FILOZOFSKA FAKULTETA ODDELEK ZA GEOGRAFIJO
GAL HOČEVAR
Analiza habitata velike uharice (Bubo bubo) na izbranih območjih in ugotavljanje novih potencialnih
gnezdišč
Magistrsko delo
Ljubljana, 2021
FILOZOFSKA FAKULTETA ODDELEK ZA GEOGRAFIJO
GAL HOČEVAR
Analiza habitata velike uharice (Bubo bubo) na izbranih območjih in ugotavljanje novih potencialnih
gnezdišč
Magistrsko delo
Mentor: Študijski program:
doc. dr. Blaž Repe Geografija – E
Somentor:
doc. dr. Al Vrezec
Ljubljana, 2021
ZAHVALA
Najprej bi se iskreno zahvalil mentorju, doc. dr. Blažu Repetu za profesionalen odnos, kritične opombe, nadvse uporabne nasvete in vzpodbudna sporočila. Si profesor z veliko začetnico in prijatelj, ki mu ni para. Dogodivščin iz številnih terenskih vaj, terenskega tedna v Loškem potoku, projekta v Torunju in Sloveniji ne bom nikoli pozabil in v čast mi je, da si moj mentor. Prav tako bi se zahvalil somentorju, doc. dr. Alu Vrezcu za poučne ure izbirnega predmeta ornitologije in za pomoč ter korektne opombe pri izdelavi naloge.
Ogromne zasluge gredo Tomažu Miheliču za konstantno pomoč pri spoznavanju velike uharice. Zoom sestanki, telefonski klici in ostala sporočila so to magistrsko delo naredili bolj kakovostno. Hvala tudi lektorju Mihi Sever za hitro odzivnost in opombe.
Izdelava magistrske naloge pa zagotovo ne bi bila mogoča brez ene osebe. Besede, ki bi v popolnosti opisale tvojo pomoč ne obstajajo. Tvoja potrpežljivost na dnevni ravni skozi vsa študijska leta je bila nepredstavljiva. Nasveti, kritične pripombe, prijateljski pogovori ter dogodivščine so nenadomestljive, najino prijateljstvo mi je v ponos. Sašo, Hvala. Prav tako bi se za nepozabne dogodivščine skozi študentska leta zahvalil tudi Jaki in Lenartu.
Posebno bi se zahvalil svoji veliki družini, ki mi vedno stoji ob strani. Očetu se zahvaljujem za vse življenjske nasvete, mami za vso ljubezen in konstantno podporo.
Hvala tudi bratu Lanu, ki me vodi čez vse ovire. Si moj vzornik, brez tebe ne bi bil to, kar danes sem. Omeniti moram še Maja, brez katerega bi bili nogometni treningi dolgočasni.
Hvala Lari, Luni, Zalu, Tisi in Ruju za vse lepe trenutke in zabavo. Hvala vsem za pomoč pri spomladanskem terenskem delu, brez katerega bi bila izdelava magistrskega dela nemogoča.
Na koncu pa hvala še Zalki za čustveno podporo in ljubezen, saj si mi vedno stala ob strani ter vse trenutke neizmerno polepšala.
Analiza habitata velike uharice (Bubo bubo) na izbranih območjih in ugotavljanje novih potencialnih gnezdišč
V magistrskem delu smo s pomočjo geografskih informacijskih sistemov iskali nova potencialna gnezdišča velike uharice (Bubo bubo) na območju občin Kočevje in Ribnica.
Primernost območij za potencialno gnezdišče smo napovedali na podlagi devetih kriterijev: naklon, nadmorska višina, ekspozicija pobočja, oddaljenost od lovnih površin, asfaltiranih cest, makadamskih cest in stavb, mozaičnost habitata in delež gozda.
Parametre vseh dejavnikov smo določili z analizo že znanih območij in lokacij gnezd velike uharice v Sloveniji. Modeliranje smo izvedli z uporabo postopka večkriterijskega vrednotenja (angl. Multi-Criteria Evaluation), znotraj katerega smo uporabili metodo obtežene linearne kombinacije (angl. Weighted Linear Combination). Rezultate iskanja potencialnih gnezdišč smo prikazali s karto območij primernosti, pri čemer smo najprimernejša območja ovrednotili s terenskim preverjanjem stanja v naravi. Model primernosti nam poda šest območij največje primernosti, pri čemer smo na treh območjih potrdili do sedaj še neregistrirano prisotnost velike uharice, na enem pa zgolj domnevamo njeno prisotnost.
Ključne besede: velika uharica, Bubo bubo, GIS, obtežena linearna kombinacija
ABSTRACT
Habitat analysis of the Eurasian eagle-owl (Bubo bubo) for tracking new potential nest-sites in selected areas
In a master's thesis, we used geographic information systems to find new potential nesting sites of the Eurasian eagle-owl (Bubo bubo) in the Kočevje and Ribnica municipalities study area. The suitability for potential nesting sites was predicted based on nine selected criteria: slope, elevation, aspect, distance to hunting grounds, paved roads, unpaved roads and buildings, habitat fragmentation and extent of forest area.
Parameters of all factors were determined by analysing registered nesting sites and its surroundings in Slovenia. Modelling was conducted using the procedure of Multi-Criteria Evaluation, in which we used Weighted Linear Combination method. The results of new potential nesting sites were introduced as a reclassified map of area suitability, where the most suitable areas were being examined on the field. Suitability model gave us six most suitable areas. At three of those yet unregistered Eurasian eagle-owl presence was confirmed and at another area we presume its presence.
Key words: The Eurasian eagle-owl, Bubo bubo, GIS, Weighted Linear Combination
1. UVOD ... 8
1.1 NAMEN,CILJIINHIPOTEZE ... 8
1.2 TEORETIČNAIZHODIŠČA ... 9
1.2.1 OPIS VRSTE ... 9
1.2.2 GEOGRAFSKA RAZŠIRJENOST PO SVETU IN SLOVENIJI ... 10
1.2.3 GNEZDENJE IN SOCIALNO VEDENJE ... 12
1.2.4 LOV IN PREHRANA ... 13
1.2.5 OGROŽENOST IN NARAVOVARSTVENI STATUS ... 14
1.3 PREGLEDOBJAV ... 15
2. OBMOČJE RAZISKAVE ... 20
3. METODOLOGIJA ... 22
3.1 PODATKIINSHEMA ... 25
4. REZULTATI ... 28
4.1 KRITERIJ,KIVPLIVANAIZBIROGNEZDIŠČA:OMEJITVENIDEJAVNIK(OMEJITEV) ... 28
4.1.1 NAKLON ... 28
4.2 KRITERIJI,KIVPLIVAJONAIZBIROGNEZDIŠČA:DEJAVNIKI ... 30
4.2.1 NADMORSKA VIŠINA ... 30
4.2.2 EKSPOZICIJA POBOČJA ... 32
4.2.3 ODDALJENOST OD LOVNIH POVRŠIN ... 34
4.2.4 ODDALJENOST OD ASFALTIRANIH CEST ... 38
4.2.5 ODDALJENOST OD MAKADAMSKIH CEST ... 40
4.2.6 ODDALJENOST OD STAVB ... 42
4.2.7 MOZAIČNOST HABITATA ... 44
4.2.8 DELEŽ GOZDA ... 47
4.3 OBTEŽITEVDEJAVNIKOVINIZVEDBAMODELA ... 48
4.4 PREVERJANJENAPOVEDNEMOČIMODELA ... 50
4.5 PRIMERNOSTZAPOTENCIALNOGNEZDOVELIKEUHARICE ... 52
4.6 OBMOČJAPRIMERNOSTIZAPOTENCIALNOGNEZDOVELIKEUHARICE ... 57
4.7 VREDNOTENJEREZULTATOV ... 63
5. RAZPRAVA IN ZAKLJUČKI ... 65
6. POVZETEK ... 68
7. SUMMARY ... 70
8. VIRI IN LITERATURA ... 72
KAZALO SLIK
Slika 1: Velika uharica (Bubo bubo) (Vir: Mihelič, 2021) ... 10
Slika 2: Razširjenost velike uharice (Vir: Birdlife International, 2021). ... 11
Slika 3: Mladiči v gnezdu (Vir: Mihelič, 2021) ... 13
Slika 4: Primer elektroudara velike uharice (Bubo bubo) (Vir: Mihelič, 2021) ... 15
Slika 5: Telemetrični podatki velike uharice in karta območij primernosti habitata (Vir: Van Nieuland in sod., 2019) ... 20
Slika 6: Pregledna karta proučevanega območja ... 21
Slika 7: Karta nadmorskih višin proučevanega območja ... 22
Slika 8: Funkcije Fuzzy Membership (prva vrstica – sigmoidna funkcija; druga vrstica – funkcija J-oblike; tretja vrstica – linearna funkcija; četrta vrstica – uporabniško določena funkcija) (Vir: Eastman, 2003) ... 25
Slika 9: Primer določitve območij največje primernosti za gnezdenje novozelandskega sokola – Falco novaeseelandiae (Vir: Mathieu in sod., 2006) ... 27
Slika 10: Shema metodološkega postopka... 28
Slika 11: Primernost za potencialno gnezdo velike uharice z vidika naklona. ... 30
Slika 12: Primernost za potencialno gnezdo velike uharice z vidika nadmorske višine .. 32
Slika 13: Primernost za potencialno gnezdo velike uharice z vidika ekspozicije pobočja ... 34
Slika 14: Karta dejanske rabe tal (združena kategorija) proučevanega območja ... 37
Slika 15: Primernost za potencialno gnezdo velike uharice z vidika oddaljenosti od lovnih površin ... 38
Slika 16: Primernost za potencialno gnezdo velike uharice z vidika oddaljenosti od asfaltiranih cest ... 40
Slika 17: Primernost za potencialno gnezdo velike uharice z vidika oddaljenosti od makadamskih cest ... 42
Slika 18: Primernost za potencialno gnezdo velike uharice z vidika oddaljenosti od stavb ... 44
Slika 19: Primernost za potencialno gnezdo velike uharice z vidika mozaičnosti habitata ... 46
Slika 20: Primernost za potencialno gnezdo velike uharice z vidika deleža gozda ... 48
Slika 21: Testne lokacije preverjanja napovedne moči modela ... 51
Slika 22: Skalne stene v Podstenah (obrobje kolpske doline) (Vir: Hočevar, 2021) ... 53
Slika 23: Kamnolom v vasi Koprivnik (Vir: Hočevar, 2021) ... 53
Slika 24: Stene nad Dolom pri Kolpo... 54
Slika 25: Bela stena na Prigorico (Vir: Hočevar, 2021) ... 55
Slika 26: Stene nad vasjo Gotenica (Vir: Hočevar, 2021) ... 55
Slika 27: Primer strmega pobočja ob asfaltirani cesti (Vir: Hočevar, 2021) ... 56
Slika 28: Proučevano območje, razdeljeno na pet sektorjev ... 58
Slika 29: Primernost za potencialno gnezdo velike uharice v sektorju 1 ... 58
Slika 30: Primernost za potencialno gnezdo velike uharice v sektorju 2 ... 59
Slika 31: Primernost za potencialno gnezdo velike uharice v sektorju 3 ... 60
Slika 32: Primernost za potencialno gnezdo velike uharice v sektorju 4 ... 61
Slika 33: Primernost za potencialno gnezdo velike uharice v sektorju 5 ... 62
Slika 34:Prisotnost velike uharice na proučevanem območju v letu 2021 ... 64
Preglednica 1: Spremenljivke, merjene na lokaciji ter v okolici dejanskega gnezda velike
uharice (Vir: Sergio in sod., 2004a) ... 18
Preglednica 2: Viri in kakovost podatkov ... 26
Preglednica 3: Habitatni kriteriji uporabljeni za izdelavo modela napovedi območij primernosti za gnezdenje novozelandskega sokola – Falco novaeseelandiae (Vir: Mathieu in sod., 2006) ... 27
Preglednica 4: Vrednosti registriranih gnezd po naklonu... 29
Preglednica 5: Vrednosti registriranih gnezd po nadmorski višini ... 31
Preglednica 6: Vrednosti registriranih gnezd po ekspoziciji pobočja ... 33
Preglednica 7: Potencialne lovne površine ... 35
Preglednica 8: Vrednosti registriranih gnezd po oddaljenosti od lovnih površin ... 35
Preglednica 9: Združevanje kategorij dejanske rabe tal ... 37
Preglednica 10: Vrednosti registriranih gnezd po oddaljenosti od asfaltiranih cest ... 39
Preglednica 11: Vrednosti registriranih gnezd po oddaljenosti od makadamskih cest ... 41
Preglednica 12: Vrednosti registriranih gnezd po oddaljenosti od stavb ... 43
Preglednica 13: Vrednosti registriranih gnezd mozaičnosti habitata ... 45
Preglednica 14: Vrednosti registriranih gnezd po deležu gozda ... 47
Preglednica 15: Pregled dejavnikov, uteži in omejitev ... 49
Preglednica 16: Metodologija reklasifikacije rastrskega sloja primernosti za gnezdenje velike uharice na proučevanem območju ... 50
Preglednica 17: Deleži razredov primernosti za potencialne lokacije gnezd velike uharice ... 52
Preglednica 18: Končna statistika potrjevanja prisotnosti velike uharice na proučevanem območju v letu 2021 ... 64
8
1. UVOD
Velika uharica (Bubo bubo), z razponom peruti tudi do dveh metrov velja za največjo sovo na svetu. Čeprav je po Evropi in Aziji precej razširjena in njeno število narašča, ji človek v preteklosti ni bil naklonjen. Zaznamovalo jo je obdobje preganjanja že v 18., predvsem pa v 19. stoletju in po koncu druge svetovne vojne, ko je bila na določenih območjih popolnoma iztrebljena. Danes se vrača na nekdanja območja razširjenosti ter poseljuje tudi nekatera nova (Penteriani, del Mar Delgado, 2019).
V Sloveniji je bila velika uharica deležna podobnega odnosa ter je bila po drugi svetovni vojni razširjena zgolj v južnih predelih države (Beuk, 1944). Danes poseljuje skoraj celotno Slovenijo, z največjimi zgostitvami na jugozahodu države ter najmanjšimi na jugovzhodu, v gozdnatih predelih Slovenije (Mihelič, 2002a). Ta vrsta je najobčutljivejša v predgnezditvenem in gnezditvenem obdobju, ko lahko zaradi nenadnih, nenapovedanih motenj oziroma vznemirjanja v okolici gnezdišča zapusti svoje gnezdo, kar lahko pomeni propad legla ali celo trajna opustitev gnezdišča (Mikkola, 1983;
Mihelič, Marčeta, 2000). Lokacija gnezda je močno odvisna od strukture pokrajine ter je povezana z nekaterimi ekosistemskimi dejavniki (Sergio in sod., 2004). Tako je do določene mere, na podlagi ustreznih prostorskih podatkov in izbora kriterijev, mogoče uspešno napovedati nove potencialne lokacije, primerne za gnezdenje, kar predstavlja tudi glavno temo te raziskovalno naravnane magistrske naloge.
Čeprav je v slovenskem prostoru velika uharica dobro proučena, iskanje novih potencialnih lokacij, primernih za gnezdenje, s pomočjo geografskih informacijskih sistemov še ni bilo izvedeno. V Sloveniji so na podoben način Vrezec in sod. (2014) proučevali kozačo (Strix uralensis) in še tri gozdne ptice, s katerim so na podlagi izbranih kriterijev – za razliko od naše raziskave, v kateri smo iskali potencialne lokacije gnezdišč – vrednotili habitat ter modelirali razširjenost izbranih vrst. Sodobna orodja v GIS-okolju nam tako omogočajo kvalitetno proučevanje izbranih vrst z inovativnimi, avtomatiziranimi postopki, z nalogo pa smo prikazali tudi možnost interdisciplinarnega sodelovanja, kar odpira vrata številnim novim izzivom in problematikam v zvezi tako z veliko uharico kot z drugimi živalskimi vrstami.
1.1 NAMEN, CILJI IN HIPOTEZE
Namen magistrskega dela je s pomočjo geoinformacijske analize habitata in gnezdišč velike uharice v slovenskem prostoru ugotoviti potencialne lokacije gnezdišč na območju občin Kočevje in Ribnica.
Primerna območja smo določili z modeliranjem, s pomočjo geografskih informacijskih sistemov. Najprimernejša območja smo tudi terensko preverili ter tako na koncu ovrednotili kvaliteto modeliranja in rezultatov.
Cilji magistrskega dela so:
− izbor dejavnikov okolja, ki vplivajo na izbor lokacije gnezdenja velike uharice;
− geoinformacijska analiza habitata ter mikrolokacij gnezdišč velike uharice v Sloveniji;
9
− določanje potencialnih lokacij gnezdišč velike uharice s pomočjo geoinformacijske podpore pri odločanju;
− kartografski prikaz rezultatov in ovrednotenje modela potencialnih gnezdišč s preverjanjem stanja v naravi.
Pred izvedbo raziskave smo si postavili naslednji delovni hipotezi:
1. s pomočjo geografskih informacijskih sistemov in uporabljene metode obtežene linearne kombinacije na proučevanem območju lahko odkrijemo do sedaj še neznano, neregistrirano gnezdo velike uharice oziroma lahko potrdimo njeno prisotnost;
2. kamnolomi (delujoči in nedelujoči) zaradi pomanjkanja primernih naravnih strmih sten na proučevanem, pretežno gozdnatem območju po modelu predstavljajo najprimernejša območja gnezdenja velike uharice.
1.2 TEORETIČNA IZHODIŠČA
1.2.1 OPIS VRSTE
Velika uharica zaradi široke izbire habitatov, lokacij gnezdišč ter prehrane velja za prilagodljivo vrsto (Penteriani, del Mar Delgado, 2019). Odrasla velika uharica lahko zraste do 75 cm, z razponom peruti med 150 in 200 cm. Samica je nekoliko težja od samca (samica: 1750–4200 g, samec: 1500–2800 g). To je sicer značilno za vse sove, kjer je samica v vseh merskih razredih večja (Cantrell, 2004). Ima veliko, debelo glavo s temnimi čopki, ki spominjajo na ušesa, vendar nimajo nobene povezave s sluhom (Mikkola, 1983). Pri samici so čopki spuščeni nižje, mnogi strokovnjaki pa navajajo, da položaj čopkov odraža vedenjski odziv (Glutz von Blotzheim, Bauer, 1994).
Perje ima obarvano v mešanici več barvnih odtenkov. Prevladuje temno rjastorumena barva, ki je na hrbtni strani temnejša, s črnimi plamenastimi pegami, ki so pogostejše na prsih. Letalna peresa so prav tako rjastorumena z značilnimi črno-rjavimi progami. Noge so poraščene z rjastorumenim perjem, izredno močni in čvrsti kremplji so lahko veliki tudi do 8 cm. Kljun je črn, dolg do 5 cm ter se na koncu zakrivi navzdol, najprepoznavnejši atribut pa so njene oči. Zenica je črna ter se prilagaja glede na dano svetlobo, medtem ko je šarenica živo oranžna oziroma v barvi ognja (Ponebšek, 1917).
10
Slika 1: Velika uharica (Bubo bubo) (Vir: Mihelič, 2021)
1.2.2 GEOGRAFSKA RAZŠIRJENOST PO SVETU IN SLOVENIJI
Primarno gre za vrsto, ki pripada palearktični favni ter se tako pojavlja po delih Evrope ter skoraj celotni Aziji, areal pa sega tudi v Severno Afriko (Cantrell, 2004). Pretekla in današnja evropska razširjenost je z vidika številčnosti in samih trendov dobro poznana.
Preteklost vrste je burna, glavni pečat pa je na veliki uharici pustilo dolgotrajno preganjanje po celi v Evropi, že od 18. stoletja naprej (Penteriani, del Mar Delgado, 2019).
Predvsem pri lovu, zastrupljanju in kraji jajc izstopata 19. stoletje, ko je populacija vidno upadla, ter še intenzivnejše preganjanje po drugi svetovni vojni (Melling in sod., 2008).
Na območju severne in centralne Nemčije, Nizozemske, Luksemburga, Belgije ter severne Španije je načrtno pobijanje privedlo do popolnega izumrtja te velike sove (Martinez in sod., 2006). Kvantifikacija vseh ubitih primerkov v Evropi je težko določljiva, saj uboji večinoma ostanejo neevidentirani, vseeno pa so številke visoke, kar si lahko razlagamo s tem, da so bili ljudje na določenih območjih sposobni v celoti izkoreniniti to prilagodljivo vrsto (Penteriani, del Mar Delgado, 2019). V severnem delu Španije je bilo tako v 80. letih 20. stoletja ustreljenih kar 110 velikih uharic, kar je na istem območju znašalo 81 % vseh znanih primerov smrti v tistem obdobju (Hernandez, 1989). Tako je velika uharica v evropskem atlasu ptic iz leta 1980 (Everett, Sharrock, 1980) zaradi močnega upadanja populacije veljala za najbolj ogroženo vrsto sov.
11
Slika 2: Razširjenost velike uharice (Vir: Birdlife International, 2021).
Velika uharica se danes postopoma vrača na nekdanja območja razširjenosti ter poseljuje nekatera nova. Populacija v Španiji, Portugalski in Italiji se postopoma veča, razlog je njena izjemna prilagodljivost na raznolike habitate (tudi urbana območja) ter izobilje plena (Penteriani, del Mar Delgado, 2019). Po letu 1980 je v Franciji postajala čedalje pogostejša – današnji trend populacije je naraščajoč, še vedno pa ni prisotna v severozahodnem delu države (Penteriani, del Mar Delgado, 2019). Ugotavljanje bodisi porasta bodisi upada populacije velike uharice je v nekaterih državah balkanskega polotoka težje določljivo (Penteriani, del Mar Delgado, 2019), že Ponebšek (1917) pa navaja, da je velika uharica tam pogosta in stalna ptica, kar nakazujejo nagačene ptice v muzejih in lovskih domovih. V porastu je na Slovaškem, Češkem ter Poljskem, Madžarskem, Nemškem in Danskem, na rusko populacijo pa je treba gledati nekoliko drugače zaradi same obsežnosti države. V večjem delu vrsta kaže pretežen trend naraščanja, veliko pa je območij, kjer je slika o gibanju števila populacije še precej nejasna. Območja centralne Azije ter Skandinavskega polotoka so podvržena opaznemu upadu populacije. Glavni vzroki upada so vsekakor dolgotrajno preganjanje vrste, pogini zaradi zastrupitev s pesticidi, izgube habitatov, upad v številčnosti plena ter novodobni problem elektrokucije. V Belgiji, na Nizozemskem in v Luksemburgu je velika uharica za večji del 20. stoletja izginila, ponovna naselitev v 80. letih pa je ponudila novo upanje:
danes se uharica vrača v svoje nekdanje habitate (Penteriani, del Mar Delgado, 2019).
V Veliko Britanijo se velika uharica vrača kot gnezdilka. Njena prisotnost je bila znana že v 17. stoletju, najdeni so bili tudi fosilni ostanki, ki pričajo, da je bila ta vrsta na območju britanskega otočja prisotna vse od zadnje ledene dobe, že pred 10.000 leti, razmnoževanje po ledeni dobi pa naj bi bilo prepočasno za vzpostavitev stabilne, samoobnovitvene populacije. Današnja populacija je tako posledica pobeglih ali izpuščenih pol-udomačenih prednikov, redkih prišlekov, ki so prileteli s celine, in načrtno naseljenih posameznikov (Melling in sod., 2008).
Velika uharica je v slovenskem prostoru avtohtona vrsta. Kakor v preostalih delih Evrope, je bila tudi tu deležna podobnega odnosa (Penteriani, del Mar Delgado, 2019).
Ponebšek (1917) obdobje velike uharice deli na dva dela, in sicer pred letom 1875 in po njem, ko se je začela splošna uporaba puške s prednjim nabojem ter so vpeljali lovsko statistika z naredbo poljedelskega ministrstva. Pred omenjeno letnico preganjanja vrste
12
ni bilo, z nekaterimi spremembami v miselnosti ljudi ter dostopnostjo strelnega orožja se je v prvi polovici 20. stoletja pričelo obsežno preganjanje, lov in pobijanje vrste. V obdobju druge svetovne vojne je bilo njeno pojavljanje omejeno na južno Slovenijo, upadanje števila vrste se je nadaljevalo (Beuk, 1944). Proti koncu 20. stoletja je bilo število parov ocenjeno med 50 in 100, skoncentrirani so bili v jugozahodnem delu države (Geister, 1995). Po prelomu tisočletja je število parov naraslo večinoma zaradi intenzivnejših terenskih raziskav ter splošnega trenda naraščanja. Velika uharica danes ne poseljuje le odročnih in od človeka umaknjenih območij pač pa lahko gnezdi v razmeroma urbanih območjih, aktivnih kamnolomih in nižinski kulturni krajini (Mihelič, 2008a; Golnar, 2019; Mihelič in sod., 2019). Težišče njene razširjenosti je jugozahodna in zahodna Slovenija, čedalje več podatkov je iz severovzhodnega dela države, prav tako pa se pojavlja v visokogorju (Mihelič in sod., 2019).
1.2.3 GNEZDENJE IN SOCIALNO VEDENJE
Velika uharica lahko gnezdi na raznolikih lokacijah, kar priča o njeni izjemni prilagodljivosti. Za gnezdišče lahko uporabi tako naravne kot antropogene strukture.
Dolgotrajno obdobje preganjanja in lova je veliko uharico prisililo, da je poseljevala in posledično gnezdila zgolj na odročnih in človeku težko dostopnih krajih, od koder izhaja prepričanje, da ne tolerira človekove prisotnosti (Penteriani, del Mar Delgado, 2019).
Najpogosteje gnezdi v skalnih stenah, na strmih pobočjih, redkeje v drevesnih deblih ter gnezdih drugih ptic, večinoma ujed (Cramp, 1985). Poredko gnezdi na tleh ob vznožju drevesa, med podrtimi debli, v umetno narejeni gnezdilnici, na strehi stavbe, na območjih tundre pa zraven večjega grmička (Penteriani, del Mar Delgado, 2019). Vse pogosteje jo najdemo tudi v aktivnih kamnolomih, kjer se lahko prilagodi na stalne motnje oziroma prisotnost delujočih gradbenih strojev ter delavcev v kamnolomu (Mihelič, 2008b). Nenadne, nenapovedane motnje v bližini gnezda, kot sta športno plezanje in planinarjenje, so pogost vzrok začasne zapustitve gnezda, kar lahko povzroči propad legla (Mikkola, 1983; Mihelič, Marčeta, 2000).
Gnezda nikoli ne gradi sama. Potrebuje zgolj mehko podlago, v katero izkoplje jamico, ter naredi podlago iz ostankov plena, izbljuvkov in perja (Geister, 1980) (slika 3).
Globina izkopane jamice ter premer dejanskega gnezda pogosto variira, kar je odvisno predvsem od lokacije gnezda ter preferenc posameznega osebka. Pomembno je, da gnezdo ni preveč izpostavljeno lokalnim vetrovom, padavinam, ter da je suho in toplo (Olsson, 1997; Penteriani, del Mar Delgado, 2019). Dejavniki, ki vplivajo na izbiro gnezdišča, so podrobneje definirani in opisani v poglavju 3.
13
Slika 3: Mladiči v gnezdu (Vir: Mihelič, 2021)
Od sredine marca do začetka aprila samica običajno znese tri bela jajca ter jih vali 32–37 dni, medtem ko ji samec prinaša hrano (Mikkola, 1983). Mladiči so gnezdomci ter so puhasti, prvič poletijo po 50–60 dneh (Gooders, 1998), gnezdo zapustijo po 70–80 dneh ter se zadržujejo v okolici, popolna osamosvojitev pa sledi po 20–26 tednih (Cramp, 1985). Na uspešnost speljanega zaroda vpliva predvsem dinamika nihanja plena velike uharice ter izbira kvalitetne lokacije gnezdišča, pogosto pa vplivajo tudi nenadne človekove motnje (Marchesi in sod., 2002).
Velika uharica je monogamna, teritorialna vrsta in je vse leto vezana na svoj teritorij, ki ga brani pred vsiljivci iste vrste. Obstajajo tudi primeri, ko se je velika uharica prisiljena preseliti, kar je značilno predvsem za azijski del Rusije, kjer se zaradi pomanjkanja hrane in neizprosnih zimskih razmer premakne na toplejša, pogosto nižje ležeča območja (Penteriani, del Mar Delgado, 2019). Velikost samega teritorija je odvisna od dinamike in dostopnosti plena ter lahko sega tudi do 40 km² (Cantrell, 2004), v slovenskem prostoru pa teritorij v povprečju znaša 10–15 km² (Mihelič, 2008b). Samec začne z oglašanjem označevati svoj teritorij v januarju ali februarju, v marcu pa doseže svoj višek. Sprva je oglašanje vezano na gnezdišče, tekom noči pa po točkah označuje teritorij z nekaj minutnim oglašanjem (Mihelič, 2002a).
1.2.4 LOV IN PREHRANA
Velika uharica velja za generalista in oportunističnega plenilca, ki lahko lovi v zelo raznolikih habitatih od odprtih površin, površin v zaraščanju, razvitih gozdovih do območij ob potokih, rekah in jezerih. Raznolikost lovnih habitatov se odraža tudi v bogatem naboru lovnih vrst. Značilnosti lovnega habitata, gostota in dostopnost plena pa narekujejo kaj ter kje bo uharica lovila (Penteriani, del Mar Delgado, 2019). Na lov se najpogosteje odpravlja zgodaj zvečer, v primeru meglenega vremena pa še pred večernim mrakom ter lovi do jutra. Gre torej za nočno ptico, gibanje oziroma lov podnevi pa nista izključena (Prommer in sod., 2018). Čeprav je dnevna svetloba v severnejših geografskih širinah v določenem obdobju lahko prisotna daljši del dneva, so velike uharice tega navajene in lahko lovijo oziroma so aktivne tudi v takšnih pogojih (Eriksen, Wabakken, 2018).
14
Seznam plena je raznolik, vseeno pa pri sestavi prehrane populacije na določenem območju prevladujeta ena ali dve vrsti plena, ki sta tam najpogostejši (Penteriani, del Mar Delgado, 2019). Tako se hrani z malimi in mladimi večjimi sesalci, neredko se hrani tudi s pticami, kot so ponoči speče vrane (Corvus cornix) in srake (Pica pica), ter kurami, lovi pa tudi druge sove, kot so mala uharica (Asio otus), kozača (Strix uralensis) ter lesna (Strix aluca) in pegasta sova (Tyto alba). Ob pomanjkanju toplokrvnih živali se loti tudi žab in žuželk. Na seznamu plena so tudi ribe, nekateri osebki se specializirajo na določen plen, kar je odvisno od lokacije gnezda prevladujočega plena v okolici (Pentariani, del Mar Delgado, 2019). Ker gre za zelo močno ptico, lahko upleni tudi lisico, divjo mačko ali srno (Penteriani, del Mar Delgado, 2019), prav tako se lahko hrani z mrhovino (Serrano, 2000).
1.2.5 OGROŽENOST IN NARAVOVARSTVENI STATUS
Edini pravi sovražnik, ki veliko uharico ogroža posredno ali neposredno, je človek (Ponebšek, 1917). Že od 18. stoletja je bila velika uharica preganjana, najintenzivneje v 19. stoletju in po koncu druge svetovne vojne, do leta 1890 je bila zanimivo uvrščena na seznam škodljivih vrst (Melling in sod., 2008). V Sloveniji je velika uharica zavarovana od leta 1920, vsak nadaljnji načrtni uboj je bil nezakonit (Beuk, 1920), vseeno pa je lov prisoten tudi danes, pri čemer izstopata predvsem Španija in Francija, kjer je za približno 11 % smrti odgovoren krivolov. Še vedno poročajo o ropanju in uničevanju gnezd ter kraji jajc (Penteriani, del Mar Delgado, 2019). Je občutljiva in plašna vrsta ter na nenadno motnjo s človekove strani odreagira z opustitvijo gnezda. Človekove aktivnosti v nekoliko odročnejših, oddaljenejših lokacijah nemalokrat vodijo k nenapovedanemu srečanju, kar v najobčutljivejšem predgnezditvenem in gnezditvenem obdobju lahko pomeni propad legla oziroma gnezda (Mihelič, 2002a). Športno plezanje v skalnih stenah, kjer gnezdi tudi velika uharica, je ena izmed poglavitnih prostočasnih dejavnosti, ki jo ogroža. Sama fizična sprememba stene (plezalne poti) ne igra vloge, bolj moteča je seveda večurna prisotnost človeka v okolici njenega gnezda (Mihelič, Marčeta, 2000).
Nekoliko manj rizičen, a vseeno nezanemarljiv, je vpliv prometa. Tu so pogostejše žrtve mladi osebki, saj se šele tekom življenja ptice naučijo izogibati prometu (Penteriani, del Mar Delgado, 2019). Omembe vredna je tudi ogroženost zaradi onesnaženja in pesticidov. Ker je velika uharica plenilec s položajem na vrhu prehranjevalne verige, je pogosto na udaru zaradi prevelikih koncentracij nevarnih onesnaževalcev v telesu njenega plena. Gre za proces bioakumulacije, ko se nevarne snovi, kot so živo srebro, svinec, DDT in razni rodenticidi, prenašajo, vzpenjajo do vrha prehranjevalne verige.
Končni rezultat je lahko poslabšan imunski sistem, znižana uspešnost razmnoževanja in genetske napake (Penteriani, del Mar Delgado, 2019).
Ena največjih groženj, s katero se v sodobnem času sooča ta vrsta, so električni daljnovodi srednjih napetosti (slika 4). V absolutnih številkah je električni udar na svetu glavni vzrok smrti te velike sove (Penteriani, del Mar Delgado, 2019). Stebri daljnovoda so za številne druge ptice ujede (Bevanger, 1994) kot tudi za veliko uharico popolna mesta preže, saj v razmeroma odprti pokrajini nudijo odličen razgled. Zaradi same velikosti oziroma razpona peruti se dotakne električnih žic, medtem ko se z nogami drži oziroma oprime stebra. Njeno telo nato deluje kot ozemljitev, kar najpogosteje pomeni takojšnjo smrt. Ker se elektroudar zgodi nenadno, brez spremljajočih opozoril, se ni
15
sposobna naučiti izogibanja te nevarnosti (Sergio in sod., 2004b; Mihelič, 2008a;
Penteriani, del Mar Delgado, 2019).
Slika 4: Primer elektroudara velike uharice (Bubo bubo) (Vir: Mihelič, 2021)
Nedavni porast populacije v Evropi nekoliko zasenči upad vrste v Aziji; zaradi tega je svetovni trend še vedno negativen (Mihelič in sod., 2019; Penteriani, del Mar Delgado, 2019). Vrsta je bila v preteklosti v evropskem merilu uvrščena med ranljive predvsem zaradi krčenja in fragmentacije gnezditvenega habitata, neposrednega človekovega delovanja ter občutljivosti na človekove vplive (Penteriani, del Mar Delgado, 2019).
Zaradi obsežnega areala razširjenosti in same velikosti populacije velika uharica navkljub trendu upadanja ne spada med ogrožene vrste. Danes je zaščitena z Bernsko konvencijo (1982), Konvencijo o mednarodni trgovini z ogroženimi prostoživečimi živalskimi in rastlinskimi vrstami – CITES (1975) in Direktivo Sveta o ohranjanju prostoživečih ptic (Birdlife, International, 2021).
1.3 PREGLED OBJAV
Na spletni strani vzajemne bibliografsko-kataložne baze COBIB.SI (COBISS3, V6.28- 00(02)) je bilo dne 15. 2. 2021 izvedeno iskanje, ki bi obravnavalo tematiko modeliranja gnezdišč velike uharice. Po vnosu ključnih besed »velika uharica modeliranje« spletna stran ne vrne korektnih zadetkov. Vseeno pa je v Sloveniji vrsta, predvsem v zadnjih 20 letih dobro proučevana z vidika drugačnih tematik. Nazadnje se je z gnezdišči velike uharice leta 2019 ukvarjala Nina Golnar v magistrskem delu »Pojavljanje in tipi gnezdišč velike uharice v SV Sloveniji«.
16
V severovzhodnem delu Grčije so Papageorgiou in sod. (1993) v svojem delu proučevali prehranske navade in karakteristike gnezdišč. Ugotovili so, da se prehrana velike uharice bistveno razlikuje glede na lokacijo gnezdišča, kjer so pri velikih uharicah, ki so gnezdile v bolj gozdnatih habitatih, v prehrani prevladovale ptice, žuželke ter plazilci, od sesalcev pa zgolj polh in poljska voluharica. Na drugi strani pa je v prehrani velikih uharic, ki so gnezdile v bolj kultiviranih pokrajinah, prevladovali predvsem manjši sesalci. Proučili so tudi karakteristike gnezdišč, pri katerih so se osredotočili na spremenljivke, kot so oddaljenost od ceste, oddaljenost od vodnega telesa, nadmorska višina ter višina in ekspozicija same stene. Izstopa predvsem podatek o ekspoziciji gnezdišč, kjer je prevladovala južna in jugozahodna ekspozicija.
Penteriani in sod. (2001) so na izbranem območju v južni Franciji (Luberon) proučevali vpliv strukturiranosti pokrajine na prisotnost velike uharice. V programskem orodju IDRISI so v radiju 1000 metrov analizirali okolico 59 gnezd na podlagi 11 statistično preverjenih spremenljivk. Od tega se je pet spremenljivk nanašalo na bližino/oddaljenost določenega elementa v pokrajini, tri spremenljivke so se nanašale na heterogenost pokrajine ter tri na delež določene vegetacije v pokrajini. Izkazalo se je, da sta velik delež odprtih površin in mozaičnost pokrajine ključni determinanti pri izbiri habitata za veliko uharico.
Penteriani in sod. (2002) so v podobni raziskavi na istem območju poleg prehranskih navad velike uharice in odvisnosti uspeha legla od same prehrane zopet proučevali strukturo okolice dejanskih gnezd, le z vidika drugačno zastavljenih spremenljivk. S pomočjo programskega orodja IDRISI so v radiju 1000 metrov analizirali spremenljivke ter sočasno izvedli še diskriminantno analizo, s katero so ugotavljali razlike med območji, kjer prevladuje človekova aktivnost, in območji z nekoliko višjo nadmorsko višino ter po človeku manj preoblikovane pokrajine. Ugotovili so, da na prisotnost in uspešnost vrste negativno vpliva zaraščanje odprtih površin, ki veljajo za primarne lovne površine. Z zmanjšanjem le-teh se je zmanjšala tudi koncentracija lovnih vrst, kar nadaljnje vpliva na uspešnost legla in reprodukcijo.
Martinez in sod. (2003) so na območju vzhodne Španije, v pokrajini Alicante, proučevali habitatne preference velike uharice na treh prostorskih ravneh, in sicer na ravni gnezda, teritorija in širše okolice teritorija. Za vsako raven je bil izdelan model na podlagi 19 spremenljivk, ki so se nanašale na relief, človekov vpliv ter rabo tal. Za analizo je bilo izbranih 51 skalnih sten, v katerih je uharica prisotna, ter 36 skalnih sten, v katerih ni.
Model je na ravni gnezd pravilno napovedal 88 % skalnih sten, v katerih je uharica prisotna, ter 92 % skalnih sten, v katerih ni. Oba naslednja modela sta s podobnimi deleži pravilno napovedala prisotnost velike uharice. Na ravni gnezda so kot najpomembnejše dejavnike identificirali oddaljenost od asfaltiranih cest, večji delež gozda v bližnji okolici gnezda ter razčlenjenost skalne stene. Dodatno pa je večja verjetnost prisotnosti velike uharice na tistih skalnih stenah, kjer je sosednji teritorij oziroma razpoložljiva stena že zasedena.
Ortego in Diaz (2004) sta v centralni Španiji, z divjimi kunci bogati pokrajini Toledo, proučevala habitatne preference v okolici že znanih lokacij gnezd velike uharice. Za analizo sta izbrala 17 spremenljivk ter jih analizirala po štirih različnih prostorskih merilih. Kot glavni spremenljivki, ki sta bili statistično značilni pri vseh štirih prostorskih merilih, sta identificirala oddaljenost do vodnega telesa ter razgibanost
17
reliefa v smislu skalnih sten kot potencialnih lokacij za varno gnezdo. Vodna telesa večinoma predstavljajo zelo primerna območja za lov.
Sergio in sod. (2004a) so na izbranem območju, v pokrajini Trento, tj. centralo- vzhodnem delu italijanskih Alp, izdelali model habitatne primernosti za veliko uharico.
Ubrali so »bottom-up« pristop s pomočjo programskega orodja Arcview 3.2, s katerim so analizirali 33 spremenljivk, prikazanih v preglednici 1. Statističnim nepravilnostim so se izognili tako, da so analizirali 38 naključnih lokacij. Model je poleg pravilno napovedanih lokacij gnezdenja velike uharice kot primerne lokacije napovedal še nekatera območja, ki se nahajajo med že znanimi lokacijami gnezdenja. Avtorji so ta območja argumentirali kot primerna območja, vendar zaradi same bližine že okupiranih teritorijev na po modelu primernih lokacijah velika uharica ne gnezdi. Ugotovili so, da za gnezdenje izbira predvsem nižje ležeča skalnata območja z bogato območno biodiverziteto.
18
Preglednica 1: Spremenljivke, merjene na lokaciji ter v okolici dejanskega gnezda velike uharice (Vir: Sergio in sod., 2004a)
Spremenljivka Opis
Spremenljivke na ravni gnezda Karakteristike neposredne lokacije gnezda
Ekspozicija pobočja [°]
Orientiranost gnezda, izražena kot deviacija od severa
Nadmorska višina [m] Nadmorska višina lokacije gnezda Višina skalne stene [m]
Višina skalne stene v predelu lokacije gnezda
Višina kompleksa skalnih sten [m]
Maksimalna višina kompleksa skalnih sten v okolici gnezda
Dolžina kompleksa skalnih sten [m] Dolžina kompleksa skalnih sten
Indeks hrapavosti površja na mikroravni
Število plastnic, ki jih presekata dve črti usmerjeni od juga proti severu in dve črti usmerjeni od vzhoda proti zahodu na razdalji 200 metrov
Spremenljivke, povezane z oddaljenostjo
Oddaljenost do določenih elementov v pokrajini
Oddaljenost med gnezdi [m] Oddaljenost do najbližjega gnezda oziroma teritorija velike uharice
Oddaljenost do vodnega telesa [m] Oddaljenost do najbližjega jezera, reke, kanala, ribnika, mlake
Oddaljenost do dolinskega dna [m] Oddaljenost do najbližjega dolinskega dna Oddaljenost do deponije [m] Oddaljenost do najbližje deponije/smetišča Oddaljenost do ribogojnice [m] Oddaljenost do najbližje ribogojnice
Oddaljenost do kamnoloma [m]
Oddaljenost do najbližjega aktivnega kamnoloma
Oddaljenost do makadamske ceste [m] Oddaljenost do najbližje makadamske ceste Oddaljenost do asfaltirane ceste [m] Oddaljenost do najbližje asfaltirane ceste Oddaljenost do stavb [m] Oddaljenost do najbližje stanovanjske stavbe Oddaljenost do naselja [m] Oddaljenost do najbližje vasi/mesta
Spremenljivke na ravni širše okolice
gnezda/pokrajine Struktura pokrajine znotraj 1,7- kilometrske okolice gnezda
Indeks hrapavosti površja na makro-ravni
Število plastnic, ki jih presekata dve črti, usmerjeni od juga proti severu, in dve črti, usmerjeni od vzhoda proti zahodu
Dolžina obalne črte [m] Dolžina obalne črte jezer, rek, kanalov, ribnikov, mlak
Indeks mokrotnosti pokrajine Število obalnih črt, presekanih s štirimi črtami (2 x sever–jug, 2 x vzhod–zahod) Indeks odprtosti pokrajine
Število meja med odprtimi in zaprtimi habitati, presekanih s štirimi črtami (2 x sever– jug, 2 x vzhod–zahod)
Indeks mozaičnosti habitata število habitatnih meja, presekanih s štirimi črtami (2 x sever– jug, 2 x vzhod– zahod)
% vodnih teles Delež vodnih teles
% sušnih tal Delež grmovja in skalnatih izdankov
% travnikov/pašnikov Delež travnikov/pašnikov
% kmetijskih površin
Delež površin z intenzivno kmetijsko obdelavo
19
% urbanih površin Delež urbanih površin
% odprtih površin Delež odprtih površin
% gozda Delež gozda
% širokolistnih gozdov Delež širokolistnega gozda
% visokega gozda Delež razvitega gozda
% zasajenih gozdov delež zasajenega gozda
Habitatna heterogenost
1-Simpsonov indeks habitatne heterogenosti (Krebs, 1998)
Habitatna heterogenost 1
Shannonov indeks habitatne heterogenosti (Krebs, 1998)
Dalbeck in Heg (2006) sta v pokrajini Eifel v zahodni Nemčiji proučevala reprodukcijski uspeh ponovno naseljenih velikih uharic v povezavi s habitatnimi karakteristikami.
Analizirala sta mikro-habitatne karakteristike, kot so naklon, tip matične podlage, ekspozicija; makro-habitatne karakteristike, kot so delež določene rabe tal v radiju dveh kilometrov, oddaljenost od cest in naselij ter karakteristike v povezavi z nadmorsko višino in insolacijo. Ugotovila sta, da na proučevanem območju velika uharica najraje gnezdi na robu nižje ležečih kotanj, v vulkanskih skalovjih, ki se na soncu hitreje segrejejo. Hkrati ji ne ustreza prevelik delež gozda, kajti le-ta jo zaradi njene velikosti omejuje pri lovu. Uspeh pri reprodukciji je tako pri gnezdih z večjim deležem gozda v okolici precej nižji.
Ortego (2007) je na območju centralne Španije zopet proučeval prevladujočo izbiro lokacije gnezdišča velike uharice. Nekajletno terensko delo mu je omogočilo pridobitev dejanskih lokacij gnezd, na podlagi katerih je kasneje analiziral tako ožjo kot tudi širšo okolico gnezd. Za analizo je izbral 21 spremenljivk, ki so bile že v predhodnih študijah definirane kot ključne za prisotnost velike uharice. Le-te se nanašajo na vire človeških motenj, rabo tal in relief. Uporabil je metodo glavnih komponent (ang. Principal component analysis) ter ugotovil, da veliki uharici ustreza predvsem bližina vodotokov ter raznolik relief z mozaično pokrajino in zelo nizko mero antropogenih motenj.
Leon-Ortega in sod. (2017) so v sredozemski pokrajini Murcia, tj. jugovzhodni Španiji, proučevali faktorje, ki vplivajo na okupacijo teritorija in reprodukcijski uspeh velike uharice. S pomočjo programskega orodja GRASS v.5.0.2 so analizirali okolico že znanih gnezd velike uharice v radiju 1 km. Izbrali so osem spremenljivk, ki lahko napovejo območja primernosti za veliko uharico. Njihova študija je pokazala, da bližina človeka, torej cest in naselij, nima vpliva na reprodukcijski uspeh, kar je v nasprotju s številnimi drugimi študijami. V rezultatih pa navajajo tudi dejstvo, da je reprodukcijski uspeh odvisen predvsem od izkušenj individualnega osebka.
V mestu Limburg na Nizozemskem so se Van Nieuland in sod. (2018) ukvarjali z izdelavo strokovnega modela primernosti habitata za veliko uharico. Zadnji podatki na proučevanem območju so pokazali izjemno visoko koncentracijo strupenih snovi v truplih velike uharice. Da bi ugotovili morebitne vire strupenih snovi, je bila izpeljana analiza habitatne primernosti na podlagi dvanajstih spremenljivk. Končna karta (slika 5) je rezultat vsote obteženih spremenljivk oziroma karta habitatne primernosti. Samo uspešnost metode so preverili s pomočjo GNSS-monitoringa šestih osebkov velike uharice na proučevanem območju, kjer so izpostavili mesta z največjo koncentracijo obiskanosti kot potencialne vire zastrupitve.
20
Slika 5: Telemetrični podatki velike uharice in karta območij primernosti habitata (Vir: Van Nieuland in sod., 2019)
2. OBMOČJE RAZISKAVE
Območje raziskave zajema občini Kočevje ter Ribnica, skupno 710 km2, največji naselji znotraj občin pa sta istoimenski mesti. Po podatkih iz leta 2020 ima občina Kočevje 15.919 prebivalcev (Občina Kočevje, 2021), občina Ribnica pa 9.483 prebivalcev (Občina Ribnica, 2020). Območje spada v Dinarsko makroregijo, ki je deljeno na dinarske planote ter dinarska podolja in ravnike (Perko, 1998), za lažjo predstavo pa smo območje razdelili na Ribniško-kočevsko podolje, Goteniško dolino ter okoliška hribovja.
Poglavitna značilnost območja je vsekakor velika gozdnatost z značilnimi kraškimi pojavi ter po človeku spremenjena pokrajina na ravninskih predelih. Območje raziskave smo izbrali zaradi njegovega poznavanja, hkrati pa na njej po podatkih DOPPS BirdLife Slovenia iz leta 2021 še ni registriranega gnezda velike uharice.
Ribniško-kočevsko podolje je pogosto razdeljeno na dve samostojni kraški polji, ki ju ločuje hrib Jasnica (Kranjc, 1970). Kočevsko polje je z 72 km2 največje kraško polje v Sloveniji, medtem ko je Ribniško polje veliko 35 km2. Celotno podolje je le del večjega podolja, ki v dinarski smeri poteka od Ljubljanskega barja na severovzhodu preko Velikih Lašč do Kolpske doline na jugovzhodu države (Kranjc, Lovrenčak, 1981). Ker gre za kontaktno oziroma robno kraško polje, je poplavna površina manjša, poplave pa kratkotrajnejše. Visi proti jugovzhodu, posledično večina vodotokov teče v tej smeri (Gams, 2004). Ribniško polje so oblikovale ponikalnice Tržiščica, Bistrica, Ribnica in Rakitniščica, ki podzemno odtekajo proti Krki, ob višjih vodah pa se pretakajo na Kočevsko polje, kjer je glavni vodotok reka Rinža. Slednja ima stalni kraški izvir v Mrtvicah, ponika pa na južnem delu polja, v Dolgi vasi, ob visokih vodah pa v ponoru pri Črnem potoku (Krajnc, 1970).
21
Slika 6: Pregledna karta proučevanega območja
Goteniška dolina leži v jugozahodnem delu območja med hribovjem Stojna na vzhodu in Goteniška gora na zahodu. Severni del doline se stika z Ribniškim poljem v Dolenji vasi (Gams, 2004). V južnem delu Goteniške doline, kjer prihaja do stika med karbonatnimi kamninami iz mezozoika ter nekarbonatnimi kamninami permske starosti, se nahaja območje kontaktnega krasa. Vodotoki tečejo po površju na območju nekarbonatnih kamnin ter ponikajo, kjer pride do stika s karbonatnimi kamninami, v številnih slepih dolinah z zaključnimi prepadnimi stenami (Hočevar, 2018).
22
Slika 7: Karta nadmorskih višin proučevanega območja
Vsa hribovja imajo značilno dinarsko slemenitev in so poraščena z gozdovi. Turn je z 1254 metri nadmorske višine najvišji vrh na proučevanem območju, dolinski deli območja pa se nahajajo na nadmorskih višinah med 450 in 600 metrov. Proučevano območje ima po Ogrinu (1996) zmernocelinsko podnebje zahodne in južne Slovenije, za katerega so značilne višje povprečne oktobrske temperature v primerjavi z aprilskimi.
Glede na indeks mediteranskosti padavin območje spada v submediteranski padavinski režim, povprečna letna količina padavin za referenčno obdobje 1981–2010 na meteorološki postaji Kočevje pa znaša 1449 mm padavin. Kot je normalno za kraje severne poloble, je poletje najtoplejši letni čas s povprečno temperaturo zraka 17 °C, zimska povprečna temperatura zraka pa znaša –0,7 °C (Nadbath, 2015).
Skupno je na območju 150 naselij, ki so večinoma razporejena v okolici dveh večjih mest v ravninskem delu (Občina Kočevje, 2021; Občina Ribnica, 2020). Glavna regionalna cesta poteka po sredini obeh polj, hribovja oziroma gozdnati deli območja pa so dodobra prepredeni z makadamskimi cestami.
3. METODOLOGIJA
Velika uharica je prilagodljiva vrsta, njen habitat pa je vendarle povezan z določenimi ekološkimi dejavniki ter značilnostmi reliefa. Ugotavljanje primernosti območij za gnezdenje in iskanje potencialnih gnezd je na podlagi smiselne izbire dejavnikov in omejitev ter ustreznih metod in dovolj kakovostnih prostorskih podatkov lahko uspešno. Geografski informacijski sistemi se že precejšnje število let uveljavljajo kot
23
izjemno uspešno orodje pri napovedovanju razširjenosti določene izbrane vrste (Sergio in sod., 2004a; Mathieu in sod., 2006).
Literatura navaja številne kriterije, ki lahko vplivajo na prisotnost velike uharice (preglednica 1, Sergio in sod., 2004a). Pri izdelavi modela pa je praktično nemogoče upoštevati povsem vse kriterije, ki jih navajajo viri. Nekateri dejavniki (dolžina obalne črte, oddaljenost do deponije ter ribogojnice, dolžina in višina kompleksa skalnih sten, izključno delež vodnih teles ali specifične vegetacije …) so lokacijsko specifični, saj se vrsta prilagodi glede na okolje, v katerem živi. Areal razširjenosti velike uharice je obsežen, zato se skupaj s habitati spreminjajo tudi kriteriji, ki vplivajo na izbiro lokacije gnezdišča. V Sloveniji je bilo do sedaj evidentiranih 146 gnezd velike uharice (podatkovna baza – DOPPS BirdLife Slovenia, 2021). Analiza mikrolokacije ter širše okolice gnezd v Sloveniji je tako nujna za izdelavo modela.
Iskanja novih potencialnih lokacij gnezdišč velike uharice smo se lotili na podlagi devetih kriterijev, ki smo jih določili s pomočjo ekspertnega mnenja (Mihelič, 2021, ustno), zbrane literature o habitatnih preferencah in karakteristika znanih gnezd (Papageorgiou, 1993; Martinez in sod., 2003; Ortego, Diaz, 2004; Sergio in sod., 2004;
Dalbeck, Heg, 2006; Ortego, 2007; Leon-Ortega in sod., 2017; Van Nieuland in sod., 2018:
Penteriani, del Mar Delgado, 2019) ter analize znanih gnezd v Sloveniji (podatkovna baza – DOPPS BirdLife Slovenia, 2021). Na podlagi tega smo se na koncu odločili za naslednje kriterije:
− naklon (kot omejitev);
− nadmorska višina;
− oddaljenost od lovnih površin;
− oddaljenost od stavb;
− oddaljenost od asfaltiranih cest;
− oddaljenost od makadamskih cest;
− delež gozda;
− ekspozicija pobočja;
− mozaičnost habitata.
Za iskanje primernih območij novih potencialnih lokacij gnezdišč velike uharice smo uporabili postopek večkriterijskega vrednotenja (angl. Multi-Criteria Evaluation – MCE), znotraj katerega smo uporabili metodo obtežene linearne kombinacije (angl. Weighted Linear Combination – WLC) (Eastman, 1999).
Večkriterijsko vrednotenje je postopek, s katerim nam smiselno ovrednotenje različnih kriterijev lahko poda željeni cilj. Kriterije, ki so ključna podlaga za odločanje, lahko izmerimo ter ovrednotimo. Gre torej za dejavnike in omejitve, na podlagi katerih določimo območja primernosti za izbrano tematiko, kar je tudi končni rezultat.
Odločanje lahko poteka po dveh metodah. Prva je Boolovo prekrivanje slojev, pri kateri se vsaki celici pripiše vrednost 0 ali 1 oziroma DA ali NE. Primerno območje je tako tisto, kjer je pri vseh uporabljenih kriterijih vrednost 1. Druga metoda pa je obtežena linearna kombinacija (Eastman, 1999).
Obtežena linearna kombinacija je ena izmed najbolj razširjenih GIS-ovskih metod. Glavni razlog za njeno uporabo v tolikšnem obsegu je njena enostavna implementacija, kjer je ključna smiselna izbira dejavnikov, standardizacija na primerljivo mersko lestvico ter
24
obtežitev dejavnikov (Malczewski, 2000). Za razliko od metode Boolovega prekrivanja slojev imajo dejavniki pri obteženi linearni kombinaciji več kot le dve skrajni vrednosti.
Podatkovne sloje po standardizaciji obtežimo in seštejemo, rezultat pa je tako podan tudi z vmesnimi vrednostmi od vključno »popolnoma neprimerno« do vključno
»popolnoma primerno«. Dopolnjevanje obeh opisanih metod je vsekakor dovoljenoin se pogosto dopolnjujeta, pri čemer Boolovo prekrivanje služi kot omejitveni dejavnik.
Izjemnega pomena je določanje uteži, ki morajo biti določene po strokovni presoji, lahko pa tudi s pomočjo kvantitativnih metod (Eastman, 2003).
Rezultat obtežene linearne kombinacije je rastrski podatkovni sloj proučevane tematike, ki predstavlja skupek izbranih dejavnikov in njihovih uteži. Vrednosti celic so izračunane po formuli:
𝑆 = ∑𝑤𝑖 𝑥𝑖 · ∏𝑐𝑗
pri čemer je S – primernost, Wi – utež dejavnika, Xi – vrednost dejavnika in ∏Cj – zmnožek vrednosti omejitev (Eastman, 2012).
Za pravilno izvedbo metode WLC je ključna pretvorba vseh uporabljenih podatkovnih slojev v rastrsko obliko ter enaka prostorska ločljivost. Vse vektorske podatkovne sloje smo tako pretvorili v rastrsko obliko z velikostjo celice 1 x 1 m, kjer smo se prilagodili digitalnemu modelu višin z ločljivostjo 1 x 1 m.
Analizo vhodnih podatkov vseh izbranih kriterijev smo izvedli z uporabo funkcije Fuzzy Membership, ki vhodne podatke na merski lestvici reklasificira ali pretvori v vrednosti na intervalu med 0 in 1, pri čemer višja vrednost pomeni boljše sovpadanje z izbrano funkcijo (Jiang, Eastman, 2000). Vhodne podatke lahko pretvorimo po vnaprej določenih funkcijah oziroma razporeditvah, podanih v izbranem programskem orodju, obstaja pa tudi možnost uporabniško določene funkcije. Določanje funkcije je odvisno od vhodnih podatkov oziroma pregibnih točk ter proučevanega pojava oziroma kriterija (Eastman, 2003).
Orodje Fuzzy Membership lahko vhodne podatke pretvori na podlagi treh vnaprej določenih funkcij, za katere so značilne štiri pregibne točke. Najpogosteje uporabljena je sigmoidna funkcija (S-krivulja), katere značilen primer je logistična krivulja. Prav tako je pogosto uporabljena funkcija J-oblike, ki jo neredko zamenjujejo za sigmoidno funkcijo.
Za določitev funkcije je ključna predvsem identifikacija pregibnih točk. Najenostavnejša pa je linearna funkcija, pri kateri so ključne pregibne točke z vidika določanja začetne in končne pregibne točke oziroma konstante. Orodje Fuzzy Membership nam omogoča uporabo še uporabniško določene funkcije, kjer je dovoljenih neskončno število pregibnih točk, povezava med posameznimi pregibnimi točkami pa je linearna (Eastman, 2003). Pri naši raziskavi se razporeditve praviloma ne podrejajo preprostim in vnaprej določenim funkcijam, zato smo bili primorani pri nekaterih kriterijih uporabiti uporabniško določeno funkcijo. Vsi uporabniško določeni popravki so sledili obstoječi strokovni literaturi, navedeni pri vsakem kriteriju.
25
Slika 8: Funkcije Fuzzy Membership (prva vrstica – sigmoidna funkcija; druga vrstica – funkcija J-oblike; tretja vrstica – linearna funkcija; četrta vrstica – uporabniško določena funkcija) (Vir: Eastman, 2003)
Pripravo, analizo, modeliranje in kartografski prikaz vmesnih ter končnih rezultatov smo izvedli s programskim orodjem ArcGIS Pro 2.7.2. Za določanje uteži smo uporabili spletno orodje – AHP kalkulator (angl. Analytic Hierarchy Process), s katerim na podlagi medsebojnega primerjanja oziroma določanja večje pomembnosti med izbranimi dejavniki pridobimo vrstni red pomembnosti in vrednosti uteži dejavnikov (Saaty, 1994;
Bafahm, Sun, 2018).
Območja primernosti ter rezultate slušne ali vidne zaznave velike uharice smo prikazali na slikah od 28 do 34, točnih lokacij zaznav pa zaradi občutljivosti vrste ne smemo podati oziroma so znane zgolj avtorju in Društvu za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije.
3.1 PODATKI IN SHEMA
Kakovostni podatki so ključni za izdelavo modela potencialnih lokacij gnezd velike uharice. Nepogrešljivi so predvsem podatki o že znanih lokacijah gnezd, ki niso javno dostopni in smo jih pridobili s strani Društva za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije. Vsaka nadaljnja analiza je izhajala iz pridobljenega točkovnega podatkovnega sloja.
Do podatkov o vodnih površinah, stavbah, asfaltiranih cestah ter digitalnega modela višin z ločljivostjo 5 x 5 m smo javno dostopali na spletni strani Geodetske uprave Republike Slovenije. Na spletni strani Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prostor smo prav tako javno dostopali do podatkov o dejanski rabi tal. Za analizo smo uporabili najnovejšo različico dejanske rabe tal, posodobljeno januarja 2021. S strani Zavoda za gozdove Slovenije smo pridobili podatkovni sloj makadamskih cest. Kakovost vseh podatkov je sprejemljiva, saj natančnost na mikroravni tukaj ne igra velike vloge zaradi povprečne velikosti teritorija velike uharice, ki znaša približno 10 km2 (Mihelič, 2008b;
Penteriani, del Mar Delgado, 2019).
26
Preglednica 2: Viri in kakovost podatkov
Podatkovni sloj Vrsta Kakovost podatkov Vir
Gnezda Vektor (točka) Visoka DOPPS, 2021
Dejanska raba tal Vektor (poligon) Sprejemljiva MKGP, 2021 Vodno telo Vektor (poligon
+ linija) Sprejemljiva GURS, 2021
Digitalni model
višin 1 Raster Visoka ARSO, 2015
Digitalni model
višin 5 Raster Sprejemljiva GURS, 2014
Kataster stavb Vektor (poligon) Sprejemljiva GURS, 2021 Makadamske ceste Vektor (linija) Sprejemljiva ZGS, 2021 Asfaltirane ceste Vektor (linija) Sprejemljiva GURS, 2021
Pri analizi naklona smo namenoma uporabili digitalni model višin z ločljivostjo 1 x 1 m, ki smo ga pridobili s strani Agencije Republike Slovenije za okolje. Visoka ločljivost rastrskega podatkovnega sloja nam pri izračunih naklona poda natančnejše rezultate, pri čemer nižja ločljivost lahko izloči primerna območja zaradi prevelike velikosti rastrske celice oziroma posploševanja (Warren in sod., 2004). Pri identifikaciji lokacije gnezda je tako ključen digitalni model višin visoke ločljivosti, saj omogoča natančnejši vpogled v mikroreliefno razčlenjenost površja.
Vsaki živalski oziroma rastlinski vrsti ustreza določeno življenjsko okolje. Kot primer lahko omenimo raziskavo z Nove Zelandije (Mathieu in sod., 2006), kjer so se avtorji pri proučevanju izbrane živalske vrste oziroma napovedovanju območij primernosti za gnezdenje poslužili podobne metodologije ter so s pomočjo geografskih informacijskih sistemov proučevali primernost izbranega območja za gnezdenje novozelandskega sokola Falco novaeseelandiae. Za analizo so izbrali omejitve in dejavnike, kot so naklon, nadmorska višina, ekspozicija, oddaljenost od infrastrukture, oddaljenost od vodnega telesa ter razčlenjenost površja. Na podlagi zastavljenih parametrov so določili favorizirana območja ter rezultate ovrednotili z že znanimi lokacijami gnezd, kar lahko razberemo iz slike 9, uporabljeni dejavniki in omejitve pa so opisani v preglednici 3.
27
Preglednica 3: Habitatni kriteriji uporabljeni za izdelavo modela napovedi območij primernosti za gnezdenje novozelandskega sokola – Falco novaeseelandiae (Vir: Mathieu in sod., 2006)
Habitatna spremenljivka Favoriziran habitat Nefavoriziran habitat
Vegetacija
Obvodna vegetacija, avtohtona vegetacija (vrbe), upravljana in neupravljana "tussock" travišča
(grozdne trave)
Borov gozd, deloma upravljani pašniki, intenzivno upravljani
pašniki
Nadmorska višina 100-1200 m <100 in >1200 m
Ekspozicija pobočja >225 in <135° >135 in <225°
Naklon 15-53° <15 in >53°
Indeks hrapavosti površja >19 in <39 km/km² <19 in >39 km/km²
Oddaljenost do reke <220 m >220 m
Oddaljenost do infrastrukture (cesta,
stavba) >500 m <500 m
Slika 9: Primer določitve območij največje primernosti za gnezdenje novozelandskega sokola – Falco novaeseelandiae (Vir: Mathieu in sod., 2006)
28
Slika 10: Shema metodološkega postopka
Slika 10 prikazuje postopek izdelave modela primernosti območij za potencialno gnezdo velike uharice. V nadaljevanju smo predstavili vse kriterije, ki vplivajo na izbiro lokacije gnezda. Vse vrednosti celic smo po končani analizi posameznega dejavnika ali omejitve preračunali na standardizirano mersko lestvico med vrednostmi celic 0 in 100.
4. REZULTATI
4.1 KRITERIJ, KI VPLIVA NA IZBIRO GNEZDIŠČA: OMEJITVENI DEJAVNIK (OMEJITEV)
4.1.1 NAKLON
Velika uharica je znana po gnezdenju v skalnih stenah, kjer jo praviloma najdemo v razčlenjenih stenah, bogatih z vdolbinami, votlinami in previsi. Prav tako lahko gnezdi v stenah, grajenih iz drugih materialov, kot sta ilovica ter puhlica. Gnezdo lahko izjemoma najdemo tudi na gozdnih tleh, uharica pa lahko gnezdi tudi v že narejenih gnezdih večjih ptic (Cramp, 1985; Mihelič, 2008b). Po Stepišniku (2010) lahko kot stene definiramo vsa območja, kjer je naklon večji od 60°, iz grafa 1 pa lahko razberemo, da nekaj gnezd velike uharice leži tudi na nekoliko manjših naklonih.
Analiza naklona lokacij gnezd v Sloveniji je potekala na podlagi digitalnega modela reliefa višin z ločljivostjo 1 x 1 m, kar nam ponuja veliko natančnost pri določanju naklona znane mikrolokacije. Naklon smo definirali kot omejitveni dejavnik, saj smo na podlagi predhodne analize znanih gnezd v Sloveniji izključili vsa območja, kjer je naklon
29
manjši od 35°. Največ gnezd se nahaja na naklonih, večjih od 60°, zato so tam vrednosti najvišje, čeprav je iz grafa 1 razvidno, da je v zadnjem razredu število gnezd upadlo.
Slednje smo pripisali manjši razpoložljivosti navpičnih sten v Sloveniji, še vedno pa velja, da velika uharica najraje gnezdi v strmih stenah (Mihelič, 2008b).
Iz preglednice 4 in grafa 1 lahko razberemo, da gre za kombinacijo sigmoidne (Eastman, 2003) ter uporabniško določene funkcije, kjer vrednosti monotono naraščajo do naklona 60°, kamor smo na podlagi strokovne literature (Mihelič, 2008b; Stepišnik, 2010) in ekspertnega mnenja (Mihelič, 2021, ustno) namestili pregibno točko ter ji pripisali najvišjo vrednost. Primernost območij z vidika naklona je prikazana na sliki 11.
Preglednica 4: Vrednosti registriranih gnezd po naklonu
Naklon
[°] Število
gnezd Fuzzy
Membership Uporabniško določena vrednost
0–35 0 Neprimerno /
35–40 3 0,06 /
40–50 9 0,18 /
50–60 22 0,43 /
60–70 47 0,92 1,00
70–80 51 1,00 /
80–90 12 0,24 1,00
Graf 1: Razporeditev registriranih gnezd po naklonu v Sloveniji (Vir podatkov: podatkovna baza – DOPPS BirdLife Slovenia, 2021)
0,0 0,1 0,2 0,3 0,4 0,5 0,6 0,7 0,8 0,9 1,0
0-10 10-20 20-30 30-40 40-50 50-60 60-70 70-80 80-90
Fuzzy Mambership
Naklon [°]
Razporeditev gnezd po naklonu
Funkcija
30
Slika 11: Primernost za potencialno gnezdo velike uharice z vidika naklona.
4.2 KRITERIJI, KI VPLIVAJO NA IZBIRO GNEZDIŠČA: DEJAVNIKI
4.2.1 NADMORSKA VIŠINA
V primerjavi z drugimi vrstami sov ima velika uharica z vidika gnezdenja največjo višinsko razsežnost (Mihelič, 2002a); v Himalaji gnezdi do 4500 metrov nadmorske višine. Razlog za tako vertikalno kot splošno razširjenost vrste je v njeni prilagodljivosti na raznolika okolja ter s tem dostopu do pestrega nabora prehranskih virov (Penteriani, del Mar Delgado, 2019). Lokacijo gnezda praviloma izbere tam, kjer je na voljo več hrane. Čeprav absolutna višina evropskih gorskih verig, kjer je velika uharica prisotna, doseže več kot 5000 metrov nadmorske višine, si povečini izbira lokacije med 300 in 600 metrov nadmorske višine. Velike uharice, ki gnezdijo na višjih nadmorskih višinah, so večinoma zgolj posledica velikega števila osebkov, ki zasedejo primerne lokacije v nižinskih predelih ali pa so posledica prehranskega izobilja na višjih nadmorskih višinah, ki niha skozi leta (Penteriani, del Mar Delgado, 2019). Višinska razporeditev gnezd v Sloveniji s tega vidika ne izstopa. Uharica tako najpogosteje gnezdi med 300 in 600 metri nadmorske višine (Tome, 1996), najvišje ležeče registrirano gnezdo pa se nahaja na 1077 metrov nadmorske višine (podatkovna baza – DOPPS BirdLife Slovenia, 2021).
Analizo nadmorske višine smo izvedli na podlagi digitalnega modela višin z ločljivostjo 1 x 1 m. Pri določanju funkcij smo poleg lastne analize upoštevali še podatke iz strokovne literature (Tome, 1996) ter podatke iz višinske razporeditve, prikazane v Atlasu ptic Slovenije (Mihelič in sod., 2019). Tako lahko iz grafa 2 in preglednice 5 razberemo, da gre zopet za kombinacijo sigmoidne in uporabniško določene funkcije (Eastman, 2003),
31
kjer so vrednosti najvišje med 300 in 600 metri nadmorske višine. Pod 300 in nad 600 metri nadmorske višine vrednosti skorajda simetrično padajo, dokler ne dosežejo zelo nizkih vrednosti. Primernost za potencialno gnezdo velike uharice z vidika nadmorske višine je prikazana na sliki 12.
Preglednica 5: Vrednosti registriranih gnezd po nadmorski višini
Nadmorska
višina [m] Število
gnezd Fuzzy
Membership
Uporabniško določena vrednost
0–100 0 0,00 /
100–200 10 0,29 /
200–300 26 0,76 /
300–400 21 0,62 1,00
400–500 34 1,00 /
500–600 16 0,47 1,00
600–700 20 0,59 /
700–800 9 0,26 0,40
800–900 5 0,15 /
900–1000 3 0,09 /
1000 + 1 0,03 /
Graf 2: Višinska razporeditev registriranih gnezd v Sloveniji (Vir podatkov: podatkovna baza – DOPPS BirdLife Slovenia, 2021)
0,0 0,1 0,2 0,3 0,4 0,5 0,6 0,7 0,8 0,9 1,0
Fuzzy Membership
Nadmorska višina [m]
Višinska razporeditev gnezd
Funkcija
