UNIVERZA V LJUBLJANI ZDRAVSTVENA FAKULTETA DELOVNA TERAPIJA, 1. STOPNJA
Jerneja Prvinšek
VKLJUČEVANJE IN SODELOVANJE
MLADOSTNIKOV S PREKOMERNO TELESNO TEŽO V DRUŽBI
diplomsko delo
ENGAGEMENT AND PARTICIPATION OF OVERWEIGHT ADOLESCENTS IN COMMUNITY
diploma work
Mentorica: pred. Zorana Sicherl
Recenzentka: viš. pred. mag. Nevenka Gričar
Ljubljana, 2021
ZAHVALA
Zahvaljujem se mentorici, pred. Zorani Sicherl, za vodenje in pomoč pri pisanju diplomskega dela, njeno odzivnost in nasvete.
Hvala tudi vsem mladostnikom, ki so sodelovali v raziskavi, in diplomirani delovni terapevtki Tanji Lušina, ki je omogočila izvedbo raziskave ter s tem pripomogla k nastanku diplomskega dela.
IZVLEČEK
Uvod: Prekomerna teža je stanje, do katerega privede nezdrav življenjski slog, posledica tega pa so težave na fizičnem in psihičnem področju. Namen: Namen diplomskega dela je bil raziskati možne vplive prekomerne teže na vključevanje otrok in mladostnikov v njim pomembne okupacije in aktivnosti. Metode dela: Uporabljena je bila kvalitativna metoda – z desetimi posamezniki s povišano telesno težo je bil izveden polstrukturirani intervju.
Podatki so bili analizirani s kvalitativno vsebinsko analizo. Rezultati: Otroci in mladostniki s prekomerno telesno težo imajo po navadi porušeno strukturo dneva in prehranjevalne ter gibalne navade. Med razloge za prekomerno telesno težo navajajo neprimerno količino nezdrave hrane, premalo gibanja in zdravstvene težave. V prostem času se po večini ukvarjajo s športnimi aktivnostmi, nekateri tudi z umetnostjo. Sodelujoči v raziskavi za krajšanje prostega časa uporabljajo sodobno elektroniko. Polovica uporabnikov se normalno sprejema in se v svoji koži počuti dobro, druga polovica pa ima s tem težave, počutijo se manj privlačne, v njihovi koži jim je neprijetno. Socializacijo jim predstavljajo sošolci in prijatelji, nekaterim pa tudi starši in ostali družinski člani. Manjši delež preiskovancev je bil iz družbe že izključen in bil deležen negativnih opazk in vzdevkov. Delu udeležencev v raziskavi njihova prekomerna telesna teža ne predstavlja nobene ovire in se normalno vključujejo v družbo. Pri nekaterih posameznikih pa lahko zaznamo samoizključevanje, saj se zaradi strahu pred opazkami drugih in zaradi neprijetnih občutkov pri izpostavljanju ne udeležujejo določenih aktivnosti. Razprava in zaključek: Približno polovica udeležencev doživlja stiske pri vključevanju v družbo bodisi zaradi stigmatizacije drugih bodisi zaradi samoizključevanja. Predvideva se, da naj bi se v prihodnosti pojav prekomerne telesne teže razširil, torej je to problem, s katerim bi se bilo treba bolj poglobljeno ukvarjati. Pri tem se kaže tudi možnost vloge delovnega terapevta, ki bi s poznavanjem mladostnika s prekomerno telesno težo in razumevanjem njegovega stanja sodeloval pri promociji zdravja in spodbujanju zdravih navad. Poleg tega pa bi lahko sodeloval pri načrtovanju zdravih obrokov, kot tudi pri oblikovanju strukture dneva, ki bi posamezniku omogočala zadostno količino gibanja in sodelovanja v družbi.
Ključne besede: prekomerna telesna teža, vključenost v okupacije, delovna terapija
ABSTRACT
Introduction: Being overweight is a condition leading to an unhealthy lifestyle, resulting in problems in both the physical and mental areas. Purpose: The purpose of the thesis was to investigate the possible effects of overweight on the inclusion of children and adolescents in important occupations and activities. Methods of work: A qualitative method was used - a semi-structured interview was conducted with ten overweight individuals. Data were analyzed by qualitative content analysis. Results: Overweight children and adolescents usually have a disrupted daily structure, eating patterns and exercise habits. Reasons for being overweight include inappropriate amounts of junk food, lack of exercise and health problems. In their free time, they are mostly engaged in sports activities, some also in art. In their free time, the participants use modern electronics. Half of them feel accepted and good in their skin, while the other half face problems with acceptance; they feel less attractive and are uncomfortable in their skin. They socialize with classmates and friends, while some socialize with parents and other family members.
A small portion of respondents had already been excluded from the social groups and had received negative remarks and nicknames in the past. For some participants in the research, their overweight does not pose any obstacles and they normally integrate into society. In some individuals, however, we can detect self-exclusion, as they do not participate in certain activities due to fear of exposer to negative observations from others leading to unpleasant feelings.Discussion and conclusion: About half of the participants experience difficulties in integrating into society either due to stigmatization of others or due to self- exclusion. It is anticipated that the phenomenon of overweight will spread in the future, a problem that needs to be addressed in more depth. This issue also shows the possibility of the role of an occupational therapist, who would participate in the promotion of health and the promotion of healthy habits by knowing the overweight adolescent and understanding their condition. In addition, they could participate in the planning of healthy meals, as well as in the design of the structure of the day, which would allow the individual a sufficient amount of movement and participation in society.
Keywords: overweight, involvement in occupations, occupational therapy
KAZALO VSEBINE
1 UVOD ... 1
1.1 Teoretična izhodišča ... 1
1.2 Povišana telesna teža pri otrocih in mladostnikih ... 2
1.3 Stigmatizacija in izključenost otrok s povečano telesno težo ... 3
1.4 Vloga delovnega terapevta pri obravnavi mladostnikov s prekomerno telesno težo .. 4
2 NAMEN ... 7
3 METODE DELA ... 8
4 REZULTATI ... 10
4.1 Preživljanje prostega časa ... 10
4.2 Razlogi za povišano telesno težo ... 11
4.3 Doživljanje samega sebe ... 12
4.4 Socialna interakcija ... 13
4.5 Vključenost v okupacije ... 13
4.6 Stigmatizacija s strani drugih ... 14
5 RAZPRAVA ... 15
5.1 Omejitve raziskave ... 18
6 ZAKLJUČEK ... 19
7 LITERATURA ... 21
8 PRILOGE
8.1 Vprašalnik za intervju 8.2 Rezultati kodiranja
8.3 Vabilo k sodelovanju v raziskavi
8.4 Izjava o prostovoljnem sodelovanju v raziskavi
KAZALO TABEL
Tabela 1: Načini preživljanja prostega časa ... 11
Tabela 2: Razlogi za povišano telesno težo ... 12
Tabela 3: Način doživljanja samega sebe ... 12
Tabela 4: Socialna interakcija in podpora ... 13
Tabela 5: Vključenost v okupacije ... 13
Tabela 6: Načini stigmatizacije ... 14
SEZNAM UPORABLJENIH KRATIC IN OKRAJŠAV
ITM indeks telesne mase
1
1 UVOD
Adolescentna faza je obdobje med otroštvom in odraslostjo (13–19 let), ki ga zaznamujejo spremembe v telesni sestavi, občutljivosti na inzulin in rasti med pubertetnim dozorevanjem (Alberga et al., 2012). Mladost oziroma adolescenca je obdobje prehoda iz otroštva v odraslo dobo. Začne se okoli nastopa pubertete in konča s sprejetjem odraslih vlog, kot sta na primer zaposlitev in poroka (Schlegel, Barry, 1991, cit. po Swartz, 2012).
Za mladost so značilne spremembe v količini in lokaciji telesne maščobe, kar je tudi razlog za obdobje nenormalnega povečanja telesne mase. Mesto zbiranja maščobe v telesu se razlikuje med spoloma. Mladostnikom se največ maščobe naloži v podkožje in visceralno (med organi v trebušni votlini), mladostnicam pa se maščoba največkrat naloži periferno, predvsem na bokih. Debelost je posledica energetskega neravnovesja med vnosom energije (ogljikovi hidrati, maščobe in beljakovine) in porabo energije (hitrost presnove v mirovanju, termični vpliv hrane in telesne aktivnosti), nanjo pa neprestano vpliva obesogeno okolje, v katerem živimo. Na razvoj in vztrajnost povišanja telesne teže vplivajo vedenjske spremembe prehranjevalnih navad in vzorci sedentarnega vedenja, ki se odvijajo v mladostniškem obdobju (Alberga et al., 2012).
1.1 Teoretična izhodišča
Debelost postaja vse pogostejše stanje, ki prizadetim povečuje tveganje za širok spekter akutnih in kroničnih zdravstvenih stanj. Poleg tega naj bi debelost prispevala tudi k razvoju in manifestaciji različnih psiholoških stanj in težav z duševnim zdravjem (tj. tesnoba, depresija, stigmatizacija itd.). Kot taka zdaj tudi debelost velja za več-faktorsko kronično bolezen, ki je povezana z nešteto fiziološkimi in psihološkimi primanjkljaji ter primanjkljaji na področju kakovosti življenja. Tako kot pri mnogih drugih kroničnih boleznih tudi etiologije debelosti ni mogoče povezati z enim od glavnih vzrokov. Gre za precej zapleteno medsebojno vplivanje biopsihosocialnih dejavnikov – predvsem genetika, slaba prehrana in/ali sedentarni način življenja – naj bi prispevali k razvoju in vzdrževanju stanja (Brewster et al., 2014).
Indeks telesne mase (ITM) je merilo relativne teže, ki temelji na posameznikovi telesni masi in višini. Dandanes se ITM običajno uporablja za razvrščanje prenizke, normalne in
2
prekomerne telesne teže ter debelosti. Izračuna se tako, da telesno težo posameznika delimo s kvadratom njegove telesne višine (Kolimechkov, 2016). Opredeljena z oceno ITM 30 kg/m2 in več, je debelost leta 2007 dosegla status epidemije/pandemije v številnih razvitih državah in državah v razvoju. Na svetovni ravni ima več kot 1,4 milijarde ljudi prekomerno telesno težo (ITM ≥ 25 kg/m2), debelost pa je postala peti največji vzrok smrti po vsem svetu, v veliki meri zaradi povečanega tveganja za različne pomembne sočasne bolezni (tj. hipertenzija, sladkorna bolezen tipa 2, bolezen koronarnih arterij, možganska kap, spalna apneja, mišično-skeletne bolezni, hiperlipidemija in več oblik raka). V spektru debelosti stopnja morbidne debelosti (ITM ≥ 40 kg /m2) raste najhitreje in v vseh starostnih skupinah (Brewster et al., 2014).
Prekomerna telesna teža oziroma debelost ima veliko kratkoročnih in dolgoročnih zdravstvenih in finančnih posledic za posameznike, družine in celotno družbo. Debelost je odgovorna za 2–8 % zdravstvenih stroškov in 10–13 % smrtnih žrtev v nekaterih delih Evrope. V Združenih državah Amerike pa naj bi leta 2030 dosegli 17 % smrtnih žrtev zaradi prekomerne telesne teže (Wang, 2008, cit. po Wang, Lim, 2012).
1.2 Povišana telesna teža pri otrocih in mladostnikih
Velikosti porcij hrane so se v zadnjem desetletju drastično povečale. Uživanje velikih porcij, poleg pogostih prigrizkov visoko kaloričnih živil, prispeva k prekomernemu kaloričnemu vnosu. To energijsko neravnovesje lahko povzroči povečanje telesne mase in posledično debelost. Eden od dejavnikov, ki so najpomembneje povezani z debelostjo, je sedentarni način življenja. Vsaka dodatna ura televizije na dan poveča razširjenost debelosti za 2 %, saj povečana količina časa, preživetega v sedečem položaju, zmanjša količino časa, ki je namenjen telesni aktivnosti (Pearson et al., 2011). Prav tako je tudi genetika eden od glavnih dejavnikov, ki jih proučujemo kot vzrok debelosti. Nekatere študije so pokazale, da je ITM v 25–40 % deden (Locke et al., 2015).
Ugotovljeno je bilo, da tudi socialno-kulturni dejavniki vplivajo na razvoj debelosti (Pizzi, Vroman, 2013). Naša družba običajno uporablja hrano kot nagrado, kot sredstvo za nadzor nad drugimi in kot del druženja. Takšna uporaba hrane lahko spodbudi razvoj nezdravega odnosa s hrano, s čimer se poveča tveganje za razvoj debelosti (Budd, Haymanm, 2008, cit. po Sahoo et al., 2015). Družina oziroma otrokovo primarno okolje pomembno vpliva
3
na odnos otroka do hrane v kasnejši odrasli dobi, saj se otrok navzame prehranjevalnih navad svojih staršev. Družine, ki jedo skupaj, zaužijejo več zdrave hrane, saj je prehranjevanje v restavracijah ali pred televizijo povezano z večjim vnosom maščob (Øen et al., 2018).
Pri populaciji prekomerno težkih deklet so lastnosti, povezane z motnjami hranjenja, pogostejše kot pri populaciji prekomerno težkih dečkov. Številne študije so pri debelih otrocih in mladostnikih pokazale večjo razširjenost prehranjevalnih motenj (anoreksija in bulimija). (Lebow et al., 2015). Zdravstvene posledice tega nezdravega vedenja so številne in hude, vključno s kardiovaskularnimi zapleti (npr. aritmija, sinkopa, podaljšanje intervala Q-T (QTc), perikardialni izliv), epileptičnimi napadi, ortostatsko hipotenzijo, hipokalemijo, pankreatitisom, pnevmotoraksom in drugimi stanji. Poleg tega se je pri bolnikih, ki so izgubili večji odstotek izhodiščnega ITM, kljub temu, da ne spadajo v kategorijo podhranjenih, izkazalo, da so deležni enako ali v nekaterih primerih bolj zdravstveno resnih zapletov kot bolniki, ki dosegajo nižji ITM, čeprav so na splošno izgubili manj telesne teže (Peebles et al., 2010).
Poleg že omenjenih zdravstvenih težav kot posledica prekomerne telesne teže, se pojavljajo tudi številne ostale zdravstvene težave, kot so astma, steatoza jeter (maščobna bolezen jeter), holelitiaza (žolčni kamni), intoleranca za glukozo in odpornost na inzulin, kožne bolezni, menstrualne nepravilnosti, oslabljeno ravnotežje in ortopedske težave. Do nedavnega je bilo veliko teh zdravstvenih stanj mogoče najti le pri odraslih, zdaj so izjemno razširjena tudi pri otrocih s povišano telesno težo. Čeprav je večino fizičnih zdravstvenih stanj, povezanih z otroško debelostjo, mogoče preprečiti in lahko izginejo, ko otrok ali mladostnik doseže zdravo težo, imajo nekateri vseeno še naprej negativne posledice otroške debelosti v odrasli dobi (Kelsey et al., 2014).
1.3 Stigmatizacija in izključenost otrok s povečano telesno težo
Brewster in drugi (2014) navajajo, da je debelost nasprotje zahodnega ideala fizične privlačnosti. Takšno stališče običajno povzroči zavrnitve ali predsodke, vključno z draženjem, socialno izključenostjo ali celo fizičnim in/ali čustvenim ustrahovanjem, zato so otroci s prekomerno telesno težo žrtve draženja in jih vrstniki pogosto socialno izključili. (Puhl, Suh, 2015). Poleg draženja se mladostniki soočajo tudi s številnimi
4
drugimi stiskami, vključno z negativnimi stereotipi, diskriminacijo in socialno marginalizacijo (Brewster et al., 2014). Diskriminacija prekomerno težkih posameznikov je bila ugotovljena celo pri otrocih, mlajših od treh let (Cramer, Steinwert, 1998, cit. po Puhl, Heuer, 2010). Velikost telesa je namreč najbolj stigmatizirajoča fizična značilnost takoj za raso (Herbozo in Thompson, 2009, cit. po Pizzi et al., 2014). Izključenost otroke privede do negativnih psiholoških in vedenjskih rezultatov in imajo verjetneje negativen odnos do športa, zaradi česar se posledično manj ukvarjajo s fizičnimi aktivnostmi (Puhl, Suh, 2015). Otroci s prekomerno telesno težo so pogosto izključeni zlasti iz tekmovalnih dejavnosti. Težko jim je sodelovati, saj so po navadi počasnejši od vrstnikov in jim težko sledijo. Ti negativni socialni problemi privedejo do nizke samozavesti in slabe samopodobe, negativne telesne podobe in lahko vplivajo tudi na akademsko uspešnost (Rawana et al., 2010).
Nekatere študije so pokazale, da pri tistih mladostnikih, ki so poročali o draženju glede njihove telesne teže, obstaja večja verjetnost, da bodo prevzeli disfunkcionalne vzorce nadzora telesne teže (kajenje, uporaba odvajal in diuretikov ter post), kot pri njihovih vrstnikih (Rawana et al., 2010).
Prekomerna telesna teža je torej lahko povezana tudi z depresijo in tesnobo. Študije ugotavljajo potencialno razmerje med prehranjevalnimi motnjami in depresijo (Rawana et al., 2010), vendar to razmerje ni enosmerno; depresija je lahko vzrok ali posledica debelosti (Goldfield et al., 2010).
1.4 Vloga delovnega terapevta pri obravnavi mladostnikov s prekomerno telesno težo
Delovni terapevti zagotavljajo pomoč ljudem različnih populacij skozi celotno življenjsko dobo, in sicer v okoljih, ki segajo od kliničnega do domačega okolja (Saliman Reingold, Jordan, 2013). Usposobljeni so za omogočanje in spodbujanje vključevanja v telesne dejavnosti, razvoj funkcionalnih okolij, ohranjanje neodvisnosti in reševanje družbenih izzivov, ki jih predstavlja fizična omejitev, tudi prekomerna telesna teža. Delovni terapevti promovirajo na uporabnika usmerjene aktivnosti za odpravo prekomerne telesne teže.
Poleg tega so terapevti v idealnem položaju za reševanje stigme, povezane z debelostjo, raziskovanjem, izobraževanjem in samoreflektivno prakso (Pizzi, Vroman, 2013).
5
Z delom z uporabniki s tega vidika delovni terapevti terapevtsko uporabljajo vsakdanje dejavnosti za izboljšanje zdravja in kakovosti življenja uporabnikov ter za preprečevanje bolezni ali invalidnosti v prihodnosti. Z izobraževanjem, strategijami in načrtovanjem intervencij lahko delovni terapevti pomagajo uporabnikom zgraditi navade, vključno z vključevanjem v dejavnosti za promocijo zdravja, ki jim omogočajo, da ohranijo ciljno usmerjene spremembe, ki vplivajo na njihovo težo v zapleteni dinamiki njihovega vsakdana (Saliman Reingold, Jordan, 2013).
Delovna terapija obravnava preprečevanje pojava povečane telesne teže s holističnim pristopom, osredotočenim na uporabnike s sodelovanjem v aktivnostih, ki promovirajo zdravje. Delovno-terapevtske intervencije lahko pomagajo pri izgubi prekomerne telesne teže in uporabnikom omogočajo zdrave spremembe v vsakdanjem življenju. Poleg tega lahko pomagajo tudi pri vključevanju v produktivne aktivnosti ter pri sprejemanju zdravih prehranjevalnih navad in telesnih dejavnosti, s čimer lahko izboljšajo zdravstvene izide in dolgoročno ohranjajo dobro počutje. V intervenciji za boj proti povišani telesni teži pri mladostnikih so uporabljene aktivnosti za spodbujanje sodelovanja v šoli, doma in v skupnosti. Prav tako je pomembno dobro poznavanje posameznika, kakšne so njegove navade in dnevne rutine in kakšna je družinska dinamika (Cantal, 2019). Delovni terapevt mora vsaj poskušati razumeti posameznikovo stisko in skupaj z uporabnikom iskati rešitve ter postavljati dolgoročne cilje. Pomembno je, da uporabnik pri tem zavestno sodeluje in tudi sam predlaga rešitve.
Delovni terapevti spodbujajo telesno in čustveno zdravje s poudarkom na gradnji kompetenc pri vseh otrocih. Primeri so gradnja moči in oblikovanje okolij, ki bodo otrokom pomagala, da bodo v življenju uspevali in bodo zdravi (Bazyk et al., 2013). Kar zadeva prekomerno telesno težo, zadnja prizadevanja posebej poudarjajo, da je zdravje glavni motivator za pomoč otrokom pri razvijanju pozitivnega življenjskega vedenja in ne zgolj osredotočanje na izgubo teže pri tistih, ki so že prekomerno težki. Delovni terapevti lahko otroke naučijo tudi krmarjenja po lastnem okolju. Primer tega lahko vključuje gradnjo strategij za pot do šole, ki se na primer izogiba hoji mimo restavracij s hitro hrano ali živilskih trgovin. Sodelujejo z zdravstvenimi, in šolskimi skupinami ali s skupinami za zunajšolske dejavnosti, da bi otroke naučili izbirati zdravo hrano, ki mora biti na voljo tudi v prodajnih avtomatih. Delovni terapevti lahko poskrbijo za prijetne telesne aktivnosti med počitnicami in po pouku. Sem spadajo nekateri netekmovalni športni programi in širok
6
spekter dejavnosti za prosti čas. Druga pomembna komponenta na univerzalni ravni izobraževanja je zagotavljanje objektivnosti pri učencih ali odraslih osebah, ki naj prepoveduje ustrahovanje glede telesne teže. Otroci se namreč soočajo s pristranskostjo iz več virov, vključno z vrstniki, učitelji, ponudniki zdravstvenih storitev in celo starši (Pizzi et al., 2014).
7
2 NAMEN
Namen diplomskega dela je raziskati, kako prekomerna telesna teža pri mladostnikih in otrocih, starih 12–17 let, vpliva na vključevanje in sodelovanje v družbi.
Skladno z namenom diplomskega dela smo oblikovali naslednja raziskovalna vprašanja:
• Kako otrok in mladostnik s povečano telesno težo doživlja samega sebe?
• Kaj je po mnenju otrok in mladostnikov vzrok za povečano telesno težo?
• Ali in kako prekomerna teža otrok in mladostnikov vpliva na vključevanje in sodelovanje v družbi?
Poleg zgoraj zastavljenih vprašanj nas je zanimalo tudi to, ali je njihova povišana telesna teža povezana z izbiro oblačil. Skušali smo tudi ugotoviti, ali se njim samim zdi, da njihova povečana telesna teža vpliva na vključevanje v družbo, zato smo pozornost namenili tudi temu, kakšen je odnos sovrstnikov in odraslih do sodelujočih.
Opisali bomo tudi razloge za povišano telesno težo in oblike stigmatizacije, s katerimi se otroci in mladostniki srečujejo, zanima pa nas tudi, kako delovni terapevti delujejo v povezavi z uporabniki s povečano telesno težo in kakšne intervencije se pri tem uporabljajo.
8
3 METODE DELA
Uporabljena je bila kvalitativna metoda raziskave, ker njeni rezultati zelo nazorno pokažejo razmišljanje in doživljanje obravnavanih ljudi, ter stvari pokažejo z druge perspektive. Podatki so se zbirali s poglobljenim intervjujem, torej s postavljanjem odprtih vprašanj, ki nam omogočijo boljše razumevanje intervjuvanca (Rosenthal, 2016).
Poglobljeni intervju je smiselno uporabljati pri majhnem številu udeležencev, saj z njim želimo priti do podrobnejših informacij glede misli, doživljanja oziroma stališča do nekega dogodka ter vedenja intervjuvanca, torej ko nas zanimajo informacije, po katerih prej še nismo spraševali. Poleg tega, da nam poglobljeni intervju postreže s podrobnejšimi informacijami, je tudi vzdušje med intervjujem prijetnejše, kot med anketiranjem. Za izvedbo intervjuja je treba izbrati intervjuvance, ugotoviti katere informacije so potrebne in od koga, in razviti protokol, torej vodila, ki bodo usmerjala pogovor. Z dobro pripravo se namreč zagotovi oziroma poveča zanesljivost zbranih ugotovitev (Legard et al., 2003).
V raziskavi je sodelovalo 10 udeležencev, ki so prihajali iz vse Slovenije in so bili stari od 12 do 17 let. Sodelujoči v raziskavi so bili otroci in mladostniki, ki so bili nastanjeni v ustanovi za zdravljenje različnih bolezni otrok, z njimi je bil izveden individualni intervju.
Intervjuji so bili zvočno posneti in nato prepisani v transkript. Izvajanje intervjujev je potekalo 13. februarja, 20. februarja, 1. julija in 9. julija. Potekali so v prostoru za delovno terapijo, v mirnem okolju. Pred izvedbo intervjujev smo privoljenja za sodelovanje oddali vsem staršem sodelujočih, ki so s podpisom dokumenta odobrili sodelovanje otrok v raziskavi, njihovi ostali podatki pa so anonimni, shranjeni v dokumentacijo.
Postavljena so jim bila vprašanja, ki so se nanašala na to, kako se osebe s prekomerno telesno težo počutijo in sprejemajo, kje vidijo razlog za svojo povišano telesno težo, ali jim je pri vključevanju v različne aktivnosti kdaj nelagodno in se zaradi strahu pred opazkami teh ne udeležujejo. Zanimalo nas je tudi, s čim se ukvarjajo v prostem času, ali se družijo z vrstniki in kakšen odnos imajo z njimi ter če imajo občutek, da njihova povišana telesna teža vpliva na vključenost v družbi. Prek intervjujev so sodelujoči v raziskavi izrazili svoja čustva in doživljanje ob prejemanju opazk ter načine, kako se spopadajo z nelagodjem in opazkami vrstnikov.
9
Pri analizi diplomskega dela smo si pomagali s transkripti, ki so bili analizirani s pomočjo kvalitativne vsebinske analize, pri kateri je prvi korak kodiranje besedila. Pri kodiranju se besedilu pripiše pojme, dele besedila z istim pojmom se zbere in loči od besedil, ki spadajo k drugemu pojmu. Kodiranje omogoča zmanjšanje obsega podatkov in vsebinsko poveže enake pojme. Po kodiranju poskušamo prepoznati širšo temo, tj. podkategorijo, ki ima vsebinski pomen za skupino vseh konceptov oziroma kod. Na koncu se pomensko povezane podkategorije združi v skupno kategorijo (Roblek, 2009). Nato smo določili kategorije in pojme, ter v namen zagotavljanja anonimnosti spremenili imena oseb, ki jih bomo poleg njihovih odgovorov predstavili v diplomskem delu.
10
4 REZULTATI
Iz kvalitativne vsebinske analize (Roblek, 2009) je izšlo 6 tem in 20 pojmov. V poglavju Priloge je celotna tabela z vsemi temami in pojmi. V nadaljevanju so predstavljeni tudi dobesedni citati udeležencev raziskave.
4.1 Preživljanje prostega časa
Sodelujoči v naši raziskavi so na vprašanje, kaj počnejo v prostem času, po večini odgovorili, da se ukvarjajo s športom, in sicer s košarko, nogometom, kolesarjenjem, plavanjem, tajskim boksom, kotalkanjem in rolkanjem. Ena izmed sodelujočih je bila tudi Ditka, ki je povedala: »Ukvarjam se z živalmi, rolkam, poskušam čim več časa preživet zunaj.« Prav tako se anketiranci ukvarjajo z umetnostjo, kot na primer s petjem, igranjem kitare, klavirja in bobnov. Večina jih v svojem prostem času uporablja sodobno tehnologijo, kot je mobilni telefon, gledajo televizijo in igrajo igrice. V prostem času se večina tudi druži z vrstniki in ukvarja s svojimi hišnimi ljubljenčki, razen udeleženca Jakoba, ki je navedel: »Kolesarim, grem s psom ven, se pogovarjam z mami, sem na elektroniki, gledam TV, popoldan se bolj družim z mami pa babi.« Nekateri igrajo družabne igre, Jaš pa je navedel, da rad ustvarja z elektriko in lesom: »Najraje kej iz elektrike izdelujem, cinam ali pa iz lesa izdelujem puške. Cinam različne stvari, recimo avto na daljinec ali pa gliserje.«
11
Tabela 1: Načini preživljanja prostega časa
KATEGORIJA POJEM
Preživljanje prostega časa
Športne aktivnosti
Umetnost
Uporaba sodobne tehnologije
Druženje z vrstniki
Skrb za živali
Izdelovanje iz lesa Družabne igre
4.2 Razlogi za povišano telesno težo
Na vprašanje o razlogih za povišano telesno težo so anketirani podali naslednje odgovore:
eden izmed razlogov so preveliki obroki, neprimerna oziroma nezdrava hrana, kot je slana, ocvrta hrana, sladkarije, sladke pijače, mlečni izdelki in preveč ogljikovih hidratov, kot je navedla Ela: »Premalo gibanja, preveč ješ, pojavilo se je v vrtcu, prej sem imela pri dveh letih 9 kg, po tem je šlo pa navzgor.« Veliko jih je omenilo premalo gibanja, kot na primer Laura: »Premalo gibanja, slaba hrana, ko nisem imela več alergij, sem začela vse ponovno jesti.« Trije pa so izpostavili zdravstvene težave, kot je pripomnil Robert: »Začel sem se redit po operaciji zob, ko jih nisem imel in sem lahko samo goltal hrano. Kuharice so mi dale prevelike kose in sem goltal hrano in sem se navadil goltat.« Prav tako je povedal, da se je sam odločil priti v center: »Ko sem nehal z jujitsu, pa sem začel lenarit in preveč jest,
12
kasneje sem videl to napako, kaj sem naredil …, sam sem se odločil sem prit, da bom takšen kot prej.«
Tabela 2: Razlogi za povišano telesno težo
KATEGORIJA POJEM
Razlogi za povišano telesno težo
Preveliki obroki Ne primerna/ ne zdrava hrana
Premalo gibanja Zdravstvene težave
4.3 Doživljanje samega sebe
Na vprašanje o načinu doživljanja samega sebe je približno polovica vprašanih odgovorilo, da se sprejemajo normalno, kot sta rekla Ditka: »Vsi smo drugačni.« in Robert: »Normalen človek sem, s povečano telesno težo in to se da spremenit.«. Druga polovica pa ima bolj negativno samopodobo. Na vprašanje o doživljanju samega sebe so odgovorili z drugačna, grda, nisem si všeč, žalosten, grša od ostalih, ni prijetno. Ela je pritrdila: »Kdaj se počutim, kakor, da sem grša od ostalih, pa da so vsi lepši od mene. Potem začnem o kakšni drugi stvari razmišljat, potem pred spanjem pa spet začnem razmišljat, ker maš velik prostih misli.«
Tabela 3: Način doživljanja samega sebe
KATEGORIJA POJEM
Doživljanje samega sebe
Pozitivna samopodoba Negativna samopodoba
13
4.4 Socialna interakcija
Anketirani so pod socialno interakcijo navedli svoje prijatelje, sošolce, družino in sorodnike. Jaš je glede interakcije z drugimi dejal: »Med odmori se družim s sošolci, popoldne pa tudi, takrat se pa največ pa najrajši. Imam kr velik družbe.« Jakob popoldneve preživlja v krogu družine: »Popoldne se bolj družim z mami in babi.« Prav tako si tudi Robert krajša popoldneve z druženjem z vrstniki: »Med odmori se z enim sošolcem družim, popoldne tudi, ampak tega prijatelja starši nikamor ne pustijo, tako da se družim s sošolcem iz lanskega leta, pa se potem z njim kej dobim.«
Tabela 4: Socialna interakcija in podpora
KATEGORIJA POJEM
Socialna interakcija
Prijatelji Sošolci Družina
4.5 Vključenost v okupacije
Del anketiranih posameznikov je doživljalo nelagodje pri vključevanju in strah pred opazkami, velik del sodelujočih pa takšnih zadržkov ni imel. Način spopadanja z opazkami in negativnimi komentarji je med posameznimi sodelujočimi v raziskavi različen. Ditka je dejala: »Odvisno, kakšni so ljudje, kakšen karakter, če so v redu, ni težko, če so pa nesramni, pa ni fajn.« S tem pa se spopada tako, da ignorira razne žaljivke ali pa poskuša situacijo razrešiti s pomočjo učiteljice: »Ignoriram, šla povedat učiteljici ali svetovalki.«
Robert pa je na to vprašanje odgovoril: »Mi je vseeno, kaj si ljudje mislijo o meni, to se lahko vsakemu zgodi, redko kdaj mislim, a bi šel nekam ali ne, edino na plavanju me res moti.« Robert se spopada z nelagodjem in žaljivkami. »V 4. razredu, ko sem šele prišel na to šolo, me noben ni maral, vsi so me zanemarjali, pa pri športu so me vedno zadnjega izbrali, potem naslednje leto so me začeli normalno jemat, zdaj sem pa že domač. /…/, doma sem pogostokrat povedal staršem in učiteljici, pa ni bilo učinka. Nato sem našel način, vključil sem se v družbo, začel sem delati stvari, ki so tudi ostalim všeč, šport
14
recimo, druženje s prijatelji. /…/, na plavanju si rečem, sej bo, pa ko je konec, hitro grem.«
Domen se je prav tako že srečal z žaljivkami sovrstnikov: »Ja, pač govoril so mi do 5.
razreda špeh bomba pa te, pa da treniram napad na hladilnik.« »K so me res tko ful izzival, sm se začel pretepat, zdej rečem, naj nehajo, pa ne zafrkavajo me več tok zard kil, ker sem shujšu.«
Tabela 5: Vključenost v okupacije
KATEGORIJA POJEM
Vključenost v okupacije
Nelagodje pri vključevanju Strah pred opazkami
4.6 Stigmatizacija s strani drugih
Na vprašanje o stigmatizaciji so anketirani odgovorili, da so bili občasno izključeni iz družbe, bili deležni negativnih opazk in ignoriranja vrstnikov. Nekateri takšnih izkušenj niso imeli.
Tabela 6: Načini stigmatizacije
KATEGORIJA POJEM
Stigmatizacija s strani drugih
Izključenost iz družbe Negativne opazke
15
5 RAZPRAVA
Rezultati raziskave (Arias Ramos et al., 2018) kažejo, da za socialno izključenost posameznikov s prekomerno težo niso bili krivi samo drugi člani socialne skupine, temveč mladostniki (s prekomerno težo) sami s tem, ko so se odločili, da ne bodo komunicirali z drugimi, in so se zato umaknili na obrobje skupine. Tako so posamezniki s prekomerno telesno težo vzpostavili minimalni stik s svojimi vrstniki in se nagibali k osamitvi oziroma so bili bolj zaprti vase kot osebe z normalno telesno težo. Ugotovljena je bila tudi večja verjetnost, da bodo imele osebe ženskega spola s prekomerno telesno težo slabši ugled med vrstniki in zato slabšo sposobnost vzpostavljanja in ohranjanja stikov s prijatelji kot osebe moškega spola.
Liou in sodelavci (2010) so v raziskavi o sedentarnih prostočasnih aktivnostih in spanju pri mladostnikih prišli do zaključkov, da sta med tednom po pouku oba spola preiskovancev gledanju televizije namenila približno enako količino časa. Vendar pa so preiskovanci moškega spola več časa porabili za računalnik in brskanje po spletu ali za igranje video- iger, medtem ko so dekleta več časa namenila šolskim obveznostim, kot sta učenje in reševanje domače naloge, in branju. Med tednom sta oba spola sedentarnim aktivnostim namenila približno 450 minut oziroma 7,5 ure, kar pomeni, da za ostale aktivnosti preprosto ni bilo časa. Na splošno so naši raziskovanci na vprašanje o prostem času omenjali športne aktivnosti, kar pomeni, da gibanju namenijo več svojega prostega časa kot osebe v omenjeni raziskavi.
V raziskavi so Gurnani in sodelavci (2015) izpostavili vrsto različnih razlogov za povečano telesno težo, kot so na primer intrauterini in post–natalni razlogi, endokrine bolezni, genetski vzroki in sociodemografski vplivi. Poleg tega pa so izpostavili tudi način prehranjevanja, ki ustreza odgovorom preiskovancev. Prehranski dejavniki, ki so povezani s povečano stopnjo prekomerno težkih otrok, so večji kalorični vnos hrane, uvajanje trde hrane pred 6. mesecem starosti, povečano uživanje sladkih pijač, povečana poraba hitre prehrane, prehranjevanje med gledanjem televizije, izpuščanje zajtrka, manjša uporaba sadja in zelenjave v prehrani ter zanemarjanje časa, namenjenega prehranjevalnim obredom družine (Han et al., 2010). Na podlagi odgovorov preiskovancev v naši raziskavi glede razlogov za povišano telesno težo je treba izpostaviti prav neprimerno prehrano, ki so je otroci in mladostniki deležni, kot so na primer prevelike količine predelane in
16
premalo sveže, polnovredne hrane. Poleg tega so preiskovanci kot razlog povišane telesne teže navedli tudi premalo količino gibanja. Na podlagi odgovorov lahko sklepamo, da imajo preiskovanci dober vpogled v morebitne razloge za povišano telesno težo oziroma visoko stopnjo zavedanja.
Vsi komentarji, navezujoči se na negativno oziroma nizko samopodobo, se povezujejo z izsledki raziskave (Griffiths et al., 2010), v kateri avtorica navaja, da pri otrocih in mladostnikih s povečano telesno težo obstaja večje tveganje za nizko samospoštovanje in poslabšanje kakovosti življenja, zlasti pri dojemanju zunanjega videza, atletskih sposobnosti posameznika in socialnega delovanja osebe. V adolescenci, ko ima skupina vrstnikov še posebej pomembno vlogo pri razvoju, je zelo pomembna pozitivna interakcija z vrstniki (Sapienza et al., 2017). Poudariti je treba, da je socialna kompetenca osnovna veščina za pravilno delovanje v odrasli dobi in da posameznik velja za družbeno kompetentnega, kadar njegovo vedenje socialne skupine (vrstniki, starši in učitelji) ocenjujejo kot prilagodljivo za svojo starostno skupino. Ta spretnost je potrebna pri pridobivanju socialne okrepitve, saj so otroci, ki nimajo ustreznega socialnega vedenja, pogosto osamljeni in zavrnjeni, to pa lahko predstavlja psihološke težave (Schoen Ferreira et al., 2010).
Svetovna zdravstvena organizacija (WHO, 2012) poudarja duševno zdravje in škodljive socialne posledice prekomerne telesne teže za otroke. Navedeno je bilo, da je prekomerna telesna teža otrok povezana s pomembnim zmanjšanjem kakovosti življenja in večjim tveganjem za draženje, ustrahovanje in socialno izolacijo posameznikov. Na podlagi odgovorov lahko sklepamo, da se sodelujoči zadostno vključujejo v okupacije, le nekaj pa jih je tudi deležnih opazk, ki jim to onemogočajo oziroma to ovirajo.
Delovni terapevti lahko uporabijo model prakse, ki ceni in spodbuja medsebojne odnose in okupacijske uspešnosti v okolju za odstranjevanje ovir, ki onemogočajo zdrav psihosocialni razvoj. Prav tako pomagajo pri ustvarjanju in podpori družine, šole in skupnosti, ki lahko preprečijo ali zmanjšajo prekomerno telesno težo posameznikov (Pizzi, Vroman, 2013). Delovni terapevti lahko prispevajo k spremembi odnosa do prekomerno težkih otrok in spodbujajo polno sodelovanje vseh. Ta sistem pobude pomeni sodelovanje s starši, vzgojitelji in trenerji v skupnosti in s tem privzgajanje oziroma vcepljanje občutka vključenosti, ker otroci posnemajo karakteristike, lastnosti, vrednote in vedenja njim pomembnih odraslih v njihovem življenju (Pizzi, Vroman, 2013). Sodelovanje z delovnim
17
terapevtom zatorej ni primerno le pri osebah s prekomerno telesno težo, ampak mora potekati tudi z ostalimi vrstniki, pri katerih bi se delalo na sprejemanju drugačnosti, tudi z izpostavljanjem incidentov.
Raziskovalci (Puhl, Luedicke, 2012) so ugotovili tudi, da mladostniki poročajo o stopnji draženja ali ustrahovanja zaradi povišane telesne teže v šolah, ki je primerljiva stopnji draženja glede spolne usmerjenosti posameznika in celo višja od stopnje draženja na podlagi rase, verskega prepričanja ali zmanjšane zmožnosti oziroma invalidnosti. Ti negativni odnosi prevladujejo tudi med študenti delovne terapije v izobraževalni enoti. V študiji (Vroman, Cote, 2010) so študenti delovne terapije treh univerz v Novi Angliji prekomerno telesno težo uvrstili med najtežje motnje. Pokazalo se je razlikovanje med osebo s primerno telesno težo in osebo s povišano oziroma prekomerno telesno težo.
Pojavili so se predsodki in stereotipna prepričanja o ljudeh s povišano telesno težo. Torej lahko samo predpostavimo, da se ta predsodkovna stališča nanašajo tudi na prekomerno težke otroke.
Odgovori preiskovancev so nam dali vpogled v vpliv prekomerne telesne teže na njihovo vključevanje v družbo. Prišli smo do ugotovitev, da prekomerna telesna teža le delno vpliva na vključevanje v družbo oziroma otroci in mladostniki ne čutijo prevelikih vplivov prekomerne telesne teže na njihovo sodelovanje v skupinah. Izpostaviti je treba tudi dejstvo, da je večina sodelujočih v intervjuju izpostavila, da so zamenjali lokacijo šolanja, kar poveča možnosti za izključevanje iz družbenih skupin in za že omenjeno samoizključevanje zaradi nepoznavanja otrok na šoli in težjega vključevanja v novo družbo.
V študiji Finkelstein in sodelavci (2012) napovedujejo 33 % povečanje razširjenosti debelosti v naslednjih dveh desetletjih (do leta 2030) na podlagi predhodnih analiz in razpoložljivih podatkov ter ob predpostavki, da se ti trendi nadaljujejo tudi v prihodnosti.
Intervencije za psihosocialno in čustveno zdravje prekomerno težkih otrok bi morale biti same po sebi eden izmed primarnih ciljev in ne nek dodaten ukrep k primarnim nalogam, ki ciljajo na zmanjševanje telesne teže posameznika (Russell Mayhew et al., 2012). V raziskavi so Rankin in sodelavci (2016) prišli do zaključkov, da so otroci in mladostniki s prekomerno telesno težo bolj dovzetni za izkustvo bremena psihiatričnih in psiholoških motenj v otroštvu, mladosti in po možnosti tudi v odrasli dobi. Potreben je koheziven in
18
strateški pristop k reševanju epidemije prekomerne teže, za boj proti naraščajočemu trendu, ki ogroža zdravje in dobro počutje mlade generacije in resno posega v zmožnosti in ekonomske stroške.
5.1 Omejitve raziskave
Hlebec in sodelavci (2009) navajajo, da v kvalitativnih raziskavah ni mogoče priti do enako dobre ravni posplošljivosti kot na primer v kvantitativnih. Zanesljivost je mogoče doseči tako, da preiskovanci natančno opišejo problem, bralci pa sledijo njihovim mislim ter zaključkom in tako sami sodijo o zanesljivosti preiskovančeve pripovedi. Na podlagi zapisanega lahko zaključimo, da stopnja nadlegovanja, ustrahovanja ali izključevanja posameznikov ni posplošljiva na celotno populacijo, saj je doživljanje vsakega posameznika drugačno. Poleg tega je odnos do oseb s povišano telesno težo najverjetneje povezan tudi z geografsko nastanitvijo oseb in kulturo, v kateri te odraščajo.
Kot omejitev izvajanja raziskave v centru bi omenila to, da je ta potekala v času pojava novega koronavirusa (Covid-19), ki nedvomno, poleg vseh ostalih vidikov oziroma področij življenja, negativno vpliva na stopnjo aktivnosti posameznikov v prostem času in na izbiro prehrane. Prehranske navade se spremenijo zaradi zmanjšane razpoložljivosti dobrin, omejenega dostopa do hrane in omejenega delovnega časa trgovin, posledica pa je preskok na nezdravo prehranjevanje. Zaradi zaskrbljenosti o pomanjkanju hrane ljudje kupujejo pakirano hrano z dolgim rokom uporabe namesto sveže, kar pa vodi v povečanje telesne teže in manjšega vnosa potrebnih hranil. Skupaj z nezdravo prehrano tudi zmanjšanje telesne aktivnosti prispeva k povečevanju telesne teže med karanteno. Kljub smernicam o ukvarjanju s športom za štirimi stenami namesto v naravi ali telovadnici se tega poslužuje malo število ljudi (Mattioli et al., 2020).
Prve tri uporabnike sem intervjuvala v začetku koledarskega leta, ostalih sedem pa šele po koncu razglašene pandemije. Prvi njihov zadržek je bil torej ta, da so nas mladostniki prvič videli šele takrat, ko smo jih intervjuvali, poleg tega pa smo med intervjujem nosili zaščitno masko in nas torej sploh niso dobro videli. Na zastavljena vprašanja jim je bilo najverjetneje neprijetno odgovarjati, saj smo jih spraševali o zasebnih in torej bolj občutljivih temah. Vsi intervjuvanci v centru niso bili nastanjeni v istem časovnem obdobju, kar pomeni, da bi se čas, namenjen predhodnemu spoznavanju mladostnikov in izvedbi intervjujev, bistveno podaljšal.
19
6 ZAKLJUČEK
Povečana telesna teža oziroma debelost otrok in mladostnikov po vsem svetu postaja precej in vedno bolj pereč pojav, na katerega vpliva mnogo različnih dejavnikov. Na tem področju kot zelo pomembno prepoznavamo vlogo delovnega terapevta, saj ta s preverjenimi metodami na funkcionalen način pomaga posamezniku s prekomerno telesno težo ustvariti tako okolje in nenazadnje razpoloženje, ki mu bo pomagalo izstopiti iz ponavljajočega se kroga zanj slabih navad.
Ob primerjanju naše in drugih tovrstnih raziskav pridemo do zaključka, da se preiskovanci v naši raziskavi bolj udeležujejo športnih aktivnosti, kar pomeni, da večji del težave tiči v nezdravem načinu prehranjevanja, ne pa toliko v količini gibanja. Polovica sodelujočih je izpostavila, da se v svoji koži ne počutijo najbolje, k čemur pripomore tudi odnos sovrstnikov. Prav tako jih je približno polovica pritrdila, da so bili pogosto zbadani in tudi izključeni iz družbe, takšni dogodki pa lahko posameznika zelo zaznamujejo in ga hkrati tudi odvrnejo od želje po sodelovanju. Osebe so zaradi svoje povišane telesne teže nesamozavestne, se ne želijo izpostavljati oziroma postavljati v neprijetne situacije, kar pa privede do samoizključevanja.
V pogovoru z mladostniki smo izvedeli, da se jih je večina sama odločila za vpis v program v dotičnem centru, kar kaže, da že zdaj, v mladih letih zavestno sprejemajo odločitve, ki lahko pozitivno vplivajo na preostanek njihovega življenja, se učijo novih navad ter s tem sebi omogočijo bolj zdravo prihodnost.
Večina sodelujočih v raziskavi je v preteklosti zamenjala lokacijo šolanja in s tem naletela na nov krog ljudi, ki so jih (še dodatno zaradi nepoznavanja) zbadali in izključevali iz svojega kroga prijateljev. S to raziskavo smo pridobili vpogled v to, kako osebe s povišano telesno težo doživljajo same sebe in kako delujejo v družbi. Menimo, da je pri vsem tem precej pomemben dejavnik tudi geografska nastanitev posameznikov in to, kakšne skrbnike imajo, torej to, kako so sovrstniki vzgojeni, ter tudi odnos do hrane.
Pojav pandemije Covida-19 bo najverjetneje precej negativno vplival na ljudi in na njihov način preživljanja prostega časa ali pa celo še kasnejše zanemarjanje obveznosti, ki jih zdaj nekateri skorajda nimajo. Pred tem se je otroke in mladostnike spodbujalo k aktivnostim, ki niso vključevale sodobne tehnologije, zdaj pa je situacija ravno obratna. Poleg šole na
20
daljavo se zdaj spodbuja tudi »osamitev« in s tem posledično preprečitev širjenja obolelosti, mladostnike se torej spodbuja, naj bodo doma in uporabljajo tehnologijo.
Kot smo že omenili, je vloga delovnega terapevta tudi na tem področju zelo pomembna in smiselna bi bila vključitev delovnega terapevta na področje preventive in promocije zdravega načina življenja pri otrocih in mladostnikih. Na ta način bi se jih spodbujalo k zdravim prehranjevalnim navadam in odgovornosti za lastno zdravje. Stigmatizacija je pri prekomerno težkih mladostnikih še vedno zelo prisotna ter vodi v kakovost življenja in motnje duševnega zdravja, kar močno vpliva na sodelovanje in vključevanje mladostnikov v želenih okupacijah.
Upamo in želimo si, da bi bila pomembnost vloge delovnega terapevta prepoznana v prav vseh sferah življenja ljudi vseh starostnih skupin.
21
7 LITERATURA
Alberga AS, Sigal RJ, Goldfield G, Prud’ homme D, Kenny GP (2012). Overweight and obese teenagers: why is adolescence a critical period? Pediatr Obes, 7(4), 261–73. doi:
10.1111/j.2047-6310.2011.00046.x.
Arias Ramos N, Calvo Sánchez MD, Fernández-Villa T, Ovalle Perandones MA,
Fernández García D, Marqués-Sánchez P (2018). Social exclusion of the adolescent with overweight: study of sociocentric social networks in the classroom. Pediatr Obes. doi:
10.1111/ijpo.12396.
Bazyk S, Arbesman M, Nochajski SM (2013). Systematic review of occupational therapy and mental health promotion, prevention, and intervention for children and youth. Am J Occup Ther, 67(6), 120–30.
Brewster K, Nowrouzi B, Davis C (2014). The Role of Occupational Therapy in Obesity Management. UTMJ, 91 (1): 33–5.
Cantal A (2019). Managing Obesity in Pediatrics: A Role for Occupational Therapy.
AOTA continuing education article.
Dostopno na: https://www.aota.org/cea <15. 10. 2020>
Finkelstein EA, Khavjou OA, Thompson H, Trogdon JG, Pan L, Sherry B, Dietz W (2012). Obesity and Severe Obesity Forecasts Through 2030. Am J Prev Med, 42(6), 563–
70. doi: 10.1016/j.amepre.2011.10.026.
Goldfield GS, Moore C, Henderson K, Buchholz A, Obeid N, Flament MF (2010). Body dissatisfaction, dietary restraint, depression, and weight status in adolescents. J Sch Health, 80(4), 186–92. doi: 10.1111/j.1746-1561.2009.00485.x.
Griffiths LJ, Parsons TJ, Hill AJ (2010). Self-esteem and quality of life in obese children and adolescents: A systematic review. Int J Pediatr Obes, 5(4), 282–304. doi:
10.3109/17477160903473697.
Gurnani M, Birken C, Hamilton J (2015). Childhood obesity: causes, consequences, and management. Pediatr Clin North Am, 62(4), 821–40. doi: 10.1016/j.pcl.2015.04.001.
22
Han JC, Lawlor DA, Kimm SY (2010). Childhood obesity. The Lancet, 375(9727), 1737–
48. doi: 10.1016/s0140-6736(10)60171-7.
Hlebec V, Kogovšek T, Domajnko B, Pahor M (2009). Kako misliti, opazovati in razumeti omrežja starejših ljudi v Sloveniji. In: Hlebec V, ed. Starejši ljudje v družbi sprememb.
Maribor: Aristej, 153–68.
Kelsey MM, Zaepfel A, Bjornstad P, Nadeau KJ (2014). Age-Related Consequences of Childhood Obesity. Gerontology, 60(3), 222–8. doi: 10.1159/000356023.
Kolimechkov S. (2016). Body Mass Index. doi: 10.13140/RG.2.2.31492.94086.
Lebow J, Sim LA, Kransdorf LN (2015). Prevalence of a History of Overweight and Obesity in Adolescents With Restrictive Eating Disorders. J Adolesc Health, 56(1), 19–24.
doi: 10.1016/j.jadohealth.2014.06.005.
Legard R, Keegan J, Ward K (2003). In depth interwievs. In: Richie J, Lewis, J, eds.
Qualitative research practice. London: Sage, 139–65.
Liou YM, Liou TH, Chang LC (2010). Obesity among adolescents: sedentary leisure time and sleeping as determinants. J Adv Nurs, 66(6), 1246–56. doi: 10.1111/j.1365-
2648.2010.05293.x.
Locke AE, Kahali B, Berndt SI, Justice AE, Pers TH, Buchkovich M. L (2015). Genetic studies of body mass index yield new insights for obesity biology. Nature, 518(7538), 197–
206. doi: 10.1038/nature14177.
Mattioli AV, Puviani MB, Nasi M, Farinetti A (2020). COVID-19 pandemic: the effects of quarantine on cardiovascular risk. Eur J Clin Nutr, 74(6): 852–5. doi: 10.1038/s41430- 020-0646-z.
Øen G, Kvilhaugsvik B, Eldal K, Halding AG (2018). Adolescents’ perspectives on everyday life with obesity: a qualitative study. Int J Qual Stud Health Well-being, 13(1), 1479581. doi: 10.1080/17482631.2018.1479581.
Pearson N, Ball K, Crawford D (2011). Mediators of longitudinal associations between television viewing and eating behaviours in adolescents. Int J Behav Nutr Phys Act. 8(1), 23. doi: 10.1186/1479-5868-8-23.
23
Peebles R, Hardy KK, Wilson JL, Lock JD (2010). Are Diagnostic Criteria for Eating Disorders Markers of Medical Severity? Pediatrics, 125(5), 1193–1201.
doi:10.1542/peds.2008-17.
Pizzi M, Vroman K (2013). Childhood Obesity: Effects on Children’s Participation, Mental Health, and Psychosocial Development. Occup Ther Health Care, 27(2): 99–112.
doi: 10.3109/07380577.2013.784839.
Pizzi M, Vroman K, Lau C, Gill S, Bazyk S, Suarez-Balcazar Y, Orloff S (2014).
Occupational Therapy and the Childhood Obesity Epidemic: Research, Theory and Practice. J Occup Ther Sch Early Interv, 7(2): 87–105. doi:
10.1080/19411243.2014.930605.
Puhl RM, Heuer CA (2010). Obesity Stigma: Important Considerations for Public Health.
Am J Public Health, 100(6), 1019–28. doi:10.2105/ajph.2009.159491.
Puhl RM, Luedicke J (2012). Weight-based victimization among adolescents in the school setting: Emotional reactions and coping behaviors. J Youth Adolesc, 41(1), 27–40. doi:
10.1007/s10964-011-9713-z.
Puhl RM, Suh Y (2015). Health Consequences of Weight Stigma: Implications for Obesity Prevention and Treatment. Curr Obes Rep, 4(2), 182–90. doi: 10.1007/s13679-015-0153-z. Rankin J, Matthews L, Cobley S, Han A, Sanders R, Wiltshire HD, Baker JS (2016).
Psychological consequences of childhood obesity: psychiatric comorbidity and prevention.
Adolesc Health Med Ther, 7, 125–46. doi: 10.2147/ahmt.s101631.
Rawana JS, Morgan AS, Nguyen H, Craig SG (2010). The relation between eating-and weight-related disturbances and depression in adolescence: a review. Clin Child Fam Psychol Rev,13(3), 213–30. doi: 10.1007/s10567-010-0072-1.
Roblek V (2009). Primer izpeljave analize besedila v kvalitativni raziskavi. Management.
4(1): 53–69. Dostopno na: http://www.fm-kp.si/zalozba/ISSN/1854-4231/4_053-069 Rosenthal M (2016). Qualitative research methods: Why, when, and how to conduct interviews and focus groups in pharmacy research. Curr Pharm Teach Learn. 8(4): 509–16.
doi: 10.5014/ajot.47.4.298
24
Russell Mayhew S, McVey G, Bardick A, Ireland A (2012). Mental Health, Wellness, and Childhood Overweight/Obesity. J Obes, 11, 1–9. doi:10.1155/2012/281801.
Sahoo K, Sahoo B, Choudhury AK, Sofi NY, Kumar R, Bhadoria AS (2015). Childhood obesity: Causes and consequences. J Family Med Primary Care. 4(2): 187–92.
doi: 10.4103/2249-4863.1546.
Sapienza G, Schoen TH, Fisberg M (2017). Social competence and obesity in teenagers:
An analysis of the last ten years of studies. Health, 9, 1618–31. doi:
10.4236/health.2017.912119.
Schoen Ferreira TH, Sayegh F, Damaso A, Cintra IP (2010). Friendship among Obese and Eutrofic Adolescents. Psicologia em Revista, 16, 47–63.
Swartz SG, Wilde L (2012). Adolescence. Child and adolescent development: A South African sociocultural perspective. Oxford: Oxford University Press.
Vroman K, Cote S (2010). Prejudicial Attitudes Toward Clients Who Are Obese:
Measuring Implicit Attitudes of Occupational Therapy Students. Occup Ther Health Care, 25(1), 77–90. doi: 10.3109/07380577.2010.533252.
Wang Y, Lim H (2012). The global childhood obesity epidemic and the association between socio-economic status and childhood obesity. Int Rev of Psychiatry, 24(3), 176–
88. doi:10.3109/09540261.2012.688195.
World Health Organization (2012). Prioritizing areas for action in the field of population- based prevention of childhood obesity. Geneva, Switzerland: WHO Document Production Services.
8 PRILOGE
8.1 Vprašalnik za intervju
1. Kako doživljaš sebe s tem, ko si močnejši kot drugi?
2. Kje vidiš razlog za svojo povečano težo?
3. Kako doživljaš odnos/odziv drugih (učitelji, prijatelji, naključne osebe …) do tebe? Ali si kdaj izključen iz družbe? Ali si bil že kdaj deležen opazk vrstnikov? Ali so se ti posmehovali? Kako se spopadaš s tem?
4. S čim se ukvarjaš v svojem prostem času?
5. Ali so kakšne aktivnosti, v katere bi se rad vključil, pa si zaradi drugih ne upaš?
6. Ali je izbira oblačil povezana s tvojo telesno težo?
7. Ali se med odmorom družiš z ostalimi sošolci/prijatelji? Ali se v popoldanskem času družiš s prijatelji?
8. Ali se zaradi strahu pred opazkami manj vključuješ v aktivnosti?
9. Ali ti je kdaj nelagodno sodelovati v različnih aktivnostih? Kako se spopadaš s tem?
10. Meniš, da tvoja povišana telesna teža vpliva na vključevanje v družbo?
8.2 Rezultati kodiranja
KATEGORIJA POJEM
Preživljanje prostega časa Športne aktivnosti Umetnost
Uporaba sodobne tehnologije Druženje z vrstniki
Skrb za živali Izdelovanje iz lesa
Družabne igre Razlogi za povečano telesno težo Preveliki obroki
Neprimerna/nezdrava hrana Premalo gibanja Zdravstvene težave Doživljanje samega sebe Pozitivna samopodoba
Negativna samopodoba
Socialna interakcija Prijatelji
Sošolci Družina
Vključenost v okupacije Nelagodje pri vključevanju Strah pred opazkami Stigmatizacija s strani drugih Izključenost iz družbe
Negativne opazke
