VALENTINA GRGIĆ
PRIMERJALNA ANALIZA IZBRANIH LJUDSKIH PRAVLJIC NA PODLAGI TEORIJE BRUNA BETTELHEIMA
DIPLOMSKO DELO
LJUBLJANA, 2020
VALENTINA GRGIĆ
Mentorica: prof. dr. Milena Mileva Blažič
PRIMERJALNA ANALIZA IZBRANIH LJUDSKIH PRAVLJIC NA PODLAGI TEORIJE BRUNA BETTELHEIMA
DIPLOMSKO DELO
LJUBLJANA, 2020
Zahvalila bi se najprej mentorici prof. dr. Mileni Milevi Blažić za podporo, strokovno pomoč, nasvete in potrpežljivost.
Zahvala gre tudi moji družini, še posebno mami, ki me je podpirala na vsakem koraku.
Zaradi njih sem vedno dobila novo voljo in moč.
Zahvalila bi se tudi Luku za vse pozitivne misli in spodbude ter vsem bližjim sorodnikom in prijateljem.
se bo osredotočala na sociološko teorijo Jacka Zipesa, ki bo dala vpogled tudi v drugačne različice izbranih pravljic, nekatere bodo tudi predstavljene. Nato pa se bo diplomsko delo navezalo še na folkloristično teorijo, kjer sta predstavnika Antti Aarne in Stith Thompson. Njuni deli je združil in izboljšal nemški znanstvenik Hans-Jörg Uther v knjigi The Types of International Folktales (2011), v kateri je sodobno klasificiral pravljice.
V naslednjih poglavjih pa se bomo osredotočili na Bruna Bettelheima. Najprej bo na kratko predstavljeno njegovo življenje in delo, saj bo to mogoče dalo vpogled v to, zakaj se je osredotočil za psihološki vidik pravljic in zakaj je bil deležen določenih kritik.
Sledi predstavitev njegove knjige Rabe čudežnega (1999), katera poglavja zajema in kaj avtor s to knjigo želi sporočiti ter na koga se navezuje. Ko bomo dobili podroben pogled v teorijo, bo na kratko tudi povezana z ostalimi teoretičnimi pogledi na pravljico, bolj pa se bo osredotočala na folkloristično in sociološko teorijo.
V drugem delu diplomskega dela pa bodo podrobno analizirane tri pravljice (Janko in Metka, Motovilka in Obuti maček) na osnovi psihoanalitične teorije. Prepisani bodo določeni citati iz pravljic ter kategorizirani po študiji Bruna Bettelheima v knjigi Rabe čudežnega (1999). Na koncu pa bodo spoznanja iz prvega teoretičnega in drugega empiričnega dela predstavljeno v strnjenem odstavku in uporabnost bo analizirana tudi s področja predšolske vzgoje.
KLJUČNE BESEDE:
− Bettelheim,
− Rabe čudežnega,
− teorije pravljic,
− Janko in Metka,
− Motovilka,
− Obuti maček.
short presenetation of all theoretical views on fairy tales. It will focus more on the social history theory of Jack Zipes, which will also provide an insight into different versions of selected fairy tales, some will be included in the thesis. It will also be related to the theory of folklor, where Antti Aarne and Stith Thompson are the main theorists. Their works were combined and imporved by a German scientist Hans-Jörg Uther in the book The Types of International Folktales (2011), in which he modernly classified the fairy tales.
In the next chapters we will focus on Bruno Bettelheim. We will get a short presentation of his life and work, as this may get us an insight on why he focused on psychological aspect of fairy tales and why he has received some criticism.
This is followed by a representation of his book The uses of Enchantment (1999), which chapters it covers, what does the author say about it and who is he speaking about. Once we get a detailed look at the theory, we will also briefly relate to other theoretical views of the fairy tale (more to the cultural and fokloristic theory).
In the second part of the thesis, three fairy tales (Hansel and Gretel, Rapunzel, Puss in boots) will be analyzed in detail and related to the theory of Bruno Bettelheim. Certain qoutes from the books will be transcribed and categorized according to the theory in the book The uses of Enchantment (1999). Finally the findings of the therotical and empirical part will be presented in a paragraph, where we will analyze the findings and their usefulness in the field of preschool education.
KEY WORDS:
- Bettelheim, - fairy tale theories, - Hansel and Gretel, - Rapunzel,
- Puss in boots.
I. UVOD ...1
II. TEORETIČNI DEL ...2
1. TEORIJE PRAVLJIC ...2
1.1. Folklorističen pristop ...2
1.1.1. Tip pravljice Motovilka (ATU 310) po H. J. Utherju (2011) ...7
1.1.2. Tip pravljice Janko in Metka (ATU 327A) po H. J. Utherju (2011) ...8
1.1.3. Tip pravljice Obuti Maček (ATU 545B) po H. J. Utherju (2011) ... 10
1.2. Strukturalističen pristop ... 12
1.3. Literarni pristop ... 13
1.4. Sociološki pristop ... 14
1.4.1. Zapuščeni otroci (Zipes, 2001, str. 699–711) ... 15
1.4.2. Moč ljubezni (Zipes, 2001, str. 474–489)... 16
1.4.3. Prekanjen maček (Zipes, 2001, str. 390–402)... 17
1.5. Feminističen pristop ... 19
1.6. Postrukturalistični pristop ... 19
2. PSIHOANALITIČNI PRISTOP PO BRUNU BETTELHEIMU ... 20
2.1. Življenje Bruna Bettelheima ... 21
2.2. Rabe čudežnega ... 22
III. EMPIRIČNI DEL... 26
3. UVOD V TABELO ... 26
3.1. Problem raziskovanja ... 26
3.2. Cilj raziskave... 26
3.3. Raziskovalna vprašanja ... 27
3.4. Raziskovalna metoda ... 27
4. PRIMERJALNA ANALIZA IZBRANIH PRAVLJIC PO BETTELHEIMU ... 28
5. POVZETEK TABELE IN UGOTOVITVE ... 40
6. PEDAGOŠKI VIDIK ANALIZE IN UPORABA V VRTCU ... 41
IV. ZAKLJUČEK ... 43
VIRI IN LITERATURA ... 44
PRILOGE ... 46
Bibliography (2004) ...3
Slika 2: Naslovnica druge knjige, The Types of International Folktales: A Classification and Bibliography (2004) ...3
Slika 3: Naslovnica tretje knjige: The Types of Inernational Folktales: A Classification and Bibliography (2004) ...3
Slika 4: Bruno Bettelheim ... 21
Slika 5: Naslovnica knjige Rabe čudežnega: O pomenu pravljic (1999) ... 23
Slika 6: Srečanje s kraljevičem ... 34
Slika 7: Srečanje s čarovnico ... 37
Slika 8: Srečanje s čarovnikom ... 37
KAZALO TABEL
Tabela 1: Primerjalna analiza po Brunu Bettelheimu... 281
I. UVOD
Pravljice so bile velik del mojega otroštva, in tudi zdaj, ko delam s predšolskimi otroki, se rada zatekam v zgodbe, ki so mene najbolj navduševale. A študijsko izobraževanje sem želela zaključiti s temo, ki bi me zelo zanimala, in s temo, ki ni tako znana v našem področju pedagoškega dela. Psihološki vidiki v knjigi Bruna Bettelheima Rabe čudežnega: o pomenu pravljic oziroma The Uses of Enchantment, ki je s prevodom Jane Unuk izšla leta 1999, so me zelo presenetili. Na pravljice sem začela gledati drugače in motiviralo me je to, da je avtor dobil tudi nekaj kritik. Odločila sem se, da bom raziskala, zakaj je tako, in da bom dobila še bolj podroben pogled v svet pravljic.
Dr. Milena Mileva Blažić je v Nepogrešljivem študijskem priročniku: Otrok in knjiga (2006), str. 83–85, kjer je prav tako predstavila teorijo Bruna Bettelheima, zapisala, da so pravljice del otrokovega vsakdana in mu omogočajo podoživljanje negativnih čustev na simbolni ravni. S skrivnimi motivi v ljudskih pravljicah lahko doživi moralno sprostitev slabih čustev. Prav tako v članku pove, da naj bo enodimenzionalna in pomembno je, da v zgodbi ločimo dobro in slabo, saj se bo otrok ob tem varno, kot pa v primeru, da iz samega besedila ne bi bilo razvidno, kdo bo zmagal. Konec naj bo zaključen, torej moramo vedeti, kaj se je zgodilo, saj bi v nasprotnem primeru otrok lahko občutil negotovost. Razume pa, da mu želi nekaj sporočiti in da naj se ne boji sprejeti tega sporočila.
Pomembno pa je tudi, da pravljico prebiramo skupaj z otrokom. Pravljica mora otroka hkrati navdušiti in tudi učiti, zato Bruno Bettelheim poudarja, da pravljico otroku pripovedujemo in ne beremo. Le tako se bomo lahko odzvali na vse njegove reakcije in otrok jo bo lahko razumel.
Odrasli, ki sodeluje v branju pravljic in to zanj ni samo neka dolgočasna rutina, bo močno pripomogel k otrokovemu podoživljanju pravljice (Bettelheim).
2
II. TEORETIČNI DEL 1. TEORIJE PRAVLJIC
Teoretični pogledi raziskovanja modelov ljudskih pravljic so predstavljeni v priročniku Jacka Zipesa. Vsaka teorija ima svoj pristop, ki analizira pravljice in njihov pomen (Blažić, 2008).
Podrobneje bo predstavljena folkloristična teorija in knjiga Hansa-Jörga Utherja (2011) ter sociološka teorija Jacka Zipesa.
1.1. Folklorističen pristop
Ta pristop je eden prvih pristopov glede preučevanja pravljic. Predstavlja podlago, ki bi jo moral poznati vsak pravljičar, ki raziskuje motive v pravljicah. Osrednja predstavnika te teorije sta finski znanstvenik Antti Aarne, ki je leta 1910 napisal knjigo The system of European tale (Sistem evropskih pravljic), njegovo delo pa je dvakrat pregledal ameriški raziskovalec Stith Thompson. Slednji ga je leta 1928 prevedel in mu dodal nove motive. Različica, ki jo poznamo po svetu kot AT (Aarne, Thompson), pa je izšla leta 1961. Kratica AT torej predstavlja tip pravljice, njen motiv in različne različice pravljice (Blažić, 2008).
Leta 2004 (prva izdaja) pa je nemški predstavnik Hans-Jörg Uther, ki je pomemben znanstvenik na področju mladinske književnosti, vse te AT kratice preučil in sistem izboljšal tako, da ga je dal v posamezne kategorije (vse skupaj sedem). V tipnem indeksu je še vedno zaznan motivni indeks S. Thompsona. V oglatih oklepajih so pripisani njegovi motivi oziroma začetnice črk in številke, po katerih so motivi v indeksu razdeljeni. Knjiga The Types of International Folktales (A Classification and Bibliography) je izšla v treh delih in nastala je kratica ATU (Aarne, Thompson, Uther). Vsebuje velik del vseh mednarodnih pravljic, ki se na podlagi tega sistema hitro locirajo (Uther, 2011).
3
Slika 1: Naslovnica prve knjige, The Types of International Folktales: A Classifiaction and Bibliography (2004)
Slika 2: Naslovnica druge knjige, The Types of International Folktales: A Classification and Bibliography (2004)
Slika 3: Naslovnica tretje knjige: The Types of Inernational Folktales: A Classification and Bibliography (2004)
4
1Kategorije po H. J. Utherju (2011):
1. Živalske pravljice (ATU 1–299)
− Divje živali 1–99
− Zvita lisica (in ostale živali) 1–69
− Ostale divje živali 70–99
− Divje živali in domače živali 100–149
− Divje živali in ljudje 150–199
− Domače živali 200–219
− Ostale živali in predmeti 220–299
2. Pravljice (ATU 300–749)
− Nadnaravni nasprotniki 300–399
(tu spadata pravljici o Motovilki, ATU 310 in o Janku in Metki, ATU 327A)
− Nadnaravni ali začarani sorodniki 400–459
− Žena 400–424
− Mož 425–449
− Bratec in sestrica 450–459
− Nadnaravne naloge 460–499
− Nadnaravni pomočniki 500–559
(tu spada pravljica o Obutem mačku, ATU 545B)
− Čudežne stvari 560–649
− Nadnaravne moči ali znanja 650–699
− Ostale pravljice 700–749
3. Verske pravljice (ATU 750–849)
− Bog nagrajuje in kaznuje 750–779
1 Prevedeno po knjigi H. J. Utherja (2011). The types of International Folktales: A Classification and Bibliography.
5
− Resnica pride na dan 780–799
− Nebesa 800–809
− Hudič 810–826
− Ostale verske pravljice 827–849
4. Realistične pravljice (ATU 850–999)
− Moški se poroči s princeso 850–869
− Ženska se poroči s princem 870–879
− Dokaz o zvestobi in nedolžnosti 880–899
− Odločno ženo naučijo ubogati 900–909
− Dobre zapovedi 910–919
− Pametna dejanja in besede 920–929
− Pravljice o usodi 930–949
− Roparji in morilci 950–969
− Ostale realistične pravljice 970–999
5. Zgodbe o neumnem velikanu in hudiču (ATU 1000–1199)
− Dela pogodbe 1000–1029
− Partnerstvo med moškim in velikanom 1030–1059
− Tekmovanje med moškim in velikanom 1060–1114
− Moški (ubije) poškoduje velikana 1115–1144
− Velikan se spopade z moškim 1145–1154
− Moški pametnejši od hudiča 1155–1169
− Duša od hudiča 1170–1199
6. Anekdote in šale (ATU 1200–1999)
− Zgodbe o bedakih 1200–1349
− Zgodbe o poročenih parih 1350–1439
− Neumna žena in njen mož 1380–1404
6
− Neumen mož in njegova žena 1405–1429
− Neumen par 1430–1439
− Zgodbe o ženskah 1440–1524
− Iskanje ženske 1450–1474
− Šale o služkinjah 1475–1499
− Druge zgodbe o ženskah 1500–1524
− Zgodbe o moških 1525–1724
− Pametni možje 1525–1639
− Sreča v nesreči 1640–1674
− Neumni moški 1675–1724
− Šale o duhovnikih in verskih likih 1725–1849
− Anekdote o ostalih skupinah ljudi 1850–1874
− Zgodbe 1875–1999
7. Ostale pravljice (ATU 2000–2399)
− Skupne zgodbe 2000–2100
− Zgodbe o ulovu 2200–2299
− Ostale zgodbe 2300–2399
V Sloveniji imamo tudi predstavnico, ki se ukvarja s folkloristično teorijo, in sicer Monika Kropej Telban. V knjigi Tipni indeks slovenskih ljudskih pravljic: Živalske pravljice in basni (izdano leta 2015 pri založbi ZRC) se je osredotočila na živalske pravljice: torej če pogledamo po Utherju, je to prva kategorija v klasifikaciji pravljic. V to klasifikacijo je navedla slovenske pravljice in basni in pri vsakem tipu so dodani še primeri zgodbe (eden, dva ali več), vseh tipov je 151, pri vsaki pravljici je dodan tip ATU ali kombinacija, ki je označena z zvezdico (če je pravljica sestavljena iz več tipov).
Folkloristična teorija je sicer najbolj pregledna in kot rečeno v uvodu osnova za nadaljnje, a dobila je številne kritike, saj poudarjajo, da samo navaja motive, ne razlaga pa njihovih pomenov (Blažić, 2008).
7 1.1.1. 2Tip pravljice Motovilka (ATU 310) po H. J. Utherju (2011)
310 Dekle v stolpu (The Maiden in the Tower). Žena (noseča) ukrade zelišča (sadje) iz čarovničinega vrta [G279.2] in je prisiljena obljubiti, da bo nerojenega otroka dala čarovnici [S222.1]. Žena rodi otroka in po določenem času pride po njo čarovnica (deklica imenovana Peteršiljka, Motovilka itd. Po ukradenem zelišču). [G204]. Čarovnica jo zapre v stolp [R41.2].
Ko jo želi obiskati, pride gor tako, da uporabi njene dolge (zlate) lase namesto lestve [F848.1].
Princ najde deklico v stolpu zaradi njenih las, ki se svetijo na soncu [F555] in se zaljubi vanjo.
Deklica da čarovnici spalni napoj. Princ spleza po njenih laseh in tako imata ljubezensko afero.
Čarovnica izve za prinčeve nočne obiske. Želi jih ustaviti, ampak po nesreči razkrije, da lahko zaljubljenca pobegneta s preobrazbo in s pomočjo treh hrastovih galij.
Dekle sliši ta pogovor [N455] in razloži princu, kako delujejo čudežne hrastove galije.
Pobegneta skupaj, a ju lovi čarovnica. Na koncu pobegneta [D642.7] in čarovnica je ubita. Princ se poroči z dekletom [L162].
Kombinacije: ta tip je po navadi kombiniran z ATU 313 The magic flight (magični polet), ATU 327A Hansel and Gretel (Janko in Metka) in ATU 402 The animal bride (živalska nevesta).
Pripombe: najstarejša verzija te zgodbe se najde v knjigi Pentamerone, avorja Basile (1634).
Motivi v pravljici po klasifikaciji S. Thompsona (Thompson's Motif Index), pridobljeno na spletni strani in po knjigi M. Blažić (2016), Skriti pomeni pravljic:
− [G279.2] in [G204]: tematska skupina Enooki velikani (ogres), podskupina Čarovnice (witches),
− [S222.1]: tematska skupina Nenaravna krutost (unnatural cruelty), podskupina Razlogi za obljubljanje (prodajanje) otroka drugi osebi (reasons for promise (sale) of child,
2 Prevedeno po knjigi H. J. Utherja (2011). The types of International Folktales: A Classification and Bibliography in S. Thompsona (1930). Motif Index of Folk-literature.
8
− [R41.2]: tematska skupina Ujetniki in ubežniki (captives and fugitives), podskupina Kraj ujetnika (places of captivity),
− [F555] in [F848.1]: tematska skupina Čudeži (marvels), podskupini Izjemni ljudje (remarkable persons) in Ostali nadnaravni objekti ali kraji (other extraordinary objects or places),
− [N455]: tematska skupina Priložnosti in usoda (chance of faith), podskupina Slišati skrivnosti (secrets overheared),
− [D642.7]: tematska skupina Čarobni motivi (magic), podskupina Razlogi za preobrazbo (reasons for transformation),
− [L162]: tematska skupina Srečni preobrati (reversal of fortune), podskupina uspešnost nepričakovanega heroja (success of the unpromising hero).
1.1.2. 3Tip pravljice Janko in Metka (ATU 327A) po H. J. Utherju (2011)
327A (Reven) oče (katerega prepričuje mačeha) pusti otroka (deček in deklico) v gozdu [S321, S143]. Dvakrat otrokoma uspe najti pot nazaj domov, s pomočjo potresenih kamenčkov [R135].
Tretjo noč pa ptiči pojejo potresen grah (drobtinice) [R135.1].
Otroka najdeta hišo iz medenjakov, ki pripada čarovnici (enooki velikanki) [G401, F771.1.10, G412.1]. Odpelje ju v hišo. Dečka redijo [G82], medtem ko mora deklica opravljati hišna opravila. Čarovnica reče fantu, da ji mora pokazati prst, tako da preveri, koliko se je zredil [G82.1], ampak deček ji pokaže kost (palico) [G82.1.1]. Ko ga želi čarovnica skuhati, jo sestrica prevara, tako da se dela nevedno in jo porine v peč [G526, G512.3.2]. (Čarovničin sin izve, da je njegova mama umrla in sledi otrokoma).
Otroka pobegneta in s tem prineseta še čarovničino bogastvo. Ptiči in zveri (angeli) jima pomagajo čez vodo. Vrneta se domov. Cf. Type 327.
3 Prevedeno po knjigi H. J. Utherja (2011). The types of International Folktales: A Classification and Bibliography in S. Thompsona (1930). Motif Index of Folk-literature.
9 Kombinacije: ta tip je po navadi kombiniran z epizodami ene ali več tipov, še posebej z ATU 327B The Brothers and the Ogre (Bratje in enooki velikan), ATU 327C The Devil (Witch) Carries the Hero Home in a Sack, (Hudič ali čarovnica odnese junaka domov v vreči) ATU 328 The Boy Steals the Ogre's Treasure (Deček ukrade zaklad enookega velikana) in tudi ATU 300 The Dragon-Slayer (Ubijalec zmajev), ATU 303 The Twins or Blood-Brothers (Dvojčka ali krvna brata), ATU 310 The Maiden in The Tower (Deklica v stolpu), ATU 313 The Magic Flight (Čudežni polet), ATU 315 The Faithless Sister (Neverna sestra), ATU 407 Sleeping Beauty (Trnuljčica), ATU 450 Little Brother and Little Sister (Bratec in sestrica), ATU 510A Cinderella (Pepelka), ATU, 511 One-Eye, Two-Eyes, Three-Eyes. ATU 1119 The Ogre Kills His Mother (Enooki velikan ubije njegovo mamo) in ATU 1121 The Ogre's Wife Burned in Her Own Oven (Žena enookega velikana zažgana v lastni peči).
Pripombe: Tip se je prvič pojavil leta 1698 (Madame d' Aulnoy, Finette Cendrom). Uvodni del tega tipa se pojavi v poznem 16. stoletju (Montanus, Gartengesellschaft, št. 5).
Motivi v pravljici po klasifikaciji S. Thompsona (Thompson's Motif Index), pridobljeno na spletni strani in po knjigi M. Blažić (2016), Skriti pomeni pravljic:
− [S143, S321]: tematska skupina Nenaravna krutost (unnatural cruelty), podskupini Kruta zapuščenost in izpostavitev (cruel abandonments and exposures) in Razlogi zapustitve otrok (reasons for abandonment of children),
− [R135]: tematska skupina Ujetniki in ubežniki (captives and fugitives), podskupina Rešitev zapuščenih ali izgubljenih otrok(rescue of abandoned or lost persons),
− tematska skupina G, Enooki velikani (ogres), podskupine [G82] Ostali motivi
soočanja z ljudožerci (other motifs dealing with cannibals), [G401] Oseba ujeta v roke enookega velikana (Person falls into ogre’s power), [G412.1] Oseba izdana v roke velikana(person betrayed into ogre’s power), [G512.3.2] Velikan ubit, pohabljen ali ujet (ogre killed, maimed, or captured) ter [G526] Velikan pretentan v samopoškodbo (ogre deceived into self-injury),
− [F771.1.10]: tematska skupina Čudeži (marvels), podskupina Nadnaravne zgradbe in notranjost (extraordinary buildings and furnishings).
10 1.1.3. 4Tip pravljice Obuti Maček (ATU 545B) po H. J. Utherju (2011)
545B Žival (maček [B211.1.8, B422], lisica [B435.1], šakal [B435.2], opica [B444.1] itd.) namerava pomagati ubogemu človeku (iz dolžnosti), da postanejo bogati (tako, da se poroči s prineso) [B580, B581, B582.1.1]. Ker želi žival pridobiti cesarjevo zaupanje, mu pove, da je ubogi človek zelo bogat [K1917.3]. Ko se slabo oblečen bodoči ženin napoti k princesinemu prebivališču, žival uprizori nesrečo (rop), v kateri so izginila vsa njegova oblačila (konji, darila za nevesto, poročni gostje) [K1952. 1.1]. Po tem se kralj odloči dati dobra oblačila ubogemu človeku in ga sprejeti kot bodočega ženina.
Ko mora ubogi človek razkazati njegovo posest, se žival odpravi prej in prisili pastirje in kmete, da rečejo, da so njihove črede in kmetijska zemljišča v lasti ubogega človeka. Žival ubije pravega lastnika zemljišča, demona (zmaja, enookega velikana, velikana, čarovnico, čarovnika), tako da ga zažge, obglavi, ustreli s pomočjo zvijače [F771.4.1, K722]. Ko prispe nevesta skupaj z ženinom, se predstavi kot lastnik zemljišča.
Žival testira zahvalnost ubogega človeka, tako da uprizori smrt (ko je obglavljen, postane človek [D711]).
V nekaterih različicah se človek obnaša nehvaležno in ne drži obljube.
Kombinacije: za ta tip pravljice kombinacij ni
Pripombe: tip je zelo podoben ATU 545A The Cat Castle (Mačji grad), še posebno z določenimi motivi. Različice tipa 545A in 545B pogosto mešajo ali pa niso jasno definirane. Začetek tega tipa se pojavlja v Pentamerone (Basile, 1634) in v Piacevoli notti (Straparola, 1966). Pomembno verzijo pa poznamo z avtorjem Charlesom Perraultom (1697).
4 Prevedeno po knjigi H. J. Utherja (2011). The types of International Folktales: A Classification and Bibliography in S. Thompsona (1930). Motif Index of Folk-literature.
11 Motivi v pravljici po klasifikaciji S. Thompsona (Thompson's Motif Index), pridobljeno na spletni strani in po knjigi M. Blažić (2016), Skriti pomeni pravljic:
− tematska skupina B, Živali, podskupine [B211.1.8] Govoreče živali (speaking animals), [B422] Koristne domače zveri (helpful domestic beasts), [B435.1 in 2] ter [B444.1] Koristne divje zveri (helpful wild beasts), [B580, B581, B582.1.1] Žival pomaga človeku do bogastva in ugleda (animals help men to wealth and greatness),
− [K1917.3] in [K1952. 1.1] ter [K722] tematska skupina Prevare (deceptions),
podskupine Prevara preko kupčije (deception through pseudo-simple bargain) in Žrtev zvabljena v prostovoljno ujetništvo ali nemoč (victim enticed into voluntary captivity or helplessness),
− [F771.4.1] tematska skupina Čudeži (marvels), podskupina Ostala prevarana prijetja (other deceptive captures).
12 1.2. Strukturalističen pristop
Glavni predstavnik strukturalistične teorije je Vladimir Jakovljevič Propp, ruski formalist, ki je napisal knjigo za preučevanje pravljic, Morfologija pravljice 1928 (v slovenski jezik jo je prevedla Lijana Dejak leta 2005). Morfologija sicer pomeni nauk o oblikah, a tako kot je v botaniki nauk o delih rastline, tako lahko tudi raziskujemo dele pravljice (strukturo).
Za primerjavo si je vzel kategorijo Čudežne pravljice (po Utherju, ATU 300–749). Ugotovil je, da vsaka pravljica ima svoje stalnice in svoje spremenljivke. Stalne so funkcije likov, so nespremenljive prvine pravljice, ne glede na to, kdo in kako jih izvaja. So osnovni oziroma sestavni del pravljice. Teh je opredelil enaintrideset, ob vsaki je naveden kratek povzetek bistva, skrajšano definicijo ter njeno konvencionalno oznako (s temi sistematično primerja strukturo pravljice). Opazil je tudi, da je število funkcij, ki jih pozna čudežna pravljica, omejeno in da je njihovo zaporedje vedno enako. To ne pomeni, da so v vseh pravljicah prisotne vse funkcije, ampak da njihovo zaporedje ostaja vedno nespremenjeno, tudi če je kakšna funkcija odsotna (Propp, 2005).
Na koncu pa je postavil še eno tezo, ki jo je opredelil, in sicer, da so vse čudežne pravljice, torej te, ki se skrivajo v kategoriji ATU od 300 do 749 po svoji zgradbi enega tipa, imajo enake funkcije. Spremenljivke v pravljicah pa so liki oziroma junaki pravljice.
Tako je ugotovil, da je za preučevanje ljudskih pravljic pomembno:
− KAJ (dejanje, aktivnost) delajo liki v pravljicah,
− KDO (osebe, vršilci dejanja) dela in
− KAKO (način dejanja) delajo(Blažić, 2008).
13 1.3. Literarni pristop
Švicarski strokovnjak Max Luthi je v svoji knjigi The European Folktales: the form and structure, ki je izšla leta 1987 poudaril literarni pristop pri preučevanju pravljic. Na pravljice gleda kot simbolično poezijo in visoko umetnost. Pri raziskavi se ne osredotoča na kulturo ali socialni kontekst zgodbe, ampak k določenim elementom in motivom, ki ostajajo ne spremenjeni, čeprav so se pravljice prenašale po ustnem izročilu (Luthi, 2011).
V knjigi (2011) je opisal pet značilnosti, ki so značilne za vsako pravljico, ki jo analiziramo.
Prva je enodimenzionalnost (ena raven ali dimenzija, raven čudeža), druga površinskost/ploskovitost (ni dimenzije časa, junakom manjka telesna in duhovna globina, predmeti so za enkratno uporabo), tretja abstraktni slog (stvari poimenuje, a jih ne opisuje, vse je natančno odmerjeno, stalni obrazci), četrta je izolacija in splošna povezanost (junaki niso v posebnem odnosu z družino ali okoljem, liki so sposobni vzpostaviti stik z vsemi in z vsemi hkrati držati distanco), zadnja pa je sublimacija in vsevključenost (povezava z vsakdanjostjo, pomanjkanje erotične tematike, izpraznitev motivov).
Slovenska literarna zgodovinarka Marjana Kobe pa je v svoji knjigi Pogledi na mladinsko književnost (1987) pa je te značilnosti še dopolnila in razložila. Sedem značilnosti modela ljudske pravljice:
− tipičen začetek (nekoč davno, pred davnimi časi, enkrat) in konec (in potem sta živela srečno do konca svojih dni),
− nedoločen čas (nekoč pred davnimi časi) in kraj (nekje, za devetimi gorami, za devetimi vodami, v gozdu, na gradu),
− literarni liki (kralj, kraljica, princ, princesa, kmet, pastir, deklica),
− moralna osnova (dobro in zlo),
− zgradba dvojnosti (dva brata, dve sestri) ali trojnosti (trije bratje, tri sestre, tri hčere, tri peresa, tri želje),
− čarobni predmeti (besede, prstan),
− enodimenzionalnost (raven čudeža).
14 1.4. Sociološki pristop
Profesor Jack Zipes, ki uči na univerzi v ZDA, je v svojem priročniku zbral vse glavne teoretične poglede na motive v pravljicah. Prvo znanstveno knjigo je izdal leta 1979, imenovana Breaking the Magic Spell: Radical Theorises of Folk and Fairy tales. Na tem področju je povsem znan po sociološkem pristopu. Kako čas in prostor vplivata na različne motive v pravljicah. Kako se pravljica skozi zgodovino spreminja, a motiv ali tema ostaja nedotaknjeni.
Le določeni so tako močni, da preživijo to kulturno evolucijo: tisti, ki se ponavljajo, in tisti, ki so zapomljivi. Pravi, da so ti pravljični motivi v prehodu ustnega izročila dejavni, prepoznavni in sprejemljivi (Blažić, 2016).
V knjigi The Irresistible Fairy Tale: The cultural and social history of a genre (2012) opisuje, da so se včasih pravljice prenašale iz roda v rod preko ustnega izročila. Zato v svetu obstaja toliko različic pravljice, saj jo je vsak povedal drugače. Motiv je bil isti, le spremenila so se lahko imena, ali kompleksnejše stvari v pravljici. Nekaj različic v knjigi tudi opiše. Predstavila bom te različice, ki so mene najbolj presenetile oziroma se med seboj zelo razlikujejo. Vselej pa se bom držala samo treh izbranih ljudskih pravljic (Janko in Metka, Motovilka in Obuti maček), saj bom te tudi kasneje podrobneje analizirala s pomočjo psihoanalitične teorije Bruna Bettelheima.
V drugi knjigi Fairy Tales and the art of subversion (2006) pa pojasnjuje oziroma raziskuje, zakaj pravljice tako privlačijo in kako vplivajo na vse socializacijske procese. Branje močno vpliva na proces identifikacije otroka, hkrati pa poudarja, da je pravljica v prvi polovici 19.
stoletja močno nazadovala. Postala je preveč razvedrilna in premalo poučna.
Zlata zbirka Grimmovih pravljic (2012) vsebuje tri pravljice, o katerih bo naloga tudi govorila in analizirane bodo po psihoanalitični teoriji. Vse tri pravljice imajo več pomenov in dolgo zgodovino. V knjigi Kasilde Bedenk in Milene Mileve Blažić (2018) z naslovom Pravljice bratov Grimm, od prvotne rokopisne zbirke iz 1810 do recepcije na Slovenskem je na koncu v bibliografiji prevodov pravljic bratov Grimm napisano, da so Obutega mačka, ki so ji pripisali, da je “krasna pravljica v zabavo in pouk ljubej mladini” v slovenskem jeziku našli že leta 1879
15 v Letopisu Matice Slovenske (tisk in založba: Ig. pl. Kleinmaryrjeva in Fed. Bambergova), čeprav podatki niso razjasnjeni, ali je to res prevod pravljice bratov Grimm.
Kasneje v prvi zbirki pravljic leta 1932, s prevodom Alojzija Bolharja in z ilustracijami Milka Bambiča sta prišla Janko in Metka (založba: Jugoslovanska knjigarna, Ljubljana). Najmlajša od izbranih pravljic pa je Motovilka, ki je izšla z drugim delom Grimmovih pravljic, ilustratorja Vladimirja Kirina. Prvo zbirko je ilustriral leta 1954, letnice te druge izdaje pa v publikaciji ni.
V nadaljevanju bodo predstavljene nekatere različice izbranih pravljic iz knjige Jacka Zipesa (cop. 2001) The great fairy tale tradition: from Straparola and Basile to the brothers Grimm:
texts and criticism.
1.4.1. Zapuščeni otroci (Zipes, 2001, str. 699–711)
Jack Zipes v knjigi (2001) trdi, da je različica, ki jo predstavljata brata Grimm, zelo mila. Sama krutost ob zapuščanju otroka je resnična, a v njuni različici se zdi, kot da je staršema na koncu vse opravičeno.
V zlati zbirki pravljic (2012) je napisana takole (celotno besedilo v prilogah). Živela sta drvar in žena z dvema otrokoma, Janko in Metka. Ker so imeli premalo za pod zob, sta se odločila, da pustita otroka v gozdu. V prvem poskusu se otrokoma uspe vrniti, zaradi poti iz kamenčkov, ko pa v drugem uporabita drobtinice, ostaneta v gozdu. Tam najdeta hišo iz medenjakov, ki jo začneta jesti, a ta pripada čarovnici, ki ju ujame in želi Janka speči v peči. Metko prisili, da opravlja pospravlja in da brata dobro hrani, da bo debel. Ko ga želi čarovnica speči, jo Metka ukani in jo porine v peč. Otroka se rešita in domov prineseta tudi nekaj čarovničinih draguljev.
Tako skupaj z očetom (mačeha umre) srečno živijo še naprej.
Prva različica avtorja Giambattista Basile (1635) pod imenom Ninnillo in Nennella je popolnoma drugačna. Začne se podobno, le da je mačeha v tem primeru zelo kruta do otrok in očetu postavi ultimat, da če se ne bo znebil otrok, da bo ona odšla. Ta jima še pomaga, da se vrneta domov, a na koncu ostaneta v gozdu. V strahu se ločita in Nennello ujamejo pirati, ki jo peljejo na svojo ladjo, medtem ko Ninnillota najde kralj in ga vzgoji v močnega rezbarja.
16 Na piratski ladji se nekaj let kasneje zgodi nesreča in edina preživela je Nennella, ki jo najde njen brat. Vse skupaj razložita kralju in ta na grad povabi očeta in mačeho. Slednjo kralj kaznuje, medtem ko očetu odčita, da ne bi smel pustiti, da ga prepriča v tako kruto stvar. Bratu, sestri in očetu nato priskrbi lepo življenje.
Brata Grimm pa sta se ravnala po različici francoskega avtorja Charlesa Perraulta, ki je leta 1697 izdal pravljico o Palčku (Little Thumbnail). Tako kot v Grimmovih zgodbah sta živela drvar in žena, le da sta imela sedem otrok in najmlajši je bil zelo majhen in tih. Ko so se izgubili v gozdu, so našli hišo, v kateri sta živela enooka velikanka in njen mož. Ta jim je poskusila zagotoviti prenočišče, a jih je mož našel. Palček pa jim je na koncu pomagal, da se rešijo in tako postal junak.
1.4.2. Moč ljubezni (Zipes, 2001, str. 474–489)
Motiv deklice, zaprte v stolp, se pojavlja v različnih kulturah. Mnogi so mnenja, da le tako lahko ohrani svojo čistost. Prav tako nekatere kulture menijo, da je pomembno, da se izpolni vsaka želja, ki jo ima noseča ženska, saj bo to edino dobro za otroka.
Brata Grimm (2012) sta pravljico o Motovilki napisala takole (celotno besedilo v prilogah).
Živela sta mož in žena, ki sta si močno želela otroka. Ko se jim je želja uresničila, je imela žena veliko lakoto po motovilcu, ki je rastel na vrtu čarovnice. Mož je njene želje uresničil in nekega dne ga je ujela čarovnica ter mu rekla, da si lahko nabere motovilca, kolikor želi, le če da svojega otroka nato njej. Tako se je tudi zgodilo in čarovnica jo je poimenovala Motovilka, ter jo zaprla v stolp. Edini vstop v stolp je bil z njenimi lasmi, uporabljeni kot lestev. Nekega dne jo je slišal kraljevič, in ko sta se spoznala, sta se zaljubila in na skrivaj dobivala. Motovilka se je po nesreči izdala pred čarovnico in ta jo je pregnala v pustinjo, kraljevič pa je od žalosti skočil iz stolpa ter oslepel. Po mnogih letih sta se našla in Motovilkine solze so pomagale, da ozdravi in skupaj z dvema otrokoma so odšli v kraljevičev grad in srečno živeli.
V različici Giambattista Basile (1634) je razlika že v imenu glavne junakinje. Imenuje se Peteršiljka in na začetku spoznamo samo njeno mamo. O očetu zgodba ne govori. Mama sama
17 krade peteršilj z vrta čarovnice, ki je v tej verziji enooka velikanka. Peteršiljka pa je v resnici dobila ime zato, ker ima na telesu znamenje, ki je zelo podobno peteršilju, in ne zato, ker ga je mama kradla. Enooka velikanka jo ujame in ta ji mora obljubiti hčerko in prav tako jo zapre v stolp. Kraljeviča spozna najprej na daljavo, nato pa se to spremeni v nočne obiske, ko to velikanka zve, se izda s tem, da pove, kako bi se lahko Petešiljka rešila iz stolpa, saj je začarana.
Ta na koncu najde tri želode in pomagajo ji, da premaga tudi enooko velikanko, ki jo na koncu poje volk.
Predstavljeni sta še dve različici, in sicer različica francoske pisateljice Charlotte-Rose de La Force (1698) in različica Robina Schulza (1790), po katerih sta se ravnala tudi brata Grimm. V teh dve različicah je deklica prav tako Peteršiljka, le da je tudi oče zraven in da na koncu čarovnica za kazen deklici odreže njene lase.
1.4.3. Prekanjen maček (Zipes, 2001, str. 390–402)
Zgodba o Obutem mačku je najverjetneje najbolj poznana po celem svetu. Najbolj zanimivo je to, da se je zaradi ustnega izročila spremenil tudi glavni junak. V nekaterih pravljicah to ni maček, ampak lisica, šakal, mrtvi človek itd. Motiv oziroma osrednja tematika je, da obleka naredi človeka. Pregovor, ki je zelo znan tudi v naši državi.
Brata Grimm (2012) sta pravljico o Obutem mačku napisala takole (celotno besedilo v prilogah). Nekoč je živel mlinar, ki je imel tri sinove. Ko je umrl, je vsak dobil nekaj, najmlajši pa mačka. Od nesreče ga je želel ubiti za par rokavic, a ko je maček spregovoril in mu rekel, da bo zelo koristen, le če mu da par škornjev, je mlinarjev sin privolil. Obuti maček se je odpravil na lov za jerebicami in jih prinašal h kralju ter tako dobival njegovo zaupanje in denar. A ker je bil pohlepen, se je odločil, da naredi iz mlinarjevega sina grofa. Priredil je nesrečo, v kateri je mlinarjev sin izgubil oblačila, zato mu jih je dal kralj. Slednji je želel, da ga pelje na svoj grad in mu razkaže posestvo. Medtem ko so ga reševali, je maček odšel do kmetov in pastirjev, ki so čuvali posestvo velikega čarovnika. Z grožnjo jih je uspel prepričati, da povejo kralju, da je posest v resnici grofova. Maček pa je odšel do čarovnika in ga z zvijačo uspel prepričati, da
18 se spremeni v miš ter ga pojedel. Tako je mlinarjev sin postal grof prelepega gradu, se poročil s kraljevo hčerko, in ko je ta umrl, nasledil naziv. Maček pa je postal njegov minister.
Zgodbo zelo podobno pripoveduje tudi Charles Perrault, ki jo je napisal proti koncu 17. stoletja.
Zanimiva pa je prva verzija italijanskega avtorja Giovanna Francesca Straparole (1550–1553), ki jo je objavil v njegovi zbirki pravljic. V resnici govori o ženskih likih v pravljici. V njegovi verziji je bila mama (pek), ki je zapustila vsem trem sinovom nekaj. Tudi maček je ženski lik in prav tako pomaga najmlajšemu sinu priti do bogastva. Razlika je tudi v tem, da tukaj ne grozi kmetom in tistim, ki čuvajo posestvo čarovnika (v tej verziji je vojak), ampak jih samo prestraši z zvijačo, da jih bo nekdo napadel. Prav tako vojaka ne ubije, ampak on sam umre v nesreči.
Na koncu pa ne izvemo, kaj se zgodi z mačkom, ampak samo to, da je najmlajši sin postal grof (kralj) in da se poroči s kraljevo hčerko.
Giambattista Basile pa je svojo verzijo, imenovano Cagliuso, napisal leta 1634. Cagliuso je ime sina in v tej verziji se pojavi moški, oče (berač). Sina sta samo dva, eden dobi sito, drugi pa mačka. Zaradi lakote se je mačku Cagliuso zasmilil in mu je pomagal tako, da je šel lovit ribe ter jih nosit h kralju. Zgodba je podobna kot pri Straparoli, le da se spremeni konec. Tukaj pa izvemo, kaj se zgodi z mačkom. Cagliuso je bil mačku tako hvaležen, da mu je rekel, da ko umre, da ga bo dal v zlato kletko in razstavil v svojo spalnico. Maček ga je tako preizkusil in se res naredil mrtvega, ko pa Cagliuso ni držal obljube, ga je preklel in pobegnil. Njegove besede so bile: “Pazite se bogatih, ki postanejo revni, še bolj pa revnih, ki postanejo bogati.”
19 1.5. Feminističen pristop
Feministični pristop predstavljajo tri avtorice. Prva je Maria Tatar, ki je s svojimi knjigami opozorila na trda oziroma kruta dejstva v Grimmovih pravljicah. Njena knjiga The hard facts of the Grimm's Fairy Tales (originalno izšla leta 1987 v ZDA) je razširjen obseg vseh dejstev, ki jih navaja v prejšnjih knjigah. Zajema tri poglavja. V prvem se osredotoča na splošno na otroško literaturo (poudarja spolnost in nasilje, v katerem izpostavi tudi Motovilko, dejstva in fantazije ter žrtve in iskalce, v slednjem opiše na kratko tudi Janka in Metko), v drugem delu se osredotoča na junake, v tretjem delu, kjer opiše zlobneže, pa poudari tudi zgodbo o Obutem mačku (Tatar, cop. 2003).
Druga predstavnica feministične teorije je Marina Warner, ki je britanska mitologinja. Njeno delo From the Beast to the Blonde: On Fairy Tales and their tellers, ki je izšlo leta 1994, predstavlja interpretacijo simbolov v pravljicah. Tretja pa je Clarissa Pinkola Estes. Leta 1993 je napisala knjigo Woman who runs with the wolves (prevedeno tudi v slovenščino, leta 2003), ki je pritegnila največ pozornosti. Avtorica ob analizi številnih pravljic razlaga arhetip divje ženske. Njeno delo je povezava dveh teorij, in sicer feministična ter Jungova arhetipska teorija.
Ob študiju slednje je ugotovila, da se določena oblika prvotnega zapisa ponavlja predvsem pri ženskah (izkoriščanje njihove duševnosti). Analizirala je tradicionalno vlogo spola v pravljicah in kot pravljičarka se zavzema za ozaveščanje prav tega (Blažić, 2008).
1.6. Postrukturalistični pristop
Zadnja pa je teorija predstavnice Marie Nikolajeve, ki je pri raziskovanju pravljic združila strukturalistično in psihoanalitično teorijo. Vladimir Propp in njegova teorija predvsem poudarjata nasprotja manko – zapolnitev manka, medtem ko pa teorija Greimasa pravi, da temelji na nasprotju hoteti – morati. Psihoanalitik C. G. Jung pa poudarja, da je začetek pravljice harmonija, jedro se spremeni v kaos, medtem ko je konec ponovna harmonija (Blažić, 2008).
20
2. PSIHOANALITIČNI PRISTOP PO BRUNU BETTELHEIMU
Bruno Bettelheim je bil eden mnogih avtorjev, ki ga je navdušila teorija Sigmunda Freuda.
Živel je prav v njegovem času in prav to, da je njegove knjige začel brati že pri petnajstih letih, nam pove, da je nanj močno vplivala. Teorija je v knjigi omenjena večkrat in daje nam povsem drug pogled na pravljice, ki jih poznamo (Blažić 2006).
Struktura modela pravljic je home – away – home. Slednja pomeni, da junak večinoma pravljico začne z odhodom od doma, lahko je to samostojno kot na primer v zgodbi Rdeča kapica ali pa pod prisilo kot v pravljici Janko in Metka. Obe pravljici poznamo in vemo, da je Rdeča kapica šla sama obiskat svojo babico oziroma za to uslugo jo je prosila njena mama. Pri Janku in Metki pa sta ju starša spodila v gozd, saj je bil to edini način, da se ju rešita. Pri drugem delu strukture (away) pa junaka čaka po navadi neka preizkušnja, ki ga močno zaznamuje in mu pomaga, da ponovno najde pot domov (home). S to preizkušnjo junak dozori in postane bolj zavesten pri reševanju lastnih problemov. Domov se vrne prerojen in popolnoma drugačen (Blažić, 2006).
V izbranih ljudskih pravljicah pa se poudarja še ena komponenta, ki nam da vedeti, da bo junak rešil svoje težave; če pogledamo v samo besedilo pravljic, je junak vedno osredotočen na prihodnost, kar je znak rasti, in nikoli na preteklost, kar bi bil znak regresije. Vedno se bo osredotočil, da pride čim varneje in čim hitreje nazaj domov (Bettelheim, 1999).
21 2.1. Življenje Bruna Bettelheima
Slika 4: Bruno Bettelheim
Bruno Bettelheim je bil rojen avgusta leta 1903 na Dunaju. Na začetku svojega življenja je pomagal v družinski delavnici z lesom. Rodil se je v času zelo poznanega psihologa Sigmunda Freuda in že kot štirinajstletnik je začel brati knjige o psihologiji. Tako je na dunajski fakulteti leta 1938 zaključil doktorat s področja filozofije. Nato je sledila njegova največja preizkušnja in travma, saj je bil eno leto zaprt v koncentracijskem taborišču Dachau in Buschenwald.
Njegova starša Pauline in Anton sta bila namreč Judovskega porekla (Marcus, 1999).
Ko so ga izpustili, je pobegnil v Združene države Amerike in se je zaposlil v Chicagu, kjer je pomagal pri raziskavah in sodeloval z otroki s posebnimi potrebami. Bil je tudi dvakrat poročen in obe ženi sta bili avstrijskega porekla. Od prve žene Gine se je ločil zaradi nezvestobe, druga, Gertrud, pa je leta 1984 umrla in mu zapustila tri otroke, Erica, Naomi in Ruth. Njena smrt ga je močno prizadela, kar je še dodatno otežilo njegovo življenje (Marcus, 1999).
Močne kritike so se začele že takrat, ko je povedal svoje negativno mnenje glede uspešne knjige Anne Frank. Njegove travme iz ujetništva so ga spodbudile, da piše tudi o koncentracijskem taborišču in hkrati so mu pomagale, da se bolj poistoveti s težavnimi otroki, s katerimi je delal.
Po njegovem mišljenju je bila ta Ortogenska (Orthogenic) šola kot neka obratna situacija
22 koncentracijskega taborišča. Prav tako kot v taborišču je bila tudi šola za zunanje obiskovalce, ki bi jih lahko zanimalo, zaprta. Otroci pa so vedno imeli možnost izhoda in tudi prihoda nazaj, saj so znali včasih tudi pobegniti, a vedno so se vrnili nazaj, pravi njegov kolega Rudolf Ekstein.
Imeli pa so tudi prost dostop do sladkarij (Marcus, 1999).
Bruno Bettelheim je dobil mnogo kritik, večina so bila izpostavljena po tem, ko je preminil, kjer so ga obtoževali zlorabe otrok v njegovi šoli in tudi poudarjanje tabu motiva (spolnosti) v knjigi The uses of Enchatment (Rabe čudedežnega), o kateri bom govorila v naslednjih poglavjih (Marcus, 1999).
Ko je dopolnil 86 let, pa je v domu ostarelih naredil samomor. Njegova odločitev je šokirala vso javnost. Že zgoraj navedeni pojmi so bili tudi nekakšen povod zato. Vse travme v njegovem življenju so se nabirale in tudi z njegovimi tremi otroki ni imel nobenih stikov. Številni strokovnjaki pa tudi menijo, da se je predal usodi zaradi vse večjega neonacizma, političnega gibanja, ki si je prizadevalo za oživitev nacizma (Marcus, 1999).
2.2. Rabe čudežnega
Rabe čudežnega ali The uses of Enchantment (1999) je knjiga, ki je nastala predvsem zaradi Bettelheimove teorije o tem, da pravljica sama po sebi močno vpliva na otroško domišljijo, razmišljanje in predvsem na to, kakšna bo reakcija otroka po prebranih pravljicah. Sam je izpostavil, da so klasične oziroma sodobne pravljice, ki so nastale v tem času, zelo negativno vplivale na otroka, saj se mu zdi, da pravljice, ki nimajo pravega konca oziroma so nedokončane, velikokrat ne predstavljajo varnosti, ki bi jo otrok moral začutiti po koncu pravljice.
Take pravljice imajo tudi nek sam določen problem, ki pa nima teh skritih pomenov in nima posebne globine, ki spodbujajo razmišljanje. Otrok s tem strahom oziroma negotovostjo ne more dojeti vseh motivov, ki mu daje pravljica. Nekateri ti motivi so odprti in jih hitro vidiš, nekateri pa so skriti v notranjosti besed in tudi tak motiv je pomemben za otrokov nadaljnji razvoj in zato se v tej knjigi bolj osredotoča in analizira ljudske pravljice (Blažić, 2006).
23 Slika 5: Naslovnica knjige Rabe čudežnega: O pomenu pravljic (1999)
Sama knjiga je sestavljena iz dveh delov. In ravno to v zgornjem odstavku nam avtor pove v uvodu. Avtor se drži njegove teze, da ljudske pravljice otroka spodbudijo, da se sooča z raznimi konflikti, ki jih je potlačil v svojo podzavest. Začenjalo naj bi se z enostavnimi pravljicami, da pri otroku vzpostavimo nek temelj, na kateremu lahko potem naknadno gradimo nove izkušnje.
Pravljice morajo biti kakovostno napisana besedila in šele nato lahko govorimo tudi o psiholoških vidikih, ravno zaradi tega so neke sodobne pravljice, ki imajo lahko zelo zanimiv problem, a če nimajo te dodatne globine, se bo to v otrokovi domišljiji popolnoma izgubilo (Bettelheim, 1999).
Navdušenje nad pravljicami dobimo večinoma iz okolja. Pomagajo nam starši, vzgojitelji in tudi seveda naša kultura, saj se kulturna vsebina po celotnem svetu razlikuje. To lahko vidimo tudi že s samimi imeni pravljic in s celotno zgodovino pravljice. Pri Janku in Metki je bila namreč čarovnica najprej kot neka podoba hudiča in oba starša sta bila hudobna, saj sta se ju oba želela znebiti. Pravljica je bila v prvotno napisana za zrelejšo populacijo in šele skozi ponovne izdaje, se je počasi spremenila v ljudsko pravljico za otroke (Bettelheim, 1999).
Avtor tudi trdi, da ilustracije niso tako pomembne v pravljicah, saj je otrokova domišljija tako močna, da ne potrebuje dodatnih slik, ki bi jo lahko samo okrnile. Sama zgodba mora v otroku spodbuditi radovednost. Pravljica ga mora zabavati in hkrati učiti. Mora ga učiti čustvenih reakcij in intelektualnih sposobnosti in taka pravljica je za Bettelheima prava pravljica. Želi pa
24 opozoriti na še en družbeni problem, in sicer, da želimo slabe strani izbrisati in s tem ustvarjamo veliko hinavščine. Pravljica naj bo enodimenzionalna, naj se deli na dobro in slabo, saj le tako bo otrok dobil ta temelj, o katerem govorimo in tako se bo lahko spet počutil varnega med platnicami knjig (Blažić, 2006).
Prvi del knjige ima naslov Polno igrišče čudežev. In tam poleg vseh naštetih dejavnikov o otrokovi notranji rasti skozi pravljico tudi opozori na zanimivo hindujsko zdravilo, kjer so duševno motenem človeku predpisali za zdravilo pravljico. Zdelo se jim je, da če jo bo dovolj podrobno prebiral in razmišljal o njej, da bo našel to skrivno točko oziroma to potlačeno misel, ki ga je privedla do takega stanja. In da bo z vsem tem našel samega sebe kot njegov junak v zgodbi in sama tematika v zgodbi ni nujno, da mora biti enaka bolnikovi. Zato so pravljice zdravilne, ker moraš sam najti rešitev. Tudi mi kot starši in vzgojitelji ne smemo otroku dajati lastnih interpretacij na prebrano zgodbo, ampak skupaj z njim prebrati in se pogovarjati tako, da bo on našel to globino, ki ga bo pripeljala do tega, da pravljico sprejme za svojo (Bettelheim, 1999).
Avtor v svoji knjigi Rabe čudežnega (1999) razlaga o tem, da se je veliko ljudskih pravljic razvilo iz mitov. V raznih kulturah med njimi ni neke meje, ki bi jih ločila. Oboje se je prinašalo iz roda v rod preko ustnega izročila in imajo veliko skupnega. Le če pogledamo samo notranjost, miti imajo lahko seveda pomembno sporočilo in namen, ampak za ljudi ta zgodba izraža nek poseben nadnaravni čar, ki je prisoten le v določeni kulturi, v kateri je ta mit zabeležen. Tako od poslušalca oziroma bralca želi, da se obnaša skoraj podobno kot ta junak v zgodbi, medtem ko v pravljicah samo pripoveduje zgodbo in daje otroku občutek varnosti in kot pravi v knjigi “dar ljubezni”.
Hkrati pa opogumlja starše, da z otroki čim večkrat berejo, saj tako skriti pomeni dajejo smisel.
Sam pove primer o velikanih oziroma o Jakcu, ki se je soočil z velikanom. Deček, ki je bil star komaj pet let, je razumel, da velikanov ni, ampak da so to lahko odrasli. In če mi z njimi beremo, se ne bodo počutili krive, da o tem tako razmišljajo, ampak bodo videli, da jih spodbujamo k temu, da se lahko soočijo s svojimi strahovi oziroma, da se lahko soočijo z odraslimi, saj bodo le tako tudi oni na koncu postali “velikani” (Bettelheim, 1999).
25 V naslednjih poglavjih pa se osredotoča na vsako posamezno zgodbo, iz katere izvleče pomemben nauk. Največkrat naslavlja Ojdipov konflikt, o katerem bom govorila v nadaljnjih poglavjih. Pa tudi o pomembnosti domišljije, doseganju neodvisnosti itd. (prav tam).
Na koncu prvega dela pa nam pove še nekaj o pripovedovanju pravljic. Sam poudarja in s tem se tudi strinjam, da je mnogo bolje, če otroku pripovedujemo in ne beremo. Tudi sami se moramo vživeti v samo zgodbo in tudi mi moramo o njej razmišljati. Pripovedovati jo moramo tako, da se bomo odzvali tudi na reakcijo otroka. Vse mora postati kot nek medsebojen pogovor in le tako bomo tudi vzpostavili vez med nami in otrokom (prav tam).
Drugi del naše knjige pa nas popelje v vse klasične ljudske pravljice, ki jih poznamo. Vsako podrobno opiše in pove svoje teorije. Pravljice, ki jih Bruno Bettelheim (1999) opiše, so:
− Janko in Metka,
− Rdeča kapica,
− Jakec in fižolovo steblo,
− Ljubosumna kraljica v Sneguljčici in Ojdipov mit,
− Sneguljčica,
− Zlatolaska in trije medvedi,
− Trnuljčica,
− Pepelka,
− Cikel pravljic o živalskem ženinu.
Avtor je za knjigo prejel nekaj kritik, saj se močno navezuje na tabu temo o spolnosti. Sam pravi, da je spolni nagon eden ključnih dejavnikov v življenju in da otrok razume tako pravljico na simbolni ravni. Torej da je to del življenja in da se te teme ni treba bati. V pravljicah spolnost ni neposredno prikazana, ampak večinoma posredno preko motivov (rdeča kapica, v Motovilki kar na enkrat dobita dva otroka). Ni pomembno, ali se z ugotovitvami strinjamo ali ne, ampak jih moramo le razumeti. Odraščanje je del otrokovega življenja in to prinese tudi razočaranje (Ojdipov konflikt). Preko pravljice se otrok poistoveti z junakom, saj ta doživlja iste frustracije kot on sam. Kar pa je najpomembnejše, odrasli beremo skupaj z otrokom in mu dovolimo, da se poistoveti in iz te pravljice tudi nekaj nauči (Blažić 2016).
26
III. EMPIRIČNI DEL 3. UVOD V TABELO
3.1. Problem raziskovanja
V poglavjih teoretičnega dela smo videli, da obstaja sedem glavnih teorij, ki raziskujejo pravljice. Vsaka teorija ima svoj pristop in vsaka teorija pravljico razloži na drugačen način ali pa nam da nov pogled na njeno celoto, vsebino, slike itd. Vsakega privlači teorija, ki mu je dala nekaj znanja ali pa je njegovo razmišljanje obrnila na glavo. Knjiga Bruna Bettelheima Rabe čudežnega (1999) je v meni spodbudila zanimanje za raziskovanje pravljic s psihološkega vidika. Predvsem zato, ker mi je psihologija dosti blizu. Kritičnost pa mora ostati. Tako sem pregledala vsa poglavja in iz njih izluščila petnajst kategorij, ki jih bom predstavila v nadaljevalni preglednici.
Za primerjalno analizo pa so mi pomagale tri pravljice, ki jih poznam iz otroštva in katere so si na nek način različne. Vsaka ima svoj motiv in vsaka ima svojo temo. Zato bo branje z vidika psihološke teorije zahtevno, a zanimivo.
V tabeli bo pet stolpcev. V prvem bo zapisano petnajst glavnih kategorij, ki jih Bruno Bettelheim poudarja v knjigi. V drugem, tretjem in četrtem stolpcu bodo citati iz treh pravljic bratov Grimm iz knjige Zlate Grimmove pravljice (2012) po ilustracijah Jelke Godec Schmidt.
V petem in zadnjem stolpcu pa bo moja lastna interpretacija, ki se bo navezovala na citate in kategorije. Vemo, da so interpretacije različne in predvsem subjektivne, zato jih je veliko. Zato se bodo te interpretacije nanašale tudi na avtorjeve poglede v knjigi.
3.2. Cilj raziskave
Cilj te raziskave bo literarna in primerjalna analiza treh izbranih ljudskih pravljic na podlagi teorije Bruna Bettelheima.
27 3.3. Raziskovalna vprašanja
Vprašanja bodo povezana z vsemi petnajstimi kategorijami po knjigi Rabe čudežnega (1999).
Nanašala se bodo na izbrane pravljice in povezavo med njimi. Kategorije, ki bodo zapisane v prvem stolpcu, so: motiv revščine, pomen družine, odhod od doma, sprejemanje situacije, preizkušnja junaka, Ojdipov konflikt, reševanje problemov, ljubezen, sebičnost (požrešnost), pomen ženskih likov, pomen moških likov, pomen zlobnih likov, agresija (nasilnost), doseganje neodvisnosti, zaključek zgodbe.
3.4. Raziskovalna metoda
Raziskavo sem izvedla z deskriptivno (individualno) metodo raziskovanja.
28
4. PRIMERJALNA ANALIZA IZBRANIH PRAVLJIC PO BETTELHEIMU
Tabela 1 Primerjalna analiza po Brunu Bettelheimu Teorija Bruna
Bettelheima v knjigi Rabe čudežnega (1999, prva izdaja leta 1976)
Grimm, J. in Grimm, W.
(2012). Zlate Grimmove pravljice, Janko in Metka Ilustrirala:
Jelka Godec Schmidt.
Ljubljana:
Mladinska knjiga.
Grimm, J. in Grimm, W.
(2012). Zlate Grimmove pravljice, Motovilka.
Ilustrirala:
Jelka Godec Schmidt.
Ljubljana:
Mladinska knjiga.
Grimm, J.
in Grimm, W. (2012).
Zlate Grimmove pravljice, Obuti maček.
Ilustrirala:
Jelka Godec Schmidt.
Ljubljana:
Mladinska knjiga.
INTERPRETACI- JA
1. motiv revščine (realistični vidik, str. 225)
“Vedno so imeli premalo za pod zob, in ko je bila spet enkrat v deželi velika
draginja, niso imeli niti za vsakdanji kruh”
(Grimm, J.in W. 2012, str.
47).
“Tako se je nekaj let potikal naokrog, dokler ni končno prišel v pustinjo, kjer je životarila Motovilka z dečkom in deklico, dvojčkoma, ki ju je medtem rodila”
(Grimm, J in W. 2012, str.
105).
“Ko je mlinar umrl, so si sinovi razdelili dediščino.
Najstarejši je dobil mlin, drugi osla, za tretjega pa ni ostalo drugega kot maček”
(Grimm, J.
in W. 2012, str. 151).
Motiv revščine je prisoten v vseh treh pravljicah. To je razvidno po
podčrtanih besedah.
Pri prvi in tretji se pojavi takoj na začetku, pri drugi pa kasneje. Avtor v knjigi poudarja, kar je razvidno tudi po pravljicah, in sicer, da revščina ne vpliva na posameznikovo dejanje. Niso vedno vsi revni tudi dobri.
Pri Janku in Metki starša zapustita otroka, pri Obutem mačku, je mlinarjev sin nehvaležen zato, ker je dobil mačka, pa čeprav ve, da mu drugega ne ostane.
Bettelheim pravi, da
29 so revni po navadi manj občutljivi za tuje trpljenje in se smilijo sami sebi (Bettelheim, 1999, str. 225).
2. pomen družine, staršev (težnja oklepanja staršev/družine, str.
22, 25)
“Na robu velikega gozda sta živela ubog drvar in
njegova žena s svojima otrokoma, fantičku je bilo ime Janko in deklici Metka”
(Grimm, J in W. 2012, str.
47).
“Nekoč sta živela mož in žena, ki sta si dolgo želela otroka, in končno je žena le začela upati, da ji bo ljubi Bog izpolnil željo”
(Grimm, J in W. 2012, str.
101).
“Nekoč je živel
mlinar, ki je imel tri sinove, svoj mlin, osla in mačka.”
(Grimm, J in W. 2012, str. 151).
Motiv družine je prisoten v vseh treh pravljicah, ampak vidimo, da so različni tipi družin.
Pri Janku in Metki imamo družino, v katero je stopila nova mama (mačeha), pri drugi je
tradicionalna, pri tretji pa
enostarševska (mame sploh ne omeni).
Prav tako pri slednji, ko oče umre, ni omenjeno, ali je bilo komu hudo zanj, ampak se takoj deli bogastvo. Če pogledamo vse tri pravljice, vidimo, da pravzaprav
povezanost družine sploh ni prisotna (pri prvi starša zapustita otroka, pri drugi ga oddata naprej, pri tretji ni žalovanja za očetom). Vemo, da je družina pomembna, a v tej situaciji se nam zdi, kot da ni važno, kdo so tvoji
starši/otroci, le da ti poskrbiš zase (egoizem).
3. odhod od doma
“Vstanita, lenobi, v gozd
“Dati mi moraš otroka, ki ga
“Potem je po dveh tacah prav
V vseh treh pravljicah je motiv prisoten, le da je v prvih dveh to
30 (psihološka in
geografska oddaljitev od doma, str. 167, 226–227)
gremo po drva”
(Grimm, J in W. 2012, str.
48).
bo povila tvoja žena”
(Grimm, J in W. 2012, str.
102).
kakor človek odkorakal do vrat, jih odprl in meni nič tebi nič odšel po ulici in naravnost ven skozi mestna vrata”
(Grimm, J in W. 2012, str. 151).
storjeno pod prisilo, v tretji pa
prostovoljno.
Bettelheim pravi, da je pomemben vidik, saj tako junaka pripelje do raznih izkušenj, katere mu pomagajo, da postane neodvisen.
Povezuje ga tudi z Ojdipovim konfliktom. Vsak otrok mora nekoč odrasti in se ločiti od staršev. Prej kot to stori, lažje mu bo (Bettelheim, 1999, str. 226).
Pri drugi pravljici je ta odhod od doma lažji, saj je bila Motovilka le dojenček, ko jo je čarovnica odpeljala, zato tudi staršev nikoli več ne omenja (čarovnico ima za mater). Pri tretji pa je prostovoljen, saj ve, da se bo kmalu vrnil domov.
4. sprejetje situacije (načelo ugodja proti načelu realnosti, str. 59–
64)
“Metka se je bridko
razjokala, toda vse je bilo zaman, morala je narediti, kar je od nje zahtevala zlobna čarovnica”
(Grimm, J in W. 2012, str.
53).
“Mož je iz strahu v vse privolil, in ko je žena rodila, se je prikazala čarovnica, dala otroku ime Motovilka in ga vzela s seboj”
(Grimm, J in W. 2012, str.
102).
“Medtem pa je mlinarjev sin sedel doma pri oknu, si podpiral glavo z roko in
razmišljal, kako je svoj zadnji denar porabil za
Pri sprejetju situacije avtor v knjigi navaja, da določeni ljudje lažje sprejmemo vsako situacijo in se ji prilagodimo, kot pa da rešujemo probleme. Tako se lažje umaknemo konfliktom, ugodje proti realnosti (Bettelheim, 1999, str. 60).
Metka je morala ubogati čarovnico,
31 mačkove
škornje”
(Grimm, J in W. 2012, str. 152).
saj ji ni preostalo drugega. Lažje je zajokati kot pa najti rešitev zanjo in brata.
Tako v drugi pravljici očetu “ni preostalo drugega”
kot da podari otroka.
Lahko bi zbežala, jo skrila itd. Lahko bi se borila za otroka, saj na samem začetku piše, kako močno sta si želela otroka. Tako pa je prevladal strah. In v tretji pravljici bi lahko mlinar šel z mačkom, ampak je raje njemu prepustil delo (strah ob izgubi denarja).
5. preizkušnja junaka (str. 211–212, 230–
234)
“Ptička je sedla na streho, otroka pa sta opazila, da je hišica sezidana iz kruha, streha je bila pokrita s štrukeljci, okna pa so bila iz samega svetlega sladkorja”
(Grimm, J in W. 2012, str.
50).
“In bila je tako brezsrčna, da je pregnala Motovilko v pustinjo, kjer je živela v bedi in žalosti”
(Grimm, J in W. 2012, str.
105).
“Če bi rad postal grof in še bolj bogat, se pojdi z mano kopat v jezero”
(Grimm, J in W. 2012, str. 153).
Pri vseh pravljicah obstaja preizkušnja junaka, ki mu pomaga, da pride do svojega cilja. Vsaka preizkušnja je drugačna. Janku in Metki se je
preizkušnja začela takoj, ko sta prišla do čarovničine hiše.
Tam ju je najprej čakala skušnjava in nato še čarovnica.
Motovilkina preizkušnja se je začela šele takrat, ko je bila na svobodi.
Celo življenje je bila v stolpu, kjer je zanjo skrbela Gotel, v pustinji pa je bila sama in revna.
Preizkušnja pri tretji pravljici pa je temeljila na
32 mačkovem zvitem razmišljanju. Tu si je dokazal, da lahko s spletkami pride daleč, saj je mlinarjev sin s tem postal bogat.
6. Ojdipov konflikt (str. 161–169)
“Zdaj je konec z nama, je rekla Metka Janku in bridko
zajokala. Pssst, Metka, nič se ne grizi, je rekel Janko, bom že našel rešitev za oba”
(Grimm, J in W. 2012, str.
47).
“Povejte mi no, gospa Gotel, kako je to, da vas veliko teže potegnem navzgor kot mladega kraljeviča”
(Grimm, J in W. 2012, str.
103).
“Maček pa je planil, v enem skoku ujel miš in jo požrl”
(Grimm, J in W. 2012, str. 156).
Bettelheim ta konflikt v knjigi najbolj poudarja. In zaradi njega je tudi sama knjiga dobila kritike. Pri prvi pravljici vidimo, da se otroka ne želita ločiti od staršev, saj sta še močno navezana (oralna zadovoljitev). Zato se prvi dan tudi vrneta domov. Ne želita stopiti v čevlje neodvisnosti. Pri Motovilki se lahko vprašamo, zakaj se je izdala, ampak odgovor vemo. Imela je slabo vest, saj je bila Gotel še vedno njena mama in ni ji želela več skrivati tega. Otrok se vedno vrne k prvi
zadovoljitvi (mami).
Pri obutem mačku pa je bolj kompleksno.
Čarovnik v resnici predstavlja njegov alter ego in maček ga ubije, zato da doseže neodvisnost
(Bettelheim, 1999, str. 163).
7. reševanje problemov
“Toda Janko ni pogledoval za
“Dve solzi sta omočili
“Ampak višek bi bil,
Reševanje problemov je
33 (domišljija,
ozdravljenje, pobeg in tolažba, str. 205–
215)
svojo mačico, ampak je spuščal iz žepa svetle
kamenčke na pot”
(Grimm, J in W. 2012, str.
48).
njegove oči in zopet so se zjasnile in spregledal je.”
(Grimm, J in W. 2012, str.
105).
če bi se lahko spremenil tudi v kakšno majhno žival, na primer v miš.”
(Grimm, J in W. 2012, str. 154 in 156).
pomemben dejavnik vsake pravljice, in kot vidimo, je tudi prisoten. Janko si je dobro zamislil, kako se bosta z Metko rešila in se vrnila domov. Tako kot pri Obutem mačku, ko je prelisičil čarovnika in ga premagal (v resnici ubil). Pri Motovilki pa je pomagal motiv čudežnega, in sicer njene solze. Če pogledamo celo zgodbo, je njeno telo zaslužno za
reševanje, saj ji na začetku pomagajo njeni lasje (da dvigne gor tako čarovnico kot mladeniča), nato pa njene oči, da ga ozdravijo.
8. ljubezen (zakon, obred, združevanje moči, 233–234, 381–387)
“Padla sta si okrog vratu, se poljubljala in skakala od veselja”
(Grimm, J in W. 2012, str.
54).
“Zdaj se ga je Motovilka prenehala bati, in ko jo je vprašal, ali ga hoče za moža, in ko je videla, da je mlad in lep, si je mislila:
Gotovo me bo imel raje, kot me ima stara gospa Gotel”
(Grimm, J in W. 2012, str.
103).
“Tukaj sta se grof in kraljična zaročila …”
(Grimm, J in W. 2012, str. 156).
Ljubezen je v Grimmovih
pravljicah zelo skrita.
Pri Motovilki ne pove, kako se je zaljubila v kraljeviča, ampak sta kar na enkrat zaročena (in tudi kar naenkrat dobita otroka).
Zaupala je popolnemu tujcu (vendar ji je ljubeznivo prigovarjal) in se takoj zaljubila. V zgodbi tudi pove, da je bila stara komaj
