KULTURNO MED IN

Darja Zaviršek

PSIHIATRIČNI ODDELEK MED BOLEZNIJO IN NJENO KULTURNO MANIFESTACIJO

ŠTUDIJA PRIMERA (I)

Pričujoča razprava j e nastala kot a n t r o p o ­ loška analiza raziskave, ki j e potekala na e n e m od ženskih oddelkov v Psihiatrični kliniki Polje v letih 1992/93. Njena vsebina bo razdeljena na tri dele z naslednjimi poglavji, ki bodo objav­

ljeni v t r e h zaporednih številkah revije:

1. T r a d i c i o n a l n e oblike manifestiranja d u ­ ševnega trpljenja

2. Raziskovanje med antropologijo in avto- biografijo

3. Prostor, čas in simbolna organizacija 4 . Življenje v instituciji

5. U p o r a b n i c e in njihove zgodbe

6. Socialna p o d p o r a kot dejavnik p o s p e š e ­ vanja duševnega zdravja

7. A n t r o p o l o š k o zagovorništvo

Bibliografija bo objavljena na koncu celot­

n e razprave.

Na t e m mestu se želim zahvaliti psihiatrinji dr. Vesni Švab, k a t e r e zaupanje v antropolo­

ško perspektivo in v nujnost s p r e m e m b je ra­

ziskovalkam omogočilo delo, njeno neprestano nezadovoljstvo z raziskovalnimi rezultati pa j e spodbujalo kritično prevpraševanje in o m o g o ­ čilo razumevanje zunanjih in notranjih, oseb­

nih in institucionalnih realnosti.

TRADICIONALNE OBLIKE MAMPESTIlUNJA DUŠEVNEGA TRPLJENJA

S študijo p r i m e r a sem se omejila na eno od psihiatričnih institucij, Psihiatrično kliniko P o ­ lje v Ljubljani, za paradigmatski okvir analize pa imam antropologijo zdravja. Njena temelj­

na predpostavka je, da sta zdravje in bolezen kulturna konstrukta, njune manifestacije pa

del kulturnih vzorcev neke določene d r u ž b e . Z vpeljavo analize spola sem že v prejšnjih raz­

pravah pokazala na p o m e n upoštevanja spol­

nih razlik na področju izražanja duševnega trpljenja (ZAVIRŠIIK 1994).

Ko govorim o kulturi, mislim paleto kondi- cioniranih odgovorov, ki jih delijo članice in člani določene skupnosti. Kultura določa "nor­

malnost" in " n e n o r m a l n o s t " , vpliva na kUnično p o d o b o dočenih vedenj in stanj, na njihovo p o ­ javnost ter na načine prepoznavanja bolezni,

njenega etiketiranja in celotne obravnave.

Kultura vpliva na p o m e n e , ki jih prizadeti člo­

vek, njegovi najbližji in okolica dajejo pojavu že definiranega "zdravja" ali "bolezni". U p o ­ rabljala b o m holistično perspektivo, ki p o m e n i interrelacijo med kulturo in socialnim življe­

njem. Moj interes bo usmerjen v b o l e z e n kot klinično realnost, še zlasti pa v bolezen kot so­

cialno realnost, ki je odvisna od kulturnega in socialnega konteksta prizadete.

Kultura določa tudi koncepte normalnosti in nenormalnosti v vsaki družbi, specifične kul­

t u r n e predstave o spolih pa določajo k o n c e p t e normalnosti in nenormalnosti glede na spol.

Vse to oblikuje široko področje duševnega zdravja, ki ga sestavljajo verovanja in p r e d s ­ tave o bolezni in zdravju, njihovperfommnce in njihova institucionalna obravnava. V instituciji dobijo koncepti normalnosti in n e n o r m a l n o s t i določene diagnoze in etikete, ki so prav tako socialni konstrukti. T o dokazujejo zlasti m e d ­ kulturne študije antropologije zdravja in trans- kulturalne psihiatrične raziskave, ki so se zače­

le uveljavljati predvsem od druge polovice 70.

let n a p r e j .

Z a p r i m e r naj n a v e d e m , da so evropski pisci v 18. stoletju verjeli, da "ne-Evropejci"

nikoli n e morejo biti duševno bolni. V 19. stol.

j e bilo m e d zdravniki splošno sprejeto stališče, da črnci lahko znorijo, ne morejo pa postati depresivni. Depresija je bila n a m r e č bolezen odgovornosti in občutkov krivde, suženjski in podrejeni položaj pa naj bi črnce, " o d r e š e n e "

vseh odgovornosti, branil pred depresivnimi in melanholičnimi stanji (LITTLEWOOD, LIPSEDGE 1989). V Sloveniji je k o n e c 19. stoletja medici­

na tako kot drugod v zahodnih državah verje­

la, da j e histerija skoraj epidemično razširjena bolezen žensk.

Rasistični predsodki, razredna neenakost in spolna asimetrija so značilni tudi za d a n a ­ šnjo psihiatrijo. Na primer, pri enakih simpto­

mih se v Z D A diagnoza shizofrenija uporablja pogosteje kot v Veliki Britaniji. In v Veliki Britaniji j e z n a n o , da so črnci pogosteje " p r e - diagnosticirani" (overdiagnosed) kakor belci, ki imajo e n a k e s i m p t o m e (FERNANDO 1992).

Mladi črnci so diagnosticirani predvsem z diagnozo "kanabis psihoza" (cannabis psycho- sis), ki kaže, k a k o slabo beli zdravniki r a z u m e ­ j o afriške kulture, in povrhu njihove rasistične p r e d s o d k e proti črncem.

D a n e s prevladujejo v Evropi med ljudmi z diagnozo depresija ženske, v predvojni Nemčiji pa j e bila depresija značilna diagnoza za Žide, povezana z omenjenimi občutki odgovornosti.

D o obdobja 50. let depresije m e d Afričani in Azijci z a h o d n a medicina ni poznala, p o t e m pa j e število ljudi z depresijo narastlo zlasti med Afričani (FERNANDO 1992). Z a Azijce d a n e s velja, da duševno trpljenje praviloma somatizi- rajo, zaradi kulturne nesprejemljivosti duševne stiske, ki bi dobila psihiatrično diagnozo.

Vse to dokazuje, da na diagnoze vplivajo socialne predstave o določeni kulturi, rasni p r e d s o d k i in seksizem.

M o r d a lahko za najpomembnejšo ločnico, ki je zaznamovala uveljavitev novih konceptov na področju kulturnih modelov bolezni in zdravja v različnih družbah, določimo leto 1977. Tedaj j e eden najpomembnejših razisko­

valcev tega področja A r t h u r Kleinman objavil članek, v k a t e r e m j e ostro kritiziral tradicio­

nalne raziskave transkulturne psihiatrije. T e študije so n a m r e č na raznih delih sveta iskale

s i m p t o m e in bolezni, ki so del z a h o d n o e v r o p ­ skega miselnega sistema in kulturnega kroga.

T a k o so raziskovalci iskali psihotične epizode med ameriškimi Indijanci in depresijo m e d Eskimi. Kleinman (1977; 1987) j e svojo kritiko prenašanja zahodnih modelov diagnosticiranja na d r u g e kulture, ne da bi izhajali iz kulturnih vzorcev kulture, ki j o raziskujemo, poimenoval

"kategorialna z m o t a " {categorj fallacy) in v p e ­ ljal razliko m e d zanesljivostjo in veljavnostjo psihiatričnih diagnoz.

T o razliko j e mogoče prikazati na nasled­

njem p r i m e r u . Nekateri ameriški Indijanci v času žalovanja za umrlim slišijo glasove. Inter­

pretacija tega doživljanja kot psihoze, tj. p a t o ­ logije, j e v pojmovnem okviru z a h o d n e medici­

ne zanesljiva, vendar v kulturnem kontekstu indijanskih plemenskih skupin neveljavna. V e ­ ljavnost določene diagnoze se lahko vzpostavi šele z razumevanjem določenega kulturnega konteksta. V nasprotnem p r i m e r u lahko go­

vorimo o kategorialni zmoti, ki n e temelji na lokalnem etnografskem kontekstu.

Kultura n a m r e č oblikuje tako izkušnjo b o ­ lezni kot njeno medicinsko interpretacijo.

"Kategorialna z m o t a " so za Kleinmana vse kategorije, ki se zdijo neodvisne od kulturnih v r e d n o t in ne upoštevajo lastne kulturne speci­

fičnosti. Tradicionalna transkulturalna psihia­

trija j e upoštevala bolezen kot univerzalno entiteto, ne da bi upoštevala tudi različne kul­

turne n o r m e in lokalne vzorce kulturnih n o r m obnašanja. T a k o so definirano bolezen začeli pojmovati kot stvar in ne kot razlagalni m o d e l , ki se razlikuje od kuture d o kulture.

Ko primerjamo bolezni, poudarja Klein­

m a n , "vedno primerjamo razlagalne m o d e l e in ne entitet", saj "kultura oblikuje bolezen tako, da najprej oblikuje naše razlage bolezni"

(1977: 4). Z a t o j e prenašanje zahodnih psihia­

tričnih kategorij v neevropske kulture p r o d u k ­ cija "katcgorialne z m o t e " , ki aplicira z a h o d n e diagnoze v druga kulturna okolja.

Ljudje torej manifestirajo nezadovoljstvo v sprejemljivih kulturnih vzorcih obnašanja. Kul­

turno sprejemljiva vzorca manifestiranja du­

ševnih stisk v Sloveniji sta uživanje alkohola in s a m o m o r ali samomorilni poskus. Z a t o j e tudi na ravni biomedicinskega klasificiranja v Slo­

veniji ena najznačilnejših diagnoz za moške

alkoholna psihoza, m e d ženskami pa prevla­

dujeta nevroza in depresija. Z d i se, d a je histe­

rijo kot žensko diagnozo zamenjala depresija.

Alkoholizem in samomorilnost lahko uvr­

stimo tudi m e d kulturno vezane sindrome, m e d k a t e r e uvršča antropologija tiste pojave, ki so izključno posebnost določenega kulturne­

ga okolja ali pa v njem prevladujejo. M e d mla­

dimi ženskami Z a h o d n e E v r o p e in Severne A m e r i k e so d a n e s motnje v hranjenju tako razširjene, da lahko govorimo o anoreksiji kot o kulturno vezanem sindromu, saj so posledica kulturnih predstav o ženski lepoti in p o n o - tranjenih zahtev, ki jih družba naslavlja na p o ­ sameznico. N a s p r o t n o pa teh motenj afriške ali azijske kulture sploh n e poznajo.

N a področju duševnega zdravja i m a m o v Sloveniji šest psihiatričnih bolnic, zavod za kronične duševne bolnike in duševno priza­

d e t e (Hrastovec-Trate), oddelke za duševno m o t e n e v domovih za ostarele, ncbolnišnične dejavnosti (psihiatrične a m b u l a n t e ) in vmesne strukture, temelječe na principu dela v skup­

nosti (stanovanjske skupine, telefoni, nekaj društev, ki temeljijo na prostovoljnem delu) (FLAKER 1 9 9 3 ) . P o p o d a t k i h , ki jih statistična služba spremlja od leta 1 9 8 6 , se v slovenski psi­

hiatriji zdravi od 9 . 0 0 0 d o 1 0 . 0 0 0 ljudi.

Leta 1 9 8 9 j e bil alkoholizem pri moških v 8 1 , 2 % vzrok za sprejem v tedaj Univerzitetno psihiatrično kliniko Polje ( U P K Polje), pri ženskah pa je bil vzrok v 1 8 , 8 % . Na alkoholo- škem oddelku na Centru za m e n t a l n o zdravje v Ljubljani je bilo leta 1 9 8 9 v primerjavi z žen­

skami prvič sprejetih štirikrat več moških zara­

di alkoholne odvisnosti. Pri ženskah, ki so bile prvič sprejete, je bil alkoholizem na d r u g e m mestu, takoj za nevrotskimi motnjami (MILČIN- SKi in sod. 1 9 9 1 ) . Zadnje raziskave pa kažejo porast alkoholizma tudi m e d ženskami (ibid.).

Najverjetneje j e v Sloveniji 8 0 . 0 0 0 oseb, ki jih medicinske klasifikacije uvrščajo m e d ljudi, odvisne od alkohola.

Raziskave kažejo, da obstajajo razlike v spolu, socialni strukturi in vzrokih za iskanje pomoči med bolnico v Polju in C e n t r o m za izvenbolnišnične psihiatrične dejavnosti ( M I L -

čiNSKi in sod. 1 9 9 1 ) . V C I P D j e bilo na p r i m e r leta 1 9 8 9 (zadnjega leta, za katerega je bila na­

rejena obsežna raziskava) opravljenih 6 1 . 3 0 9

storitev. O d teh je 2 . 2 5 0 oseb prvič iskalo p o ­ m o č v psihiatriji. 1 . 2 2 2 j e bilo žensk ( 5 4 , 3 % ) in 1 . 0 2 8 moških ( 4 5 , 7 % ) . Ž e n s k e so iskale torej p o m o č pogosteje ( 8 , 6 % ) kot moški. Najpogos­

teje so iskali p o m o č samski moški in p o r o č e n e ženske. M e d poklicno izobrazbeno s t r u k t u r o med moškimi prevladujejo kvalificirani delavci ( 2 6 , 1 % ) , med ženskami pa uslužbenke s sredn­

j o izobrazbo ( 2 0 , 5 % ) .

Če vpeljemo še razlike m e d s p o l o m a p o diagnozah, j e mogoče videti, da slovenske sta­

tistike potrjujejo ugotovitve z a h o d n i h držav, saj velja tudi na C I P D depresija za specifično

"žensko diagnozo". Izmed vseh ljudi, ki so prvič iskali pomoč, jih je 4 2 7 ( 1 9 % ) dobilo diagnozo depresija (vseh različnih tipov). O d teh j e bilo 1 3 9 moških ( 3 2 , 6 % ) in 2 8 8 žensk ( 6 7 , 4 % ) . Povprečna starost je bila 4 1 , 8 let. V pregledu diagnoz j e razvidno, da dobijo moški pogosteje diagnoze, povezane z alkoholno od­

visnostjo, ženske pa pogosteje diagnoze afek- tivne psihoze, kamor spadajo depresivna in tesnobna razpoloženja. Izmed vseh ljudi, ki so leta 1 9 8 9 prvič iskali p o m o č na C I P D , j e bilo največ tistih, ki so bili uvrščeni v diagnostično skupino nevrotskih motenj ( 5 7 0 oseb ali 2 5 , 3 % celotnega vzorca). Zanimivo je, da j e m e d njimi 6 1 , 8 % žensk ( 3 5 2 oseb) in le 3 8 , 2 % moških ( 2 1 8 oseb). Č e podrobneje p o g l e d a m o , kaj se skriva za pokrivajočim p o j m o m nev- rotske motnje, najdemo naslednja stanja: tes­

nobnost, histerija, fobična stanja (agorafobija na primer, ki ga nekateri na z a h o d u p o i m e ­ nujejo tudi sindrom gospodinj), obsesivno- kompulzivne motnje, nevrotična depresija (pogosto posledica travmatičnega d o g o d k a , kot j e izguba osebe, ki j e človeku blizu, prav pri ženskah pa lahko gre za travmatično doži­

vetje posilstva, občutke izgube po ginekološki operaciji, ki je vezana na odstranitev rodilnih organov, opracije odstranitve prsi, spolne zlo­

r a b e v otroštvu, fizično nasilje kot travmatični dogodek in kot doživetje, ki p o m e n i izgubo predstav o harmonični družini ipd.), nevraste- nija (pokrivajoči pojem, za katerim se skrivajo tipični "ženski simptomi" kot utrujenost, gla­

vobol, migrena, nespečnost itn.), depersonali- zacijski sindrom, hipohondrija, druge nevrot- ske motnje {Duševne motnje).

G r e p o t e m t a k e m za n a t a n k o tiste oblike

manifestiranja duševnega trpljenja, ki se ga pripisuje ženskam in ki s svojimi oblikami pou­

darjajo "tipično žensko obnašanje". So p o s ­ ledica " ž e n s k e " socializacije in z njo povezanih poznejših življenskih izkušenj. G r e torej za tihe, nevpadljive, "vase o b r n j e n e " oblike iz­

ražanja osebnega nezadovoljstva in trpljenja.

N e m o t e č a obnašanja so del družbenih preds­

tav o " n o r m a l n e m " ženskem vedenju. Poveza­

na so s tistimi specifičnimi ženskimi problemi, ki so posledica določenega načina življenja glede na d r u ž b e n a pričakovanja vezana na spol

(ostajanje d o m a in s t e m povezana osamlje­

nost, občutki krivde, občutki odgovornosti za tisto, kar gre n a r o b e v življenju drugih ljudi, strah p r e d drugimi in p r e d svetom, iskanje,

"kaj sem sploh jaz", podrejanje svojih p o t r e b p o t r e b a m drugih in s tem nerazvito zavedanje o lastnih p o t r e b a h , kronična utrujenost zaradi plačanega in neplačanega skrbstvenega dela ipd.).

T u d i analize izobrazbene strukture kažejo na součinkovanje spola, slojevske pripadnosti in oblike manifestiranja duševnega trpljenja.

M o g o č e j e postaviti hipotezo - ki pa je stati­

stično ne m o r e m o dokazati, ker ni p o d a t k o v -, da se kaže pri moških iz sloja kvalificiranih delavcev duševno trpljenje v odvisnosti od alkohola, kar j e socialno sprejemljiva oblika iz­

ražanja vsakdanjega nezadovoljstva. Z alkoho­

lom j e povezano tudi izražanje jeze, besa, ki se manifestira v obliki fizičnega in spolnega nasi­

lja praviloma nad osebami, ki so m o š k e m u najbližje.

N a s p r o t n o pa ženske iz skupine kvalificira­

nih delavk svoje stiske somatizirajo v obliki fi­

zičnih bolezni in sindroma kronične utrujeno­

sti, uslužbenke s srednjo izobrazbo pa izražajo svoje trpljenje po sprejemljivem " ž e n s k e m "

vzorcu, ki ga obsega pokrivajoč pojem nevrot- ske motnje. Le-ta se v n e k a t e r i h točkah stika s tradicionalno žensko diagnozo histerijo.

D r u g a č e kot na C e n t r u za izvenbolnišnične psihiatrične dejavnosti je bilo tistega leta v Psi­

hiatrični kliniki Polje (PKP) prvič diagnostici- ranih manj žensk ( 4 7 , 5 % ali 377 oseb) kot moških ( 5 2 , 5 % ali 417 oseb), njihova povpreč­

na starost pa j e bila nižja (46,1 let) kot pov­

prečna starost oseb na C I P D (kjer obravnavajo tudi o t r o k e in m l a d e ) . Na C I P D prevladujejo

kvalificirani delavci in delavke, ljudje s srednjo izobrazbo, nekvalificirani delavci in upokojen­

ci, poklicna izobrazba v bolnici Polje pa kaže drugačno p o d o b o . V celotnem vzorcu so p r e ­ vladovali upokojenci, sledili so nekvalificirani delavci, kvalificirani delavci, za četrto najšte­

vilnejšo skupino pa ni bilo p o d a t k o v . T o d o k a ­ zuje, da je poklicno-izobrazbena in s t e m tudi slojevska struktura ljudi, ki pridejo p o p o m o č v bolnico Polje, nižja od tiste, ki j e značilna za C I P D . Razlike se pojavljajo tudi v diagnozah.

Prvi dve najpogostejši diagnozi sta na C I P D nevrotske motnje in akutna reakcija na stres, v P K P pa alkoholna odvisnost in alkoholne psi­

hoze ter shizofrenske psihoze. M e d o s e b a m i , ki so bile diagnosticirane kot alkoholna odvis­

nost, je bilo 81,2% moških (125 oseb) in le 18,8% žensk (29 oseb). T o je tudi e d e n od raz­

logov za to, da v številu hospitalizacij p r e ­ vladujejo moški, za katere je odvisnost o d alkohola e d e n od kulturno pogojenih odgovo­

rov na vsakdanje strese, izgube in stiske.

T u d i v P K P j e depresija uvrščena m e d

" ž e n s k e " motnje, saj je bilo od vseh oseb z d e ­ presivno simptomatiko 83,2% žensk (84 oseb) in 16,8% moških (17 oseb). Depresija j e tudi pri nas "ženski odgovor" na razočaranja in iz­

gube, ki se n a m e s t o jeze in zahtev po s p r e ­ membi kanalizira v tiho umaknjenost vase. Z d i se, da je "imeti depresijo", kot so mi pripove­

dovale uporabnice P K P , manj stigmatizirajoče kot "imeti" kaj drugega. Večina informatork s to diagnozo mi je povedala ime diagnoze.

Druga informatorka s "težjo d i a g n o z o " pa mi je rekla: "Saj je vseeno, kaj imam. Zdravnica j e

rekla, da i m a m bolne živce."

T a k o kot na C I P D je tudi v P K P najpogo­

stejša izobrazbena skupina pri moških kvali­

ficirani delavec. D r u g a č e pa j e pri ženskah, saj v P K P prevladujejo upokojenke, sledijo jim us­

lužbenke s srednjo izobrazbo in nekvalificirane delavke. Nizka poklicno-izobrazbena s t r u k t u r a dokazuje, da pripadajo ljudje, ki iščejo p o m o č v psihiatričnih institucijah, nižjim socialnim slojem, kar pomeni tudi, da so bolj kot d r u g e skupine ljudi obremenjeni z ekonomskimi p r o ­ blemi in s tistimi skritimi oblikami deprivacije, kijih prinaša e k o n o m s k o ranljivejši položaj.

Po Svetovnem statističnem letopisu iz leta 1991 j e Slovenija p o številu s a m o m o r o v na

d r u g e m m e s t u . Z letnim koeficientom 33,6 (število s a m o m o r o v na 100.000 prebivalcev) sledi Madžarski (39,6), Sloveniji pa sledijo Sri L a n k a (33,2), Finska (28,5) in Avstrija (27,2).

N a leto je registriranih od 600 d o 700 posku­

sov s a m o m o r o v , strokovnjaki pa ocenjujejo, d a j e število desetkrat višje. Povprečna starost oseb, ki naredijo s a m o m o r , je pri obeh spolih 48 let. Največ s a m o m o r o v med moškimi j e v s t a r o s t n e m obdobju 35-39 let in med ženskami v s t a r o s t n e m obdobju 60-64 let. Moški trikrat pogosteje izvedejo s a m o m o r kot ženske, žen­

ske p a pogosteje poskušajo s a m o m o r . C e n t e r za m e n t a l n o zdravje v Ljubljani je za leto 1989 zabeležil 3 5 , 3 % moških, ki so preživeli poskus s a m o m o r a (18 oseb) in 6 4 , 7 % žensk (33 o s e b ) . Od leta 1992 se kaže porast samomorov m e d ženskami. Obešenje j e še v e d n o najpogostejši način s a m o m o r a v Sloveniji, sledijo zastrupitve in m e d ženskami zlasti utopitve.

T a pomanjkljivi statistični prikaz naj služi za t o , d a si bolje predstavljamo gornjo trditev o dveh značilnih vzorcih manifestiranja dušev­

nega trpljenja. V luči kulturnih značilnosti j i h j e t r e b a povezati s tradicionalnimi vrednotami,

ki prevladujejo v slovenski družbi in vsebujejo tudi tradicionalne predstave o zdravju in b o ­ lezni. V tej luči sta bolezen in zdravje m e d seboj ločeni dejstvi. Fizična bolezen j e družbe­

no sprejemljiva, duševna stiska pa je nespre­

jemljiva in prinaša stigmo.

M a r k o Kerševan (1990) opiše slovensko d r u ž b o kot kombinacijo "tradicionalne zapr­

tosti in m o d e r n e g a individualizma". P o eni strani g r e torej za vrednostni sistem tradi­

cionalno ruralne kulture (ki je v nasprotju z in- dustrijskoekonomskim razvojem in delom ljudi v s e k u n d a r n e m in terciarnem sektorju), p o drugi strani p a g r e za pričakovani razpad tra­

dicionalnih vezi solidarnosti, p o d p o r e in s a m o ­ p o m o č i . Glavna v r e d n o t a je v tej kulturi delo, ki daje vidne rezultate in ki je v tradicionalni kulturi tudi mehanizem za obvladovanje raz­

ličnih emocionalnih nezadovoljstev. Človek j e v r e d e n toliko, kolikor naredi, kar naredi, p a m o r a imeti vidne rezultate. Značilnost ruralne kulture j e tudi v tem, da pogovor kot dejavnik e m o c i o n a l n e socialne p o d p o r e nima vrednosti.

R u r a l n a kultura j e v nekem smislu "mutasta kultura". Prav s a m o m o r i in različne odvisnosti

(in deloma tudi depresivna razpoloženja) so nemi odgovori na razočaranja in izgube.

V tradicionalni ruralni kulturi so tudi in­

stitucije, ki se ukvarjajo z duševnim zdravjem, tradicionalne. Njihova značilnost j e , d a t e m e ­ ljijo na medicinskem pojmovanju duševnega zdravja, ki z m e d i k a m e n t i zdravi telo. O b e n e m pa se vanje pogosto zatekajo ljudje z najraz­

ličnejšimi težavami, ki nimajo medicinskega iz­

vora. N a medicinskem modelu utemeljene institucije opravljajo vlogo zavetišč in azilov.

Medicinsko osebje psihiatričnih služb v Ljub­

ljani se d a n e s spominja, d a so m n o g e prebi­

valce nekdanje C u k r a r n e , ko so j o zaprli,

"preselili" v Polje. K o so v časih komunistične­

ga režima v Ljubljani pričakovali člane naj­

višjega jugoslovanskega vodstva, so nekaj d n i prej odpeljali klateže v Polje. Vse to dokazuje socialno, pa tudi politično vlogo, ki j o v t a k e m okolju opravljajo psihiatrične institucije.

Manifestiranje vsakdanjih nezadovoljstev z alkoholom ali s poskusi s a m o m o r o v j e zaradi njune kulturne sprejemljivosti manj stigmatizi- rajoče kot druge psihiatrične diagnoze. O b e sta v simbolnem smislu " m o š k i " dejanji.

Dejstvo, d a j e v tradicionalni kulturi človek bolan takrat, ko je nekaj n a r o b e z njegovim telesom, nas pripelje d o vprašanja somatizacije človeških stisk. Vsaka kultura ima tudi svoje kulturne teorije bolezni in zdravja, Najočit- nejše razlike med različnimi kulturami se kaže­

j o na primeru somatizacije in psihologizacije (KLIZINMAN 1977; WniTE 1982), V številnih kulturah j e somatizacija veliko pogostejša kot psihologizacija, součinkovanje p o t r e b in p o ­ n u d b e p a se kaže v številu služb za duševno zdravje, njihovih uslug, svetovalnih in tera­

pevtskih p o n u d b ter prostovoljnih skupin, V zahodnih družbah ljudje praviloma psi- hologb.irajo stiske. N a s p r o t n o p a so azijske, afriške in manj razvite evropske kulture bolj nagnjene k somatizaciji vsakdanjega trpljenja.

Z a t o obstaja v teh d r u ž b a h majhna p o n u d b a služb za duševno zdravje in svetovalnih in tera­

pevtskih tehnik, A r t h u r Kleinman j e somatiza- cijsko družbo najlepše prikazal na p r i m e r u Kitajske in j o kot strategijo za iskanje p o m o č i povezal s kulturnimi razlagami bolezni, ki v e ­ ljajo v tej kulturi. Čeprav ljudje uporabljajo bolezen kot legitimno sredstvo, d a nič več n e

opravljajo vsakdanjih dolžnosti, jim v okviru medicinskega pojmovanja problema somati- zacija omogoča nestigmatizirajoči status. Fi­

zično trpljenje j e v kitajski kulturi legitimna manifestacija nezadovoljstev in stisk.

V tradicionalni kulturi je človek telo, bo­

lezen pa je s a m o tisto, kar j e vidno na zunaj.

T a k a kultura n e pozna procesov samoanalize in psihološkega poimenovanja neugodja. Lju­

dje vsakdanjega nezadovoljstva n e "občutijo"

kot e m o c i o n a l n o stanje in ga ne znajo izraziti s pomočjo psiholoških pojmov. O neizraženem nezadovoljstvu in o duševnem trpljenju govori­

j o odvisnosti, s a m o m o r i in bolezni. Telesne bolečine so v slovenski družbi sprejemljiv na­

čin, k a k o izraziti, da je "nekaj n a r o b e " . O tem govori tudi vse pogostejši sindrom kronične utrujenosti. T r a d i c i o n a l n e oblike pomoči prav te vrste vsakdanjega psihičnega trpljenja ne dosežejo. Mit o tradicionalni solidarnosti in s a m o p o m o č i ostaja realnost samo tako dolgo, dokler se gibljemo na ravni materialnih dobrin in vsakdanje p o m o č i pri delu (zato na Sloven­

skem tudi n i m a m o brezdomcev), ko pa iščemo oblike medsebojne pomoči in solidarnosti na ravni emocionalne p o d p o r e in medsebojnega opogumljanja, nas iskanje najpogosteje pripe­

lje le d o institucionaliziranih odgovorov, ki jih dajejo n e k a t e r e socialne, psihosocialne in ver­

ske u s t a n o v e .

Vse to dokazuje tudi dejstvo, da v Sloveniji n i m a m o tradicije psihoterapevtskih praks, kjer bi se razvijala kultura neugodja in kultura go­

vora o lastnih duševnih stiskah. Prav tako ni­

m a m o tradicije skupin za s a m o p o m o č , kjer bi posamezniki in posameznice delile svoje zgod­

b e , o s e b n e biografije in iz njih črpale emocio­

nalno p o d p o r o . E d i n e skupine z veljavo in tradicijo so skupine anonimnih alkoholikov ( A A ) , ki pa imajo pogosto značaj kvazireli- gioznih skupin, temelječih na priznanju krivde in "popravljanju" napak.

Kleinman (1988: 57) definira somatizacijo kot "komunikacijo osebnih in medosebnih p r o b l e m o v s fizičnimi idiomi stiske", njeni vzroki p a so lahko različni. L a h k o je način, k a k o se oseba zavaruje p r e d stigmo, način iz­

ražanja emocij, oblika komunikacije ali pa način potlačitve čustev. Donatella Cozzi pou­

darja, da j e somatizacija povezana s socialnimi

r a z m e r a m i , v katerih oseba živi, in da je najpo­

gosteje povezana z nizkim socialnim s t a t u s o m in z nizko izobrazbo (Cozzi 1993).

V tradicionalnejših okoljih uporabljajo lju­

dje svoje telo kot delovno orodje. T e l o , ki se v urbanih kulturah vrednoti glede na obstoječe spolne in lepotne ideologije, je v ruralnih p o ­ dročjih v r e d n o toliko, "kolikor se z njim da narediti". Z a t o j e prvi in zares pravi znak b o ­ lezni tisti, ki človeku onemogoči opravljanje vsakdanjih opravil. V kmečkih skupnostih, kjer se delovni d a n konča, ko je "delo opravljeno", se človek šele zares razlikuje od drugega člove­

ka, ko " n e m o r e več delati". Nesposobnost za delo (ki običajno zahteva fizični n a p o r in veli­

ko zdržljivost), je e d e n od najvidnejših odsto­

pov od družbenih n o r m , ki veljajo na vasi.

Vsekakor pa je v kmečki kulturi fizična boleči­

na priložnost, da bolna oseba dobi socialno p o d p o r o in o b e n e m ostane v okvirih kulturno sprejemljivega izražanja vsakdanjih stisk.

Somatizacija je torej d r u ž b e n o sprejemljiv način manifestiranja čustvenega nezadovoljst­

va, ki je posledica objektivnih, socialnih in s u b ­ jektivnih življenjskih situacij. V kulturah, kjer

ljudje manifestirajo čustva prek telesa, post­

ane, kot poudarja A r t h u r Kleinman (1980), telo simboličen most med boleznijo in čustvi.

Somatizacija, ki se manifestira v kroničnih b o ­ leznih, je dovoljena oblika izražanja psihičnih stisk, ki jo uporablja večina prebivalcev in prebivalk.

D o m n e v a m o lahko, da ljudje za večino m o ­ tenj in bolezni nikoli ne iščejo zdravniške p o ­ moči, saj si pomagajo sami, večina pa, kot je za tradicionalna okolja značilno, vprašanju psi­

hičnega in fizičnega zdravja ne namenja velike pozornosti. D a ljudje vendarle trpijo za razni­

mi bolečinami, dokazuje podatek, da so v Slo­

veniji močno razširjeni analgetiki, ki so v prosti prodaji in jih ljudje uporabljajo proti vsem vrstam bolečin. Marsikje je mogoče go­

voriti o njihovi zlorabi. D r u g o razširjeno zdra­

vilo so benzodiazepinske droge, ki jih p r e d ­ pisujejo splošni zdravniki in psihiatri, uživajo pa zlasti ženske.

Telo j e torej sredstvo komunikacije in hkrati govorica. J e zbirka simbolnih reprezen- tacij in o b e n e m upredmetenje norm, moralnih pravil in disciplinskih tehnik. Bolezen je

p r e p o z n a n a kot legitimno somatsko stanje t e ­ lesa in j e del socialne interakcije. Način identi­

fikacije s telesom j e individualna, intimna izkušnja človeka, pa čeprav vsi živimo fizično p o d o b n o telo. N e k a t e r e ženske dojemajo telo kot nekaj kaotičnega, kar se njih samih ne tiče.

N e k a t e r e sprejemajo določene dele svojih te­

les, druge n e . Tretje so sestavljene iz več teles.

Prav o b bolezni se najbolje pokaže razcep m e d tem, da je telo materialni organizem in hkrati, kot bi dejala Susan Sontag (1983), metafora. Bolezen je lahko poskus razcepa, alienacije, saj se človek s telesom nič več n e identificira. Bolezen ponuja kaos, ki nima zveze s posameznikovo subjektivno izkušnjo.

Razcep, ki se pogosto označuje kot patološki (kakor npr. prostitutke govorijo o razcepu m e d telesom in notranjostjo), je v nekaterih p r i m e r i h nujen za preživetje.

Ko sem ljudi v psihiatrični bolnici vprašala, zakaj so v bolnici, so pogosto omenjali bolezen organa. E n a od žensk je rekla, d a je prišla na psihiatrijo, ker j o bolijo noge. Druga mi je pri­

povedovala, da j o boli hrbet. Nabitost s sim­

bolnimi p o m e n i , negativnimi konotacijami in stigmo, ki j o nosijo že s a m e psihiatrične diag­

noze, ne glede na to, ali so pripete na d o ­ ločenega posameznika ali ne, kaže izjava e n e od uporabnic: "Zdravniki pravijo, da i m a m shizofrenijo - se grozno sliši, kajne?"

N e k a t e r e govorijo o "preživelih skrivnos­

tih" {surviving secrets) travmatičnih dogodkov, druge o "telesnih spominih", ki se v življenje odraslega izražajo kot bolezni in psihosomat- ske motnje: migrene, astma, ekcemi, epilepsija ali psevdoepilepsija, bolečine v križu, problemi z grlom, bolečine v želodcu, različni tvori v ustih, ginekološki problemi in motnje v hra­

njenju (WALKER 1992; SINASON 1992).

E n a od značilnosti tradicionalne psihiatrije j e prav ta, da pogosto zanika povezave m e d dogodki vsakdanjega življenja in hospitalizaci- j o . Antroplogija zdravja pa pokaže, da je vsaka bolezen tudi govorica, da je telo njen r e p r e - z e n t a n t in pripovedovalec in da je medicinska obravnava socialna in politična praksa. J e to­

rej, kot b o l e z e n sama, družbeni fenomen.

RAZISKOVANJE MED ANTROPOLOGIJO IN AVTOBIOGRAFIJO

Odločitev za to, da antropološki t e r e n omejim na prostor odprtega oddelka psihia­

trične bolnice Polje, ima dolgo zgodovino, ki j o lahko v antropološkem refleksivnem zapisu opredelim kot avtobiografsko. Začela se je s terenskim d e l o m v Zavodu za duševno in tele­

sno prizadete Hrastovec-Trate (leta 1987) in se nadaljevala z različnimi projekti za usta­

novitev skupnostnih služb za ljudi v globoki duševni krizi. Vse to pa so spremljali osebni stiki z ljudmi, ki so skozi leta podaljševali svojo psihiatrično kariero.

Raziskavo sem koncipirala skupaj s sociolo­

ginjo Mojco Urek, s katero sva delili tudi prve mesece terenskega dela (gl. dnevnik). O b e sva imeli več izkušenj z u p o r a b o poglobljenega in­

tervjuja kot raziskovalne tehnike, veliko manj pa z izdelavo vprašalnika, ki sva mu pripisovali velik p o m e n . P o m e n najinega skupnega razis­

kovalnega dela je bil v tem, da sva izhajali iz skupne raziskovalne tradicije akcijskega razis­

kovanja, saj sva se o b e več let ukvarjali s p r o ­ blemom duševnega zdravja in delili izkušnjo večkratnega bivanja v Ilrastovcu in T r a t a h (gl.

FLAKER, U R E K 1988).

Sama sem se odločila za antropološko deskripcijo ženskega oddelka in za zapisovanje življenjskih zgodb uporabnic. T a odločitev j e izhajala iz drugega vira mojih znanstvenih in­

teresov: ženskih študij in feministične teorije.

O p o m e n u feministične teorije za vpeljavo ka­

tegorije spola v znanstveno raziskovanje s e m govorila v prejšnih razpravah (ZAVIRŠEK 1994).

Antropologinje in antropologi so na začetku 80. let na antropoloških terenih začeli u p o š t e ­ vati socialne konstrukcije moškosti in žensko­

sti. Tudi na antropološko teorijo je odločilno vplivalo dejstvo, da so vse kulture k o n s t r u i r a n e tudi prek dualnosti spolov in da so vsa člove­

ška ravnanja določena s pripadnostjo moške­

mu ali ženskemu spolu.

Antropologi in antropologinje pa niso p o ­ zorni le na to, kakšne vrste spolna razmerja in spolne konstrukte b o d o našli v določeni kultu­

ri, temveč tudi na to, kako vpliva njihova last­

na spolna identiteta in tudi predstave kulture, iz katere prihajajo, na to, kar b o d o našli, p a tudi na to, kar napišejo. O t e m so zadnje

desetletje pisali številni p o m e m b n i antropologi

in a n t r o p o l o g i n j e (MOORIZ 1 9 8 8 ; OKELY, CALLA- W A Y 1 9 9 2 ) .

Sama sem izhajala iz prepričanja, da mi r e - flektirana pozicija, biti ženska, omogoča, d a bolje r a z u m e m socialne realnosti, o katerih go­

vorijo u p o r a b n i c e , in da se na njihove zgodbe lažje odzivam ne le s pristranskostjo, ki j e značilna za feministično raziskovanje in za a n ­ tropološko zagovorništvo, temveč tudi z dovolj empatije, ki j o tako delo zahteva. Politična k o m p o n e n t a moje odločitve j e izhajala iz p r e ­ pričanja, da socialna realnost žensk vpliva n a njihovo duševno zdravje in da so prav tiste skupine žensk, ki so najpogostejše u p o r a b n i c e psihiatričnih institucij, najbolj prizadete zaradi spolne asimetrije v današnji družbi. Ker so v Sloveniji d e h te realnosti m o č n o labuizirani, j e bila političnost raziskave v t e m , da s e m p r i - povedovalkam postavljala vprašanja, ki jih ni

"še nikoli nihče vprašal". Vprašalnik j e na pri­

m e r zajemal vprašanja o preživetem fizičnem, s p o l n e m in psihičnem nasilju, o številu zlorab in o povzročitelju. Čeprav je večina na o m e ­ njena vprašanja odgovorila nikalno, kot s e m tudi pričakovala, pa j e p o končanem vprašalni­

ku marsikatera začela pripovedovati prav zgo­

d b e o fizičnih in drugih zlorabah, ki so jih preživele. Zapisana vprašanja so pomenila o d ­ krivanje nekega tabuja, dovoljenje, da se o pri­

kritem sme govoriti.

Raziskava j e tako subjekte raziskave u p o ­ števala tudi kot osebe, ki so nosilci določenega telesa in spolnih konstruktov. H e l e n Callaway ( 1 9 9 2 : 3 6 ) govori o "subjektih, ki jim j e pripi­

san spol" (gendered suhjecls), torej o subjektih v k u l t u r n e m kontekstu, ki imajo kot ženske in kot moški m e d seboj različne izkušnje vsak­

danjega življenja. Avtorica pri t e m poudarja tudi zasluge ženskih antropologinj za kreiranje

"subjektov, ki jim j e pripisan spol", saj so bili moški antroplogi nanje le malokdaj pozorni.

Raziskava je torej temeljila na perspektivi uporabnic, pacientk psihiatrične bolnice (pati- ents' view). Z a n i m a l o m e j e , kako uporabnice govorijo o svoji preteklosti, kako povezujejo svojo življenjsko zgodbo z dejstvom, da so bile vsaj enkrat hospitalizirane v psihiatrični usta­

novi, in koliko j e psihiatrija kot služba za duševno zdravje sprejemljiva za ljudi, ki j o

uporabljajo.

Glavne raziskovalne tehnike so bile vpra­

šalnik, poglobljeni intervju in opazovanje z udeležbo. Izkušnje pri uporabi vprašalnika so pokazale, da j e bil zaradi heterogenosti u p o ­ rabnic oddelka za mnoge n e p r i m e r e n ; za neka­

tere predolg, za druge p r e m a l o razumljiv in za tretje n e u p o r a b e n zaradi dolgotrajnega bivanja v institiciji, k i j e njihovo realnost m o č n o o d d a ­ ljila od realnosti tistih uporabnic, ki so bile prvič v bolnici ali pa so se vanjo s e m in tja vrnile.

N a m e n vprašalnika je bil, d a d o k u m e n t i r a socialni položaj uporabnice, njene izkušnje n a ­ silja, da se ugotovi, ali obstajajo specifično ženske oblike manifestiranja stiske in ravnanja z njo, ter d a se ugotovi p o t r e b e u p o r a b n i c p o novih namestitvah in oblikah pomoči.

Najmanj posrečeni del vprašalnika j e bil prav tisti, ki j e spraševal p o p o t r e b a h in novih oblikah pomoči. Izkazalo se j e , d a ženske n e morejo govoriti o novih oblikah pomoči, saj jih ne poznajo. Večina je izražala svoj o d n o s d o novih psihosocialnih služb v smislu: " T u m i j e d o b r o , bolnica je p a č bolnica." Z a vse j e bilo značilno, d a v svojem življenju niso p o z n a l e pozitivne izkušnje s p r e m e m b in možnosti, d a bi njihovo izražanje p o t r e b p o s p r e m e m b i za­

res kaj spremenilo. Nemožnost razmišljanja o tistem, česar še ni, je izhajala tudi iz izkušenj, da se v življenju veliko ne s p r e m e n i , in iz p o ­ ložaja relativne nemoči, ko gre za odločilne s p r e m e m b e .

Poglobljeni intervjuji so še enkrat potrdili vrednost kvalitativne metodologije v družbos­

lovnem raziskovanju. Intervjuji so omogočili, da s e m kot raziskovalka prišla s človekom v več kot le bežni stik, in postavili okvir, v kater­

em s e m vsaj deloma razumela kompleksno kontinuiteto življenjske zgodbe in vsaj d e l o m a razumela tudi povezave med hospitalizacijo in življenjskimi dogodki. Intervju j e bil, če u p o r a ­ bim b e s e d e A n n Oakley ( 1 9 9 2 ) , raziskovalno orodje in hkrati orodje družbenega o d n o s a .

Poleg avtomatičnega zapisa na kasetofon j e za intervju najpomembnejše poslušanje vseh ravni komunikacije, na katerih j e posameznica odgovarjala na postavljena vprašanja. G r e za vse tisto, kar hoče oseba povedati, p a n e pove, kaj predlaga, o b č e m se ustavi in kaj ji n e

p o m e n i prav dosti. P o m e m b n o je poslušati tisto, kar Kathryn A n d e r s o n in D a n a Jack (1991) poimenujeta "moralni jezik" {moral language) pripovedovalke. Nekateri govorijo tudi o "starševskem glasu" {parental voice), ki j e najpogosteje koncentriran v samokritiki, v

iskanju lastnih n a p a k in slabosti. Moralni jezik govori o tem, kaj oseba potrebuje in kaj drugi mislijo, da potrebuje; je vmesni člen m e d lastnimi vrednotami in družbenimi n o r m a m i . Prav za ženske pa je značilno, kot so pokazala pretekla poglavja, da se nanje naslavljajo p r o ­ tislovne d r u ž b e n e zahteve in take, s katerimi se jih veliko n e m o r e identificirati, ne da bi jim to povzročalo občutke krivde. D a n e s vemo, da so prav negativne sodbe o sami sebi in s tem povezana šibka samozavest ter občutek lastne vrednosti izhodišča za razvoj simptomov, ki so diagnosticirani kot depresija.

Opazovanje z udeležbo sem opravljala zlas­

ti pri tistih dogodkih, ki so bili del bolnišnične p o n u d b e in so imeli naravo skupinskosti (sku­

pinske vizite, male in velike skupine). D r u ­ gačno pa je bilo tisto opazovanje z udeležbo, ki se je odvijalo v obliki sedenja na hodnikih. Se­

denje na hodnikih ali v dnevni sobi j e v bolnici oblika komuniciranja. M e n i pa je omogočilo, da sem se od posameznic in od bolnišničnega urnika malo oddaljila, pogledala na dogajanje v institiciji in na p o s a m e z n i c e iz "perspektive h o d n i k a " in se spet vrnila v svet aktivnega pos­

lušanja in pogovarjanja.

Kirsten H a s t r u p (1992: 117) poudarja, da antropološki t e r e n nikoli ni le neposredni svet

"drugih", temveč "svet m e d nami in drugimi".

Še več: "Antropološki teren se nahaja med av- tobiografijo in antropologijo" {ihid.). G r e torej za o s e b n o izkušnjo, ki se nahaja v zapisanem.

Pojem "izkušnja" kot del raziskovalne termi­

nologije je izkušnja raziskovalke, ki p o s t a n e v z a p i s a n e m del analize celotnega terena. Judith Okely, H e l e n Callaway in drugi (1992) p o u d a ­ rijo prav p o m e n avtobiografije na zbrane bio­

grafije in opise. Avtobiografija antropologinje j e skrita v življenjskih biografijah informator­

jev. I n o b r a t n o , njihove biografije so določene p r e k avtobiografije antropologinje. Beseda av­

tobiografija, ki r a z p a d e na avto-biografija, o t e m sama govori. J e lastna zgodba tistega, ki je v a n t r o p o l o š k e m kontekstu postavljen v vlogo

subjekta in objekta raziskovanja hkrati. P a r a ­ doks antropološkega terena je prav v tem, da gre, kot p o u d a r i H a s t r u p (1992: 119), za "in- tersubjektivno obliko objektivacije". Pogloblje­

ni intervjuji, so bili uspešni le, če j e med m e n o j in informatorko nastal o d n o s intersubjektiv- nosti, dialoško razmerje.

V tem dialoškem odnosu pa sem sama p r a ­ viloma določala več pravil kot uporabnica, kot na primer, s k o m se b o m pogovarjala, koliko pogovorov b o m s katero imela, kako dolgo bo tekel pogovor. Informatorka je tako p o eni strani subjekt in p o drugi objekt, nad k a t e r i m se izvaja subtilno nasilje. Skrite oblike nasilja so na p r i m e r situacije, ko sem žensko z vpra­

šanji, ki niso imeli n o b e n e zveze z zgodbo, ki jo j e pripovedovala, poskušala usmeriti na drugo temo, ker zgodba, ki jo je pripovedovala n a t a n č n o in ponavljajoče, z a m e ni bila več p o ­ m e m b n a . Nasilje j e mogoče odkriti tudi v dej­

stvu, da sem se z nekaterimi p o s a m e z n i c a m i pogovarjala le enkrat in da se je vzpostavljeni o d n o s p o pogovoru najverjetneje za v e d n o pretrgal. Čeprav j e pripovedovanje življenjske zgodbe vedno privedlo d o intenzivnega stika, ki je bil bolj ali manj intimen in globok, pa ga j e konec intervjuja tudi prekinil. T o sem več­

krat začutila kot boleče za informatorko, p a tudi z a m e . Razlika j e bila v tem, da sem imela sama več možnosti kompenzacije za to iz­

kušnjo t r e n u t n e izgube.

E n a od oblik nasilja j e tudi dejstvo, da so zgodbe, ko so enkrat izrečene, p o p o l n o m a p r e ­ puščene antropologinji. Čeprav sem se z ne­

katerimi ženskami dogovorila, da so zapisano zgodbo prebrale in s a m e sebe dopolnile, kori­

girale in izpustile tisto, p o čemer bi jih bilo mogoče prepoznati, j e vseeno odvisno od m e n e , kaj b o m z zgodbami naredila. T o lahko sproži občutek nemoči, saj je zgodba osebi

"vzeta". N e d v o m n o j e razmerje m o č / n e m o č m e d antropologinjo in informatorko skrito tudi v tem, da raziskovalka odloča o tem, ah se bo z žensko v obliki intervjuja še pogovarjala ali ne. Vprašanje je tudi, kako vpliva na razis­

kovalno situacijo dejstvo, da so bile u p o r a b ­ nice praviloma pripadnice spodnjega in nižjega srednjega razreda in da je bil moj mesečni zas­

lužek še enkrat ali dvakrat višji od njihovega, pa tudi to, da sama nisem nikoli doživela

izkušnje psihiatrične hospitalizacije?

N a p o m e n skritega nasilja antropoloških terenov j e opozoril tudi H a s t r u p , ki je rekon- strucijo življenjske zgodbe poimenoval sim­

bolna smrt, saj daje življenjski zgodbi p o m e n le pogled, ki gleda v preteklost (1992: 124). Ko j e biografija napisana, je spremenjena v mit. T a pogled nazaj, torej retrospekcija, lahko šele naredi biografijo, ki se materializira v zgodbi.

Smrt pa prinaša s seboj vedno tudi o b č u t k e iz­

gube, ki se pogosto občutijo kot nasilje.

Z a p i s življenjske zgodbe je torej oboje, j e zapis n e k e biografije, ki še ni končana in j e hkrati s tem, ko je zapisana kot zgodba, dru­

gačna od dejanskega življenjskega toka. Bio­

grafija se s p r e m e n i v mit, ki je verodostojni zapis in falsifikat hkrati. Zapis je odvisen n a m r e č od okoliščin pripovedovanja in zapiso­

vanja, od informatorjevega pogleda na lastne življenjske izkušnje, od "moralnih notranjih glasov" in od biogafije antropologa. Zapisana življenjska zgodba ni nikoli več identična z nekim določenim življenjem, je odtujena osebi, ki je pripovedovala, in je hkrati prav to, kar je oseba pripovedovala. T a k o je antropološki material avtentičen in neavtentičen hkrati.

V e n d a r , kot zapiše Kirsten H a s t r u p : "Simbol­

no nasilje je neizogibno, toda antropološko pi­

sanje zato še ni dejanje zatiranja." (1992: 124).

Z a m n o g e je bilo pripovedovanje živl­

jenjske zgodbe prav poseben dogodek. Z a vse ženske, ki sem jih intervjuvala, j e bilo značilno, da so vsaj del zgodbe pripovedovale prvič in da jih veliko stvari še nikoli nihče ni vprašal. Ne­

k a t e r e posameznice so mi nekaj dni po in­

tervjuju prišle povedat, kaj so po intervjuju še premišljevale in česa so se še spomnile. Nekat­

ere so prišle popravit letnico in dopolnit kakšen dogodek.

Ž e n s k a , ki jo mož p r e t e p a , mi je nekaj dni p o najinem pogovoru povedala, da je o vpra­

šalniku povedala možu. Povedala mu je, da sem jo vprašala, kdo so bili najpomembnejši ljudje v njenem življenju in da je naštela m a m o , očeta in starega očeta. Rekla je, da je s tem hotela možu povedati, da njega ni bilo m e d naštetimi. N e k a t e r e uporabnice so se m e d seboj spodbujale: "Povej no raziskovalki o svojem življenju, jo zanima tvoja zgodba."

E n a od žensk, s k a t e r o s e m se pogovarjala

več dni zapored, mi je nekaj dni pozneje rekla, da zdaj v življenju marsikaj bolje r a z u m e . Rekla je, da ji j e žal, da ni imela že leta prej priložnost s kom govoriti o svojem življenju.

Veliko žensk je intervju "sprejelo" s hva­

ležnostjo in se na koncu zanj zahvalilo. Inter­

vju j e bil zanje izraz pozornosti, ki jim j o j e naklonil drug človek, izraz spoštovanja. Spet se j e izkazalo, da je poslušanje ena od najpo­

membnejših raziskovalnih tehnik. T o je bilo nekaj, kar intcrvjuvanke niso bile navajene niti v vsakdanjem življenju niti v bolnici. M o j e pos­

lušanje jih j e presenetilo in opogumilo. Z a h v a ­ lile so se zato, ker sem jih poslušala, bila z njimi in se z njimi pogovarjala. M o r d a tudi zato, ker sem jih razumela in jim popestrila p o p o l d n e .

Vse to je antropološki teren na psihia­

tričnem oddelku močno razlikovalo od drugih klasičnih antropoloških terenov. A n t r o p o l o g i praviloma potrebujejo veliko časa, da se nauči­

j o jezika in pravil, ki vladajo v drugi kulturi, in časa, da jih domačini sprejmejo m e d s e . S a m a sem zaradi dela v Ilrastovcu in T r a t a h d o b r o poznala kulturo psihiatrične institucije, jezik, ki so ga govorili ljudje, in položaj, v k a t e r e m so se znašli. Tiste uporabnice, ki so prišle v bolni­

co prvič kot jaz ali pa so se vanjo občasno vrnile, so bile prav tako tujke kot jaz. Tujke so bile s a m e zase, pa tudi za tiste, ki so živele v instituciji več let. Dolgoletne uporabnice so mi bile zaradi njihove vidne kronifikacije in insti­

tucionalnega kondicioniranja najbolj tuje, in tudi s a m e so se me na začetku raje izognile.

Z a njih sem bila človek, ki je vdrl v njihov d o m .

E n a od razlik med o d d e l k o m kot a n t r o p o ­ loškim t e r e n o m in klasičnimi antropološkimi tereni j e bilo tako vprašanje časa, ki so ga u p o ­ rabnice potrebovale, da so m e sprejele m e d s e . Z a večino je bilo značilno, da so m e sprejele medse takoj in da so se že prvi d a n začele zanimati, kdo sem in kaj p o č n e m . Z a večino od njih je bila značilna želja in p o t r e b a p o t e m , da bi bile ogovorjene in da bi se z njimi kdo pogovarjal. Čeprav antropološko raziskovanje nujno vzpostavlja "drugost", saj j e pogoj razis­

kave ta, da obstaja drugi kot objekt raziskave, pa sta raziskovalka in informatorka tudi nujno v relacijskem odnosu. T a interrelacijski o d n o s

j e bil d r u g a č e n od tistega, ki so ga u p o r a b n i c e poznale iz odnosov z medicinskim osebjem. Z a m n o g e j e bilo to relacijsko razmerje privlačno, saj je bilo nekaj novega in neznanega v zna­

n e m prostoru. T o razmerje jim je dajalo tudi novo identiteto. M o r d a se me j e zato prijelo ime "raziskovalka Darja".

Kmalu po začetku raziskovanja sem nalete­

la na fenomen, ki ga antropologi imenujejo p r o b l e m "mojih ljudi". Ko sem hotela p o t e d n u dni članom in članicam raziskovalnega tima poročati o tem, kaj p o č n e m , kako zapisu­

j e m zgodbe, sem začutila nelagodje. Z d e l o se mi je, kot da mi n e k d o hoče nekaj vzeti, bila s e m ljubosumna na to, da moram te zgodbe in vsa ta globoka doživetja deliti s skupino.

N a e n k r a t se mi je moje početje zazdelo nesmi­

selno in moje delo v primerjavi z življenjskimi u s o d a m i teh ljudi p r a z n o . Imela sem občutek p o s e b n e posvečenosli v neka življenja, posve- čenosti d o vstopa v neke zgodbe, v n e k o trpljenje. K o t da bom to, kar so mi ženske dale s tem, ko so z m a n o delile svoje zgodbe, zlo­

rabila, če bom o tem govorila.

O p r o b l e m u "mojih ljudi" se je v a n t r o p o ­ logiji dolgo govorilo kot o fenomenu " a n t r o p o ­ loške posesivnosti" in "narcizma". Čeprav se j e pojavljal praviloma na vseh daljših a n t r o p o ­ loških terenih, vseeno ni dobil pozornosti v smislu analize samorefleksivnosti. A n t r o p o l o g in antropologinja, ki sta bila po eni strani sou­

deleženca nekega življenja, sta bila hkrati tudi njegova opisovalca. Človek je bil kot zapisova­

lec zgodb in biografij tudi kreator teh zgodb, bil je k r e a t o r etnološkega zapisa. S tem pa j e ustvarjal "svoje ljudi". Ali kot zapiše H a s t r u p :

"Ljudje seveda niso 'moji' kot individuumi, temveč kot prebivalci sveta, ki ga kreira moje pisanje." (1992: 126). O b e n e m pa so opisi an­

tropologinj in antropologov vsebovali tudi Uist- no avtobiografijo, k i j e prinesla dvojno s o u d e - leženost. T u d i s a m a sem z opisovanjem zgodb

kreirala "svoje ljudi", s katerimi sem bila tudi p o koncu dejanskega pogovora in stika v prav posebni zvezi. T a zveza pa se ohranja tudi v poznejšem tekstu, ki govori o r e a l n e m in ima­

ginarnem hkrati. Govori o tistem, kar je, kar j e bilo in o tisti nevidni povezanosti m e d razisko­

valko in subjektom raziskave, ki pravo a n t r o ­ pološko študijo šele omogoči.

Z antropologovo navzočnostjo v tekstu se antropologi ukvarjajo šele kratek čas. O tej kratki zgodovini je H a s t r u p zapisal: "Včasih j e antropologinja potrdila svojo navzočnost na terenu, p o t e m pa je izginila iz teksta. D a n e s zahtevamo, da ostane v njem, saj j e bila njena prisotnost na terenu locus terena - sveta, ki ga opisuje." (1992: 126).

Raziskovanje vedno p o m e n i interakcijo m e d raziskovalko in raziskovanim, med tem, kaj j e moja in kaj njihova realnost. Pripovedo­

vanje in poslušanje j e soustvarjanje zgodbe. J e soustvarjanje, premikanje meja in preizkušanje različnih prostorov. Z a t o mnoge a n t r o p o l o ­ ginje poudarjajo, da je življenjska zgodba, ki j e nastala, vedno že "najina" zgodba, ki bi bila drugačna, če bi spraševal n e k d o drug. Nikoli statična interakcija zbiranja zgodb vedno im­

plicira premikanje, gibanje meja med menoj in drugimi. T o omogoča s p r e m e m b e v razumeva- nu problema pri obeh straneh: raziskovalki in informatorki.

Po drugi strani pa oralna zgodovina p o u ­ darja, da se ljudje ne spominjajo vseh dogod­

kov v svojem življenju, spominjajo pa se tistih, ki so imeli zanje osebno odločilni p o m e n , v so­

cialnem ali v globoko osebnem smislu. Navad­

no je pri ljudeh, ki se znajdejo v psihiatrični bolnici, izpuščena prav osebna zgodovina p o ­ sameznice ali posameznika. Brez poznavanja njihovih življenjskih zgodb, pa ni mogoče ocenjevati p o t r e b in načrtovati boljše službe, ki bi krepila samostojnost n a m e s t o odvisnosti, sa- moraziskovanje namesto samozatajevanja.