UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
DIPLOMSKO DELO
ANA SLABE
UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA Študijski program: Razredni pouk
INTEGRACIJA USTVARJALNEGA GIBA V 3.
RAZREDU OSNOVNE ŠOLE
DIPLOMSKO DELO
Mentorica: Kandidatka:
Gordana Schmidt, doc. Ana Slabe
Somentorica:
Vesna Geršak, pred.
Ljubljana, maj 2015
ZAHVALA
Zahvaljujem se vsakemu posebej in vsem skupaj, ki ste na takšen ali drugačen način pomagali, sodelovali, me spodbujali in podpirali pri nastanku mojega diplomskega dela.
Posebna zahvala gre mentorici Gordani Schmidt in somentorici Vesni Geršak. Hvala obema za dobro voljo, čas in vso strokovno pomoč.
Priznam, da pot ni bila ravno kratka, niti lahka, zato res hvala vsem, da ste bili to, kar ste, da ste mi celo pot stali ob strani ter, kar je najpomembneje, verjeli vame tudi takrat, ko sem sama že skoraj obupala.
Še posebej pa hvala Tebi
.
POVZETEK
V diplomskem delu sem raziskovala, kaj je metoda ustvarjalnega giba, kako jo vključiti v pouk in kakšen vpliv ima na razumevanje snovi ter motivacijo učencev v tretjem razredu osnovne šole.
Diplomsko delo je razdeljeno na teoretični in empirični del. V teoretičnem delu sem opredelila pojme gibanje, ustvarjanje, ustvarjalni gib in predstavila metodo ustvarjalnega giba kot učnega pristopa, kakšen je pomen ustvarjanja z gibom za učence in kako vpliva na celosten razvoj otroka.
V empiričnem delu sem do odgovorov svojih raziskovalnih vprašanj prišla tako, da sem na več šolah poučevala različne predmete z različnimi vsebinami, v različnih etapah učnega procesa. Ob tem sem ugotovila, kako pomembno motivacijsko sredstvo je metoda ustvarjalnega giba. Izkazalo se je, da metoda ne vpliva le na motivacijo učencev, ampak tudi na razumevanje same snovi. Izboljša celotno vzdušje v razredu, hkrati vnaša dinamiko, a pripomore k sproščeni razredni klimi, izboljša komunikacijo in odnose med učenci pa tudi med učenci in učiteljem.
Tekom raziskave pa sem prišla še do ene ugotovitve, za katero se mi zdi pomembno, da jo omenim. Kljub poudarjanju sodobnih načinov poučevanja, holističnega pristopa, kinestetičnega učenja in celostnega razvoja otrok je učiteljem ta metoda še vedno precej nepoznana.
Ključne besede: gibanje, ustvarjalnost, metoda ustvarjalnega giba, ustvarjalno-gibalne dejavnosti, celosten razvoj, tretji razred osnovne šole.
ABSTRACT
My thesis examines what the method of creative movement is, discusses ways of integrating it into classes, and identifies its impact on subject matter comprehension and motivation of the third-grade pupils.
The thesis consists of theoretical and practical part. The terms movement, creation, and creative movement are defined in the theoretical part. Furthermore, the method of creative movement is presented as a learning approach, which was observed in terms of importance for pupils and its impact on children’s overall development.
To obtain the answers to my research questions in the practical part, I taught diverse courses at several schools at various stages of the educational process. In the process, the method of creative movement proved to be an important motivational tool. It affects not only pupils’ motivation but also their comprehension of subject matter as such. Acquired knowledge is significantly broadened, long-lasting, as pupils gain knowledge on their own.
The method improves class atmosphere – it brings dynamics, but at the same time contributes to relaxed class atmosphere. It improves communication and relations among pupils as well as between pupils and a teacher.
In the course of the research, I have reached another finding. I have come across of it completely unintentionally, yet I consider it noteworthy. Despite the ubiquitous propaganda about modern teaching methods, emphasis on holistic approaches, kinaesthetic learning, and children’s overall development, teachers remain relatively unfamiliar with the method.
Key Words: movement, creativity, method of creative movement, creative movement activities, overall development, third grade.
KAZALO VSEBINE
1 UVOD ... 1
2 TEORETIČNI DEL ... 4
2.1 Gibanje ... 4
2.2 Ustvarjalnost ... 5
2.3 Ustvarjalni gib ... 7
2.3.1 Opredelitev ustvarjalnega giba ... 7
2.3.2 Metoda ustvarjalnega giba ... 7
2.3.3 Ustvarjalne gibalne dejavnosti pri pouku ... 10
2.3.3.1 Oblike dela v ustvarjalnih gibalnih dejavnostih ... 10
2.3.3.2 Vrste gibalnih dejavnosti ... 11
2.3.4 Pomen vključevanja ustvarjalnega giba ... 14
2.3.5 Primeri vključevanja ustvarjalnega giba v pouk ... 16
2.3.5.1 Slovenščina... 16
2.3.5.2 Matematika ... 17
2.3.5.3 Spoznavanje okolja ... 18
2.3.5.4 Likovna vzgoja ... 19
2.3.5.5 Športna vzgoja ... 20
2.3.5.6 Glasbena vzgoja ... 20
3 EMPIRIČNI DEL ... 22
3.1 Opredelitev problema in namen naloge ... 22
3.2 Cilji ... 22
3.3 Raziskovalna vprašanja ... 23
3.4 Metode dela ... 23
3.5 Opis razredov ... 24
3.6 Učne priprave in analize ... 26
3.6.1 OŠ Antona Martina Slomška ... 26
3.6.1.1 Spoznavanje okolja ... 26
3.6.1.2 Slovenščina... 32
3.6.2 OŠ Bežigrad ... 41
3.6.2.1 Slovenščina... 41
3.6.2.2 Slovenščina... 46
3.6.2.3 Matematika ... 53
3.6.2.4 Glasbena vzgoja ... 58
3.6.2.5 Športna vzgoja ... 64
3.6.2.6 Spoznavanje okolja ... 72
3.6.2.6 Likovna vzgoja ... 76
3.7 Še nekaj primerov učnih priprav ... 80
4 INTERPRETACIJA REZULTATOV ... 91
5 ZAKLJUČEK ... 96
6 VIRI IN LITERATURA ... 98
KAZALO SLIK
Slika 1: Tek s podlago ... 66 Slika 2: Skozi rov ... 66 Slika 3: Tancanje ... 67
2
1 UVOD
Z metodo ustvarjalnega giba sem se spoznala med študijem na Pedagoški fakulteti. Na voljo nam je bil kot izbirni predmet, za katerega sem slišala prvič. Zanimalo me je, kaj to sploh je, saj za to metodo še nisem slišala, niti je nisem opazila nikjer na praksi tekom študija. Eden izmed motivov, zakaj se odločiti za ta izbirni predmet, pa je bilo seveda to, da se naučim nekaj koristnega in uporabnega, kar bom lahko pozneje uporabila v svojem razredu.
Bila sem torej popolnoma brez predstave, kaj ta metoda pravzaprav je, kako se jo uporablja, na kakšen način vključuje v pouk, kakšne so dejavnosti, kako vpliva na sam potek pouka in navsezadnje, kakšen učinek/vpliv ima na učence. Tekom predmeta smo postopoma spoznavali, kako raznolika je ta metoda, kako se povezuje telesna in čustvena sprostitev, ustvarjalnost, gibanje, estetska občutljivost, koordinacija, verbalna in neverbalna komunikacija, povezanost med sošolci in še in še.
Nad metodo sem bila zelo navdušena. Koliko različnih dejavnosti vsebuje in predvsem v kolikšni meri učencem omogoča biti ustvarjalen, omogoča avtonomijo, improvizacijo, osebno rast, zaupanje vase in v druge ter navsezadnje, kako pozitivno vpliva na samo razredno klimo!
Omenjena metoda pa nima pozitivnega učinka samo na zgoraj naštete elemente, ampak tudi na samo dojemanje in usvajanje novega znanja, motivacijo in osredotočenost na delo.
V pojasnitev, zakaj sem si za svojo diplomsko delo izbrala ravno to temo, bi citirala kar profesorico Geršak, ki v enem izmed svojih člankov navaja: »Ob današnjem hitrem in stresnem načinu življenja, ki nezadržno prihaja že v svet naših najmlajših in v šolske klopi osnovnošolcev, prinaša metoda poučevanja z igro, plesom, umetnostjo in ustvarjalnim gibom veliko svežine, razigranosti, umirjenosti in strpnosti, kar je prvi pogoj za uspešno vzgajanje, učenje in poučevanje« (Geršak, 2007, str. 141).
Naloga učitelja je, da sledi vsem novim smernicam in zahtevam sodobnega pouka, ki temelji na multisenzornem poučevanju. Poučevanju, ki učencem omogoča razvijanje na spoznavnem, psihomotoričnem in afektivnem področju. Pouk mora biti kar se dá raznolik, poleg učnih ciljev pa mora zajeti še vzgojne cilje, ki se jih učenec nauči nevede. Metoda ustvarjalnega
3
giba je kot nalašč za to, saj ta učni pristop zajema vse zgoraj našteto in tako učencem omogoča, da se celostno razvijajo.
V diplomskem delu me je zanimalo predvsem, ali je to raznoliko dejavnost možno uporabiti prav v vseh delih učne ure in v vseh etapah učnega procesa. Učencem sem hotela tudi pokazati, da ni nujno, da obstaja stroga meja med »jaz sem učitelj in sem na tej strani«, vi učenci pa ste na »drugi strani, me poslušate in naredite točno to, kar se od vas zahteva«, ampak, da se lahko tudi učitelj vključi v igro, da se s tem, ko postane del skupine, tudi on sprosti, zabava, nauči kaj novega, dobi nov zagon, polno pozitivne energije in pride vsak dan v razred z nasmehom.
Diplomsko nalogo sem razdelila na dva dela. Na teoretičnega, v katerem sem podrobneje predstavila gibanje, ustvarjalnost, vplive enega in drugega na otroke, samo metodo ustvarjalnega gibanja in kako poteka samo vključevanje le-te v vzgojno-izobraževalni proces.
V drugem, empiričnem delu, pa sem se posvetila predvsem učnim pripravam, katerih ure sem tudi izvedla v razredu, predstavitvam uporabljenih dejavnostih in analizam ur.
4
2 TEORETI Č NI DEL 2.1 Gibanje
Gibanje je za človeka življenjsko pomembna dejavnost. Brez njega pač ne gre, je človekova temeljna potreba, saj z njim ohranjamo zdravje, kondicijo (tako fizično kot psihično) in predstavlja eno izmed dejavnosti, ob kateri se lahko sprostimo. Človek se ponavadi giblje v prostoru in času z določeno močjo in v določenem toku, to pa so tudi glavne oz. osnovne kategorije vsakega človekovega gibanja – prostor , čas, moč in tok gibanja (Kroflič, 1992).
Gibanje je vsepovsod okrog nas in v nas. Nujnosti po gibanju pa se ponavadi zavemo šele takrat, ko nam je onemogočeno.
Sama potreba po gibanju je še posebej izrazita pri otrocih, a jo učitelji v razredih velikokrat močno zaviramo s tem, ko od učencev zahtevamo, da morajo pri pouku mirno sedeti in poslušati.
O velikem pomenu gibalnih aktivnosti v zgodnjem otrokovem razvoju je govoril že Piaget v svoji razvojni teoriji. Bil je mnenja, da ima gibanje odločilno vlogo pri razvoju prvih oblik intelektualnih sposobnosti.
Tudi Gardner je gibanju dal velik pomen v svoji Teoriji raznoterih inteligentnosti. Teorija govori o sedmih inteligentnostih, ki jih lahko vsi razvijemo do določene mere kompetentnosti.
Ena izmed teh sedmih inteligentnosti je tudi telesno-gibalna inteligentnost, ki temelji predvsem na spretni uporabi telesa, nadzorovanja in koordinacije telesnih gibov. Uporabljamo jo pri usklajenem gibanju, kot so ples in ostali športi, pa tudi pri vseh ročnih spretnostih, kjer moramo spretno ravnati z različnimi predmeti (Gardner, 1995).
Na podlagi gibanja človeka, ki ga vidimo oz. opazujemo, lahko izvemo veliko o njem samem, saj z gibanjem izražamo našo telesno, čustveno in psihično komponento počutja.
Dandanes se vedno bolj zavedamo pomena in samega učinka na telo, ki ga ima gibanje. Je sprostitev za telesno, mišično in duševno napetost (tako otrok kot tudi nas odraslih).
5
Vedno bolj načrtno iščemo in ustvarjamo priložnosti za gibanje in s tem nekako vzdržujemo oz. poskrbimo za naše biopsihosocialno ravnotežje. Kot že omenjeno ima samo gibanje na nas nek terapevtski učinek in na nas deluje sprostitveno. Isti učinek pa dosežemo tudi z gibanjem v povezavi z ustvarjalnostjo. Ko povežemo gibanje, ustvarjanje in skupinske dejavnosti, pa dosežemo trojni, v večini primerov za vsakega učitelja željni učinek: sprostitev, izbiro ustreznega vedenja in socializacijo. S spodbujanjem ustvarjalnosti, usmerjeno aktivnostjo v iskanju novih, izvirnih, nepričakovanih, neobičajnih, duhovitih zamisli v dani situaciji, ki hkrati predstavljajo ustrezno, prilagojeno rešitev (Kroflič in Gobec, 1995).
2.2 Ustvarjalnost
Krofličeva navaja, da poleg potrebe po gibanju prihaja v ospredje tudi potreba po ustvarjalnosti. Živimo v svetu, ko so nam na vsakem koraku postavljeni izzivi. Da jih lahko premagamo, moramo biti precej iznajdljivi in ustvarjalni. Za ustvarjalno mišljenje pa je potrebna tudi določena stopnja inteligentnosti.
In kaj je ustvarjalnost? Ustvarjalnost je zelo obširni pojem. Opazimo in občutimo jo prav na vsakem koraku. Ustvarjalni smo pravzaprav čisto vsi, a vsak na svoj način. Mnogi psihologi ustvarjalnost opredeljujejo kot dejavnost, lastnost mišljenja in način mišljenja. Ustvarjalen človek ima razvitih več sposobnosti ustvarjalnega mišljenja – prožnost, iznajdljivost v mišljenju, bogate zamisli, izvirnost, domišljijo in način izvedbe zamisli (Kroflič in Gobec, 1995).
Glavno, najbolj veljavno in zanesljivo merilo ustvarjalnosti, pa je zagotovo izvirnost.
Izvirnost je tista, ki nas pripelje do nečesa popolnoma novega, redkega, neponovljivega in tako rekoč edinstvenega (Pečjak, 1987).
Kaj pa nas žene k ustvarjalnemu življenju? Naši motivi za to so različni, lahko nas vodi radovednost, potreba po raziskovanju, ravnanju, potreba po dosežkih, potreba po reševanju ustvarjalnih nalog in potreba po samopotrjevanju (Pečjak, 1987, v Kroflič in Gobec, 1995, str.
28).
Človek, ki v svoje delo vključi svojo izvirnost, fantazije in imaginacije ter je prožen in fleksibilen, lahko v svojem delu nadvse uživa. Z vsem tem njegovo delo dobi pomen, saj je
6
vanj vključil del sebe, svoje ideje, kar pa pripomore k osebni izpopolnitvi. Seveda se mora vse to dogajati spontano, ustvarjalnost ni proces, ki se ga izvaja »na silo« in načrtno. Lahko pa ga na nek način pospešimo. To storimo tako, da o problemu razmišljamo bolj intenzivno in preizkusimo čim več različnih opcij rešitev (Pečjak, 1987).
Ustvarjalnost je tista, ki nas je pripeljala do tu, kjer smo zdaj. S pomočjo ustvarjalnosti smo se razvili, spremenili svoje življenjsko okolje, se uprli razmeram, ki so nas ogrožale. Je nujno potrebna lastnost vsakega posameznika, ki mu omogoča, da se spopada s svetom in mu omogoča, da v njem živi (Keong, 2008).
Pomembno je, da otrokom in tudi vsem ostalim nudimo kar se dá spodbudno okolje. Pri otroku je še toliko bolj pomembno, da mu nudimo oz. omogočimo čim več izkušenj, pri katerih razvija svoje ustvarjalno mišljenje, medtem ko je pri odraslem človeku razvijanje te lastnosti odvisno bolj od lastne aktivnosti (Pečjak, 1987).
Spodbude morajo biti takšne, da spodbudijo tako divergentno kot konvergentno mišljenje, saj ustvarjalni izdelki nastajajo pri integraciji desne in leve hemisfere (Cropley, 1992).
Poleg dejavnikov, ki spodbujajo ustvarjalnost, pa obstajajo tudi dejavniki, ki jo zavirajo.
Po Cropleyu so to socialne zavore v družbeni strukturi, torej tudi v šoli. Razčlenjene pa so sledeče:
- storilnostna naravnanost, - vprašanja niso zaželena, - zunanja evalvacija,
- pritisk konformizma se kaže v vedenju otrok, v izraziti težnji, da se enačijo z vrstniki v konkretnih stvareh,
- strogo določene spolne vloge.
7
2.3 Ustvarjalni gib
2.3.1 Opredelitev ustvarjalnega giba
Je multifunkciolnalna in mnogoplastna metoda, ki jo kljub vsem pozitivnim vplivom na učence lahko še vedno označimo kot učiteljem manj znano. Na nek način gre za tabuiziran pristop k poučevanju in učenju skozi telo in gib v prostoru in času, ki predstavlja pouk v štirih razsežnostih in ne le v dveh – tabla, miza (Kroflič, 1999).
Ustvarjalni gib je povsem nov način raziskovanja, učenja in odkrivanja samega sebe. Metoda temelji na igri, ki vključuje elemente gibalnih, plesnih, rajalnih, socialnih iger in ostalih oblik sproščanja, preko katerih otrok spoznava vsa predmetna področja, se pri tem sprošča, uči, komunicira in kot najpomembneje – pri tem izraža in razvija svojo ustvarjalnost (Geršak, 2006a).
Je aktivno, telesno, izrazno sredstvo, pri katerem nista pomembni samo zunanjost in oblika giba, ampak njegova kakovost, izraznost in povezovalna dejavnost med ljudmi.
Osnovno načelo ustvarjalnega giba je, da gibanje povežemo z notranjim doživljanjem in čustvovanjem. Pri tem lahko uporabljamo vse stile in načine. Z njim sproščamo vse napetosti, ki pestijo človeka. Na sprejemljiv način lahko sprostimo napadalnost, togost, apatijo, jezo. S tem ko se gibljemo/plešemo iz veselja, žalosti, ljubezni, sovraštva, povečujemo našo sposobnost izražanja čustev.
Z ustvarjalnem gibanjem pripomoremo k boljši integraciji uma, telesa, čustev in duha, kar prispeva k razvoju celostne osebnosti. Pri tem pa razvijamo domišljijo in mišljenje ter izboljšujemo pomnjenje in predstavljanje (Vogelnik, 1993).
2.3.2 Metoda ustvarjalnega giba
Metoda ustvarjalnega giba se je kot metoda pouka v vzgojno-izobraževalnem procesu na razredni stopnji osnovne šole začela uveljavljati že v sredini 90. let. Seveda so jo uporabljali le redki učitelji, a tisti, ki so jo, so kmalu ugotovili, da je delo v razredu ob tej metodi bolj
8
zanimivo, prijetno in ustvarjalno. Deluje povsem nasprotno od tradicionalnega mišljenja, stremi k sodobnemu holističnemu pristopu. Dopolnjuje logično z intuitivnim mišljenjem ter telesno z duševnim (Kroflič, 1999).
Znano je, da izražanje in ustvarjanje z gibanjem sodita med metode, ki poglabljajo doživljanje, dvigujejo motivacijo, olajšujejo razumevanje in izboljšajo zapomnitev. Hkrati pa metoda ustvarjalnega gibanja vpliva tudi na zmanjšanje nasilnega vedenja v razredu, povečuje strpnost, razumevanje ter pripravljenost učencev na sodelovanje. Zaradi vseh teh pozitivnih vplivov na skupino in tudi na samega posameznika metoda ustvarjalnega giba postaja ena temeljnih metod v vzgoji za nenasilje in mirno reševanje konfliktov v šoli (Kroflič in Gobec 1995).
V raziskavi, ki preučuje vključevanje iger v proces pouka, je Bognar ugotovil, da je učenje z igro učinkoviteje kot učenje z delovnimi listi in da je znanje, pridobljeno z igro, trajnejše od znanja, pridobljenega z delovnimi listi. Ugotovil je tudi, da igra pri pouku poveča pozornost učencev in tako je padec zbranosti med uro manjši. Sama igra na učence vpliva zelo blagodejno in jim omogoča, da se aktivno vključujejo v izražanje samega sebe (Bognar, 1987).
Iz seminarskih nalog učiteljic in vzgojiteljic pa so Geršakova, Tancigova in Novakova (2005) v svoji izpostavile in razvrščale naslednje pozitivne učinke ustvarjalnega giba pri pouku:
- ZADOVOLJSTVO: zadovoljstvo, zabava, uživanje, uspeh, dobro počutje, razigranost, presenečeni, hitro minilo, aplavz, osrečevanje, sreča, ponavljanje, ugodje, prijetnost, živahnost, humor, razvedrilo, vedrina.
- SPROŠČENOST: sproščenost, sprostitev, umirjenost, tišina, sprostitev negativne energije, moč, nova energija, ni obremenjujoče.
- POZITIVNI ODNOSI, VZDUŠJE: pozitivni odnosi v socialni skupini, povezanost, prijateljstvo, pozitivna klima, strpnost do drugih, uvidevnost, solidarnost, pripadnost skupini, ni napetosti, prijaznost, zaupanje, manj agresivni, prilagoditev, disciplina, spoštovanje, nežnost, potrpežljivost.
- TELESNA AKTIVNOST: gibanje, gibljivost, razgibavanje, motorika, koordinacija, spretnost, zdrav razvoj, dinamika, dinamičnost, razvoj otroka.
- USTVARJALNOST: ustvarjalnost, lastne ideje, želje, samoiniciativnost, izvirnost, kreativnost, domiselnost, inovativnost, iznajdljivost.
9
- KOMUNIKACIJA: komunikacijska sposobnost, sporazumevanje, pogovarjanje, dogovarjanje, organiziranost, organizacija, odzivanje.
- MISELNA AKTIVNOST: spontano, naravno učenje, trajnejše, trdnejše znanje, utrditev snovi, razvijanje mišljenja, razumevanje, nova znanja, pomnjenje, pridobitev izkušenj, bogatenje notranjega sveta, samoučenje, nove izkušnje, razvoj sposobnosti, zapomnitev abstraktnih pojmov.
- IZRAŽANJE ČUSTEV: izražanje čustev, občutkov, senzibilnost, veselje, smeh, nasmejanost, dajati/sprejemati ljubezen, brez zadržkov.
- IZBOLJŠANA KONCENTRACIJA: koncentracija, pozornost, natančnost, doslednost, poslušnost, upoštevanje, razumevanje navodil, zbranost pri delu, zaznavanje.
- DOMIŠLJIJA: domišljija, predstavnost, vizualizacija, podoživljanje vsebin, improvizacija, sanjarjenje.
- DOŽIVLJANJE SVETA OKOLI SEBE: doživljanje sveta okoli sebe, opazovanje, doživetost, zavedanje prostora, orientacija, zavedanje časa.
- POZITIVNA SAMOPODOBA: samozavedanje, spoznavanje lastnega telesa, pozitivna samopodoba, samozavest, samopreverjanje, samokontrola, individualnost otroka, poglabljanje vase, samokritičnost.
- ZAINTERESIRANOST: zanimivost, navdušenje, zainteresiranost, raziskovanje, popestritev, radovednost.
- MOTIVACIJA: motivacija (intrinzična), spodbude.
- VŽIVLJANJE, EMPATIJA: vživljanje/empatija, posnemanje.
- SAMOSTOJNOST: samostojnost, odgovornost, svoboda izražanja, pogum.
- DELAVNA AKTIVNOST: delavnost, zavzetost pri delu, učinkovitost, odločnost, vrednotenje, kritičnost, načrtovanje.
Svojo raziskavo so zaključile z mnenjem, da ima metoda ustvarjalnega giba pozitiven vpliv na celoten razred, tako na učitelje kot na učence. Razredna klima postane pozitivna, sproščena, takšno vzdušje pa spodbudi učenčevo delavnost. Seveda to od učiteljev zahteva kar precejšnjo mero ustvarjalnosti, vložiti morajo večjo mero truda, a se ob tem, ko vidijo delavne in zadovoljne učence, počutijo uspešne (Geršak idr., 2005).
Pozitivne učinke ustvarjalnega giba pa omenjajo tudi različni avtorji Priročnika kulturno- umetnostne vzgoje ZRSS, ki poudarjajo, da metoda ustvarjalnega giba (Markun Puhan idr., 2011):
- spodbuja razvijanje posameznikove ustvarjalnosti v skladu z njegovimi potenciali,
10
- spodbuja razvoj čustveno-motivacijskih, socialnih, spontanih ter telesno-gibalnih kompetenc,
- spodbuja domišljijo, iniciativnost, inovativnost, svobodo in kritično mišljenje, - krepi avtonomnost,
- omogoča celostni razvoj posameznika, - dviga raven vzgojno-izobraževalnega dela,
- spodbuja medpredmetno povezovanje, prenos znanj, spretnosti med različnimi predmeti in področji,
- nadgrajuje cilje splošnih in strokovnoteoretičnih predmetov,
- v središče postavlja otroka, razvija njegove zmožnosti, nadarjenosti ter upošteva njegove interese,
- prispeva k razvijanju estetske občutljivosti, - uči in krepi strpnost, razumevanje drugačnih, - prispeva k posameznikovi vključenosti v družbo.
2.3.3 Ustvarjalne gibalne dejavnosti pri pouku
To so načini dela, pri katerih pri pouku z gibanjem ustvarjamo, oblikujemo in izvajamo različne učno-vzgojne vsebine. Te dejavnosti je mogoče izvajati pri vseh učnih in vzgojnih predmetih, ob tem pa so zelo pomembne učiteljeva izvirnost, metodična iznajdljivost in seveda želja ter motiviranost za to, kako narediti čim bolj zabavno, učencem zanimivo in poučno uro. Naloga učitelja je, da učence animira, motivira, spodbuja, vodi in usmerja, a jim hkrati prepušča pobudo v gibalnem ustvarjanju. S tem pripomore k sproščeni razredni klimi in spodbudi otrokov emocionalni, socialni in intelektualni razvoj (Kroflič, 1999).
2.3.3.1 Oblike dela v ustvarjalnih gibalnih dejavnostih
Različne oblike dela v ustvarjalnih gibalnih dejavnostih so:
- skupinske oblike, - manjše skupine, - individualne oblike,
- frontalna oblika v ustvarjalnih gibalnih dejavnostih.
11
Kot že omenjeno lahko učitelj gibalne dejavnosti uporabi prav pri vseh oblikah dela, frontalno, v manjših/večjih skupinah, v paru, individualno. Pri frontalni in individualni obliki gre za podoben princip, a se med seboj tudi razlikujeta. Podobnost je ta, da učitelj predstavi temo, dejavnost vsem učencem hkrati, pri izvedbi dejavnosti pa seveda vsak učenec deluje samostojno. Pri individualni obliki pa je še malo večji poudarek na tem, da se učenec posveča sebi, sam išče rešitev, ki se njemu samemu zdi najboljša, in jo izrazi, s tem pa seveda izrazi tudi sebe kot osebo. Skupinska oblika dela pa ima velik poudarek na sodelovanju – tako med samimi učenci kot tudi med učenci in učiteljico. Izboljša se medsebojna komunikacija in seveda sami odnosi v razredu (Kroflič, 1999).
2.3.3.2 Vrste gibalnih dejavnosti
Pri gibalnih dejavnostih se učenci izražajo z gibanjem, kar pove že samo ime dejavnosti. Z njimi ustvarjajo različne vzgojno-izobraževalne vsebine. Pri tem se prosto gibajo, uporabljajo naravne oblike gibanja in pri tem ne potrebujejo nobenega predznanja. Pomembno je le, da so učenci pri dejavnostih sproščeni, da se sproščeno prepuščajo svoji ustvarjalnosti, kar pa olajšuje sam vzgojno-izobraževalni proces, spodbuja otrokov emocialni, socialni in intelektualni razvoj (Kroflič, 1999).
Delitev gibalnih dejavnosti (Kroflič in Gobec, 1995):
- Gibalne in rajalne igre - Pantomima
- Spontane in usmerjene igre z vlogami, gibno, plesno in govorno dramatiziranje - Gibalne didaktične igre
- Sprostitvene igre
1) Gibalne in rajalne igre:
Najpogostejša oz. najbolj tradicionalna uporaba teh dejavnosti je pri športni in glasbeni vzgoji. Lahko pa jih vključimo prav pri vseh predmetih. Ta vrsta iger vpliva predvsem na socializacijo učencev. Preko vnaprej dogovorjenih pravil igre se učenci prostorsko in gibalno vključujejo v skupino. Kot verbalno obliko komunikacije vključujejo tako govor kot petje, neverbalna komunikacija pa poteka preko raznih gibalnih motivov in telesnega stika.
12 2) Pantomima
To je dejavnost, pri kateri izražamo čustva, različne situacije, dogodke, razpoloženja le s kretnjami in z obrazno mimiko. Dovoljena je torej le neverbalna komunikacija. Gre za uprizarjanje in ponazarjanje različnih dogajanj in je zahtevna dejavnost tako za gledalca, ki mora pozorno opazovati pantomimika, ponotranjiti zaznane gibalne strukture, jih povezati v smiselne, miselne zveze in oblikovati svojo miselno sliko, kot tudi za pantomimika, ki se mora ponotranjiti s situacijo, dogajanjem, čustvom itd. ter to miselno idejo prevesti v gib, jo predstaviti na način, da izrazi sebe in je nazoren ter jasen za opazovalce.
Je zahtevna dejavnost, ki jo lahko uporabimo pri različnih vsebinah na vseh učno- vzgojnih področjih.
3) Spontane in usmerjene igre z vlogami, gibno, plesno in govorno dramatiziranje Pri tej dejavnosti gre za preplet besedne in nebesedne komunikacije, kar pomeni, da učenci z gibalno in besedno dejavnostjo izrazijo realistične in domišljijske vsebine.
Gre za gibalno/plesno izražanje, ustvarjanje in sproščanje, ki lahko poteka v različnih oblikah, tako individualno kot tudi skupinsko. Samo dogajanje lahko poteka ob različnih spodbudah, ob glasbi, raznih dogodkih iz okolja, narave …
4) Gibalne didaktične igre
Glavna lastnost teh dejavnosti je, da so vnaprej oblikovane in potekajo po določenih pravilih. Namenjene so razvijanju psihomotoričnih, socialnih in intelektualnih sposobnosti ter pridobivanju in utrjevanju znanja. Dejavnosti se med seboj prepletajo in dopolnjujejo. Značilno za njih je močno doživljanje, individualno in skupinsko ustvarjanje ob spontani in namenski besedni in nebesedni komunikaciji. So didaktične igre, s katerimi dosegamo konkretne operativne smotre na različnih učno-vzgojnih področjih.
5) Sprostitvene igre
Že samo ime pove, da je glavni namen teh iger sprostitev učencev, s tem pa jih tudi motiviramo za nadaljnje delo.
Ene izmed njih so:
13
- Joga: deluje na ves organizem in je primerna za vse starosti otrok, z različnimi gibalnimi sposobnostmi. Z njo povečamo moč, gibljivost, izboljša koordinacijo, držo ter poveča zmožnost koncentracije. Med izvajanjem elementov joge so učenci osredotočeni na tri stvari: na položaj, dihanje in občutenje v telesu (Schmidt, 2014).
- Masaže: namenjene so umirjanju in sprostitvi otrok. Izvajamo jih ob pripovedovanju zgodbe na otrokovem hrbtu (Schmidt, 2003).
- Pet ritmov: gre za enostavno, a hkrati globoko gibalno-plesno dejavnost. Poudarek je na dejstvu, da usklajeno telesno gibanje vpliva na vitalno energijo, čustva, racionalni um in duhovne razsežnosti človeka. Metodo je zasnovala Gabrielle Roth in je primerna za vsakogar.
Pri dejavnosti potujemo skozi pet ritmov. Začnemo s tekočim ritmom, ki nas uči povezanosti s telesom, plešemo ob rahlo pokrčenih kolenih. Nadaljujemo s stakato ritmom, ki nas uči povezovanja in sodelovanja z drugimi ljudmi in pri katerem plešemo z boki in s prsnim košem. Pri kaosu dosežemo ples osvobojene energije in delamo predvsem z glavo. Sledi lirični ritem, ki nas uči zrelosti in svobode in daje poudarek rokam. Na koncu je globoka tišina, kjer se gibi umirijo, ples postane vse bolj zbran, osredotočen in povezan z dimenzijami prostora. Misli in čustva utihnejo (Schmidt, 2010).
- Tibetančki: gre za sklop petih vaj, imenujejo jih tudi »5 tibetanskih vaj« ali
»Vrelec mladosti« in omogočajo telesu prost pretok energije. Povežejo se telo, um in duh (Schmidt, 2008a).
6) Ponazarjanje učne snovi skozi ustvarjalni gib
Različne dejavnosti lahko uporabimo na različnih področjih učnega načrta pri različnih predmetih, kot so: matematika, naravoslovje, družboslovje, glasbena vzgoja, jezikovna vzgoja … Vključevanje teh dejavnosti na teh področjih koristno vpliva na učence. Z njimi aktiviramo tako učenčevo telo kot tudi možgane, s tem pa pripomoremo, da učenec lažje razume pojme in pojave, ki se jih obravnava pri različnih vsebinah (Geršak, 2006a).
14
2.3.4 Pomen vklju č evanja ustvarjalnega giba
Ne smemo pozabiti na to, da naše razrede sestavljajo različni učenci, ki si niso različni le po zunanjosti, razigranosti, inteligentnosti, iznajdljivosti, nadarjenosti in še bi lahko naštevala, ampak se razlikujejo tudi po tem, ali so vizualni, slušni ali kinestetični tip. Da bi učenci od pouka odnesli res kar se dá veliko, je pomembno, da pri pouku izbiramo take dejavnosti, pri katerih uporabljamo več čutov, in kot sem že večkrat omenila v tej diplomski nalogi, je metoda ustvarjalnega giba ravno to. Še vedno se pojavlja velik odstotek učiteljev, ki zadovoljijo potrebe le tistih učencev, ki so bolj slušni tip, kljub temu da so raziskave pokazale, da je takih učencev najmanj, le 15 %. Ob tem se učitelji sploh ne zavedajo, kako veliko škodo delajo učencem, ki so npr. vizualni tip, in tistim, ki so kinestetični tip učencev in jih je po ugotovitvah raziskav največ, kar 40 %. Po eni strani me to dejstvo žalosti, saj se kljub vsem raziskavam na tem področju, vsem rezultatom, izsledkom, ugotovitvam in dejstvom še vedno pozablja na te učence. Takšna zapostavljanja pa ne vodijo nikamor drugam, kot da ti učenci izgubijo motivacijo za delo, pridobijo si slabe izkušnje s šolo, učenjem, učiteljem, to povzroča izgubo samozavesti, kar pa pri samem razvoju otroka ne pomeni nič dobrega (Schmidt, 2010).
Kot bodoči strokovni delavci v šolstvu pa nikakor ne smemo pozabiti na piramido učenja, ki pravi, da si zapomnimo (The learning pyramid):
- 5 % vsega, kar slišimo, - 10 % vsega, kar preberemo, - 20 % vsega vizualno prikazanega, - 30 % vsega demonstriranega, - 50 % vsega z diskusijo, - 75 % vsega s prakticiranjem,
- 90 % vsega, ko učimo nekoga drugega ali to praktično uporabljamo.
Če lahko izrazim svoje mnenje, bi ta piramida morala biti prav v vsakem priročniku za učitelje (tako kot se nahaja prehrambna piramida v vsakem prehranskem priročniku). Učitelje bi še dodatno opozarjala na to, da se pred vsako uro zamislijo in dobro premislijo, kako bodo uro zastavili in učencem omogočili, da od nje odnesejo čim več.
15
Z integracijo gibanja v pouk najprej pozitivno vplivamo na učenčevo fiziološko stanje. Kot vemo, gibanje izboljšuje cirkulacijo krvi in kisika, zvišuje vsebnost kisika v možganih, to pa privede k uravnavanju otrokovega razpoloženja, zviša njegovo raven notranje motivacije, zmanjšuje negativne vplive učenčevega sedenja, odvrača od pasivnega učenja, pozitivno vpliva na razmišljanje, povečuje koncentracijo, motivacijo in zainteresiranost ter vzdržuje ravnovesje med duševnim in telesnim stanjem (Kovar, Combs, Campvell, Napper-Owen in Worrel, 2004, v Geršak, 2006a, str. 60).
Otrok potrebuje gibanje za povezavo, stik s konkretnimi pojavi. Če ga pričnemo vključevati že pri zgodnjem učenju, postavimo dobre temelje za kasnejšo abstrakcijo. Brez gibanja bi otroci izgubili enega najosnovnejših načinov učenja, saj temelj njihovega znanja predstavljajo izkušnje, do katerih otroci pridejo le z gibanjem. Zelo pomembno pri učenju z gibanjem pa je to, da otrok pridobi znanje z lastno aktivnostjo in ga tako brez problemov ponotranji. S tem pa postavi trdne temelje za nadgradnjo z novim znanjem, z novimi, težjimi pojmi pri različnih vzgojno-izobraževalnih vsebinah, pri različnih predmetih (Geršak, 2006b).
Glavni cilj ustvarjalnega giba je razvijanje celovite osebnosti, kar vključuje razvijanje potencialov na:
- psihomotoričnem področju, kjer učenci razvijajo motorične sposobnosti. Razvijajo koordinacijo (na papirju in v prostoru), gibčnost, telesno sproščanje, moč, hitrost, ravnotežje in preciznost;
- kognitivnem področju, kjer se razvijajo učenčeva ustvarjalnost, domišljija, motivacija za delo, koncentracija, pozornost in delovne navade. Razgiban pouk, ki vključuje veliko gibanja, pozitivno vpliva na učenčevo miselno aktivnost, učenje postane spontano in naravno, usvojeno znanje pa trdnejše;
- socialno-emocialnem področju, kjer se spodbuja sproščenost, komunikacijo, vzpostavljanje medsebojnih odnosov, strpnost do sebe in drugih, zmanjševanje agresivnega obnašanja in gradnja na samopodobi ter samozavesti. Z različnimi dejavnostmi, ki vključujejo igro vlog, pa pri učencih spodbujamo empatijo in njihov odnos do drugih in drugačnih učencev (Geršak, 2007).
V zadnjem času se v šolah vedno več govori o otrokovem celostnem razvoju in celostnem učenju, kar pa je glavni cilj metode ustvarjalnega giba. Metoda prepleta telesne, miselne,
16
doživljajske in socialne dejavnosti. Učence spodbuja, da poskušajo učne vsebine razumeti z umom in telesom (Geršak, 2006a).
Z uporabo metode ustvarjalnega giba razbijamo »tradicionalno« podobo pouka in se počasi približujemo uresničevanju sodobnega pouka, ki stremi k (Kroflič, 1999):
- celovitemu procesu doživljanja, gibanja, spoznavanja,
- procesu aktiviranja telesnih, čustvenih, razumskih in duhovih zmožnosti učenca, - procesu razvijanja ustvarjalnega mišljenja, problemskega učenja, inovativnega učenja, - procesu oblikovanja ustvarjalnih stališč,
- procesu komunikacije: besedne, nebesedne, enosmerne, dvosmerne, empatije, - procesu razvijanja kooperativnega učenja, skupinskega ustvarjanja, timskega dela, - procesu zadovoljevanja osnovnih duševnih potreb po moči, zabavi, svobodi, ljubezni, - procesu zadovoljevanje potreb po igri,
- procesu učenja skozi igro,
- procesu ekološke vzgoje v najširšem smislu z večanjem občutljivosti in strpnosti do okolja, žive in nežive narave, sočloveka, soljudi.
2.3.5 Primeri vklju č evanja ustvarjalnega giba v pouk
Kot sem že večkrat omenila, lahko metodo ustvarjalnega giba uporabljamo kot učni pristop pri vseh predmetih v nižjih in tudi v višjih razredih osnovne šole.
2.3.5.1 Slovenščina
Ustvarjalni gib lahko uporabimo pri poučevanju jezika in književnosti.
Z ustvarjalnim gibanjem v prostoru pridobivajo pomembne spretnosti pri razvoju jezikovnih zmožnosti in opismenjevanja. Učenci se skozi gibanje lažje orientirajo v prostoru in na lastnem telesu. Usvojijo psihomotorične sposobnosti, ki so zelo pomembne pri razvoju grafomotorike in branja. Ko osvojijo to, nadaljujemo z orientacijo na papirju in s pisanjem v zvezke. Vse, kar učenci pišejo s pisali v zvezke, lahko predstavimo tudi gibalno. Prav tako je metoda ustvarjalnega giba zelo dobrodošla tudi pri književni vzgoji (Kroflič in Gobec, 1995).
17 Primeri :
- različne gibalne vaje za orientacijo v prostoru,
- prikaz zgodbe z gibanjem in uporaba neverbalne komunikacije, - gibalna igra vlog, dramatizacija s plesom,
- vživljanje v različne situacije,
- pisanje in sestavljanje črk in besed s celim telesom oziroma s posameznimi deli telesa, - gibna obravnava glasov in črk,
- gibanje z medmeti,
- gibalne igre za utrjevanje abecede, branja in pisanja,
- besedne vrste in stavčni členi, predstavljeni skozi ustvarjalni gib,
- uporaba ustvarjalnega giba in plesa pri kreativnem pisanju (čustva jeze, sramežljivosti, strahu itd. lahko učenec predstavi skozi telesno gibanje oz. ples). Njegov opis tako postane še bolj doživet.
2.3.5.2 Matematika
Matematične vsebine nudijo veliko možnosti za uporabo metode ustvarjalnega giba, ki jo lahko uporabimo pri vseh temah iz učnega načrta, kot so geometrija in merjenje, aritmetika in algebra in pri drugih vsebinah (logika in jezik, obdelava podatkov) ter v vseh delih učne ure.
Pomembno je, da učne snovi učencem vedno prikažemo na vseh treh ravneh: na konkretni ravni, grafični in na koncu še na simbolni ravni. Zelo pomembno je, da smo pri konkretni ravni dovolj razumljivi – če smo, učenci pozneje ne bodo imeli težav. S tem, ko učencem omogočimo, da si izkušnje pridobijo sami, skozi gibalne dejavnosti, pa pripomoremo k temu, da bo njihovo znanje samo še globlje.
Primeri:
- oblikovanje krivih, ravnih, sklenjenih in nesklenjenih črt s celim telesom oziroma s posameznimi deli telesa; oblikovanje črt s hojo, risanje črt na hrbet …,
- razvrščanje, urejanje, prirejanje z gibanjem in gibalnimi igrami,
- usvajanje in utrjevanje matematičnih pojmov z gibalnimi in rajalnimi igrami, - prikaz števil s celim telesom oziroma s posameznimi deli telesa,
- sestavljanje geometrijskih oblik s celim telesom oziroma s posameznimi deli telesa,
18
- matematične operacije (seštevanje, odštevanje, množenje, deljenje) z različnimi gibalnimi dejavnostmi,
- različne gibalno-plesne igre za utrjevanje poštevanke, - simetrija s telesi, skozi ples,
- merske enote skozi gib,
- spoznavanje in utrjevanje geometrijskih likov: hoja po likih, oblikovanje likov s telesi in hojo, risanje likov na hrbet, iskanje likov v razredu in druge gibalno-didaktične igre, - oblikovanje geometrijskih likov z elastikami …,
- spoznavanje in utrjevanje črt: hoja po črtah, oblikovanje črt s telesi in hojo, risanje črt na hrbet in druge gibalno-didaktične igre,
- plesno-ritmične igre, kjer prevladuje gibanje ob glasbi: svobodno ali po določenih vzorcih. K plesu se doda matematične naloge, ki jih otroci rešujejo kar med plesom ali premorom med dvema cikloma.
2.3.5.3 Spoznavanje okolja
Ustvarjalni gib pri spoznavanju okolja lahko uporabljamo pri mnogih tematskih področjih in v vseh delih učne ure. Učenci opazujejo in proučujejo gibanje in oblike v okolju, naravi, svetu tehnike, vsakdanje človekovo gibanje, delovno gibanje, ples, šport … Po neposrednem opazovanju in s pomočjo predstav to podoživljajo in oblikujejo z gibanjem svojega telesa.
Tako zadostijo nenehni potrebi po gibanju, utrjujejo spoznanja in razvijajo miselne sposobnosti in ustvarjalnost. Pri tem pa je pomembno, da izhajamo iz izkušenj učencev (Kroflič in Gobec, 1995).
- gibalno ponazarjanje spreminjanja v naravi:
- letni časi ter opravila in ostale značilnosti, povezane z njimi, - gibanje rastlin, živali in ostalih delov narave,
- vremenski pojavi,
- spoznavanje značilnosti naravnega in grajenega okolja ter človeškega telesa z gibalnimi dejavnostmi:
- poklici in stroji,
- promet in udeleženci v njem, prometni znaki in prevozna sredstva, - vode,
- gibalne igre za spoznavanje človeškega telesa in dogajanja v telesu, - vživljanje v življenje nekoč in danes:
19 - orientacija v času in prostoru,
- časovno zaporedje, - krepitev socialnih odnosov:
- igre pozdravljanja, spoznavanja, - socialne igre.
2.3.5.4 Likovna vzgoja
Metoda ustvarjalnega giba se vključuje prav na vsa likovna področja, od risanja do grafike.
Izbira gibalnih dejavnosti je tako pestra, da se vedno lahko najde dejavnost, ki bi se jo dalo uporabiti pri obravnavi določenega likovnega problema na specifičnem likovnem področju.
Priložnosti za uporabo metode ustvarjalnega giba je veliko, a se jo izmed vseh predmetov uporablja najmanj. To izvira iz tega, da se učitelji na likovnem področju ne čutijo dovolj sposobne za integracijo metode v uro likovne vzgoje.
Dejstvo je, da z vključevanjem omenjene metode postane pouk učencem ne samo bolj zanimiv in pester, ampak posledično postanejo učenci tudi bolj motivirani za pouk likovne vzgoje.
Omenjena metoda pozitivno vpliva tudi na doživljanje likovnih pojmov, saj učenci z njeno pomočjo le-te bolj doživeto spoznajo in s tem tudi bolje razumejo, kar pripomore k uspešnejšemu reševanju likovno-teoretičnega problema. Ne smemo pa pozabiti, da vključevanje metode ustvarjalnega giba spodbudi pri učencih tudi večjo ustvarjalnost. Učenci postanejo po ustvarjalno-gibalnih dejavnostih bolj sproščeni, poveča se jim koncentracija, zaradi tega so pri likovnem izražanju bolj izvirni in ustvarjalni. Na ustvarjalnost učencev pa lahko vpliva tudi učitelj. Preko metode ustvarjalnega giba se učenci celostno razvijajo in pouk jemljejo kot igro, pa čeprav le-ta posredno predstavlja poučevanje in vzgojo (Markun Puhan idr., 2011).
Primeri:
- vizualizacija, - pantomima,
- didaktične igre z gibanjem in plesom, - plesno izražanje ob likovnem delu,
20
- risanje: gibalna ponazoritev krivih, ravnih, sklenjenih, nesklenjenih črt,
- slikanje: mešanje barv, spoznavanje svetlih, temnih, pestrih, nepestrih barv, barvni krog …,
- kiparstvo: kipar, model, glina,
- prostorsko oblikovanje: orientacija, spoznavanje prostora.
- grafika: spoznavanje materialov za izdelavo matrice.
Ena izmed zelo zanimivih dejavnosti je tudi ustvarjalno gibanje na mandalo. Učenci pri tej dejavnosti barvajo mandalo, se sproščajo, koncentrirajo, umirjajo, raziskujejo barve, oblike, vzorce in seveda urijo motoriko.
Mandale učenci oblikujejo sami s šestilom, lahko to počnejo individualno, lahko oblikujejo skupinsko mandalo, slednje poleg zgoraj naštetega spodbuja tudi sodelovanje, dogovarjanje, timsko delo. Oblikujejo jo lahko na različne načine: iz kamenčkov, odpadnega listja, mivke, odpadnega materiala in še in še. Ko je mandala končana, jo učenci v krogu odplešejo glede na jakost barv, vzorcev, in sicer v vseh nivojih (nizko, srednje, visoko) (Geršak, 2006a).
2.3.5.5 Športna vzgoja
Metodo ustvarjalnega giba uporabljajo tudi učitelji pri športni vzgoji, saj so nekatere ustvarjalne dejavnosti sestavni del učnega načrta za športno vzgojo pod vsebinami Plesne igre v 1. triletju in Ples v 2. triletju kot na primer pantomima (ponazarjanje predmetov, živali, rastlih, pravljičnih junakov), gibalno-rajalne igre, družabno-plesne igre, ljudske igre in plesi.
Ples lahko uporabljamo tudi pri drugih vsebinah iz učnega načrta (igre z žogo, naravne oblike gibanja in igre …). Metodo ustvarjalnega giba lahko uporabljamo pri vseh delih učne ure športne vzgoje (tako pri ogrevanju in osrednjem delu kot tudi pri umirjanju – na primer v obliki sprostitve, masaž ali fantazijskega potovanja ob glasbi).
2.3.5.6 Glasbena vzgoja
»Sodobna glasbenopedagoška teorija in praksa poudarjata pomen dejavnostno naravnane glasbene vzgoje. Glasbeno učenje potrebuje učno okolje, ki z interakcijo glasbenih dejavnosti spodbuja aktivno pridobivanje glasbenih izkušenj.«
21
Metodo ustvarjalnega giba lahko zadovoljivo vključujemo v pouk glasbene vzgoje.
Ustvarjalni gib lahko uporabimo za motivacijo, veliko gibalnih dejavnosti lahko izvajamo v osrednjem delu učne ure, lahko pa jih uporabimo tudi v zaključku ure.
Metodo ustvarjalnega giba lahko uporabljamo pri vseh glasbenih dejavnostih (izvajanje, poslušanje, ustvarjanje) ter pri razvoju glasbenih spretnosti in znanj.
Glasbena vzgoja nam sama po sebi nudi veliko ustvarjalnosti. Tako lahko pri glasbeni vzgoji in tudi pri metodi ustvarjalnega giba uporabljamo veliko pripomočkov. Poleg različnih glasbil (lastna, Orffova, improvizirana) lahko pri gibanju uporabimo razne predmete, maske in kostume.
S poslušanjem glasbe in gibanjem ob njej otrok pridobiva prve izkušnje in znanja o glasbi. To otrokovo gibanje pa mora učitelj usmerjati z različnimi gibalnimi dejavnostmi, preko katerih bo otrok lahko izrazil, kaj čuti, doživlja in razume ob glasbi.
Primeri:
- povezovanje gibov in glasbe,
- gibanje ob petju in ponazarjanje glasbe – bansi, - poslušanje glasbe in vživljanje vanjo,
- izražanje melodije, tempa in ritma skozi gib, - izvedba glasbeno-plesne pravljice,
- izražanje razpoloženja z gibom,
- glasbene uganke, izštevanke skozi ples,
- ustvarjalne igre in plesi, otroški in ljudski plesi, gibalne in rajalne igre, - sprostitev ob glasbi in plesu.
22
3 EMPIRI Č NI DEL
3.1 Opredelitev problema in namen naloge
Znano je, da se v vrtcih uporabljajo razne gibalno-plesne aktivnosti, ki so namenjene doseganju različnih učnih in vzgojnih ciljev. Pozneje v osnovni šoli pa se takšne metode vedno pogosteje izpuščajo iz učnega procesa. Večina snovi učenci predelajo sede, miselno so zelo aktivni in obremenjeni, telesno pa vedno bolj pasivni. V njih se kopiči velika količina neporabljene energije, ki jo morajo zadrževati v sebi, in ne vedo, kako bi jo sprostili. Postajajo nemirni, neskoncentrirani, nemotivirani, pretirano razigrani, neposlušni …
Tekom let so bile objavljene različne raziskave različnih avtorjev (Griss 2013a; Griss 2013b, Geršak 2006b, Kroflič 1999), ki opozarjajo na to, kako pozitiven je vpliv metode ustvarjalnega giba na učence in sam učni proces.
Ker sem že od nekdaj privrženka aktivnih, dinamičnih in ustvarjalnih metod učenja, sem se odločila, da naredim korist tako sebi, bodoči učiteljici razrednega pouka, kot tudi vsem mojim bodočim učencem, in preverim, kakšen je dejanski vpliv tega, celostno usmerjenega učnega pristopa.
3.2 Cilji
Glavni cilj mojega diplomskega dela je, da raziščem, ali lahko metodo ustvarjalnega giba uporabimo pri vseh obveznih učnih predmetih v 3. razredu osnovne šole.
Raziskala bom uporabnost te metode v vseh etapah učne ure, torej ne le v uvodni motivaciji, ampak tudi pri obravnavi nove učne snovi oz. v osrednjem delu in v zaključku. Dotaknila bi se tudi faz učnega procesa, saj se ure med seboj razlikujejo tudi po tem, ali gre za usvajanje nove snovi, utrjevanje, ponavljanje ali preverjanje usvojenega znanja.
Namen diplomskega dela pa je tudi, da opazujem, kakšne učinke in odzive dosežemo pri učencih in sami razredni klimi z vključevanjem metode ustvarjalnega giba v pouk.
23
3.3 Raziskovalna vprašanja
1. Raziskovalno vprašanje: Ali lahko metodo ustvarjalnega giba uporabimo pri poučevanju vsakega učnega predmeta v 3. razredu osnovne šole?
2. Raziskovalno vprašanje: V katerem delu učne ure lahko vključimo metodo ustvarjalnega giba pri pouku 3. razreda in na kakšen način?
3. Raziskovalno vprašanje: V čem se razlikuje uporaba metode ustvarjalnega giba pri pouku – glede na to, za katero fazo v učnem procesu gre (usvajanje nove snovi, ponavljanje, utrjevanje, preverjanje)?
4. Raziskovalno vprašanje: Kakšne učinke in odzive lahko dosežemo pri učencih z vključevanjem metode ustvarjalnega giba v pouk?
3.4 Metode dela
Pripomočki:
- učni načrti za 3. razred osnovne šole - različna literatura
Opis vzorca:
- Šola: OŠ Antona Martina Slomška Vrhnika - Šolsko leto: 2012/2013
- Razred: 3.
- Število učencev: 27 (15 deklic, 12 dečkov)
- Šola: OŠ Bežigrad Ljubljana - Šolsko leto: 2013/2014 - Razred: 3. (a in b)
- Število učencev: 21 (11 deklic, 10 dečkov) in 17 (10 deklic, 7 dečkov) Postopek
Na osnovnih šolah sem se z mentoricami dogovorila, da mi posredujejo teme oz. vsebine, ki jih bom poučevala v njihovih razredih. Namensko sem prepustila odločitev njim, da mi teme
24
določijo one. S tem sem res preverila, ali je možno, da metodo ustvarjalnega giba vključim v pouk ne glede na temo/vsebino/fazo učnega procesa.
Ko so bile teme določene, sem se podala v pisanje priprav. Potrudila sem se, da sem učencem posredovala učno snov tako, da je bil velik poudarek na gibanju in igri.
Ure sem izvedla na zgoraj omenjenih osnovnih šolah. Na Osnovni šoli Bežigrad sem imela celo to možnost, da sem hkrati poučevala v obeh razredih isto snov, z istimi metodami, in tako res dobila dober vpogled in potrditev na učinke metode ustvarjalnega giba.
Po končani uri sem se pogovorila z učiteljicami, kakšna so bila njihova opažanja, in jih primerjala s svojimi – kaj je bilo dobro in kaj ne, kaj bi bilo mogoče potrebno spremeniti itd.
Svoja in njihova opažanja sem tudi zapisala v analizi ure. To se mi je zdelo pomembno, saj sem tako lažje prišla do svojih ugotovitev in odgovorov na raziskovalna vprašanja.
Postopek zbiranja in obdelave podatkov
Ko sem dobila seznam tem, sem podrobno pregledala učne cilje za posamezne predmete v 3.
razredu.
Pregledala sem tudi različno literaturo, ki se je dotikala tem in same metode ustvarjalnega giba ter se lotila načrtovanja ur.
Vse ure sem tudi izvedla in opazovala odzive učencev. Na kocu je sledila analiza učnih ur.
Uporabila sem deskriptivno analizo pedagoškega raziskovanja.
3.5 Opis razredov
- OŠ Antona Martina Slomška
Razred je bil kar številčen, sej je štel 27 razigranih učencev. Učiteljica je povedala, da metode ustvarjalnega giba pri pouku ne uporablja. V razredu vladata red in disciplina, ampak v prijetni, domači klimi. Učenci so zelo disciplinirani in pri podajanju navodil
25
ni prihajalo do nikakršnih problemov. Že na prvi pogled se je dalo opaziti, da so učenci dokaj povezani med seboj, razredna klima pa je prijetno sproščena.
- OŠ Bežigrad
• 3.a
Razred je bil razmeroma majhen, saj je štel le 15 učencev. V razredu sta izstopala predvsem dva dečka: deček azijskega porekla, ki je že kar dobro razumel in govoril slovensko, ter deček makedonskega rodu, ki pa je imel z razumevanjem večje težave. Dodeljen mu je bil tudi status učenca tujca.
Razred je bil razigran in zelo motiviran za delo. Za takšno stanje pripisujem zasluge njihovi učiteljici. Za seboj je imela že kar nekaj let delovnih izkušenj, a je bila še vedno v koraku z novostmi, jih uporabljala pri pouku in poskušala narediti kar najbolj zanimivo uro. Tako da so bili učenci deležni raznih dramatizacij, bolj aktivnih in dinamičnih dejavnosti tekom učnih ur.
• 3.b
Razred je bil malo večji, štel je 20 učencev. Takoj ko sem prišla v razred, sem začutila malo večjo napetost v razredu in zelo kmalu sem ugotovila, zakaj je temu tako. Od učencev se je zahtevalo kar veliko, pričakovanja učiteljice so bila visoka, od učencev pa sta bila pričakovana tudi red in disciplina. Prisotno je bilo tudi označevanje »prekrškov« in kazni. V razredu je vladala delitev na dekleta – fante, izstopal pa je tudi deček, ki se večino časa ni hotel vključevati v nobeno dejavnost, potreboval je veliko dodatnih in individualnih spodbud.
Po pogovoru z učiteljico sem izvedela, da ima tudi več učnih težav, ne dela domačih nalog itd.
Učenci so večinoma delali individualno ali v paru. Skupinsko delo, metode ustvarjalnega giba in ostale bolj gibalno aktivne dejavnosti se pri pouku v tem razredu niso uporabljale.
26
3.6 U č ne priprave in analize 3.6.1 OŠ Antona Martina Slomška
3.6.1.1 Spoznavanje okolja
UČNA PRIPRAVA
Študentka: Ana Slabe
Šola: OŠ Antona Martina Slomška Mentorica na OŠ: Jelena Mivšek Predmet: SPOZNAVANJE OKOLJA Razred: 3. Datum: 23. 5. 2013 Učna tema: Kaj zmorem narediti sam
Učna enota: Svetloba, orientacija Cilji:
Učenci:
- Spoznajo nebo in obzorje ter glavne smeri neba.
- Spoznajo navidezno dnevno gibanje Sonca.
- Znajo opisati pot Sonca po nebu, povezujejo (pot) gibanja Sonca z dnevom in nočjo.
- Znajo v svojem kraju določiti vzhod in zahod.
- Vedo, kako se čez dan spreminja dolžina sence.
Metode dela: demonstracija, razgovor, metode ustvarjalnega giba Učne oblike: frontalna, individualna, skupinska
Učna sredstva in pripomočki:
svetilka, globus, kompas, Sonce na palici, mehka žogica Literatura:
- Irena Hergan, Iztok Devetak, Metoda Kolar, Teja Kovač: Dotik okolja 3 – učbenik za spoznavanje okolja v tretjem razredu 9-letne OŠ, Ljubljana: Mladinska knjiga 2005.
- Irena Hergan, Iztok Devetak, Metoda Kolar, Teja Kovač: Dotik okolja 3 – priročnik za učitelje za spoznavanje okolja v tretjem razredu 9-letne OŠ, Ljubljana:
Mladinska knjiga 2005.
- Učni načrt za spoznavanje okolja Opomba:
27 POTEK DELA
UČITELJICA UČENCI
Uvodna motivacija:
Učence prosim, da se umirijo in prisluhnejo navodilom. Želim, da si predstavljajo, da sem Sonce, ki potuje čez celi dan, vse od vzhoda do zahoda. Sonce počasi potuje po svoji
»poti« in naloga učencev je, da pozorno opazujejo njegovo pot in glede na lego Sonca poimenujejo dele dneva.
Pot sonca zopet ponovim, toda zdaj imajo učenci drugo nalogo. Pozorno spremljajo Sončevo pot in se pri tem gibljejo oz ponazarjajo dejavnosti, ki so značilne oz. jih ponavadi počnejo ob določenemu delu dneva.
Osrednji del:
Nato določim dva učenca, ki se mi pridružita pred tablo. Vzamem palico, na kateri je pripeto sonce. Eden izmed učencev predstavlja dečka/deklico, drugi pa bo njegova senca. Skupaj z ostalimi učenci ugotavljamo, kakšna je pot Sonca v enem dnevu in kako se spreminja senca glede na lego Sonca na nebu.
Po pogovoru učence razdelim v skupine in jim dam nalogo, da še sami preizkusijo Sončevo pot in kako lega Sonca vpliva na senco.
Učenci se umirijo in pozorno poslušajo navodila.
Poimenujejo posamezne dele dneva.
Z gibi nakazujejo različne dejavnosti, ki so značilne za posamezni del dneva.
Dva učenca se mi pridružita pred tablo, ostali pozorno opazujejo.
En učenec stoji na mestu in opazuje sonce, drugi ponazarja njegovo senco.
Ostali učenci, ki pozorno spremljajo dogajanje, svetujejo učencu, ki ponazarja senco, kako naj se postavi.
Učenci preizkušajo pot Sonca in dolžino sence.
28 Medtem ko učenci izvajajo zgoraj opisano dejavnost, krožim po razredu in jih usmerjam.
Po določenem času jim rečem, naj se usedejo na svoja mesta, in nadaljujemo s pogovorom.
Vprašam jih, kje Sonce vzhaja in kje zahaja.
Poimenujemo obe strani neba – vzhod in zahod.
Pogovor nadaljujem še dalje, če morda kdo pozna še ostali dve strani, kako se imenujeta in kje sta.
Skupaj s kompasom v razredu določimo strani neba, jih označimo. Preverim, ali učenci razumejo poimenovanje in lego.
Na tablo napišem naslov strani neba:
Učencem dam nalogo, da se malo razgledajo po razredu in zapišejo 5 stvari, ki se nahajajo v razredu na severu, 5 na jugu, 5 na vzhodu in 5 na zahodu.
Po določenem času skupaj preverimo stvari in jih zapišemo v zvezke.
Zaključni del:
Z učenci s pomočjo kviza »Hitra žogica«
ponovimo današnjo snov in snov o svetlobi, ki so jo nekaj ur utrjevali z učiteljico. Po razredu mečem mehko žogico. Učenec, ki jo
Učenci pozorno poslušajo vprašanja in odgovarjajo na njih.
Skupaj z učiteljico določijo strani neba.
Zapišejo naslov v zvezek in prerišejo shemo, ki jo vidijo na tabli.
Učenci se razgledajo po razredu in poiščejo po 5 stvari, ki se nahajajo na S, J, V in Z učilnice.
Učenci sodelujejo pri kvizu. Pozorno poslušajo vprašanja, lovijo žogico in pravilno odgovarjajo na njih.
S
V
J Z
29 ujame, odgovori na moje vprašanje. Preden se usede nazaj na svoje mesto, naredi še en počep (če je odgovor napačen) in plosk (če je odgovor pravilen).
Vprašanja:
- Kako z eno besedo imenujemo predmete, ki oddajajo svetlobo?
- Kakšna je razlika med naravnimi in umetnimi svetili?
Naštej naravna in umetna svetila.
- Ali je Luna svetilo?
- Naštej še nekaj predmetov, ki odbijajo svetlobo.
- Kakšne barve je sončna svetloba?
- Iz katerih barv je sestavljena sončna svetloba?
- Kako nastane mavrica?
- Zakaj vidimo predmete?
Svetila
Naravnih svetil ni izdelal človek (Sonce, zvezde, zadek pri kresnički).
Umetna svetila je izdelal človek: sveča, namizna svetilka, luč, bakla …
Luna ni svetilo, ker ne oddaja svetlobe, ampak jo odbija.
Luna, zrcalo, oči nekaterih živali …
Bele barve.
Sončna svetloba je sestavljena iz mavričnih barv (rdeča, oranžna, rumena, zelena, modra, vijolična).
Mavrica nastane, kadar hkrati dežuje in sije sonce. Vidimo jo na nasprotni strani sonca.
Sončna svetloba pade na kapljico, v njej se lomi, zato vidimo mavrične barve.
Predmet vidimo, ker ga svetloba osvetli, ta svetloba se od predmeta odbija in potuje v naše oči, ki so čutilo za vid. Signal od oči potuje naprej po živcu v možgane in mi predmet vidimo.
30 - Poimenuj dele oči.
- Ali imamo vsa živa bitja enake oči?
- Naštej nekaj predmetov, ki prepuščajo oči.
- Kaj se zgodi z zenico na svetlobi in kaj v temi?
- Kako nastane senca?
- Na kateri strani neba Sonce vzhaja?
- Kako se imenuje stran neba, kjer Sonce zahaja?
- V katerem delu dneva so sence ob sončnem vremenu zelo dolge?
- Kdaj je senca najkrajša?
- Kje se nahaja senca, če sveti Sonce za našim hrbtom, in kje, če nam Sonce sveti v obraz?
Obrvi, zgornja veka, spodnja veka, trepalnice, beločnica, zenica, šarenica.
Ne, nimamo vsa živa bitja enakih oči.
Nekatere so bolje razvite, druge manj.
Žuželke imajo sestavljene, pajki imajo več parov oči, školjke več majhnih.
Steklo v oknu, šablona iz prosojne plastike, računalniški ekran, redko tkana zavesa, plastika plastenke …
Zenica se na svetlobi zoži, v temi pa razširi.
Senca nastane za osvetljenim predmetom, ki ne prepušča svetlobe.
Na vzhodu.
Zahod.
Sence so zelo dolge zgodaj zjutraj in pozno zvečer, ko je sonce najnižje na nebu.
Senca je najkrajša sredi dneva, opoldne, ko je sonce najvišje na nebu.
Če je Sonce za našim hrbtom, je senca pred nami. Če nam Sonce sveti v obraz, je senca za nami.
31 Analiza
Ura je potekala zelo razgibano in je minila zelo hitro – komaj smo začeli, že jo je bilo konec.
Učenci so bili na splošno zelo motivirani za delo, mogoče zato, ker je bila to moja prva ura z njimi in mi je pred uro učiteljica omenila, da se hočejo učenci ponavadi pokazati v najlepši luči.
Sama ura je bila zastavljena dokaj dinamično, sestavljena je bila iz veliko različnih dejavnosti, ki so se po mojem mnenju lepo dopolnjevale in povezovale s temo. Mogoče je bil malo večji poudarek na samem gibanju kot pa na ustvarjalnosti. Vendarle lahko učno uro ali »misijo« – pripraviti učencem kar se da zanimivo, razgibano in poučno uro – označim kot uspešno. Vsi učenci so bili motivirani, pozorno so poslušali navodila, se jih držali, bili zelo aktivni pri dejavnostih in kar je najpomembneje – uro so zaključili z nasmehom na ustih, v njej pa so se tudi nekaj naučili.
Če bi uro pripravljala še enkrat, bi jo načeloma zasnovala podobno, kot sem jo, a bi mogoče otrokom ponudila še malo več. Mogoče bi uri dodala več zanimivosti, informacij, kot so npr., da v vesolju nismo edini predmet, ampak jih je več, da se ti planeti ne vrtijo okrog Sonca v isti smeri in z enako hitrostjo. Za zabaven, poučen zaključek ure bi lahko skupaj z učenci uprizorili ta različna potovanja planetov okoli Sonca. Razdelili bi se v manjše skupine, vsak učenec bi bil določen planet, ki bi ga poskušal pravilno predstaviti. Tisti učenci, ki ne bi bili pred tablo in ne bi sodelovali v uprizoritvi planetarnega potovanja okoli Sonca, pa bi poskušali ugotoviti, katerega od planetov ponazarja vsak izmed učencev, in seveda, ali ga je pravilno predstavil.
32 3.6.1.2 Slovenščina
UČNA PRIPRAVA
Študentka: Ana Slabe
Šola: OŠ Antona Martina Slomška Mentorica na OŠ: Jelena Mivšek Predmet: Slovenščina Razred: 3. Datum: 23. 5. 2013 Učna tema: Besede nagajivke
Učna enota: Pravopis Cilji:
Učenci:
- Razvijajo pravopisno zmožnost.
- Odpravljajo individualne pravopisne napake.
Metode dela: demonstracija, razgovor, metode ustvarjalnega giba Učne oblike: frontalna, individualna, skupinska
Učna sredstva in pripomočki:
mošnjički z vlogami, učni listi, kartončki z besedami nagajivkami, lutka Literatura:
- Marija Grginič, Mateja Urbančič
:
ABC 3 : govorimo, poslušamo, pišemo, beremo.Delovni zvezek za pouk slovenščine v 2. razredu osnovne šole in 3. razredu devetletne osnovne šole: Trzin : Izolit, 2001
- Marija Grginič, Mateja Urbančič
:
ABC 3 : govorimo, poslušamo, pišemo, beremo.Priročnik za učitelje za pouk slovenščine v 2. razredu osnovne šole in 3. razredu devetletne osnovne šole: Trzin : Izolit, 2001
- Učni načrt za slovenščino Opomba:
33 POTEK DELA
UČITELJICA UČENCI
Uvodna motivacija:
Učence razdelim v pet skupin, vsaka skupina dobi mošnjiček, v katerem so listi z vlogami, ki jih bodo morali odigrati pred razredom.
(vloge: oče, sin, mami, hčerka, babi, dedek in pes). Poleg vlog je napisana tudi dejavnost, ki jo ta oseba izvaja (gledanje športa, štrikanje, kuhanje, likanje, obešanje perila, pisanje domače naloge, branje, reševanje križanke, počivanje, nagajanje …). Na enem izmed listkov pa je poleg družinskega člana in njegove dejavnosti pripisana tudi beseda nagajivček, kar pomeni, da ima učenec še dodatno nalogo, nalogo nagajivčka. Vsaka skupina v obliki pantomime predstavi običajen družinski večer. Naloga opazovalcev pa je, da uganejo, kaj kdo predstavlja, katero opravilo opravlja in kdo izmed njih je nagajivček.
Po zaključeni dejavnosti učence vprašam, ali mogoče vedo, o čem se bomo pogovarjali oz.
kaj bomo utrjevali to uro slovenščine.
Osrednji del:
Učence obišče mali škrat Nagajivko. Pove jim, da je slišal, da so zelo dobri v prepoznavanju slovničnih napak in da bo malo preveril, ali so to le govorice ali to res drži. Povedal jim je, da je pripravil kar nekaj kartončkov, na katerih so zapisane besede, s
Se razdelijo v skupine, pozorno poslušajo navodila, izžrebajo svojo vlogo in se v skupinah pogovorijo, kako bodo to predstavili ostalim sošolcem.
Vsaka skupina odigra svoj družinski večer, gledalci opazujejo posamezne vloge in ugibajo, kdo je kaj, kaj počne ter kdo izmed njih igra vlogo nagajivčka.
Naštejejo par stvari, o čem bi lahko tekla beseda: opis družine, delavna opravila družinskih članov, opis popoldneva …
Učenci pozorno poslušajo, kaj jim ima za povedati škrat Nagajivko. Na koncu ponovijo navodila in sodelujejo pri dejavnosti.
34 katerimi se je ponoči tudi malo poigral, ampak ker je bila noč prekratka, je takih le nekaj. Naloga učencev bo, da ko bodo videli besedo, ki je napačno zapisana, počepnejo in se primejo za nos, ko pa bo na kartončku pravilno zapisana beseda, hitro vstanejo in dvignejo roke. Preden začne škrat s preverjanjem, pa učence še enkrat povpraša, ali so razumeli navodila.
Škrat prične z nizanjem besed in jih na tabli razvršča pod »pravilno zapisane besede« in
»besede nagajivke«.
Na koncu učenci pregledajo razvrstitev besed na tabli in skupaj z Nagajivkom popravijo napačno zapisane.
Ko pregledamo vse besede, razdelim učne liste in učencem naročim, da jih pričnejo reševati, pomagajo si lahko z učbenikom za slovenščino.
Med reševanjem krožim po razredu in pomagam oz. usmerjam učence, če je potrebno.
Ko učenci v večini rešijo delovni list, ga pregledamo. Učenec za učencem bere rešitve, ostali pa preverjajo.
Zaključni del:
Vrne se Nagajivko in jih pohvali, da so se dobro odrezali pri besedah nagajivkah, da pa je še vedno malo v dvomih in se še ni čisto odločil, ali so res tako dobri v pravopisu ali je bila to zgolj sreča. Zato jim pripravi še en preizkus.
Učenci pregledajo tabelo, ki je nastala na tabli, in sodelujejo pri popravljanju napačno zapisanih besed.
Pomagajo pri delitvi listov in pričnejo z reševanjem.
Ko zaključijo z reševanjem, pregledajo rešitve.
Učenci poslušajo navodila, ki jim jih poda Nagajivko.
35 Nagajivko bo prebral kratko zgodbico.
Naloga učencev bo, da pozorno poslušajo besedilo in: kadar bo velika začetnica, poskočijo, ko je vejica, se usedejo na stol, pri piki počepnejo. Pri klicaju bodo učenci nad seboj iztegnili obe roki in stopili na prste, pri vprašaju pa bodo nad seboj zvili eno roko.
Po končani aktivnosti Nagajivko končno prizna svojo nemoč in učence pohvali, da so dobri poznavalci pravopisa ter da je to, kar se govori po šoli, čista resnica.
Pozorno poslušajo tudi zgodbico in se ob velikih začetnicah in ločilih pravilno gibajo.
36 Priloga 1
☺ ☺ ☺
☺ BESEDE NAGAJIVKE ☺ ☺ ☺ ☺
Na č rto pravilno zapiši besedo, ki jo predstavlja sli č ica.
