UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
Poučevanje, Poučevanje na razredni stopnji
Nina Mulej
ZASTOPANOST SLOVENSKE LJUDSKE PESMI V 1. IN 2.
VZGOJNO-IZOBRAŽEVALNEM OBDOBJU OSNOVNE ŠOLE V MESTNEM IN PODEŽELSKEM OKOLJU
Magistrsko delo
Ljubljana, 2018
UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
Poučevanje, Poučevanje na razredni stopnji
Nina Mulej
ZASTOPANOST SLOVENSKE LJUDSKE PESMI V 1. IN 2.
VZGOJNO-IZOBRAŽEVALNEM OBDOBJU OSNOVNE ŠOLE V MESTNEM IN PODEŽELSKEM OKOLJU
Magistrsko delo
Mentorica: prof. dr. Barbara Sicherl Kafol
Ljubljana, 2018
Zahvala
Zahvaljujem se mentorici prof. dr. Barbari Sicherl Kafol za vso strokovno pomoč, nasvete in besede spodbude pri nastajanju magistrskega dela.
POVZETEK
Slovenska ljudska glasba in z njo tudi pesem je naša kulturna dediščina z bogato zgodovino.
Povezana je z vsemi obdobji človeškega življenja. Kljub spremembam, ki pesem oblikujejo, ko prehaja iz roda v rod, ohranja sestavine, ki pripadajo dediščini minulih dob ter obdrži etnične ali krajevne značilnosti. Zaradi svoje pomembne vloge ima vidno mesto tudi v učnem načrtu za glasbeno vzgojo v osnovni šoli. V magistrskem delu želimo predstaviti slovensko ljudsko pesem in njeno zastopanost v 1. in 2. vzgojno-izobraževalnem obdobju v osnovni šoli ter odnos učiteljev do slovenske ljudske pesmi.
Magistrska naloga je sestavljena iz teoretičnega in empiričnega dela. V teoretičnem delu se osredotočamo na kratek zgodovinski pregled slovenske ljudske pesmi, njene definicije skozi čas, prežetost slovenske ljudske pesmi z ljudskimi običaji in mišljenjem ter glasbenimi in besedilnimi značilnostmi slovenske ljudske pesmi. Kot del slovenske ljudske pesmi predstavimo tudi slovensko ponarodelo pesem. Podrobneje smo pregledali zastopanost slovenske ljudske pesmi v učnih načrtih za glasbeno vzgojo v 1. in 2. vzgojno-izobraževalnem obdobju. V empiričnem delu smo pregledali zastopanost slovenske ljudske pesmi v učbenikih za glasbeno vzgojo v 1. in 2. vzgojno-izobraževalnem obdobju. Raziskali smo zastopanost slovenske ljudske pesmi v 1. in 2. vzgojno-izobraževalnem obdobju glede na mestno in podeželsko okolje, vrsto učiteljeve izobrazbe, delovno dobo in predhodnim glasbenim izobraževanjem učitelja. Oblikovali smo nabor predlogov slovenskih ljudskih pesmi za uporabo v 1. in 2. vzgojno-izobraževalnem obdobju. Raziskavo smo izvedli s kvantitativnim raziskovalnim pristopom. Vzorec je zajemal 146 učiteljev glasbene umetnosti v 1. in 2.
vzgojno-izobraževalnem obdobju osnovne šole z območja celotne Slovenije. Podatke smo zbirali z avtorskim anketnim vprašalnikom.
Analiza anketnih vprašalnikov je pokazala, da je odnos anketiranih učiteljev do slovenske ljudske pesmi v 1. in 2. vzgojno-izobraževalnem obdobju osnovne šole v splošno pozitiven ter da jo v veliki meri vključujejo v pouk. Tudi o zastopanosti slovenske ljudske pesmi v posodobljenem (2011) učnem načrtu za glasbeno vzgojo so na splošno mnenja, da je v učnem načrtu prisoten zadosten delež slovenske ljudske pesmi. Z raziskavo smo ugotovili, da odnos anketiranih učiteljev do slovenske ljudske pesmi in njena zastopanost v učnem procesu glasbene umetnosti v glavnem ni odvisna od spola, starosti, vrste izobrazbe, delovne dobe na področju poučevanja glasbene umetnosti in dodatnim glasbenim izobraževanjem.
Izsledke raziskave lahko povzamemo z besedami, da imajo anketirani učitelji pozitiven odnos do slovenske ljudske pesmi. Iz analize odgovorov anketiranih učiteljev je moč zaznati motivacijo za ohranjanje slovenske ljudske pesmi in zavedanje njene pomembne vloge pri ohranjanju kulturne dediščine v času, ko slovenska ljudska pesem ni več kot nekoč v tako veliki meri prisotna v našem vsakdanu. V prihodnje bi bilo smiselno raziskati kakšna je strokovna usposobljenost učiteljev na področju slovenske ljudske pesmi ter ali njihova usposobljenost vpliva na zastopanost slovenske ljudske pesmi v učnem procesu. Smiselno bi bilo raziskati tudi povezavo med uporabo izbranega učbenika za glasbeno umetnost v določenem razredu in posledično zastopanostjo slovenske ljudske pesmi v učnem procesu.
KLJUČNE BESEDE: slovenska ljudska pesem, ponarodela pesem, glasbena umetnost v osnovni šoli, učni načrt za glasbeno vzgojo
ABSTRACT
Slovene folk music and songs represent our cultural heritage with a rich history and are connected with all periods of human life. Despite the changes made when handed down from generation to generation, Slovene folk songs have preserved the components that belong to the heritage of bygone ages as well as their ethnic and local characteristics. Their significant role has ensured them a prominent place in the music curriculum of primary schools. The master's thesis examines Slovene folk songs and their presence in the 1st and 2nd educational period of primary schooling as well as teachers' attitude towards Slovene folk songs.
The master's thesis consists of theoretical and empirical parts. The theoretical part focuses on a brief historical overview of Slovene folk songs, their definition over time, the abundance of folk customs and thinking in Slovene folk songs, and their musical and textual characteristics.
Moreover, we discussed Slovene folklorized songs and examined in detail the presence of Slovene folk songs in the music curriculum and textbooks in the 1st and 2nd educational period. The empirical part of the master’s thesis explores the presence of Slovene folk songs in the 1st and 2nd educational period of primary schooling based on the urban and rural environment, as well as teacher’s education, length of service and previous musical training.
We created a collection of Slovene folk and folklorized songs that could be used in the 1st and 2nd educational period. The research was carried out using a quantitative approach. Our sample comprised 146 music teachers in the 1st and 2nd educational period of primary schooling from all over Slovenia. The data were collected using a questionnaire.
The analysis of the questionnaires showed that teachers in the 1st and 2nd educational period of primary schooling generally have a positive attitude towards Slovene folk songs and that they often include them in their lessons. As far as it concerns the presence of Slovene folk songs in the updated music curriculum (2011), teachers in general believe that the curriculum contains a sufficient share of Slovene folk songs. The research revealed that teachers’ attitude towards Slovene folk songs and their presence in the music learning process depend neither on the location of the primary school nor on teacher’s education, length of service in the field of music teaching or additional musical training.
To sum up, the results of the research demonstrate that teachers have a positive attitude towards Slovene folk songs. The analysis of teachers’ responses indicate that teachers are motivated to preserve Slovene folk songs and are aware of their significant role in preserving cultural heritage at a time when Slovene folk songs are no longer such an important part of our everyday life. In the future, it would be useful to explore teachers’ professional qualifications in the field of Slovene folk songs and the impact of these qualifications on the presence of Slovene folk songs in the learning process. Finally, it would also be appropriate to explore the link between the use of a selected music textbook in a certain class and the presence of Slovene folk songs in the learning process.
KEYWORDS: Slovene folk song, folklorized song, music at primary school, music curriculum
KAZALO VSEBINE
1 UVOD ... 1
TEORETIČNI DEL………...……….2
2 Slovenska ljudska pesem ... 2
2.1 Zgodovinski pregled slovenske ljudske pesmi ... 2
2.2 Slovenska ljudska pesem ... 4
2.2.1 Definicije slovenske ljudske pesmi ... 4
2.2.2 Ljudska pesem kot del običajev in pokazatelj raznolikosti ... 6
2.2.3 Odsev ljudskega mišljenja in čustvovanja v pesmih ... 6
2.3 Značilnosti slovenske ljudske pesmi ... 7
2.3.1 Oblikovanje pesemskega besedila ... 8
2.3.2 Glasbena podoba ljudske pesmi ... 10
2.4 Slovenska ponarodela pesem ... 11
2.4.1 Proces ponarodevanja ... 12
3 Zastopanost slovenske ljudske pesmi v učnem načrtu za glasbeno vzgojo ... 14
3.1 Zastopanost slovenske ljudske pesmi v učnem načrtu iz leta 1998 ... 14
3.2 Zastopanost slovenske ljudske pesmi v učnem načrtu iz leta 2011 ... 16
EMPIRIČNI DEL ... 20
4 Prvi del raziskave ... 20
4.1 Opredelitev raziskovalnega problema in cilji raziskovanja ... 20
4.1.1 Raziskovalni problem ... 20
4.1.2 Cilj raziskave ... 20
4.2 Raziskovalno vprašanje ... 21
4.3 Raziskovalna metoda in raziskovalni pristop ... 21
4.3.1 Vzorec ... 21
4.3.2 Instrument zbiranja podatkov ... 21
4.3.3 Postopek zbiranja podatkov ... 22
4.3.4 Postopek obdelave podatkov ... 22
4.4 Predstavitev in interpretacija rezultatov ... 22
5 Drugi del raziskave ... 25
5.1 Raziskovalni problem ... 25
5.2 Cilji raziskave ... 25
5.3 Raziskovalna vprašanja ... 25
5.4 Raziskovalna metoda in raziskovalni pristop ... 26
5.4.1 Vzorec ... 26
5.4.2 Instrument zbiranja podatkov ... 29
5.4.3 Postopek zbiranja podatkov ... 29
5.4.4 Opis obdelave podatkov ... 29
5.5 Rezultati z interpretacijo ... 29
5.6 Povzetek interpretacije ... 44
6 Nabor predlaganih slovenskih ljudskih pesmi za 1. in 2. vzgojno-izobraževalno obdobje 47 7 SKLEP ... 53
8 Literatura ... 56
9 Priloge ... 60
9.1 Priloga 1: Avtorski instrumentarij za analizo učbenikov za glasbeno umetnost ... 60
9.2 Priloga 2: Anketni vprašalnik ... 61
KAZALO TABEL
Tabela 1: Zastopanost slovenske ljudske pesmi v 1. in 2. vzgojno-izobraževalnem obdobju v Učnem načrtu za glasbeno vzgojo iz leta 1998 ... 18 Tabela 2: Seznam učbenikov, vključenih v raziskovanje ... 21 Tabela 3: Oznake in naslovi učbenikov za glasbeno umetnost od 1. do 5. razreda osnovne šole ... 22 Tabela 4: Osnovni podatki učbenikov za glasbeno umetnost od 1. do 5. razreda osnovne šole ... 22 Tabela 5: Prikaz števila različnih zvrsti pesmi v posameznem učbeniku za glasbeno umetnost od 1. do 5. razreda osnovne šole ... 24 Tabela 6: Število (f) in strukturni odstotek (f %) učiteljev glasbene umetnosti glede na spol 26 Tabela 7: Število (f) in strukturni odstotek (f %) učiteljev glasbene umetnosti glede na starost ... 26 Tabela 8: Število (f) in strukturni odstotek (f %) učiteljev glasbene umetnosti glede na število let delovne dobe ... 26 Tabela 9: Število (f) in strukturni odstotek (f %) učiteljev glasbene umetnosti glede na vrsto izobrazbe anketiranih učiteljev ... 27 Tabela 10: Število (f) in strukturni odstotek (f %) učiteljev glasbene umetnosti glede na poučevani razred učitelja ... 27 Tabela 11: Število (f) in strukturni odstotek (f %) glede na lokacijo osnovne šole anketirancev ... 27 Tabela 12: Število (f) in strukturni odstotek (f %) učiteljev glasbene umetnosti glede na dodatno glasbeno izobraževanje ... 28 Tabela 13: Število (f) in strukturni odstotek (f %) učiteljev glasbene umetnosti glede na uporabo učnega načrta za glasbeno vzgojo ... 28 Tabela 14: Število (f) in strukturni odstotek (f %) učiteljev glasbene umetnosti glede na uporabo učbenikov za pouk glasbene vzgoje ... 28 Tabela 15: Število (f) in strukturni odstotek (f %) učiteljev glasbene umetnosti glede na uporabo drugih gradiv v učnem procesu glasbene vzgoje ... 29 Tabela 16: Struktura vzorca učiteljev glede na udeležitve brezplačnega seminarja o slovenski ljudski pesmi ... 30 Tabela 17: Struktura vzorca učiteljev glede na mnenje o zadostnosti slovenske ljudske pesmi v posodobljenem učnem načrtu za glasbeno vzgojo (2011) ... 30 Tabela 18: Struktura vzorca učiteljev glede na posredovanje slovenske ljudske pesmi učenem tudi v primeru, da le-ta ne bi bila del učnega načrta za glasbeno vzgojo ... 30 Tabela 19: Struktura vzorca učiteljev glede na okvirno število primerov slovenske ljudske pesmi v njihovih letnih delovnih načrtih (LDN) ... 31 Tabela 20: Struktura vzorca učiteljev glede na njihov odnos do slovenske ljudske pesmi... 32 Tabela 21: Struktura vzorca učiteljev glede njihove ocene znanja poznavanja slovenske ljudske pesmi ... 32 Tabela 22: Struktura vzorca učiteljev glede njihovega mnenja o pomembnosti posredovanja slovenske ljudske pesmi otrokom ... 32
Tabela 23: Struktura vzorca učiteljev glede na to ali slovenski ljudski pesmi v primerjavi z umetno pesmijo namenijo več časa ... 33 Tabela 24: Struktura vzorca učiteljev glede na njihova mnenja o občutkih, ki se učencem pojavijo ob stiku s slovensko ljudsko pesmijo ... 34 Tabela 25: Struktura vzorca učiteljev glede na možnost, da bi predajanju znanja o slovenski ljudski pesmi namenili več, enako ali manj časa ... 34 Tabela 26: Slovenske ljudske pesmi, ki so jih anketirani učitelji uporabili v šolskem letu 2017/18 ... 34 Tabela 27: Struktura vzorca učiteljev glede na izvajanje ponarodelih pesmi ... 38 Tabela 28: Ponarodele pesmi, ki so jih anketirani učitelji izvajali v šolskem letu 2017/18 .... 38 Tabela 29: Struktura vzorca učiteljev glede na mnenje o koristnosti seznama slovenskih ljudskih pesmi za 1. in 2. vzgojno-izobraževalno obdobje (VIZ) ... 39 Tabela 30: Struktura vzorca učiteljev glede na mnenje o večji vključenosti slovenske ljudske pesmi v pouk ob imetju seznama le-teh ... 39 Tabela 31: Odvisnost med odnosom do slovenske ljudske pesmi in vrsto učiteljeve izobrazbe ... 40 Tabela 32: Odvisnost med odnosom do slovenske ljudske pesmi in lokacijo osnovne šole ... 40 Tabela 33: Odvisnost med odnosom do slovenske ljudske pesmi in dodatnim glasbenim izobraževanjem ... 41 Tabela 34: Odvisnost med odnosom do slovenske ljudske pesmi in delovno dobo poučevanja glasbene umetnosti ... 41 Tabela 35: Odnos med zastopanostjo slovenske ljudske pesmi v učnem procesu glasbene umetnosti in vrsto učiteljeve izobrazbe ... 42 Tabela 36: Odnos med zastopanostjo slovenske ljudske pesmi v učnem procesu glasbene umetnosti in lokacijo šole ... 43 Tabela 37: Odnos med zastopanostjo slovenske ljudske pesmi v učnem procesu glasbene umetnosti in predhodno glasbeno izobraževanje učitelja ... 43 Tabela 38: Odnos med zastopanostjo slovenske ljudske pesmi v učnem procesu glasbene umetnosti in delovno dobo učitelja ... 44 Tabela 39: Oznake in naslovi učbenikov in učnega načrta za glasbeno umetnost za posamezne razrede osnovne šole ... 47
1 UVOD
Slovenska ljudska pesem zaznamuje in bogati slovenski narod že stoletja. Človeka spremlja skozi vsa obdobja življenja in je prisotna ob najrazličnejših priložnostih. Čeprav je zaradi toka časa in prehajanja iz roda v rod podvržena spremembam, ohranja dediščino slovenskega naroda in je zato sestavni del današnje kulture, saj predstavlja njene korenine. Slovenska ljudska pesem je povezana s šegami vsakdanjega in prazničnega življenja in je tako most med preteklostjo in sedanjostjo.
Zaradi intenzivne vpetosti slovenske ljudske pesmi v vsakdan naših prednikov je prehod iz roda v rod potekal dokaj nenačrtno in redno. Zaradi spreminjanja časa pa se je začela spreminjati tudi vpetost slovenske ljudske pesmi v naš vsakdan. Glavni namen magistrskega dela je bil ugotoviti v kolikšni meri je slovenska ljudska pesem danes zastopana v 1. in 2.
vzgojno-izobraževalnem obdobju v osnovnih šolah ter ali se njena zastopanost razlikuje glede na lokacijo šole, delovno dobo učiteljev, predhodno glasbeno izobraževanje in odnos učiteljev do slovenske ljudske pesmi. Primerjali smo tudi zastopanost slovenske ljudske pesmi v predhodnem (1998) in posodobljenem (2011) učnem načrtu za glasbeno vzgojo. Zaradi odsotnosti predlaganih vsebin v posodobljenem učnem načrtu za glasbeno vzgojo, ki bi učiteljem omogočala kakovostnejše načrtovanje učnih vsebin, smo oblikovali nabor predlogov slovenskih ljudskih pesmi za uporabo v 1. in 2. vzgojno-izobraževalnem obdobju.
TEORETIČNI DEL
2 SLOVENSKA LJUDSKA PESEM
»Slovenci smo peli svoje ljudske pesmi davno prej, preden je prvi slovenski pesnik zapisal svoje misli in čustva v obliki verzov za objavo v tisku. Naša ljudska pesem tudi ni utihnila ob nastanku umetne poezije, ker je ni mogla nadomestiti umetna pesem« (Kumer, 1996, v Vidakovič, 2003). Avtorica izpostavlja prisotnost, moč in cenjenost slovenske ljudske pesmi skozi zgodovino slovenskega naroda. Vendar pa potreba po zbiranju ljudske zapuščine v človeku ni tlela od vedno in ima v našem prostoru svojo določeno zgodovino.
2.1 Zgodovinski pregled slovenske ljudske pesmi
Slovenska ljudska pesem se je skozi zgodovino prenašala iz roda v rod večinoma nenačrtno.
Šele v drugi polovici 18. stoletja so začeli naši predniki slovensko ljudsko pesem načrtovano zbirati. »To umiranje naše ljudske, kmečke, malo napačno nazvano, narodne kulture in umetnosti se je začelo okroglo pred sto leti in čudovito, šele takrat se je takozvani kulturni meščan začel zanimati zanjo, šele takrat opazil vso njeno starodavno lepoto« (Vurnik, 1984, v Pisk, 2013). Šele ko je evropska civilizacija pokrila ta lepi, starodavni, na prastari tradiciji ohranjeni svet, so ga začeli raziskovati in začelo se je intenzivno popisovanje in risanje ljudskih noš, hiš, orodja, ornamentike, šeg in navad, pesmi, plesov in iger. Etnografija je živahno oživela (Vurnik, 1984, v Pisk, 2013). Začetki njenega zavednega zbiranja segajo v sedemdeseta leta 18. stoletja. Obstajajo pa tudi starejši zapisi, med njimi prvo znano tiskano besedilo v našem jeziku, ki je refren ljudske uporniške pesmi iz leta 1515 »Le v kup, le v kup, le v kup – Le v kup, uboga gmajna!« (Kumer idr., 1970, str. VII). Vendar pa so zapisi pesemskih besedil in melodij nastali bolj ali manj po naključju in ne iz zbirateljskih, narodopisnih nagibov (Kumer, 1996). Če tu še ne moremo govoriti o prizadevanju in iskanju slovenske ljudske pesmi, pa se le-to spremeni s Pohlinom, ki pri nas velja za prvega pobudnika zbiranja ljudskih pesmi. V drugi polovici 18. stoletja se je v okviru Pohlinovega prerodnega krožka tako začelo prvo resnejše zanimanje za slovenske ljudske pesmi in petje.
Pohlin je navdušil redovnika Zakotnika, da je okoli leta 1776 nastala tako imenovana
»Zakotnikova zbirka«, ki se je kasneje sicer izgubila. Vsebovala je menda prastare slovenske pripovedne pesmi, med njimi o Pegamu in Lambergerju, o Kralju Matjažu, o nesrečnem lovcu, o Juriju Kobili in o lipi na Starem trgu. Izmed teh pesmi sta se v Linhartovi nemški priredbi iz leta 1780 ohranili le dve (Kumer idr., 1979, Kumer, 1996, Vrčon, 1998).
V 19. stoletju se začne krog ljudi, ki jih ljudska pesem zanima, bolj intenzivno širiti. Temu krogu pripadajo Zupančič, Jarnik, Primic, Rudež in drugi, ki so začeli ljudske pesmi bolj intenzivno zbirati. Slovensko ozemlje v tem času zajame organizirano popisovanje oziroma ankete, katerih predmet zanimanja je bila tudi ljudska pesem. Okrožnice so bile tako leta 1811 poslane v Beneško Slovenijo, leta 1806 v deželo Štajersko in leta 1819 med narode Avstrije.
Vendar pa je bil v naši preteklosti menda edini čas, ko so se literati aktivno zavzemali za zbiranje in izdajo ljudskih pesmi, čas Smoleta in Prešerna s Čopom, Kastelicem, Korytkom, Grünom in Vrazom. Iz objav v Kranjski Čbelici ter iz pisem in člankov vemo, da je bila ljudska pesem sestavni del njihovega literarnega programa. Med pomembnejšimi zbirkami tistega časa štejemo Štrekljevo zbirko. Načrt Štreklja je bil izdati vse do tedaj zbrane slovenske ljudske pesmi, že natisnjene ali še v rokopisu. V reviji Ljubljanski zvon je leta 1887 objavil »Prošnjo za narodno blago« in bil deležen velikega odziva zapisov, ki so mu jih ljudje začeli pošiljati, kar kaže na takratno veliko zavzetost ohranitve izročila. Štrekelj je na platnice
zato zapisoval kdo, kdaj in koliko zapisov mu je kdo poslal. Prva izdaja sklopa pesmi Štrekljeve zbirke je izšla leta 1895, zadnja pa 11 let po Štrekljevi smrti, leta 1923. Štrekljevo drugo načrtno zbiranje slovenske ljudske pesmi je bilo pred prvo svetovno vojno, ko je organiziral delo, sestavil navodila za zbiralce pesmi in delal s svojim odborom, ki so ga sestavljali še Hubad, Milčinski, Tominšek, Štritof, Pintar in Kokošar, ki so bili odgovorni za posamezne pokrajine. Širitev zbirke, ki je obsegala že 13.000 zapisov pesmi z melodijami, je ustavil izbruh prve svetovne vojne. Zbiranje slovenske ljudske pesmi je leta 1913 z zvočnim snemanjem dobilo nove razsežnosti, ko je prve domače posnetke tega leta v Beli krajini naredil Juro Adlešič. V nadaljevanju zavzemanja za ljudsko pesem je leta 1934 France Marolt pri Glasbeni matici ustanovil Folklorni inštitut, katerega poglavitna naloga je bila ureditev in izdaja slovenske narodne pesmi z napevi, pa tudi zbiranje in raziskovanje inštrumentalne glasbe, ljudskih glasbil in plesov. Pri Slovenski matici je leta 1970 začela izhajati zbirka
»Slovenske ljudske pesmi«, kjer naj bi bilo strokovno predstavljeno vse bogastvo slovenskega pesemskega izročila. Množično zbiranje slovenske ljudske pesmi je torej živelo, kljub temu, da so raziskovalci k temu pristopali z različnimi pogledi. Štrekelj je odklanjal ponarodele pesmi in jih v dodatkih posameznih skupin navajal le s prvimi verzi, saj je bila po njegovem mnenju anonimnost razpoznavno mnenje ljudske pesmi. Grafenauer je kot bistveno značilnost ljudske pesmi navajal petje po spominu, Vodušek pa spontanost, improvizatoričnost in glasbeno nešolanost pevcev. Danes se z raziskovanjem slovenske ljudske pesmi ukvarja Glasbenonarodopisni inštitut, najstarejši inštitut Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti (Kumer, 1996; Kumer, Matičetov, Merhar in Vodušek, 1970).
O zbiranju in izdajanju slovenske ljudske pesmi in njenem nacionaliziranju M. Pisk navaja (2013), da so z izdajanjem zbirk ljudskih pesmi želeli razširiti izbrane pesmi med bralce na celotnem ozemlju oblikujočega se naroda. Prav tako trdi, da so ljudsko pesem, katere po razumevanju nekaterih folkloristov osnovna značilnost je ustni prenos, usmerjeno razširjali v pisni obliki, da bi dosegla celotno nacionalno ozemlje (in plasti ljudi, ki so si knjige lahko privoščili). Avtorica v svojem delu omenja različne pristope in prepričanja, ki so posameznike vodila k zbiranju ljudskih pesmi. Razumevanje Franceta Marolta, da »ljudska glasba ni bila praznična židana ruta, marveč del vsakdanjosti, povezana tudi s trdoto življenja« (Kumer, 1999, v Pisk, 2013), je puščalo sledi v postopkih izbiranja in folklorizacije gradiva. Pesem je bila tako v 19. stoletju izvzeta iz svoje izvirne vloge, elementa vsakdanjega življenja, sredstva zabave, prenašanja novic, pripomočka za boljšo prodajo ipd. (Klobčar, 2012, v Pisk, 2013) in je s popredmetenjem in instrumentalzacijo dobivala simbolni pomen. Kljub temu pa je bila po navedbah B. Rogelj Škafar podoba ljudske kulture v svojem bistvu močno idealizirana in poenostavljena kmečka kultura z malo skupnega z zgodovinsko realnostjo vsakdanjega življenja nosilcev kmečke kulture. Ker je v 19. stoletju postalo pomembno označiti pesmi v lokalnem govoru kot nemške, švedske, poljske ipd., so začele evropske izobražene elite pospešeno izdajati nacionalne zbirke ljudskih pesmi (Bohlman, 2004, v Pisk, 2013). Izdajanje je skozi stoletje naraščalo in med drugim kazalo na faze nacionalizacije pesmi, »v katerih se je ljudska pesem transformirala iz lokalne v nacionalno, nato pa nacionalno rekontekstualizirano v blišč ljudskega« (prav tam).
Izdajanje slovenskih ljudskih pesmi se je izvajalo v želji po razširjanju le-teh med bralce po celotnem ozemlju oblikujočega se naroda. Pesmi pa so se z izborom v pesmarice legitimirale kot slovenske ljudske pesmi. M. Pisk (2013) v svojem delu navaja namen izdajanja zbirk, ki ga je povzel Štritof (1908): »Dobili smo pripomoček, ki bo gotovo dovedel do zaželenega cilja, ki bo znova poživil narodno pesem, jo povsod razširil in napravil vsakemu dostopno, tako da bo vsakdo, tudi v zadnji gorski vasi lahko poznal vse pesmi, kar jih še imamo, iz vseh
krajev, koder bivajo le Slovenci« (str. 34). Slovenska ljudska pesem se je tako namensko širila in postajala ne samo vedno bolj dostopna temveč tudi vedno bolj poznana.
En izmed izpostavljenih problemov se navezuje na raziskovalce in razvoj folkloristike, ki je pogosto slonel na stališčih glavnih akterjev, saj je naše videnje stvari odvisno od našega poprejšnjega znanja in prepričanj in se tako ne moremo izogniti subjektivnosti (Berger, 1972;
Pisk, 2013). Praksa določevanja slovenske ljudske pesmi je pogosto temeljila na razločevanju od avtorske, drugojezične ali nove, kar je lahko izključevalo številne pesmi, da bi bile sprejete kot ljudske, čeprav so predstavljale precejšen del petja prebivalstva. To se je, kot navaja M.
Pisk (2013), kazalo tudi pri izboru pesmi za zbirko Slovenske narodne pesmi in pri delu s terenskimi posnetki v Glasbenonarodopisnem inštitutu. Kljub subjektivnosti, ki jo avtorica omenja (prav tam), pa je že v času, ko se je Štrekelj začel intenzivno ukvarjati z zbiranjem ljudske pesmi in ustnega slovstva, sam podal napotke za natančno zbiranje gradiva. Na prvem mestu je tako napotek, da naj bo vsak zapis kolikor se da natančen in vesten. Nadalje opozarja, da naj zapisovalec napiše vse to in samo to, kar se mu pripoveduje ali poje in se pri tem kolikor mogoče poslužuje tudi tistih besed in oblik, v katerih se mu kaj pripoveduje.
Narečju posebne glasove naj zaznamuje s posebnimi znamenji in naj pazi na naglas ter zaznamuje vsaj zlog, kateri je naglašen, četudi sicer ni vajen, naglas podrobneje razločevati.
Skrbnost zapisovanj utemeljuje z besedami, da nam lahko vestni zapisi pomagajo sestaviti zgodovino določenega besedila, »morejo nam pokazati pot, po kateri je prišlo v kraj, kjer ga je zajela zapisovalčeva roka; morda nam tudi povedo, odkod je in kedaj je začel svoje popotovanje po naši domovini, v našem narodu« (Kropelj, 1988, str. 30).
2.2 Slovenska ljudska pesem
Besedna zveza ljudska pesem je na Slovenskem kot strokovni izraz nadomestila starejši izraz narodna pesem šele po drugi svetovni vojni. Ljudsko pesem smo Slovenci peli mnogo preden so pesniki zapisovali pesmi v verzih za objavo v tisku in ni utihnila niti ob nastanku umetne pesmi.
2.2.1 Definicije slovenske ljudske pesmi
Izraz ljudska pesem vsebuje mnogo več, kot je navadno mišljeno. V širšem pomenu besedne zveze med ljudske pesmi uvrščamo poleg pesmi tudi različna ritmizirana besedila iz otroškega sveta (izštevanke, uspavanke, uganke, besedne igre, oponašanje glasov ipd.) in sveta odraslih (vasovalski verzi, rimani klici, šaljive litanije, narekanja ipd.) (Kumer, 1996).
»Ljudska glasba je nekaj fascinantnega. Navdušuje s svojo glasbeno razsežnostjo, s svojo (mnogokrat navidezno) preprostostjo in neposrednostjo; zanimiva je kot pomemben element osrediščenja družbenih skupin, kot korenika postavljanja socialnih odnosov in njihove vedno vnovične afirmacije« (Narat, 2005, str. 285). S svojo vsebino nas fascinira, s svojimi zgodbami, ki jih pripoveduje, pa pretrese ter daje tematiko in poziv k razmišljanju. Ker se ljudska pesem kot pojav spreminja s časom, naj bi bila tudi njena definicija toliko prožna, da dopušča spreminjanja (Šivic, 2003). Že začetki zavednega zbiranja slovenskih ljudskih pesmi, ki se jih postavlja v sedemdeseta leta 18. stoletja, razkrivajo prve definicije ljudske pesmi:
a) »Ljudska pesem je tista, ki jo je »ljudstvo« oziroma »narodno občestvo« na vsem jezikovnem ozemlju ali le na delu tega ozemlja »po ljudskem izročilu, s petjem iz spomina, sprejelo za svojo, jo daljšo dobo pelo, po svoje spreminjalo in tako prilagodilo svojemu okusu in slogu (ter jo morda poje in spreminja še sedaj)««
(Grafenauer v Breznik, 1952).
Pri tej definiciji Z. Kumer, Matičetov, Merhar in Vodušek (1970) opozarjajo na ne več zgolj ustno izročilo pri širjenju ljudskih pesmi iz kraja v kraj, ampak na širjenje s prepisovanjem iz osebnih rokopisnih pesmaric pevcev v pesmarice drugih pevcev. Z
napredkom tehnologije so takrat nova oblika prevzema in prenosa pesmi postale tudi gramofonske plošče.
b) »Ljudska glasba oziroma ljudska pesem katerekoli etnične skupine uporablja nekatere sheme, stalne formule, ki pa lahko variirajo in se spreminjajo, toda tako in zato, da ostaja »umetnost vseh« na ta način, da se vsakokratna variacija, varianta prilagaja vsem, neskončno velikemu številu individualnih osebnosti in značajev. Ljudska glasba, ljudska pesem ravno s takim variiranjem tudi dokazuje svojo trdoživost in svojo visoko raven umetnosti« (Strajnar, 1985, v Šivic, 2016). Te opredelitve hkrati izražajo poglede in stališča znanosti, vendar pa je pomanjkljivost njegove definicije v odsotnosti ponovnega premisleka v novih znanstvenih in družbeno-kulturnih kontekstih, saj je v času Strajnarjeve raziskovalne dejavnosti od sredine 60. do sredine 90. let ljudska glasba doživljala fenomenološke spremembe (Šivic, 2016).
Spremembe v načinu življenja, predrugačenje navad, vrednostnih sistemov so povzročale spremembe tudi na področju glasbenega ustvarjanja. Drugačno življenje ustvarja drugačno glasbo (Narat, 2005). Tako nas na podlagi nadaljnjega raziskovanja in vedno novega znanja s področja ljudske glasbe in pesmi ter na podlagi dopolnjenih kriterijev za ljudskost pesmi mnoge definicije ne morejo več popolnoma zadovoljiti. V nadaljevanju zato navajamo nekaj definicij slovenske ljudske pesmi, ki so še aktualne in ki kažejo na širino tega pojma:
a) V zbirki Slovenska ljudska pesem, zakladnici naše ljudske pesmi, je slovenska ljudska pesem predstavljena v najširšem pomenu. Navedeno je, da »ljudska pesem zajema vse tiste pesemske pojave, razširjene med manjšimi ali večjimi družbenimi skupinami, za katere je pri samem nastanku-ustvarjanju, ali pri povzemanju-razširjanju značilna pretežno spontana, ne zavedno premišljena, nešolana in improvizatorična dejavnost«
(Kumer idr., 1970, str. XIII).
b) Z. Kumer (1996, str. 13-14) ljudsko pesem predstavi kot »tisti del vokalne glasbene kulture, ki nastaja kot stvaritev posameznika, živi pa v skupnosti in sicer tisti, za katero je značilna pretežno spontana, ne zavestno premišljena, pretežno nešolana, improvizatorična ustvarjalna in poustvarjalna dejavnost. Čeprav podvržena spremembam (zaradi razvoja po lastnih zakonitostih in zaradi zunanjih vplivov, ki morejo prizadevati njeno vsebino, obliko in vlogo), pa vendar ohranja tudi sestavine (pretežno ustno sporočene), ki pripadajo dediščini iz minulih dob. Nekatere njenih vsebinskih sestavin so pogojene geografsko, sociološko, zgodovinsko in jezikovno ter so v primerih na posameznih območjih občutene kot etnične ali krajevne značilnosti«.
c) »Ljudska pesem je najstarejši del kulturne dediščine slovenskega naroda in hkrati sestavni del njegove današnje kulture, ker pomeni njene korenine« (Kumer, 2002, str.
7). Slovenska ljudska pesem je bistveno povezana s šegami vsakdanjega in prazničnega življenja in je tako most med preteklostjo in sedanjostjo.
d) »Ljudska pesem se spreminja v času in prostoru kakor živ organizem. Zato je zgrešeno gledati nanjo kot na nekaj statičnega, okamenelega. Je kakor reka, ki neprestano sprejema vase pritoke, ki hkrati odteka pa ne odteče, zato jo je težko ujeti v preprosto, splošno veljavno, vse glavne značilnosti obsegajočo opredelitev« (Kumer, 1996, str.
15).
Vsem definicijam je skupna živost, pretežna spontanost in nenehno spreminjanje slovenske ljudske pesmi skozi čas, a hkrati ohranitev slovenske kulturne dediščine iz preteklosti.
Slovensko ljudsko pesem je težko natančno opredeliti z eno definicijo, zato zgoraj navedeni primeri različnih definicij kažejo na njeno širino in pomembno vpetost v preteklost in vsakdanje življenje slovenskega naroda. Ljudska glasba in z njo tudi pesem je povezana z vsemi obdobji človeškega življenja in se oglaša ob najrazličnejših priložnostih. Svoje pesmi
so imeli otroci in odrasli. Pelo se ni samo v kmečkem okolju ampak tudi v vojski, na romanjih, v delavnicah in tovarnah. Skoraj vsako delo in poklic je imelo svoje značilne pesmi, ki so spremljale njihov vsakdan in se na ta način tudi prenašale iz roda v rod (Kumer, 1983;
Kumer, 2006).
2.2.2 Ljudska pesem kot del običajev in pokazatelj raznolikosti
Slovenska ljudska pesem prikazuje bogastvo naše pesmi in našega naroda. Iz njene raznolikosti je razvidno, da je prežemala in bila del celega naroda. Na to kažejo mnogi primeri različnih vrst slovenske ljudske pesmi kot so fantovske, dekliške, ljubezenske, otroške pesmi, izštevanke, vesele, žalostne, vojaške, pustne in šaljive pesmi. Veliko je primerov pesmi pastirjev in jurjevskih ter majniških pesmi. Posebna skupina so tudi pesmi sezonskih delavcev, kresne, romarske, pripovedne pesmi in mrliške pesmi, pa tudi prošnje za dež in zoper ujmo (Kumer, 1976, str. 9–10). Slovenci smo narod pevcev in skoraj nemogoče je govoriti o slovenskih ljudskih običajih, ne da bi se omenilo pesmi, saj so z njimi prepleteni večinoma vsi. Pesem tako ni bila samo nerazdružljivo povezana v vsakdanjim in prazničnim življenjem ljudi, s pomembnimi dogodki, delom, prelomnicami koledarskega leta, pravnimi normami in moralnim vrednotenjem, običaji, klicanjem rodovitnosti na polja in vinograde, preganjanjem zlih demonov, ampak je bila pogosto tudi nenadomestljiv informacijski kanal za raznovrstne novice ter sredstvo sporazumevanja (Goljevšček, 1981).
Kljub temu, da je slovenska ljudska pesem del celega naroda, pa imajo pesmi tudi svojo prostorsko (pokrajinsko) razporeditev. Nekateri tipi in posamezne pesmi se tako lahko pojavljajo zgolj na ozko določenem geografskem območju, medtem ko so nekateri tipi prisotni po celotnem slovenskem etničnem območju. Zapisi pesmi in njihovih variant se tako različno intenzivno pojavljajo po geografskih regijah in s tem opredeljujejo gostoto zapisov za posamezno slovensko ljudsko pesem. Primer ljudske pesmi Zvijačna ugrabitev mlade matere, Lepa Vida, ki se pojavlja v 13-ih različnih variantah, je najštevilčnejše zapisana v Reziji (54%
vseh zapisov), nato na Gorenjskem (31%) in Dolenjskem (15%). Vendar pa kljub intenzivnejšemu pojavljanju na določenih območjih ljudske pesmi še vedno ostajajo del celotnega naroda in njegove kulturne zapuščine (Petek, 2007).
2.2.3 Odsev ljudskega mišljenja in čustvovanja v pesmih
V slovenski ljudski pesmi poleg odseva življenja najdemo tudi odsev ljudskega mišljenja in čustvovanja, slovenskega človeka v odnosu do narave, soljudi in nadnarave.
V slovenskem ljudskem izročilu je (z izjemo Rezjanskih pesmi) kljub zavedanju lepot slovenske dežele malo pesmi o naravi kot pokrajini, rastlinah, živalih, nebesnih in vremenskih pojavih. To ne pomeni, da je Slovenec neobčutljiv za lepoto domovine, vendar je ne razglaša s hvalnicami. Tudi ljudje, ki so tovrstne pesmi skladali, so na kmečko življenje kot idilo v večini gledali od zunaj in ga ne živeli. Vznesene domoljubne pesmi v slovenskem izročilu prav tako niso pogoste, nam pa pesmi kažejo, da se Slovenec bolj zave svojih korenin zdoma oziroma v tujini. V vojaških pesmih ni veliko patriotizma, ampak je v ospredju bolj misel na rojstno deželo ter skrb, da je vojak ne bo več videl in mu bo tujina dala grob. Pesmi o živalih ni veliko, le kadar so omenjene realistično, ko na primer fant jezdi k ljubici ali ko mora nakrmiti konje. Pogosta tema ljudskih pesmi sta vrt in rože, posebej ljubezenskih, ko se lepota dekleta ali fanta primerja z rožami oziroma je rožica sinonim za ljubico ali ljubega. Iz dejstva, da so v ljudskih pesmih omenjeni sonce, luna, zvezde, megla in podobni naravni pojavi, je dovoljen sklep, da so besedila nastajala na deželi in med ljudmi, ki so del te narave. V odnosu do soljudi, do družine, ima mati večjo veljavo, kot bi pričakovali. Kljub takratni patriarhalni družbi je bila ob snubitvah v pesmih vedno omenjena mati. V pesmih odseva splošno slabo mnenje o mačehi in snahi, posebnost pesemskega izročila pa je verovanje, da deseta hči
postane desetnica in mora po svetu. V mnogih ljudskih pesmih se kaže pomembnost tovarištva in družbenih razredov, saj so bili mlinarji, ki so veljali za bogate ljudi, kot tudi krčmarji, točajke in godci na dnu družbene lestvice, medtem ko je bila moralna dolžnost beračem in revežem dajati miloščino, hrano in prenočišče. V pesmih najdemo tudi odnos ljudi do zapornikov, duhovnikov, graščakov, sodne oblasti, Boga, Marije, hudiča, smrti in posmrtnega življenja. Od ugleda in priljubljenosti v družbenem življenju je bila torej odvisna njihova podoba v ljudskih pesmih. Pesmi tako odražajo način življenja, mišljenja in čustvovanja določenega obdobja slovenske zgodovine (Kumer, 1996).
Ljudska pesem nosi v sebi ostanke prastarega načina življenja arhaičnih družb. Zato je izjemnega pomena, da se tudi v današnjem času z uporabo slovenske ljudske pesmi in njenim prenašanjem iz roda v rod bogastvo naroda ohranja prepoznavno in živo.
2.3 Značilnosti slovenske ljudske pesmi
Nepogrešljiva sestavina in razpoznavno znamenje slovenske ljudske pesmi je melodija, zato verzi in kitice brez dodane melodije še niso ljudske pesmi. Ker je bila večina zapisovalcev kulturne dediščine v 19. stoletju brez glasbene izobrazbe, so zapisovali le besedila. Tako zaradi manjka melodije danes marsikatera pesem ne živi več. Po drugi strani pa so nekatere ljudske pesmi lahko zapisane in tiskane, vendar kljub temu živijo in se širijo le s petjem (Kumer, 1996).
Druga značilnost ljudskih pesmi je njena variantnost. Med širjenjem pesmi od ust do ust in od kraja do kraja pesem povsod dobiva nekaj novega. Tako je vsak pevec tudi poustvarjalec in ji doda svoj del v interpretaciji. Variantnost, ena bistvenih značilnosti ljudskega pesništva, se lahko kaže v jezikovnih in melodičnih spremembah ter v vsebini in ritmičnih, verznih ali stilnih modelih. Ljudska pesem se ravna po pravilih in potrebah ljudi, zato pri njej za razliko od umetne pesmi pesnik ne ustvarja zgolj iz svojih nagnjenj in okusa ampak se ljudski pesnik in pevec ravnata po okusu poslušalcev. Ljudska pesem je individualna stvaritev namenjena skupnosti, ki jo s svojim petjem in spreminjanjem pretvori v skupno last in v tem duhu tudi živi. Ljudsko glasbo opisuje tudi njena pesniška »preprostost«, ki je mišljena predvsem v smislu njenega preprostega jezika in jasnega izražanja. Večini pevcev je namreč važnejša melodija kot besedilo, zato je v pesmih prisotnih več okraskov, ki prikrijejo morebitne nedoslednosti besedila. Ker vse zgoraj omenjene značilnosti v večini veljajo za ljudske pesmi po vsem svetu, so si le-te v marsičem podobne. Kljub temu pa zaradi specifičnosti jezika, jezikovne in življenjske filozofije ljudsko pesništvo tako kljub svoji univerzalnosti izraža etnično identiteto in samosvojost določenega naroda (Terseglav, 1999). Pesem ima družbeno velik pomen, saj s svojimi značilnostmi opredeljuje ljudi in dežele in jih ravno s tem med seboj tudi ločuje (Gregory, 1997). Po mnenju Strajnarja (1990) je prav ljudska glasba, poleg jezika, »najtrdnejša vez (včasih celo edina), ki je v človeku globoko zasidrana, pa čeprav najpogosteje samo v podzavesti, ki nas spominja in opominja na naše poreklo, na naše korenine, iz katere smo zrasli« (str. 99). Ljudska glasba neke etnične skupine mora potemtakem imeti nekaj, kar jo od drugih razlikuje oziroma loči, hkrati pa ni nekaj statičnega.
Ljudska glasba in z njo tudi pesem nastaja in se razvija glede na različne pogoje v času njenega nastajanja, izvajanja, preoblikovanja in širjenja. Pooseblja ljudi, ki živijo v določenem okolju in času ter so zato zanjo značilne tudi posebnosti, ki so del določenih etničnih skupin. Ena bistvenih značilnosti ljudske pesmi je njena spontanost, pretežno podzavestna in improvizatorska dejavnost pri ustvarjanju in izvajanju.
Prenašanje ljudske pesmi iz roda v rod ustvarja tradicionalnost, ki je zanjo značilna, ni pa nujna. Ljudska pesem se na eni strani oklepa tradicije, na drugi strani pa je del razvoja spreminjanja zvrsti, oblike in melodije. Ustvarjalnost ljudstva je tista, ki obe strani povezuje,
ohranja in oblikuje vedno nekaj novega. Tradicionalnost tako ni le značilnost preteklosti, ampak je tudi del sedanjosti, preden jo predamo našim potomcem (Kumer, 1996).
Njeno pomembno vlogo in bogato kulturno vrednost opisuje Z. Kumer (1996), ki je s svojim raziskovalnim delom ohranjala, širila in približala slovensko ljudsko pesem ne samo Slovencem, ampak tudi drugim narodom. Za ljudsko pesem pravi, da »je tisti del vokalne glasbene kulture, ki nastaja kot stvaritev posameznika, živi pa v skupnosti in sicer tisti, za katero je značilna pretežno spontana, ne zavestno premišljena, pretežno nešolana, improvizatorična ustvarjalna ali poustvarjalna dejavnost« (Kumer, 1996, str. 13–14). Čeprav je ljudska pesem podvržena spremembam, ohranja tudi sestavine, ki pripadajo dediščini minulih dob. Nekateri deli njene vsebine so geografsko, sociološko, zgodovinsko in jezikovno pogojeni ter so v na posameznih območjih občuteni kot etnične ali krajevne značilnosti.
Ljudska pesem je bila »kulturna objektivacija, ki jo producira ljudstvo oziroma eden iz ljudstva. V njej se zrcali način mišljenja vsega ljudstva. V tem primeru je pesnik pesnik za vse ljudstvo, ljudska pesem postane skupno dobro vsega ljudstva, saj je bila zapeta iz ljudskega duha« (Fikfak, 2008, str. 30). Ljudska pesem tako ljudi nekoč in danes ne samo razveseljuje, jih tolaži in jim krajša čas, vendar tudi združuje, saj z njo predstavljajo narod kot celoto.
2.3.1 Oblikovanje pesemskega besedila
V ljudskih pesmih sta besedilo in melodija med seboj povezani sestavini, ki vplivata druga na drugo. Zato je v besedilih ljudskih pesmi navzoč zlogovni ritem, ki je menjavanje poudarjenih in nepoudarjenih zlogov. Verzov ne sestavljajo stopice, ampak zlogi, katerih število določa dolžino verza. Prav zaradi povezave z melodijo v ljudski pesmi obstajata samo trohejski (četverec, peterec, …, deseterec) in daktilski ritem (četverec, peterec, šesterec, sedmerec, deseterec) ter mešan daktilsko-trohejski obrazec, imenovan tridelni osmerec. Glede na obliko kitice ločimo nekitične pesmi, ki so oblikovno razvojno najstarejše in na Slovenskem zelo redke, najdemo pa jih med pripovednimi, svatovskimi, koledniškimi in otroškimi pesmimi.
Kitične ljudske pesmi so sestavljene iz dveh do osmih kitic, le-te pa so sestavljene iz najmanj dveh vrstic. V spodnjem pregledu so predstavljeni uporaba, zastopanost in pogostost uporabe kitic različnih dolžin.
Dvovrstična kitica je pojavlja v pesmih z različno vsebino, pogosta je v pripovednih pesmih (Kumer, 2002, str. 32–34):
Sestra, gor vstani, na pašo boš šla,
boš gnala dva vola pa konjiče tri. (pripovedna pesem) Je mogla umret, svet zapustit
in u dolgo večnost se ločit. (mrliška pesem) Trivrstične kitice so redke:
Neža je mela sineka dva, je obedva dala ukrstiti,
pa tejva v morje hitila. (pripovedna pesem) Štirivrstične pesmi ne glede na vsebino najbolj pogoste:
Pa le zdaj smo skupaj zbrani vsi ta mladi fantiči, da veselo zapojemo
to prežalostno slovo. (vojaška pesem)
Petvrstična kitica ima pravilo, da sta skrajšana in hkrati rimana 3. in 4. verz, nato pa še 5.
verz:
Dekle v zelenem vrtu stoji, fantič gre mimo pa se ji smeji:
»Trgaj mi rožice, delaj mi pušelček
če si še dekle za me«. (ljubezenska pesem)
Šestvrstične kitice so redke:
Prva kupica zrelga vinčica
gor in dol po mizi špancirala.
Oj le Francel ti, čisto ga ven spij,
pa si druziga nalij! (pivska pesem) Sedemvrstična kitica ima značilno obliko, vendar ni pogosta:
Ljuba družba, prosim vas, če bi dovolili eno pesem pet od vas,
da b se veselili na ta dan, k nam je zbran,
veseli dan. (svatovska pesem)
Osemvrstične kitice in daljše so nastale po zgledu umetne poezije 18. in 19. stoletja in zaradi vsebinske nebogljenosti ne dosegajo poetičnosti starejših ljudskih pesmi (Kumer, 2002).
Več kitičnih oblik se je na Slovenskem razvilo iz alpske poskočnice, ki je štirivrstična kitica.
Pomembna sestavina ljudske pesmi je refren, ki je v naših pesmih pogost, glede na to, kje v pesmi se pojavi, pa ločimo dodani, vrinjeni, sestavljeni in uvodni refren. Ponovitev besedila daje določeni misli večji poudarek, trikratna ponovitev je lahko že stopnjevanje, večkratna pa poseben način oblikovanja (Kumer, 2002).
Če je oblikovanje besedila odvisno od vsebine pesmi, ločimo ponavljalne pesmi, kjer se začetni verzi ali 1. kitica večkrat ponovi, pri čemer se pri vsaki ponovitvi spremeni ena ali več besed. Ponavljalne pesmi najdemo med svatovskimi, mrliškimi, ljubezenskimi, nabožnimi in med pesmimi o delu v vinogradu, katere primer je naslednja pesem iz Haloz (Kumer, 1996, str. 85):
Jaz pa v gorico, gorico grem, jaz pa v gorico grem.
Kaj boš pa delal tam?
Rezal bodem sam.
Po gorici sva hodila,
se rezati učila.
Če rezat ne boš znav, domov te bom nagnal.
Naslednja skupina so verižne pesmi, za katere je značilno vsebinsko povezovanje vsake naslednje kitice s predhodno (Kumer, 1996, str. 85):
1. Bog je pa vstvaril zemljico, zemljico, Bog je pa vstvaril zemljico.
2. Zemlja rodila trtico … 3. Trta rodila grozda dva … 4. Grozdka napojila sodčka dva … 5. Sodčka nalila litra dva … Itd.
Pesmi, pri katerih besedilo narašča od kitice do kitice, ker se pri vsaki naslednji ponovi vso predhodno besedilo, imenujemo naraščajoče pesmi, ki so po vsebini šaljive ali poučne (Kumer, 1996, str. 86):
1. Prišla je miška iz mišnice, vzela je pšeničko s pšeničnice.
Miš pšeničko pod goro, pod to goro zeleno.
2. Prišla je mačka iz mačnice, vzela je to miško iz mišnice.
Mačka miško,
miš pšeničko pod goro, pod to goro zeleno.
3. Prišla je lisica z lisičnice, vzela mačko iz mačnice.
Lisica mačko, mačka miško,
miš pšeničko pod goro, pod to goro zeleno. Itd.
2.3.2 Glasbena podoba ljudske pesmi
Melodiko slovenske ljudske pesmi mnogi povezujejo z mislijo na durovsko lestvico, kar kaže na premajhno poznavanje dediščine in nepoznavanje drugih lestvičnih postopov. Poleg melodij v duru so pri ljudskih pesmih razširjene tudi melodije v molovskem načinu ter melodije sestavljene iz dveh, treh ali štirih tonov, za katere so glasbeniki nekoč mislili, da so odlomki durovske lestvice. Malotonske melodije, najstarejša stopnja glasbenega razvoja, so tako pogosto del ljudskih pesmi tudi na Slovenskem kot tetratonika, pentatonika in z razširitvijo do durovske heptatonike (Kumer, 2002).
Slovenska ljudska pesem ima zanimiv in raznolik ritem. Najpogostejši taktovski načini so 2/4, 3/4, 4/4, 3/8 in 5/8. Če melodija v pesmi poteka strogo urejeno in je skladna z danim ritmičnim obrazcem, govorimo o tipu ritma giusto (točno, natančno). Če pa so odstopanja tako velika, da je ritmični obrazec zaznaven kot okvir, je to rubato (spremenljivo, prepuščeno izvajalcu). Posebna značilnost slovenske ljudske pesmi je menjajoči se taktovski način 3/4 in
2/4. Tega ritma drugi slovanski narodi in tudi naši neslovanski sosedi ne poznajo, je pa pogosto prisoten v ljudskem izročilu v Franciji (Kumer, 2002).
Bogastvo slovenske ljudske pesmi se gotovo kaže v načinih petja. Enoglasne pesmi so v slovenski glasbeni dediščini zelo redke. Veliko bolj znano je dvoglasno petje v tercah ali sekstah, v Reziji pa se je ohranilo starejše dvoglasje z bordunom, spremljajočem glasu na istem tonu. Za Prekmurje je značilno križanje glasov, v Beli krajini se glasova pogosto spojita v unisono, v Slovenski Istri pa lahko slišimo istrsko sekundno dvoglasje. Najbolj cenjeno med ljudskimi pevci pa je tri- in štiriglasno petje, ob bolj kompleksnih zapisih pa tudi pet- in šestglasno petje. Način večglasnega petja je tudi petje s pevcem, ki poje vodilni glas in se nato menjava s skupino, kar imenujemo solo-tutti (Kumer, 2002). Večglasno petje je ena izmed bistvenih značilnosti slovenske ljudske pesmi. Instrumentalna glasba se je ob petju tako pojavljala najpogosteje na svatbah, drugače pa je pesem spremljalo dvoglasno, najpogosteje triglasno ali štiriglasno, pa tudi pet- ali šestglasno petje (Ramovš, 1999).
Kljub posameznim značilnostim melodije in besedila je pri slovenski ljudski pesmi nujno prisotno prilagajanje. Povečini se besedna in zvočna kitica ujemata tako po številu vrstic kot po obliki, saj sta nastali približno hkrati. Ustvarjalec besedila da svoji pesmi melodijo kar sam. Če pevcem postane dolgočasno ponavljati vsako kitico, začnejo združevati po dve kitici skupaj. Število verzov v kitici in zvočnih vrstic v melodiji je lahko zaradi prilagajanja besedila ali melodije različno, ravno to pa dela oblikovno podobo ljudske pesmi zanimivo in vredno raziskovanja. Tudi pri pesmih z refrenom ni enoličnosti, saj se refren v pesmi lahko pojavi na različnih mestih in s tem ustvari različne primere posamezne ljudske pesmi (Kumer, 2002).
2.4 Slovenska ponarodela pesem
Zanimivo mesto v ljudski glasbi imajo ponarodele pesmi. Da ponarodela pesem, ki v splošni zavesti po navadi živi kot znana pesem, ustreza pogojem za raziskovalni postopek, mora zadostiti dvema zahtevama – znano mora biti njeno avtorstvo, ki pesem opredeli kot umetno in variantnost, ki pesem opredeli kot ljudsko (Šivic, 2008; Golež, 1999). »Pojem ponarodelost glasbeno zgodovinopisje in folkloristika najpogosteje vežeta na proces prehajanja avtorskih pesmi v širši, ljudski repertoar v drugi polovici 19. stoletja« (Šivic, 2014, str. 169). To je čas ključnega zgodovinskega obdobja na Slovenskem, čas idejnopolitičnega in kulturnega preoblikovanja. Péta pesem je pomenila izraz slovenske visoke in priznane umetnosti ter višek tedanje glasbene ustvarjalne in poustvarjalne kulture v slovenskem okolju. Proces ponarodevanja je zapleten in kompleksen. Ob razumevanju ponarodele pesmi kot del ljudske pesmi, veljajo tudi za definicijo ponarodele pesmi podobne nejasnosti glede točne opredelitve.
V splošnem pa je znano, da je umetna pesem ena sama oblika v avtorjevem ustvarjalnem procesu, ljudska pesem pa ne more obstajati brez variant in je v nasprotju z umetno podvržena nenehnemu spreminjanju in preoblikovanju (Golež, 1999; Šivic, 2002).
M. Golež (1999) je razpravljala o dveh tokovih slovenske ponarodele pesmi. Prvi tok se začenja z učitelji, orglarji, ljudskimi pevci in bukovniki, ki so načine ljudskega pesnjenja uporabili za poučevanje in razveseljevanje ljudi in katerega znana imena so Kračman (njegova najbolj znana pesem je Šmarijski šomašter), Volkmer (Pesem od kmetstva, Od tobaka), Modrinjak (Popevka od pet pijanih bab), Vodovnik (Jest sem Vodovnik Juri), Potočnik (Dolenjska, Pridi, Gorenjc), Prešern (Nezakonska mati, Lenora, Svarjenje) in Slomšek (Predica, Hola, hola fantje, vstajajte, Vinska trta). Drugi tok ponarodelih pesmi je v 19. stoletju zastopan predvsem z nabožnimi in domovinskimi pesmimi, ki sovpadajo s krepitvijo slovenske nacionalne zavesti. Avtorji tega obdobja so Virk (Veš, o Marija, moje veselje, Slovensko dekle, Slava Slovencem), Vilhar (Lipa, Po jezeru bliz' Triglava, Rožic ne
bom trgala, Sonček čez hribček gre), Praprotnik (Beseda sladka domovina, V dolinci prijetni je ljubi moj dom), Gomilščak (Slovenec sem, Pridni študent) in L. Poljanec (Fantje so proti vasi šli).
Z raziskovanjem slovenske ponarodele pesmi na Slovenskem se je ukvarjala tudi U. Šivic (2003). O ponarodeli pesmi v svoji razpravi ovrže trditev Štrekelja in Merharja, da je
»ponarodela pesem zgolj prehodno stanje umetne pesmi, ki v nekem trenutku prestopi v polje ljudske, odločilni trenutek zanjo pa naj bi bil tisti, ko avtorstvo preide v anonimnost« (str. 96).
Avtorica trdi, da je to trditev mogoče zavreči na podlagi terenskih izkušenj, saj je ugotovljeno, da pevci bolj izjemoma vedo za avtorja in zato to vedenje ne more in ne sme biti odločilen podatek za določanje o ponarodelosti oziroma ljudskosti.
2.4.1 Proces ponarodevanja
Ponarodevanje je proces, ki pretežno temelji na zakonitostih ustnega izročila, zato je njegovo določno opredeljevanje nemogoče. Določljivost do neke mere onemogoča pomanjkanje zgodovinskih podatkov, predvsem pa procesa zaradi njegove časovne razsežnosti ni mogoče ujeti v sistemsko jasno ureditev. »Ponarodelost pomeni prenos umetne pesmi iz umetniškega okolja v okolje tradicionalnega izročila, zato je bilo iz danih zgodovinskih virov treba izluščiti tiste dejavnosti in dejavnike, ki bi najbolj jasno nakazovali splošen pomen in vpliv na populariziranje in ponarodevanje pesmi« (Šivic, 2002, str. 125). Avtorica opozarja na nujnost upoštevanja idejno-političnega, didaktičnega, sociološkega in psihološkega vidika.
Variantnost je poleg melodije najpomembnejši element pri raziskovanju vprašanja o ponarodeli pesmi ali procesu ponarodevanja. Prav zaradi procesa ponarodevanja, ki temelji pretežno na zakonitostih ustnega izročila, je njegovo določno opredeljevanje nemogoče.
Ponarodevanje je tako ne samo zaradi pomanjkanja zgodovinskih podatkov, ampak predvsem zaradi časovne razsežnosti težko postaviti v sistemsko jasno ureditev (Golež, 1999).
Ne samo ponarodelo pesem, tudi razumevanje samega procesa ponarodevanja je težko enotno definirati in se zato glede na avtorje razlikuje. M. Golež Kaučič (1999) pojem ponarodevanja razume kot »most« – prehod med poetiko umetne in poetiko ljudske pesmi. »Most« oziroma ponarodevanje definira kot časovno-prostorski proces, ko pesem iz pesniškega sveta izstopi v ljudski svet. Ker pa stanja ljudskega preoblikovanja pesmi ne moremo časovno opredeliti in ker ni določeno, kolikšno število variant že omogoča, da pesem štejemo za ljudsko, časovna določljivost procesa ponarodevanja ne velja. Tudi Terseglav (1999) meni, da ima ponarodela pesem le dve ustvarjalni stanji – avtorsko (že popularno, a nevariantno) in ljudsko (variantno) in s tem izključuje ponarodelost kot prehodno stanje med umetno in ljudsko pesmijo (Šivic, 2003). Tako kot Terseglav tudi Šivic (2013) zanika ponarodelost kot vmesni, prehodni čas.
Razume jo kot »časovno nedoločljivo, navidezno stanje, ki pa zaobseže in predstavi pojav prehajanja iz poetike umetne pesmi v ljudsko pesemsko dediščino« (prav tam, str. 97), s tem pa ponarodela pesem pripada obema stanjema. Ob tem je prepoznan problem, da pri večini ponarodelih pesmih obstaja vedenje o pesniku, med tem ko je skladatelj le redko poznan in zato izvira melodije največkrat ni mogoče ugotoviti. Ker so bile pesmarice z besedili pesmi prisotne mnogo pred notnimi, so bila imena pesnikov zapisana, skladateljev pa prepuščena le ustnemu prenašanju in s tem zaradi daljšega časovnega obdobja marsikdaj podvržena pozabi (Šivic, 2003).
Kot pomemben člen pri procesu ponarodevanja v drugi polovici 19. stoletja U. Šivic (2002) navaja glasbo na kulturnih prireditvah, kjer je imela umetna pesem vlogo umetniškega, poustvarjalnega dela (bésede slovenskih društev in čitalnic). Zaradi vključevanja širših družbenih slojev so imele še odločilnejšo vlogo prireditve z izrazitejšim družabno-političnim značajem, kot so taborska zborovanja, veselice in podobna družabna srečanja. Z vedno večjo
razširjenostjo so imele pomembno vlogo tudi pesmarice. Najvidnejši pomen pri procesu ponarodevanja pa je imelo petje v šolah, saj je to okolje zajelo najširše plasti prebivalstva.
Tedanja skladateljska ustvarjalnost je imela z različnimi pesemskimi vsebinami ključno vlogo pri razširjanju pesmi in njenemu utrjevanju v zavesti celotne slovenske družbe in posameznika kot nosilca ljudske kulture. Vsi ti komunikacijski načini so povzročili širjenje in prepoznavnost pesmi, ki so po določenem časovnem obdobju postale slovenske ponarodele pesmi.
Eno izmed ključnih vprašanj pri obravnavanju ponarodelosti je vprašanje o vzrokih, ki vodijo do tega pojava. Natančnih vzrokov za posamezno pesem ni mogoče ugotoviti, potrebno pa je upoštevati notranje glasbene zgibe (notranja muzikalna moč pesmi) in zunanje vplive.
Obstajajo torej strukturni in vsebinski vzroki za ponarodevanje. Nekatere stične točke glasbenih prvin pesmi, ki jih je v svoji raziskavi obravnavala U. Šivic (2003), so kratkost po obsegu, mala dvo- ali tridelna pesemska oblika, postopni intervalni poteki, metrika pesmi je osredotočena na tri- ali štiričetrtinski način, prilagodljivost slušnemu zaznavanju in spominskemu dojemanju, po izrazu pa približevanje elementarnosti, s poudarkom na melodiki.
Proces ponarodevanja lahko povzamemo z besedami, da se je splošno stališče folkloristike v tem pogledu spremenilo in dokončno priznalo za ljudske tudi »ponarodele« pesmi znanih avtorjev šele v prvem desetletju prejšnjega stoletja (Kumer idr., 1970).
3 ZASTOPANOST SLOVENSKE LJUDSKE PESMI V UČNEM NAČRTU ZA GLASBENO VZGOJO
Ukvarjanje z glasbo je že od prazgodovine naprej eden izmed ključnih faktorjev, ki nas ljudi dela civilizirane. Ni namreč moč najti kulture, ne glede na to, koliko časa nazaj in kako oddaljeno bi iskali, ki ne bi imela glasbe, saj je le-ta globoko zakoreninjena v človeškem bitju.
Zato se tudi dandanes daje raziskovanju glasbe tolikšno pozornost in pomen. Če ne v obliki prostočasne dejavnosti, se otroci z glasbo intenzivneje srečajo z vstopom v osnovno šolo kot obveznim delom njihove izobraževalne poti. Ukvarjanje z glasbo nam daje globlji pomen in se na različne načine vključuje v vsa obdobja človekovega življenja. Tako tudi v čas izobraževanja, ki »ni le sredstvo za pridobivanje znanj in spretnosti, temveč je pot dejavnega in samostojnega oblikovanja smisla o pojavih zunaj in znotraj samega sebe« (Sicherl Kafol, 2001, str. 13). Zato ima, kot del splošnega glasbenega izročila, tudi slovenska ljudska pesem, zaradi svoje pomembne vloge v zgodovini našega naroda, svoje mesto v učnem načrtu za glasbeno vzgojo za osnovne šole. Glasba kot oblika komunikacije spodbuja ustvarjalnost, samodisciplino in estetsko občutljivost ter kot nenadomestljiv dokaz kulturne samobitnosti pomaga učencem razumeti sebe v odnosu do drugih (Učni načrt za glasbeno vzgojo, 2011).
Glasba, vključujoč slovensko ljudsko glasbo, ima kot ena od sedmih vrst inteligence pomemben prispevek k otrokovemu socialnemu, intelektualnemu in fizičnemu razvoju ter tako nepogrešljivo vlogo pri estetski in osebnostni rasti otroka (Gardner, 1995, Pesek, 1997).
Možnosti njene uporabe se v učnem procesu pokažejo tudi kot oblika razbremenitve vse pogostejših stresnih situacij pri otrocih, ob enem pa kot oblika terapije zaseda vedno vidnejše mesto tudi v našem prostoru.
3.1 Zastopanost slovenske ljudske pesmi v učnem načrtu iz leta 1998
V Učnem načrtu za glasbeno vzgojo (v nadaljevanju Učni načrt) iz leta 1998 najdemo pri opredelitvi predmeta več besednih zvez, ki se navezujejo na slovensko ljudsko pesem: »S svojo univerzalno zvočno govorico je široko odprta zakladnica obče človeške kulture. V posameznih okoljih poudarjajo njene vrednote kot nenadomestljive dokaze kulturne samobitnosti« (Učni načrt za glasbeno vzgojo v osnovni šoli, 1998, str. 5).
Pod splošnimi cilji glasbene vzgoje se na tematiko slovenske ljudske pesmi navezujejo spodnji cilji, ki predpostavljajo, da učenci (Učni načrt za glasbeno vzgojo …, 1998, str. 6):
»oblikujejo pozitivni odnos do nacionalne in svetovne glasbene dediščine;
spoznavajo pomen glasbenih vrednot za slovensko samobitnost in evropsko umetnost;
poznajo povezavo glasbe z materinščino, tujimi jeziki in drugimi zvrstmi umetnosti«.
Operativni cilji se od splošnih razlikujejo po večji podrobnosti in opredelitvi za vsak razred posebej in delitvi na glasbene dejavnosti izvajanja, ustvarjanja in poslušanja. Tematiko slovenske ljudske pesmi lahko navežemo na cilje, ki govorijo o občutkih pripadnosti narodu, spoznavanju slovenske kulture in življenja naših prednikov. Dobesedna navedba besedne zveze slovenska ljudska pesem se v učnem načrtu pojavi le pri cilju v 5. razredu, vendar je pod glasbeno dejavnostjo izvajanja uporabljen izraz ljudska pesem oziroma tudi pesem iz ljudske glasbene zakladnice slovenskih pokrajin.
Med operativnimi cilji glasbene vzgoje se na tematiko slovenske ljudske pesmi za posamezen razred navezujejo spodnji cilji, pri katerih učenci (Učni načrt za glasbeno vzgojo …, 1998, str.
7–16):
- 1. razred: »pripevajo in pojejo krajše ljudske in umetne pesmi v ustreznem glasovnem obsegu, katerih vsebina spodbuja otroško doživljanje, domišljijo, rajanje, igro;
- 2. razred: enoglasno, z instrumentalno spremljavo ali brez nje pojejo v ustreznem obsegu ljudske in umetne pesmi, ki po vsebini ustrezajo otroškemu čustvovanju, igri in dogajanjem v ožjemu okolju; igrajo na lastna, ljudska in Orffova glasbila;
- 3. razred: z instrumentalno ali preprosto vokalno spremljavo (ostinantno) pojejo enoglasne ljudske in umetne pesmi, ki ustrezajo otroškemu čustvovanju in glasbeni razvitosti otroka; usvajajo slovensko glasbeno zapuščino; plešejo plese in izvajajo glasbene igre iz slovenske ljudske zapuščine;
- 4. razred: pojejo eno in dvoglasne ljudske in umetne pesmi, kanone iz domače in tuje glasbene zakladnice, s posnemanjem in po slikovnih, zlogovnih in notnih zapisih;
spremljajo petje in ritmično izreko z gibanjem in plesom po ljudskem izročilu;
- 5. razred: pojejo pesmi iz ljudske in umetne glasbene zakladnice slovenskih pokrajin;
ob petju, izreki in igri oživljajo slovensko plesno izročilo«.
Na področju specialno-didaktičnih priporočil za prvo vzgojno-izobraževalno obdobje* besedne zveze slovenska ljudska glasba oziroma ljudska glasba ne najdemo (prav tako ne umetna pesem), vendar se priporočila preko napotkov za področja izvajanja, ustvarjalnosti, poslušanja, glasbeno-razvojnim dosežkom in medpredmetnih povezav v splošnem navezujejo tudi na slovensko ljudsko pesem.
Na področju specialno-didaktičnih priporočil za drugo vzgojno-izobraževalno obdobje se besedne zveze slovenska ljudska glasba tiče ena izmed treh temeljnih vrst glasbenih didaktičnih vsebin. To »so podatki o glasbeni kulturi, njeni vlogi in značilnostih, ki se v zaporedju razredov drugega triletja nanašajo na obravnavo glasbenega življenja v učenčevem ožjem okolju, zatem v slovenskih pokrajinah in njihovih glasbenih središčih ter končno v povezavi Slovenije in tujine« (Učni načrt za glasbeno vzgojo …, 1998, str. 30). Prav tako je pri področju medpredmetnih povezav navedeno, da skozi glasbene vsebine in dejavnosti izstopajo povezave z drugim področjem, saj denimo dopolnilno k pouku slovenščine »vokalne vsebine odkrivajo jezikovno podobo slovenskih ljudskih pesmi in pesmi slovenskih pesnikov« (Učni načrt za glasbeno vzgojo …, 1998, str. 32).
Področje temeljnih standardov znanja je predstavljeno v dveh delih. Temeljni standardi znanja so navedeni po razredih v podpoglavjih sposobnosti, spretnosti in druga znanja ter po posameznih vzgojno-izobraževalnih obdobjih. Na ljudsko pesem se v prvem vzgojno- izobraževalnem obdobju navezujejo naslednji standardi znanja, ki predvidevajo, da učenci znajo (Učni načrt za glasbeno vzgojo …, 1998, str. 47):
- »v skupini ali individualno zapeti izbor (okoli trideset) ljudskih in umetnih pesmi skladno s svojimi individualnimi sposobnostmi in v različnih izvedbah (enoglasno ali ob instrumentalni spremljavi)«.
Standardi znanja se na ljudsko pesem navezujejo tudi v drugem vzgojno-izobraževalnem obdobju, ko učenci (Učni načrt za glasbeno vzgojo …, 1998, str. 47):
- »obvladajo repertoar slovenskih in tujih ljudskih in umetnih pesmi (okoli 25)«.
*Opomba: Namesto izraza triletje, ki je naveden v predhodnem učnem načrtu za glasbeno umetnost, v magistrskem delu za predhoden in posodobljen učni načrt uporabljam enoten izraz prvo in drugo vzgojno-izobraževalno obdobje.
3.2 Zastopanost slovenske ljudske pesmi v učnem načrtu iz leta 2011
Tudi v posodobljenem učnem načrtu za glasbeno vzgojo iz leta 2011 najdemo pri opredelitvi predmeta več besednih zvez, ki se navezujejo na slovensko ljudsko pesem: »Ker so njene (glasbene, op.a.) vrednote nenadomestljiv dokaz kulturne samobitnosti, pomaga učencem razumeti sebe v odnosu do drugih ter spleta vezi med domom, šolo in svetom« (Učni načrt za glasbeno vzgojo v osnovni šoli, 2011, str. 4).
Pod splošnimi cilji glasbene vzgoje se na tematiko slovenske ljudske pesmi navezujejo spodnji cilji in pri učencih razvijajo (Učni načrt za glasbeno vzgojo …, 2011, str. 5):
- »oblikovanje pozitivnega odnosa do nacionalne in svetovne glasbene dediščine;
- razvijanje občutljivosti in strpnosti do različnih glasbenih kultur ter tistih, ki to glasbo tudi izvajajo«.
Pri operativnih ciljih lahko kot v predhodnem Učnem načrtu (1998) tematiko slovenske ljudske pesmi navežemo na cilje, ki govorijo o občutkih pripadnosti narodu, spoznavanju slovenske kulture in življenja naših prednikov. Dobesedna navedba besedne zveze slovenska ljudska pesem se v učnem načrtu ne pojavi, vendar je uporabljen izraz ljudska pesem.
Posodobljeni učni načrt ima, tako kot predhodni, operativne cilje in vsebine navedene v treh področjih glasbenih dejavnosti izvajanja, ustvarjanja in poslušanja, ki se med seboj prepletajo, vendar pa se posodobljen Učni načrt (2011) od predhodnega razlikuje po navajanju ciljev za posamezno vzgojno-izobraževano obdobje in ne po posameznih razredih.
Med operativnimi cilji glasbene vzgoje se na tematiko slovenske ljudske pesmi za 1. in 2.
vzgojno-izobraževalno obdobje (v nadaljevanju VIZ) navezujejo spodnji cilji, pri katerih učenci: (Učni načrt za glasbeno vzgojo …, 2011, str. 6–9):
- 1. VIZ (izvajanje): »v skupini in samostojno sproščeno in doživeto pojejo otroške, ljudske in umetne pesmi; pojejo pesmi iz preteklosti in sedanjosti ter širijo pevski repertoar; spremljajo petje in izreko z lastnimi, otroškimi, ljudskimi, improviziranimi in Orffovimi glasbili;
- 1. VIZ (poslušanje): prepoznavajo in uporabljajo glasbene pojme: skladba, skladatelj, poudarjena in nepoudarjena doba, pevski zbor, zborovodja, pesem, kitica, inštrument, orkester, dirigent, ljudska in umetna pesem, pesmarica, glasbeni spored, glasbena pravljica, glasbena prireditev, koncert;
- 2. VIZ (izvajanje): pojejo ter poglabljajo zanesljivost petja eno- in dvoglasnih ljudskih ter umetnih pesmi s poudarkom na domači (in manj na tuji) ljudski glasbeni zakladnici; z inštrumenti (lastnimi, improviziranimi, Orffovimi in ljudskimi) spremljajo petje in ritmično izreko besedil;
- 2. VIZ (poslušanje): doživljajsko-analitično poslušajo eno- in dvoglasno ljudsko ter umetno glasbo ter prepoznavajo zvočnost instrumentalnih zasedb, instrumentalnih, zvrsti in žanrov (umetniška, klasična, resna glasba, programska in absolutna glasba, zabavna, popularna in plesna glasba, filmska glasba itd.); razumejo in uporabljajo glasbene pojme ljudska in umetna glasba«.
- Med izbirnimi cilji in vsebinami, ki opredeljujejo dodatna ali poglobljena znanja, ki jih učitelj obravnava po svoji presoji glede na zmožnosti in interese učencev je naveden tudi cilj, da »poznajo in obiščejo glasbene ustanove:glasbeno šolo, ljudske godce in društva, ki se ukvarjajo z ljudsko glasbo, glasbene prireditve, Slovensko filharmonijo ali Cankarjev dom ali SNG« (Učni načrt za glasbeno vzgojo, 2011, str.
9).
