Univerza v Ljubljani
Fakulteta za socialno delo
Jan Močnik
Prenos nezavednih vzorcev vedenja s starejše na srednjo generacijo v Sloveniji
Diplomsko delo
Mentorica: doc. dr. Irena Šumi
Ljubljana, 2021
Sometimes people don´t want to hear the truth because they don´t want their illusions destroyed.
Friedrich Nietzsche
Zahvala
V prvi vrsti bi se rad zahvalil svoji mentorici doc. dr. Ireni Šumi tako za pomoč pri pisanju diplomske naloge kot tudi za akumulirano znanje, ki smo ga pridobili skozi celoten učni
proces preko njenih predavanj na Fakulteti za socialno delo Univerze v Ljubljani.
V nadaljevanju bi se rad zahvalil svoji družini in punci, ki so pokazali veliko mero strpnosti, spodbude in motivacije, da sem lahko uspešno zaključil študij.
Hvala tudi vsem, ki ste sodelovali v moji raziskavi in mi omogočili spisati diplomsko nalogo.
PODATKI O DIPLOMSKEM DELU Ime in priimek: Jan Močnik
Naslov: Prenos nezavednih vzorcev vedenja s starejše na srednjo generacijo v Sloveniji Kraj: Idrijsko-Cerkljanska regija
Leto: 2021
Število strani: 96 Število tabel: 8 Število prilog: 15 Mentorica: doc. dr. Irena Šumi
Prenos nezavednih vzorcev vedenja s starejše na srednjo generacijo v Sloveniji Povzetek diplomskega dela
V diplomskem delu raziskujem možne prenose nezavednih vzorcev vedenja s starejših na srednje generacije na kolektivni ravni. V uvodu teoretično predstavim vzorce vedenja, nato se posvetim družini in primarni socializaciji kot prvemu stiku posameznika z okoljem ter začetkom formiranja vzorcev vedenja, ki se pojavijo že takoj po rojstvu. V nadaljevanju vključim sekundarno socializacijo kot nadaljnji proces vključevanja posameznika v njegovo družbeno okolje. V zaključku teoretičnega uvoda pa vključim še spomin kot posledico biološkega ustroja možganov, ki nam omogoča proces spominjanja, abstrahiranja in interpretacij, ter kolektivni spomin kot družbeni pojav prenosa spomina.
V svojo analizo skozi vprašalnik poskušam vključiti zgodbe treh generaciji preko
intervjuvancev. Generacijo staršev vprašanih, ki so živeli v času vojne, generacijo vprašanih, ki so živeli v času po vojni, in mlajšo generacijo otrok vprašanih. Menim, da prehodna zgodovinska obdobja preko kolektivnega in historičnega spomina do določene mere
formirajo in vzdržujejo nekatere vzorce vedenja, katere bom poskušal odkriti in primerjati. V zaključku diplomske naloge predstavim dobljene rezultate in jih argumentiram.
Ključne besede: Vzorci vedenja, primarna socializacija, sekundarna socializacija, družina, spomin, kolektivni spomin
The transfer of unconscious patterns of behavior from the older to the middle aged generation in Slovenia
Graduation thesis abstract
In my graduation thesis work I research the possible transfer of unconscious patterns of behaviour from the older to the middle aged generation on a collective level in Slovenia. In the introduction I talk about different patterns of behaviour. After that I talk about family and primary socialization as being the first factors when forming patterns of behaviour after the birth of an individual. I continue with the secondary socialization as a continued
integration process of an individual into his social enviroment. In the end of the theoretical introduction I also touch on the subject of memory as a product of our biological brain which helps us to remember, abstract and interpret and also collective memmory as a social
phenomenon of memory transmission.
In my analysis I try to encorporate stories of three different generations of people with the help of the people who participated in the study. First of the parents of the participants who lived in the times of the second world war, secondly the participants themselves who lived in the time after the war and finally the children of the participants. It is my belief that the different historical periods through collective and historical memory to some extend form and maintain certain patterns of behaviour, which I will try to uncover and compare. In the end of my thesis work I interpret and argue about the results of my research.
Key words: Patterns of behaviour, primary socialization, secundary socialization, family, memory, collective memory
KAZALO VSEBINE
1. PREGLED PROBLEMATIKE ... 1
1.1. ČLOVEŠKO VEDENJE ... 2
1.2. VEDENJSKI VZORCI ... 2
1.2.1. ZAVEDNI IN NEZAVEDNI VZORCI VEDENJA ... 5
1.3. PRIMARNA SOCIALIZACIJA ... 6
1.3.1. DRUŽINA ... 9
1.4. SEKUNDARNA SOCIALIZACIJA ... 9
1.5 SPOMIN ... 10
1.5.1 Kolektivni spomin ... 12
2. ORIS PROBLEMA ... 15
3. METODOLOGIJA ... 16
3.1 Vrsta raziskave ... 16
3.2 Spremenljivke oziroma teme raziskovanja ... 17
3.3 Merski instrumenti ali viri podatkov ... 17
3.4 Populacija in vzorec ... 17
3.5 Zbiranje podatkov ... 19
3.6 Obdelava gradiva ... 19
4. REZULTATI ... 22
5. RAZPRAVA ... 26
6. SKLEPI ... 29
7. PREDLOGI ... 30
8. VIRI IN LITERATURA ... 32
9. PRILOGE ... 34
1 1. PREGLED PROBLEMATIKE
Tema diplomskega dela je prenos nezavednih vzorcev vedenja s starejših na srednje generacije v Sloveniji. Za to temo sem se odločil, ker me zanima kompleksna psihologija posameznikov ter vsakdanje interakcije in odzivi na makro- in mikronivoju, ki se pri tem producirajo. Menim, da se kot socialni delavci premalo zavedamo učinka teh vzorcev na vedenje in odzive uporabnikov. Večkrat se namreč osredotočamo na problem, kot se kaže navzven, ki pa je zgolj posledica oziroma rezultat nekega drugega – prikritega in velikokrat socializacijskega vzroka. Tako zgolj gasimo nastali požar, namesto da bi naslovili njegov začetek.
Na tej točki je pomembno poudariti, da se s podobnimi temami človeškega vedenja ukvarja več disciplin in strok. Poleg socialnega dela, za katerega menim, da bi to temo moralo zaradi svojih praktičnih implikacij poznati in raziskovati, so tukaj še druge discipline, ki vzročno- posledično transgeneracijsko dinamiko človeškega obnašanja razlagajo z različnih perspektiv.
Denimo ekonomija človeško obnašanje zreducira na mehanizem ponudbe in povpraševanja, filozofija govori o determinizmu nasproti prosti volji, biologija človeško obnašanje razlaga skozi evolucijo in genski zapis, medicina skozi fiziološke procese in psihiatrija skozi ustroj možganskega delovanja in biokemičnih procesov ter posledično skozi motnje (če pride do disfunkcij). Vsebine teh historičnih zbirov znanja in razumevanja sem zreduciral na nekaj bistvenih točk, ki niso edine, hkrati pa niso omejene zgolj na enega teh zbirov, temveč lahko nekatere temeljne postavke, uvide in prepričanja delijo. Povzamem lahko, da je raziskovanje človeške narave in obnašanja na individualni ter socialni ravni precej kompleksno.
V svoji diplomski nalogi se osredotočam predvsem na sociološke in psihološke dejavnike pri prenašanju nezavednih vzorcev vedenja, kar je pomemben del temeljnih znanj v disciplini socialnega dela.
2 1.1. ČLOVEŠKO VEDENJE
Človeško vedenje je potencialna in ekspresivna kapaciteta (mentalna, psihična ali socialna) posameznika ali skupine za interne in eksterne odzive na stimuluse skozi njihovo življenje (Kagan, Bornstein in Lerner, 2020). Medtem ko so temeljne poteze osebnosti, temperamenta in izraza genetske zasnove relativno konsistentne, so druge podvržene spremembam, ko se posameznik giblje med življenjskimi obdobji.
Posameznikovo vedenje je mogoče opazovati kot spekter, v katerem je določeno vedenje vsakdanje/rutinsko, kakšno drugo pa nenavadno. Določeno vedenje je družbeno dovoljeno, kakšno drugo pa je prepovedano. To je v zadnji instanci pretežno odvisno od socialnih norm, ki se uveljavljajo skozi različne instrumente socialne kontrole, saj naša družbenost
(gregaričnost) producira konformizme. Tako tudi socialne norme bistveno regulirajo vedenje, pri katerem posamezniki skozi proces socializacije sledijo določenim pravilom in izkazujejo določeno vrsto obnašanja, ki je sprejemljivo ali nesprejemljivo glede na vsakokratne
specifične družbene okolnosti oziroma splošno veljavne (in pri posamezniku ponotranjene) kulturne repertoarje.
1.2. VEDENJSKI VZORCI
Avtorji Lipičnik, Božac in Mihelič vedenjske vzorce ubesedijo kot posameznikov stalen način odzivanj na inpute, stimuluse iz okolja. Po njihovem mnenju se oblikujejo skozi celotno življenje; najvztrajnejši, dolgotrajni vzorci pa se pojavijo v času otroštva, ko je faza učenja najbolj intenzivna. Trdijo, da je oblikovanje vzorcev učinek mnogih dejavnikov, in sicer
notranjih, zunanjih, znanih in neznanih. Relativna konsistentnost vedenjskih vzorcev omogoči napoved obnašanja posameznika oziroma njegovo reakcijo v določeni situaciji. (Lipičnik, Božac in Mihelič, 2006, str. 29–34)
Vedenjski vzorci tvorijo repetitivne odzive posameznika na njegovo okolje. Vnašajo red v sicer kaotično resničnost življenja. Skozi vzorce se učimo odzivanja po metodi trial and error (poskus in napaka), kjer ustrezne vzorce ponotranjimo, neustrezne pa spremenimo. (Traill, 1978/2006, str. 8–18)
3 Pri tem pa posameznikovi ustrezni/neustrezni vzorci niso vedno tudi pozitivni ali negativni vzorci. Vzorce usklajujemo glede na povratno informacijo iz okolja, na primer družine in pomembnih Drugih v primarni socializaciji ter prijateljev, državnih institucij, bližnjih v sekundarni socializaciji. Tako je lahko vzorec vedenja v določeni skupini za posameznika ustrezen, celo zaželen, v drugačnih okoliščinah pa negativen, mogoče celo kazniv.
V nadaljevanju bom predstavil tudi razliko med zavednimi in nezavednimi vzorci vedenja. Pri tem je pomembno poudariti, da naše odzive na dražljaje in procese, ki se dogajajo v
določenem socialnem prostoru in času, regulirata tudi človeška zavest in podzavest. Ti sta med seboj prepleteni/fluidni, kar pomeni, da zaenkrat in s trenutno tehnologijo raziskav ne moremo določiti razmerja oziroma stopnje, po kateri ena in druga učinkujeta na naše obnašanje. Ne vemo niti, ali pri regulaciji našega obnašanja delujeta povezano ali neodvisno druga od druge. Znanstvene domneve si glede teh odgovorov niso enotne.
(Freud 1901,1960, v Vrabel in Zeigler, 2016) je bil prvi, ki je populariziral idejo obstoja podzavesti kot možen odgovor na vprašanje obnašanja in razmišljanja ljudi skozi represivna čustva. Menil je, da je nezavedni um primarni motivator, voditelj in določevalec človeškega vedenja. Zaradi pomanjkanja empiričnih raziskav in zaradi raziskav, ki so kazale obratno, torej na primaren vpliv zavestnega uma na naše obnašanje, je Freudova ideja izgubila svoj prvotni zagon.
Kljub temu Freudovi teoretski modeli ostajajo pomemben vir podmen pri raziskovanju kompleksnosti človeškega uma in njegovega ustroja. Pri spoznavanju vzorcev vedenja je posebno pomemben teoretski model o zavesti, predzavesti in podzavesti (Freud, 1923, str.
1–6), kjer avtor opredeli in diferencira stanja človeškega uma. Freud je uporabil prispodobo ledene mase, ki plava v vodi, in predstavlja človeški um. Vrh ledene mase, ki je nad gladino, v tem primeru predstavlja zavestni del uma, ki ga lahko v prenesenem pomenu interpretiramo kot »viden« del človeške zavesti, torej razmišljanje, spomine, občutke, ki se jih zavedamo, v specifičnem trenutku, ki ga doživljamo. Predzavest predstavlja zgornji del potopljene ledene mase, ki je slehernemu opazovalcu nevidna, v metaforičnem smislu pa predstavlja spomine, izkušnje in informacije nasploh, ki jih posameznik ob specifičnem impulzu razmeroma zlahka prikliče v zavestni del. Podzavest pa predstavlja najgloblje potopljen del ledene mase, ki je zgornjemu delu, torej zavestnemu delu uma, najbolj oddaljena. V njej se skrivajo občutki,
4 mišljenja, potrebe in spomini, ki so zavestnemu delu uma prikriti. Podzavest vsebuje tudi nesprejemljivo ali neprijetno vsebino, kot so občutki bolečine, anksioznost, konflikt idr.
(Freud, 2015, v Cherry, 2020)
Avtorji Lannon, Lewis in Amini podajo kritiko na Freudove teoretske modele. Menijo, da Freud izpusti pomemben dejavnik pri raziskovanju človeškega vedenja, kar je po njihovem mnenju človeški biološki ustroj možganov. Svojo kritiko argumentirajo s teorijo razvoja možganov pri sesalcih. Le-ti imajo razvit predel možganov – limbični sistem, ki med drugim služi čustveni regulaciji odzivov. Po njihovem mnenju omogoča nebesedno komunikacijo med člani določene vrste sesalcev v procesu limbične resonance. Nebesedna interakcija naj bi bila možna celo med različnimi vrstami sesalcev. Kot primer izpostavijo interakcijo med človeško vrsto in psi ter človeško vrsto in plazilci, ki nimajo razvitega predela možganov z limbičnim sistemom. Še posebej pa poudarijo pomembnost limbične resonance pri novorojenem otroku in materi. Slaba skrb ali odsotnost matere pri otroku povzroči hudo stisko in lahko v skrajnem primeru privede do smrti otroka, medtem ko prisotnost matere z ustreznimi odzivi na otrokove potrebe otroka pomiri in vzpostavi stabilno čustveno
navezanost ter ustrezno limbično regulacijo fizioloških procesov. Po mnenju avtorjev pa se ustrezno oziroma neustrezno zadovoljevanje otrokovih potreb do določene mere pozna tudi na karakteristikah odraslega človeka, kar bom podrobneje predstavil v poglavju primarne socializacije. (Lannon, Lewis in Amini, 2000, str. 7–85)
V zadnjih desetletjih, in sicer ob novih pristopih in napredku na področju raziskovanja
socialne kognicije, rezultati kažejo, da je velik del našega odločanja, razmišljanja in obnašanja rezultat prav podzavestnih procesov. Ti pristopi sledijo uvidom iz evolucijske teorije, ki se osredotoča na temeljne naravne mehanizme (na primer intuicija, spontane reakcije) podzavestnih procesov. (Bargh in Morsella, 2008, v Vrabel in Zeigler, 2016)
V tem primeru podzavestni um ali Sistem 1, ki se je evolucijsko razvil prvi, služi kot vodilni sistem obnašanja. Kot primer: nezavedni miselni procesi nas vodijo k adaptaciji, obnašanju, ki je podobno vedenju drugih, kadar se znajdemo v nepoznani situaciji. To je potencialna, adaptivna/prilagoditvena strategija, kadar smo obkroženi z neznanci. (Dijksterhuis in Bargh, v
5 Vrabel in Zeigler, 2016)
Nasprotno se je zavestni um ali Sistem 2 evolucijsko razvil kasneje in zahteva dostop do našega centralnega delovnega spomina, ki je del kratkotrajnega spomina in ga povezujemo z opravljanjem kompleksnih nalog, aktivnim učenjem, zavedanjem idr. (Evans, 2008, v Vrabel in Zeigler, 2016).
Pri tem je delovni spomin zelo omejen. Raziskave so denimo pokazale, da si posamezniki lahko pri poslušanju drugih zapomnijo zgolj okrog dve sekundi dolge delce. Zaradi tega smo kot posamezniki omejeni pri količini miselnih sposobnosti, ki smo jih zmožni vložiti v
določeno kompleksno nalogo, ker je naša kognitivna zmožnost hitro preobremenjena.
Zmožni pa smo se zanašati na podzavestne procese, ki so relativno avtomatizirani in nam zato omogočajo izvrševanje naučenega vedenja z relativno malo kognitivne težavnosti in napora. (Wasserman in Wasserman, 2016, v Vrabel in Zeigler, 2016)
1.2.1. ZAVEDNI IN NEZAVEDNI VZORCI VEDENJA
Zavedni vzorci vedenja nam omogočajo ustreznejše odzivanje na nove dražljaje iz okolja in reševanje kompleksnejših problemov. Omogočajo stopnjo učenja, kjer glede na rezultat vzorec sprejmemo in ga uporabljamo naprej ali pa zavržemo in iščemo alternative. V primeru, da zavedni vzorec večkrat pozitivno afirmiramo, lahko ta preraste v nezavedni vzorec – nezavedni vzorci niso več podvrženi testiranju in racionaliziranju, temveč so ponotranjeni in postanejo avtomatski odzivi na že poznane dražljaje iz okolja. Kot navaja Schiepek, je prepoznava takšnih nezavednih vzorcev ključnega pomena pri terapevtskih srečanjih. Posameznikom je po mnenju avtorja potrebno skozi proces sinergetike vpeljati ustrezne vzorce, katere lahko kasneje s ponavljanji zamenjajo za utrjene trenutne negativne vzorce in tako prekinejo negativno povratno zanko. Značilnost nezavednih vzorcev je poleg nespremenljivosti tudi njihova relativna stalnost, ki sta odvisni od dolžine časa ponotranjanja vzorca in intenzitete skozi čas. (Schiepek, 2005, str. 25–32)
Dr. Lea Šugman Bohinc je na predavanjih epistemologije v letu 2018 večkrat govorila o pozitivnih in negativnih vzorcih vedenja. Za pozitivne vzorce je navedla, da nas nagrajujejo s pozitivno povratno informacijo iz okolice, krepijo našo samopodobo, motivacijo, izboljšujejo
6 uspešnost v osebnem življenju in v kariernem poteku. Delovali naj bi po principu pozitivne povratne zanke, kjer pozitiven odziv okolja okrepi pozitivni vzorec, ta pa spet spodbudi pozitivnejši odziv okolja. Za negativne vzorce je navedla, da se pojavijo ob pomanjkljivih oziroma napačnih predinformacijah, na katere je bil odziv afirmativen. Negativni vzorci sprožijo negativno povratno zanko, ki lahko vodi v krepitev negativnih vzorcev. Povečuje se občutek slabe samopodobe, negativne identifikacije, družbene distance, anksioznosti ipd.
Spreminjanje negativnih vzorcev je kompleksen in dolgotrajen proces, saj so vzorci zasidrani v posameznikovi podzavesti. (Šugman, 2018)
1.3. PRIMARNA SOCIALIZACIJA
Avtor John Bowlby je bil prvi, ki je zasnoval teoretski model varne navezanosti starša in otroka. Skozi model predstavi pomembnost materinstva v začetni fazi otrokovega življenja.
Pri razlagi uporablja praktične primere, kako dotik in božanje otroka s strani matere otroka pomiri. Pri tem naj bi mati in otrok vstopila v nekakšno stanje sinergije, kjer mati postane regulator odzivov. V praktičnem smislu to pomeni, da bo umirjenost in nasmeh matere pri otroku vzbudil občutek varnosti in dobrega počutja, medtem ko bo vznemirjenost in strah matere pri otroku vzbudil občutke zaskrbljenosti. Podobno se zgodi pri prisotnosti oziroma odsotnosti matere. Stiska otroka ob odsotnosti matere se kaže v obliki separacijske
anksioznosti. Avtor meni, da brez varne čustvene navezanosti otrok ne more preživeti oziroma preživi s trajnimi psihološkimi posledicami, kot so anksioznost, pomanjkanje samozavesti in pretiran strah. Po njegovem mnenju pomanjkljiva čustvena navezanost povzroči tudi fiziološke spremembe v obliki oslabljenega imunskega sistema, zmanjšane pričakovane življenjske dobe posameznika, povišanega krvnega pritiska idr. (Bowlby, 1990, str. 5–29)
Na Bowlbyjevo teorijo o varni čustveni navezanosti je bilo podanih kar nekaj kritik. Kritika, ki sem jo največkrat zasledil pri raziskavi tega področja, je bila podana s strani psihiatrov.
Menijo, da se vez med materjo in otrokom ne vzpostavi zaradi potrebe po čustveni navezi in varnosti, temveč zaradi osnovnih fizioloških potreb otroka po preživetju. V nadaljevanju bom predstavil raziskavi, ki do določene mere odgovorita na zastavljene kritike.
7 Harry Harlow je izvedel eksperiment na rezus opicah, kjer je opičje mladiče oddaljil od
bioloških mater ter jih približal dvema umetno narejenima lutkama mater. Obe lutki sta bili narejeni v obliki opice, s tem da je bila ena narejena iz kovinskega materiala, druga pa iz blaga. Pomembno je opozoriti, da je imela opica, narejena iz kovinskega materiala, pri sebi še steklenico z mlekom, druga lutka, narejena iz blaga, pa ne. V procesu opazovanje je bilo ugotovljeno, da so se mladiči opic večino časa zadrževali v bližini lutke, narejene iz blaga.
Lutki, narejeni iz kovinskega materiala, so se približali zgolj za kratek čas, in sicer za namen hranjenja, nato pa se vrnili k lutki, narejeni iz blaga. Rezultati eksperimenta nakazujejo na potrditev Bowlbyjeve teorije, da so mladiči navkljub kovinski lutki, ki jim je nudila hrano, raje izbrali lutko, narejeno iz blaga, ki je bila tako na dotik kot tudi pogled ustreznejši približek biološke matere. (Harlow, 1958; v Amini, Lewis in Lennon, 2000, str. 71–72)
Podoben eksperiment je izvedel tudi Lorenz Konrad na goskah. Biološko mater je ločil od mladičev, nato pa mladiče vzrejal sam. Kmalu za tem so gosji mladiči začeli slediti njemu. Pri tem je pomembno poudariti, da gosji mladiči niso odvisni od matere zato, da bi jih
prehranjevala. Eksperiment do določene mere nakazuje, da so instinkti gosjih mladičev že vnaprej determinirani, torej da sledijo živemu bitju oziroma v skrajnem primeru celo predmetu, na katerega so ob rojstvu največ časa fiksirani. ( Kondrad, 1935, v Amini in Lennon, 2000: 67–68)
Na tej točki je potrebno izpostaviti še raziskave Mary Ainsworth, katerih rezultati nakazujejo določeno stopnjo validnosti Bowlbyjevih teoretskih modelov varne navezanosti.
Ainsworthova je poskušala ugotoviti, ali obstaja korelacija med interakcijo matere in
novorojenega otroka ter čustvenimi značilnostmi, ki jih ta otrok razvije kasneje v življenju. V ta namen je opazovala matere ter jih glede na njihovo nego otroka razdelila v tri skupine. Čez eno leto je testirala otrokov čustven odziv na krajše obdobje separacije od matere. Otroci mater, ki so bile v kategoriji z lastnostmi konsistentne prisotnosti, odzivnosti in nežnosti do otroka, so po mnenju avtorjev razvili varno čustveno navezavo in mater so uporabljali kot varno zavetje, preko katerega lahko raziskujejo okolico. Ob njenem odhodu iz prostora so bili razburjeni, ob ponovnem prihodu pa pomirjeni in veseli. Otroci brezčutnih, rigidnih in
hladnih mater so postali ne-varno navezani in izogibljivi otroci. Ob odhodu matere so ostali
8 ravnodušni, ob njenem ponovnem prihodu pa so jo pretežno ignorirali in svojo pozornost namenili drugim dejavnikom v prostoru, kot so bile igrače. Otroci raztresenih in
nepredvidljivih mater so postali ne-varno navezani in ambivalentni otroci, ki so se oklepali svojih mater in planili v obupan jok ob njuni ločitvi. Ob njeni vrnitvi so ostali neutolažljivi. Ob odraščanju otrok so izsledki raziskave nakazali, da so otroci z varno navezavo postali
zadovoljni, socialno kompetentni, odporni, empatični do drugih in vztrajni, imeli so več prijateljev in znali so reševati probleme – če je bil problem prevelik, so znali poiskati pomoč.
Otroci čustveno hladnih mater so postali težko dosegljivi, sovražni do avtoritete ter hitro vzkipljivi. Niso znali poiskati pomoči – niti v primeru, ko so bili najbolj ranljivi. Velikokrat so bili sovražno nastrojeni in imeli veselje do provokacije drugih otrok. Otroci nepredvidljivih mater so postali socialno nedorasli, boječi, hipersensitivni in nesamozavestni. Hoteli so veliko pozornosti, hkrati pa bili hitro užaljeni. Velikokrat so prosili za pomoč pri preprostih nalogah, ki bi morale biti znotraj njihovih kompetenc. (Ainsworth 1971/1978, v Amini, Lewis in Lennon, 2000, str. 73–74)
Primarna socializacija je sicer obdobje najzgodnejših stikov posameznika z okoljem. To obdobje posamezniku omogoči širok spekter učenja in prilagajanja na okolje, skozi katerega se nauči delovanja v družbi, preživetja ter hkrati zavednih in nezavednih vzorcev, ki jih akumulira od pomembnih Drugih. Vzorci vedenja, ki se jih posameznik nauči v tem obdobju, predstavljajo zelo močne vezi, ki se preko utrjevanja in ponavljanja ter pozitivne potrditve iz okolja skozi čas še utrdijo in jih je zato kasneje v življenju težko spreminjati.
Avtorja Berger in Luckmann menita, da je primarna socializacija tudi čas usvajanja temeljev kulturnih repertoarjev okolja, v katerega je posameznik rojen. Eden od pomembnih
dejavnikov pri tem, gledano z družbenega vidika, je materni jezik. (Berger in Luckmann, 1988, str. 125–126).
Posameznik se nauči osnovnih socialnih norm, ki jih družba zasleduje, pri tem pa ponotranji družbeno zaželene vzorce obnašanja. Po mnenju avtorjev se učinki primarnega
socializacijskega učenja utrdijo bistveno močneje v primarni socializaciji kot pri sekundarni socializaciji. (Berger in Luckmann, 1988, str. 125–126)
9 Avtorja Berger in Luckmann večkrat poudarita pomembnost procesa internalizacije. Namen internalizacije je da se posameznik spoznava s svetom okoli sebe v katerega so vključeni pomembni Drugi. Bistveno pri tem je, da posameznik ta svet ozavesti in ga hkrati razume. Ob uspešni internalizaciji odrasel posameznik postane enakovreden član družbe, v katero je nato lahko aktivno in enakovredno vključen. (Berger in Luckmann, 1988, str. 121–122).
1.3.1. DRUŽINA
Družino avtor McGoldrick opredeli kot enega izmed najpomembnejših dejavnikov v primarni socializaciji, preko katerega se posameznik nauči vzorcev vedenja. Družina je po njegovem mnenju kompleksen sistem posameznikov, vlog in funkcij. To je sistem v katerem
posamezniki producirajo čustvene vezi, ki imajo lahko pozitivne ali negativne učinke. Družina praviloma predstavlja enega izmed varnejših okolij, ki pa v nekaterih primerih lahko postane ogrožajoče ali celo nevarno za fizičen ali psihičen dobrobit posameznikov, ki v njej sobivajo.
Posameznikov razvoj je vpet v ciklus razvoja družine, ki mu predstavlja glavni kontekst razvoja. (McGoldrick, 1988; v Jurič, 2009)
1.4. SEKUNDARNA SOCIALIZACIJA
Proces sekundarne socializacije se po mnenju avtorjev začne takrat, ko se zaključi primarna socializacija. Posameznik v tem obdobju začne spoznavati svet, ki presega meje družine in ožjih članov tj. pomembnih Drugih. Spoznavanje zunanjega sveta, lahko povzroči
prepoznavanje protislovji znotraj primarno-socializacijskih krogov ter povzroči konflikte, tj.
družine in pomembnih Drugih. V tem obdobju se začne proces osamosvajanja in tvorbe lastne identitete, znotraj katerega so vključene vrstniške skupine, prijatelji, državne
institucije, idr. Berger in Luckmann sekundarno socializacijo poimenujeta kot ponotranjanje institucionalnih dejavnikov. (Berger in Luckmann, 1988, str. 128-129)
10 1.5 SPOMIN
Avtor Zarevski spomin in proces spominjanja ubesedi kot pridobivanje in shranjevanje informaciji za kasnejšo uporabo. Omeni zapletene nevro-fiziološke strukture, ki aktivno delujejo pri procesu spominjanja in shranjevanja spomina. (Zarevski, 1995, str. 25–39)
Ob branju literature sem zasledil mnogo avtorjev, ki pišejo o spominu. Največkrat pa sem zasledil Atkinsonove in Shiffrinove modele spomina. (Atkinson in Shiffrin, v Šešok, 2006, str.
101-103) spomin razdelita v tri stopnje in sicer:
– Senzorni spomin
– Kratkoročni spomin
– Dolgoročni spomin
Avtorji senzorni spomin ubesedijo kot nevrološki sistem, ki skozi posameznikovo življenje preko čutnih receptorjev nabira senzorične podatke, ki jih živčni del podsistema nato
procesira v nadaljevanju. Ti podatki ostanejo v posameznikovem čutnem spominu zgolj nekaj sekund, določen del teh informaciji pa se shrani v kratkoročnem spominu posameznika.
Avtorji omenijo, da imamo ljudje različna čutila za vnos senzornih informaciji, to so sluh, vid, dotik, vonj in okus. (Laureati, Pagliarini, Mojet in Köster, 2011, str. 264–270)
Čutni spomin je avtomatičen, kar pomeni, da posameznik nima zmožnosti njegove regulacije.
Lahko denimo zapremo oči, ne moremo pa regulirati kaj oči vidijo, ko so odprte.
Podatki, ki jih prejmemo preko čutil so nepredelani ali surovi podatki. Na dnevni ravni posameznik prejme ogromno količino surovih podatkov, za katere nimamo spominskega prostora. V ta namen smo se evolucijsko razvili, da že znane dražljaje iz okolja hitreje zaznamo in prepoznamo. Ostale podatke oz. informacije, ki so nove pa abstrahiramo in interpretiramo, da za posameznika tvorijo smiselno celoto, ki ni podatkovno tako obširna kot prvotne senzorne informacije. (Winkler in Cowan, 2005, str. 3–5)
11 Kratkoročni spomin ima zmožnost retencije manjše količine podatkov, ki niso podvrženi subjektivni manipulaciji oziroma abstrakciji dogodka oz. dogajanja posameznika. Taki podatki so nam dostopni nekaj sekund do največ nekaj minut po prejemu prvotnega
inputa/stimulusa. Zmožnost priklica takšnih informaciji se eksponentno zmanjšuje skozi krajši časovni interval. Skozi proces asociacij in ponavljanj lahko kratkoročni spomin postane dolgoročni.
Kratkoročni spomin deluje istočasno kot tudi delovni spomin. Slednji manipulira in abstrahira s podatki kratkoročnega spomina. Spremenjene in subjektivne interpretacije podatkov shranjuje v dolgoročni spomin ter ima tudi zmožnost priklica že shranjenih podatkov iz dolgoročnega spomina in njihovega spominjanja.
Sistem dolgoročnega spomina po mnenju avtorjev omogoča shranjevanje in priklic
informaciji na daljša časovna obdobja. Obsežne informacije se abstrahirajo v ključne pojme in asociacije, ki ob kasnejših ponovitvah omogočajo priklic dejanj in dogodkov ter njihovo obnovo. Koliko se posameznik lahko spominja določene dogodka oz. dejanja in kakšna je kvaliteta obnovljenih informaciji iz dolgoročnega spomina je odvisno predvsem od dogodka oz. dejanja samega, torej kako pomemben je bil za posameznika. Kvaliteta se po mnenju avorjev izboljša tudi ob repeticijah dogodka oz. dejanja ter dodatnemu asociiranju.(Atkinson in Shiffrin, 1968, str. 27–31)
Dolgoročni spomin se deli na eksplicitni ali deklarativni in implicitni ali nedeklarativni spomin. Razlika med implicitnim in eksplicitnim dolgoročnim spominom je, da se
eksplicitnega spomina lahko spominjamo zavestno. Nadalje se deli na epizodični spomin, ki shranjuje specifične osebne izkušnje, in semantični spomin, ki shranjuje pomen podatkov.
Eksplicitni spomin je postopno učenje skozi večkratno izpostavljenost določenemu stimulusu in odzivu nanj. Implicitni spomin pa se povezuje z nezavednimi spomini, kot so različne posameznikove sposobnosti, na primer sposobnost prehranjevanja, vožnje avtomobila ipd., ne da bi se morali teh veščin ponovno učiti.
12 Posameznikov individualni spomin je ključnega pomena pri oblikovanju vzorcev vedenja.
Omogoča namreč učenje za reševanje kompleksnejših in razumskih izzivov. Preko
avtomatizacije in prioritizacije omogoča procesiranje ogromnih količin informaciji. Skrčeni shranjeni podatki ne predstavljajo več dejanske slike določenega dogodka, pač pa zgolj individualno interpretacijo, na podlagi katere gradimo svoje odzive in reakcije.
1.5.1 Kolektivni spomin
Halbwachs spomin razdeli na individualni in kolektivni. Le-ta predstavlja skupek individualnih spominov. Več posameznikov kot je vključenih v določen kolektivni spomin, večja je možnost po ohranjanju spomina. Individualni spomin se tako usklajuje glede na kolektivni spomin, ta pa se glede na usklajevanje individualnih spominov s časoma spreminja. Pri tem avtor za ohranjanje in reproduciranje kolektivnih spominov omeni pomembnost prostora in časa.
(Halbwachs, 2001, str. 52–103)
Pri individualnem spominu avtor Halbwachs večkrat omeni subjektivno zaznavo istega trenutka v prostoru in času s strani različnih posameznikov, ki so prisotni. Kot primer izpostavi zgodbo iz avtobiografije gospoda Benevenuta Cellinija, ki pove zgodbo o svojem prvem srečanju z živim škorpijonom, za katerega je mislil, da je morski rak. Ker se je z morskimi raki že večkrat igral, ga ponosno pobere in pokaže staršem, ki so v trenutku zgroženi in prestrašeni ter ga poskušajo vzeti otroku iz rok. Otrok pa ima občutek, da je ta
»morski rak« njegov in ga noče prepustiti staršem. Spomin, ki se je v dani situaciji v tem trenutku produciral posameznikom, je torej bistveno drugačen. Ko otrok odraste, se lahko spominja sreče, ki jo je čutil, ko je zagledal morskega raka, in žalosti, ko ga je moral prepustiti staršem, medtem ko se starši najverjetneje spominjajo strahu, ki so ga čutili, ko je otrok v resnici prinesel strupenega škorpijona, pa čeprav so bili vsi deležni istega trenutka v času in prostoru. (Halbwachs, 1980, str. 35–38)
Avtor Halbwachs argumentira tudi pomembnost skupin, v katerih je posameznik prisoten in
13 kjer ima svojo vlogo. V kolikor se posameznik oddalji od določene skupine in se priključi drugi, se bo reprodukcija skupnih spominov iz prve skupine ustavila. V tem primeru bodo tudi individualni spomini na to skupino in dogodke v njej začeli izginjati. Kot primer izpostavi učenca, ki po dolgih letih sreča svojega učitelja. Z veseljem mu pripoveduje zgodbe o svojih sošolcih, kje je kdo sedel, kdo je bil uspešen učenec in kdo ne idr. Učitelj se teh dogodkov le slabo spominja ali pa sploh ne. Medtem ko se je učenec večkrat lahko dobil s svojimi sošolci tudi po zaključku šole, kjer so reproducirali spomine na ta prelomen del njihovega življenja, pa učitelj ni bil del te ožje skupine, temveč je imel avtoritativno vlogo, ki jo je opravljal službeno in rutinsko, hkrati pa z velikim številom še drugih učencev. (Halbwachs, 1980, str.
26–27)
V nadaljevanju Halbwachs izpostavi, da so specifični individualni spomini posameznika, predvsem v večjih skupinah, potisnjeni v ozadje. Pri tem ima v mislih spomine, ki niso del kontekstualnega repertoarja ostalih pripadnikov skupine in zato ne najdejo skupnega
prostora za reproduciranje. Kljub temu pa ne zanika pomembnosti vključenosti posameznika v skupine, ravno nasprotno, skupine naj bi bili eksterni dejavniki, ki posamezniku omogočijo obnavljanje in priklic spominov. Po njegovem mnenju separacija med individualnimi in kolektivnimi spomini posameznika ni povsem jasna, njuna fluidnost namreč pri reprodukciji enih potencialno spreminja tudi zaznavo drugih in obratno. Kot primer avtor izpostavi
ideološke naracije naciji, ki so del historičnega spomina. Posameznik v trenutnem prostoru in času nima možnosti ustvariti lastnega spomina na te dogodke. Zanaša se na kolektivno reprodukcijo. Navkljub temu lahko posameznik te reprodukcije ponotranji zaradi želje ali potrebe po pripadnosti določeni skupini. V procesu ponotranjanja določenega historičnega spomina pa hkrati potencialno modificira zaznavo lastnih individualnih spominov.
(Halbwachs, 1980, str. 50–60)
Novodobne študije na področju kolektivnega spomina nakazujejo kompleksnost celotnega fenomena. Po mnenju avtorjev Anastasio, Ehrenberger, Watson idr. so prvi problem metaforične analogije, kjer teorije in definicije kolektivnega spomina nimajo oprijemljive in analitične vsebine, temveč odpirajo prostor interpretacijam. Kot drugo kritiko avtorji izpostavijo delovanje individualnega in kolektivnega spomina. Individualni spomin lahko lociramo v posameznikove možgane, kjer ima »centralno procesorske in shranjevalne
14 enote«, medtem ko kolektivnega spomina ne moremo locirati. To odpira vprašanje, ali sta kolektivni in individualni spomin analogna glede na delovanje ali sta si drugačna? Avtorji na to vprašanje nimajo odgovora, domnevajo pa, da je proces konsolidacije spomina pri obeh vrstah spomina enak. (Anastasio, Ehrenberger, Watson in Zhang, 2012, str. 41–51)
Konsolidacijo spomina opišejo kot proces, v katerem posameznik preko senzornih čutov prejme določeno število informaciji, ki se zaradi efikastnosti delovanja postopno krčijo v zgolj najbolj pomembne informacije za posameznika. Pri obdelavi informaciji se vzpostavijo nove nevronske povezave, ki se ob ponovni zaznavi istih informaciji utrdijo, spominjanje teh informaciji pa z vsako ponovitvijo postane enostavnejše. (Anastasio, Ehrenberger, Watson in Zhang, 2012, str. 19–21)
Anastasio, Ehrenberger, Watson idr. menijo, da kolektivni spomin ni zgolj sumacija individualnih spominov, temveč jih presega. Kot primer izpostavijo družinsko kosilo, kjer eden izmed udeležencev opisuje skupne dogodke, ki so jih posamezniki doživeli skupaj. Poleg spominov, ki so jih posamezniki imeli prej, se ob naraciji zgodbe spomnijo še dodatnih
informaciji, ki jih je zgodba priklicala v spomin. (Anastasio, Ehrenberger, Watson in Zhang, 2012, str. 56)
Avtor Novick izpostavi še eno pomembno pomanjkljivost kolektivnega spomina, kot ga opisuje Halbwachs. Le-ta namreč kolektivni spomin opiše kot relativno statičen in
nespremenljiv fenomen, kar bi lahko držalo v preteklosti, ko so bile družbe še razmeroma tradicionalne in so se spreminjale počasi. Dandanes pa se družbe, delno zaradi globalizacije, delno zaradi tehnoloških napredkov in drugih dejavnikov, neprimerljivo hitreje spreminjajo.
V takih družbah, po mnenju avtorja, tudi kolektivni spomin izgubi lastnosti statičnosti in nespremenljivosti. (Novick, 1999; v Anastasio, Ehrenberger, Watson in Zhang, 2012, str. 51–
52)
Tudi avtorji Anastasio, Ehrenberger, Wastson in Zhang so kritični do statičnosti in nespremenljivosti kolektivnega spomina. Menijo, da se kolektivni spomini aktivno
spreminjajo glede na »kreatorje spominov« oziroma »pomenske kreatorje«, pri čemer imajo v mislih verske voditelje, politike, državne uslužbence, učitelje idr. Menijo, da tako kot pri
15 posamezniku obstaja amnezija pri poškodbi hipokampusa, tako tudi v družbi obstaja več socialnih hipokampusov, ki na podlagi preferenc voditeljev lahko povzročijo družbeno amnezijo. Kot primer avtorji navedejo kulturno revolucijo na Kitajskem (1966–1976), ko je Kitajski komunistični režim začel pospešeno in načrtno cenzurirati, brisati ali spreminjati vse informacije, tako v sedanjosti kot tudi historične zapise, ki niso podpirale marksistične teorije. Med drugim so zapirali intelektualce, podirali kipe in zapirali verske ustanove. Po mnenju avtorjev so omenjena dejanja imela katastrofalne posledice na kolektivni spomin Kitajcev, saj niso uničili zgolj historičnih in fizičnih objektov, temveč so tudi onemogočili reprodukcijo spominov med ljudmi. (Anastasio, Ehrenberger, Watson in Zhang, 2012, str.
185–190)
Kolektivni spomin je pri zaznavi in prepoznavanju vzorcev vedenja pomemben z vidika, da so spomini, tako kolektivni kot individualni, pomemben del posameznikove identitete.
Upoštevanje njihovega konteksta omogoča ustreznejše prepoznavanje vzorcev vedenja.
Človekov spomin je podvržen spremembam. Naš dolgoročni nevrološki sistem, odgovoren za ohranjanje spomina, vse shranjene informacije najprej abstrahira, nato pa nepomembne informacije čez čas odstrani oziroma jih prilagodi tako, da tvorijo poenoten, nemoten tok spomina na preteklost. Isti dogodki se lahko zato pri različnih posameznikih shranijo v obliki množice različnih slik in interpretacij.
2. ORIS PROBLEMA
V svoji diplomski nalogi sem se fokusiral predvsem na starejšo in srednjo generacijo ljudi v Sloveniji. Mojo skupino ljudi za intervjuvanje so predstavljali posamezniki med 50 in 64 leti.
Kljub temu sem velik del vprašalnika namenil tudi vprašanjem o njihovih starših oziroma skrbnikih. Moj namen je bil vključiti več generacij, ki so bile priča prehodnim zgodovinskim obdobjem. Ko govorim o prehodnih zgodovinskih obdobjih, imam v mislih čas med drugo svetovno vojno, po drugi svetovni vojni ter po letu 1991, ko se je Slovenija osamosvojila.
Vsako izmed naštetih obdobji ima po mojem mnenju določene specifične lastnosti, kot so
16 denimo pomanjkanje, negotovost, strah pred sovražniki v času vojne idr., ki bi pri
posamezniku in družinah lahko osnovali določene preživetvene nezavedne vzorce vedenja.
Pri tem seveda ne trdim, da so prehodna zgodovinska obdobja edini dejavniki, ki producirajo nezavedne vzorce vedenja, menim pa, da prehodna zgodovinska obdobja in način življenja v določenih obdobjih lahko na družbeni ravni producira historične spomine, skozi katere bi različni posamezniki lahko razvili podobne vzorce vedenja, katere bi skozi svojo raziskavo potencialno lahko odkril in primerjal.
Pri tem je pomembno poudariti, da ima vsak posameznik unikatno življenjsko zgodbo z določenimi specifičnimi vzorci vedenja, ki jih je glede na svoj zgodovinski kontekst razvil.
Zanimali me bodo tudi taki vzorci, kljub pomanjkanju komparativne vrednosti z drugimi posamezniki in iskanju skupnih nezavednih vzorcev vedenja.
Raziskovalna vprašanja:
– Kateri skupni nezavedni vzorci vedenja so se največkrat pojavili?
– Katera tematska področja so bila večkrat izpostavljena?
– Katere vrste historičnih spominov so bile del naraciji?
3. METODOLOGIJA
3.1 Vrsta raziskave
Raziskava je kvalitativna. Podatke sem zbiral s pomočjo besednih opisov, pridobljenih z opravljenimi intervjuji.
V kvalitativnih raziskavah raziskujemo besedne opise, ki se povezujejo s pojavom, ki ga raziskujemo. (Mesec, 2009)
17 Zbiral sem novo gradivo, zato je raziskava empirična, hkrati pa, glede na svoje področje, unikatna, na dani populaciji in njenem letnem razponom zato tudi eksplorativna.
3.2 Spremenljivke oziroma teme raziskovanja
Svojo raziskavo sem razdelil na tri tematska področja, in sicer:
– Zaznava/prepoznavanje lastnih ponavljajočih vzorcev vedenja
– Zaznani vzorci pri starših/skrbnikih
– Prepoznavanje vzorcev pri svojih otrocih
Omenjena tematska področja so generacijsko opredeljena in omogočajo prepoznavanje ponavljajočih ter fluidnih vzorcev vedenja med generacijami.
3.3 Merski instrumenti ali viri podatkov
Uporabljen merski instrument je bil vnaprej pripravljen delno strukturirani vprašalnik odprtega tipa.
Vnaprej postavljena vprašanja so bile smernice intervjuja; v primeru pomanjkljivih, nejasnih odgovorov pa sem postavil tudi nekaj podvprašanj, in sicer v skladu z raziskovalno temo.
3.4 Populacija in vzorec
18 Populacijo so predstavljali prebivalci v Sloveniji v letih 2020 in 2021, stari med 40 in 65 let.
Vzorec je bil neslučajnostni in priložnostni, saj sem najprej kontaktiral s poznanimi
posamezniki, torej ožjim krogom sorodnikov, ki ustrezajo omenjenim merilom, šele nato pa iskal tudi ostale posameznike izven svojih krogov poznanstev, ki so mi jih predlagali prijatelji oziroma bližnji sorodniki. Zaradi epidemije koronavirusa sem bil pri izvedbi intervjujev pretežno omejen na Idrijsko-Cerkljansko regijo, saj je bilo prehajanje med občinami v času izvajanja intervjujev prepovedano. Edini kriterij pri izbiri je bil, da so bili intervjuvanci stari med 40 in 65 let. V moji raziskavi je sodelovalo sedem intervjuvancev.
Intervjuvanec Starost Spol Izobrazba Poklic
A 62 M Mehatronik
operater
Delo v proizvodnji (upokojenec)
B 55 Ž Osnovna šola Delo v proizvodnji
C 61 Ž Osnovna šola Delo v
proizvodnji/kmetijstvo
D 45 Ž Kuharska šola Kuharica
E 60 M Strojni inženir Nadzor strojev v
proizvodnji (upokojenec)
F 58 M Osnovna šola Delo v
proizvodnji/kmetijstvo
G 60 M Elektrotehnik Hišnik
19 3.5 Zbiranje podatkov
Uporabljena metoda zbiranja podatkov je bila intervju. Podatke sem zbiral od meseca novembra 2020 do konca januarja 2021. Izbruh koronavirusa je oviral zbiranje podatkov osebno, vseeno pa sem se poskušal izogniti intervjuvanja preko spleta.
Podatke sem zbiral tako, da sem kandidate za intervjuje predhodno poklical ter jim predstavil vsebino svoje diplomske naloge ter vprašalnika, na katerega bi odgovarjali. Zainteresiranim sem predhodno poslal tudi vprašalnik. Pred izvedbo intervjujev sem sogovornikom zagotovil, da bodo njihova imena ostala anonimna, saj je namen zbiranja podatkov le za izvedbo raziskave v diplomskem delu.
Intervjuje sem izvajal na domu intervjuvancev. Večina sogovornikov si je smernice za vprašalnik že vnaprej prebrala, ostalim pa sem ga predstavil na dan intervjuja. Sam proces zbiranja podatkov je potekal hitro in uspešno. Presenečen sem bil tako nad vsebino kot količino podatkov, ki so mi jih sogovorci zaupali. V kolikor je bilo kakšno vprašanje nejasno ali pa intervjuvanec ni vedel, kaj odgovoriti, sem vprašanje ponovno formuliral na drugačen način oziroma zastavil smiselna podvprašanja. Že med samim zbiranjem podatkov sem zasledil, da je bilo veliko odgovorov v obliki daljših naraciji. To je dobro z vidika, da sem dobil večje količine informaciji za kasnejšo analizo, hkrati pa so se intervjuvanci pri tem spominjali preteklih dogodkov in pri tem potencirali samorefleksijo, ki je ključnega pomena pri spoznavanju lastnih nezavednih vzorcev. Negativna posledica daljših naraciji pa je sama fluidnost vsebine med zastavljenimi temami, kar mi je predstavljajo probleme pri samem kodiranju in umeščanju pojmov v smiselne kategorije.
3.6 Obdelava gradiva
Pridobljeno gradivo v obliki ročno zapisanih intervjujev sem najprej prepisal v program Word. Zatem sem pomembne dele besedila označil in jih s pomočjo kvalitativne analize obdelal. Začel sem z odprtim kodiranjem, kjer sem naredil tabelo za vsakega izmed
20 intervjujev in prepisal ustrezno besedilo v pripadajočo vrsto. Vrste sem oštevilčil s črkami glede na posamezen intervju in odsek besedila.
Primer A3 (A = prvi intervju), (3 = tretja izjava).
Nato sem vsem izjavam posameznih intervjujev pripisal pojme glede na izjavo, zatem pa sem te pojme umestil v smiselne kategorije.
Primer odprtega kodiranja
Št.
izjave
Izjava Pojem Kategorija Tema
A1 Večina svojega življenja sem hodil k maši, a nikoli se nisem vprašal, zakaj zares to delam
Obiskovanje verskih obredov
Vedenjski vzorci
ZAZNAVA/PREPOZNAVANJE LASTNIH PONAVLJAJOČIH VZORCEV
A2 Sedaj, ko
razmišljam, je bil eden izmed razlogov
definitivno pivo po maši s prijatelji
Pitje alkohola s prijatelji
Rutina ZAZNAVA/PREPOZNAVANJE LASTNIH PONAVLJAJOČIH VZORCEV
21 A3 Ko sem bil mlajši,
sem bolj vneto iskal odgovore na življenjska
vprašanja, ki sta mi jih sveta maša in župnik ponudila
Vprašanja o pomenu življenja
Eksistenčna vprašanja
ZAZNAVA/PREPOZNAVANJE LASTNIH PONAVLJAJOČIH VZORCEV
Tabele, sestavljene iz vrstic, katere vsebujejo izjave, pojme, kategorije in teme, sem natisnil in zatem posamezne vrstice izrezal, saj mi je to omogočilo grupiranje pojmov in v nekaterih primerih tudi spreminjanje pomanjkljivih pojmov. Pri umeščanju kategorij glede na svoje tematsko področje sem imel nekaj problemov, predvsem zaradi prekrivanja izjav med temami. Zagato sem rešil tako, da sem naknadno dodal še eno tematsko skupino, in sicer Tematsko fluidne kategorije. Tako sem se izognil umeščanja kategorij v pomanjkljive teme in zagotovil boljšo preglednost končnih rezultatov.
Sledilo je še osno kodiranje, kjer sem pod posamezno temo pripisal kategorije in njim pripadajoče pojme.
Primer osnega kodiranja
ZAZNANI VZORCI PRI STARŠIH/SKRBNIKIH
- VEDENJSKI VZORCI
o Preverjanje vremena (A18)
22 o Delo kot vrednota (A19)
o Ljubezen do domačih živali (F14)
o Pripovedovanje življenjskih zgodb (E7)
o Povezovanje družine skozi praznike (B14)
o Kajenje (D17)
o Izletovanje (D15)
4. REZULTATI
ZAZNANI VZORCI PRI STARŠIH/SKRBNIKIH
Pri zaznanih vzorcih pri starših oziroma skrbnikih so izstopale predvsem naslednje kategorije:
vzorci vedenja, odnosi, alkoholizem, stiske in pomanjkanje.
V kategoriji vzorcev vedenja pri starših oziroma skrbnikih ni bilo ponavljajočih se vzorcev, zato ne moremo iskati podobnosti. Pojma preverjanje vremena (A18) in delo kot vrednota (A19) se pojavita v temi lastnih zaznanih vzorcev vedenja. Sklepamo lahko, da je posameznik omenjena pojava ponotranjil, saj je vzorec staršev zaznal tudi pri sebi.
Že med samim izvajanjem intervjujev in pripovedovanjem zgodb intervjuvancev sem zaznal, da je bila kategorija odnosov večkrat omenjena skupaj s kategorijami pomanjkanja, stisk in alkoholizma, zato jih bom poskušal interpretirati skupaj glede na zgodovinsko-geografski kontekst, v katerem so se pojavili.
ODNOSI – prepir in nasilje v družini (A11, D13, G13).
23 ALKOHOLIZEM – pitje alkohola kot reševanje problemov (A12, F13)
STISKE – bolezen starša (F12, G15, C15)
POMANJKANJE – pomanjkanje hrane (G11, A10, C12)
Starši intervjuvancev so odraščali v prvi polovici 20. stoletja, ko je na slovenskem območju takratne Jugoslavije potekala 2. svetovna vojna. Plenjenje in sežiganje s strani okupacijskih sil in kasneje odporniških partizanskih sil je privedlo do dodatnega pomanjkanja osnovnih živil.
To lahko razberemo iz izjav intervjuvancev, kjer je med kategorijo pomanjkanja največkrat omenjeno pomanjkanje hrane. Pomanjkanje živil za preživetje je bilo zaradi slabega in počasi razvijajočega se gospodarstva prisotno že pred vojno, stanje pa se je med in takoj po vojni še dodatno poslabšalo. Pomanjkanje socialnih služb in nezmožnost reševanja problemov lahko v nekaterih primerih privede do prepirov in nasilja v družini, kar je bilo večkrat omenjeno skozi kategorijo odnosov. Alkoholizem pa je bil omenjen kot vzvod za neuspešno reševanje problemov. Posledično se pojavljajo stiske, med katerimi je bila izpostavljena bolezen starša.
Glede na izpostavljene kategorije lahko opazimo, da so bile pretežno negativne, hkrati pa lahko vidimo, kako se do določene mere kategorije med seboj povezujejo. Omenjene kategorije med seboj oblikujejo negativno povratno zanko, v katero je lahko vpet
posameznik in/ali družina, poslabšanje ene kategorije vodi do dodatnega poslabšanja druge in tudi tretje kategorije itd. Zanimivost je tudi odsotnost pozitivnih izjav. Glede na
spominjanje intervjuvancev lahko sklepamo, da so bile omenjene kategorije velikokrat izpostavljene oziroma v nekaterih primerih celo vsakodnevno prisotne.
V nekoliko manjši meri je bila izpostavljena tudi kategorija negativnih čustev, kjer so bili izpostavljeni Sovraštvo do izdajalcev (G19), Jeza do partnerja (F15), Občutek krivice (G10).
Tudi to kategorijo lahko povežemo z že omenjenimi kategorijami.
Kot neke vrste olajšanja oziroma stabilizacije razmer po vojni je sledila kategorija varnosti z izjavami Redna zaposlitev starša (A17), Redni prihodek (E8), Izboljšava materialnih razmer (A16). Gospodarstvo se je začelo izboljševati in posledično so se odpirala nova delovna mesta.
24 ZAZNAVA/PREPOZNAVANJE LASTNIH PONAVLJAJOČIH VZORCEV
V kategoriji vedenjskih vzorcev sta izstopali izjavi Pojav vzorcev v otroštvu (D4, A6), kjer sta intervjuvanca menila, da sta vzorce vedenja ponotranjila v otroštvu. Če se sklicujemo na literaturo, je otroštvo obdobje spoznavanja in učenja. Vzorci vedenja se lažje manifestirajo v posameznikovi podzavesti v tem obdobju, saj je proces refleksije bistveno nižji kot v
kasnejših obdobjih življenja.
Zanimive so tudi izjave Druženje ob pitju alkohola (F7, E1), Pitje alkohola zjutraj (F1), Pitje alkohola kot navada (F2). Glede na rezultate se zdi, da je konzumacija alkohola prešla iz neuspešnega reševanja problemov ter soočanja s stiskami prejšnjih generacij do navad oziroma v nekaterih primerih odvisnosti današnjih generaciji.
Pri kategoriji odnosov so posamezniki omenili naslednje pojme: Občutek za dajanje pomoči potrebnim (B1), Pogovori s prijatelji (E2), Omejena možnost udejstvovanja v otroštvu (F5), Čut do živih bitij (C10). Opazimo lahko, da ima omenjena kategorija v povprečju vseh izjav bistveno bolj pozitivno konotacijo kot ista kategorija pri starših oziroma skrbnikih. Na prvi pogled bi lahko sklepali, da so se s starejše generacije na srednjo generacijo tudi odnosi v družini intervjuvancev izboljšali. Na tej točki pa je potrebno upoštevati več faktorjev, na primer to, da je posameznik do svojih dejanj manj kritičen oziroma izpostavlja predvsem pozitivne lastnosti glede na kritičnost do drugih, v tem primeru staršev oziroma skrbnikov.
Zato omenjenega sklepa glede na relativno majhen vzorec ne moremo potrditi.
Kategorija rutine je bila namenjena prepoznavanju vzorcev, ki jih posamezniki uporabljajo na vsakodnevni ravni oziroma najmanj enkrat tedensko. Ker so bili vsi dobljeni rezultati na danem vzorcu različni, ne moremo izpeljati sklepov. Prav zato omenjena kategorija ni bistvenega pomena za nadaljnjo analizo in interpretacijo rezultatov.
Pri raziskovanju rezultatov se je pojavila še kategorija samorefleksije, kjer sta bila
izpostavljena pojma Zaznava vzorcev vedenja (C7, D1). Ta kategorija je pomembna z vidika premišljenosti ustavljanja vzorcev vedenja kot nezavedne ali zavedne. Skozi analizo
rezultatov mi je namreč postalo jasno, da je binarna umestitev vzorcev kot zavednih ali nezavednih v najboljšem primeru pomanjkljiva, v najslabšem pa napačna, saj je meja med
25 zavednimi in nezavednimi vzorci fluidna. O nekaterih vzorcih vedenja so posamezniki že prej razmišljali, spet druge so reflektirali med samo naracijo vsebine odgovorov.
PREPOZNAVANJE VZORCEV PRI SVOJIH OTROCIH
Pri tematskem področju prepoznavanja vzorcev svojih otrok se je pojavila zgolj ena kategorija, imenovana prenos vedenja, kjer so bili izpostavljeni naslednji pojmi: Prenos vedenja iz starega starša na vnuka (C17, D18, A22). V tem primeru so intervjuvanci enačili določene osebnostne lastnosti otrok z lastnostmi staršev, denimo v dveh primerih je bila to trma. Medtem ko lahko rečemo, da so zaznali podobne vzorce tako pri starših kot tudi pri otrocih, pa ponovno lahko opazimo fenomen kritičnosti do drugih in pomanjkanje
samokritičnosti.
Namen te teme je bila možnost refleksije intervjuvancev preko dejanj oziroma vedenja lastnih otrok. Že med intervjuvanjem pa sem ugotovil, da bi tej temi moral posvetiti več podrobnih vprašanj za dosego željenega rezultata.
TEMATSKO FLUIDNI POJMI
Zaradi tematske prepletenosti določenih pojmov sem ustvaril še eno temo, in sicer tematsko fluidni pojmi. Omenjeni pojmi so nastali med naracijami o starših, ko so posamezniki pri določenih specifičnih vprašanjih reflektirali lastna dejanja, jih enačili ali jim nasprotovali.
Nastala je kategorija prenosa zavednih in nezavednih vzorcev vedenja. V njej so bili
največkrat izpostavljeni Moralni nauki (B5, B7, G21, E5) ali vaške modrosti, ki se kolektivno prenašajo z generacije na generacijo.
Za tem so sledile naslednje osebne lastnosti staršev: Skrbnost (D9, B16, C8), Trmoglavost (G9, D9), Smisel za humor (A9, B17). Največkrat je bila v tem primeru omenjena skrbnost (predvsem do materialnih stvari), ki jo lahko do določene mere zaznamo kot odziv na
26 pomanjkanje. Pri enem izmed posameznikov je bil večkrat omenjen Vzorec dela (F9, F6, F8) kot prisiljen vzorec zaradi finančnega primanjkljaja.
Omenjena sta bila tudi pojma Izogibanje starševih napak (D7, G18), ki sta očitna posledica nestrinjanja intervjuvancev z odločitvami in dejanji staršev.
5. RAZPRAVA
Ob svojem raziskovanju sem bil večkrat presenečen – ne nad rezultati, temveč nad pripravljenostjo posameznikov za sodelovanje v raziskavi. Zaznal sem evforijo
intervjuvancev, ki so mi večkrat povedali, da se bojijo napačnih ali pomanjkljivih odgovorov, čeprav sem poudaril, da ni napačnih odgovorov. Med samimi intervjuji so posamezniki z veseljem pripovedovali vesele zgodbe iz otroštva, večkrat pa se tudi zamislili in ustavili, ko je tema prišla na žalostne pripovedi in negativne spomine. Ko so mi posamezniki pripovedovali zgodbe, sem jih večkrat moral prekiniti, da sem sploh lahko zapisoval povedano. Tudi tisti, ki so v začetku intervjuja omenili, da se le slabo spominjajo dogodkov, so ob ustreznih
podvprašanjih začeli pripovedovati zgodbe. Navkljub sproščenosti intervjuvancev je velika večina večkrat poudarila, da si želijo ostati anonimni oziroma so me je o anonimnosti raziskave večkrat povprašali, da bi jim to varnost večkrat potrdil. Ob tem sem večkrat dobil občutek, da se kot posamezniki te družbe bojimo izpostavljati svojo preteklost, ne glede na njeno vsebino, kljub temu pa imamo željo, da bi jo lahko nekomu zaupali in skozi proces spominjanja ponovno podoživeli vse te trenutke.
Ob tem sem se zamislil in vprašal: »Česa se bojimo? Ali imamo strah pred obsojanjem s strani družbe? Ali se bojimo raziskovati svojo preteklost v bližini in skupaj z drugimi?« Pri določenih spominih so posamezniki namreč hitro spremenili temo, kot da bi jim ti spomini
27 predstavljali blokado, preko katere se bojijo stopiti oziroma je niso zmožni prestopiti, po drugi strani pa so pozorno spremljali moje odzive. Verjamem, da kot mlad idealist
najverjetneje iščem preprost odgovor na kompleksne družbene in individualne procese, kjer pričakovanega odgovora ne bom dobil.
Ob raziskovanju sem spoznal, da dober namen pomoči posamezniku ni vedno dovolj. Kljub temu da sem pri določenih posameznikih zaznal protislovja v njihovi zaznavi dogodkov, sem ob podvprašanjih, ki raziskujejo ta protislovja, hitro naletel na prej omenjene blokade pri odgovorih. To se mi je zdelo pomembno dognanje z vidika, da če določenega protislovja ali problema nočemo ali ne moremo reflektirati, potemtakem tudi ne moremo iskati rešitev. Že avtor Bowlby (1990: 1–39) skozi svoje teoretske modele o čustveni navezanost nakazuje, da stvar ni tako preprosta. Po njegovem mnenju namreč pri posamezniku nastanejo določeni atributi in karakterne značilnosti že takoj po rojstvu, in sicer ob odnosu z materjo oz.
primarnim skrbnikom, na katere posameznik nima vpliva. Potemtakem se vzpostavi naslednje vprašanje: »Kako lahko rešujemo probleme, za katere ne poznamo izvora?« Ob tem vprašanju se moje misli osredotočijo na Sifiza, ki vsak dan neumorno potiska kamen proti vrhu hriba samo zato, da se kamen proti večeru ponovno zakotali v dolino, on pa lahko ponovi vajo naslednji dan. Slehernemu opazovalcu bi že preprosto vprašanje, kot je:
»Zakaj?« dalo odgovor na navidezen nesmisel, toda če Sifizu vzamemo kamen, kaj mu potemtakem še ostane? Kdo se bo še spominjal Sifiza brez kamna?
Na področju kolektivnega spomina se veliko avtorjev ne strinja glede njegove statičnosti oziroma spremenljivosti, torej kako se vzdržuje, kje se nahaja ipd., vseeno pa so si avtorji enotni ob predpostavki, da kolektivni spomin obstaja in da do določene mere izoblikuje posameznikovo identiteto. Kje človek odrašča, v kakšnih skupinah se giblje ter kakšni pomniki historičnega spomina ga obkrožajo, so vse dejavniki pri oblikovanju osebne identitete. Nekoliko ekstremen, a vseeno relevanten primer, kako močni so lahko vzorci vedenja, zasledimo v avtobiografiji Cristiane Felsherinow v delu Mi, otroci s postaje Zoo, kjer avtorica opisuje svoje življenje odvisnosti od prepovedanih substanc ter sledečo prekinitev škodljivih vzorcev vedenja. Kljub mnogim poskusom zdravljenja od odvisnosti so bili po njenem mnenju prav vzorci tisti, ki so jo vedno znova povlekli v začarani krog. Kot primer izpostavi, kako je nekega dne korakala po mestu in zagledala podoben rdeč avto, kot sta ga
28 imela skupaj s fantom. V avtu sta uživala prepovedane substance pred njenim zdravljenjem.
Dejala je, da je bil vzorec tako močan, da ni zdržala pritiska in ponovno začela uporabljati heroin.
Ta primer sem izpostavil, da bi pokazal, kakšno moč imajo lahko vzorci vedenja pri
posamezniku in kako malo je potrebno, da tudi po prekinitvi vzorca preko minorne znane zaznave ponovno aktiviramo spomin na ta vzorec. V tem primeru je avtorica zaznala škodljiv vzorec vedenja in ga poskušala spremeniti. Skozi svojo raziskavo pa sem zaznal, da se ljudje ne sprašujejo o vzorcih vedenja. Na vprašanje: »Zakaj nekaj počnete ali čemu tako pravite?«
sem velikokrat dobil odgovor: »Ne vem, tako pač je.« K temu so nakazovali tudi rezultati z moralnimi nauki in vaškimi modrostmi kot izstopajočimi, ki po mojem mnenju predstavljajo univerzalne in preproste razlage za mnogo dogodkov v posameznikovih življenjih. Na ta način simplificirajo kompleksna dogajanja okoli sebe na preproste fraze. To pa, po mojem mnenju, posameznike odvrača od samorefleksije in iskanja lastnih nezaželenih vzorcev vedenja.
Ponovno se pri tem vračam na začetek, kako potem spreminjati vzorce, o katerih posameznik ni zmožen ali noče razmišljati?
29
6. SKLEPI
– V raziskavi so bili največkrat omenjeni moralni nauki oziroma vaške modrosti kot vzorci prenosa vedenja.
– Rezultati nakazujejo veliko prepletenih negativnih tem, kot so nasilje in prepir v družini, alkoholizem, strah pred izgubo starša idr.
– Intervjuvanci so pri opisu otroštva velikokrat uporabljali negativne opise dogodkov in oseb, medtem ko so v sedanjosti uporabljali pozitivnejše.
– Pri zaznavi lastnih vzorcev je veliko intervjuvancev kot primer navedlo osebne karakteristike, kot je denimo trma, trdo delo, smisel za humor, skrb za druge ipd.
– Odgovori na vprašanja o otroštvu in starših so bili pri intervjuvancih v povprečju bistveno daljši kot odgovori na vprašanja o njihovih vzorcih vedenja.
– Pri vprašanju o prepoznavanju vzorcev vedenja pri lastnih otrocih je večina intervjuvancev menila, da so vzorce vedenja njihovi otroci prevzeli po starih starših.
Pri analizi rezultatov in sklepov je potrebno upoštevati dejstvo, da je bil vzorec relativno majhen. Vključenih je bilo sedem posameznikov. Poleg tega je bilo pet izmed sedmih vprašanih iz Idrijsko-Cerkljanske regije. Veliko jih je imelo nižjo izobrazbo s podpovprečno plačanimi službami.
30
7. PREDLOGI
Posameznikom, ki ne delujejo v zdravstvu ali socialnem varstvu, temveč jih tema prenosa vzorcev vedenja zanima z vidika akumulacije znanja, bi predlagal predelavo vključene literature. Menim, da ima vključena literatura velik potencial osebne rasti in zaznavanja ter prepoznavanja vzorcev vedenja v vsakdanjem življenju.
Za ostale posameznike, ki jim je tema blizu in je del profesije, ki jo opravljajo, bi seveda priporočal isto, poleg tega pa bi dodal še nekaj praktičnih točk za terapevtski odnos, ki sem jih spoznaval skozi raziskavo in so po mojem mnenju pomembne pri prepoznavanju vzorcev vedenja in ustreznem odzivanju nanje, in sicer:
– Raziskovanje posameznikove preteklosti in njegovega družbeno-zgodovinskega konteksta, – prepoznavanje ovir pri skupnem reševanju navidezno preprostih problemov,
– varen prostor za posameznika, da lahko preko zgodb, v katerih ni neposredno vključen sam, ubesedi svoje težave,
– iskanje možnih vzorcev vedenja pri starših in analiza možnih odzivov posameznika na te vzorce,
– smiselna podvprašanja, ki posameznika vodijo do lastne refleksije o določenem vzorcu vedenja,
– sprememba miselnosti iz »tak pač je …« v »Zakaj je tak? Kako mu lahko pomagam?«
Čeprav se omenjene točke zdijo samoumevne in smo jih kot študenti socialnega dela velikokrat lahko slišali skozi učni proces, pa so bile glede na moje praktične izkušnje večkrat pozabljene.
Poleg tega menim, da bi si teme, kot so vzorci vedenja, zaslužile poseben predmet znotraj kurikuluma Fakultete za socialno delo. Delno jih imamo študenti socialnega dela možnost spoznati pri predmetih Epistemologija socialnega dela ter Antropologija, navkljub temu pa menim, da je tema preširoka in preveč pomembna za delno obravnavo.
31 Glede na nadaljnje raziskovanje na tem področju bi predlagal predvsem večji vzorec
populacije in bolj razpršene spremenljivke kraja bivanja in izobrazbe intervjuvancev. Za podrobnejša raziskovanja prenosa vzorcev vedenja, predvsem na individualni ravni in v primerjavi različnih individualnih vzorcev vedenja, bi bilo potrebno dodelati vprašalnik ter zastavljati podrobna smiselna podvprašanja. Poleg tega bi pri samem osnovanju vprašalnika za intervju svetoval zastavljanje vprašanj, ki niso direktno povezana s posameznikom in direktno zahtevajo njegovo refleksijo vzorcev vedenja, pač pa vprašanja, ki indirektno raziskujejo njegovo preteklost, bližnje, prijatelje ipd.
32
8. VIRI IN LITERATURA
– Anastasio, T. J., Ehrenberger, K. A., Watston, P. & Zhang, W. (2012). Individual and collective memory consolidation analogous processes on different levels. MIT Press
– Atkinson, R.C. & Shiffrin, R.M. (1968). Human Memory: A Proposed System and its Control Processes
– Bargh, J. A., & Morsella, E. (2008). The unconscious mind. Perspectives on Psychological Science. USA: Yale university
– Berger, P. I., in Luckmannn, T. (1988). Družbena konstrukcija realnosti: Razprava iz sociologije znanja. CZ, Ljubljana.
– Bowlby, J. (1990). A Secure Base Parent-Child Attachment and Healthy Human
– Čačinovič Vogrinčič G. (1998). Socialno delo z družino: prispevek konstruktivizma. Ljubljana:
Fakulteta za socialno delo.
– Dijksterhuis, A., & Bargh, J. A. (2001). The perception behavior expressway: Automatic effects of social perceptionon social behavior. V M. P. Zanna (Ed.) Advances in experimental social psychology. California, San Diego.
– Evans, J. S. B. (2008). Dual-processing accounts of reasoning, judgment and social cognition. Annual Review of Psychology: 59.
– Felscherinow, C. V. (2005). Mi, otroci s postaje Zoo. Ljubljana: založba Mladinska knjiga
– Freud, S. (1915). The unconscious. The Standard Edition of the Complete Psychological Works of Sigmund Freud, Volume XIV (1914-1916): On the History of the Psycho-Analytic Movement, Papers on Metapsychology and Other Works. London:The Hogarth Press and the Institute of Psycho-analysis
33 – Halbwachs, M. (1980). The collective memory. Harper & Row Colophon Books
– Kagan, J., Bornstein M. & Lerner, R. (2020). Human behaviour. Encyclopaedia Britannica
– Laureati, M., Pagliarini, E., Mojet, J. & Köster, E.P. (2011). Incidental learning and memory for food varied in sweet taste in children. Food quality and preference.
– Lewis, T., Amini, F. & Lannon R. (2000). A general theory of love. New York: Random house
– Lipičnik, B. Božac. M. G. in Mihelič, K.K. (2006). Comparative study of Pula and Ljubljana business students behaviour patterns. Management.
– McGoldrick, M., (1988). The changing family life cycle: A framework for family therapy.
New York: Gardner Press
– Šešok, S. (2006). Spomin – kaj to je in kako deluje ?. Slovensko zdravniško društvo, Ljubljana.
– Šugman Bohinc, L., (2018). Epistemologija Socialnega dela. Zapiski iz predavanj pri predmetu epistemologija, UL, Fakulteta za socialno delo.
– Trail, R. R. (2006). Molecular explanation for intelligence. Ondwelle Publications, Melbourne.
– Vrabel, J. & Zeigler, V. (2016). Conscious vs. Unconscious Determinants of Behavior. V Zeigler-Hill V., Shackelford T. (eds) Encyclopedia of Personality and Individual
Differences. Springer, Cham.
– Wasserman, T., & Wasserman, L.D. (2016). Automaticity and unconsciousness.
34 Depathologizing psychopathology - The neuroscience of mental illness and its treatment.
New York: Springer International Publishing
– Winkler, I., & Cowan, N. (2005). From Sensory to Long-Term Memory: Evidence from Auditory Memory Reactivation Studies. Experimental Psychology.
– Zarevski, P. (1995). Psihologija pamčenja i učenja. Jastrebarsko: Naklada Slap.
9. PRILOGE
1.INTERVJU
1. Ste že kdaj pri sebi zaznali nezavedne rutinske (ponavljajoče) vzorce vedenja (ponavljanje dejanj, besed, besednih zvez idr.)? Katere?
|Večina svojega življenja sem hodil k maši, a nikoli se nisem vprašal, zakaj zares to delam|(1).
|Sedaj, ko razmišljam, je bil eden izmed razlogov definitivno pivo po maši s prijatelji|(2).
Sicer pa sem tudi dobil občutek, da delam nekaj prav, ko sem se udeležil maše. Nekako sem se počutil lažje, kot da bi delček svojih problemov lahko vrgel stran.| V življenju mi težke preizkušnje in problemi niso bili tuji|(3) Kasneje sem nehal hoditi k maši. Bilo je več razlogov.
|Ko sem bil mlajši, sem bolj vneto iskal odgovore na življenjska vprašanja, ki sta mi jih sveta maša in župnik ponudila|(3). Sedaj, ko sem postal starejši, si želim zgolj še mir.| Bilo je tudi več različnih župnikov. Sicer ne rečem, marsikateri je bil dober, nekateri pa so se mi zares zamerili|(4). Poslednji obiski v cerkvi so mi predstavljali zgolj še breme in potrato časa. |Tudi prijatelji ne hodijo več k maši|(5) …
2. Kdaj menite, da so se vzorci pojavili in kakšen je bil razlog?
|Ta vzorec imam že od otroštva|(6). |Ko smo bili mi mladi, so nas namreč starši silili k maši|(7). Nismo imeli druge izbire. Če nisi šel k maši, so se ljudje spraševali, kje si bil. |Tudi vsi ostali otroci so vsi hodili, zato mi je bilo nekoliko lažje iti|(8). Že kot otrok sem se večkrat vprašal, zakaj moram iti, čeprav nisem razumel župnika in njegovih pridig, vendar ker si pač
35 moral iti, si se s časom nehal spraševati, zakaj.
3. So vas kdaj vaši bližnji (družina, svojci, prijatelji idr.) opozorili, da imate določene podobne vzorce kot vaši starši? Kdo? Katere?
|Prijatelji so mi večkrat omenili, da sem že na pogled isti kot svoj oče ter da imam njegov smisel za humor|(9). To je res, da se rad malo norčujem, tako kot se je tudi moj oče.
ZAZNANI VZORCI PRI STARŠIH/SKRBNIKIH
4. So vam vaši starši/skrbniki govorili zgodbe o svoji mladosti? So bili kakšni dejavniki/dogodki, katere so večkrat izpostavili?
|Mati je večkrat govorila, v kakšnem pomanjkanju so živeli v mladosti, da mesnih izdelkov celotno svoje otroštvo ni niti videla, kaj šele okusila, da je bil že kruh zanjo prava
poslastica|(10). Ko je bila še živa, je večkrat omenila, kako je hvaležna, da so se časi spremenili, da bomo vsaj mi otroci lahko imeli lepšo prihodnost. |Oče je bil bolj
redkobeseden, tudi on pa je imel težko otroštvo, bil je namreč večkrat pretepen|(11). |Ko je kaj spil, je postal druga oseba, postal je bolj sproščen in začel se je norčevati|(12). |Ko je govoril o mladosti, je večinoma govoril o vojni, kako je bilo hudo|(13), |hkrati pa kakšne močne prijateljske vezi so se ustvarile znotraj partizanov|(14). Govoril je, kako so se med seboj tolažili in poskušali biti dobre volje, pa čeprav so bili večkrat mokri, premraženi in lačni.
5. Kateri menite, da so bili ključni dogodki v življenju vaših staršev, in kako menite, da so se na njih odzvali oziroma kako so na njih vplivali?
Ključen dogodek za moje starše je bil, ko sta podedovala kmetijo po očetu moje mame. |Prej sta bila namreč bajtarja, živela sta v razpadajoči stari hiši brez zemlje, ki bi jo lahko
obdelovala|(15). |Ko sta dobila kmetijo, sta začela kmetovati in življenje je postalo nekoliko
