PEDAGOŠKA FAKULTETA
HELENA RAZPOTNIK
USTVARJALNOST OTROK OB POSLUŠANJU LJUDSKE PESNIŠKE ZBIRKE ENCI BENCI NA KAMENCI
DIPLOMSKO DELO
LJUBLJANA, 2021
UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
ODDELEK ZA PREDŠOLSKO VZGOJO
HELENA RAZPOTNIK
Mentorica: doc. dr. Milena Mileva Blažić
USTVARJALNOST OTROK OB POSLUŠANJU LJUDSKE PESNIŠKE ZBIRKE ENCI BENCI NA KAMENCI
DIPLOMSKO DELO
LJUBLJANA, 2021
ZAHVALA
Iskreno se zahvaljujem doc. dr. Mileni Milevi Blažić za vse strokovne nasvete, spodbude in usmeritve, ki so omogočile nastanek diplomskega dela.
Prav tako se zahvaljujem prijateljem, ki so verjeli vame in me podpirali.
Predvsem se zahvaljujem prijateljici in kolegici Patricii Jert, ki mi je v času študija dajala motivacijo in mi pomagala.
Posebna zahvala gre mojemu Vasji, ki me je potrpežljivo in z razumevanjem spremljal. Še posebno pa se zahvaljujem najinima hčerama, zaradi katerih je nastalo to diplomsko delo.
POVZETEK
V diplomski nalogi sem obravnavala mladinsko književnost kot del slovenskega ljudskega izročila in predstavila nekatere vidnejše zbiratelje ljudskega izročila pri nas. V teoretičnem delu sem se posvetila otroški poeziji in slovenskemu ljudskemu pesništvu ter podrobneje obravnavala slovensko otroško ljudsko poezijo.
V empiričnem delu diplomske naloge sem skupaj z otroki raziskovala njihovo literarnoestetsko doživljanje otroških ljudskih pesmic, zbranih v humorni antologiji Enci benci na kamenci (1990, 1998, 2007, 2018, 2020) avtorja Romana Gašperina. Pet pesmi sem klasificirala po Karlu Štreklju (1908), in sicer sem iz vsake zbirke Enci benci na kamenci (1990 …) izbrala po eno pesem in jo ustrezno umestila v kategorijo. Dobila sem pet kategorij: šaljivka, zbadljivka, pesem o živali, izštevanka in pesem o hrani. Uporabila sem kvalitativno raziskavo in razumevanje otrok besedil pesmic kritično ovrednotila s pomočjo analize njihovih odgovor na delno strukturirana vprašanja o posamezni pesmi. Intervjuje sem izvedla skupinsko in njihove odgovore posnela s pomočjo telefona, ki jim je pozneje sledil dobesedni prepis. Na podlagi njihovih doživljanj besedil smo izvedli pet poustvarjalnih dejavnosti, ki so izhajale izključno iz njihovih zamisli in so bile umetniške narave. Otroci so prosto izbirali med različnimi materiali in predmeti, s katerimi so poustvarili pesmi.
V vzorec raziskave so bili vključeni tri deklice in dva dečka, stari med štiri in pet let. Otroci so bili iz istega starostnega oddelka.
S pomočjo raziskave sem ugotovila, da se otroci pozitivno odzivajo na otroške ljudske pesmi, tj. izražajo občutke, kot so veselje, žalost, začudenje, nenavadnost ipd. Svoja doživetja pa uspešno manifestirajo prek poustvarjalnih dejavnosti, ki se prepletajo z vsemi področji Kurikuluma za vrtce (1999).
Ključne besede: ljudska pesem, otroška ljudska pesem, otroška poezija, mladinska književnost
ABSTRACT
In my thesis, I explored youth literature as part of the Slovenian folk tradition and presented some of the most prominent collectors of folk tradition in our country. In the theoretical part, I concentrated on children's poetry and Slovenian folk poetry and addressed Slovenian children's folk poetry in more detail.
In the empirical part of the thesis, I involved children in the exploration of their literary aesthetic experiences of children's folk songs collected in the humorous anthology Enci benci na kamenci (1990, 1998, 2007, 2018, 2020) by Roman Gašperin. I classified five poems according to Karel Štrekelj (1908) by selecting one poem from each collection of Enci benci na kamenci (1990, ...) and placing it in the appropriate category. I obtained five categories: humorous song, teasing song, song about animals, counting-out rhyme, and song about food. I used qualitative research and critically evaluated the children’s understanding of song lyrics by analysing their response to partially structured questions about each song. I conducted group interviews, recorded their answers on the telephone and transcribed them. Based on their experience of the texts, we carried out five performing activities that were based exclusively on their ideas and were artistic in nature. The children were free to choose from a variety of materials and objects to perform the songs.
Three girls and two boys, ranging in age from four to five years, were included in the research sample. The children were from the homogeneous age grouping.
Using the research, I found that children respond positively to children's folk songs, i.e. they express feelings such as joy, sadness, amazement, oddity, etc. They successfully manifest their experiences through performing activities, which are intertwined with all fields of the Kindergarten Curriculum.
Keywords: folk song, children’s folk song, children’s poetry, youth literature
KAZALO
1 UVOD ... 1
2 TEORETIČNI DEL ... 2
2.1 OPREDELITVE MLADINSKE KNJIŽEVNOSTI ... 2
2.1.1 Definicije literature za mlade/ali mladinske književnosti s stališča naslovnika ... 2
2.2 MLADINSKO IN ODRASLO BRANJE ... 3
2.2.1 Naslovniško odprta besedila ... 3
2.2.2 Otroci, ki so avtorji ... 4
2.2.3 Dvojni naslovnik /in ali/ večnaslovništvo v mladinski književnosti ... 4
3 OTROŠKA POEZIJA ... 6
3.1 KDAJ JE BILO PRVIČ UPODOBLJENO OTROŠKO PESNIŠTVO ... 6
3.2 OTROŠKA PESEM ... 6
4 SLOVENSKA SLOVSTVENA FOLKLORA ... 8
4.1 KRATEK ZGODOVINSKI ORIS SLOVENSKE SLOVSTVENE FOLKLORE ... 8
4.2 LJUDSKO PESNIŠTVO ... 8
4.2.1 Otroško ljudsko pesništvo ... 9
4.2.2 Klasifikacija Štrekljevih pesmi ... 11
4.2.3 Posodobljena klasifikacija otroških pesmi različnih avtorjev (Borota, 2013; Kumer, 1988; Stanonik, 1999; Sereinig, 2003; Štrekelj, 1908 idr.) ... 11
4.3 NEKATERI ZBIRALCI SLOVENSKEGA LJUDSKEGA SLOVSTVA ... 17
4.3.1 Matija Valjavec ... 17
4.3.2 Karel Štrekelj ... 18
4.3.3 Kristina Brenk ... 19
4.3.4 Roman Gašperin ... 21
5 EMPIRIČNI DEL ... 24
5.1 OPREDELITEV RAZISKOVALNEGA PROBLEMA ... 24
5.2 NAMEN IN CILJI ... 25
5.2.1 Raziskovalni cilji ... 25
5.2.2 Raziskovalna vprašanja ... 26
5.3 METODOLOGIJA ... 26
5.3.1 Vzorec ... 26
5.3.2 Opis tehnike zbiranja podatkov ... 26
6 REZULTATI ... 29
6.1 ODGOVORI NA INTERVJUJE ... 30
6.1.1 Pesem z naslovom Bam bam bam ... 30
6.1.2 Pesem z naslovom Miha ga piha ... 32
6.1.3 Pesem z naslovom Didl didl dajčka ... 35
6.1.4 Pesem z naslovom Ženin in nevesta ... 37
6.2 IZVEDBA PETIH SKUPINSKIH SREČANJ ... 38
6.2.1 Prvo srečanje na temo pesmi Bam Bam bam/šaljivka ... 38
6.2.2 Drugo srečanje na temo pesmi Miha ga piha/poimenska zbadljivka ... 40
6.2.3 Tretje srečanje na temo pesmi Digu digu dajca/pesem o živali ... 41
6.2.4 Četrto srečanje na temo pesmi Didl dil dajčka/izštevanka ... 42
6.2.5 Peto srečanje na temo iz pesmi Ženin in nevesta/pesem o hrani ... 43
7 INTERPRETACIJA ... 46
8 SKLEP ... 51
10 VIRI IN LITERATURA ... 52
KAZALO SLIK
Slika 1: Matija Valjavec ... 17Slika 2: Karel Štrekelj ... 18
Slika 3: Kristina Brenk ... 19
Slika 4: Roman Gašperin ... 21
Slika 5: Pesem z naslovom Bam bam bam ... 30
Slika 6: Pesem z naslovom Miha ga piha ... 32
Slika 7: Pesem z naslovom Digu digu dajca ... 33
Slika 8: Pesem z naslovom Didl didl dajčka ... 35
Slika 9: Pesem z naslovom Ženin in nevesta ... 37
Slika 10: Plesno krilo ... 40
Slika 11: Končni izdelki ... 42
Slika 12: Končni izdelek − ropotuljice ... 43
Slika 13: Pravljično govoreča škatla ... 45
1 UVOD
“Otrok se ne zaveda, občuti pa, da svet, v katerem živi, ni samo dober in najboljši. In kljub strahu pred svetom, ali celo prav zaradi njega še bolj, se otrok more in hoče smejati.” (Stražar, 1989, str. 56)
Pomembnost literarnoestetskega doživljanja ljudskih pesmic v vrtcu ne bi smela tako hitro toniti v pozabo. V času, ko prevladuje kapitalistična naravnanost družbe in je pomembnost na stvareh in ne ljudeh tako prevladujoča, se zdi nujno, skorajda obvezno vračanje k izginjajoči ljudski literaturi. Njena resničnost in preprostost sta se med ljudstvom ohranili in razmnožili.
Otroci so si ob raznoraznih prilikah krajšali čas s petjem, poustvarjanjem in ustvarjanjem novih besedil, ki so se skozi čas oblikovno, jezikovno in vsebinsko spreminjala. Takrat so še poznali pristno domišljijsko estetsko ustvarjalnost, ki je izvirala iz spontane otroške igre ali pa je bila zanjo povod, in je niso nadomeščale vedno večje potrebe po igračah, katerih namenskost je zgolj tržni kapital.
Izzivanje proste domišljijske estetske ustvarjalnosti otrok ob humorni antologiji otroških ljudskih pesmic Enci benci na kamenci je zato nadvse dobrodošla obuditev pozabljenih prvin otroške ljudske literature. Otroci se ob pesmih in ilustracijah lahko ustvarjalno in spontano izrazijo, ob tem pa zaobjamejo vsa področja Kurikuluma (1999). V njih se tako vzbujajo pestre predstave in čustva, ki so povezana s temo besedila. S tem vstopom v svet otroške domišljije dosegamo sposobnost ustvarjalnega sooblikovanja besedilne stvarnosti in razvijamo še kako potrebno in pomembno bralno kulturo, ki otrokom osmišlja notranje naravne vrednote, izgubljene, pozabljene in izginjajoče v sodobnem svetu. Otroci jih spoznavajo kot dragocene delčke sebe in drugih ter si z njimi ustvarjajo svoje mesto v svetu.
2 TEORETIČNI DEL
2.1 OPREDELITVE MLADINSKE KNJIŽEVNOSTI
Prva teoretična preučevanja mladinske književnosti se v Evropi pojavijo komaj v drugi polovici petdesetih let. Najbolj znano in obsežno je delo Jugendlekture (1955) Avstrijca R. Bambergerja.
Vprašanja mladinske književnosti pozneje obravnavajo različne revije: Otrok in knjiga (1972– ), Umjetnost I dijete (1969– ) in Detinjstvo (1975– ) ter knjižne publikacije, kjer lahko zasledimo razprave o natančnejših opredelitvah tega področja (Kobe, 1987).
Literatura leksikon (2009, str. 243) definicijo mladinske književnosti pojasni: “Mladinska književnost je literatura, ki je po temi, snovi in obliki primerna otrokom oz. mladini in izhaja iz vživljanja odraslega ustvarjalca v mladega bralca oz. otroštvo; glede na starost naslovnika se deli na otroško literaturo in mladinsko književnost v ožjem pomenu besede, tj. najstniško literaturo.”
Saksida (1994, v Pogačnik, 2001) mladinsko književnost opredeljuje kot naslovniško zvrst, katere bistvo je umetniškost. Pisatelji mladinske književnosti izhajajo iz svojega doživljanja otroštva, od literature za odrasle pa se loči po vsebinskih in oblikovnih lastnostih (motivu, žanru in temi) ter je primerna za bralce do 18. leta starosti.
Podobno kot Saksida starost mladega bralca definira Blažić (2011), ki pravi, da je mladinska književnost literatura, ki je prav tako primerna za mlade bralce do 18. leta starosti.
Mladinsko književnost deli na dve ustvarjalni področji: prvo področje je primerno za otroke (od rojstva do 12. leta) in drugo področje za mladostnike (od 12. do 18. leta), ki je pozneje postalo primerno za najstniške bralce, ker je bilo prvotno napisano za odrasle (prav tam).
2.1.1 Definicije literature za mlade/ali mladinske književnosti s stališča naslovnika
a) literarna veda definira mladinsko književnost kot književnost, ki preučuje mladinsko književnost za mlade naslovnike od rojstva do 18. leta (Blažić, 2011).
b) mladinsko književnost prav tako lahko definiramo s stališča namena in naslovnika:
mladinska književnost je področje literarne vede, ki preučuje mladinsko književnost za mlade naslovnike od rojstva do 18. leta. Blažić ob definiciji natančneje opredeli mladega naslovnika, tj. otroka.
Podrobnejšo opredelitev mladega bralca Blažič povzema po OZN: mladi bralci so otroci, ki jih pri nas konvencija o otrokovih pravicah opredeljuje kot “vsako človeško bitje, mlajše od osemnajst let … “ (Blažić, 2011, str. 7, po Konvenciji o otrokovih pravicah OZN, 1989).
Različne definicije se sprašujejo, ali gre za enotnega naslovnika, vendar je jasno, da ne more biti enotni naslovnik, ker se ta lahko postopoma razvija iz otroškega (igrivega) v mladega (identifikacijskega, razmišljujočega, interpretativnega) do odraslega (pragmatičnega ali profesionalnega bralca) (prav tam).
Na primer besedilo iz svetovne mladinske književnosti, ki je bilo namensko (tendenčno) napisano za mlade naslovnike, je pripoved Astrid Lindgren Pika Nogavička (1945, 1958 v slovenščini). Pri nas pa je prvotno besedilo (izvirni tekst), namenjeno mladim naslovnikom, Pedenjped – Niko Grafenauer (prav tam).
Definicija mladinske književnosti s stališča namena – mladinsko branje
c) mladinska književnost je stališče recepcije, kar pomeni, da vanjo sodijo besedila, ki so bila namensko napisana za odrasle, skozi čas pa so postajala primernejša za mlajše bralce, navadno so to narodna besedila (Blažić, 2011).
2.2 MLADINSKO IN ODRASLO BRANJE
2.2.1 Naslovniško odprta besedila
Med drugim poznamo besedila, ki so namenjena mladim bralcem, vendar jih prav tako lahko berejo odrasli. Taka besedila uvrščamo med mladinsko in odraslo branje – branje za odrasle.
Navedla bom nekatere primere besedil, ki so odprta za mlade in odrasle bralce (povzeto po Blažić, 2011, str. 10):
Lewis Carroll (Charles Lutwidge Dodgson): Aličine dogodivščine v čudežni deželi in V ogledalu;
pripoved Mali princ Antoina de Sainta – Exuperyja;
svetovno znani fantazijski noveli, po katerih so bili posneti filmi pisatelja Johna Ronalda Reuela Tolkina, Gospodar prstanov in Hobiti;
serija knjig o Harryju Potterju avtorice Joanne Kathleen Rowling in Philip Pullman s triologijo Njegova temna stvar.
Nekaj primerov iz slovenske književnosti:
Pavle Zidar: Kukavičji Mihec (1972);
kratka sodobna pravljica v slikaniški knjižni obliki Kajetana Koviča Pajacek in punčka (1984);
fantastična pripoved Jožeta Snoja Škorček norček (1988);
Desa Muck: Kokoš velikanka (2007);
Neli Kodrič Filipić: Punčka in velikan (2009), pravljica, ki tematizira nasilje, incest ipd.;
Evald Flisar: Alica v nori deželi (2008) in Alica v nori deželi: ekološka farsa (2010).
2.2.2 Otroci, ki so avtorji
Pojavljajo se besedila, ki so jih zapisali otroci in mladi avtorji (do 18. leta). Med znanimi besedili po vsem svetu je dnevnik Anne Frank, ki je nastajal v času 2. svetovne vojne. Zanimiv in bogat uspeh sta doživela Jerry Siegel in Joe Shuster, avtorja Supermana (1938). V slovenskem prostoru poznamo dva avtorja, ki sta prav tako kot Anna Frank pisala dnevnik v času 2. svetovne vojne: spominska knjiga deklice Pepce Medved in dnevnik dečka Slavka Preložnika.
2.2.3 Dvojni naslovnik /in ali/ večnaslovništvo v mladinski književnosti
Pomeni, da lahko besedilo berejo mladi in odrasli bralci z različnih zornih kotov, ko berejo enake knjige, npr.: Zofijin svet, Medved Pu, Mali princ idr.
Ko na tem mestu zaključujem osnovne definicije in opredelitve mladinske književnosti, ne smem pozabiti omeniti, da je bistvena determinanta, ki mladinsko književnost zajema kot
celoto, njena pestrost, ki jo je razvila in jo še razvija v svojih treh okvirih literarnih zvrsti (Kobe, 1987): proza (ljudska in umetna), ki je najbolj razvejana zvrst mladinske književnosti, ker zajema tako pravljično kot resničnostno pripoved in avtobiografske spise (Saksida, 1994, v Pogačnik, 2001); dramatika, ki je pri nas manj razvita vrsta mladinske književnosti (Kobe, 1987); in poezija (ljudska in umetna), ki jo bom predstavila v naslednjem poglavju, kjer se bom navezala predvsem na otroško ljudsko poezijo.
3 OTROŠKA POEZIJA
3.1 KDAJ JE BILO PRVIČ UPODOBLJENO OTROŠKO PESNIŠTVO
Slovenščina kot sredstvo verske propagande nastopi v dobi reformacije svojo književno pot.
Zato v tem času še ne moremo govoriti o umetniški veljavi literature za mlade, kajti takrat je bil njen namen se izogniti verski in državljanski privrženosti ter tako vplivati na narodno zavest Slovencev (Grafenauer, 1987). Slovenska umetna poezija za otroke se je dodobra uveljavila okoli leta 1800, ko je Fran Levstik v mladinskem listu Vrtec objavil Otročje igre v pesencah kot umetniško relevantno književno zvrst (prav tam, str. 35, 1987). Že iz naslova lahko razberemo pomembnost otroške domišljijske igre, ki kot otroška poezija uveljavlja specifične jezikovne prvine besedne igre, pretiravanja, glasovnega slikanja, personifikacije itd. Do takrat pa je bil namen mladinske književnosti (z izjemo ljudskega pesništva) vzgajati mlajše generacije v moralnem, verskem in socialnem duhu s poezijo, ki je bila takrat aktivistično naravnana in neznačilna za mladinsko poezijo (Saksida, v Pogačnik, 2001). “Njihove glavne značilnosti so ideološka tendenčnost in oblikovanje pesemskih oseb kot tipov, tj. zglednih likov – pionirjev” (prav tam, str. 407).
Mladinsko pesništvo pred Levstikom tako ne posega v otroški intimni svet, kjer v besedilih ne zasledimo pomembnosti in pomena otroške igre, ampak se ukvarja z ideološko vzgojo mladine zunaj poetskih razsežnosti. Levstikovo delo zato za mladinske poslušalce in bralce predstavlja prelomnico med preteklo mladinsko literaturo in začetkom otroške poezije, ki jo še danes doživljamo kot pesništvo za otroke. Levstikov proces je na novo umetniško formiral Oton Župančič, ki je prav tako kot sam Levstik relevantno vplival na otroško poezijo, ki ima še danes veljavo.
3.2 OTROŠKA PESEM
Otroška pesem upošteva otroka kot avtonomnega, ki mu je igra glavna in najpomembnejša komunikacija s svetom (Grafenauer, 1991).
Toporišič v Saksida (1984, 1992, str. 2) pravi: »Pesmi, zgodbe in igre za otroke se gotovo pišejo v jeziku, kakor ga avtor nekako posname po otroški govorici, ki ji je jezik – kakor vse drugo –
dostikrat le igra (to pa lahko pojmujemo kot delo).«
Otroška poezija se k otroštvu obrača na otroški način. Kar pomeni, da ni bistvo, da je v otroških pesmih tema otroštvo oz. da je to bistveni cilj poezije, temveč lahko govori o še tako resnih odraslih tematikah, če so le-te izražene doživljajsko, v predšolskem obdobju s ponazoritvami (Stražar, 1982), v pesnikovem pisanju oz. lastnem infantilizmu (knjiž. otročjost, nezrelost, SSKJ, 2021). Tega ne smemo razumeti kot nekaj manjvrednega, marveč kot nekaj, čemur se okoli nas čudimo z otroško radovednostjo, ki je neobrušena in še neokrnjena prisotna v umih otrok (Grafenauer, 1991).
Vsi motivi v otroških pesmih morajo biti postavljeni v otroško optiko, zato nastaja v pesmih dovolj prostora za vzbujanje otroške radovednosti, spodbujanje spontanega čudenja in otroške sproščene igre. Odrasli, ki so za otroke avtoriteta, ki jim zagotavlja varnost in vrednost, tako prestopijo svoj okvir odraslega in se z otroško pesmijo identificirajo, približajo otroku na najbolj subtilen način ter hkrati ustvarjajo pomembna eksistencialna razmerja (prav tam).
Pirnat-Cognard (1980, str. 73, v Saksida, 1992, str. 430) mladinsko poezijo deli na tradicionalno: na skupino za majhne otroke – poetična slikanica, drugo skupino, ki prevzema
“prvine, ki so lastne poeziji za odrasle in jih tako prikrajša za otroško rabo”, ter na moderno poezijo.
Stražar (1982) pravi, da je poezija otrokom všeč ne glede na to, za koga je pisana. Meja, ki razločuje otroško poezijo od odrasle, je zato težje opredeljiva, ker ta nagovarja tako odrasle kot otroke. Kordigel in Jamnik (1999) dodajata, da so zakonitosti poezije razumsko težko dojemljive, ker je veda o mladinski književnosti posvetila premalo pozornosti poznavanju poezije. Miselno shemo za recepcijo pesmi je težko obravnavati po enaki metodi, kot se obravnava pravljice, ker si otroci redko in težje izmišljujejo pesmi kot pravljice. Pa vendar obstajajo pesmi, ljudske otroške pesmi, ki so se jih izmišljali otroci, ki so pomembnejše nosilke slovenske kulturne dediščine, s katerimi se lahko pobližje spoznavamo z otroškim načinom življenja v tistih “starih časih”, ko so otroci še bili delovna sila, ko je bilo pojmovanje otroka in otroške igre še v povojih, ko otroci niso imeli sobic, polnih igrač, in ko so še znali avtentično bivati v svojem domišljijskem svetu, ki ni bil tako močno okrnjen s strani hitro razvijajoče družbe, kot je danes.
4 SLOVENSKA SLOVSTVENA FOLKLORA
4.1 KRATEK ZGODOVINSKI ORIS SLOVENSKE SLOVSTVENE FOLKLORE
Besedna umetnost je tako kot druge veje umetnosti družben pojav, ki za to, da se izraža, uporablja jezikovna sredstva, ki niso uporabljena samo v praktične/sporazumevalne namene.
Tendenca besedne umetnosti lahko teži k njenemu drugačnemu oblikovanju, ne glede na namen tega oblikovanja, ki je lahko: spominski, magični, zabavni in estetski (Stanonik, 1993). In ravno ta posebna oblika besedne umetnosti je slovstvena folklora, ki jo opredeljujemo drugače od pisane besedne umetnosti, katere raba je namenska (prav tam). Zanimanje za njeno ustvarjanje se je pri nas začelo pojavljati ob koncu 18. oz. v začetku 19. stoletja, takrat, ko nas še niso dosegli valovi romantike (Kumer, 1988). O njeni preteklosti lahko izvemo samo na podlagi pisanih virov in pozneje tiska. Največ je ohranjenih pesmi in besedil, ki so nastajala bolj po naključju, kar velja za nabožne pesmi v protestantskih pesmaricah, kot za omenek petja godcev in plesa pri Valvasorju (1689), prav tam.
Žiga Zois (1747−1819) je začel zbirati poskočnice, sledil mu je Valentin Vodnik (1758−1819), ki je zbiral še druge zvrsti in zbral okoli 150 pesmi. Pridružila se jima je še vrsta drugih zbirateljev in raziskovalcev: Prešernov prijatelj Andrej Smole, Matija Valjavec, najpomembnejši pri nas − Karel Štrekelj, Ivan Grafenauer, Milko Matičev in mnogi drugi (Stanonik, 1999).
4.2 LJUDSKO PESNIŠTVO
Svoje ljudske pesmi smo kot narod peli že davno, preden so bile zapisane v obliki verzov za objavo v tisku (Kumer, 1988). Ljudsko pesništvo je del naše kulturne dediščine in današnje kulture, že od nekdaj pa je bilo to najdragocenejše področje slovstvene folklore (Kumer, 2002;
Stanonik, 1999). Ljudsko pesem se poje in prenaša po ustnem izročilu, zato je za njene pete oblike najbolj značilno:
ritem ostane, kljub temu prevlada melodija;
pesem meri na čustva, zato je njen napev pogosto učinkovitejši kot besedilo;
pri aktualizaciji pesmi lahko načeloma sodeluje vsa skupina udeležencev in ni formalne ločitve med izvajalcem izročila in sprejemalcem (povzeto po Stanonik, 1999, str. 99).
Ljubljanski redovnik diskalceat p. Dizma Zakotnik (v svetu Jožef Zakotnik) je okoli leta 1775 zapisal pet pripovednih pesmi, med katerimi je pripoved o Pegamu in Lambergarju, povodnemu možu in kralju Matjažu in tako omogočil nastanek prve zbirke slovenskih ljudskih pesmi, ki se žal ni ohranila. Nato je leta 1768 nemški pesnik in jezuit Denis objavil prevod Macphersonovega Ossiana in pozval slovenski narod, naj ob tej priložnosti začne z zbiranjem starih pesmi, in tako je nastala prva slovenska zbirka ljudskih pesmi (Kumer, 1988).
Johan Gottfried (1744–1803) je dejal, da je ljudsko pesništvo najbolj naravno pesništvo, ki izraža pristno človeško kulturo, čutenje in mišljenje človeka (prav tam).
Za ljudsko pesem ni nujno, da je avtor anonimen oziroma neznan, kot je bilo prvotno poglavitno merilo, ki ga je strogo upošteval Karel Štrekelj, ampak so to lahko tudi besedila znanih avtorjev, besedila, ki so se pela po ustnem izročilu in spominu, ki jih je ljudstvo sprejelo za svoja, jih po svoje spreminjalo, dlje časa pelo in prilagajalo trenutnim razmeram oziroma okoliščinam (Stanonik, 1999).
Za ljudsko pesem niso značilne skupinske stvaritve, ampak jih ustvarja posameznik, ki je lahko izobražen ali pa ne. Pesem nastaja spontano, improvizirano, pesnik se izraža, tako kot bi se izražal v vsakdanji govorici, spontano je ustvarjanje melodije, ki pa je lahko velikokrat neodvisna od besedila, če le ritem to dopusti. Melodija in besedilo pri ljudski pesmi nastajata skorajda hkrati, saj je besedilo že od začetka namenjeno petju (Kumer, 1988).
Razlika med umetnimi in ljudskimi pesmi je ta, da so umetne pesmi večinoma organizirane, šolane, nespontane, potrebujejo avtorja in so po večini napisane z željo po objavi v tisku, zato jih uvrščamo v književnost; ljudske pa so nezavedno nepremišljene, spontane, improvizirane, za katere ni pomemben avtor in ne nastajajo z željo po objavi v tisku in jih uvrščamo v ljudsko pesemsko izročilo.
4.2.1 Otroško ljudsko pesništvo
Prvi najpomembnejši zapisovalec in zbiratelj otroških ljudskih pesmi pri nas je bil Karel
Štrekelj. Štrekelj se je odločil in skorajda do konca izpeljal svoj načrt izdaje Slovenskih narodnih pesmi, ki so jih do tedaj že zbirali in izdali drugi zbiratelji. Napisal je prošnjo Levcu in jo objavil v Slovenskem narodu in Slovanu, kjer je pozival vse Slovence, da zberejo ljudske pesmi in mu jih pošljejo. Pesmi morajo ostati v izvirniku, ki se ga ne sme spreminjati, ker bi se tako izgubil njihov pravi pomen. Med vsemi zbranimi pesmimi, ki jih je dobil in urejal, so bile naposled tudi otroške ljudske pesmi. Te je uvrstil v tretji razdelek petega dela, ki obsega Pesmi stanovske. Otroške ljudske pesmi so tako izšle v 14. snopiču na straneh od 308 do 480, pod št.
7406-8183 (Gerlanc, 1958).
Otroške ljudske pesmi so pesmi, ki jih prenašajo in sooblikujejo prav otroci. So pesmi, ki so jih peli med igro, ali pa so to pesmi, ki so jih za otroke ustvarili odrasli, ki so z njihovo pomočjo opravljali vzgojno nalogo, ob kateri so združevali prijetno s koristnim (Stanonik, 1999 in Borota, 2013). Otroške ljudske pesmi so pogosteje v ritmizirani ali peti obliki. Ko pregledujemo njihovo vsebino in motive, spoznavamo takratne družbene in gospodarske razmere, v katerih so živeli, prav tako pa lahko zaznamo časovne okvire letnega cikla, saj se je življenje otrok močno prepletalo z letnimi časi, prazniki, šegami in navadami, ob katerih so takrat živeli (Kumer, 1976; Stanonik, 1999). Njihova vsebina je odvisna od okolja, v katerem so živeli otroci. V podeželskih pesmih najdemo več neposrednega stika z naravo in živalmi, medtem ko je v mestih tega stika bistveno manj.
Oblikovne značilnosti otroške ljudske pesmi
Otroške ljudske pesmi so kitične, njihova oblikovna sestavina je refren. Refreni so v ljudskih pesmih nekaj posebnega zaradi zvočnosti besed, iz katerih so sestavljeni. Za otroke so pesmi z refreni preprostejše, ker se skupaj z besedilom ponavljajo tudi posamezni deli melodije (Borota, 2013, str. 27).
Ljudske pesmi delimo na pesmi brez melodije (izštevanke, zmerljivke, različna rimana besedila, uroki in šaljivke) in na pesmi z melodijo (Borota, 2013, str. 29).
V slovenski literaturi je navedenih več različnih delitev otroških ljudskih pesmi. Za namene diplomskega dela sem izbrala klasifikacijo po Štreklju, ki je podrobneje predstavljena v 4.
zvezku 13. snopiča Slovenskih narodnih pesmi razdelka III, ki ga najdemo na straneh od 308 do 480. Ker je bila Štrekljeva klasifikacija napisana in zbrana pred dobrim stoletjem in so se v
tem času razmere na slovenskih tleh bistveno spremenile, sem jo posodobila na podlagi različnih razvrstitev avtorjev otroške ljudske pesmi, ki so aktualne in sodobnejše v današnjem času ter s tem bližje izkustvenemu svetu današnjih otrok.
Karel Štrekelj v pripombi napiše, da so otroške pesmi “posnete pesmi, ki jih pojo otroci in pastirji, tupatam tudi odrastli ljudje nasporti otrokom” (Štrekelj, 1898, str. 308). Pesmi so v zbirki razdeljene na naslove, pod katerimi je lahko napisanih več pesmi. Vsaka pesem je označena z zaporedno številko, pod katero je naveden kraj iz katerega pesem prihaja.
Na koncu sledi ena umetna pesem, iz katere je razvidna poetična narodna sila pesnika Kančnika (Štrekelj, 1908, str. 309).
4.2.2 Klasifikacija Štrekljevih pesmi
Klasifikacija Štrekljevih pesmi: pobožne, šaljivke o svetih rečeh, pesmi vpraševalne, pesmi o snedeni gospe, o zaslužkih in prislužkih, pesmi, ki bralca zabavajo o osebah, ki so znane v določenem kraju. Sem uvrščamo otroške zabavljice o raznih krajih, raznih deželjanih, pastirske šale, pesmi o narobe svetu, pesmi o vremenu, take pesmi, ki jih pojo odrasli otrokom in otroci med sabo, pripovedujejo, kaj radi jedo, katerih jedi ne marajo, druge nam kažejo, kako dajejo otroci srečo, kako koga zavračajo, kako drug drugega napeljujejo, kaj pojo o živalih, kako jih ogovarjajo, oponašajo. Pesmi o orodju, otroške igre: izštevalnice, igre ugibalnice in pesmi s katerimi se otroci uspavajo.
4.2.3 Posodobljena klasifikacija otroških pesmi različnih avtorjev (Borota, 2013; Kumer, 1988; Stanonik, 1999; Sereinig, 2003; Štrekelj, 1908 idr.)
Pesmi, ki so jih ustvarjali odrasli za otroke:
Uspavanke ali zazibalke
Otrok bo lažje zaspal, če mu bodo babica, mama, teta, stric, bratec ali sestrica zapeli uspavanko ali zazibalko. Pesmi so si pri nas pogosto izmislili oziroma so jim zapeli tisto, ki jim je prva prišla na misel.
Haja tutuaja zibamo ha,
Nočte zaspate, pa po(k)amo ha.
(Branča vas)
(Sereing, 2003, str. 19)
Ritmizirana besedila ob pestovanju ipd.
Dirka, dirka prute Krajn, Po pogačo, po Kostanj.
(Leše)
(Sereing, 2003, str. 22)
Pesmi poigranke, s katerimi so se odrasli poigrali z otrokom;
Dotikalnice Križ, kraž,
Kralj Matjaž, daj mi groš, bom Kupil nož.
(Brenk, 2013, str. 33)
Prstne igre
Odrasli otroku prime vsak prst in razloži: to je palec, to je kazalec, to je sredinec idr. Ko se ustavi, pri vsakem prstu pove stavek:
Ta z drevesa hruške stresa, Ta jih meče v prazne vreče, Ta na rame vrečo vzame, Ta jih skozi vrata vozi, Ta pa gleda in pojeda.
(Remškar, 2015, str. 1–2)
Rajalne igre So odrasli pravili otrokom.
Ringa ringa raja, Muca pa nagaja;
Kužek pa priteče Vse na tla pomeče.
(Brenk, 2013, str. 21)
Pesmi, ki so jih ustvarili otroci:
Pesmi o živalih
Pesmi niso dobro raziskane. Sklepa se, da se pod živalsko preobleko, ki nastopa v njih, pogosto skrivajo človeške lastnosti, če le-te niso igrivo pravljične. V njih se pojavljajo najrazličnejše vrste živali, ki so otrokom predstavljene na hudomušni način.
Kuža laja hov hov hov, Muca, hitro prid domov, Da ulovila boš vse miši, Ki se skrivajo po hiši.
(Gašperin, 1998, str. 50)
Izštevanke
Te so si izmišljali in uporabljali otroci, preden so se šli lovit ali igrat. Tisti, ki je prišel na zadnji zlog izštevanke, je izpadel.
Krica kraca bela raca, Buba baja, že nagaja, Abu babu, strašna miš, Miga z brki, ti loviš!
(Gašperin, 1998, str. 6)
Zbadljivke
So bile pri otrocih priljubljene do okoli druge polovice 20. stoletja, z njimi so se zbadali bodisi na poti v/iz šole ali v prostem času.
Micika v ogradi rožice pleve,
Jurček pa mimo gre in se ji smeje.
(Brenk, 2013, str. 61)
Pastirske pesmi
Otroci pastirji so si na paši krajšali čas z izmišljanjem pastirskih pesmic.
Pite, pite, naše bice,
Pa merkejte, da se ne vtopite.
Naše bice po nočjo pite, Bomo jih mol kar ostriče.
(Sereing, 2003, str. 35)
Rajalne pesmi
Otroci so jih ponavadi prevzeli od starejših vrstnikov.
Bela, bela lilija, V krogu pleše deklica, Deklica se v krog vrti, Pa si enga izvoli.
(Gašperin, 2007, str. 8)
Šaljivke in nagajivke Enkrat je bil en biberbav, je staro Micko v košek dal.
Micka je iz koša kukala, ga je za lase cukala.
(Gašperin, 1998, str. 90)
Pesmi o vremenu Pojte, pojte, drobne ptice, preženite vse meglice, da bo sijalo sončece Na moje drobno srčece.
(Brenk, 2013, str. 9)
Pesmi o orodju Ena skirca rada seka, Če ne seka, je tepena, Fič fač fuč,
Pojdi tip o ključ.
(Gašperin, 2007, str. 34)
Pesmi o svetnikih Sveti trije kralji
so potico pobrali, pobrali bi še bika, pa niso imeli štrika.
(Gašperin, 1990, str. 64)
Oponašanje zvokov Ekate pekate cukate me, Abe fabe domine, Ektum pektum Tum tum tum,
Viable fabele dominum.
(Gašperin, 1990, str. 6)
Pesmi o jedeh Dobra je dobra
ribana repa, ki sta jo ribala hlapec in dekla.
(Gašprin, 2007, str. 36)
Pesmi o praznikih Dober dan, gospodar!
pred vašo hišo zelen bor, pred tem borom konjič zlat, na konjičku sedelce,
v sedelcu fantič sedi.
A na fantku kapica, na vrhu kape rožica,
sredi rože ptičica.
Ptičica prepevala, dobro leto klicala, srečo v novem letu!
(Remškar, 2015, str. 6)
Pesmi o narobe svetu Sonce sije, dežek gre,
mlinar melje brez vode, oče šteje veliko let, mati šiva kozji rep.
(Gašperin, 1990, str. 90)
Pesmi o igračah in drugih predmetih Barčica po morju plava,
Drevesa se priklanjajo:
O le naprej, o le naprej, Dokler je še vetra kej!
Barčica po morju plava, Ptičke jo pozdravljajo:
O le naprej, o le naprej, Dokler je še vetra kej!
(Brenk, 2013, str. 15)
Pesmi o deželjanih France – tance iz Ribnice Prodaja lonce – piskerce.
(Brenk, 2013, str. 55)
Posmehulje Bam bam bam, jaz sem pa cigan, bum bum bum,
v dalji slišim šum, bom bom bom, kakšen rompompom, bem bem bem, zelo sem bil tepen.
(Gašperin, 1990, str. 20)
4.3 NEKATERI ZBIRALCI SLOVENSKEGA LJUDSKEGA SLOVSTVA
4.3.1 Matija Valjavec
Slika 1: Matija Valjavec
Vir: Narodna in univerzitetna knjižnica, b. l.
Matija Valjavec (1831–1897) je bil pripovednik, jezikoslovec, slovenski pesnik, prevajalec in zbiratelj ljudskega slovstva. Tri leta je obiskoval osnovno šolo v Kranju in nato šolanje nadaljeval na Klasični gimnaziji v Ljubljani. V tistem času si je svoj primarni priimek Wallauz poslovenil v Valjavec, saj se je v njem začela oblikovati narodna zavest. Po končanem srednješolskem izobraževanju je šolanje nadaljeval na dunajski univerzi, kjer se je odločil za študij slavistike in klasičnih jezikov. Leta 1855 je opravil učiteljski izpit iz latinščine in slovenistike ter bil istega leta imenovan za učitelja. Med letoma 1854–1876 je delal kot profesor na gimnaziji v Varaždinu, kjer je zbiral domače pesmi in jih izdal. Upokojitev je kot učitelj dočakal v Zagrebu leta 1891, dve leti pozneje, 1893., je postal knjižničar pri JAZU in tajnik.
Valjavec pa ni samo zbiral ljudskih pesmi in jih zapisoval, ampak je v poeziji povezoval prvine
romantike in ljudskega pesništva (Pesmi, 1855). Zanimive so bile njegove legende, pravljice, satirične basni in epske pesmi. V jezikoslovju je spisal več razprav, raziskoval je staro cerkveno slovanščino, slovenska narečja in naglas v slovenskem jeziku. Leta 1879 je postal redni član Jugoslovanske akademije znanosti in umetnosti v Zagrebu.
4.3.2 Karel Štrekelj
Slika 2: Karel Štrekelj Vir: Delo, 2014
Njegovo ime je v slovenskem prostoru najbolj znano po zbirki Slovenskih narodnih pesmi.
Rodil se je 24. februarja 1859, v Gorjanskem pri Komnu kot brat enologa Antona in umrl 7.
julija 1912, v Gradcu. Pokopan je v Sloveniji pri Sv. Lenartu. Obiskoval je višje razrede osnovne šole in gimnazije v Gorici. Na Dunaju je študiral slovansko in klasično filologijo ter primerjalno jezikoslovje. Študij je dokončal z naslovom doktorske disertacije Phonologie des Görzer Mittelkarstdialektes in ihren Grundzügen dargestellt (SAZU, 2013).
Od leta 1896 je bil Štrekelj zaposlen na Graški univerzi kot izredni profesor, čemur so mnogi zaradi njegovih narodnopolitičnih razlogov nasprotovali. Po dvanajstih letih je dobil redno profesuro, in sicer po zaslugi ministra Wilhelma von Hartla, ki je bil po stroki klasični filolog in se tudi sam zanimal za raziskave ljudskega pesništva.
Štrekelj je bil prvi univerzitetni predavatelj, ki je predaval o slovenski literaturi v slovenščini, dvajset let pred ustanovitvijo prve katedre za slovensko književnost na ljubljanski univerzi (Gantar v Štrekelj, 2012).
Zbirko Slovenskih narodnih pesmi je vse življenje urejal po strogo znanstvenih kriterijih in zanjo pridobival sodelavce iz vse Slovenije. Prvič je zbirka izšla pri Slovenski matici leta 1895 in požela vrsto odobravanj s strani stroke na domačih kot tudi, modra še bolj, tujih tleh.
Zbirka je izšla v štirih zvezkih/knjigah: v IV. Zvezku je v 14. snopčiču izšlo 12 otroških pesmi, na str. 308−480 št. 7406−8183). Pesmi je Štreklju izročil ljubljanski profesor dr. Fran Ilešič, ki jih je zapisal Oton Zupančič (Bogomil, 1958).
4.3.3 Kristina Brenk
Slika 3: Kristina Brenk Vir: Portal KAMRA, 2019
Kristina Brenk (1911−2009), rojena Vrhovec, je bila urednica, prevajalka, pesnica, pisateljica, dramatičarka. Svoje življenje je posvetila mladinski književnosti. Rodila se je 22. oktobra v Horjulu, kjer je dokončala štiri razrede osnovne šole, preminila je 20. novembra v Ljubljani.
Šolanje je nadaljevala v Mariboru, kjer je končala meščansko šolo in učiteljišče. Na Filozofski fakulteti v Ljubljani je študirala pedagogiko, zgodovino in psihologijo, kjer je leta 1939 doktorirala z disertacijo iz pedagogike Fran Milčinski – vzgojnik. Na začetku se je preživljala s priložnostnim pisanjem in inštrukcijami. V času druge svetovne vojne je sodelovala pri NOB, leta 1943 so jo zaprli do konca italijanske okupacije. Bila je prva urednica in soustanoviteljica Mladinske knjige, zasnovala je knjižne zbirke za otroke: Zlata ptica, Cicibanova knjižica,
Velike slikanice, Čebelica, Najdihojca, Zvezdica, Mladi oder in Lutkovni oder. Prav tako je sodelovala pri ustanovitvi tekmovanja iz bralne značke. V času svojega ustvarjalnega opusa je prejela vrsto nagrad in priznanj, med drugimi Levstikovo nagrado za življenjsko delo (1999), leta 2001 je bila imenovana za častno občanko Horjula, leta 2007 pa za častno občanko Ljubljane.
Dela Kristine Brenk, povzeto iz spletne strani Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstveno raziskovalni center SAZU (2013):
Mačeha in pastorka: igra za otroke v petih slikah, Ljubljana, 1951.
Igra o bogatinu in zdravilnem kamnu: pravljica za šolarje v petih slikah, Ljubljana, 1953.
Najlepša roža: igra v petih slikah po stari korejski pravljici, Maribor, 1956.
Čarobna paličica: pravljična igra v petih slikah, Ljubljana, 1958.
Golobje, sidro in vodnjak, Ljubljana, 1960.
Dolga pot, Ljubljana, 1963, 1970, 1973.
Ko si bil majhen, Ljubljana, 1964.
Babica pripoveduje: slovenske ljudske pravljice, Ljubljana, 1967, 1973, 1979, 1980, 1982, 1984, 1987, 1992, 1996, 1999, 2001, 2005, 2006, 2014 (izbrala in uredila).
Osma dežela, Ljubljana, 1969.
Slovenske ljudske pripovedi, Ljubljana, 1970, 1980, 1985 (izbrala in uredila).
Pojte, pojte, drobne ptice, preženite vse meglice, Ljubljana, 1971, 1977, 1984, 1986, 1992, 1996, 1998, 2004, 2007, 2009, 2010, 2013, 2015 (izbrala in uredila).
Deklica Delfina in lisica Zvitorepka, Ljubljana, 1972, 1976, 1984, 1991.
Kruh upanja: Prežihovemu Vorancu ob osemdesetletnici: 1893–1950–1973, Ljubljana, 1973, 1982 in 2002 (z naslovom Kruh upanja: spomini na Prežiha).
Prva domovina, Ljubljana, 1973.
Srebrna račka – zlata račka, Ljubljana, 1975.
Dobri sovražnikov pes, Ljubljana, 1975.
Mamka Bršljanka: pravljice s celega sveta, Ljubljana, 1976, 1980, 1999, 2006, 2014 (izbrala, prevedla in uredila).
Spomini na otroštvo, Ljubljana, 1977–1978 (2 zvezka).
Partizanka Katarina, Ljubljana, 1981.
Srečanja z umetniki, Ljubljana, 1987, 1997.
Zlata ptica: sto najlepših pravljic, Ljubljana, 1988 (izbor).
Okna in okenca, Ljubljana, 1996.
Obdarovanja: izbrana kratka proza, Ljubljana, 2001 4.3.4 Roman Gašperin
Slika 4: Roman Gašperin Vir: Mladinska knjiga, 2018
O zbirki knjig Enci benci na kamenci
Za namene diplomske naloge sem povzela intervju novinarke Tine Mlakar Grandošek, ki je objavljen na spletni strani Mladinske knjige (2017) pod rubriko dobre zgodbe. V intervjuju se pogovarja z avtorjem Romanom Gašperinom o nastanku uspešne otroške pesniške zbirke Enci benci na kamenci.
Roman Gašperin je kot študent slovenščine in etnologije za potrebe seminarske naloge raziskoval slovenski teren in tako zbiral otroške pesmice iz vse Slovenije. Ker mu je tovrstna naloga predstavljala velik izziv, za katerega je vedel, da mu bo samemu težje uspelo, je zato prosil revijo Pil za pomoč, v kateri so razpisali nagradno raziskovalno nalogo za tistega, ki bo pomagal pri zbiranju. Po dobrem letu je prejel 1500 pesmic, ki jih je pretipkal z računalnikom in klasificiral (na zmerljivke, šaljivke, živalske idr.). Kot učitelj na Osnovni šoli Lesce se je z ravnateljem šole dogovoril za prvo izdajo zbranih pesmic Enci benci na kamenci, ki jo je financiral sam.
Gašperin je na pobudo sodelavke, akademske kiparke Andrejke Čufer, k sodelovanju povabil slikarja Zvonka Čoha kot ilustratorja zbirke. Čoh sprva ni želel sodelovati, nato pa si je premislil in narisal 50 ilustracij ter naslovnico.
Knjiga se je zelo dobro prodajala in je bila izdana v 5000 izvodih. Ko se je stric Enci benci, kot se sam rad poimenuje, pripravljal na izdajo druge knjige, je k njemu pristopil Andrej Ilc, ki ga
je povabil k sodelovanju z Mladinsko knjigo, in tako so izšle vse naslednje uspešnice pri Mladinski knjigi.
Uspeh pesniške zbirke je v kratkih pesmicah z zanimivimi in humorističnimi rimami, ilustracije Zvonka Čoha pa so polne poguma, fantazije, barvitosti in iskrivosti.
Humor v pesmih Enci benci na kamenci
V pesmih velikokrat zasledimo nepomenskost besed, ki pa so kljub temu ritmično opremljene in prinašajo smeh in igrivost otrok, ki se ob poslušanju radi izrazijo s telesnim gibom.
Pesmi delujejo svobodne, sproščene, velikokrat izražajo dobro voljo in ustvarjalnost, ki s svojim zanimivim upovedovanjem preoblikujejo otroški svet v humoren in zabaven.
V zbirki pogosto zasledimo pomensko nerazumljive besede (ekete, pekate, cukate, me), nesmiselnice, onomatopije, nesmisli, poimenske zbadljivke, podobe strahu, lenobe, požrešnosti ipd.
Zanimiva je obravnava pesmic iz omenjene serije Katarine Fink (2012), ki njihovo humornost analizira s pomočjo različnih teorij (po Freudu, Kantu in Schopenhauerju) v znanstvenem prispevku z naslovom Humor v antologijah Enci benci na kamenci.
Fink (2012) povzema različna teoretična stališča svetovnih in slovenskih avtorjev, ki humor opredeljujejo kot značilnost človeštva, ki najbolje funkcionira v človeški družbi. Družba je sproščena, ima podobne oziroma iste interese, skupno zgodovino in vedenjske vzorce ter si deli skorajda podobno optiko o trenutnem družbeno-kulturnem življenju, ki jih zadeva.
V antologijah Enci benci na kamenci smeh pri otrocih izzovejo neskladja med videzom in resnico, torej neskladja med njihovimi pričakovanji in med tistimi, ki se pripetijo nastopajočim v pesmicah – “bralčevo dejanje je v podobnih situacijah drugačno, npr. pesem Špela Marela:
če otrok opravlja potrebo na nočni posodi, pri tem ne bere časopisa, niti ne kadi pipe; otrok se zaveda svojega vedenja v podobni situaciji, zato se mu zdi pesem smešna.” (Fink, 2012, str.
99). Po Freudu (2003, v Fink, 2012 ) je pesem Gospod in gospa humorna, ker prikazuje situacijsko komiko, ki jo proizvedejo zunanji vplivi (v tem primeru izločanje), ki se pripetijo
med njuno hojo in tako prekinejo dejavnost (gospod nenadoma ne more več zadržati izločanja).
Otroške ljudske pesmi so večinoma humorne zaradi popačenosti, ki je vidna vsem poslušalcem in bralcem, pesmi tako uvrščamo v t. i. nonsens humor, katerih vloga je zabavati poslušalce/bralce. Tako je v omenjenih serijah Enci benci na kamenci v ospredju nonsens humor, ob katerem se pojavlja tudi vzgojni humor, ki uvaja kazen (npr. pesem z naslovom Bam Bam Bam oziroma pesmi, v katerih so literarni liki Romi) in humorne pesmi s posvetno vsebino (prav tam).
5 EMPIRIČNI DEL
5.1 OPREDELITEV RAZISKOVALNEGA PROBLEMA
Na podlagi dela v vrtcu in obvezne prakse v času visokošolskega izobraževanja sem zaznala pomanjkljivo posredovanje slovenskih otroških ljudskih pesmi kot del slovenskega ljudskega izročila, ki bi se morale vključevati v vzgojno-izobraževalne vsebine v vrtcu, predvsem v vsebine s področij jezika, umetnosti in družbe, ki so zapisane v Kurikulumu za vrtce (1999).
Moje domneve so tako tudi potrdile raziskave dr. Jerneje Žnidaršič (2016), ki so pokazale, da vzgojitelji manj načrtujejo dejavnosti s področja jezika in umetnosti, ki bi otrokom predstavile in posredovale ljudsko izročilo, kot so: pesmi, igre, šege, plesi in navade (Ramovš, 1982).
Pomembno vlogo pri ohranjanju ljudskega izročila prav tako igrajo starši oziroma otrokovi ožji skrbniki, katera pa se je zaradi hitrih sprememb tempa življenja in močnega vpliva medijev na žanrsko glasbo močno oslabila, lahko bi celo rekli, da je ponekod začela izginjati (Žnidaršič, 2016).
Predšolski otroci še močno živijo v svojem doživljajskem svetu, v katerega se že pogosto vsiljujejo javna občila, ki otrokom polnijo glave z nepomembnimi in nepotrebnimi informacijami, ki jim s potrošniškimi namigi obljubljajo svet poln zabave in čarobnosti, ki se zgodi, predvsem če sprejmemo njegovo komercialnost in umetnost, ki nas pušča intelektualno osiromašene, površinske in plitve. Otroke tako podzavestno in/ali zavestno silimo, da prevzemajo vzorce, ki jih postavljamo sami s svojim zgledom in pričakovanji, ki so odvisni od kapitalistično naravnanega sveta, za katerega se zdi, da se ne bo nikoli končal. Ta svet otroke spodbuja h kupovanju vseh mogočih stvari, ki kmalu izgubijo na vrednosti, če jim ne dokupimo dodatkov, ki so »pomembni« za dobro igro (Kordigel in Jamnik, 1999). Igrače izgubljajo na notranji otroški vrednosti in tako hitro končajo pozabljene na policah ali v omarah. Ob tem se izgublja otroška spontana domišljijska igra, katero prevzema pretirano funkcijska (prav tam).
Da bi to preprečili, moramo pedagoški delavci v vrtcu otrokom omogočiti književno vzgojo, ker se ob njej ohranja estetsko spontana domišljijska igra, ki ima značilne lastnosti za njihovo otroštvo, ki jih bodo popeljale v svet domišljijskih svetov različnih pisateljev in pesnikov ter s tem pripomogle k oblikovanju humanega odraslega (prav tam). Vzgojitelji bomo tako z
uvajanjem ljudskega izročila privzgajali občutek za podrobnosti iz vsakdanjega življenja in njihovega okolja ter jih opominjali na videz nepomembne stvari (Stanonik, 1993).
5.2 NAMEN IN CILJI
Ker se kot bodoča vzgojiteljica zavedam estetskih in etničnih vrednot ohranjanja ljudskega izročila kot dela estetske vzgoje (Ramovš, 1982), sem otrokom predstavila tiste prvine izročila, ki spadajo v slovstveno folkloro, katere posebna oblika je besedna umetnost – beseda. Ta vsebuje pripovedništvo in pesništvo. Sama sem otroke seznanila s pesništvom – otroškimi ljudskimi pesmicami, ki se jim danes pri vzgojno-izobraževalnem delu ne namenja dovolj posebne pozornosti.
Otroške ljudske pesmi so pesmi, ki so jih ustvarili in peli otroci, najpogosteje v času igre.
Terseglav (2007) je ugotovil, da mnoge od njih niso nastajale samo med otroki, ampak so si jih izmišljali tudi odrasli, ki so jih prenašali na otroke (Borota, 2013). Otroške ljudske pesmi imajo lahko melodijo ali pa so samo ritmično govorjene: otroške zabavljice o raznih krajih, raznih deželjanih, pastirske šale, pesmi o narobe svetu, pesmi o vremenu, take pesmi, ki jih pojo odrasli otrokom in otroci med sabo, pripovedujejo, kaj radi jedo, katerih jedi ne marajo, druge nam kažejo, kako dajejo otroci srečo, kako koga zavračajo, kako drug drugega napeljujejo, kaj pojo o živalih, kako jih ogovarjajo, oponašajo. Pesmi o orodju, otroške igre: izštevalnice, igre ugibalnice in pesmi, s katerimi se otroci uspavajo (Štrekelj, 1908, str. 309).
Sama sem izbrala pet različnih pesmi iz otroške ljudske pesniške zbirke Enci benci na kamenci (1990, 1998, 2007, 2018, 2020) avtorja Romana Gašperina, ki sem jih klasificirala po Štreklju (1908). Pesmi sem otrokom najprej prebrala in jih o doživljanju prebranega spraševala s pomočjo delno strukturiranega intervjuja odprtega tipa. Otroci so pesmi na podlagi lastnih doživljanj poustvarili z različnimi materiali, ki so si jih izbrali sami. Imeli so možnost izbire materialov s področja umetnosti.
5.2.1 Raziskovalni cilji
1. Izbrati pet pesmi (iz vsake zbirke eno) iz otroške ljudske pesniške zbirke Enci benci na kamenci (1990, 1998, 2007, 2018, 2020) avtorja Romana Gašperina.
2. Oblikovati in izvesti delno strukturiran intervju z otroki o prebranih pesmih.
3. Izvesti poustvarjalne dejavnosti glede na njihov interes.
5.2.2 Raziskovalna vprašanja
Na podlagi raziskovalnih ciljev sem si zastavila naslednja raziskovalna vprašanja (RV):
RV1: Kako se otroci odzivajo ob poslušanju ljudskih pesmi?
RV2: Katere od pesmi prepoznavajo kot najbolj zabavne?
RV3: Katere poustvarjalne dejavnosti bodo prikazale izbrane pesmi?
5.3 METODOLOGIJA
Izvedla sem kvalitativno raziskavo, pri kateri sem uporabila deskriptivno in kavzalno metodo, kar pomeni, da je bil poudarek na razumevanju in interpretaciji dobljenih rezultatov. Uporabila sem evalvacijsko študijo primera, pri kateri sem imela časovno in krajevno opredeljene primere, ki so mi dajali informacije o problemu. Dobljenih rezultatov zato nisem mogla ustrezno posploševati na širšo populacijo. Otroško razumevanje besedil pesmic sem ovrednotila na podlagi kritične analize pridobljenih odgovor s pomočjo delno strukturiranega intervjuja, ki sem ga izvedla skupinsko. Na podlagi zamisli in odgovorov otrok sem izvedla pet poustvarjalnih aktivnosti, ki so izhajale iz njihovih interesov in so bile umetniške narave.
5.3.1 Vzorec
Vzorec je bil reprezentativen in namenski glede na odzive in doživljanja otrok. Vanj je bilo vključenih pet otrok iz druge starostne skupine istega oddelka: tri deklice in dva dečka, stari med štiri in pet let.
5.3.2 Opis tehnike zbiranja podatkov
V procesu priprave na izvedbo dejavnosti v vrtcu sem spontano iz škatle za čevlje izdelala govorečo pravljično škatlo, v kateri je bila pred vsako dejavnostjo shranjena knjiga, ki smo jo tisti dan obravnavali. Škatla je pred srečanji otroke nagovorila in jih pozdravila, tako da so vanjo položili roko in potipali, kaj je v njej. Po pozdravu se je škatla poslovila in se pojavila na
koncu, ko so bile dejavnosti zaključene, da bi otroke vprašala o njihovih vtisih. Na posameznih srečanjih je tako vsak otrok imel možnost, da je lahko prvi iz nje vzel knjigo in jo pokazal ostalim. Srečanj je bilo pet, kolikor je bilo število predstavljenih pesmic in knjig iz pesniške zbirke Enci benci na kamenci (v nadaljevanju Enci benci).
Uporabila sem nestrukturirano tehniko zbiranja podatkov, delno strukturirane intervjuje z vprašanji odprtega tipa, ki sem jih izvedla skupinsko. Vprašanja sem prilagajala odgovorom otrok in jih po potrebi usmerjala. Delno strukturirane intervjuje in poustvarjalne dejavnosti sem izvedla v petih srečanjih, ki so potekala v časovnem okviru deset dni; dve srečanji sem izvedla v prvem tednu in tri srečanja v zadnjem tednu. Na vsakem srečanju sem prebrala po eno pesem iz ljudske pesniške zbirke Romana Gašperina, v kateri je vsaka opremljena s humorno ilustracijo Zvonka Čoha, ki vsakokrat pritegnejo pozornost otrok. Na prvem srečanju smo tako obravnavali pesem iz prve zbirke Enci (1990), na drugem smo obravnavali pesem iz druge zbirke (1998), na tretjem pesem iz tretje zbirke (2007), na četrtem pesem iz četrte zbirke (2018) in na zadnjem srečanju pesem iz jubilejne izdaje (2020). Po vsaki prebrani pesmi je sledil intervju, ki je potekal skupinsko. Pogovore in poustvarjalne dejavnosti smo izvajali v garderobi otrok, ki je kot edini prostor v enoti vrtca nudila možnosti mirnega in intimnega okolja, v katerem je delo potekalo nemoteno. Pogovori so bili posneti s snemalnikom zvoka in so v povprečju trajali od 15 do 20 minut. Otroci so prosto in samostojno odgovarjali na vprašanja, med katerimi sem se vzdržala lastnih mnenj in tako poskušala biti nevtralna in transparentna.
Trudila sem se jim omogočiti čas za odgovore. Vprašanja so otroke spraševala po vsebini pesmi: o čem pesem pripoveduje, kdo nastopa v njej, kakšno je njeno razpoloženje (veselo, žalostno, strašno ipd.), kako jo doživljajo, kaj jim je v pesmi najbolj všeč, nenavadno, česa ne razumejo … Vprašanja sem venomer prilagajala njihovim začetnim odgovorom in odzivom.
Po končanih intervjujih sem jih spodbudila k poustvarjalnim dejavnostim s ciljem prikaza pesmic. Ker sem izbrala skupino otrok, za katero vem, da so suvereni v besednem izražanju, sem predvidevala, da niso imeli težav z zamislimi. Kljub temu so bile nekajkrat sugestije potrebne, vendar le pri dodatnem razvijanju uresničitve zamisli.
Izvedli smo pet poustvarjalnih dejavnosti, in sicer s področja umetnosti. Na prvem srečanju smo izvedli plesno dejavnost, na drugem smo se igrali ljudsko igro, na tretjem smo likovno ustvarjali, na četrtem so otroci izdelovali preprosto zvočilo in na petem so ustvarjali krajšo zgodbo. Izvedba vseh petih dejavnosti je bila v domeni otrok, sama sem posegala zgolj pri organizacijski izvedbi.
Postopek obdelave podatkov
Posnetim intervjujem je sledil dobesedni prepis odgovorov in njihova kategorizacija.
6 REZULTATI
Izvedla sem pet srečanj, kar pomeni, da sem na vsakem srečanju s pomočjo pravljično govoreče škatle predstavila po eno pesem iz zbirke Enci benci, ki ji je sledil skupinski nestrukturiran intervju z otroki, prav tako je bilo izvedenih pet aktivnosti s področja umetnosti glede na želje in interese otrok. Na tretjem srečanju je bila odsotna deklica in na petem sta bila odsotna dečka zaradi bolezni.
Ljudsko pesniško zbirko so poznali vsi otroci, ker jo hranimo v vrtcu v knjižnem kotičku (Enci benci na kamenci 1998 in 2007), kjer ju skupaj skoraj vsakodnevno in redno prebirajo z vzgojiteljicama in mano. Dve deklici jo hranita doma, deklica A ima doma prvo zbirko (1991) in deklica B ima doma dve zbirki (1998, 2007). Najstarejša deklica C se je na začetku prejšnjega leta vključila v vrtec (prihaja iz Makedonije), zato se je z zbirko srečala prvič. Ker odlično govori slovensko, z razumevanjem pesmic ni imela težav. Dečka M in N zbirke nimata doma, vendar jo poznata s knjižnih polic oddelka.
Pogovori in dejavnosti so bili izvedeni v garderobi, ki je bila takrat najmirnejši prostor za nemoteno izvedbo. Skupni pogovori so trajali med okoli 15 in 20 minut. Poustvarjalne dejavnosti, ki so sledile po intervjujih, so potekale okoli 60 minut. Otroci so ob vsakem srečanju izkazovali občutke ugodja, veselja in sreče, ker so imeli priložnost skupinskega pogovora o prebranih pesmih in ustvarjanja glede na njihove želje in interese. Na podlagi njihovega navdušenja, da so imeli priložnost izraziti svoja mnenja in želje, ki smo jih vsi skupaj poskušali ustrezno upoštevati in izpeljati, in na podlagi izhajanja iz lastne izkušnje kot vpeta v isti oddelek otrok, sklepam, da jim primanjkuje izkustveno in raziskovalno učenje, ki nastaja na njihovo lastno pobudo. Kajti neverjetno se jim je zdelo povezovanje pesmic z ustvarjanji, ki niso bila ovirana v smislu preložitve na “jutri” in s tem morebitnega zapravljanja priložnosti ustvarjanja spodbudnega okolja, ki med drugim izhaja iz njihovih notranjih aktivnosti in motivacije za konkretno reševanje težav, ki so v tistih trenutkih še kako aktualne.
6.1 ODGOVORI NA INTERVJUJE
6.1.1 Pesem z naslovom Bam bam bam
Bam bam bam, Jaz sem pa cigan, Bum bum bum, V dalji slišim šum, Bom bom bom, Kakšen rompompom, Bem bem bem, Zelo sem bil tepen.
Enci benci na kamenci (1990)
Slika 5: Pesem z naslovom Bam bam bam
O čem govori pesem?
Deklica A je navdušeno povedala, da se je zdi pesem podobna pesmi o Stricu Maticu, ki ima v ilustraciji narisano golo zadnjico. Vsi otroci so se izjavi deklice A zasmejali. Deček M je dejal, da govori o ’ciganu”, nastopila je tišina, takoj zatem so otroci (B, C in N) pritrdili dečku M.
Kaj počne Rom v pesmi?
Vsi so skoraj v en glas dejali, da Rom tepe dečka po riti, ker ne uboga. Deklica A je v resnem tonu dodala, da fantek zdaj joka. Otroci so pokazali empatijo do dečka in povesili ustnice, ker so ob tem tudi sami postali žalostni.
Ali je prav, da dečka tepe?
Deklici B in C sta dogovorili da ne, ostali so v smehu odvrnili, da je v redu. Deček M je smejoče in rahlo s sramom povedal, da jih včasih doma dobi po zadnjici. Deklici A se je to zdelo smešno,
zato je dvignila roko in ponazarjala tepež po zadnjici. Nato je še dejala, da se, kadar je
“poredna”, sama tepe, in da njen oče velikokrat kadi in gleda televizijo, zato je ’cigan’. Na vprašanje, ali je to moti, je odvrnila, da zelo, ker ne mara cigaret, ker smrdijo. Deček N je prav tako rekel, da jih včasih doma dobi po ta zadnji in da cigarete res smrdijo, ampak da njegov oči ne kadi. Deklica C je veselo dejala, da nje mami ne tepe, ker jo ima rada.
Kdo so Romi?
Deklici B se zdijo Romi tisti, ki se ne umivajo in kradejo otroke. Za dečka N predstavljajo kadilce. Na vprašanje, ali je potemtakem tudi naša snažilka Romkinja, ker kadi, je smejoče odvrnil, da ne. Deklici C se zdijo smešni, ker so goli. Dodala je še, da imajo zraven njenega bloka hišo in da veliko plešejo in pojejo.
Kaj v pesmi pomenijo besede: bam bam bam, bum bum bum, bom bom bom, bem bem bem in rompomompom?
Deček M in deklica B sta rekla, da se bam bam bam sliši, ko te nekdo tepe po zadnjici. Deček N je rekel, da bum bum bum (v dalji slišim šum) pomeni ropot, ki prihaja iz daljave, za bom bom bom in rompompon so vsi otroci rekli, da je to glasno igranje v igralnici ali doma. Deček N je rekel, da to lahko pomeni, da je vse razmetano v vrtcu (včasih v vrtcu med prosto igro zaslišijo: “Kakšen rompompom!” Kar pomeni preglasna igra ali razdejanje.).
Ali vam je bila pesem všeč?
Deklice so odgovorile, da je pesem bila lepa, dečka M in N sta povedala, da jima pesem ni bila všeč, ker je Rom tepel otroka po zadnjici. Po izjavi dečkov so deklice spremenile mnenje in dejale, da se jim je pesem zdela žalostna, čemur sta pritrdila tudi dečka.
6.1.2 Pesem z naslovom Miha ga piha
Miha ga piha, Vrabčka lovi, Preden ga ujame, Mu rep posoli.
Enci benci na kamenci (1998)
Slika 6: Pesem z naslovom Miha ga piha
O čem govori pesem?
Deček N je rekel, da govori o vrabčku, ki ga Miha lovi. Ostali otroci so enako ponovili. Deklica B je začela posnemati ptice, tako da je dvignila roke do višine pasu in nakazovala letenje. Otroci so ji sledili in nekaj časa posnemali ptice ter se pogovarjali o različnih vrstah, ki so jih spoznali.
Kaj pomeni, da ga Miha piha?
Deklica A je začela pihati, kakor da bi žvižgala, ob čemer so se ostali otroci zasmejali in utihnili. Po ponovnem enakem vprašanju, kaj menijo ostali, so ponovili gesto, ki jo je pokazala deklica A. Otrokom sem povedala, da ponavadi rečemo, če ga nekdo piha, da počne neumnosti.
In v tem primeru je Miha počel neumnost, ker je vrabčka lovil in mu skušal ob tem rep posoliti.
Deček N se je glasno strinjal in dodal, da je to res neumnost, ker vrabčku ne moremo repa posoliti.
Zakaj vrabčku ne moremo repa posoliti?
Deček M je rekel, da ni videl še nikogar, ki bi vrabčkom res solil rep, ostali so mu glasno pritrdili. Nato je deček M predlagal, če bi se začeli loviti po garderobi, kot lovi Miha vrabčka.
Vsi so se veselo strinjali. Igro smo pozneje razvili zunaj pred vrtcem. Zanimalo me je mnenje deklic, zato sem ponovila vprašanje. Deklica A je povedala, da vrabčkov ne moremo kar tako ujeti in jim repe soliti. To ni prav in tega se ne počne. Deklica B je rekla, da je Miha čuden.
Zakaj potem Miha lovi vrabčka, če ga ne more ujeti in mu repa posoliti?
Deček N je dejal, ker ga želi skuhati v pečici in pojesti. Deklica C je rekla, da bo sol naredila ptička bolj okusnega. Medtem so ostali otroci vstali s klopi in začeli oponašati ptičje petje.
Kakšna se vam je zdela pesem?
Deklica B je rekla, da je pesem smešna. Deklici C in A sta odvrnili, da je pesem zelo vesela, dečka M in N sta dejala, da je zabavna. Deklica B je na koncu pristavila, da ji je bila pesem o Romu bolj všeč.
Digu digu dajca, Mama ujela zajca, Zajc ji je uteku, V loncu se je speku.
Enci benci na kamenci (2007)
Slika 7: Pesem z naslovom Digu digu dajca
O čem govori pesem?
Deklica A je, še preden sem zastavila vprašanje, opazila mamino barvo pričeske. Nenavadno se ji je zdelo, da ima zeleno barvo. Dejala je, da mamica pa že nima takih las. Deklica C je hitro dodala, da imajo lahko mamice zelene lase, deček M je rekel, da imajo take frizure samo poredne mamice, čemur je pritrdil deček N.
Zakaj je mamica poredna?
Deček M je odvrnil, da zato, ker lovi zajca. Deček N je dejal, da je zajec prevelik za v lonec.
Deklica A je rekla, da je zajec ’bogi’, ker ga lovi poredna mamica. Deček M je nadaljeval z mislijo, da se bo zajec v loncu polulal, in s tem spodbudil ostale otroke k podobnemu razmišljanju. In sicer je deček N povedal, da se lahko pokaka ali pa pobruha. Otroci so začeli stopnjevati, kaj lahko vse zajec izloči, in se ob tem zabavali. Deklica C je po nekaj trenutkih hitela pripovedovati, da ima doma velikega medveda.
Zakaj bi se zajec v loncu polulal in pokakal?
Deček M je rekel, da zato, ker ga je strah. Deklica C je enako ponovila za njim. Deček M je veselo vprašal, ali bi se lahko zunaj igrali igro lovljenja, tako kot smo se jo igrali pri prejšnji pesmici. Otroci so se navdušili nad predlogom – izvedli smo ga pozneje.
Zakaj je zajčka strah?
Deček M je rekel, ker ga lovi mamica, ki ga bo pojedla surovega. Deklica C in deček N sta pritrdila, deklica A je bila tiho.
Kako bo pojedla surovega zajca? V pesmici piše, da se je zajec v loncu speku.
Deklica A je rekla, da se bo notri v loncu speku in ne bo surov. Deklica C je dejala, da je surova hrana tista hrana, ki se ne kuha in ne peče. Zato zajec, ki ga bo ujela mama in spekla, ne bo surov.
Kaj v pesmici pomeni digu digu dajca?
Deček N je rekel, da je to lov na zajca. Da se temu tako reče … Lovu na zajca se tako reče, je pristavil deček M. Deklici sta bili tiho.
Kaj pomeni, da je mami zajec uteku?
Za dečka N je to pomenilo, da ga je mama ujela. Deklica A je rekla, da ji je zbežal in ga bo morala znova ujeti in speči. Sama sem otrokom povedala, da utekel pomeni, da ji je res zajec zbežal, ji je ušel, utekel. Ko se zunaj lovimo, lovcu do trenutka, ko ne ujame otrok, ti utečejo – zbežijo.
Kakšna se vam je zdela pesem?
Deček M je nasmejano odvrnil, da je bila pesem zelo zabavna, in predlagal igro lovljenja zunaj na igrišču. Predloga so se razveselili tudi ostali otroci, ki so ponavljali, da je pesem zares smešna.
6.1.3 Pesem z naslovom Didl didl dajčka
Didl didl dajčka, Mi imamo zajčka, Noge ima štiri, Niso nič pri miri, En dva tri, Zajček si zdaj ti!
Eni benci na kamenci (2018)
Slika 8: Pesem z naslovom Didl didl dajčka
O čem govori pesem?
Deklica A je rekla, da govori o zajčku, ki veliko skače in ni pri miru. Deklica C je dejala, da
zajček veliko skače, ker ima štiri noge in je zato zelo hiter. Deklica C je s skakanjem po prostoru začela oponašati zajčka. Sledili so vsi otroci.
Zakaj zajček ni pri miru?
Deček M je rekel, ker zajček beži in ima štiri noge. Deklica B je dejala, ker ne želi, da ga ujamejo in je hiter. Deček N je ponovil izjavi dečka M in B. Deklica C je zanimivo povezala ilustracijo z besedilom in povedala, da zajček ni pri miru, ker so ga otroci v pesmici izšteli “en dva tri, zajček si zdaj ti”.
Kaj pomeni, da nekdo nekoga izšteje?
Deček N, je povedal, da se tako izbere nekoga, ki bo začel loviti. Deklica C je rekla, da se tako igrajo pri spominu, ko je veliko otrok in ne vedo, kdo bi začel igro. Deklici B in A sta povedali, da podobno izštevanko uporablja njihov športni učitelj. Dečka N in M sta se strinjala s trditvijo deklic. Deklici B se je pesem zdela zelo zabavna, ker govori o zajčku. Deček N je povedal, da ima živali zelo rad. Rad se tudi lovi. Deček M se je hitro strinjal s trditvijo o živalih in lovljenju.
Kakšna se vam je zdela pesem?
Deček M je rekel, da je pesem bila dolgočasna. Deček N je dejal, da ni dolgočasna, vendar je prekratka. On sam bi raje poslušal daljšo izštevanko. Deklica B je pritrdila dečku N, medtem ko je bila preostalima deklicama všeč.
6.1.4 Pesem z naslovom Ženin in nevesta
Ženin in nevesta pod mizo štruklje jesta, na vilice jih natikata, pa v usta jih pomikata.
Enci benci na kamenci (2020)
Slika 9: Pesem z naslovom Ženin in nevesta
Kaj počneta ženin in nevesta?
Deklice so odvrnile, da pod mizo štruklje jesta. Deklica A je rekla, da sta smešna, ker sedita pod mizo. Deklica B je pokazala na sliko v zbirki in povedala, da je nevesta lepo oblečena.
Deklica A je rekla, da bi tudi sama želela imeti takšno obleko in obroč za lase, deklica C je dejala, da bo nekoč imela takšne zelene čevlje.
Ali so vam oblačila ženina tudi tako všeč?
Deklica B se je nakremžila in odvrnila z dolgim “neeeeeeeeeee”. Deklicama C in A je bila obleka ženina všeč. Deklica A je dodala, da sta oba zelo lepa in imata lepo barvo las.
Zakaj pod mizo jesta štruklje?
Ker nimata stolov, je odvrnila deklica A. Deklica C je ob tem pomislila na krajo stolov. Mogoče so bili umazani, je pristavila deklica B in se ob tem zasmejala. Deklica C se je spomnila na Rome in pomislila, da so jih ti ponoči odnesli, ko sta ženin in nevesta spala. Deklica B je jezno
dodala, da se ji zdi to čisto mogoče, ker so grdi in smrdijo. Deklica C se je prijela za nos in začela govoriti “fuj”. Deklica A je rekla, da jo je strah, deklic B in C ni bilo strah.
Na kakšni zabavi sta, če sta ženin in nevesta?
Niso znale odgovoriti, zato sem dodala podvprašanje.
Ali je rojstnodnevna zabava, zabava v maskah, poročna zabava?
Deklica C je veselo rekla, da sta na poročni zabavi. In vse skupaj so se prijele za roke in začele plesati. Deklica B je rekla, da je pustna zabava.
Zakaj je lahko pustna zabava?
Deklica A je rekla, ker si lahko tudi za maškare našemljen v nevesto in ženina. Deklici B in C sta rekli, da ne smeta povedati, kaj bosta drugo leto za maškare.
Ste že kdaj bile na poroki?
Deklici A in B sta žalostno odvrnili, da še nikoli, deklica C je rekla, da je bila in takrat so veliko plesali.
Kakšna se vam je zdela pesem?
Deklica A je veselo rekla, da ima rada poroke, ker se veliko pleše, je in vsi se smejijo. Deklica C je povedala, da še nikoli ni bila na nobeni poroki, vendar si tega zelo želi, deklica B prav tako še ni bila na poroki, ampak bi rada šla, zato da bi se lahko lepo oblekla.
6.2 IZVEDBA PETIH SKUPINSKIH SREČANJ
6.2.1 Prvo srečanje na temo pesmi Bam Bam bam/šaljivka
Otrokom sem v garderobi pripravila mizo, na kateri jih je pričakala pravljično govoreča škatla, ki je v sebi nosila skrivnostno vsebino. Okno sem zatemnila z odejo in na mizo ter radiatorje postavila svečke in tako omogočila intimno, sproščeno vzdušje. Otroci so se posedli na klopi in navdušeno opazovali prostor. Pravljična škatla je otroke nagovorila in jih spodbudila, naj si jo dobro ogledajo in potipajo, ker jo krasijo različni pisani blagovni materiali, ki se razlikujejo na otip. Otroci so pravljično škatlo božali in ji spontano pripovedovali, kako se počutijo, kaj se
