URESNIČEVANJE MODELA ŽIVE KNJIŽNICE Z VIDIKA IZVAJALCEV IN OBISKOVALCEV

UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA

Socialna pedagogika

Nives Železnik

URESNIČEVANJE MODELA ŽIVE KNJIŽNICE Z VIDIKA IZVAJALCEV IN OBISKOVALCEV

Magistrsko delo

Ljubljana, 2016

UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA

Socialna pedagogika

Nives Železnik

URESNIČEVANJE MODELA ŽIVE KNJIŽNICE Z VIDIKA IZVAJALCEV IN OBISKOVALCEV

Magistrsko delo

Mentor: prof. dr. Bojan Dekleva

Ljubljana, 2016

ZAHVALA

Eli, Martin, Nataša, Nina, Robert in Tjaša, hvala za deljenje svojih zgodb in izkušenj. Vsak izmed vas predstavlja prav poseben delček v mozaiku tega magistrskega dela.

Zahvaljujem se mentorju prof. dr. Bojanu Deklevi. Hvala za mejle z vprašanji »A magistrska naloga kaj napreduje?« ter za vso pomoč in usmeritve, ko sem jih potrebovala.

Hvala staršema za podporo in potrpežljivost vedno in povsod.

Matej, hvala, da si bil moj sopotnik tudi na tem potovanju. Hvala za spodbude in iskreno navdušenje ob vseh mojih malih prelomnicah. Rada potujem s teboj.

Posebna zahvala pa gre mojim dragim prijateljicam, brez vas si ne predstavljam te poti.

Hvala za neskončne debate in dragocene trenutke, česa boljšega si ne bi mogla želeti.

»Sej drugač smo pa uredu!«

Hvala tudi vsem ostalim posebnim osebam v mojem življenju, z vašo podporo, optimizmom in dobro energijo je vse lažje …

POVZETEK

Magistrsko delo obravnava uresničevanje modela žive knjižnice z vidika izvajalcev in obiskovalcev. Živa knjižnica je metoda, kjer ima bralec priložnost srečati svoj predsodek in se z njim odprto pogovarjati. Na tak način se ustvarja medkulturni dialog, ki spodbuja sprejemanje različnosti, razširja obzorja ter s tem začenja rušiti predsodke in stereotipe. V teoretičnem delu se osredotočam na metodo žive knjižnice, njen namen in zgodovino.

Izpostavila sem različne elemente, ki pri organizaciji tovrstnega dogodka ne smejo manjkati.

V nadaljevanju sem predstavila teme, ki so tesno povezane z živo knjižnico, in sicer predsodke in stereotipe, prostovoljstvo ter pripovedovanje življenjskih zgodb. V empiričnem delu raziskujem osebno izkušnjo žive knjižnice z vidika izvajalcev (živih knjig) ter obiskovalcev (bralcev). Zanimalo me je, kako so to izkušnjo doživljali, kaj menijo o sami metodi ter kakšne prednosti in pomanjkljivosti so zaznali. Ta del temelji na kvalitativni raziskavi, v katero sem vključila šest oseb, tri bralke in tri žive knjige. Podatke sem zbrala s pomočjo polstrukturiranih intervjujev, ki sem jih kvalitativno analizirala. Ugotovitve kažejo, da živo knjižnico prav vsi opišejo kot dragoceno izkušnjo, kjer so nekaj pridobili tudi zase.

Kvalitetno preživet prosti čas, spoznavanje novih ljudi in spletanje prijateljstev, odpiranje novih pogledov ter s tem spodbujanje raziskovanja sebe in sveta nasploh, spreminjanje predhodnih predstav ter s tem raziskovanje in rušenje lastnih predsodkov. Posebej izpostavijo pomen osebnega stika in odnosa, kar pa je tudi eden temeljnih konceptov socialne pedagogike.

Ključne besede: živa knjižnica, živa knjiga, bralec, dialog, predsodki, stereotipi, prostovoljstvo, življenjska zgodba, osebni stik

ABSTRACT

Master's thesis is focusing on the realization of the human library model from the perspective of its implementers and its visitors. Human library is a method where the reader has an opportunity to face his/hers prejudice and have an open conversation with it. In this way intercultural dialogue is being created which encourages acceptance of diversity, broadens the horizons and begins to break down the prejudices and stereotypes. In theoretical part I focus on the methodology of the human library, its purpose and history. I have highlighted several elements that can not be over looked in the organization of such an event. Hereafter I have introduced topics highly interlinked with human library, such as prejudices and stereotypes, voluntary work and narration of life stories. In the empirical part I explore personal experience of the human library from the point of view of its implementers (living books) and its visitors (the readers). I was interested in how implementers and visitors were perceiving the experience, what is their opinion about the method itself and what advantages and disadvantages they had noticed. The mentioned part is based on qualitative research in which I had included six people, three readers and three living books. I have gathered data with the help of semi-structured interviews which I qualitatively analysed. Findings show that everyone describes the human library as a valuable experience where they have gained something for themselves as well. Among this things are quality leisure time, meeting new people and making new friendships, opening up new perspectives and with it encouraging exploration of themselves and the world in general, as well as changing previous concepts which led to exploration and demolition of their own prejudices. Especially highlighted in the process was the importance of the personal contact and relationship which is at the same time one of the main concepts of the social pedagogy.

Keywords: Human library, living library, living book, reader, dialogue, prejudices, stereotypes, volunteering, life story, personal contact

KAZALO

I. UVOD ________________________________________________________________ 1 II. TEORETIČNI DEL _____________________________________________________ 3 1 ŽIVA KNJIŽNICA ___________________________________________________ 3 1.1 Kaj je živa knjižnica? __________________________________________________ 3 1.2 Zgodovina in razvoj žive knjižnice _______________________________________ 4 1.2.1 Prva živa knjižnica na Roskilde festivalu (Danska) _______________________ 4 1.2.2 Živa knjižnica v Sloveniji ___________________________________________ 5 1.3 Namen žive knjižnice __________________________________________________ 6 1.4 Metoda žive knjižnice in njeni elementi ___________________________________ 7 1.4.1 Namen in cilji ____________________________________________________ 8 1.4.2 Izbira prostora oz. postavitve žive knjižnice _____________________________ 8 1.4.3 Žive knjige ______________________________________________________ 11 1.4.4 Knjižni katalog __________________________________________________ 14 1.4.5 Knjižničarji _____________________________________________________ 17 1.4.6 Informatorji _____________________________________________________ 18 1.4.7 Slovarji ________________________________________________________ 18 1.4.8 Bralci __________________________________________________________ 19 1.4.9 Promocija žive knjižnice ___________________________________________ 20 1.4.10 Evalvacija žive knjižnice __________________________________________ 20 1.5 Organizacija korak za korakom _________________________________________ 21 2 STEREOTIPI IN PREDSODKI ________________________________________ 23 2.1 Toleranca __________________________________________________________ 23 2.2 Diskriminacija ______________________________________________________ 23 2.3 Stigma ____________________________________________________________ 24 2.4 Stereotipi __________________________________________________________ 26 2.5 Predsodki __________________________________________________________ 27 3 PROSTOVOLJSTVO ________________________________________________ 31 3.1 Kaj je prostovoljstvo? ________________________________________________ 32 3.2 Prostovoljci ________________________________________________________ 32 3.3 Motivacija za prostovoljstvo ___________________________________________ 33 4 PRIPOVEDOVANJE ŽIVLJENJSKIH ZGODB __________________________ 34

III. EMPIRIČNI DEL ______________________________________________________ 37

5 OPREDELITEV RAZISKOVALNEGA PROBLEMA IN NAMEN

RAZISKOVANJA _______________________________________________________ 37 6 RAZISKOVALNA VPRAŠANJA ______________________________________ 37 7 RAZISKOVALNA METODOLOGIJA __________________________________ 38 7.1 Vzorec raziskovanih oseb _____________________________________________ 38 7.2 Raziskovalni instrument _______________________________________________ 38 7.3 Postopek pridobivanja podatkov ________________________________________ 38 7.4 Postopki obdelave podatkov ___________________________________________ 39 8 REZULTATI IN INTERPRETACIJA __________________________________ 39 8.1 Predstavitev intervjujev _______________________________________________ 39 Bralka Nataša ________________________________________________________ 39 Bralka Nina _________________________________________________________ 46 Bralka Tjaša _________________________________________________________ 51 Živa knjiga Eli _______________________________________________________ 55 Živa knjiga Robert ____________________________________________________ 65 Živa knjiga Martin ____________________________________________________ 71 8.2 Odgovori na raziskovalna vprašanja _____________________________________ 76 I. Kakšni so razlogi, da so se knjige in bralci udeležili ŽK? __________________ 76 II. Kakšne so izkušnje knjig in bralcev? __________________________________ 76 III. Kaj so bralci in knjige pridobili preko izkušnje ŽK? ______________________ 82 IV. Kaj knjige in bralci menijo o ŽK kot metodi dela?________________________ 84 V. Ali ŽK po mnenjih knjig in bralcev pripomore k razbijanju predsodkov in

stereotipov? _________________________________________________________ 85 VI. Kakšne so prednosti ŽK? ___________________________________________ 88 VII. Katere so možne izboljšave ŽK? ____________________________________ 91 SKLEPNE MISLI ____________________________________________________ 94 IV. ZAKLJUČEK _________________________________________________________ 98 V. VIRI IN LITERATURA ________________________________________________ 100 VI. PRILOGA ___________________________________________________________ 104 Primer načina kodiranja intervjujev _______________________________________ 104

1

I. UVOD

Pred prvim konkretnim srečanjem z živo knjižnico sem za metodo že slišala, zdela se mi je zanimiva, nikoli pa ni naneslo, da bi jo obiskala. Nato pa sem se po srečnem razpletu okoliščin decembra 2014 v Mariboru udeležila usposabljanja za izvajalce žive knjižnice, kjer sem metodo vzljubila. Imela sem možnost vpogleda v širino metode in vse elemente, ki morajo biti prisotni za kakovostno izvedbo dogodka. Iskrica pa je preskočila na sami živi knjižnici, ki sem se je udeležila kot bralka. Še zdaj se spomnim svojih občutkov pred prvim branjem – navdušenje, radovednost, vznemirjenje in strah. Po glavi mi je rojilo predvsem to, katero knjigo izbrati in kako se branja sploh lotiti. Za svoje prvo branje sem si izposodila redovnico. Nuno. Zame je bila to dokaj varna izbira, saj, kaj pa mi nuna lahko naredi. In baje da so prijazne, mirne in rade pomagajo. Verjetno imam tudi kakšne predsodke do nun.

Recimo, da veliko molijo, berejo in večino časa preživijo same. Vedno sem se spraševala, kaj

»za vraga nekomu pade na misel, da se odloči postat' nuna«. Branje pa mi je malo razpihalo predstave o nunah in kar nekaj stvari se ni ujemalo s podobo, ki sem jo imela. Rada hodi v gore, večkrat se je že povzpela na Triglav. Sama. Večkrat je tudi pretekla maraton. 42 kilometrov. Obožuje svojega nečaka in velikokrat je v dilemi, kako ravnati z vso to sodobno tehnologijo. Rada jo uporablja, vendar se ji zdi, da se to ne sklada s filozofijo redovništva.

Tisti dan sem po treh branjih odšla z žive knjižnice polna vtisov, novih informacij in prevetrenih misli. Začela sem se spraševati, kako pa so branja doživljali drugi bralci. In knjige, kako je biti bran? Kaj prinese vloga žive knjige? Po vsem tem je odločitev prišla kar hitro. Odločila sem se to podrobneje raziskati ter o tem napisati magistrsko nalogo.

Živa knjižnica omogoča ljudem, da pridejo v stik z različnimi osebami, ki imajo različna življenjska ozadja, izvor in življenjske zgodbe. Vse pa predstavljajo tudi del sebe, ki je v družbi tako ali drugače stigmatiziran. Na koncu smo vsi ljudje, ne glede na barvo kože, spolno usmerjenost, zvrst glasbe, ki jo poslušamo, vero in vse ostale lastnosti. Smo enakovredni.

Morali bi biti enakovredni. Skozi zgodovino se je zgodilo veliko prelomnih dogodkov, ko so ljudje »iz ozadja«, z roba družbe, prišli v ospredje in postali enakopravni. Nekoč ženske nismo imele volilne pravice. Tudi v politiki nismo bile dobrodošle, v javnem življenju nasploh. Temnopolti ljudje so bili diskriminirani na toliko načinov, da je težko vse našteti.

Istospolno usmerjeni so bili opredeljeni kot mentalno bolni ljudje. Otroke se je včasih lahko teplo. Pa še bi lahko naštevala. Danes so zgoraj omenjena (nekdaj sporna vprašanja) večinoma rešena. Koliko smo ženske v resnici enakopravne z moškimi in koliko temnopolti s belci, je sicer druga dilema in tema. Pravno se lahko zgodijo neki premiki, kar je pa najpomembneje – zgoditi se morajo v glavah ljudi. Tako se je zgodilo, da je nekoč v neki državi prva ženska postala predsednica države. Khertek Amyrbitovna je leta 1940 postala predsednica People's Republic of Tannu Tuva, ki je bila del Sovjetske zveze (Worldwide Guide to Women in Leadership, b.d.). Daniel Hale Williams je postal prvi temnopolti kirurg, ki je leta 1893 uspešno izvedel odprto operacijo na srcu. Obenem je ustanovitelj prve bolnišnice v ZDA, ki ni ločevala paciente glede na barvo polti (Daniel Hale Williams, b.d.). Michael Jackson je prva svetovno znana zvezda, ki je s strani mnogih priznana kot rušiteljica rasnih ovir v glasbeni industriji (Alban, 2009). Zagotovo je vsak izmed naštetih vsaj malce pripomogel k zmanjševanju določenih predsodkov in stereotipov.

2

Včasih malo pozabimo na zgodovino in stvari prehitro jemljemo kot samoumevne. Kar je po eni strani prav. Jasno je, da imamo ženske popolnoma enake pravne pravice kot moški, tukaj sploh ne bi smelo biti pomislekov. Po drugi strani pa z jemanjem stvari za samoumevne izgubljamo vpogled v to, da tudi dandanes nekatere stvari ne bi smele biti samoumevne. In da je marsikje potrebno narediti kakšen korak naprej. Na misel mi pride Nevid(e)na Lublana, projekt, kjer vodniki z izkušnjo brezdomstva turistom in ostalim pokažejo drugo plat Ljubljane, tisto manj turistično. Ki jo obogatijo z zgodbami o mestu, o sebi, o brezdomstvu (Nevid(e)na Lublana, b.d.). Na tak način brezdomne osebe pridejo v ospredje in so predstavljene kot enakovredne ostalim ljudem. Kar tudi so. Le da nekateri še vedno menijo, da niso. Prepričana sem, da obstaja še več takšnih projektov, korakov in začetkov spreminjanja sveta na bolje. Tudi projekt žive knjižnice postavlja v ospredje ljudi in teme, ki so sicer bolj v ozadju in se naj o njih ne bi govorilo. Po mojem mnenju je to res projekt, ki se človeka dotakne in spodbudi k razmišljanju ter k prevetritvi lastnih predstav o svetu in ljudeh.

V teoretičnem delu se bom poglobila v samo metodo žive knjižnice in jo skušala kar najbolje predstaviti. Dotaknila pa se bom tudi tematik, ki so s to metodo tesno povezane – predsodkov in stereotipov, prostovoljstva ter pripovedovanja življenjskih zgodb. V empiričnem delu bom s tremi bralkami in tremi živimi knjigami raziskovala njihove osebne izkušnje žive knjižnice.

Zanima me, kaj jim ta izkušnja pomeni, kako so jo doživljali in kaj menijo o sami metodi.

Obenem želim preveriti, ali metoda res služi svojemu namenu. Raziskala bom tudi, kakšne prednosti in pomanjkljivosti udeleženci vidijo v metodi žive knjižnice ter na podlagi tega skušala oblikovati predloge, ki bi prihodnje izvedbe živih knjižnic izboljšali in obogatili.

3

II. TEORETIČNI DEL

1 ŽIVA KNJIŽNICA

1.1 Kaj je živa knjižnica?

Živa knjižnica je metoda dela, katere namen je spodbujati enakost, medkulturni dialog in hkrati podirati oz. preizpraševati predsodke in stereotipe. Podobna je čisto običajni knjižnici.

Obiskovalec pride do izposojevalnega pulta, kjer ga časa seznam knjig, ki si jih lahko izposodi za nekaj časa. Razlika od običajne knjižnice pa je v tem, da se v živi knjižnici nahajajo žive knjige. Ljudje. Knjige so ljudje in obiskovalec žive knjižnice oz. bralec si izposodi osebo, ki bi prebere. Branje pa ni pravo branje, ampak pogovor.

Različnost med ljudmi velikokrat ni cenjena, največkrat ravno razlike privedejo do etiketiranja, predsodkov in nazadnje do diskriminacije, sumničavosti in izključevanja. Knjige v živi knjižnici predstavljajo različne skupine, ki se srečujejo s predsodki ali stereotipi, pa naj bo to na podlagi njihovega spola, rase, starosti, izobrazbe, etnične pripadnosti, vere, spolne usmerjenosti … Zelo hitro lahko postanejo žrtve diskriminacije in socialne izključenosti. Na koncu pa so samo ljudje z različnimi zgodbami, ki bralcu ponujajo edinstveno učno izkušnjo na področju raznolikosti. Bralec je lahko kdorkoli, ki je pripravljen prevetriti svoje predsodke in stereotipe (Butyka Negau, Turcu in Stan, 2011).

Vsak izmed nas ima predsodke in stereotipe, ki se jih ne zavedamo in jih prepoznamo le ob določenih okoliščinah. Lahko je imeti predsodke in stereotipe do skupine ljudi, ki nam ni blizu. Težje pa jih je ohranjati, ko nekoga iz te skupine spoznamo in ga imamo priložnost videti z drugega zornega kota (Butyka Negau idr., 2011). Živa knjižnica skuša s pomočjo pogovora med živo knjigo in bralcem zamajati predsodke in stereotipe, ki so jih knjige v svojem življenju deležne. Knjige so prostovoljci, ki so bili tarča predsodkov in stereotipov kot posamezniki, lahko pa so tudi predstavniki skupine znotraj družbe, ki je žrtev predsodkov, stigme, stereotipov in/ali socialne izključenosti. Žive knjige imajo običajno osebne izkušnje socialne izključenosti in so svoje izkušnje ter delčke svojega življenja pripravljene deliti z bralci (Abergel, Rothemund, Titley in Wootsch, 2005; Little, Nemutlu, Magic in Molnár, 2011; Butyka Negau idr., 2011).

Metoda je namenjena promociji medkulturnega dialoga in različnosti. Pristop je inovativen zaradi tega, ker je hkrati zajeta široka množica ljudi, ki so lahko socialno izključeni, obenem pa nikogar posebej ne izpostavlja. Uspešno krmari po sicer občutljivem področju predsodkov in socialne izključenosti, obenem pa vključuje tudi elemente zabave in povezovanja. Takšna metoda je zato privlačna tako za organizatorje in izvajalce, kot tudi za obiskovalce – bralke in bralce. Živa knjižnica ustvari varno okolje, kjer se knjiga in bralec lahko spustita v odprt dialog ter se pogovarjata o temah, ki bi bile v drugačnih situacijah morda preveč delikatne za pogovor. Tukaj pa so takšni pogovori mogoči, zaželeni in nenazadnje tudi lahkotni (Little idr., 2011). Ravno ta varen okvir je verjetno eden od razlogov, da je metoda tako uspešna in pozitivno pozdravljena med ljudmi (Butyka Negau idr., 2011).

4

Enostavnost in fleksibilnost metode omogočata širitev žive knjižnice na najrazličnejše kraje, od različnih javnih prostorov, stavb, festivalov, do različnih srečanj. Kjerkoli se pojavi, dokler je namen organizacije žive knjižnice preizpraševanje predsodkov in promocija enakosti, ima metoda potencial, da spreminja občutke, mnenja in percepcije, ki jih imamo ustvarjene o drugih in svetu. Povsem mogoče je, da bomo po branju svet in drug drugega videli malo drugače (Little idr., 2011).

Kako pa živa knjižnica izgleda v praksi? Ima jasno postavljen okvir, kar udeležencem omogoča hitro ponotranjenje pravil delovanja knjižnice. Obiskovalec žive knjižnice najprej pride do knjižničarja. Ta mu lahko pomaga izbrati knjigo iz kataloga, ali pa jo obiskovalec izbere povsem sam. Katalog vsebuje naslove živih knjig in kratek opis stereotipov, namenoma napisanih malce provokativno. To knjige napišejo same, izhajajo predvsem iz lastnih izkušenj. Živa knjižnica tako predstavlja kraj, kjer sta omogočena medkulturni dialog in interakcija. Le redko imamo sicer v življenju takšno priložnost – srečati tako raznolike ljudi in se s tako rekoč popolnimi neznanci pogovarjati osebne, življenjske stvari (Little idr., 2011).

1.2 Zgodovina in razvoj žive knjižnice

Idejo o živi knjižnici je razvila danska mladinska nevladna organizacija »Stop the Violence«, katere namen je spodbuditi mlade k aktivnosti glede prevencije nasilja med mladimi.

Mladinsko iniciativo »Stop the violence« je ustanovilo pet mladih (Dany Abergel, Asma Mouna, Christoffer Erichsen, Thomas Bertelsen in Ronni Abergel) v Copenhagnu leta 1993 po tem, ko je bil njihov prijatelj brutalno zaboden. V treh letih se je število članov povečalo na 7000, večino starih od 12 do 18 let. Gibanje je leta 2001 prenehalo aktivno delovati.

Prva živa knjižnica je bila organizirana in izvedena na Roskilde Festivalu (največji glasbeni festival na Danskem) leta 2000. Dogodek je presegel vsa pričakovanja tako organizatorjev kot tudi festivalskih gostiteljev (Abergel idr., 2005; Little idr., 2011; Butyka Negau idr., 2011).

1.2.1 Prva živa knjižnica na Roskilde festivalu (Danska)

Gibanje 'Stop the Violence' je želelo narediti korak dlje glede diskusije o mladih, nasilju, rasizmu in njegovih vzrokih ter glede raziskovanja, katere okoliščine pripeljejo do konfliktov med različnimi ljudmi (kulturno, etnično, versko … različnimi). Želeli so ustvariti aktivnost, kjer je obiskovalcem omogočeno reflektiranje lastnih predsodkov in stereotipov ter ustvariti mirno, pozitivno in prijetno atmosfero, kjer je omogočeno srečanje z lastnimi predsodki. Bili so namreč mnenja, da je lažje ohranjati predsodke in stereotipe o določenih skupinah ljudi, s katerimi nikoli nismo bili v stiku, težje pa jih vzdržujemo v neposrednem odnosu z nekom (Abergel idr., 2005; Little idr., 2011).

Ideja je bila vzpostaviti prostor, podoben knjižnici, ki bi bil poln ljudi v vlogah knjig. Prva živa knjižnica je bila pravi uspeh. Zajemala je 75 živih knjig, obiskovalci pa so pozdravili koncept, tako da je bil dogodek 4 dni zaporedoma nenehno obiskovan (Little idr., 2011).

Direktor Evropskega mladinskega centra Budimpešta (European Youth Centre Budapest – EYCB), Antje Rothemund, je v Svetu Evrope slišal za pozitivno izkušnjo žive knjižnice na

5

Roskilde Festivalu. Preko EYCB so danski organizatorji ŽK¹ prišli v kontakt z organizatorji največjega glasbenega festivala na Madžarskem – Sziget Festival. Tam so prvič organizirali ŽK leta 2001. Od takrat naprej je ŽK vsako leto del tega festivala in je glavna atrakcija 'Civil Island' predela festivala, kjer različne nevladne organizacije predstavljajo svoje delo in ponujajo različne aktivnosti obiskovalcem. EYCB od leta 2003 organizira ŽK (ki traja 7 dni) na festivalu Sziget. Prav na tem festivalu je pokazala potencial razširitve metode v druge države in kulture. Tako se je začela širiti v druge evropske države – na Norveško, kjer je bila v Oslu leta 2002 prva ŽK v pravi knjižnici, leta 2004 pa prvič na Portugalskem v Lizboni.

Postalo je jasno, da je metoda prenosljiva in prilagodljiva za različne države, kulture, finančne zmožnosti… Npr. prva ŽK (Roskilde Festival) je vsebovala 75 knjig, ŽK na Sziget Festivalu okoli 50 knjig, ŽK v Lizboni pa okoli 20 knjig (Abergel idr., 2005; Little idr., 2011; Butyka Negau idr., 2011).

Metoda žive knjižnice je dovolj fleksibilna za zelo raznoliko izvedbo – na festivalih, na različnih javnih prostorih, tako zunaj (npr. na trgih) kot znotraj. Ima potencial, da vpliva na naš pogled na svet, pogled na druge ljudi in na skupno prihodnost (Little idr., 2011). Prav prva ŽK na Sziget festivalu je dokazala, da sama metoda lahko preseže meje, kulture in družbe ter se jo lahko prilagodi različnim kontekstom (prav tam).

Leta 2008 je nekaj ustanoviteljev prve ŽK na Roskilde Festivalu s finančno podporo Nordic Council of Ministers’ Youth Committee oblikovalo »Human Library Organisation«. Namen organizacije je združiti aktivne organizatorje živih knjižnic z vsega sveta in z uporabo tega koncepta povečati socialno povezanost in spoštovanje različnosti ter človekovih pravic.

Spletna stran organizacije (www.humanlibrary.org) omogoča globalno mrežo za organizatorje ŽK z vsega sveta, kjer si lahko medsebojno delijo izkušnje in na tak način izboljšujejo samo metodo (Little idr., 2011). Z aktivno promocijo s strani Human Library Organisation je bilo do leta 2011 v Evropi in po svetu organiziranih že več kot 200 živih knjižnic. Metodo so prilagodili in izvedli na festivalih, v šolah, na konferencah in podjetniških sejmih, pa tudi na manjših mladinskih dogodkih, kot so seminarji in mladinske izmenjave. Metodo so prilagodili tudi na tak način, da so ustvarili mobilno živo knjižnico, ki potuje z avtobusom, ter spletno on-line živo knjižnico (on-line klepet). Živa knjižnica je torej bila prilagojena različnim okoljem in potrebam, še vedno pa ohranja svoj osnovni namen: preizprašuje stereotipe, stigmo, predsodke in diskriminacijo. Ker je metoda enostavna in fleksibilna, se še naprej širi in do leta 2011 je bila uspešno izvajana v več kot 60 državah po svetu (Little idr., 2011). Na svetovnem zemljevidu organizatorjev žive knjižnice (Human Library Organizers World Map, b.d.) lahko vidimo, da je metoda razširjena po vsem svetu, registriranih organizatorjev je preko tristo.

1.2.2 Živa knjižnica v Sloveniji

Prvo živo knjižnico pri nas je 26. maja 2007 organiziralo Društvo informacijski center Legebitra (Živa knjižnica – ne sodi knjige po platnicah, b.d.). Med letoma 2007 in 2009 so projekt izvajali v Ljubljani, leta 2012 pa so ga začeli širiti tudi po drugih slovenskih krajih.

1 ŽK je okrajšava za besedo živa knjižnica

6

Razmah je živa knjižnica v Sloveniji doživela leta 2014, saj so društva, povezana v slovensko mrežo živih knjižnic, organizirala dogodke v Kopru, Novem mestu, Kočevju, Črnomlju, tri v Ljubljani in dva v Mariboru (Malovrh, 2015; Imate predsodke? Pogovorite se z njimi!, 2014).

Dogodke so do danes gostila že številna slovenska mesta, poleg zgoraj omenjenih še Radovljica, Zagorje ob Savi, Škofja Loka, Postojna, Kamnik, Litija, Ankaran in Murska Sobota, zagotovo pa sem kakšen kraj še pozabila omeniti (Živa knjižnica, b.d.). Podatkov o natančnejšem številu izvedenih živih knjižnic v Sloveniji žal nisem dobila.

Pojavljale so se tudi tematske žive knjižnice. Sama sem se udeležila žive knjižnice na temo motenj hranjenja, izvedena pa je bila tudi mednarodna živa knjižnica v Mariboru leta 2013 (Prvič v Sloveniji – mednarodna Živa knjižnica, b.d.).

1.3 Namen žive knjižnice

Osnova za organiziranje žive knjižnice je poznavanje same metodologije in namena.

Metodologija je oblikovana in izpopolnjena, da zadovoljuje glavni namen žive knjižnice. To je promocija človekovih pravic in človeškega dostojanstva preko preizpraševanja predsodkov, in sicer s pomočjo konstruktivnega dialoga o stereotipih in predsodkih, ki vodijo k diskriminaciji določenih posameznikov ali skupin. Živa knjižnica spodbuja dialog, preko katerega preizprašujemo predsodke in na tak način rušimo pregrade in meje znotraj družbe (Little idr., 2011). Živa knjižnica je orodje, ki spodbuja miroljubno sobivanje in združuje ljudi v spoštovanju do človekovega dostojanstva (Abergel idr., 2005).

Namen žive knjižnice je torej preizpraševanje predsodkov in sicer tako, da svoj »predsodek srečamo«. V živo. In se z njim pogovarjamo. Po raziskavah sodeč stik med različnimi skupinami znatno zmanjša stereotipe, predsodki in stik med ljudmi pa sta v obratno sorazmerni korelaciji. Se pravi, več kot ima posameznik stikov z raznolikimi ljudmi, bolj se njegovi stereotipi zmanjšujejo. Identificirali so tri faze blaženja predsodkov. Prva je ta, da povečanje informacij o drugih/različnih skupinah prispeva h kognitivnemu približanju te skupine. Nato se negativne napetosti do druge skupine zaradi osebnega kontakta zmanjšajo, nazadnje pa se poveča empatija do druge skupine. Živa knjižnica je tako odličen primer zmanjševanja predsodkov s pomočjo dialoga med različnimi ljudmi. Omogoča stik in dialog z različnimi posamezniki v varnem in znanem okviru – okviru knjižnice (Little idr., 2011).

Metoda je pri boju proti predsodkom in stereotipom uspešna predvsem zato, ker omogoča kratek in lahko dostopen, pa vendar zelo intenziven stik med bralcem in knjigo. Bralec se na tak način lahko konkretno sooči s svojimi predsodki (prav tam).

Cilji projekta Žive knjižnice v Sloveniji so skladni z zgoraj napisanimi (Živa knjižnica, 2012):

- izpostaviti stereotipe in predsodke značilne za slovensko družbo in njihove negativne posledice,

- omogočiti oseben stik z različnostjo v varnem prostoru,

- ozaveščati o položaju družbeno stigmatiziranih skupin ,

- vzpodbujati dialog, ki temelji na spoštovanju človekovih pravic,

7

- problematizirati in izpostaviti vsakdanjo realnost pripadnic in pripadnikov družbeno stigmatiziranih skupin (ženske, Romi, istospolno usmerjeni…) in

- spodbujati konstruktiven ter produktiven dialog med različnimi partnerji, ki sestavljajo civilno družbo.

1.4 Metoda žive knjižnice in njeni elementi

V naslednjih poglavjih in podpoglavjih bo podrobneje opisana metoda žive knjižnice in elementi, ki sestavljajo organizacijo samega dogodka. Morda je na tem mestu dobro poudariti, da ima vsaka država in vsak organizator edinstveno izkušnjo organizacije in koordinacije žive knjižnice ter da popoln recept uporabe te metode ne obstaja. Obenem bi omenila še to, da je literature o živi knjižnici zelo malo, večinoma gre za različne članke o izvedenih dogodkih in spletne strani posameznih organizatorjev, kjer je metoda le na kratko opisana. Obstajajo pa trije priročniki, za katere menim, da so najbolj kredibilni in celostni, zato sem podatke v večini črpala prav iz tam. Slovenske literature (razen že prej omenjenih prispevkov o dogodkih in krajših opisov metode na nekaj spletnih straneh) o živi knjižnici ni.

Organizacija žive knjižnice zahteva veliko vloženega dela in energije. Premisliti in načrtovati je potrebno več vidikov – prostor in samo postavitev prostora, kjer bo živa knjižnica potekala, usposabljanje udeležencev/prostovoljcev žive knjižnice, logistiko, materiale, promocijo dogodka in še in še. Morda se na prvo žogo zdi, da organizirati živo knjižnico pomeni nekaj enostavnega, saj je metoda na pogled enostavna, privlačna in ponuja interaktivno izkušnjo. In ja, lahko je tako, če je organizacijska ekipa močna in strokovno podkovana, časa do izvedbe pa dovolj. Organizacija namreč zahteva precej dela, natančnega načrtovanja, priprav in zavzetosti.

Pomembna prednost metode so majhni stroški izvedbe. Seveda je odvisno, kako si organizatorji dogodek zastavijo, je pa živo knjižnico možno izpeljati tudi z zelo nizkimi stroški (morda tudi brez). Bolj kot to je pomembna ekipa organizatorjev in njihova želja, zavzetost in časovni okvir (Human Library, b.d.).

Na kaj je potrebno biti pozoren pred začetkom organizacije žive knjižnice? Ena od pomembnih stvari je poznavanje same metodologije. Organizator mora razumeti in ponotranjiti metodologijo žive knjižnice ter jo izvajati po teh merilih. Različne prilagoditve, ki ne dosegajo namena metode, predstavljajo nevarnost, da bo živa knjižnica predstavljena v napačni luči. Dogodek naj vsebuje najrazličnejše skupine knjig, do katerih imamo kot družba ali posamezniki predsodke. V preteklosti so se sicer dobro izkazale tudi tematske žive knjižnice, vendar raznolikost knjig prinese bogatejšo izkušnjo za bralce in več možnosti za raziskovanje življenjskih zgodb ter s tem več razbitih predsodkov in stereotipov. Ves čas je potrebno imeti v ozadju vrednote žive knjižnice in jih dosledno predstavljati. Le tako bo metoda lahko ohranila svojo integriteto. Razlog za organizacijo žive knjižnice mora vedno biti skladen z njenim namenom – promocija človekovih pravic skozi preizpraševanje stereotipov in predsodkov. Pomembno je, da se tega zavedajo tudi vsi udeleženi. Preveriti je potrebno, ali sploh imamo dovolj kapacitet za organizacijo žive knjižnice. Organizacija zahteva veliko časa. Vprašati se je treba, ali smo pripravljeni nameniti precejšen del svojega časa organizaciji dogodka. Potrebna je tudi močna organizacijska ekipa. Ali lahko identificiramo potencialne

8

partnerje in ali se vidimo kot vodja te ekipe? Ali imamo podporo delodajalca oz. organizacije?

Ali imamo sposobnosti in željo, da promoviramo živo knjižnico, usposobimo knjige in ostalo osebje? Če da, potem smo na dobri poti (Little idr., 2011).

1.4.1 Namen in cilji

Pred organizacijo žive knjižnice je potrebno dobro poznati samo metodo, njene cilje in namen. Pomembno je vedeti, da je živa knjižnica »zagovornica« človekovih pravic in človekovega dostojanstva in da ponuja prostor konstruktivnemu dialogu o predsodkih, ki vodijo do diskriminacije določenih posameznikov ali skupin. Glavni namen žive knjižnice je tako vnaprej znan in mu organizator mora slediti. Ostali cilji, ki jih organizator želi doseči, pa so odvisni predvsem od samih izvajalcev in lokalnega okolja, kjer bo živa knjižnica potekala.

Priporočljivo je, da se dogodek prilagodi lokalnemu okolju in se usmeri v področja/teme, ki so okolju in ljudem blizu oz. jih organizator prepozna kot potrebne (Abergel idr., 2005).

Organizator žive knjižnice pa mora poskrbeti, da tudi vsak član ekipe popolnoma razume namen metode in njene prednosti (Butyka Negau idr., 2011).

Poleg razumevanja glavnega namena metode pa je potrebno opredeliti tudi ostale prednosti:

- zavedanje mladih o stereotipih in predsodkih ter njihovih negativnih posledicah, - prepoznavnost mladinskega dela in vprašanja človekovih pravic,

- reakcije na trenutne in nedavne dogodke v državi (npr. porast zločinov iz sovraštva ali kršenje človekovih pravic),

- začetek mreženja in povečevanje mreže partnerjev, ki delujejo v polju človekovih pravic in raznolikosti,

- ustvarjanje možnosti dialoga med različnimi partnerji v civilni družbi (Abergel idr., 2005; Little idr., 2011; Butyka Negau idr., 2011).

1.4.2 Izbira prostora oz. postavitve žive knjižnice

Ena izmed najpomembnejših stvari pred začetkom načrtovanja žive knjižice je izbira prostora oz. prizorišča. Ravno tukaj se pokaže ena izmed močnih točk metode – poteka lahko skoraj kjerkoli. Lahko traja od dveh ur do enega tedna, zajema od 10 do 100 knjig. Prostor, kjer je dober pretok ljudi, je odlično izhodišče. Izbira primernega prostora je ena izmed ključnih stvari in vpliva na več vidikov, recimo dan dogodka, odpiralni čas, ustrezno število knjig, način promocije pred in med dogodkom. Prav tako lahko predvidimo potencialno ciljno skupino bralcev (Little idr., 2011).

Postavitev žive knjižnice na velikih javnih dogodkih, npr. glasbenih festivalih, je priporočljiva, kadar želimo doseči širok in raznolik krog ljudi, hkrati pa je tak dogodek lahko zelo medijsko odmeven. Pomanjkljivost take postavitve je težko predvidevanje števila bralcev in nadaljnje spremljanje njihovih izkušenj, saj so bralci le naključni obiskovalci žive knjižnice. Drugače je v primerih, ko je živa knjižnica organizirana kot samostojen dogodek in je namenjena bolj specifični publiki, npr. v šoli, kjer so ciljna skupina mladi. V tem primeru je na koncu lažje evalvirati živo knjižnico in vzpostaviti diskusijo med bralci po koncu dogodka- Tako lažje ocenimo vpliv žive knjižnice na posameznike. Zavedati pa se je potrebno, da

9

katero koli izmed možnosti postavitve se izbere, organizacija dogodka bo v vsakem primeru podobno zahtevna (Abergel idr., 2005; Little idr., 2011).

Poglejmo malo podrobneje, kaj različni postavitvi prineseta. Živa knjižnica kot del večjega festivala ima veliko prednosti. Večji poletni festivali so običajno dobro obiskani, primarno s strani mladih. Lokacija festivala je običajno nekje v naravi, ki ponuja prijetne kotičke, kjer lahko poteka branje žive knjige. Veliko obiskovalcev se sicer ne vključuje v različna gibanja civilne družbe in se morda izven festivala nikoli ne bi udeležili posameznega dogodka na temo človekovih pravic. Prednost postavitve žive knjižnice na festivalu je tudi sproščeno ozračje in nasploh tolerantna atmosfera. To ne pomeni, da imajo obiskovalci festivala manj stereotipov, ampak sam festival vzpostavi atmosfero, ki je skladna s filozofijo žive knjižnice.

Pomanjkljivost pri tej postavitvi pa je vstopnina, živo knjižnico lahko obiščejo samo posamezniki, ki so kupili vstopnico. Poleg tega pa je lahko problematično tudi vreme, kar je nasploh ranljivost festivalov. Pri organizaciji žive knjižnice na festivalu je najprej potrebno pridobiti strinjanje in podporo organizatorja festivala. Najbolje je narediti pisni dogovor o sodelovanju. Ob tem se je potrebno dogovoriti o vseh podrobnostih organizacije. Na primer:

Brezplačne vstopnice za vse knjige in izvajalce žive knjižnice. Možnost prevoza materiala na prizorišče še pred odprtjem festivala. Omogočen dostop vsem knjigam, tudi tistim z motoričnimi ovirami. Primeren prostor na festivalu – relativno tih in dovolj velik, po možnosti v centralnem območju. Dostop do opreme, npr. šotor, stoli, mize, dostop do elektrike.

Vključitev v promocijski material festivala (na festivalskem programu, objava po zvočnikih).

Dostop do kamp prostora, če je potrebno. Dostop do toaletnih prostorov. Kuponi za pijačo in hrano (če je možno). Finančna podpora za tiskanje majic in ostali material, če je to seveda mogoče. V zameno je prav, da organizatorji žive knjižnice omenijo svoje sponzorje in podpornike v vseh napisanih in materialnih produktih ter na brošure in ostali material natisnejo festivalski logotip (Abergel idr., 2005; Little idr., 2011; Butyka Negau idr., 2011).

Malo drugače pa je pri organizaciji žive knjižnice kot samostojnega dogodka, npr. v šoli, v (pravi) knjižnici … Običajno gre za celodnevne ali nekajurne dogodke. V tem primeru je največji izziv za organizatorje promocija dogodka, s katero si vnaprej skušajo zagotoviti obiskovalce. Potrebno je najti način, kako pritegniti lokalno publiko, še posebej, če niso vajeni takšnih dogodkov in jim obiskovanje knjižnic ni blizu (Abergel idr., 2005; Little idr., 2011; Butyka Negau idr., 2011).

V knjigi Don’t judge a book by its cover! The Living Library Organiser’s Guide (Abergel idr., 2005) je kratko opisana izkušnja žive knjižnice v šoli. Pomembne ugotovitve so, da je čas izposoje 45 minut primeren, hkrati pa je potrebno imeti možnost skrajšati branje, če se je pogovor iztekel. Dobro se je izkazal sistem, kjer so mladi v skupinah (tri do štiri osebe) brali eno knjigo, zdi se, da je metoda najbolje delovala pri mladih med 13. in 16. letom. Potrebno je imeti kakšno knjigo več, ker se velikokrat zgodi, da na dan dogodka nekaj knjig ne pride.

Mladi bralci pa naj bodo pripravljeni, da lahko vprašajo karkoli jih o določeni temi zanima (prav tam). Živo knjižnico v šoli se lahko organizira na različne načine, npr. med poukom, kjer naj bo za dogodek zagotovljenih vsaj 90 minut, da si bralci lahko izposodijo vsaj 2 knjigi.

Lahko poteka tudi kot celodnevni dogodek skupaj z drugimi organiziranimi aktivnostmi. Ena izmed možnosti je živa knjižnica po pouku ali pa kot samostojni modul sestavljen iz delavnice

10

in žive knjižnice za posamezen razred. Mladim bralcem to predstavlja teren za učenje socialnih veščin in razumevanje manjšin, spoznajo se s težavami lokalnega okolja in družbe ter na tak način morda celo dobijo motivacijo in postanejo aktivnejši v skupnosti. Seveda pa so za njih neprecenljive izkušnje iz prve roke ter učenje iz življenjskih zgodb živih knjig (Little idr., 2011).

Ena izmed možnosti postavitve žive knjižnice je lahko tudi mestni trg ali park. Lahko gre za samostojen dogodek ali kot del večje javne prireditve. Še posebej če gre za samostojen dogodek, je promocija pred samim dogodkom ključnega pomena, pomembna pa je tudi ekipa informatorjev, ki vabi na prizorišče med samim dogodkom. Prednost takšne postavitve je raznolika publika bralcev s širokim spektrom starosti, poklicev in ozadij. To predstavlja zelo visok potencial za preizpraševanje predsodkov, hkrati pa zahteva tudi zelo usposobljeno osebje, ki je zmožno delati z vsemi obiskovalci. Takšna postavitev pa hitreje privabi tudi morebitne nove knjige, prostovoljce in podpornike, na festivalskih postavitvah je to redkeje.

Kot pomanjkljivost se tukaj izkaže, da mora ves material priskrbeti organizator sam (stole, klopi, prigrizke …) ter v primeru večdnevnega dogodka vsakič prizorišče pospraviti in na novo postaviti (Little idr., 2011). Kar nekaj prednosti predstavlja organizacija žive knjižnice kot del večjega dogodka. Na tak način bo prišlo več obiskovalcev, potencialni bralci se lahko udeležijo drugih aktivnosti, če je knjiga, ki jih zanima, ravno zasedena (Butyka Negau idr., 2011).

Pri postavljanju in organizaciji žive knjižnice je pomembno premisliti o nekaterih vidikih.

Eden od teh je potencialno število bralcev. V fazi priprave ne bo mogoče določiti natančne številke, je pa dobro o tem premisliti in načrtovati približno število. Na tak način lahko tudi predvidimo potrebno število živih knjig in ostalih logističnih stvari. Določiti je potrebno tudi odpiralni čas in trajanje žive knjižnice. Na festivalih je priporočljivo, da je odprta vsak dan, prvi dan je obisk zaradi nastanitve obiskovalcev in raziskovanja terena nekoliko slabši.

Najboljša reklama je osebno priporočanje, tako da število bralcev običajno dnevno narašča.

Predlog je, da se živa knjižnica ne odpre pred 12. uro, saj obiskovalci festivalov ne vstajajo zgodaj. Traja pa naj do večera. Potrebno je določiti tudi uro zadnje izposoje, npr. eno uro pred zaprtjem žive knjižnice, da se potem ne zavleče. Vnaprej pa je potrebno tudi premisliti o sami fizični postavitvi prostora. Upoštevati je potrebno vremenske razmere in zahteve okolja.

Prostor naj bo privlačen za obiskovalce, biti mora dovolj velik za »knjižne police«, kjer žive knjige čakajo na branje, za knjižnični pult in knjižničarje ter čitalnico, kjer potekajo branja.

Knjižničarji morajo biti prvi v stiku z bralci, se pravi, da mora biti knjižnični pult postavljen pri vhodu v živo knjižnico. Tam pa mora biti dovolj prostora, da več bralcev hkrati lahko lista katalog in se odloča, katero knjigo bi brali. Pravila žive knjižnice morajo biti na vidnem mestu. Postavitev mora biti taka, da bralec ne more kar vkorakati v živo knjižnico in začeti pogovora s knjigami. Knjige morajo imeti svoj kotiček (»knjižne police«), kjer čakajo na branja. Na voljo naj jim bo pijača in prigrizki ter kakšna stvar za krajšanje časa – revije, knjige, družabne igre (Abergel idr., 2005; Little idr., 2011; Butyka Negau idr., 2011) …

11 1.4.3 Žive knjige

Tako kot v pravi knjižnici so tudi v živi knjižnici knjige najpomembnejši del. Potrebno je sestaviti dober seznam literature in ustrezno skrbeti za knjige. Nabor knjig, izdelava kataloga in usposabljanje knjig je verjetno najtežji in najbolj občutljiv del organizacije žive knjižnice.

Hkrati pa je tudi najbolj ključen del priprav. Vsebina knjižnega kataloga (število knjig, naslovi) je vedno drugačna oz. najbolje, da je prilagojena situaciji in okolju, ker dogodek poteka. Organizatorji morajo dobro premisliti o izboru knjig, preden se dokončno odločijo o vsebini knjižnega kataloga (Abergel idr., 2005).

Splošne uvodne smernice (Abergel idr., 2005; Little idr., 2011; Butyka Negau idr., 2011):

- Naslovi knjig naj bodo povezani z reprezentativno skupino ljudi, ki so pogosto tarča predsodkov, stereotipov in diskriminacije. Organizator se sam odloči, kaj to v njihovem primeru pomeni.

- Knjižni katalog naj bo dovolj širok, da ponuja raznolike profile knjig, hkrati pa ne sme preseči zmožnosti organizatorjev (upoštevati je potrebno razpoložljiv prostor in osebje, ki usposablja knjige in je z njimi v stiku). Iz izkušenj je prišel predlog, naj katalog vsebuje vsaj 15 – 20 knjig, da je izbira dovolj zanimiva in raznolika. Nekje do 50 knjig pa je zgornja meja, da je še vedno mogoče dobro upravljati živo knjižnico.

- Naslovi knjig naj bodo opremljeni z opisi nekaj pogostih predsodkov in stereotipov.

To je dobro sestaviti preden se dokončno določi naslov knjige.

Avtorji knjige Don’t judge a book by its cover! The Living Library Organiser’s Guide (Abergel idr., 2005) predlagajo nekaj knjižnih naslovov. Seznam ni obvezujoč niti dokončen, gre le za ideje in navdih za organizatorje žive knjižnice. Predlogi so naslednji: aktivist za pravice živali, prosilec za azil, temnopolta oseba, blondinka, birokrat, kristjan, zaposlen pri civilni zaščiti, invalid, inštruktor vožnje, naravovarstvenik, bivši odvisnik od drog, bivši nogometni huligan, bivši neonacist, bivši zapornik, feministka, nogometni navdušenec, gej, hip-hop plesalec oz. glasbenik, (nekdaj) nepismena oseba, lezbijka, musliman, upokojenec (starejša oseba), duhovnik, policist, (bivši) politik, rabin, begunec, Rom, spolni svetovalec, socialni delavec, (bivši) državni sekretar, učitelj, skate-border, kontrolor vozovnic, televizijski novinar, brezposelna oseba, vegetarijanec. Tukaj gre samo za predloge in morda pridobitev kakšnih idej. Pri organiziranju žive knjižnice je najpomembnejše preveriti okolje, kjer bo dogodek potekal in izbor knjig prilagoditi potrebam okolja.

Izbira knjig

Vloga žive knjige prinese zahtevno in naporno nalogo, ki pa je hkrati tudi zabavna in zanimiva. Izbira živih knjig je zagotovo najpomembnejši del priprav na živo knjižnico. Ne more biti knjiga vsak, ki to želi, žive knjige morajo biti za svojo vlogo usposobljene.

Sposobne morajo biti govoriti o sebi, svojem življenju, morajo biti tako fizično kot psihično pripravljene predstavljati del žive knjižnice. Imajo naj stabilno in zrelo osebnost in pripravljene naj bodo komunicirati s širokim spektrom bralcev (Little idr., 2011).

12

Predlogi za način izbire knjig (Butyka Negau idr., 2011):

- Oblikovanje predlogov za knjižne naslove, ozirajoč se na lokalni kontekst. Predlog je okoli 20 knjig.

- Oblikovanje dokumentacije za izbiro knjig: obrazec za vsako knjigo, ki vsebuje ime, kontaktne informacije, možne naslove, opis knjige, predsodke, s katerimi se srečuje, čas, ko je knjiga lahko udeležena na dogodku in ostale informacije, ki bi jih organizatorji morali vedeti. Poleg tega naj knjige dobijo opis metode žive knjižnice, opis vloge knjig, urnik žive knjižnice.

- Oblikovanje seznama knjig in krajev, kjer se knjige lahko najde – s pomočjo poznanstev in preko organizacij, ki se ukvarjajo s predsodki ali družbenimi skupinami, do katerih je uperjenih veliko predsodkov ali stereotipov.

- Pošiljanje povabil potencialnim knjigam in organizacijam, ki bi lahko »ponujale«

knjige.

- Srečanje z organizacijami in posamezniki, ki bi bili pripravljeni sodelovati.

- Sprejemanje izpolnjenih obrazcev knjig, ki bi želele sodelovati.

- Izbira knjig na podlagi prijav.

- Oblikovanje končnega seznama knjig.

- Izdelava kataloga.

- Informiranje knjig o skupnem srečanju in usposabljanju, ki bo predvidoma nekaj dni pred samim dogodkom.

In še nekaj dodatnih napotkov za izbor knjig (Abergel idr., 2005; Butyka Negau idr., 2011):

- Kot najboljši partnerji se izkažejo organizacije, ki imajo interes za zmanjševanje in razbijanje predsodkov ter stereotipov, s katerimi se vsakodnevno srečujejo. Zaposleni, prostovoljci in člani takšnih organizacij so običajno odlične knjige, ker so vajeni komunicirati in odgovarjati na vprašanja bralcev.

- Knjige morajo biti avtentične. Vsak naslov naj predstavlja ena ali več knjig, ki imajo življenjske izkušnje, povezane s tem naslovom.

- Knjige morajo imeti stabilne osebnosti, ki so pripravljene komunicirati z raznoliko množico bralcev. Dobro je, da svoje izkušnje reflektirajo in ustrezno »predelajo«.

- Kriterij za izbor knjige ne sme biti le, da je oseba ekstrovertirana in klepetava, včasih je to lahko ovira za dober pogovor. Potrebno se je izogibati osebam, ki se želijo zgolj promovirati.

- Knjige morajo biti zanesljive in odgovorne.

- Dobro je, da ima en knjižni naslov več predstavnikov, še posebej, še gre za »prodajno uspešnico«. Če npr. živa knjižnica poteka cel dan, je knjiga ob nenehnem branju lahko izmučena. Priporočljiva količina bralcev za eno knjigo je največ 5 na dan.

- Če je dogodek namenjen večnacionalni publiki, je potrebno imeti knjige v več jezikih – se pravi, da knjige govorijo več jezikov, ali pa je potrebnih več slovarjev, ki prevajajo branja. Vse to mora biti razvidno v katalogu.

- Slovar na živi knjižnici je oseba, ki prevaja, če bralec in knjiga ne govorita istega jezika. Če živa knjižnica vsebuje slovarje, morajo biti dobro usposobljeni, da ustrezno prevajajo in interpretirajo povedano vsebino.

13

- Nabor knjig je potrebno imeti vsaj dva meseca pred dogodkom – da knjige vnaprej vedo in se lahko zavežejo za udeležbo.

Namigi, kako biti dobra knjiga na živi knjižnici (Abergel idr., 2005; Little idr., 2011; Butyka Negau idr., 2011).

- Dobro se pripravi na vlogo knjige.

- Dobro si je prebrati kakšne raziskave in statistične podatke o svoji temi, da lahko oceniš relevantnost informacij, s katerimi morda pridejo bralci.

- Ko si izposojena, skupaj z bralcem najdita udoben prostor za branje.

- Bodi pozorna na čas. Trajanje izposoje je omejeno in če oba z bralcem želita podaljšati branje, se morata glede tega dogovoriti z knjižničarji.

- Bodi to kar si. Bodi odprta in iskrena ter pozorno poslušaj.

- Ne igraj ali si izmišljuj stvari o sebi. Bralci to hitro ugotovijo in tako izgubiš na kredibilnosti.

- Bodi pripravljena podeliti svojo osebno izkušnjo. Če vprašanja bralcev postanejo preveč intimna, brez zadržkov reci, da na to ne želiš odgovarjati.

- Sprejeti moraš, da so si bralci izposodili tebe z določenim naslovom – zato jih bo ta del tvojega življenja najbolj zanimal. Verjetno se ti bo to zdelo omejujoče, vendar je to običajen del žive knjižnice.

- Bodi pripravljena, da večkrat ponavljaš eno in isto. Različni bralci bodo morda postavljali enaka vprašanja, zato vsakič odgovarjaj nanje, kot da odgovarjaš prvič.

Bralcem ni potrebno vedeti, da na to odgovarjaš že četrtič.

- Vsak bralec bo drugačen in tako tudi razlogi za izposojo. Dobro vprašanje na začetku branja je lahko: »Zakaj ste izbrali moj naslov knjige?«. Na tak način dobiš prvi vtis o bralcu in morda tudi o njegovih zanimanjih.

- Bralci so načeloma pripravljeni na pogovor, pripravljeni poslušati in se učiti. Njihova vprašanja niso vedno najbolj jasna, zato je pomembno, da mu pomagaš opredeliti njihove interese o knjigi. Lahko postaviš naslednja vprašanja: »Ste že kdaj srečali kakšno podobno osebo kot sem jaz? Imate dobre ali slabe izkušnje z njimi?«. Na tak način lahko dobiš vtis, kakšne informacije jih zanimajo.

- Lahko se zgodi, da je bralec ignorantski ali med branjem postane verbalno agresiven in te skuša okriviti za različne probleme v družbi. Poskusi ostati mirna in pokaži razumevanje, hkrati pa izrazi svoje nestrinjanje. Skušaj usmeriti pogovor na področje, kjer se počutiš varno.

- Bralci imajo različne razloge, da si te izposodijo. Lahko so radovedni ali pa iščejo osebni nasvet. V zadnjem primeru moraš vedeti, da vsaka oseba kreira svoje življenje.

Prispevaš lahko svojo izkušnjo in svoje mnenje, vendar bodi previdna ob dajanju nasvetov.

- Vsebina pogovora med tabo in bralcem je zaupna. Če koga citiraš, naj oseba ostane anonimna.

- Lahko si te izposodi več bralcev hkrati, npr. par ali manjša skupina. Takšno branje zna biti zanimivo, moraš pa paziti, da se ne postaviš v vlogo reševalca problemov med bralci.

14

- Če uporabljaš slovar, se na vsaka dva ali tri stavke ustavi, da slovar lahko v celoti preda tvoje sporočilo. Če vprašanja ne razumeš dobro, ga skupaj razjasnite.

- Če potrebuješ odmor bo branju, prosi zanj, še posebej po težjih branjih. Za vsako branje moraš biti sproščena.

- V odmoru lahko podeliš svoje izkušnje z drugimi knjigami, to je lahko zelo uporabno.

- Če se s strani bralca počutiš nelagodno in ponižano, se spomni pravil žive knjižnice:

pravico imaš kadarkoli prekiniti branje, če te bralec žali ali česa obtožuje.

- Če je tvoj naslov »best seller« (najbolj izposojen), se s knjižničarji dogovori glede odmorov med branji in koliko bralcev si pripravljena sprejeti.

- Če tvoj naslov ni med popularnimi, izkoristi ta čas za pogovor z drugimi živimi knjigami. Branje knjig med sabo se je izkazala kot dobra priložnost za spoznavanje.

- Uživaj v vlogi žive knjige. Za bralca in tudi zate je to lahko zanimiva in bogata izkušnja!

1.4.4 Knjižni katalog Priprava knjižnega kataloga

Sestava kataloga vsebuje tri pomembne korake. Najprej je potrebno določiti kriterije in postavitev kataloga. Naslednji korak je definiranje najpogostejših predsodkov za izbrane naslove knjig. Zadnja stopnja je izdelava kataloga, ki ga bodo bralci lahko prelistali (Abergel idr., 2005; Little idr., 2011).

Najboljši način, kako priti do nabora živih knjig, je običajno brainstorming organizatorjev.

Ideje je najbolje kar sproti zapisovati, razmišljanje pa naj gre v smeri, do katerih skupin ljudi je v tem okolju največ predsodkov. Potrebno pa je v mislih imeti tudi ciljno skupino bralcev (če je to npr. šola ali kaj drugega) ter upoštevati tudi ta del. V tej točki naj se ideje samo nabirajo brez ocenjevanja, ali so primerne, dovolj zanimive, ali ne. Ni priporočljivo, da bi knjižni katalog kar kopirali od ene izmed predhodnih živih knjižnic. Vedno je potrebno prevetriti zadeve in jih prilagoditi situaciji in okolju. Iz vseh idej je nato treba izločiti tiste, ki ne najdejo soglasja v skupini in izbrati najljubše. Tako se pride do seznama, ki naj bi idealno obsegal od 20 do 50 knjig (to je odvisno od velikosti dogodka in zmožnosti organizatorjev) (Abergel idr., 2005; Little idr., 2011).

Ko je seznam knjig narejen, pa je pomembno pomisliti tudi na naslednje (Abergel idr., 2005;

Little idr., 2011; Butyka Negau idr., 2011).

- Naslovi knjig morajo biti jasni in kratki. Npr. temnopolta oseba je lahko kategorija predsodkov. Ne more pa biti naslov knjige npr. prebivalec države, ki morda ni rojen na tem kontinentu in ima drugačno barvo kože.

- Knjižni katalog mora biti dovolj raznolik, da privabi široko množico bralcev.

- Ena izmed omejenih interpretacij skupin, ki so diskriminirane, temelji na anti- diskriminacijskih standardih, ki so opredeljeni v Evropski konvenciji o človekovih pravicah. To so npr. geji in lezbijske, muslimani, Romi (diskriminacija na podlagi vere, spolne usmerjenosti …). Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (European Court of Human Rights, b.d.) namreč pravi naslednje.

15

»Uživanje pravic in svoboščin, določenih s to Konvencijo, je zagotovljeno vsem ljudem brez razlikovanja glede na spol, raso, barvo kože, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, narodnostni ali socialni izvor, pripadnost narodni manjšini, lastnino, rojstvo ali kakšne druge okoliščine«. Žive knjige naj torej izhajajo tudi iz teh skupin.

- Odzvati se je potrebno tudi na lokalno razširjene stereotipe, povezane z zunanjim izgledom (npr. blondinka), poklicem (policist) ali prehranjevalnimi navadami (npr.

vegetarijanec).

- Katalog lahko vsebuje predstavnike poklicev, do katerih imajo predvsem mladi lahko predsodke, npr. učitelji ali socialni delavci.

- Dobro je vključiti knjige, ki predstavljajo možnost spoznavanja različnih subkultur, v katerih se gibljejo mladi, npr. grafitar, skate-boarder …

- Izkušnje iz preteklih živih knjižnic s knjigami, ki predstavljajo različne nacionalnosti, npr. Nemec, Romun … kažejo, da so te knjige bolj ali manj ostajale na knjižnih policah. To bi lahko pomenilo, da imajo ljudje manj predsodkov do različnih narodov in morda več do drugačnih kultur in družbenih skupin.

- Da bi dosegli soglasje o sestavi kataloga, pa je dobro predebatirati in se strinjati o predsodkih, ki so jih knjige predlagale. Na tak način bo katalog lahko raznolik in hkrati jedrnato opisan.

- Ni priporočljivo vključiti knjige, ki bi potencialno lahko promovirale nezdravo ali nevarno vedenje (npr. odvisnik od drog, nogometni huligan), so moralno ali politično sporne (npr. neonacist) ali bi skušale branje izkoristiti za promocijo lastnih interesov (npr. član sekte).

- Zelo priporočljivo je vključiti knjige, ki so uspešno premagale zasvojenost ali kakšno drugo obliko destruktivnega vedenja (npr. nekdanji odvisnik od drog).

- Ni priporočljivo vključiti knjig iz političnih krogov, zgolj iz razloga, da ne bi živa knjižnica postala orodje politične propagande.

Pomemben del pri izdelavi knjižnega kataloga je torej opredelitev stereotipov in predsodkov knjižnim naslovom. Vsaka knjiga, kot že rečeno, mora za knjižni katalog napisati nekaj stereotipov in predsodkov, s katerimi se je srečala ali bi se potencialno lahko – izdelati mora svoj knjižni list. Predlog lahko naredijo organizatorji, na koncu pa mora knjiga odobriti ta seznam in ga narediti »za svojega«. In še nekaj smernic za izdelavo kataloga. Bralci običajno na hitro preletijo vsako stran v katalogu, zato je pomembno, da je uporabljen jezik jasen in enostaven. Dobro je uporabiti tako enostavne pridevnike, kot so len, zloben, umazan … kot tudi krajše pol-stavke. Lažje je razumeti npr. ni dovolj dober za pravo službo, kot pa nezaposljiv. Sleng se lahko uporablja, dobro pa se je izogibati prostaškemu jeziku. Za zadosten opis knjig naj vsak naslov knjige vsebuje vsaj 4 trditve/izjave, da pa bo hkrati tudi dovolj jedrnat, naj bo zgornja meja 7 trditev (Abergel idr., 2005; Little idr., 2011). Morda je dobro te trditve obrniti v vprašanja (npr. »Ali feministke sovražijo moške?« namesto

»Feministke sovražijo moške.«). Na tak način se obrne pristop in se teh izjav ne predstavi kot resničnih dejstev, ampak se jih že na začetku postavi pod vprašaj. Vprašanja so v pomoč tudi bralcem, ki jih lahko direktno postavijo knjigi (Little idr., 2011).

16

Knjižni katalog žive knjižnice je običajno osnova, na podlagi katere se bralci odločijo za branje določene knjige. Zaradi tega je pomembno, da je na videz privlačen, enostaven za branje in povabi bralca k listanju. Sledi nekaj predlogov, kako izdelati dober katalog (Abergel idr., 2005; Little idr., 2011; Butyka Negau idr., 2011).

- Material za izdelavo kataloga naj bo trpežen in odporen na umazanijo, prah, dež – da se ga po celem dnevu uporabe lahko očisti.

- Za to je morda najprimernejši registrator (»fascikel«), kjer se lahko spremembe v katalogu naredijo takoj – takoj se lahko odstrani ali doda nova mapica. To pa je zelo priročno, saj se večkrat zgodijo spremembe tekom dogodka, kakšna knjiga prej odide, druga kasneje pride.

- Vsaka knjiga ima en knjižni list (velikost A4), ki naj bo v prozorni mapici ali plastificiran.

- Naslovi knjig naj bodo napisani z velikimi črkami in odebeljeno, da so takoj vidni.

- Katalogov naj bo več, ne samo eden. Priporočeni so vsaj trije. Včasih pride več potencialnih bralcev naenkrat in če ni na voljo katalogov, jim zanimanje lahko hitro upade in se zato ne odločijo za izposojo.

- Če je potencialna publika internacionalna, je potrebno izdelati katalog v več jezikih.

- Če knjiga govori več jezikov, naj bo to razvidno napisano v katalogu.

- Če so na voljo tolmači (slovarji), naj bo to razvidno napisano.

- Priporočljivo je uporabiti enako oblikovanje in pisavo skozi celoten dogodek.

Usposabljanje za knjige

Pripravljalno srečanje in priprave za knjige oz. usposabljanje je priporočljivo narediti nekaj dni pred dogodkom. Knjige so pred tem že prejele osnovne informacije, sestanek pa je namenjen razjasnitvi odprtih vprašanj in negotovosti ter podrobnejši predstavitvi metode žive knjižnice. Če je organizacija v preteklosti že organizirala živo knjižnico, je priporočljivo predstaviti evalvacije prejšnjih dogodkov in povabiti knjige, ki so pri živi knjižnici že sodelovale, da podelijo svoje izkušnje. Tako lahko bodoče žive knjige dobijo informacije iz prve roke. Za to si je potrebno vzeti najmanj dve uri. Namen tega srečanja je poskrbeti, da vsaka knjiga razume namen žive knjižnice in njene cilje, način delovanja, pravila, vlogo knjižničarjev in potek dogodka. Poleg tega se na tak način knjige med seboj predhodno spoznajo, še pomembneje pa je, da jih spoznajo knjižničarji. Usposabljanje je namenjeno tudi razjasnitvi morebitnih vprašanj in ustvarjanju sproščenega okolja, kjer se knjige in ostali lahko med sabo bolje spoznajo (Butyka Negau idr., 2011).

Potek sestanka lahko poteka po naslednjem načrtu (Abergel idr., 2005; Little idr., 2011;

Butyka Negau idr., 2011):

1) Pozdrav udeležencev in vnaprejšnja zahvala za sodelovanje.

2) Predstavitev organizatorjev žive knjižnice, knjižničarjev in knjig med seboj.

3) Pregled koncepta, namena in metodologije žive knjižnice (zakaj sploh organizirati živo knjižnico, kaj želimo doseči, kako izgleda v praksi, kakšna so pričakovanja udeležencev).

17

4) Pregled vloge knjig – opis njihovega dela, katalog, pravila za bralce, delovni čas ter predstavitev knjig med sabo.

5) Razjasnitev strukture in poteka žive knjižnice – predstavitev relevantnih dokumentov, npr. pravila za bralce, naloge knjig, promocijski materiali; možnost vsake knjige, da pregleda svojo stran v katalogu in jo popravi, če želi; dogovor o delovnem času in prisotnosti knjig; priporočeno je narediti tudi pisni dogovor o sodelovanju.

6) Čas za neformalni pogovor med knjigami, knjižničarji in organizatorji.

Butyka Negau idr. (2011) pred zadnjo točko predlagajo še naslednje:

- Predstavitev knjižničarjev in njihove vloge, zadolžitve in pričakovanja, ki jih imajo do knjig.

- Predstavitev knjig in knjižničarjev, ki so se že udeležili kakšne žive knjižnice.

- Čas namenjen administraciji, kar sovpada z zgornjo 5. točko.

1.4.5 Knjižničarji

Knjižničarji imajo na živi knjižnici posebno vlogo, povezujejo bralce in žive knjige. Lahko bi jim rekli kar srce žive knjižnice. Običajno predstavljajo prvi stik bralca z živo knjižnico, zato je še toliko pomembneje, da so dobro usposobljeni za svoje delo. Za to vlogo je priporočljivo poiskati kar prave knjižničarje, saj že imajo potrebne veščine in kompetence, ki jih to delo zahteva. Npr. izpolnjevanje knjižničnih izkaznic, posodabljanje in vzdrževanje seznama literature, beleženje izposoje in vračila knjig. Obenem so knjižničarji prvi, ki predstavljajo in skrbijo za pravila žive knjižnice (Abergel idr., 2005; Little idr., 2011; Butyka Negau idr., 2011).

Kakšen pa naj bi knjižničar bil in kakšne so njegove naloge? Verjeti mora v metodo in jo tako tudi predstavljati. Mora biti sodelovalen, diplomatski in komunikativen. Dobro je, da zna več tujih jezikov, je toleranten in potrpežljiv ter prijeten, prijazen in radoveden (Abergel idr., 2005). Imeti mora visoko stopnjo odzivnosti in sposobnost hitrega sprejemanja odločitev (Butyka Negau idr., 2011). Njegova lokacija je ob izposojevalnem pultu, kjer potekajo izposoje. Knjižničar je torej odgovoren za izdajo knjig. Obenem izpolnjuje članske izkaznice, ki jo dobi vsak bralec, ter skrbi za vodenje evidenc izposoje, števila bralcev in ostalo potrebno administracijo, npr. deli in zbira evalvacijske vprašalnike … (Little idr., 2011). Poleg tega imajo knjižničarji še eno pomembno vlogo, to je bralcu predstaviti koncept žive knjižnice, mu pomagati izbrati primerno knjigo in predstaviti pravila žive knjižnice. Na dogodke običajno pridejo tudi mediji, ki se najprej obrnejo na knjižničarje. Pomembno je, da so dobro seznanjeni z vsemi potrebnimi informacijami, tudi glede organizatorjev in gostiteljev. Za boljšo razvidnost je priporočljivo, da imajo tudi knjižničarji svoje majice ali so kako drugače hitro prepoznavni (Abergel idr., 2005; Little idr., 2011; Butyka Negau idr., 2011).

Tako kot knjige tudi knjižničarji potrebujejo predhodno informiranje in usposabljanje.

Informativni sestanek knjižničarjev z organizatorji se mora zgoditi v zgodnji fazi organizacije.

Pomembno je, da so knjižničarji potem prisotni tudi na informativnem sestanku s knjigami. V primeru večdnevne žive knjižnice je dobro, da imajo med sabo evalvacijo. To omogoči, da se

18

v naslednjih dneh lahko naredijo spremembe in prilagoditve, če zaznajo to potrebo (Abergel idr., 2005).

In še nekaj nasvetov, kako biti dober knjižničar (Little idr., 2011; Butyka Negau idr., 2011):

- Bralcu pomagaj razumeti metodo žive knjižnice in mu predstavi pravila.

- Poznati moraš vsebino kataloga, vsebino knjig in nekaj zanimivih dejstev o njih.

- Bodi jasen in natančen pri upoštevanju pravil žive knjižnice, enako zahtevaj od bralcev in knjig.

- Bodi natančen pri izpolnjevanju vse dokumentacije (knjižničnih izkaznic, izposoj, časa izposoje …).

- Dogovori se o načrtu dela s svojimi sodelavci – ostalimi knjižničarji.

- V času odmora zberi povratne informacije knjig in bralcev.

- Dobro skrbi za knjige in skušaj zaznati potencialno »težje« bralce – te lahko preusmeriš k drugi knjigi ali pa zraven pošlješ slovar.

- Spoznaj prostor in okolico, da lahko priporočiš kotiček za branje tudi izven prostora žive knjižnice.

Prostovoljci kot osebje so tudi eden izmed ključnih elementov žive knjižnice, da ta poteka tekoče oz. da je sploh uspešna. Zgolj organizirati živo knjižnico ne pomeni tudi obiskanosti, kar pa je za uspešnost ključnega pomena. Potrebno je na različne načine privabiti publiko in poskrbeti, da so knjige brane. Osebje je zadolženo za logistiko, varnost in zaščito, stike z mediji in gostiteljem. To izvajajo informatorji oz. promotorji in slovarji (Little idr., 2011).

1.4.6 Informatorji

Informatorji oz. ulični promotorji imajo morda najtežje delo. Njihova naloga je pridobiti potencialne udeležence in jih spodbuditi, da postanejo bralci. Biti morajo samozavestni govorci, ki dobro poznajo metodologijo in filozofijo žive knjižnice. Na večjih dogodkih lahko delijo promocijski material ter pomagajo pri delitvi in zbiranju evalvacijskih vprašalnikov (Little idr., 2011). Dobro je, da so že na daleč opazni (npr. imajo majice z logotipom žive knjižnice). Njihova naloga je, da krožijo po prizorišču in predvsem v okolici ter vabijo ljudi k udeležbi na dogodku. S seboj naj imajo letake in morda tudi seznam literature, ki se trenutno nahaja v knjižnici. Informatorji morajo biti dobro podkovani o sami metodi žive knjižnice, da jo mimoidočim lahko na kratko predstavijo in jih povabijo k branju. Ena od možnosti je tudi, da v času zatišja na dogodku knjige postanejo promotorji (Abergel idr., 2005).

1.4.7 Slovarji

Naloga slovarjev (oz prevajalcev, tolmačev) je prevajanje, če bralec in knjiga ne govorita istega jezika. Biti morajo usposobljeni, da ustrezno prevajajo in interpretirajo povedano vsebino. Lahko pa so tudi asistenca knjigi ali bralcu, če potrebuje pomoč zaradi posebnega fizičnega ali psihičnega stanja (Little idr., 2011).