki niso dedno nagnjeni k debelosti. Otroci debelih staršev pa so običajno še manj telesno dejavni in tako tudi porabijo manj s hrano zaužite energije (Govc Eržen, 2008).
Svetovna zdravstvena organizacija debelost definira kot bolezen, kar je predvsem voda na mlin korporacij, ki skrbijo za verigo od pridelovanja do prodaje hrane, in farmacevtske industrije, ki želi debelost označiti kot bolezen, ki jo mogoče in jo je treba zdraviti. V tem smislu so odkritja, ki za debelost krivijo določene gene, pridobljene bolezni, strupe iz okolja in podobno, zelo priročna, saj preusmerjajo pozornost z drugih, očitnejših razlogov. Težava je v tem, da je težko odgovoriti na vprašanje, zakaj je človeštvo zares predebelo postalo šele v zadnjih 30 letih in ne prej. Če so za debelost krivi geni, bi morali biti predebeli že prej – genske spremembe se ne zgodijo v tako kratkem času (http://oblikujtelo.si/oblikovanje-telesa-za-zenske/vzroki-za-debelost, pridobljeno, 22.10.2011).
4.5 HORMONSKI VZROKI
Hormonske spremembe, ki vplivajo na debelost, so predstavljene v nadaljevanju.
• Zmanjšano delovanje žleze ščitnice bolj povzroča zabuhlost oziroma zateklost kot pa debelost.
• Povečano izločanje glukokortikoidov iz skorje nadledvične žleze povzroči nabiranje maščobe okrog bokov in na trebuhu.
• Tumorji, ki izločajo inzulin, so redki, povzročajo pa večanje občutka lakote. Potrebno jih je kirurško odstraniti.
• Spolni hormoni vplivajo na razporeditev maščevja in mišičnega tkiva. Moški spolni hormoni spodbujajo tvorbo skeleta in mišičja. Ob njegovem pomanjkanju pa se maščoba pri moških kopiči na bokih, stegnih in trebuhu.
• Ženski spolni hormoni imajo tudi vlogo pri uravnavanju telesne teže. Debelost je pri ženskah pogostejša kot pri moških, pojavlja pa se posebno ob spremembah delovanja spolnih hormonov v puberteti in klimakteriju. Telesna teža niha tudi z menstrualnim ciklom, tako kot se spreminjajo tudi spolni hormoni. Pred menstruacijo telesna teža lahko poraste. Ta teža poraste na račun povečane ješčosti v drugi polovici menstrualnega cikla in na račun tekočine, ki se zadržuje v telesu (http://oblikujtelo.si/oblikovanje-telesa-za-zenske/vzroki-za-debelost, pridobljeno, 22.10.2011 ).
4.6 POKVARJEN METABOLIZEM ZA URAVNAVANJE LAKOTE IN SITOSTI
Možganski del, ki uravnava občutek lakote oziroma sitosti, je hipotalamus. V njem so posebne živčne celice zbrane v različnih jedrih. Eno teh jeder predstavlja center za občutek sitosti, drugo pa center za občutek lakote. Živčne celice v centru za lakoto se vzburijo, ko se krvni sladkor zniža zaradi povečanega nivoja inzulina, ki ga izloča trebušna slinavka in ko se sprostijo še drugi alarmni hormoni. Te celice lahko vzburi tudi vonj po hrani, pogled na hrano, okus po hrani, govor o hrani. Razburjen center za lakoto utiša center za sitost. Po hranjenju se krvni sladkor dvigne in dražljaji za lakoto izginejo.
Na oba centra vplivajo tudi beljakovinske snovi, ki se sproščajo v možganskih celicah.
To so opijati, ki vzburjajo center za lakoto.
Pri nekaterih debelih ljudeh je mehanizem za uravnavanje lakote oziroma sitosti v okvari (http://oblikujtelo.si/oblikovanje-telesa-za-zenske/vzroki-za-debelost, pridobljeno, 22.10.2011 ).
5.0 POSLEDICE DEBELOSTI IN PREKOMERNE MASE 5.1 ZDRAVSTVENE POSLEDICE
Premalo telesne dejavnosti vodi v kronične nenalezljive bolezni, ki so danes vodilne med vzroki za umrljivost. Glavni razlog za njihov pojav Svetovna zdravstvena organizacija pripisuje poleg kajenja prav pomanjkanju telesne dejavnosti (Agida, 2002).
Hkrati pa vemo, da je dejaven življenjski slog, ki je prepleten s telesno dejavnostjo, pomemben varovalni dejavnik zdravja.
Zdravstvene motnje debelih otrok, povezane z debelostjo, so se načeloma javljale kasneje v odrasli dobi, v sodobnem času pa se že pri debelih otrocih pojavljajo motnje in bolezenska stanja, ki jih prej v tej starosti ni bilo zaslediti ali pa so bila zelo redka, kot na primer povišan krvni tlak, diabetes tipa 2, povišana raven maščob v krvi in motnje spanja (Lobstein in drugi, 2004).
Poleg vseh navedenih neposrednih posledic debelosti obstaja za debele otroke večja verjetnost, da bodo debeli tudi kasneje v življenju, kar pomeni tudi večje tveganje za vse posledice odrasle debelosti (Roelants in Hoppenbrouwers 2007, 30).
Posledice čezmerne telesne mase in predvsem debelosti v otroški dobi se lahko odražajo tako na telesnem kot na ekonomskem in psihosocialnem področju (Lobstein in drugi, 2004).
5.2 PSIHIČNE IN PSIHOSOCIALNE POSLEDICE
Posledice pomanjkanja telesne dejavnosti se pokažejo najočitneje in najprej na otrokovem telesnem razvoju. Debelost ima zato psihološke posledice. Raziskave kažejo, da so pretežki in debeli otroci pogosto socialno izključeni in imajo slabšo samopodobo, so stigmatizirani in depresivni. Posebej dramatični so lahko ti učinki na otroke in odraščajočo mladino (T. Vrhovnik, 2008).
5.2.1 Samopodoba otrok
Človek preko doživljanja svojega telesa gradi predstavo o sebi. Z njim sestavlja svojo dejansko samopodobo. Naraven in nekonflikten odnos do svojega telesa in do teles drugih je sestavni del zrele osebnosti. Predstava o lastni zunanjosti vpliva na vedenje in samovrednotenje človeka, na doživljanje drugih ter na odnose z njimi. Pozitivna samopodoba je povezana s samospoštovanjem človeka. Zdravo samospoštovanje pomeni pozitivno oceno lastne vrednosti kot celotnega bitja (Vrba, 2000).
Naša kultura zelo ceni zunanjo podobo, kar nam kažejo tudi rezultati različnih študij.
Ena takih je tudi mednarodna raziskava HBSC (Health Behaviour School Children je enako z zdravjem povezano vedenje v šolskem okolju), ki teče že od leta 1982. Po podatkih HBSC študije iz leta 2001/2002 se Slovenija na področju odnosa do telesne teže oziroma nezadovoljstva z njo pri enajstletnikih uvršča na prvo mesto med 36 sodelujočimi evropskimi državami, pri 13-letnikih smo po istem parametru na drugem mestu in pri 15-letnikih na tretjem mestu.
Zadnja raziskava iz leta 2006, v kateri je sodelovalo že 41 držav, je pokazala, da se je obremenjenost s telesno maso nekoliko znižala, še vedno pa so 13- in 15-letniki po nezadovoljstvu s telesno maso v Evropi na tretjem mestu.
Predvsem se kot predebela doživljajo dekleta, takih 15-letnic je kar 41%, medtem ko je delež fantov, ki se tako doživljajo, 21 %. Prav nezadovoljstvo s telesom pa je vzrok za številne diete, v času ankete je bilo v Sloveniji na dieti kar 22 % 15-letnih deklet. To je velik problem, saj lahko diete v adolescentnem obdobju privedejo do motenj hranjenja, kot so anoreksija in bulimija. Dieta sicer ni vzrok za samo motnjo hranjenja, je pa lahko sprožilni dejavnik.
(http://www.solazdravegahujsanja.si/pdf/telesnaak-20090603135009.pdf, pridobljeno 24.10.2011)
5.3 EKONOMSKE POSLEDICE
Debelost pa nima samo individualnih implikacij. Stroški, povezani s posledicami povečanega števila čezmerno prehranjenih in debelih, so namreč skriti, ocene pa kažejo, da gre za milijarde dolarjev. V ZDA so na primer ocenili, da 12 milijard dolarjev stroškov nastane samo zaradi zdravljenja komplikacij zaradi sladkorne bolezni, skupni strošek zdravljenja posledic debelosti pa naj bi se bližal 100 milijardam dolarjev.
V Sloveniji je več kot 54 % odraslih čezmerno prehranjenih, 15 % pa je debelih (podatki raziskave Dejavniki tveganja za nenalezljive bolezni pri odraslih prebivalcih Slovenije, 2001). Stroški debelosti tudi pri nas ne zaostajajo za svetovnimi trendi. V EU ocenjujejo, da ti stroški obsegajo od 2 do 8 % nacionalnih zdravstvenih blagajn (v Španiji 7 %, v vzhodnem delu EU do 5 %). Ocena tega, koliko denarja se nameni za odpravo debelosti kot take, je verjetno za nekajkrat višja (T. Vrhovnik, 2008).
5.4 POSLEDICE DEBELOSTI V GIBALNEM RAZVOJU OTROKA
Gibanje in premikanje sta ključna za zdravje človeka, vendar je z razvojem civilizacije gibanje postalo vse manj pomemben dejavnik človeškega vsakdanjika (Završnik in Pišot, 2005).
Otrok z različnimi dejavnostmi na prostem in v zaprtem prostoru razvija gibalne in funkcionalne sposobnosti ter postopno spoznava in uvaja osnovne prvine različnih športnih zvrsti. Mnoge gibalne dejavnosti od otroka zahtevajo, da se zaveda drugih otrok in odraslih, da z njimi deli prostor in stvari, da sodeluje.
Tako veda o zdravju in telesnem razvoju kot tudi stroke poznajo številne posamezne koristi, ki jih ima redna telesna dejavnost. Z gibanjem otrok spoznava in odkriva svoje telo, preizkuša, kaj telo zmore, doživlja veselje in ponos ob razvijajočih se sposobnostih in spretnostih ter gradi zaupanje vase. Hkrati gibanje daje občutek ugodja, varnosti, veselja ter dobrega počutja (Videmšek idr., 2003).
Raziskave kažejo, da so osnovnošolci sicer športno bolj dejavni kot pred 10 leti (Jurak idr., 2002a; Strel idr., 2007; 2009), vendar pa so gibalno manj zmogljivi (Strel idr., 2004, 2007). Vse večji je porast otrok s težavami v gibalnem razvoju in manjši delež tistih, ki jih lahko opredelimo kot nadarjene za šport. Delež otrok, ki imajo povprečno T-vrednost vseh osmih gibalnih testov, vključenih v podatkovno zbirko športnovzgojni karton, pod 40, se je pri osnovnošolcih med leti 1990 in 2007 skoraj podvojil (Strel idr., 2007).
6.0 TELESNA DEJAVNOST OTROK
Telesna dejavnost je pomemben dejavnik skladnega telesnega razvoja otrok in pomembno pripomore k oblikovanju vedenjskih vzorcev, ki vplivajo na zmanjšano tveganje za pojav različnih bolezni. Telesna dejavnost v otroštvu je zelo pomembna, saj njene premajhne prisotnosti ali popolne odsotnosti v vzgoji odraščajoče mladine v poznejšem obdobju ni mogoče nadomestiti, kjer je vpliv gibalnih stimulusov na psihosomatski sistem z napredovanjem otrokove rasti in zrelosti vse manjši.
Pomanjkanje izkušenj in možnosti sodelovanja pri telesni dejavnosti lahko upočasni razvoj otrok in mladostnika, kot so razvoj samopodobe, psihično počutje, spoznavanje sebe in okolice ter vzpostavljanje socialnih stikov. Sodelovanje v različnih zvrsteh telesnih dejavnosti lahko pospešuje socialno integracijo, kulturno toleranco, razumevanje etike in spoštovanje okolja. Prav tako telesna aktivnost daje posamezniku določen red in disciplino v sam ritem življenja (Završnik in Pišot, 2005).
6.1 DRUŽINA IN VKLJUČEVANJE OTROK V ŠPORT
Za kakovosten in skladen razvoj je za večino pomembna predvsem redna rekreativna vadba. Pri športu otrok imam v mislih osnovni motorični razvoj, s katerim poskušamo vplivati na otroka že od rojstva naprej. Takoj ob rojstvu se prične vpliv okolice na otroka, ki se razvija po določenih vzorcih. Če je okolje, v katerem otrok odrašča, naravnano v prid športa in telesne aktivnosti, potem je otrok na dobri poti, da si ustvari pozitivne vzorce, ki bodo kasneje vplivali na njegov razvoj in življenje (Tušak, 2009).
Družina je svet, življenje, človeštvo in družba v malem. Je edinstvena celica, kjer se spletajo temeljne vloge človeškega bitja, spolne in generacijske. Je mikrokozmos človeškega makrokozmosa (Musek, 1995). Je sistem z nekim notranjim dogajanjem, ki je ves čas v obojestranskem stiku z vsem, kar se godi v njegovem okolju (Tomori, 1994).
Glede na veliko vlogo družine pri razvoju posameznika lahko poudarimo, da ima že komaj rojeni otrok veliko večje možnosti, da poseže po športu kot obliki življenja, če mu mladi starši v novo nastali družinski skupnosti predstavljajo ustrezen model športnega delovanja.
Tudi Olimpijski komite Slovenije – Združenje športnih zvez so pri načrtovanju republiškega posveta »Šport v družini« vodila podobna spoznanja. Pravijo namreč, da so družine, ki žive kvalitetno (v smislu športnega udejstvovanja), na boljši poti, da bodo njeni člani srečni in ustvarjalni kot posamezniki, kot deli harmonično razvijajoče se družine in kot pomembni ustvarjalci celotne družbene skupnosti. Aktivno športno udejstvovanje ugodno vpliva tudi na intelektualni razvoj, kar pomeni izjemno vrednoto enega od ciljev ukvarjanja s športom (Bergant, Jemec in Kermelj-Drobnik, 1995).
Vloga družine je bila poudarjena tudi že v prvi resoluciji o športu, ki so jo obravnavali odbori Skupščine Slovenije. Poudarjajo namreč, da je pomembno, da v razpravah o športni praksi z vidika športne teorije na prvem mestu obravnavamo šport v družini.
Drugi dejavnik za vključevanje otrok v športne aktivnosti je tudi izobrazbena struktura staršev. Izobrazba je dejavnik, ki vpliva na to, kakšno mnenje imajo starši o športni aktivnosti. Višja izobrazba v večini primerov nakazuje tudi boljšo gmotno stanje družine. Tisti, ki imajo več gmotnih sredstev, lahko več namenijo za razne pripomočke in s tem otroke dodatno motivirajo in animirajo. Privoščijo si lahko boljše pogoje vadbe in dodatno športno opremo. Podobno ugotavljajo tudi Saksida in Petrovič (1972), Petrovič, Sila, Ambrožič (1989) ter Mlinar (1977).
Tretji dejavnik je okolje. Različna okolja nudijo družinam drugačne možnosti ukvarjanja s športom. Faktorje okolja lahko razdelimo na fizične, socialno-ekonomske in kulturne elemente, kot tudi na socialno-kognitivne komponente, ki zajemajo vzorce pričakovanja, spodbude in nagrade. Okolje lahko spreminjajo starši in družina kot osnovna mikrosocialna zgradba. To pa lahko olajša ali pa preprečuje fizično aktivnost otrok. Na športno aktivnost vpliva izbira vadbenih prostorov, opreme in programov, kar je zelo pomembno za dolgoročno ukvarjanje z določenimi aktivnostmi (Tušak, 2009).
Patriksson (1981) je opazil, da je stopnja sodelovanja pri športu, celo pri fantih in dekletih z nenavadnimi fiziološkimi sposobnostmi za šport, odvisna od okolja: športni prostori, oprema in prevoz na športne terene. Pomembnost vloge staršev ni v trudu po aktivnem vplivu, ampak v podpori otrokom in v zagotavljanju okolja, ki vzpodbuja fizično aktivnost.
Starši morajo zagotoviti otroku veliko igre na prostem, saj se je prav iz tega razvila športna aktivnost otroka. Šport naj bi otroku najprej predstavljal določeno obliko iger s pravili, kjer gre za neko aktivnost zaradi užitka pa tudi dosego končnega cilja, npr.
zmage. Sčasoma pa šport prerase meje igre s pravili in se približuje delu.
Starši so torej pomembni spodbujevalci za aktivno športno dejavnost svojih otrok.
Pomembni so tudi pri usmerjanju otroka v šport in k njegovi uspešnosti.
6.2 VPLIV IN VLOGA STARŠEV PRI OHRANJANJU NORMALNE TELESNE MASE OTROKA
Družina in starši so nepogrešljiv člen pri motiviranju, pri materialni in socialni podpori otrok ter pri oblikovanju in razvijanju njihovega odnosa do telesne dejavnosti in zdravega načina življenja, zato ne sme biti noben napor odveč (Škof, 2010). Dejavni otroci razvijejo svojo samozavest, čutijo, da nadzorujejo svoje telo in so redkeje pretežki. Starši naj oblikujejo svoj dnevni urnik tako, da bodo v njem zajete tudi ure, namenjene za rekreacijo ali sprehode v parku skupaj s svojimi otroki. Vsak čas, ki ga preživijo skupaj, ima velike pozitivne razsežnosti in je odlična strategija za spodbujanje pozitivnega odnosa do gibanja. Med sprehajanjem imate možnost vzpostaviti pristen stik s svojim otrokom, ob vsaki telesni dejavnosti mu lahko pokažete veliko novega.
Druga ključna strategija je omejevanje časa, ki ga družinski člani presedijo. Starši otrokom, mlajšim od dveh let, ne bi smeli dovoliti gledati televizije (povzeto po Gavin idr., 2007).
V zadnjih dveh desetletjih je pomen telesne aktivnosti, kakor tudi vpliv zdrave prehrane in promocija teh dveh, dobil vse večji pomen. Različne študije namreč dokazujejo, da nezdrava prehrana in nezadostna telesna aktivnost sodita med dejavnike, ki prispevajo k razvoju in napredku številnih boleznih in debelosti – tako pri otrocih kot tudi pri odraslih (Šimunič idr., 2010).
Prehranske navade se pri ljudeh oblikujejo že v zgodnjem otroštvu. Pomembno vlogo ima pri tem družina (število obrokov, izbira živil, vegetarijanstvo ...). Zaradi preobremenjenosti z delom in hitrega načina življenja pa imajo starši vse manj časa za otrokovo vzgojo (Videmšek, 2007).
Zavedanje staršev, da je debelost zdravstvena težava, je lahko prvi korak pri vzpodbujanju zdravega načina življenja in zdrave telesne mase pri otrocih. Obstajajo namreč dokazi, da je s pozornostjo in spremljanjem otrokovih navad mogoče preprečiti vedenje, ki lahko vodi do različnih škodljivih posledic (Stanton idr., 2004; povzeto po Šimunič idr., 2010).
6.3 UKREPI ZA ZAJEZITEV RAZŠIRJANJA DEBELOSTI
Kljub temu, da je debelost postala tako pereč problem, na srečo proti njej nismo nemočni. Veliko stvari se da storiti že prej, preden otroci sploh postanejo debeli, saj kot pravijo, preventiva je boljša kot kurativa.
Na ravni primarne preventive se je potrebno usmerjati v populacijo, ki je neogrožena ali malo ogrožena. Treba je okrepiti dejavnike, ki na otroke in mladostnike delujejo varovalno (družina, zdrava in dejavna vrstniška skupina, šola, spodbuda in učenje mladih za ustrezno komunikacijo), ter ustrezne načine reševanja problemov in obvladovanja stresa, krepitev in oblikovanje samospoštovanja (Brcar, 2007). Vsi – posamezniki, družina, skupnost, država, različne stroke – smo pomembni, da bi ustvarili pogoje za zdrav in optimalen razvoj otroka ter mladostnika. Razvoj varovalnih dejavnikov je treba začeti spodbujati že zelo zgodaj, v okviru družine, in nadaljevati v vrtcu, šoli, delovnem okolju ter lokalni skupnosti (Konec Juričič, 2003).
Pomembno je že prvo leto življenja, saj ima lahko prekomerno hranjenje v tem obdobju za posledico tvorbo (pre)velikega števila maščobnih celic in razvoj neustreznih prehrambenih navad. Če želimo preprečiti debelost, tudi mleko in mlečni izdelki z manj maščobe niso prava rešitev, saj le-ti ne vsebujejo dovolj esencialnih maščob, ki so nujno potrebne za rast in razvoj. Omejevanje maščob v prehrani je za otroke, mlajše od dveh let, lahko zelo nevarno. Najboljša oblika hranjenja je dojenje, če je to le mogoče.
Priporočljivo je izključno dojenje vsaj do četrtega ali šestega meseca. Dojenje naj bi imelo zaščitno vlogo proti kasnejši debelosti, saj omogoča primeren vnos energije in sestavin za hitro rast in razvoj otrok v prvem letu starosti. V primeru, da dojenje ni možno, je bolje, da ne hitimo z uvajanjem goste hrane, da hrane ne sladkamo ter da sitega otroka ne silimo s polno stekleničko (Bratanič, 2000).
Okrepiti je potrebno obstoječe in razvijati nove, na strokovnem znanju in izkušnjah temelječe preventivne ter promocijske programe, ki jih bo mogoče evalvirati. Nekatere so v zadnjih letih razvili Inštitut za varovanje zdravja in regionalni Zavodi za zdravstveno varstvo, testno fazo za te programe so v praksi izvedli izbrani strokovnjaki iz zdravstvenih domov iz vse Slovenije. Pri promociji zdravja in posredovanju informacij o različnih tveganjih moramo bolje izkoristiti tiste medije, ki jih otroci in mladostniki najpogosteje uporabljajo. Socializacija se namreč vse bolj uveljavlja tudi prek sodobnih komunikacijskih medijev (Ule, 2002). Svetovni splet se ob ustvarjalni rabi, podprt z močno svetovalno strokovno mrežo, lahko uveljavi kot preventivni spremljevalec odraščanja (Lekić, 2006).
6.4 POZITIVNI UČINKI GIBALNE/ŠPORTNE DEJAVNOSTI NA ZDRAVJE
Pišot, Juriševič in Završnik (2005) ugotavljajo tri najverjetnejše poti, prek katerih lahko zadostna telesna dejavnost v otroštvu izboljšuje zdravje odraslih:
a) telesna dejavnost v otroštvu ugodno vpliva na zdravje otroka, kar je koristno tudi za zdravje odraslega;
b) dejaven življenjski slog v otroštvu ima neposreden koristen učinek na zdravje v poznejših letih;
c) dejaven otrok postane dejaven odrasel človek, ki ga v primerjavi z nedejavnim odraslim vrstnikom bistveno manj ogrožajo različne bolezni.
Poleg naštetega pomeni telesno dejaven življenjski slog neposredne in posredne koristi za zdravje mladih ljudi, predvsem pri:
a) preprečevanju čezmerne telesne mase in debelosti,
b) omogočanju pogojev za oblikovanje močnejših kosti, zdravih sklepov in učinkovitega delovanja srca,
c) vzdrževanju in krepitvi primernega duševnega zdravja, pozitivne samopodobe,
d) vzpostavljanju trdnih temeljev zdravega življenjskega sloga, ki ga je mogoče nadaljevati oziroma obdržati v odraslem obdobju (Štemberger, 2007).
Dejstvo je, da je redna telesna dejavnost v kombinaciji s spremembo prehranskih navad najbolj učinkovit način za zdravljenje debelosti (Bar-Or, 1993). Telesna dejavnost je namreč najpomembnejši vir, ki lahko zagotovi večjo energijsko porabo tudi pri otrocih.
Pomemben učinek na energijsko bilanco naj bi dosegli z vsakodnevno telesno dejavnostjo, pri kateri bo energijska poraba dosegla vsaj 190 do 240 kilokalorij, kar pomeni približno 4 do 5 kilometrov hoje (Prentice, 1995).
Zelo razširjeno je torej mnenje, da zmanjšana raven energijske porabe oziroma telesne dejavnosti vodi k razvoju debelosti otrok; na primer primerna telesna dejavnost lahko pripomore k zmanjšanju in zaustavitvi trenda naraščanja čezmerne telesne mase in debelosti otrok (Fox, 2004).
7.0 ŠOLA IN ZDRAVJE
Šola naj bi ozaveščala ljudi za večjo kakovost življenja in bivanja. Zagotavljati mora ustrezno okolje in razmere za varno in zdravo otroštvo. To je predvsem pomembno za optimalen razvoj telesnih in duševnih sposobnosti otrok.
Šole bi morale ponujati:
a) za »telesno« zdravje: aktivne odmore, ustrezno pohištvo, zdravo prehrano, cepljenje proti boleznim itd.,
b) za »psihično« zdravje: veščine reševanja sporov, veščine ustreznega pogovarjanja, veščine razvijanja prijateljskih odnosov itd.,
c) za»socialno« zdravje«: priporočila za delo, aktivne odmore.
»Zdravje predstavlja stanje popolne telesne, duševne in socialne blaginje. Prvotno so zdravje označevali kot odsotnost bolezni ali onemoglosti. Po novejših spoznanjih in stališčih Svetovne zdravstvene organizacije je zdravje celovit in dinamičen sistem, ki je sposoben prilagajanja vsem vplivom okolja ter omogoča posamezniku in skupnosti opravljati vse biološke, socialne in poklicne funkcije in preprečevati bolezen, onemoglost in prezgodnjo smrt. Sodobna definicija zato opredeljuje zdravje kot splošno vrednoto in bistveni vir za produktivno in kakovostno življenje slehernega posameznika in skupnosti kot celote. Zdravje je po tej definiciji dinamično ravnovesje telesnih, duševnih, čustvenih, duhovnih, osebnih in socialnih prvin, ki se kaže v zmožnosti neprestanega opravljanja funkcij in prilagajanja okolju.«
(http://sl.wikipedia.org/wiki/Zdravje, povzeto dne: 17.11.2011)
7. 1 ŠOLA KOT SPODBUJEVALEC ZDRAVEGA NAČINA ŽIVLJENJA
7.1.1 Prehrana
Konec maja 2010 je bil v Državnem zboru sprejet Zakon o šolski prehrani (http://www.uradni-list.si/1/content?id=98032, pridobljeno, 22.10.2011), ki po mnenju Inštituta za varovanje zdravja pomembno izboljšuje možnosti za zdravo prehrano otrok in mladostnikov v naših osnovnih in srednjih šolah. Prehranski problemi otrok in mladih namreč tudi pri nas naraščajo. Leta 1987 je bilo v Sloveniji pretežkih ali celo predebelih nekaj več kot 15 odstotkov deklet in fantov, leta 2007 pa že 28 odstotkov fantov in 24 odstotkov deklet. Organizirana prehrana je eden najboljših načinov, kako lahko država prispeva k zdravi rasti in razvoju otrok in mladostnikov.
Novi zakon zagotavlja enake možnosti za vse otroke. Zakon, ki ga je pripravilo Ministrstvo za šolstvo in šport, sledi cilju, da ob upoštevanju trajnostne potrošnje zagotavlja kakovostno in subvencionirano šolsko prehrano, s katero vpliva na optimalni razvoj učencev in dijakov, na razvijanje zavesti o zdravi prehrani in kulturi prehranjevanja, na vzgajanje in izobraževanje za odgovoren odnos do sebe, svojega zdravja in okolja ter ob tem učencem in dijakom omogoča dostopnost do zdrave šolske prehrane. Istočasno učencem iz socialno manj vzpodbudnih okolij zagotavlja enake možnosti za zdravo prehranjevanje, saj otroci v takih primerih dobijo obroke brezplačno, kar je v današnji gospodarski krizi pomemben prispevek države družinam v stiski.
Šola otrokom in dijakom organizira toplo ali hladno malico, ponudi pa lahko do štiri obroke dnevno. Nekatere naše šole poleg tega ponujajo tudi dodatno sadje in zelenjavo (npr. Shema šolskega sadja), nekatere pa tudi čaj iz čajnih kuhinj (npr. za vozače).
(www.ivz.si/.../Inštitut_za_varovanje_zdravja.si, pridobljeno, 28.11.2011).
Prehranjevalne navade
»Pojem prehranjevalna navada ali prehranjevalni vzorec pomeni, kakšen je način prehranjevanja posameznika, neke skupine ali družbe kot celote. Največkrat s prehranjevalnimi navadami opisujemo izbor in količino živil in hrane, ki jo uživamo, delež posameznih živil v prehrani, način priprave hrane ter pogostost in razporejenost uživanja posameznih obrokov hrane preko dneva. Z vidika učitelja je zelo pomembno, da zdrave prehranjevalne navade pozna, jih učencem predstavi, utemeljuje in je sam tudi zgled za to. Šola pa naj bi z možnostjo uživanja vseh priporočenih obrokov v času pouka ali varstva omogočala razvoj zdravih prehranjevalnih navad.« (povzeto po:
Maležič, 2009)
Pomen hrane
Hrana ima poleg biološkega tudi psihološki in socialni pomen, kar se pri otrocih in mladostnikih odraža tudi v njihovem odnosu do hrane in telesa ter v njihovih prehranjevalnih navadah (Tomori, Rus-Makovec, 1998). Hrana vpliva na trenutno počutje, razpoloženje in kognitivne zmožnosti učencev ter na njihovo (samo)podobo.
Ker je torej hrana v otrokovem doživljanju, čutnem in čustvenem svetu, povezana s prvimi zadovoljujočimi občutji, mu ostane še kasneje v podzavesti kot prispodoba ugodja, zadovoljenosti in tolažbe. Če pa se otroku ponuja hrana neosebno in mehanično, je mogoče, da mu pomeni le nujno telesno potrebo, ki nima v sebi ničesar privlačnega in prijetnega. To se lahko prenese tudi v kasnejša obdobja. Hrana lahko že zgodaj dobi vlogo nagrade ali kazni, postane sredstvo dokazovanja skrbi, naklonjenosti in odvisnosti, podkupovanja ali izsiljevanja, obvladovanja ali podrejanja. Tudi zunaj družine se hrana vključuje v medosebne odnose na različne načine.
Hranjenje je tesno povezano z različnimi drugimi področji človekovega doživljanja. V odnosu, ki ga ima nekdo do jedi, ter v načinu, kako se hrani, se zrcalijo njegove značajske poteze. Zato naj bi bili učitelji pri svojem vsakodnevnem delu z učenci pozorni tudi na to (Tomori, 2005):
•da bi znali otroci in mladostniki svoje prehransko vedenje uskladiti in prilagoditi svojemu načinu življenja in svojemu urniku (in obratno, da zna tudi svoj urnik prilagoditi potrebam po zdravem prehranjevanju);
•da jedo z užitkom, brez občutij krivde in bojazni, da je to ugodje, ki si ga ne bi smeli privoščiti;
•da so se sposobni pri hranjenju tudi smiselno obvladati, ne da bi se zaradi tega počutili prikrajšane in neizpolnjene;
•da s hrano ne poskušajo nadomeščati stvari, ki jih v svojem življenju pogrešajo ali pa se jim je zanje pretežko potruditi.
Med številnimi dejavniki, ki določajo zdravo prehrano, ima posebno vlogo zadostno uživanje sadja in zelenjave. Nezadostno uživanje sadja in zelenjave sta na četrtem mestu med pripisljivimi dejavniki tveganja za prezgodnjo umrljivost v EU (WHO, 2002) in na sedmem mestu v Sloveniji (WHO, 2005). Prehrana, ki vsakodnevno vključuje različne vrste sadja in zelenjave, je za otroke zelo pomembna iz več razlogov:
•Zviševanje hranilne vrednosti obrokov: sadje in zelenjava sta bogata z nekaterimi zelo pomembni hranili in tako v času rasti in razvoja pomagata vzdrževati ustrezno hranilno ravnovesje ter ustrezno preskrbljenost z nekaterim življenjsko pomembnimi hranili.
•Vzdrževanje priporočene telesne mase: sadje in zelenjava zmanjšujeta energijsko vrednost zaužitih obrokov ter s tem zmanjšujeta energijski vnos (WHO, 2003).
•Preprečevanje nastanka nekaterih kroničnih nenalezljivih bolezni: po izračunih bi v Sloveniji s povečanjem uživanja sadja in zelenjave za 100 g na dan zmanjšali tveganje za kardiovaskularne bolezni za 10 %, za možgansko kap 6 % ter za nekatere vrste raka za 6 % (Lock in sod., 2005).
Uživanje sadja, zlasti pa zelenjave, med otroki ni priljubljeno in ne dosega priporočil.
Uživanje sadja in zelenjave s starostjo upada, razlike pa so tudi med skupinami z različnim socialno-ekonomskim statusom (Gabrijelčič Blenkuš in sod., 2007). Zato je eden od pomembnih ciljev zdravega prehranjevanja otrok in mladostnikov dodatno povečanje uživanja sadja in zelenjave, predvsem s povečanjem dostopnosti, še posebej lokalno trajnostno pridelanih vrst. Izkušnje so pokazale, da samo povečanje dostopnosti do sadja in zelenjave v šoli nima želenega učinka, v kolikor se sočasno ne izvajajo tudi spremljevalne izobraževalne aktivnosti ter prehranska vzgoja.
Kje vse otroci in mladi dobijo informacije o prehrani?
Zavedati se moramo, da na otrokovo znanje o prehrani vplivajo številni viri, ki lahko zavajajo oziroma izkrivljajo njihovo predstavo o zdravem prehranjevanju. Na prehransko vedenje posameznika ne vplivajo le biološki dejavniki, ampak tudi različni psihosocialni dejavniki, pod vplivom katerih se izoblikuje vzorec prehranjevanja (Slika 7.1).
7.1 Slika: Vplivi na prehranjevalno vedenje
(FAO, 2006; povzeto po:
http://www.zdravjevsoli.si/index.php?option=com_content&view=article&id=172&Ite mid=71, pridobljeno: 28. 11.2011 )
7.1.2 Vpliv šole
