UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
KATJA ZAJC
PRIMERJALNA ANALIZA IZBRANIH LJUDSKIH PRAVLJIC IZ ZBIRK KRISTINE BRENKOVE
DIPLOMSKO DELO
LJUBLJANA, 2020
UNIVERZA V LJUBLJANI
PEDAGOŠKA FAKULTETA PREDŠOLSKA VZGOJA
KATJA ZAJC
MENTORICA: PROF. DR. MILENA MILEVA BLAŽIĆ
PRIMERJALNA ANALIZA IZBRANIH LJUDSKIH PRAVLJIC IZ ZBIRK KRISTINE BRENKOVE
DIPLOMSKO DELO
LJUBLJANA, 2020
i
ZAHVALA
Najprej bi se zahvalila mentorici prof. dr. Mileni Milevi Blažić za prijazno in potrpežljivo vodenje do končnega izdelka, za vso pomoč in hiter odziv.
Zahvala gre tudi moji in Davidovi družini za podporo. Hvala, ker ste v času mojega pisanja Ažbetu nudili najboljše možne brezskrbne urice.
In še hvala tebi, David, za vso tehnično pomoč in moralno podporo.
Vidva z Ažbetom sta bila moja največja motivacija!
ii
POVZETEK
Diplomsko delo zajema teoretični in empirični del. V teoretičnem delu bom predstavila urednico obeh zbirk, ki jih bom primerjala – Kristino Brenk. Opisala bom predstavnika literarnoteoretičnega pristopa Maxa Lüthija. V svoji monografiji je prikazal pet značilnosti pravljice. Sledi predstavitev Marie Nikolajeve in verbalno-vizualnega odnosa v slikanici.
Zanima me, koliko in kje se pravljica omenja v Kurikulumu za vrtce in v priročniku h kurikulu.
V empiričnem delu bom predstavila zbirki ljudskih pravljic Kristine Brenk. Primerjala bom šest pravljic glede na značilnosti M. Lüthija in analizirala verbalno-vizualni odnos. S tem bom ugotovila, kako so si pravljice podobne in kako se razlikujejo. Zanima me tudi, kaj je izraženo verbalno in kaj vizualno.
Cilj diplomskega dela je ugotoviti, v čem so si pravljice iz obeh zbirk podobne in kje se razlikujejo. Namen je tudi ugotoviti verbalno-vizualni odnos v pravljici.
Ključne besede: Kristina Brenk, Max Lüthi, pravljica, literarna analiza, verbalno-vizualni odnos
iii
SUMMARY
There is a theoretical and empirical part in this diploma thesis. The theoretical part presents Kristina Brenk, the editor of both collections in comparison. I will describe a representative of literary theory, Max Lüthi. He described the five features of a fairy tale in his monograph. This is followed by a presentation of Maria Nikolaeva and the verbal-visual relationship in the picture book. I am interested in how much and where the fairy tale is mentioned in the Kindergarten Curriculum and in the Curriculum Handbook.
The empirical part presents a collection of folk tales by Kristina Brenk. I will compare six fairy tales according to the characteristics of Max Lüthi and analyze the verbal-visual relationship.
This will help me find similarities and differences between the fairy tales. I am also interested in what is expressed verbally and what visually.
The purpose of the diploma thesis is to find out how the fairy tales from both collections are similar and where they differ. Another aim is to determine the verbal-visual relationship in the fairy tales.
Keywords: Kristina Brenk, Max Lüthi, a fairy tale, literary analysis, verbal-visual relationship
iv
KAZALO
1 UVOD ... 1
2 KRISTINA BRENK ... 3
3 LITERARNA TEORIJA PO MAXU LÜTHIJU ... 6
3.1 ENODIMENZIONALNOST ... 6
3.2 PLOSKOVITOST ... 7
3.3 ABSTRAKTNI SLOG ... 8
3.4 IZOLACIJA IN UNIVERZALNA POVEZANOST ... 8
3.5 SUBLIMACIJA IN VSEVKLJUČENOST ... 10
4 VERBALNO-VIZUALNI ODNOS PO MARII NIKOLAJEVI ... 13
4.1 PRIZORIŠČE ... 13
4.2 KARAKTERIZACIJA ... 14
4.3 PERSPEKTIVA ALI ZORNI KOT ... 14
4.4 ČAS IN GIBANJE ... 15
4.5 MODALNOST ... 15
5 PRAVLJICA V KURIKULUMU ZA VRTCE (1999) IN V PRIROČNIKU H KURIKULU ZA VRTCE (2001) .. 17
6 EMPIRIČNI DEL ... 19
6.1 OPREDELITEV PROBLEMA ... 19
6.2 CILJI ... 19
6.3 RAZISKOVALNA VPRAŠANJA ... 19
6.4 METODOLOGIJA ... 19
6.5 MAMKA BRŠLJANKA, PRAVLJICE S CELEGA SVETA (1976) ... 20
6.6 BABICA PRIPOVEDUJE, SLOVENSKE LJUDSKE PRIPOVEDI (1979) ... 20
6.7 PRIMERJAVA OBEH ZBIRK ... 21
7 PRIMERJALNA ANALIZA IZBRANIH PRAVLJIC ... 26
7.1 PRIMERJALNA ANALIZA PRAVLJIC O VELIKI REPI (1976) IN KAKO SO PULILI REPO (1979) .... 26
7.2 ANALIZA VERBALNO-VIZUALNEGA ODNOSA ... 29
7.3 PRIMERJALNA ANALIZA PRAVLJIC FIŽOLČEK JE POČIL (1976) IN O FIŽOLČKU, OGELČKU IN SLAMICI (1979) ... 31
7.4 ANALIZA VERBALNO-VIZUALNEGA ODNOSA ... 34
7.5 PRIMERJALNA ANALIZA PRAVLJIC HLEBČEK KRUHA (1976) IN BELA KAČA S KRONICO (1979) 35 7.6 ANALIZA VERBALNO-VIZUALNEGA ODNOSA ... 39
8 POVZETEK PREGLEDNIC IN UGOTOVITVE ... 41
9 UPORABA LITERARNE ANALIZE PRAVLJIC V VRTCU ... 43
10 ZAKLJUČEK ... 45
v
11 VIRI IN LITERATURA ... 47
12 PRILOGE ... 48
12.1 HLEBČEK KRUHA ... 48
12.2 O VELIKI REPI ... 49
12.3 FIŽOLČEK JE POČIL ... 50
12.4 O FIŽOLČKU, OGELČKU IN SLAMICI ... 50
12.5 KAKO SO PULILI REPO ... 51
12.6 BELA KAČA S KRONICO ... 52
vi
KAZALO SLIK
Slika 1: Naslovnica Deklica Delfina in lisica Zvitorepka (1970) ... 5
Slika 2: Naslovnica Moja dolina (1996) ... 5
Slika 3: Naslovnica Golobje, sidro in vodnjak (1960) ... 5
Slika 4: Naslovnica Srebrna račka – zlata tačka ... 5
Slika 5: Naslovnica Partizanka Katarina (1981) ... 5
Slika 6: Naslovnica zbirke Zlata ptica (1956) ... 5
Slika 7: Naslovnica zbirke Mamka Bršljanka: pravljice s celega sveta ... 20
Slika 8: Naslovnica zbirke Babica pripoveduje, slovenske ljudske pripovedi iz leta 2006, 11. natis ... 21
Slika 9: Naslovnica zbirke Babica pripoveduje, ... 21
Slika 10: Ilustracija pri pravljici Kako so pulili repo ... 29
Slika 11: Ilustracija pri pravljici O veliki repi ... 29
Slika 12: Ozadje ilustracije ... 29
Slika 13: Prikazana čustvena stanja likov ... 30
Slika 14: Poševno narisani liki – učinek gibanja ... 30
Slika 15: Ilustracija pri pravljici O fižolčku, ogelčku in slamici ... 34
Slika 16: Ilustracija pri pravljici Fižolček je počil ... 34
Slika 17: Ozadje ilustracije ... 34
Slika 18: Čustveni izrazi likov ... 34
Slika 19: Čustveni izrazi likov ... 34
Slika 20: Dim kot učinek gibanja ... 35
Slika 21: Dim kot učinek gibanja ... 35
Slika 22: Ilustracija pri pravljici Bela kača s kronico ... 39
Slika 23: Začuden in prestrašen obraz mame in nasmejani otroci ... 39
Slika 24: Kača z dvignjeno glavo ... 40
KAZALO PREGLEDNIC
Tabela 1: Pravljice v obeh zbirkah ... 22Tabela 2: Primerjava pravljic Kako so pulili repo (1976) in O veliki repi (1979) ... 27
Tabela 3: Verbalno-vizualni odnos v pravljicah Kako so pulili repo (1976) in O veliki repi (1979) ... 29
Tabela 4: Primerjava pravljic Fižolček je počil (1976) in O fižolčku, ogelčku in slamici (1979) ... 32
Tabela 5: Verbalno-vizualni odnos v pravljicah Fižolček je počil (1976) in O fižolčku, ogelčku in slamici (1979) ... 34
Tabela 6: Primerjava pravljic Hlebček kruha (1976) in Bela kača s kronico (1979) ... 37
Tabela 7: Verbalno-vizualni odnos v pravljici Bela kača s kronico (1979) ... 39
1
1 UVOD
Kristina Brenk v spremni besedi v zbirki Mamka Bršljanka, pravljice s celega sveta (2014) pravi:
»Mogoče je pa tudi, da sem si takrat in si tudi še danes želim brati pravljice zato, ker mi pripovedujejo o drugačnem svetu, kot je ta, v katerem živim.« (str. 149)
Prav Brenkova in njen odnos do pravljic sta povod, da sem si s pomočjo mentorice izbrala njeni dve zbirki za obravnavo v diplomskem delu. Pravljice so tudi velik del mojega življenja. Z njimi se srečujem tako zasebno, ko jih berem svojemu sinu, kot tudi poklicno, ko jih beremo skupaj z otroki v vrtcu. Zato me je zanimalo, kje je omenjena pravljica v Kurikulumu za vrtce (1999) in kaj nam glede branja pravljic priporoča priročnik h kurikulu za vrtce (2001).
V obeh izbranih zbirkah so ljudske pravljice, prevedla in uredila pa jih je Kristina Brenk.
Prva je izšla zbirka Mamka Bršljanka: pravljice s celega sveta (1976), leta 1979 pa je izšla Babica pripoveduje: slovenske ljudske pripovedi. Formata knjig in oblikovanje so podobni v obeh zbirkah. Zanimalo me je, kaj je pravljicam skupnega glede na to, da so v eni zbirki slovenske, v drugi pa ljudske pravljice z različnih koncev sveta. Želela sem raziskati, ali morda obstajajo vsebinsko podobne zgodbe; če so, kaj imajo skupnega in v čem se razlikujejo. Pravljice sem analizirala s pomočjo literarne teorije po Maxu Lüthiju, švicarskem znanstveniku in literarnem teoretiku. V svoji monografiji Evropska pravljica: forma in narava (2011) opiše pet značilnosti pravljic, ki sem jih aplicirala na izbrane pravljice iz zbirk. Prva je enodimenzionalnost, njen utemeljitelj je prav Lüthi, in pomeni prepletanje realnih in domišljijskih vsebin. Druga je ploskovitost, ki pomeni nedoločenost kraja in časa dogajanja ter likov. Sledi abstraktni slog, ki zajema več podkategorij: stalni obrazci, tipični začetki in konci, števila, barve, metalizacija, mineralizacija, čudeži, ponavljanje, enotnost pridevnika in skrajnosti. Izolacija in univerzalna povezanost je značilnost pravljice, ki se kaže kot pojavljanje darov, čudežnih pripomočkov in motivnih drobcev v pravljici. Zadnja značilnost pa je sublimacija in vsevključenost, ki pomeni prepletanje čudežnih in vsakdanjih motivov. Poleg tega me je zanimal tudi verbalno-vizualni odnos v posamezni pravljici. Analizirala sem ga s pomočjo članka Marije Nikolajeve Verbalno in vizualno – slikanica kot medij (2003), kjer opiše, kaj vse vpliva na odnos med besedilom in ilustracijo.
2
Cilj pričujočega dela je primerjati pravljice iz obeh zbirk Kristine Brenk, ugotoviti, v čem so si podobne in v čem se razlikujejo. Primerjane so po tri pravljice iz vsake zbirke, izbrala pa sem jih glede na podobno vsebino.
3
2 KRISTINA BRENK
Slovenska pisateljica, pesnica, prevajalka in urednica Kristina Brenkova je bila rojena 22. oktobra 1911 v Horjulu. Študirala je psihologijo in pedagogiko v Ljubljani, iz slednje je tudi doktorirala. Kot študentka je za šolski list pisala igrice, zgodbe in pesmi. Gledališče jo je tako prevzelo, da je odšla študirat v Prago.
Njena prozna dela lahko razdelimo na tista z realistično vsebino in tista z iracionalno, fantastično vsebino. Vsem je skupno, da je največkrat osrednji lik otrok, konec pa je srečen. Sama je zapisala, da naj pravljice osrečujejo. Najbolj znani deli z domišljijsko vsebino sta Deklica Delfina in lisica Zvitorepka (1970) ter Srebrna račka – zlata tačka (1975). V njenih realističnih proznih delih zasledimo tematike, ki so njeno življenje najbolj zaznamovale. Ena izmed njih je rojstna horjulska dolina. Življenje na vasi in spomine iz otroštva opisuje v svojih zbirkah avtobiografskih črtic Moja dolina (1996) in Prva domovina (1973). Zelo očitno jo je zaznamovala tudi vojna, kjer je sodelovala kot kurirka pisatelja Prežihovega Voranca. O življenju v času vojne in po njej piše v delih Partizanka Katarina (1981), Partizanska bolničarka (1983) in Ko si bil majhen (1964), kjer poziva k dobrim odnosom med ljudmi, človečnosti, prežeta pa so z upanjem na srečen konec. Na pisateljskem področju je bila aktivna že pred vojno, ko je objavljala v Ljubljanskem zvonu in Sodobnosti. Po vojni pa je svoja dela objavljala v mladinskih revijah Vrtec, Ciciban, Kurirček, Pionirski list in drugih. Zaznamuje jo tudi materinstvo, vsakdanje prigode njenih dveh sinov so zbrane v knjižicah Dnevna poročila, Osma dežela ter Golobje, sidro in vodnjak (1960), ki velja za njeno prvo avtorsko delo.
Zelo pomembno je njeno uredniško delo. Več kot 20 let je bila urednica Mladinske knjige, in sicer med letoma 1949 in 1973. Ves čas svojega urednikovanja je stremela k temu, da bi otroci gledali lepe in dobre slikanice. Kot urednica je izdajala slikanice sodobnih avtorjev, obnavljala pa je tudi starejše izdaje del za otroke. V času njenega urednikovanja na Mladinski knjigi so izhajale knjižne zbirke za predšolske in šolske otroke (Čebelica, Velike slikanice, Mala slikanica, Cicibanova knjižnica, Najdihojca). Izšla je knjižna zbirka Mladi oder, kjer so zbrane igre za otroke in mladino. Brenkova je zasnovala tudi zbirko Zlata ptica, ki je izšla leta 1956, kjer je doslej zbranih več kot sto ljudskih pravljic z vsega sveta. Pri tem so sodelovali poznavalci ljudskega izročila, prevajalci, pisci spremnih besedil in ilustratorji, ljudske pripovedi pa je iskala, prevajala in prirejala tudi sama. Ob nastajanju zbirk in založniškem prizadevanju za razcvet slikanice je sodelovala tako s starejšimi ilustratorji kot tudi s takrat mladimi ilustratorji, denimo
4
z Jelko Reichman, Marijo Lucijo Stupica, Kostjo Gatnikom, Marjanom Mančkom in drugimi.
Poleg pisateljskega in uredniškega dela je bila tudi prevajalka. Prevedla je deli pisateljice Astrid Lindgren Pika Nogavička (1958) in Bratec in Kljukec s strehe (1966). Prevedla je še Bambija, Felixa Saltna (1970), nemško ljudsko pravljico Lonček balonček (1983), rusko ljudsko povest Kdo bo izpulil repo (1986), pravljico Jelen Jarko avtorja Freda Rodriana (1986), indijansko ljudsko pravljico Lisica in drozg (1990) in Stare grške bajke Eduarda Petiška (1992).
Za svoja dela in dosežke je prejela med drugim zlato plaketo za literarno ustvarjanje, Trubarjevo plaketo, častni znak svobode Republike Slovenije za življenjsko delo v mladinski literaturi in založništvu, Levstikovo nagrado za življenjsko delo in naziv častne meščanke Ljubljane. Po njej se imenuje tudi nagrada za izvirno slovensko slikanico, ki jo vsako leto na njen rojstni dan podeli Strokovno združenje založnikov in knjigotržcev Slovenije.
Umrla je v Ljubljani v 98. letu starosti.
5
Slika 3: Naslovnica Golobje, sidro in vodnjak (1960)
Slika 4: Naslovnica Srebrna račka – zlata tačka (1975)
Slika 2: Naslovnica Moja dolina (1996) Slika 1: Naslovnica Deklica Delfina in lisica Zvitorepka (1970)
Slika 6: Naslovnica zbirke Zlata ptica (1956)
Slika 5: Naslovnica Partizanka Katarina (1981)
6
3 LITERARNA TEORIJA PO MAXU LÜTHIJU
Max Lüthi, znanstvenik, literarni teoretik in pomemben raziskovalec pravljic švicarskega rodu, je živel med letoma 1909 in 1991. Na univerzi v Zürichu je bil predavatelj nemškega jezika in književnosti, predaval je tudi o evropskem ljudskem izročilu. V letih od 1973 do 1984 je bil urednik Enciklopedije pravljic. Največ zanimanja je zagotovo požela njegova knjiga Evropska pravljica: forma in narava, ki je prvič izšla leta 1947. V tej monografiji je preučeval pravljico z literarnoteoretičnega vidika. Formalne značilnosti evropske pravljice je iskal v skupnih elementih posameznih primerov, pravljico pa skozi celotno monografijo primerjal s tistim, kar pravljica ni – s povedko in legendo. Pri nas je monografija izšla leta 2011 pri založbi Sophia, prevedla pa jo je Alenka Veler.
V omenjeni monografiji predstavi pet značilnosti pravljice, in sicer enodimenzionalnost, ploskovitost, abstraktni slog, izolacijo in univerzalno povezanost ter sublimacijo in vsevključenost.
3.1 ENODIMENZIONALNOST
V pravljicah pogosto srečamo like iz onostranstva. To so škrati, vile, čarovnice, duhovi, gozdna in vodna bitja, velikani, zmaji, živali in bitja z nadnaravnimi sposobnostmi in še bi lahko naštevali. Običajno bi pri srečanju pravljičnega junaka s temi bitji pričakovali strah ali vsaj začudenost, a v pravljicah ni tako. Ob srečanju ljudi in zgoraj naštetih likov ne zaznamo nobenega vznemirjenja ali strahu, med sabo se pogovarjajo in se vedejo kot običajno. »V pravljicah ni numinoznega strahu in numinozne radovednosti.«
(Lüthi, 2011: 3) Liki iz onostranstva imajo za glavnega junaka v pravljici pogosto pomembno vlogo, bodisi mu pomagajo z darovi bodisi mu podajo pomembno informacijo ali nasvet za dosego cilja. Junak ni radoveden, od kod bitje prihaja, kaj mu prinaša, zanima ga le, kako lahko z njegovo pomočjo ukrepa proti sovražniku. Nič ni nenavadnega, če človek v pravljici sreča govorečo žival, ob tem ne občuti nevarnosti, celo lažje mu je.
»Ne ve, od kod prihajajo in kam spet izginejo, ne ve, kdo jim je dal znanje in čudežne moči, in po tem tudi ne sprašuje.« (Lüthi, 2011: 5)
Pravljičnega junaka zanima le, kako mu lahko pomagajo pri reševanju težave, ki jo ima.
V pravljicah so povsem običajne tudi poroke s čudežnimi bitji ali živalmi.
Srečanje s tujo dimenzijo je v pravljicah nekaj povsem naravnega, zato Lüthi to značilnost poimenuje enodimenzionalnost pravljice.
7 3.2 PLOSKOVITOST
Ploskovitost v pravljici pomeni, da so ljudje in predmeti prikazani linearno in brez vsebine. Predmeti so ploski in ne spreminjajo svoje oblike (denimo puška, palica, meč, ključi …). Navadno se predmet v pravljici uporabi le enkrat, ničesar ne izvemo o njegovi vsakdanji rabi ali vpetosti v življenjski prostor lastnika. (Lüthi, 2011)
Ljudje in živali, ki nastopajo v zgodbi, ne poznajo telesne bolečine in trpljenja ob poškodbi ali pohabi. Pravljica ne prikazuje čustvenega sveta. Čustva so omenjena, ko vplivajo na dogajanje. Lastnosti osebe in njena čustva so prikazani z dejanji.
»/…/ čustveno stanje se sploh ne izrazi, kajti pravljica nam prikazuje ploske figure, ne pa ljudi z živahnim notranjim življenjem.« (2011: 13)
Pravljičnega junaka naprej žene nek zunanji dejavnik, denimo darovi, nasveti in prepovedi, ki jih je prejel iz onostranstva, ali pa naloge, ki so mu zadane, ne žene ga njegov notranji glas.
V pravljici ničesar ne izvemo o okolju, v katerem junak živi. Pogosto srečamo motiv popotnika, ko junak zapusti dom in gre v svet, denimo zaradi revščine, stiske staršev, mačehine zlobe, tekmovanja in podobno. O družinskih odnosih ne izvemo veliko, saj pravljični lik ni vtkan v družinsko strukturo. Vsak odnos, ki je omenjen, je pomemben zgolj za potek dogajanja. Združitev z nevesto je le pomembna končna točka pravljice, do tja pa sreča junaka še polno dogodivščin. (Luthi, 2011)
Tudi bitja iz onostranstva so plosko predstavljena. Pojavijo se takrat, ko so potrebna junaku, opravijo svojo nalogo, potem pa spet izginejo. Od kod pridejo, od kod njihova moč, ne izvemo. (2011: 18)
V pravljici manjka tudi dimenzija časa. Minevanje časa v pravljici je nepomembno – in to je bistvena značilnost pravljice. Nastopajo tako stari kot mladi liki, ni pa starajočih se ljudi ali bitij. Pravljični junak je večno mlad, nobena bitka, pomanjkanje ali nevarnost ga ne spremenijo.
»Ker so liki v pravljici le figure, nosilci dogajanja, ki nimajo notranjega življenja, mora v pravljici umanjkati zaznavanje časa.« (2011: 21)
Za konec še Lüthijev citat, ki jasno opiše ploskovitost v pravljici:
»Pravljica se odreka globoki prostorski, časovni, duhovni in psihološki razčlenitvi. /…/ Z občudovanja vredno doslednostjo preslikava vsebine najrazličnejših področij na eno in isto raven: telesa in predmete kot ploske figure,
8
lastnosti kot dejanja, odnose med posameznimi bitji kot fizično vidne materialne darove.« (2011: 22)
3.3 ABSTRAKTNI SLOG
Abstraktni slog je razdeljen na več različnih značilnosti, ki oblikujejo pravljico. Prvo lahko poimenujemo oblika figur. S tehniko golega poimenovanja so stvari in predmeti le poimenovani. Ni natančnega opisovanja, izvemo le to, kar je pomembno za potek zgodbe.
Predmetu je dodan le en pridevnik, ki nam pove snov ali barvo predmeta (krvavi boj, železno mesto), bitja pa so poimenovana glede na starost, velikost, karakter (zlobna mačeha, grda starka). Pogosto se v pravljicah pojavljata metalizacija in mineralizacija, denimo zlata, srebrna in bakrena barva in materiali ter predmeti iz trdih snovi (železo, kamen, kovina, steklo). Pojavljajo se tudi črna, bela in rdeča barva. Vse to prispeva k trdni formi in definirani obliki pravljice. (Lüthi, 2011)
V pravljici je stroga tudi dogajalna linija. Pregled nad dogajanjem v zgodbi nam omogočata sočasnost in zaporedje pripovednih dogodkov. Glavni junak gre pogosto na dolgo pot, kamor se odpravi sam ali pa s služabnikom, ki ima seveda svojo funkcijo.
Na poti mora opravljati naloge, velikokrat mu pri tem pomagajo čudežni predmeti. Ti darovi se uporabijo enkrat ali trikrat, kolikor pač zahteva naloga, nato pa se ne pojavijo več. Vsi predmeti ali bitja, ki se v pravljici pojavijo, so tam z razlogom, vse ima svoj namen. Prav tako je dogajanje natančno določeno, vse situacije se prilegajo druga drugi – z namenom, da se na koncu pravljice vse izide. (Luthi, 2011)
Za pravljico so zelo značilni stalni obrazci in formule. Sem spadajo značilna števila, kot so ena, dve, tri, sedem in dvanajst. Element abstraktnega sloga je tudi ponavljanje, ki ima seveda svoj učinek in še bolj poudari neko dejanje ali lastnost. Trdnost forme je dosežena tudi s stalnimi izreki ter uvodnimi in končnimi obrazci. Značilno je tudi večje število epizod, ki se prepletajo in so hkrati izolirane. (Luthi, 2011)
V pravljici opazimo skrajnosti in kontraste. Nekdo je lahko reven ali bogat, grd ali lep, dober ali zloben. Pogosto se pojavljajo tudi skrajni zločini, denimo detomori, bratomori in skrajne metode kaznovanja. K izpolnitvi abstraktnega sloga veliko pripomorejo tudi prepovedi, pogojevanje in čudeži, ki so del skoraj vsake pravljice.
3.4 IZOLACIJA IN UNIVERZALNA POVEZANOST
V pravljici so odnosi izolirani, kar se kaže z odsotnostjo strahu in čudenja ob srečanju z bitji iz onostranstva. Liki v pravljici so v odnosu le kot udeleženci zgodbe, ne združuje
9
jih trajen interes. Tudi upodabljanje je izolirano, kar smo omenili že pri poglavju o ploskovitosti. Liki in predmeti so zgolj orisani, nimajo pa notranjega sveta, okolja ali odnosa do časa.
»Pravljični liki niso iz mesa in krvi, niso iz mehkega, prilagodljivega materiala, ki išče stik, temveč so iz trdnega, togega in izoliranega materiala.«
(Lüthi, 2011: 43)
Tudi opis dogajanja je izoliran. Predstavljena so le čista dejanja, ni nobenih podrobnosti in upodabljanja okolja. Dogajalna linija je razdeljena na več epizod, ki so vsaka zase zaključena in ločena druga od druge. Pravljični liki so izolirani, zato jim ni mar, če se znajdejo v podobni situaciji, ravnajo pač tako, kot jim narekuje stanje izoliranosti. Tudi pomočniki in čudežni predmeti so izolirani, zato se lahko kadarkoli povežejo z junakom.
(Luthi, 2011)
Forma pravljice se kaže tudi v ponavljanju. »Vračanje enakih elementov krepi vtis trdnosti in zanesljivosti, ki ga vzbuja epski slog.« (2011: 54) Lahko se ponovi beseda, stavek ali celo daljši odstavek. Učinek ponavljanja je odvisen od formuliranja. Zato razlikujemo notranjo in zunanjo izolacijo. Če posamezne epizode ne bi bile zaprte vase, bi morali prejšnji odlomek obnoviti po spominu, kar bi privedlo do variacij. Pred našimi očmi se mora prikazati slika, podobna ali enaka prejšnji epizodi, in to lahko dosežemo le s polnim formuliranjem.
Vidna izolacija in nevidna univerzalna povezanost skupaj tvorita bistveno značilnost forme pravljice. Ker so liki izolirani, so sposobni vzpostaviti stike kadarkoli in s komerkoli. (2011: 59)
Naključje v pravljicah je posledica abstraktnega sloga pravljice. Lüthi meni, da je pravljica literatura, ki ne pozna naključij. Z izolacijo in univerzalnim vzpostavljanjem odnosov je možno prikazati naključje kot povsem naravno. Naključnih dogodkov ne dojemamo, kot da so prirejeni, pač pa jih dojemamo kot popolnoma ustrezne slogu.
(2011: 63)
Osrednji motiv pravljice je dar. Junaka vodi naprej nek zunanji vzgib. Lahko so to naloga, zapoved, stiska ali preizkus, ki ga nekdo zahteva od njega. Na poti mu pomagajo darovi in nasveti bitij iz onostranstva, brez tega ne bi prišel na cilj. Ko pravljica svoje junake vodi do cilja z verižno pomočjo, to ni le sredstvo stopnjevanja ali variacije zgodbe, pač pa tudi vidna podoba univerzalne povezanosti. Pravljični junak je lahko deležen tudi čudeža. Ne naredi si ga sam, ne izsili ga ali prosi zanj, temveč mu je podarjen. Junak vedno dobi, kar tisti trenutek potrebuje.
10
»V pravljici pa je čudež element zgodbe in ima v njej svoj določen smisel, zato se ga sprejema brez začudenja in vznemirjenja, kot da bi bil samoumeven.«
(2011: 68)
Pravljica je polna motivnih drobcev. To so motivi, ki imajo malo funkcije, lahko celo ostanejo brez povezave. Razdrobljenost je pravzaprav izoliranost. Poznamo še slepe motive, ki pa sploh nimajo funkcije in so verjetno nastali zaradi pomanjkljivega ustnega prenašanja. Pravljica je polna razdrobljenih, delno razdrobljenih in slepih motivov, zaradi katerih slutimo, da je vse nevidno povezano, čeprav sami obstajajo v nevidni izolaciji.
(Luthi, 2011)
Vsi liki in stvari v pravljicah so izolirani in sposobni vzpostavljanja kakršnihkoli odnosov. Le junak pa je sposoben vzpostavljati dejanske odnose. On je tisti, ki je v središču zanimanja zgodbe, čeprav ne misli nase, pač pa na odrešitev drugih.
Pravi pravljični junaki so »slepi, razdedinjeni, najmlajši, tisti brez staršev, izgubljeni /…/, kajti oni so izolirani posamezniki in s tem bolj kakor kdorkoli drug prosti za vse, kar je res bistveno.« (2011: 75)
3.5 SUBLIMACIJA IN VSEVKLJUČENOST
Motivi v pravljicah izvirajo iz vsakdanjih dogodkov in odnosov med ljudmi, človekom in živaljo in človekom in okoljem. Skupnostni motivi, ki se pojavljajo v pravljicah, so snubitev, poroka, revščina, vdovstvo, neplodnost, zapustitev otrok, razdor med brati, zvestoba in podobno. Poleg zgoraj naštetih pa se pojavljajo tudi numinozni in čudežni motivi; srečanje z bitji iz onostranstva, pravljičnimi bitji in živalmi. Vendar v pravljici ne dobimo občutka, da je numinozno nekaj drugačnega, nenavadnega, pač pa nekaj vsakdanjega.
V pravljicah so pogosto nakazane stare šege in navade. Seksualna in erotična tematika je oslabljena. Tudi golota je prikazana neerotično. Spočetje in rojstvo otrok sta opisana brez vznemirjenja in nenazorno. Vsi motivi so upodobljeni na isti način, ni senzacionalnega poročanja, vse se zdi sprejemljivo, vsakdanje. Tudi o umoru, nasilju ali izdaji pravljica pripoveduje brez tragičnega prizvoka. Lüthi (2011) govori o izpraznitvi vseh motivov, a to je za pravljico hkrati prednost in slabost.
»Izgubijo se konkretnost in realnost, globina doživljanja in odnosov, nianse in polnost vsebine, toda pridobita se določenost forme in jasnost.« (2011: 86) Izpraznjenost je hkrati sublimacija. Vsi elementi postanejo čisti in lahko součinkujejo, s tem pa pridejo do izraza vsi pomembni motivi človeškega obstoja. Prav moč sublimacije
11
pravljici omogoči, da postane vsevključujoča. Pravljica svoje motive črpa iz različnih virov, iz mitov, povedk, realističnih zgodb, tudi iz resničnega življenja. Vendar vse motive spremeni – jih izprazni, sublimira in izolira – in s tem jim da formo. Pravih pravljičnih motivov torej ni, vrh sloga izolacije in sublimacije predstavlja čudež. Vsak motiv, ki nastopa v pravljici, postane čudežni motiv. Nekaterim motivom pa vendarle daje prednost, denimo kraljem, princesam, sirotam, bleščečim oblekam, pastorkam in podobno. Junake obdari z nasveti in darovi, ob bok pa jim običajno postavi kontrastne like. Protijunaki imajo navadno kakšno napako ali slabo lastnost in zato nimajo sreče. (2011)
Pravljica je vsemogočna, sposobna je asimilirati in sublimirati vsak element. Je forma, ki vključuje bistvene elemente človekove biti. Opisuje dobro in slabo, poslušnost in neposlušnost, zločine in intrige, nagrade in kazni, pravzaprav vse spektre življenja.
V pravljici so združeni različni poli obstoja: utesnjenost in širjava, mir in gibanje, zakon in svoboda ter enotnost in mnogoterost. (2011: 93)
Lüthi nam z literarnoteoretično analizo pravljic prikaže tiste njene značilnosti, s katerimi lažje razumemo naravo in funkcijo pripovedne forme. Pri preučevanju pravljic se je osredotočal na iskanje podobnosti in skupnih imenovalcev, ne na iskanje razlik. Prišel je do petih bistvenih značilnosti žanra, ki so naštete tudi v shemi v nadaljevanju, ki mi je služila pri analizi pravljic v empiričnem delu.
12
ZNAČILNOSTI PRAVLJICE PO MAXU LÜTHIJU 1 ENODIMENZIONALNOST
1.1 Odnos do numinoznega 2 PLOSKOVITOST
2.1 Upodabljanje predmetov, teles, lastnosti, notranjega sveta, okolja, odnosov, časa 3 ABSTRAKTNI SLOG
3.1 Oblika figur: obrisi, snov, barva 3.2 Oris zgodbe
3.3 Stalni obrazci ali formule (števila, ponavljanje, rimani izreki, tipični začetek in konec) 3.4 Skrajnosti
3.5 Prepovedi, pogoji, čudeži
4 IZOLACIJA IN UNIVERZALNA POVEZANOST 4.1 Izolacija figure, dogajalne linije, epizode
4.2 Dobesedne ponovitve
4.3 Potencialna univerzalna povezanost 4.4 Naključje
4.5 Dar, čudež, motivni drobec 4.6 Pravljični junak
5 SUBLIMACIJA IN VSEVKLJUČENOST 5.1 Sublimacija motivov
5.2 Čudežno, mitično, numinozno 5.3 Rituali
5.4 Erotične in profane snovi 5.5 Stari obredi, šege in navade
5.6 Univerzalnost, prikaz vsebine sveta.
13
4 VERBALNO-VIZUALNI ODNOS PO MARII NIKOLAJEVI
Marija Nikolajeva je švedska literarna teoretičarka, sicer rojena v Rusiji. Ukvarjala se je predvsem z otroško literaturo. Napisala je tudi članek Verbalno in vizualno – slikanica kot medij, ki je bil leta 2003 objavljen v reviji Otrok in knjiga, prevedla pa ga je Marjeta Gostinčar Cerar.
M. Nikolajeva (2003: 5) pravi, da je slikanica dvodimenzionalni medij, saj je bralec slikanice tako izvajalec kot tudi prejemnik ali soprejemnik besedila. Slikanice komunicirajo z nami prek slikovnih in konvencionalnih znakov. Pogoj za branje konvencionalnih znakov je dogovorjen skupen jezik, za branje slikovnih znakov pa ne potrebujemo posebnega znanja. Konvencionalni znaki so v naši kulturi linearni, beremo torej od leve proti desni, za slikovne znake pa ni nobenih navodil, so nelinearni. Slikanica kot interakcija med enim in drugim ponuja neomejene možnosti za različne vrste odnosov med verbalnim in vizualnim.
Nikolajeva slikanice deli v tri osnovne kategorije – glede na odnos med sliko in besedo:
1. Simetričen odnos: verbalna in vizualna raven imata isto sporočilo.
2. Komplementaren odnos: beseda in slika se dopolnjujeta.
3. Stopnjevalen odnos: vizualno presega verbalno, včasih tudi obratno.
Bolj ko se verbalna in vizualna raven razlikujeta ali si celo nasprotujeta, več interpretacij je možnih in bolj mora bralec razmišljati. (Nikolajeva, 2003: 8) To je seveda pri delu z otroki dobrodošlo, saj jih spodbujamo k razmišljanju in urimo njihovo domišljijo.
Nikolajeva v članku razišče, kako verbalno-vizualni odnos vpliva na različne vidike zgodbe, in sicer na prizorišče, karakterizacijo, perspektivo, časovnost in modalnost.
4.1 PRIZORIŠČE
Prizorišče pove, v kakšnem okolju se zgodba odvija.
»V osnovi da dogajanju nek časovni in krajevni okvir, kar zahteva bolj ali manj podroben opis zunanjih in notranjih prizorov.« (2003: 9)
Prizorišče lahko služi le za ozadje, lahko pa je integralno, to pomeni, da se zgodba ne bi mogla odvijati nikjer drugje. Notranja prizorišča nam lahko veliko povedo o zgodovinskem obdobju, v katerem se zgodba odvija; o družbenem položaju nastopajočih v zgodbi; kulturi; običajih in navadah. Zunanja prizorišča ustvarjajo vzdušje ali pa nam razkrijejo, v katerem letnem času se zgodba odvija. S pomočjo prizorišč lahko avtor veliko razkrije o karakterju junakov, denimo upodobitev junaka le v notranjih ali
14
zunanjih prostorih, v kakšnem okolju je upodobljen, in podobno. S kontrastno ali nenadno spremembo okolja avtor naznani nek preobrat v zgodbi, jo stopnjuje. Okolje tako postane napovedovalec vsebine.
Prizorišče je lahko podano z besedami, prikazano z ilustracijami ali pa z obojim.
»Medtem ko besede prostor lahko le opisujejo, ga ilustracije dejansko kažejo, kar je neprimerno bolj učinkovito.« (2003: 11)
Vizualen prikaz prizorišča namreč bralcu pušča več možnosti interpretacije, funkcionalen pa je tudi zato, ker mladi bralci raje gledajo kot berejo.
Kraj dogajanja je pri slikanicah lahko izražen na različne načine. Slike in besede se lahko podvajajo, torej vse, kar je prikazano vizualno, je tudi opisano. Uporablja se tudi negativni oz. prazen prostor okoli oseb in predmetov. Prostor je lahko podan tudi samo vizualno, verbalno pa ni opisan. Upodobi se lahko tudi s pomočjo panoramskega pogleda, pogleda od daleč, s srednje razdalje ali od blizu. Poznamo tudi multiprizorišča, to pomeni, da je na eni strani prikazanih več prizorišč. (2003: 11)
4.2 KARAKTERIZACIJA
Zunanji opisi likov so lahko podani verbalno ali vizualno. Pogosteje so vizualni, kar je tudi učinkovitejše. Pogosto pa eno brez drugega ne gre, abstraktnim podobam denimo moramo določiti človeške lastnosti in čustva. Iz same ilustracije tudi ne moremo razbrati spola (pri živalih in neživih predmetih), imen junakov, starosti, sorodstvenih vezi in nekaterih človeških lastnosti (pogum, nedolžnost). To lahko izrazimo le besedno. Lahko pa je ilustraciji dodan lik, ki verbalno ni omenjen, služi pa morda le ozadju zgodbe.
Vizualni prikaz je učinkovitejši od verbalnega, ko želimo prikazati prostorska razmerja in odnose med nastopajočimi v zgodbi (visok proti majhnemu, levo ali desno). Če je junak postavljen v središče ilustracije, to poudarja njegovo glavno vlogo v zgodbi.
»Slikanice so bolj usmerjene v dogajanje kot v značaje.« (2003: 13)
Poglobljene karakterizacije skoraj ni mogoče samo upodobiti, pojavlja pa se skozi interakcijo med besedilom in ilustracijo.
4.3 PERSPEKTIVA ALI ZORNI KOT
Ilustracijo gledamo z določenega zornega kota, ki nam ga vsili ilustrator. Sliko gledamo tako, kot beremo besedilo, od leve proti desni in od zgoraj navzdol, vendar se zorni kot ne spreminja. Spremeni se pri »daljšem zaporedju slik, tako glede kota kot glede razdalje;
15
lahko pride na primer do učinka povečave.« (2003: 13) Ilustracije lahko dogajanje prikažejo iz najširše perspektive, kar lahko dosežejo bodisi s panoramskim pogledom na kraj dogajanja bodisi z upodobitvijo več vzporednih dogodkov ali likov na različnih krajih. V slikanicah prevladuje zgoraj omenjena najširša oziroma vsezajemajoča perspektiva.
Težavo za mlajšega bralca in samega ilustratorja predstavlja prvoosebni pripovedovalec, pri čemer se pojavi protislovje, saj »gledalec preprosto pričakuje, da bo junaka videl, in to velja tudi za zgodbe, v katerih teče pripoved v prvi osebi.« (2003: 14)
4.4 ČAS IN GIBANJE
Čas je vizualno zelo težko prikazati, upodobljen je lahko s pomočjo ure, koledarjev, letnih časov, sončnega vzhoda ali zahoda in podobno. Lažje ga je izraziti verbalno. (2003: 15) Gibanje lahko ponazorimo z meglicami, črtami in popačeno perspektivo. Najprimernejše sredstvo pa je simultana sukcesija, kjer gre za zaporedje več upodobitev človeške figure, ki jih gledalec nato poveže v celoto. (2003: 15) Gibanje lahko ponazorimo tudi z zaporedjem ilustracij. Ta način je odveč, če je časovni okvir zgodbe podan že verbalno.
Pri zaporedju ilustracij naletimo na verbalne preskoke, ki so, če ni podanega točnega časovnega okvirja, neomejeni in implicitni. Ti časovni preskoki so zaželeni, saj omogočajo zgodbi, da se hitreje razvija, na njeno razumevanje pa načeloma nimajo vpliva. (2003: 17)
4.5 MODALNOST
Dojemanje pripovedi je lahko objektivno ali subjektivno, kaže pa se tako v besedilu kot v ilustraciji. Razlika med objektivno in subjektivno percepcijo se kaže v mimetičnem ali nemimetičnem upodabljanju. Pri mimetični upodobitvi gre za posnetek resničnosti, nemimetična pa omogoča več interpretacij. »Koncept modalnosti nam je tu lahko v veliko pomoč, ker pokriva različne vidike trditev v pripovedi, na primer realnost, verjetnost, možnost, nepredvidljivost, zaželenost in nujnost.« (2003: 20) Besedilo lahko torej različno interpretiramo, lahko gre za možnost, verjetnost, željo, ukaz ali nujnost.
Kategorije modalnosti se vizualno ne da izraziti, v želeno interpretacijo nas lahko usmeri ilustrator z določenimi standardnimi sredstvi – barvami in risarskimi tehnikami.
V slikanicah srečamo tri vrste modalnosti: indikativno, ki izraža objektivno resnico;
optativno, ki izraža željo; in dubitativno, ki izraža dvom. (2003: 21)
16
Maria Nikolajeva nam je predstavila razlike v odnosu med besedilom in sliko v slikanici.
Njen članek obravnava vprašanja prizorišča, karakterizacije, perspektive, časovnosti in modalnosti. V slikanicah so namenoma tekstovne in vizualne vrzeli, ki jih odrasli in otroci različno zapolnjujemo. Zato lahko rečemo, da so nekatera mladinska dela, v tem primeru slikanice, namenjene vsem generacijam, ne le otrokom.
17
5 PRAVLJICA V KURIKULUMU ZA VRTCE (1999) IN V PRIROČNIKU H KURIKULU ZA VRTCE (2001)
Otrok se maternega jezika uči spontano, ko posluša govor svojih staršev in svojih bližnjih.
Knjižnega jezika se med drugim uči s poslušanjem in branjem knjig. Zato je pomembno, da ga že kmalu seznanimo s knjigo, primerno njegovi starosti in razvoju. V predšolskem sistemu nam je kažipot pri jezikovnem usmerjanju otrok Kurikulum za vrtce (1991), nacionalni dokument s temeljnimi načeli in cilji predšolske vzgoje. Eden izmed ciljev na področju jezika govori o pomenu poslušanja in prebiranja pravljic za otroka:
»Ob poslušanju in pripovedovanju pravljic ter drugih literarnih del razvija zmožnost domišljijske rabe jezika; spoznava moralno-etične dimenzije;
s književno osebo se identificira ter doživlja književno dogajanje.« (Kurikulum za vrtce, 1999: 20)
Otrok torej razvija domišljijo in se poistoveti z osebami, ki nastopajo v pravljici. Otrok naj v predšolskem obdobju spoznava različne literarne zvrsti in prepoznava razlike in podobnosti med njimi. Ob knjigi naj doživlja veselje in ugodje ter pridobiva pozitiven odnos do knjige. Pri vsem tem nimamo vloge le vzgojitelji, pač pa tudi starši s svojim zglednim odnosom do knjige, s pripovedovanjem pravljic svojim otrokom. Pomembno je tudi, da se o pravljicah pogovarjamo, da nam otrok pove, kako je pravljico doživel, kako bi jo morda spremenil. S tem razvija sposobnost domišljijskega sooblikovanja in doživljanja literarnega dela. (Kurikulum za vrtce, 1999)
V priročniku h kurikulu za vrtce Otrok v vrtcu (2001) je še podrobneje opisano, kako naj bi potekala književna vzgoja v vrtcu. Temeljni merili, po katerih izbiramo knjige za otroke, sta kakovost in raznolikost. Otroke moramo seznaniti z različnimi žanri, raznovrstnimi besedili in temami (realistične in fantastične vsebine, tabu teme, nesmiselna besedila). Priročnik h kurikulu za vrtce se podrobneje posveti slikanici, ljudski in avtorski pravljici, poeziji in lutkovni igri, pri vsakem žanru pa nam poda tudi predloge vsebin, primernih za predšolske otroke. Obe zbirki ljudskih pravljic, ki jih obravnavam v pričujočem diplomskem delu, sta omenjeni tudi v priročniku.
»Primerne so zato, ker gre za lažja besedila, za katera so značilni preprosta zgodba, večkratno ponavljanje istega, značilni začetki in zaključki, osebe kot tipi (ena prevladujoča lastnost) ter izrazit pripovedni ton.« (Otrok v vrtcu, priročnik h kurikulu za vrtce, 2001: 101)
18
Omenjeni sta še zbirki Bisernica (ur. M. Kobe, 1996) in Zlata ladja (ur. N. Grafenauer, 1997). Med vsemi moramo strokovni delavci izbrati tiste pravljice, ki so po vsebini in zahtevnosti primerne za otroke neke starostne skupine. Merila izbora si seveda oblikuje vsaka pedagoška delavka sama glede na lastne izkušnje in skupino otrok. (Otrok v vrtcu, priročnik h kurikulu za vrtce, 2001)
19
6 EMPIRIČNI DEL
6.1 OPREDELITEV PROBLEMA
V empiričnem delu diplomskega dela sem analizirala ljudske pravljice iz dveh zbirk Kristine Brenkove – Mamka Bršljanka, pravljice s celega sveta (1976) in Babica pripoveduje, slovenske ljudske pripovedi (1979). V treh preglednicah sem primerjala po dve pravljici, iz vsake zbirke po eno. Izbirala sem pravljice s podobno vsebino, saj me je zanimalo, v kakšni meri se razlikujeta dve vsebinsko podobni pravljici iz zbirk iste urednice. Analizirala sem s pomočjo literarne teorije po Maxu Lüthiju, ki je opisana v monografiji Evropska pravljica: forma in narava (1947). V preglednicah so pri vsaki značilnosti pravljice izpisani citati. S pomočjo članka Marije Nikolajeve Verbalno in vizualno, slikanica kot medij (2003) pa sem analizirala in primerjala odnose med besedilom in ilustracijo.
6.2 CILJI
Zastavila sem si naslednje cilje:
− Ugotoviti, v čem se razlikujeta pravljici iz ene in druge zbirke.
− Ugotoviti, v čem sta si pravljici iz obeh zbirk podobni.
− Ugotoviti, kakšen je verbalno-vizualni odnos v pravljici.
6.3 RAZISKOVALNA VPRAŠANJA
Postavila sem naslednja raziskovalna vprašanja:
− V čem se razlikujeta pravljici iz ene in druge zbirke?
− V čem sta si pravljici podobni, kaj imata skupnega?
− Kakšen je verbalno-vizualni odnos v posamezni pravljici?
6.4 METODOLOGIJA
Uporabljeni sta kvalitativna in kvantitativna metoda.
20
6.5 MAMKA BRŠLJANKA, PRAVLJICE S CELEGA SVETA (1976)
Ena izmed zbirk, ki jih je prevedla in uredila Kristina Brenkova, je Mamka Bršljanka:
pravljice s celega sveta. Gre za zbirko pravljic z vsega sveta, ki so izšle pri založbi Mladinska knjiga leta 1976. Ilustracije je prispevala Ančka Gošnik Godec. Skupaj je v zbirki 47 ljudskih pravljic z različnih koncev sveta1. Pravljice so kratke, na koncu vsake pa izvemo, s katerega konca sveta prihaja. Kazalo je na koncu knjige. Spremno besedo je napisala kar Brenkova sama. Opiše svojo ljubezen do pravljic, pove pa tudi, da je zbirka naslovljena po stari nemški pravljici, s katero se zbirka tudi začne. Zbirka je bila ponatisnjena petkrat, poleg prve izdaje leta 1976 še leta 1980, 1999, 2006 in 2014. Zbirka je na voljo tudi v obliki zvočnega posnetka na zgoščenki, ki je bila izdana leta 2019.
Slika 7: Naslovnica zbirke Mamka Bršljanka: pravljice s celega sveta (2014, 5. ponatis)
6.6 BABICA PRIPOVEDUJE, SLOVENSKE LJUDSKE PRIPOVEDI (1979)
Tudi zbirko Babica pripoveduje, slovenske ljudske pripovedi (1979) je prav tako zbrala in uredila Kristina Brenkova, ilustrirala pa Ančka Gošnik Godec. V primerjavi z Mamko Bršljanko gre pri tej zbirki za slovenske ljudske pripovedi, 51 jih je. Zbirka je izšla pri Mladinski knjigi leta 1979 v zbirki Deteljica. V krajši različici (14 pravljic) je zbirka izšla že leta 1967, z isto urednico in ilustratorko ter pri isti založbi. Zbirka, kakršno poznamo danes, pa je izšla leta 1979.
1 Pravljice iz zbirke: afriška (3), albanska, altajska, ameriška, angleška (2), bolgarska, ciganska, finska, grška, hrvaška, indijanska, indonezijska, irska, jakutska, japonska, z Jave, kavkaška, kitajska, letonska (2), litovska, madžarska, mehiška, nemška (3), poljska, rezijanska, romunska, ruska (4), sibirska, slovenska (2), slovaška, srbska, škotska, španska, tibetanska, uzbeška in vietnamska (2).
21
Posebnost zbirke je, da izvor pravljice izvemo pri kazalu, ki je na koncu knjige.
Ob vsakem naslovu je zapisano še, iz katerega dela Slovenije prihaja pravljica, kdo jo je povedal, zapisal in priredil. Ilustracije so črno-bele in barvne. Spremno besedo je zapisal Niko Grafenauer in ji dal naslov Čudežno ogledalo. Predstavi nam zbirko in nas popelje skozi temeljne značilnosti ljudske pravljice. Zbirka je ponatisnjena kar dvanajstkrat, nazadnje leta 2014. Izšli so tudi zvočni posnetki, in sicer na kaseti leta 1996 in na zgoščenki leta 1998 in 2019.
Slika 9: Naslovnica zbirke Babica pripoveduje, slovenske ljudske pripovedi iz leta 1973
6.7 PRIMERJAVA OBEH ZBIRK
Primerjala bom zbirki Babica pripoveduje: slovenske ljudske pripovedi, enajsti ponatis iz leta 2006, in zbirko Mamka Bršljanka: pravljice s celega sveta, peti ponatis iz leta 2014.
Formata knjig sta enaka, torej velikost in oblika. Obe zbirki imata na naslovnici ilustraciji, ki sta vzeti iz zbirke, pod ilustracijo pa naslov. Babica pripoveduje vsebuje 47 pravljic, Mamka Bršljanka pa 51. Večina pravljic ima ilustracijo, v Mamki Bršljanki so vse barvne, v Babica pripoveduje pa so tako barvne kot črno-bele. V slednji je kazalo sestavljeno iz naslova pravljice, njenega izvora in zapisovalca pravljice. Pri Mamki Bršljanki pa so v kazalu zapisani samo naslovi, izvor pa je zapisan pod vsebino vsake pravljice.
Kot že v naslovu zbirk izvemo, je ena zbirka slovenskih pravljic, druga pa zbirka pravljic z vsega sveta, kjer se pojavita tudi dve s slovenskih koncev.
V tabeli v nadaljevanju so izpisane pravljice iz obeh zbirk po vrsti, kot si sledijo v knjigi, v drugi in četrti vrstici pa sta abecedni kazali. Pravljice, ki jih obravnavam v empiričnem delu, so podčrtane.
Slika 8: Naslovnica zbirke Babica pripoveduje, slovenske ljudske pripovedi iz leta 2006, 11. natis
22
Tabela 1: Pravljice v obeh zbirkah PRAVLJICE, KAKOR SI SLEDIJO
V KAZALU ZBIRKE BABICA
PRIPOVEDUJE, SLOVENSKE
LJUDSKE PRIPOVEDI (2006).
PRAVLJICE PO ABECEDNEM REDU
PRAVLJICE, KAKOR SI SLEDIJO V KAZALU ZBIRKE MAMKA BRŠLJANKA, PRAVLJICE S CELEGA SVETA (2014).
PRAVLJICE PO ABECEDNEM REDU
1. Mačeha in pastorka
belokranjska pravljica, zapisal Ivan Sašelj
Ajdovo zrno 1. Mamka
Bršljanka Bajtar in Beda 2. Tekma za bajtico
koroška pravljica, povedal Ivan Jelen v Mežici, zapisal Vinko Möderndorfer
Bedin in Bedina 2. Hlebček kruha2 Deklica s podobe
3. Kralj Matjaž koroška pripovedka, zapisal Fran Kotnik
Bela kača s kronico 3. Zajček in repa Denar ne osreči človeka 4. Mamica Dravica
koroška pripovedka, zapisal Tone Gaspari
Bogata in uboga
sestra 4. Drozg in lisica Dolga ušesa – kratek rep
5. Rabeljsko jezero koroška pripovedka, po Jakobu Kelemini
Burja in Jug 5. Kaj je najboljše Drozg in lisica
6. Miška je šla k čevljarju v narečju zapisal Ivan Grafenauer, priredila Kristina Brenkova
Deklica veka 6. Zajčkov strah Dvanajst mesecev
7. Janček ježek prekmurska pravljica, zapisal Anton Hren
Denar ne osreči
človeka 7. Lonček balonček Fižolček je počil 8. Klobko preje
koroška pripovedka, zapisal Ivan Tušek
Desetnica 8. Tkalka in orač Gora nasmejana, pravična 9. Zmaj v Peci
koroška pripovedka, zapisal Vinko Möderndorfer
Drag zajec 9. Kralj kuha igle Govoreče drevo
10. Hvaležni medved koroška pripovedka, zapisal Fran Kotnik
Drava, Sava in Soča 10. Medved in miška Hermelin in zajec 11. Drava, Sava in
Soča
koroška pripovedka, zapisal Josip Levičnik
Gospodična 11. Dvanajst
mesecev Hlebček kruha
12. Podganjek pravljica iz Posočja, zapisal Josip Kenda
Hvaležni medved 12. Nerodni dedek Kaj je najboljše
2 Podčrtani so naslovi izbranih pravljic, ki jih bom analizirala v diplomskem delu.
23
13. Zlata ribica Ribnica na Dolenjskem, v narečju povedala Marjana Pakiž, zapisal Tine Logar, priredila Kristina Brenkova
Janček ježek 13. Bajtar in Beda Katarina in kralj
14. Bogata in uboga sestra
rezijanska iz rokopisne zbirke Milka
Matičetovega. Slovensko folklorno gradivo iz Tera 1940, po pripovedovanju Marije - Kulinke Tedeškice zapisal in priredil Milko Matičetov
Kako je Pavliha
kukca prodal 14. Rdečerepka Kdo se je ustrašil
15. Lisičja šola rezijanska pravljica, povedal Enco Vojavac, Ravanca, iz rezijanščine povedal Milko Matičetov
Kako je Pavliha obogatel
15. Hermelin in
zajec Kokoši vse razgrebejo
16. Rusica pregnala grdinico iz lisičje hišice
rezijanska pravljica, povedala Jelica v Borovičju, iz narečja Milko Matičetov
Kako je Pavlihova
hiša pogorela 16. O rdeči kokoški Kralj kuha igle
17. Pastir in Spaka kulaka
pripovedka iz Predmeje nad Ajdovščino, v narečju povedal Jože Horvat, zapisal Tine Logar, priredila Kristina Brenkova
Kako so pulili repo 17. Kokoši vse
razgrebejo Kraljična sončnica
18. Oče je kupil zvonec, mati pa lonec
Petelinje na Pivki, v narečju zapisal Tine Logar, priredila Kristina Brenkova
Klobko preje,
koroška pripovedka 18. Katarina in kralj Lonček balonček
19. Bedin in Bedina tolminska pravljica, zapisal Andrej Gabršček
Ko se babica naveliča pripovedovati
19. Dolga ušesa
kratek rep Maček in opice 20. Pravljica o brvi in
ovcah
zapisovalec neznan
Kralj Matjaž 20. Podaljšani dan Mamka Bršljanka 21. O srajci srečnega
človeka zapisovalec neznan
Lisica in jež 21. Denar ne osreči
človeka Maša in medved 22. Pastirček
istrska pripovedka, zapisal Jože Benigar
Lisica in kozica 22. Govoreče drevo Medved in miška
23. Deklica veka iz Roža na Koroškem, zapisala Josip Sašel in
Fran Ramovš Lisičja šola 23. Pes in človek Miza v gozdu
24
24. Gospodična pravljica izpod Gorjancev, zapisal Janez Trdina
Mačeha in pastorka 24. Opica in želva Najmanjši repek
25. Burja in Jug belokranjska, zapisal Ivan Sašelj
Mamica Dravica 25. Deklica s podobe Nerodni dedek
26. Ajdovo zrno zapisal J. Bohinc
Miška je šla
k čevljarju 26. O ovčjem repu O deklici na Mesecu 27. Lisica in jež
Slovenske gorice, zapisal Fran Štingl
O fižolčku, ogelčku
in slamici 27. O veliki repi O miški in slonu 28. Speči zajec
koroška, zapisal Matija Majar - Ziljski
O povodnem možu 28. Zajček
Kratkorepec O ovčjem repu 29. Drag zajec
Markovci v Prekmurju, zapisovalec neznan
O srajci srečnega
človeka 29. Sivi volk O psu in volku 30. Lisica in kozica
dolnještajerska, zapisal Matija Valjavec
O treh sinovih 30. Štorklja in krap O rdeči kokoški
31. Vetrovi se prepirajo iz okolice Ljutomera, zapisal lvan Majciger
Oče je kupil zvonec,
mati pa lonec 31. Kdo se je ustrašil O veliki repi
32. Kako so pulili repo zapisovalec neznan
Pastir in Spaka
kulaka 32. O miški in slonu Opica in želva 33. Zakaj teče pes
za zajcem Odranci – Prekmurje, zapisal Ivan Kreps
Pastirček 33. Ošao Ošao
34. Zakleti modras Srednja vas v Bohinju, v narečju povedala Marija Cvetek, zapisal Tine Logar, priredila Kristina Brenkova
Pet bratov 34. Kraljična
sončnica Pes in človek
35. Sedem let pri beli kači
belokranjska, zapisal Janko Barle
Podganjek 35. Pes za zajcem Pes za zajcem
36. Bela kača s kronico s Podbrezja, zapisal Janez Novak
Pravljica o brvi in ovcah
36. Zajec dela
za lisico Podaljšani dan 37. Pripovedka o soncu
in Nasti v dolnještajerskem narečju zapisal Matija Valjavec, priredila Kristina Brenkova
Pravljica o kurentu 37. Gora nasmejana,
pravična Razbojniška pravljica
38. Pravljica o kurentu zapisal Janko Bole
Pripovedka o soncu
in Nasti 38. O psu in volku Rdečerepka 39. O povodnem možu
prekmurska, zapisala Jelena Žoekševa
Rabeljsko jezero 39. Miza v gozdu Rumena štorklja
40. Sedem laži dolnještajerska, iz Pušincev, zapisal Matija Valjavec
Rusica pregnala grdinico iz lisičje hišice
40. Rumena štorklja Sivi volk
25
41. O fižolčku, ogelčku in slamici
iz Sarženta pri Čedadu, v narečju zapisal Tine Logar, priredila Kristina Brenkova
Sedem laži,
dolnještajerska 41. Najmanjši repek Štorklja in krap
42. Zlata orehova vejica
zapisal Gvidon Sajevic
Sedem let pri beli kači
42. Razbojniška
pravljica Tkalka in orač 43. Desetnica
po zapisu Jakoba Kelemine
Speči zajec 43. Maša in medved Zajček in repa
44. Pet bratov tolminska pravljica, zapisal Ciril Drekonja
Tekma za bajtico 44. Maček in opice Zajček Kratkorepec
45. O treh sinovih iz okolice Motnika pri Kamniku, v narečju zapisal Gašpar Križnik, priredila Kristina Brenkova
Tri vreče denarja
za cepec 45. Fižolček je počil Zajčkov strah
46. Kako je Pavliha kukca prodal zapisal J. Č. Peščenikar
Vetrovi se prepirajo 46. Zlati teliček Zajec dela za lisico
47. Kako je Pavlihova hiša pogorela zapisal J. Č. Peščenikar
Zakaj teče pes za zajcem
47. O deklici
na Mesecu Zlati teliček 48. Kako je Pavliha
obogatel
zapisal J. Č. Peščenikar
Zakleti modras
49. Denar ne osreči človeka
belokranjska, zapisal Ivan Šašelj
Zlata orehova vejica
50. Tri vreče denarja za cepec, za mačko in za petelina zapisal J. P. Planinski
Zlata ribica
51. Ko se babica naveliča pripovedovati Dobrepolje
na Dolenjskem, zapisal Tone Ljubič
Zmaj v Peci
26
7 PRIMERJALNA ANALIZA IZBRANIH PRAVLJIC
7.1 PRIMERJALNA ANALIZA PRAVLJIC O VELIKI REPI (1976) IN KAKO SO PULILI REPO (1979)
V preglednici sta analizirani dve pravljici. O veliki repi je objavljena v zbirki Mamka Bršljanka: pravljice s celega sveta (1976), pripisano je, da je pravljica ruskega izvora. Kako so pulili repo je ljudska pravljica, objavljena v zbirki Babica pripoveduje:
slovenske ljudske pripovedi (1979), v kazalu pa je pripisano, da je zapisovalec neznan.
V obeh pravljicah je osrednji predmet velika repa, ki jo želijo izpuliti.
Vsebinsko se pravljici delno razlikujeta. Glavni motiv v obeh pravljicah je repa velikanka.
V obeh pravljicah zraste ogromna repa, ki jo želijo izpuliti, a kljub veliko pomočnikom jim ne uspe. Izpulijo jo šele, ko pride nepričakovan in šibkejši člen od drugih, pri pravljici O veliki repi je to miška, pri pravljici Kako so pulili repo pa je to grajska gospa. V prvi pravljici nastopajo tudi živalski liki (pes, mačka in miš), so poosebljeni, govorijo in enakovredno pomagajo puliti repo kot človeški liki (dedek, babica in vnučka). Pravljica se konča, ko jim uspe repo izpuliti. Pri pravljici Kako so pulili repo pri puljenju repe pomagajo človeški liki, živalski sicer nastopajo (prašič, miška), a v skladu s pričakovanim (prašiča bi radi zredili, da bi ga zaklali; miška poje vso scvrto mast). Z izpuljeno repo pitajo prašiča, ga zakoljejo, a ker miška poje vso scvrto mast, nimajo od velikanske repe nobenega dobička.
27
Tabela 2: Primerjava pravljic Kako so pulili repo (1976) in O veliki repi (1979)
ZNAČILNOSTI PRAVLJICE PO MAXU LÜTHIJU
KAKO SO PULILI REPO (v Babica pripoveduje: slovenske ljudske pripovedi, 2006)3
O VELIKI REPI (v Mamka Bršljanka: pravljice s celega sveta, 2014)
KOMENTARJI
1 ENODIMENZIONALNOST 1.1 Odnos do numinoznega
»Muca je prijela psička, psiček vnučka, vnučka babico, babica dedka, dedek repo …« (str. 83)
»Miška je še enkrat potegnila in repa je iz zemlje skočila!« (str. 84)
Poosebljene živali
2 PLOSKOVITOST
2.1 Upodabljanje predmetov, teles, lastnosti, notranjega sveta, okolja, odnosov, časa
»Na nekem gradu so zasejali njivo z repo.« (str. 91)
Kraj dogajanja je znan (grad).
»Ko pride kuharica na njivo in vidi, da je repa še v zemlji, prime hlapca, hlapec za deklo, dekla za repino listje, a vsi trije ne morejo izpuliti repe.«
(str. 91)
»Vnučka je poklicala psička. Psiček je prijel vnučko, vnučka babico, babica dedka, dedek repo, vlekli so, vlekli, pa je niso mogli izvleči.« (str. 83)
Prikazane le bistvene dogajalne točke. Ne zaznamo nobenih odzivov.
3 ABSTRAKTNI SLOG
3.1 Oblika figur: obrisi, snov, barva 3.2 Oris zgodbe
3.3 Stalni obrazci ali formule (števila, ponavljanje, rimani izreki, tipični začetek in konec)
3.4 Skrajnosti
3.5 Prepovedi, pogoji, čudeži
»Zdaj pošlje graščak hlapca domov po voz ter po tri pare konj in po tri jarme volov.« (str. 93)
Poimenovani so zgolj po svoji vlogi (graščak, hlapec) ali po položaju.
Tipičen začetek in konec.
»… hlapec za deklo, dekla za repino listje, a vsi trije ne morejo izpuliti repe.« (str. 91)
»… hlapec za deklo, dekla za repino listje, a vsem petim se ne posreči, da bi izruvali repo iz zemlje.« (str. 92)
»… vlekli so, vlekli, pa je niso mogli
izvleči.« (str. 83) Ponavljanje
3 Vsi citati v preglednicah 1, 3 in 5 so iz zbirke, ki je napisana v zgornji vrstici stolpca.
