UNIVERZA V LJUBLJANI ZDRAVSTVENA FAKULTETA ZDRAVSTVENA NEGA 1. STOPNJA
Domen Šuta
SAMOOCENA KAKOVOSTI ŽIVLJENJA VEDENJSKO ZAHTEVNIH OTROK
diplomsko delo
SELF-EVALUATION OF QUALITY OF LIFE OF CHILDREN WITH CHALLENGING BEHAVIOUR
diploma thesis
Mentorica: viš. pred. dr. Marija Milavec Kapun Somentor: Jure Kajzar
Recenzentka: pred. Martina Bizjak
Ljubljana, 2021
ZAHVALA
Iskrena zahvala gre v prvi vrsti mentorici dr. Mariji Milavec Kapun, ki me je skozi celotni proces nastajanja diplomskega dela budno spremljala in podpirala. Zahvala gre tudi somentorju Juretu Kajzarju, ki mi je pomagal s strukturnimi usmeritvami in napotki. Posebej bi se rad zahvalil še družini in prijateljem, ki so me konstantno bodrili in motivirali.
IZVLEČEK
Uvod: Težaven otrok je pogosto stigmatiziran s strani različnih strokovnjakov in staršev. Na vedenje poleg priučenih vplivajo tudi prirojene vedenjske in čustvene značilnosti ter lastnosti otroka ali pa so odraz različnih bolezenskih stanj. Neustrezno vedenje vpliva na kakovost življenja otrok. Namen: Želeli smo ugotoviti oceno kakovosti življenja otrok, ki so vedenjsko zahtevni. Metode dela: Za anketiranje je bil uporabljen vprašalnik prednosti in težav za otroke med 4. in 17. letom starosti. Anketo smo izvedli na enotedenskem poletnem taboru 2017 otrok z zdravstvenimi in vedenjskimi težavami. Vključenih je bilo 66 otrok, starih med 7 in 15 let. Rezultati: Vključeni otroci so na področju čustvovanja dosegli povprečno 3,88 točk; na področju vedenjskih težav 4,48 točk; na področju hiperaktivnosti 4,67 točk; na področju medvrstniških odnosov 4,20 točk in na področju socialnega vedenja 7,12 točk. Skupno so dosegli 17,23 točk na področju težav. Razprava in zaključek: Glede na štiridelno kategorizacijo vedenja so otroci dosegli na področju čustvovanja rahlo nad normalnim številom točk, rahlo povišano do visoko število točk na področju vedenjskih težav, ne izstopajo kot hiperaktivni, imajo rahlo povišano do visoko število točk na področju medvrstniških odnosov in imajo ustrezno socialno vedenje. Povprečno skupno število točk na področju vedenjskih težav je visoko, kljub temu da imajo nekateri otroci simptomatsko terapijo. Ob naraščanju prevalence vedenjskih in čustvenih motenj je potrebno poglobljeno raziskovanje vzrokov in oblikovanje interdisciplinarnih strategij za podporo otrokom in drugim pomembnim osebam v njihovem okolju.
Ključne besede: hiperkinetična motnja, vprašalnik prednosti in težav, vloga medicinske sestre
ABSTRACT
Introduction: A troubled child is often stigmatized by various professionals and parents. In addition to learned influences, the nature of the behavioral and emotional characteristics and characteristics of children or the reflection of various disease states also affects behavior.
Inappropriate behavior affects the quality of life of children. Purpose: We wanted to establish an assessment of the quality of life of children that is so behaviorally required.
Methods: A questionnaire on the benefits in difficulty for children aged 4 to 17 at the 2017 one-week summer camp for children with health and behavioral problems was used for the survey. 66 children aged between 7 and 15 years were included. Results: Involved children both in the emotional dose averaged 3.88 points; in the field of behavioral problems 4.48 points; in the area of hyperactivity 4.67 points; 4.20 points in the field of interspecific relations and 7.12 points in the field of social behavior. In total, they scored 17.23 points in the problem area. Discussion and conclusion: According to the 4-part strength and difficulties questionnaire categorization of behavior, so that children resonate in the emotional field slightly above the normal number of points, slightly elevated to a high number of points in the area of behavioral problems, do not stand out as hyperactive, have slightly elevated to maximum points on in the field of interspecies relations and have appropriate social behavior. The average total score in behavioral problems is high, a key topic that some children have symptomatic therapy. As the prevalence of behavioral and emotional disorders increases, in-depth research into the causes and the development of interdisciplinary strategies to support children in other important people in their environment is needed.
Keywords: hyperactive disorder, strength and difficulties questionnaire, role of registered nurse
KAZALO VSEBINE
1 UVOD...1
1.1 Težaven otrok...1
1.1.1 Motnje vedenja...2
1.1.2 Motnje čustvovanja...3
1.1.3 Motnja pozornosti s hiperaktivnostjo...4
1.1.4 Motnja pozornosti z motnjo v koncentraciji...5
1.2 Diagnistika...6
1.3 Zdravljenje...7
1.4 Kakovost življenja...8
1.4.1 Kakovost življenja težavnih otrok...9
2 NAMEN...12
3 METODE DELA...13
4 REZULTATI...16
4.1 Opis vzorca...16
4.2 Samoocena prednosti in težav anketirancev...17
5 RAZPRAVA...20
6 ZAKLJUČEK...25
7 LITERATURA...26
KAZALO SLIK
Slika 1: Starost anketirancev...16 Slika 2: Prisotnost težav na področju čustvovanja, vedenja, koncentracije ali sodelovanja z ostalimi...19
KAZALO TABEL
Tabela 1: Novejša štiristopenjska kategorizacija po O'Neill iz leta 2018...14 Tabela 2: Analiza skupnih rezultatov vprašalnika ...17
SEZNAM UPORABLJENIH KRATIC IN OKRAJŠAV
ADHD Attention Deficit Hyperactivity Disorder (Motnja pozornosti s hiperaktivnostjo)
ADD Attention Deficit Disorder (Motnja pozornosti in koncentracije)
CHQ-PF50 Child Health Questionnaire - Parent Form 50 (Vprašalnik o otrokovem zdravju – formular za starše 50)
HKM Hiperkinetična motnja
IDEA Individuals with Disabilities Education Act (Zakon o izobraževanju invalidov)
IQWiG Institute for Quality and Efficiency in Health Care (Inštitut za kakovost in učinkovitost v zdravstvu)
OECD Organisation for Economic Co-operation and Development (Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj)
SDQ Strength and Difficulties Questionnaire (Vprašalnik prednosti in težav)
1
1 UVOD
Ko govorimo o težavnih ali zahtevnih otrocih, pogosto pomislimo na njihovo neubogljivost, razdražljivost in pretirano živahnost. Tako nam je izraz hiperaktiven postal precej domač v opisovanju takšnih posameznikov (Rotvejn Pajič, 2011). Mikuš Kos in Svetlin (1971) opozarjata, da je osnovni problem otrok z vedenjskimi motnjami predvsem v odstopanju od pričakovanj šole, saj s svojimi posebnostmi v vedenju in pozornosti ne dosegajo zastavljenih kriterijev. Poudarjata tudi, da je tako šolsko okolje tisto, kjer so težave najizrazitejše. Pri učencih z vedenjskimi motnjami pogosto pride do pomanjkanja socialnih veščin, ki so bistvene v osnovnošolskem obdobju in v življenju nasploh. Pomembne, ovirajoče socialne težave so zaznane pri večini posameznikov z ADHD (52–82 %), pogosteje so vključeni v prepire in pri skupinskih aktivnostih potisnjeni ob rob, izločeni. Socialna sprejetost je eden ključnih gradnikov za učno uspešnost, samopodobo in razvoj osebnosti (Goulardins et al., 2018). Dr. Janek Musek (2012) opisuje očitno povezavo med posameznikovo osebnostjo in kakovostjo življenja. Mladostnik dobi med vrstniki pomemben identifikacijski model, s katerim si pomaga v svojem socialnem okolju. Pri opredeljevanju kakovosti življenja je daleč najbolj sprejet mnogodimenzionalni oz. mnogodomenski koncept kakovosti življenja, med katere sodi tudi sociološki vidik kakovosti zdravja (Wrosch, Scheier, 2003).
Medsebojni odnosi, vključevanje v procese odločanja, podajanje mnenj, socialno varstvo je zgolj nekaj dejavnikov, ki opredeljujejo sociološki vidik kakovosti življenja (Svetlik, 1996).
Sklepamo torej lahko, da ima posameznik z vedenjsko težavo zaradi svoje okrnjene socialne sprejetosti slabšo kakovost življenja kot njegovi vrstniki.
1.1 Težaven otrok
Ta pojem zajema mladoletne posameznike, ki izražajo vedenje, ki v nekem socialnem okolju ni dovoljeno oz. je nezaželeno (Čuturić, 1995). Vec (2011) razlaga, da so nekatera moteča vedenja širše družbeno nesprejemljiva, nekatera pa odvisna od specifičnega socialnega okolja. Tako lahko določeno vedenje nekdo dojema kot moteče, nekdo drug pa ne. Krivca za nastanek takšnega vedenja družba pogosto najprej išče pri starših in njihovem načinu vzgajanja. Izhaja pa iz mnenja, da otrok ni deležen dovolj pozornosti v domačem, družinskem okolju (Sevón et al., 2017). Treba je razumeti, da vse vedenjske karakteristike niso priučene – nekatere so z nami že ob rojstvu in se lahko manifestirajo v kasnejši dobi (Colman et al., 2016).
2
Vedeti moramo, da ima vsak otrok občasno čustvene in vedenjske težave. Pogosto so odziv na dražljaje iz okolja in ne nujno zdravstveno stanje. Spremembe v družini (ločitev staršev, selitev, itd.), razmere v šoli (pomanjkanje zadovoljivih razmerij, nadlegovanje, nerazumevanje šolske snovi, itd.) ali osebnostne stiske (samoidentifikacija, itd.) tako znatno pripomorejo k občutku frustracije pri otroku, ki jo nato izraža z neprimernim vedenjem (Kauffman, 2009). Vedenjsko težavnemu posamezniku pogosto pripisujemo zdravstvena stanja, kot so motnje vedenja, čustvovanja, pozornosti oz. hiperaktivnost.
1.1.1 Motnje vedenja
Bečaj (2003) definira kot motnjo vedenja obnašanje, ki ne dosega norm določene družbe oz.
socialnega okolja. V tem ga opredeli kot disocialnega, znotraj česar pa loči dve kategoriji – antisocialno in asocialno vedenje. O antisocialnem vedenju govorimo, kadar posameznikovo vedenje povzroča škodo drugim (tatvina, fizična agresivnost, poškodovanje lastnine, itd.).
Asocialno vedenje pa v primerjavi z antisocialnim drugim ne povzroča škode, vendar je še vedno odklonsko (beganje, izostajanje od pouka, kajenje, laganje, itd.). Vedenje je za otroka orodje komuniciranja, ki ga uporablja, kadar se ne zna izraziti z besedami. Vedenje je odvisno od otrokove starosti, osebnosti, temperamenta in stopnje čustvenega razvoja.
Pozornost je treba posvetiti vedenju, ki je zunaj razvojnih mejnikov, primernih otrokovi starosti (Žunko Vogrinc et al., 2018).
Težko definiramo, kdaj ima posameznik vedenjsko motnjo. Kadar opredeljujemo, ali je vedenje sprejemljivo ali ne, oz. določamo, ali ima otrok vedenjske težave, ocenjujemo naslednje kriterije:
• trajanje problematičnega vedenja: predolgo traja in ni znakov, da bi otrok napredoval na naslednjo vedenjsko in razvojno stopnjo; intenzivnost problematičnega vedenja:
nihanje v razpoloženju je za otroka normalno. Ni pa normalno, če ta nihanja v starših vzbujajo občutek, da morajo posredovati. Pozornost je treba namenjati oblikam vedenja, ki izražajo občutke obupa ali nemoči – nezanimanje za družino, prijatelje, šolo in druge aktivnosti, v katerih naj bi sicer otrok užival–, in vedenju, s katerim otrok ogroža sebe in/ali druge,
3
• starost otroka: v zgodnjem otroštvu pride do številnih problemov na prelomih razvojnih faz, čeprav pri določeni starosti vsi otroci ne dosežejo istih mejnikov.
Zaskrbljujoči so skrajni odkloni od vedenja, ki naj bi bili starosti primerni,
• otrokov temperament: razumeti je treba, da se različni otroci v različnih situacijah različno obnašajo. Temperament se odraža v konsistentnosti posameznikovega odzivanja v podobnih situacijah. Če poznamo otrokov temperament, lahko vnaprej predvidimo težave, še predno nastopijo. Na otrokovo vedenje vplivajo tudi nekateri drugi dejavniki, kot so zdravstvene težave, obremenitve v šoli, spremembe v družini.
Problematično vedenje je lahko tudi posledica visokih pričakovanj staršev, za katera otrok misli, da jih ne bo izpolnil. Na frustracije, ki jih pri tem doživlja, se lahko odzove z agresijo, zavračanjem hrane ali celo nočnim mokrenjem. Oblika nadzora nad situacijo so lahko tudi nasilna dejanja, s katerimi otrok želi vzbuditi pozornost (Marovič, 2018).
1.1.2 Motnje čustvovanja
IDEA - Individuals with Disabilities Education Act (1990) razlaga motnje čustvovanja kot stanja, ki se izražajo z naslednjimi lastnostmi, ki znatno vplivajo na posameznikovo učno storilnost:
• nezmožnost učenja, ki ni posledica intelektualnih, čutnih ali zdravstvenih dejavnikov,
• nezmožnost vzpostavljanja zadovoljivih odnosov s sovrstniki in vzgojitelji,
• neprimerno vedenje ali čustvovanje v vsakodnevnih situacijah,
• prevladujoče čustvovanje žalosti ali depresije,
• pojavnost fizičnih simptomov, ki odražajo strah in probleme povezane s šolo ali osebe težave.
Iz te definicije lahko razberemo, da čustvene motnje ne vplivajo samo na posameznikovo čustvovanje, ampak prizadenejo več področij njegovega delovanja. Glede na značilnost motnje lahko vidimo spremembe na fizičnem, socialnem in kognitivnem področju.
4
Ogundele (2018) opisuje vedenjske lastnosti, ki jih lahko opazimo pri posameznikih s čustveno motnjo: hiperaktivnost (impulzivnost, kratkotrajna pozornost), agresija ali samopoškodovanje (pretepanje,..), umik (opuščanje socialnih stikov, pretiran strah ali anksioznost), nezrelost (čustveni izbruhi, neprimeren jok, težave s spoprijemanjem) in težave na akademskem področju (ne dosega razrednih standardov).
1.1.3 Motnja pozornosti s hiperaktivnostjo
Z izrazom motnja pozornosti s hiperaktivnostjo ocenjujemo stanje pri posameznikih, ki imajo težave v šoli ali pri delu, ker ne morejo zbrano slediti oziroma ne morejo nadzorovati svojega vedenja. Motnja pozornosti vpliva na nadzorovanje pozornosti, vedenja (odzivnost) in motorične dejavnosti (Strong, Flanagan, 2005). Hiperkinetična motnja (HKM) je najpogosteje zdravljena čustveno-vedenjska bolezen pri mladostnikih. Epidemiološke študije ugotavljajo, da za motnjo pozornosti boleha 4–5 % otrok v ZDA (Evans et al., 2018).
Diagnoza motnje pozornosti s hiperaktivnostjo je med najpogostejšimi v otroški psihiatriji.
Zajema med 30 in 40 % diagnoz na tem področju. Študije so dokazale, da se kaže tudi velik porast motnje v odraslosti (Conners, Jett, 1999).
Približno tretjina vseh posameznikov, ki so bili v otroštvu diagnosticirani z motnjo pozornosti s hiperaktivnostjo ima težave tudi v kasnejšem življenjskem obdobju (Wender et al., 2001). Impulzivnost in hiperaktivnost z leti sicer izzvenita, pomanjkljiva pozornost in hitra izguba koncentracije pa ostajata (Larsson et al., 2006). Pri odraslih, ki v otroštvu niso bili diagnosticirani, pogosto pride do ponotranjenja simptomatike. Če je nekdo že vse življenje pozabljiv, netočen in konflikten, prevzame to kot osebnostne lastnosti in ne kot simptome motnje. Miselnost se prenese tudi na ljudi v posameznikovem okolju, vidijo ga kot nezanesljivega, raztresenega, nekoga, ki ne konča začetega. Ponotranjenje simptomatike tudi znatno vpliva na (ne)sodelovanje pri obravnavi. Odraslo osebo je namreč zelo težko prepričati k zdravljenju (Gregorič Kumperšak, 2015).
5
Ločujemo tri vrste ADHD, in sicer; pomanjkljiva/odvrnljiva pozornost, impulzivnost in hiperaktivnost, ki pa predstavljajo tudi primarne simptome motnje ter kombinirani tip (Strong, Flanagan, 2005). Pri pomanjkljivi pozornosti so simptomi vezani predvsem na posameznikovo zmožnost ohranja koncentracije in njegov odziv na dražljaje iz okolja (Swanson et al., 2017). Med te simptome štejemo: površnost (nenatančno delo zaradi hitenja), kratek razpon koncentracije, neposlušnost (ostane le del celotnega pogovora, navodil), polovičarstvo (več nedokončanih projektov), slaba organiziranost (izgubljene stvari, pozabljeni roki, itd.), težave pri osredotočanju (detajlno delo), zamujanje, odlašanje (Thome et al., 2017). Impulzivnost in hiperaktivnost sta simptoma, ki se kažeta v fizični obliki z aktivnostmi posameznika z motnje pozornosti s hiperaktivnostjo (ADHD − Attention deficit hyperactivity disorder). Impulzivnost se izraža na več različnih načinov.
Najpogosteje se kaže kot prekinjanje sogovornikov s skakanjem v besedo, neprimerni izustki, neupoštevanje osebnega prostora drugih, nepotrpežljivost in nezmožnost presoje posledic (Strong, Flanagan, 2005).
Pri hiperaktivnosti je največja težava ostati miren, neaktiven za daljše časovno obdobje (šolska ura, kosilo, predstava). Posamezniki mencajo z rokami, trepetajo, drsijo z nogami.
Zasledimo lahko tudi nemir in neprestan govor (Waelde et al., 2017). Kombinirani tip združuje simptome pomanjkljive pozornosti ter hiperaktivnosti in impulzivnosti, s tem da so nekateri bolj izraženi kot drugi. Posamezniki so tako lahko neprestano v gibanju in so neosredotočeni, nimajo pa težav z nenehno govorico (Diamond, 2005).
1.1.4 Motnja pozornosti z motnjo v koncentraciji
Skoraj bi lahko rekli, da je motnja pomanjkljive pozornosti (ADD − Attention deficit disorder) nasprotje ADHD . Če torej velja, da so otroci z ADHD hiperaktivni in impulzivni, so posamezniki z ADD manj aktivni in se odzivajo počasneje. Imajo tudi poglobljeno zavest o sebi, kar ni opazno pri ADHD. Socialne veščine pri obeh motnjah predstavljajo problem.
Pri ADHD vrstniki posameznika izločijo zaradi njegove nemirnosti, tendence po jemanju stvari in agresivnost, pri ADD pa vrstniki posameznikovo zaprtost, tišino in pasivnost dojemajo kot neodzivnost in nezanimanje. Introvertirana narava ADD tako nasprotuje ekstrovertnim ADHD. Razlike so vidne tudi pri zdravstveni obravnavi. Pri ADHD lahko zasledimo pozitivne učinke zdravila Ritalin, medtem ko je pri ADD znatno manj učinkovit (Diamond, 2015).
6
Dolgo je veljalo, da je motnja pozornosti stanje, ki doleti moško populacijo. Nadaljnje preučevanje motnje je razkrilo, da se motnja pozornosti pojavlja tudi pri dekletih, in sicer v obliki ADD, pri fantih je pogostejša oblika s hiperaktivnostjo (Wang et al., 2017).
1.2 Diagnostika
Hitro diagnosticiranje, kar je pogosta praksa, sestoji iz kratkega pogovora z otrokom in starši. Ob tem se odraža zgolj neko trenutno dogajanje in ne prikaže dejanske slike. Za realen prikaz otrokovega stanja je treba v obravnavo poleg staršev vključiti še učitelje in vzgojitelje, ki z otrokom preživijo velik del vsakdana (Kocijan Hercigonja et al., 2004). Za potrditev diagnoze motnje pozornosti s hiperaktivnostjo mora vedenje, ki opredeljuje motnjo, trajati vsaj šest mesecev, pričeti se mora pred otrokovim sedmim letom in biti znatno opaznejše kot pri otrokovih sovrstnikih (Barkley, 1997). Maček (2015) dodaja zaskrbljujoči podatek, da do same diagnoze pride pri približno polovici otrok.
Pri deklicah z motnjo pozornosti se simptomi pogosto kažejo v bolj ponotranjeni obliki, npr.
z nepozornostjo, kar v primerjavi s fantovsko impulzivnostjo in hiperaktivnostjo ne pride do izraza in je velikokrat spregledano tudi s strani učiteljev in vzgojiteljev. Tako te posameznice pogosto niso niti obravnavane na tem področju. Dekleta prav tako vzpostavijo boljše mehanizme obvladovanja svoje motnje, kar jo naredi še manj opazno. Diagnoza motnje pozornosti se pri deklicah najpogosteje opredeli, ko se sami motnji pridružita še anksioznost in/ali depresija. Tako so dekleta pogosto starejša ob postavitvi diagnoze kot fantje (Quinn, Madhoo, 2014).
1.3 Zdravljenje
Pri zdravljenju HKM poznamo več načinov zdravljenja. Delimo jih na farmakološke in nefarmakološke.
Zdravljenje z zdravili predstavlja poglavitni del zdravljenja motnje pozornosti. Med vrste zdravil sodijo: psihostimulansi, nestimulansi in antidepresivi. Pogosto pa imajo ta zdravila stranske učinke, kot so izguba apetita, bolečina v želodcu, razdražljivost in nespečnost.
7
Prav zaradi teh stranskih učinkov se starši raje poslužujejo komplementarnih, nefarmakoloških metod (Vedernjak, 2015). Za zelo uspešno metodo zdravljenja HKM se je izkazala kombinacija farmakoloških in nefarmakoloških pristopov. Pri zdravljenju HKM v odraslosti pogosto pride do zlorabe zdravil s predoziranjem ali reduciranjem količine zdravil.
Zato je v tem obdobju zdravljenje dopolnjeno s kognitivno-vedenjsko terapijo (Antshel et al, 2011). Pri otrocih se poleg terapije z zdravili poudarja tudi sprememba prehrane, ki temelji na izločanju predelanih in vnašanju naravnih živil ter dodatkov (Millichap, Yee, 2012).
Kognitivno-vedenjska terapija: uporaba kognitivno-vedenjske terapije v svetovnem merilu narašča pri obravnavi širokega spektra čustvenih in vedenjskih motenj (Dattilio, 2011). Pri kognitivni terapiji je cilj prepoznati in oblikovati jasno predstavo o svojih mislih, stališčih in pričakovanjih. Pomaga ljudem bolj jasno misliti in bolje nadzorovati svoje misli.
Kognitivno-vedenjska terapija je problemsko usmerjena in se osredotoča na aktualne probleme in iskanje rešitev zanje (IQWiG – Institute for quality and efficiency in health care, 2016).
Namen vedenjske terapije je zmanjšati izražanje problematičnega vedenja pri otroku s pomočjo povečanja strukturiranosti. Otroku je treba razložiti pričakovanja glede vedenja in postaviti pravila; pozitivne posledice oz. nagrade za željeno vedenje in dosledne kazni pri neželenem. Pomemben del obravnave je rutina, otroku zagotoviti predvidljiv urnik (Beljan et al., 2014).
Dieta: prehrana je ključna komponenta pri urejenem življenjskem slogu, saj znatno pripomore pri delovanju možganov. Prehrana otrok sodobnega sveta temelji predvsem na nasičenih maščobah in mlečnih izdelkih ter procesirani hrani, ki pa negativno vplivajo na delovanje celičnih membran, katerih zgradba in prepustnost pa močno vplivata na pravilno delovanje živčevja (Heilskov Rytter et al., 2015).
Kanarek (2011) opozarja na uporabo aditivov in barvil ter njihov vpliv na povečano izražanje simptomov ADHD. Pri zdravljenju oz. obravnavi ADHD se kot prehransko vodilo uporablja Feingoldova dieta, ki temelji na odstraniti živil iz prehrane, ki vsebujejo salicilate. To so sadje in zelenjava, ki vsebujejo acetilsalicilno kislino (zelena paprika, paradižnik, marelice, rozine) (Grom, 2015).
8
Feingold (1975) trdi, da imajo naravna živila v primerjavi z aditivi relativno majhen odstotek salicilatov in jih lahko po nekaj tednih od začetne odstranitve ponovno postopoma vnašamo v hrano otroka. Poudarja tudi dosledno upoštevanje diete in pomen podpore celotne družine pri upoštevanju prehrambenih omejitev. Pandel Mikuš (2017) prav tako dodaja pomen esencialnih maščobnih kislin Omega-3 in Omega-6.
Telesna aktivnost: telesna dejavnost ima veliko pozitivnih učinkov na simptome ADHD. Z gibalno-športno aktivnostjo spodbujamo celosten razvoj otrok, ki ga lahko v zadostni meri dosežemo že z vključevanjem otrok v redne šole, in jim s tem omogočimo reden pouk športa.
Strukturirana telesna dejavnost ima potencial, da bi bila ena od učinkovitih načinov zdravljenja ADHD pri otrocih. Vadba krepi razvoj možganov in vedenjsko delovanje (Pleško, 2017).
1.4 Kakovost življenja
Pojem kakovost življenja vključuje poleg materialnih tudi nematerialne in kvalitativne vidike življenja. S tem pojmom označujemo stopnjo razvitosti celotnih življenjskih pogojev v določeni družbi. Ločiti moramo med pojmi življenjski standard, življenjska raven in kakovost življenja. Razlika je v tem, da se termina življenjski standard in življenjska raven uporabljata predvsem kot ekonomski kategoriji in pomenita zadovoljevanje materialnih, kvantitativnih potreb (Dornik, 2001). Pomembne vrednote kakovosti življenja so: zdravje, znanje, socialna varnost, socialna integracija, zadovoljstvo ter možnosti za upravljanje z viri, ki jih posamezniki in družine potrebujejo za zadovoljevanje svojih potreb. Teh dobrin z ekonomskimi kazalci ni mogoče izmeriti, kajti pri merjenju kakovosti življenja je treba upoštevati nematerialne in socialne prvine ter zanje poiskati ustrezne kazalce (Boh, 1988).
Allardtova (1975) konceptualizacija ocenjuje kakovost življenja z analiziranjem želja in zadovoljstva ljudi z danimi življenjskimi potrebami. Imeti, ljubiti in biti so trije temeljni stebri, ki se merijo s subjektivnimi in objektivnimi kazalci in na katere se navezujejo pogoji, ki govorijo o obstoju in razvoju človeka. Pojem imeti zajema materialne razmere: gmotni viri, bivalne razmere, zaposlitev, delovne razmere, zdravje in zaposlitev. S pojmom ljubiti so zajeti medčloveški odnosi in oblikovanje družbene identitete. Kazalci teh potreb pa merijo stike in odnose v lokalni skupnosti, odnose v družini in sorodstvu, pristna prijateljstva, odnose med člani različnih združenj in organizacij, odnose s sodelavci na delovnem mestu.
Biti opredeljuje potrebo po vključenosti v družbo in skladnem življenju z naravo (Svetlik, 1996).
9
Po raziskavi Better Life Index, ki jo je leta 2017 izvedla Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD – Organisation for Economic Co-operation and Development), dosega Slovenija visoko oceno na področju kakovosti življenja. Med raziskovalnimi parametri so bili zajeti razmerje med zasebnim in službenim življenjem, materialne razmere, stopnja pravičnosti in enakopravnosti ter raven učinkovitosti države. Na področju pravičnosti in učinkovitosti je Slovenija dosegla sedmo mesto in tako prehitela 25 članic EU in tudi Švico, Kanado, Avstralijo, Novo Zelandijo itd. Razvidno je tudi izboljšanje kakovosti življenja in materialnih razmer med letom 2005 in letom 2017.
1.4.1 Kakovost življenja težavnih otrok
Kakovost življenja je pojem subjektivne presoje vsakega posameznika oziroma družine, zato je smiselno, da izhajamo izključno iz posameznikov, ki imajo simptomatiko težavnega otroka in z njim povezanimi osebami. Po poročanju mnogih zdravnikov je kakovost življenja različno dojemana tako pri otrocih kot pri njihovih starših oziroma skrbnikih. Zaradi obravnave otrok z HKM je pojem kvalitete življenja toliko bolj »izkrivljen«, saj so posredi oteženi odnosi s sovrstniki (pogosto negativni) in nezmožnost vzpostavitve avtonomnega življenja oziroma neodvisnosti (Danckaerts et al., 2010).
Wehmeier in sodelavci (2010) so raziskovali, kako se kvaliteta življenja izraža pri otrocih z diagnostiko ADHD. Ugotovili so, da prihaja do socialnih okvar na dveh področjih. Prvo področje zajema težave, ki nastopijo znotraj družine otroka. Zgodi se lahko, da se začnejo družinski odnosi zaradi dane situacije rahljati, v nekaterih primerih lahko pride celo do ločitve med partnerjema. Pojavljajo se lahko tudi težave s konflikti in agresivnostjo med družinskimi člani. Drugi tip okvar so okvare v odnosih s sovrstniki. Avtorji navajajo, da imajo lahko otroci ADHD diagnostike oteženo dinamiko prijateljevanja in druženja z otroki primernih let. Težave nastopijo, saj imajo ti otroci težave pri vključevanju, deljenju in interakciji. Kakovost življenja je po besedah avtorjev otežena tudi zaradi čustvenih omejitev, ki se kažejo v nezmožnosti nadziranja samega sebe, kompulzivnih izbruhih določenih čustev, objestnosti, koncentraciji in zmanjšani empatiji.
10
Danckaerts in sodelavci (2010) so v svoji metaanalizi ugotavljali kvaliteto življenja težavnih otrok in rezultate med seboj primerjali. Med težavo otroka in nižjo kvaliteto življenja obstaja pozitivna korelacija. To so izmerili z analizo psihosocialnih faktorjev in zmogljivostnih lestvic. Kakovost življenja težavnega otroka se lahko zviša z ustreznimi zdravili, vendar so spremembe izboljšav skoraj zanemarljive. Avtorji prav tako poročajo, da kvaliteto življenja različno ocenjujejo starši teh otrok v primerjavi z otroki samimi. Starši kvaliteto življenja običajno označijo nižje, čeprav pojasnjujejo, da je odvisno od starosti otrok in staršev, vzorca in drugih faktorjev, ki pomembno vplivajo njihovo oceno. Dodajajo še, da otroci na sebe pogosto gledajo samozavestno in zato svojo kvaliteto življenja pogosto vidijo kot preveč optimistično.
Posledice otrokovih težav vplivajo tudi na finančno plat kvalitete življenja otroka kot tudi staršev ali skrbnikov. Hakkaart-van Roijen in sodelavci (2007) so v svoji analizi preučevali mesečne stroške zdravljenja. Preučevali so direktne in indirektne stroške. Med prve so prištevali vse monetarne stroške, ki so uporabljeni neposredno za zdravljenje otroka. Sem prištevajo stroške specialistov (psihiatri, zdravniki, logopedi in strokovnjaki dnevne oskrbe) in stroške zdravil, ki se jih uporablja v procesih zdravljenja. Med indirektne stroške so uvrstili izgubljeno produktivnost, ki doleti družino in otroka ter se nanašajo na: zamujen čas v šoli zaradi potreb po zdravljenju, pomanjkanje športnih aktivnosti in zamujenih priložnosti na drugih področjih. Ocenjevali so tudi število ur, ki jih starši porabijo za namene ukvarjanja z dodatnimi obveznostmi, ki izhajajo iz potreb po zdravljenju. Pri ocenjevanju kvalitete življenja so uporabili vprašalnik CHQ-PF50 (Child Health Questionnaire-Parent Form 50), ki je pogosto uporabljeno orodje za ugotavljanje fizičnega in psihološkega počutja otrok.
Rezultati analize so pokazali, da družine s težavnim otrokom v povprečju porabijo 43 % več denarja mesečno.
Gjervan in sodelavci (2014) so mnenja, da na kvaliteto življenja vplivajo tudi drugi dejavniki. Ugotavljajo, da je kvaliteta življenja tudi pri otrocih s potrjeno diagnostiko težavnosti v močni povezavi s psihološkim stanjem otroka. Pridružena depresija ali anksioznost lahko kvaliteto življenja dodatno oslabita za 2,3–3,1 %. Prav tako se kvaliteta otrok življenja razlikuje glede na spol. Po rezultatih analize, ki so jo izvedli avtorji, je kvaliteta življenja dečkov nekaj odstotkov nižja kot kvaliteta deklic glede na samooceno.
11
Avtorji dodajajo, da diagnostika močno ohromi možnosti za oblikovanje nekaterih pomembnih človeških »miselnosti«. Sem prištevajo občutek za ambicioznost, občutek za doseganje višjih ciljev, zaupanje v religijo, spoštovanje avtoritete, nezmožnost kritičnega razmišljanja, pomanjkanje »mehkih« veščin. Nadaljujejo, da se problematika lahko izrazi tudi v motnjah pri oblikovanju nekaterih splošno razširjenih veščin, kot so npr. kuhanje, vožnja avtomobila ali učenje.
12
2 NAMEN
Namen diplomskega dela je raziskati problematiko, s katero se vedno pogosteje srečujemo ne le v zdravstvu, ampak nasploh v družbi, in sicer naraščanje pojavnosti motnje vedenja pri mladostnikih. Ugotavljali smo, kako otroci sami ocenjujejo kakovost svojega življenja in svoje ugotovitve primerjati s podobnimi raziskavami na tem področju.
Cilj diplomskega dela je ugotoviti:
– kako otroci z oznako »težaven« samoocenjujejo nekatere prednosti in težave;
– na katere njihove prednosti in težave ima prisotna motnja največji vpliv.
13
3 METODE DELA
Kot metodološki pripomoček smo uporabili SDQ (Strengths and Difficulties Questionnaire), vprašalnik prednosti in težav (SDQinfo, 2016). Prvo obliko vprašalnika je leta 1994 pripravil dr. Robert Goodman, in sicer z razširitvijo Rutterjevega vprašalnika, ki se nanaša predvsem na oceno staršev in ne vključuje posameznikovih prednosti (Goodman, 1997). SDQ se uporablja predvsem za ocenjevanje vedenjskih težav pri otrocih med 3 in 16 let (Muris et al., 2003). Vprašalnik ima tri vsebinske komponente (A, B, C). Komponenta A ima 25 vprašanj zaprtega tipa, razdeljenih v pet sklopov: čustveni simptomi, vedenjske težave, hiperaktivnost/pomanjkljiva pozornost, težave v odnosu s sovrstniki in socialno vedenje. Na vprašanja so otroci odgovarjali z izbiro odgovorov, kot so »ne drži«, »delno drži« in »gotovo drži«. Vprašalnik ima tudi dodatno odprto vprašanje, namenjeno posameznikovi pripombi oz. mnenju.
Komponenta B zajema vprašanja, nanašajoč se na vpliv posameznikovih težav na njegovo življenje. Prvo vprašanje se nanaša na prepoznavanje lastnih težav na posameznih področjih.
V kolikor je bil odgovor pritrdilen, so nadaljevali z dodatnimi vprašanji glede omenjenih težav. Ta del vprašalnika je zajemal 6 vprašanj, nanašajoč se na posameznikove težave in njihov vpliv na njegovo delovanje, pri čemer je bila lestvica možnih odgovorov sestavljena iz: »sploh nič«, »samo malo«, »kar precej« in »zelo močno«. Ter eno vprašanje, kjer je posameznik z »manj kot en mesec«, »1–5 mesecev«, »6–12 mesecev« in »več kot eno leto«
ocenjeval obdobje, kdaj so se posamezne težave pričele.
Komponenta C je namenjena ocenjevanju potreb po zdravstveni obravnavi. Vsebuje komponento A in dve dodatni vprašanji: »So se otrokove težave spremenile?« in »So intervencije pripomogle na kakšen drugačen način?« Za lažje odkrivanje sprememb se komponenta C nanaša na pretekli mesec, medtem ko komponenti A in B zajemata obdobje šestih mesecev ali enega šolskega leta.
SDQ ima položaj mednarodne prepoznavnosti za ugotavljanje težavnosti otroka, zato veliko raziskav na tem območju že obstaja (SDQinfo, 2016).
V tej raziskavi smo uporabili komponenti A in B.
14
Za interpretacijo rezultatov smo uporabili ocenjevalno lestvico, pripadajoči SDQ- vprašalniku. Vsako od petih področij ima pet podtrditev, kar skupno poda petindvajset trditev, ki se vrednotijo od 0 (ne drži) do 2 (gotovo drži). Izjema je v primeru osmih trditev, pri katerih je vrednotenje obratno, torej od 2 (ne drži) do 0 (gotovo drži). Vrednost 1 je v obeh primerih vrednotenja »Delno drži«.
Podoben postopek smo uporabili pri dodatnem delu vprašalnika, kjer smo ugotavljali otrokove težave. Stopnjo zaznavanja težav smo ocenjevali na lestvici od 0 (Sploh nič/Samo malo) do 2 (Zelo močno). V primeru, da je otrok v raziskavi označil, da nima občutka vpliva težav, potem dodatka nismo izračunali.
Dobljene ocene otrok na posameznih področjih in njihove skupne ocene smo vrednotili z novejšo štiristopenjsko kategorizacijo težav (Tabela 1). Od originalne tristopenjske kategorizacije se razlikuje po tem, da je kategorijo »nenormalno« razdelila na dva dela.
Kategorije blizu povprečja nekoliko povišano, visoko in zelo visoko veljajo za vsa področja, razen za področje socialnega vedenja, kjer veljajo kategorije blizu povprečja, nekoliko znižano, nizko in zelo nizko (O'Neill, 2018).
Tabela 1: Novejša štiristopenjska kategorizacija težav po O'Neill iz leta 2018
Trditev Blizu
povprečja
Nekoliko povišano (/nekoliko
znižano)
Visoko (/nizko)
Zelo visoko
(/zelo nizko)
Skupni SDQ rezultat 0–14 15–17 18–19 20–40
Rezultat sklopa čustvenih
simptomov 0–4 5 6 7–10
Rezultat sklopa vedenjskih težav 0–3 4 5 6–10
Rezultat sklopa
hiperaktivnost/pomanjkanje pozornosti
0–5 6 7 8–10
Rezultat sklopa težav v odnosih s
sovrstniki 0–2 3 4 5–10
Rezultat sklopa socialnega vedenja 7–10 6 5 0–4
Rezultat dodatnega sklopa težav 0 1 2 3–10
15
Starši so ob prijavi otroka na tabor podpisali soglasje za privolitev izvajanja same ankete, ki je potekala na poletnem taboru Mavrični bojevniki 2017. Tabora se je udeležilo 171 otrok, od tega 25 deklet in 146 dečkov. Mavrični Bojevniki je zavod, ki nudi pomoč mladim z motnjo pozornosti s hiperaktivnostjo. Ukvarjajo se predvsem s promocijo zdravega načina življenja, razmišljanja otrok, mladostnikov in odraslih (mavricnibojevniki.org, 2019).
Podatke smo statistično obdelali s pomočjo programa Excel in nekatere podatke ponazorili s pomočjo preglednih grafikonov. Izvedli smo tudi osnovno statistično analizo, da smo lahko ugotovili povprečne vrednosti, odstopanja od povprečja, minimalne in maksimalne vrednosti. Izračunali smo tudi najpogostejše vrednosti (modus) in središčnico (mediana).
16
4 REZULTATI
V tem poglavju so prikazani rezultati analize podatkov, ki smo jih prikazali s pomočjo tabel in grafikonov. Sledi podpoglavje interpretacije vzorca, kjer bomo predstavili specifike danega vzorca anketiranih v naši raziskavi. V naslednjem podpoglavju se bomo podrobneje dotaknili analize odgovorov, ki se nanašajo na naš izveden SDQ test z otroki.
4.1 Opis vzorca
Število enot (n) oziroma oseb, ki smo jih zajeli v naš vzorec in ga uporabili pri raziskavi, znaša 66. Od tega je bilo 54 anketiranih moškega spola in 12 anketiranih ženskega spola.
Vključitveni parametri raziskave so bili: soglasje staršev anketirancev, vključitev v tabor Mavrični bojevniki in starost anketiranih. Ta je bila v razponu od šest let (minimum) do 15 let (maksimum). Razporeditev starosti je bolje predstavljena na spodnji sliki grafikona.
Slika 1: Starost anketirancev
Kot je razvidno iz slike 1, je bilo največ otrok starih 9 let (14), najmanj je bilo 6-letnikov (samo eden, ki je tudi najmlajši anketiranec), najstarejša sta bila dva 15-letnika.
17
Izmed vseh 66 anketiranih otrok jih je 23 označilo, da zdravila jemlje. Ostali so označili odgovor »ne« ali »nisem prepričan«. Med najpogostejšimi zdravili, ki so jih našteli v vprašanju odprtega tipa, ki je sledilo, so bila: Concerta, Ritalin, CBD-kapljice, Strattera, Torendo quo in Abilify.
Pri vprašanju simptomatike je 30 od 66 obravnavanih imelo diagnozo ali simptomatiko. Med temi jih je bilo 19 z diagnozo ADHD in šest z diagnozo ADD. Veliko otrok je imelo tudi druge pridružene motnje ali bolezni, kot so: Aspergerjev sindrom, motnja avtističnega spektra, disleksija, čustvene motnje, motnje v razvoju in čustveno-vedenjske težave.
4.2 Samoocena prednosti in težav anketirancev
S SDQ se ocenjuje mladostnikovo vedenje na petih področjih, in sicer: čustveni simptomi, vedenjske težave, hiperaktivnost/pomanjkljiva pozornost, težave v odnosu s sovrstniki, socialno vedenje.
Rezultati ankete so izraženi v tabeli 2.
Tabela 2: Analiza skupnih rezultatov vprašalnika
Področje Min Max
Aritmetič na sredina
(A)
Standard ni odklon
(SD)
Modu s (Mo)
Media na (Me)
Čustveni simptomi 0 10 3,88 2,2 2 4
Vedenjske težave 1 8 4,48 2,58 5 5
Hiperaktivnost ali pomanjkanje pozornosti
0 9 4,67 1,50 6 5
Težave v odnosih z
vrstniki 0 8 4,20 2,16 4 4
Socialno vedenje 2 10 7,12 1,82 8 7
Stopnja težavnosti (brez socialnega vedenja)
8 38 17,23 5,26 15 16
Skupni SDQ 13 38 24,35 5,37 24 24
18
V tabeli 2 so predstavljeni skupni rezultati točkovanja po posameznih področjih, tj. čustveni simptomi, vedenjske težave, hiperaktivnost/pomanjkanje pozornosti, težave pri odnosih z vrstniki in socialno vedenje ter skupna ocena prednosti in težav. Z aritmetično sredino ugotovimo, da so respondenti največje število točk dosegali pri socialnem vedenju.
Aritmetična sredina znaša 7,12 točk (SDO = 1,82). Pri ostalih področjih je bilo zbranih občutno manj točk. Socialnemu vedenju sledi po številu zbranih točk hiperaktivnost oziroma pomanjkanje pozornosti. Aritmetična sredina tukaj znaša 4,67 točk (SD = 1,50).
Naslednji je sklop vedenjskih težav, kjer povprečje znaša 4,48 (SD = 2,58). Najmanj točk je bilo zbranih pri čustveni simptomatiki, kjer so v povprečju ocenili z rezultatom 3,88 (SD = 2,2). Drugo uvrščeno področje po najmanjšem točkovanju so težave v odnosih z vrstniki, kjer je povprečje znašalo 4,20 točk s standardno deviacijo 2,16.
V predzadnji vrstici tabele 2 smo prikazali statistiko rezultatov težavnosti. Sem torej niso zajeti rezultati, ki smo jih dobili iz sklopa vprašanj socialnega vedenja. Če začnemo pri aritmetični sredini oziroma srednji vrednosti, lahko vidimo, da so v povprečju dosegali rezultat 17,23. Odmik od aritmetične sredine je znašal 5,26. Minimalna vrednost rezultata je znašala 8, maksimalna vrednost, ki jo je dosegel udeleženi anketiranec ali anketiranka, pa znaša kar 38. Najpogostejša vrednost oziroma modus stopnje težavnosti je znašal 15.
Mediana oziroma središčnica je znašala 16, kar pomeni, da je bila polovica anketiranih pod to vrednostjo, polovica pa nad njo.
Rezultati celotnega SDQ-testa so pojasnjeni v zadnji vrstici tabele 2 zgoraj. Mednje je torej vštet rezultat socialnega vedenja. Povprečna vrednost oziroma aritmetična sredina je v tem primeru znašala 24,35 točk (SD = 5,37). Najmanjše število točk, ki je bilo doseženo v skupnem merilu, znaša 13, največje število pa 38. Maksimalno število možnih doseženih točk je bilo v tem primeru 50. Najpogostejši rezultat točk, ki so ga zbrali anketirani, je znašal 24 točk, enako število je prikazala mediana.
19
Slika 2: Prisotnost težav na področju čustvovanja, vedenja, koncentracije ali sodelovanja z ostalimi
Na vprašanje, ali menijo, da imajo težave na področju čustvovanja, vedenja, koncentracije ali sodelovanja z ostalimi, je kar dobra polovica (n = 33; 51,5%) anketirancev odgovorila z ne, medtem ko le štirje (6,1%) menijo, da imajo hujše težave. Te pri 35-ih (54,5%) trajajo 1–5 mesecev, nekaj manj (n = 20; 30,3%) jih zaznava več kot eno leto, pri osmih (12,1%) manj kot en mesec in dveh (3,1%) med 6 in 12 mesecev. Kar 47 (71,2%) anketirancev pravi, da jih težave malo motijo, medtem ko zelo močno motijo 6 (9,1%) anketiranih. Enak odstotek anketirancev (9, 1 %) meni, da jih težave sploh ne motijo. 13 (19,7%) anketirancev navaja, da največ težav občutijo v šoli, kjer so težave kar precejšnje oz. zelo moteče, medtem ko najmanj težav občutijo doma. 13 (19,7%) jih meni, da njihove težave na to področje sploh ne vplivajo. 11 (16,7%) anketirancev prav tako meni, da njihove težave ne vplivajo na ljudi okrog njih (domače, prijatelje, itd.), velika večina (n = 46; 69,7%) jih meni, da malo vplivajo in trije (4,5%) anketirani menijo, da zelo močno vplivajo.
51,52 % 33,33 %
9,09 %
6,06 %
20
5 RAZPRAVA
Glede na 4-delno SDQ-kategorizacijo vedenja so anketiranci dosegli na področju čustvovanja število točk malo nad normalnim nivojem, na področju vedenjskih težav rahlo povišano do visoko število točk, povprečno število na področju hiperaktivnosti, rahlo povišano do visoko število točk v medvrstniških odnosih in normalno število točk na področju socialnega vedenja.
Kljub temu da polovica otrok meni, da nimajo težav na področju vedenja, čustvovanja, koncentracije ali sodelovanja z ostalimi, zaznavajo drugačnost v svojem delovanju, ki pri večini traja med 1 in 5 mesecev. Okolje, kjer opažajo največji vpliv teh težav, je šola, medtem ko najmanjši vpliv čutijo doma. Mnenje večine je, da njihove težave le malo vplivajo na ljudi v njihovem socialnem okolju, kot so družina, sošolci, prijatelji izven šole in učitelji. Da lahko kritično obravnavamo dobljene rezultate, je smiselno, da raziskavo primerjamo s tujimi sorodnimi raziskavami, izvedenimi na tovrstnem področju.
Na Nizozemskem so raziskavo izvedli Van Widenfelt in sodelavci (2003), ki so bili tudi prvi pobudniki prevoda vprašalnika v tamkajšnji jezik. V raziskovalnem delu, ki so ga opravili s pomočjo Goodmana, avtorjem vprašalnika, so izvedli štiri raziskave, kjer je bilo skupno vključenih več kot 1.700 naključno izbranih otrok, starih med 8 in 16 let. Razlika v samooceni se je pokazala tudi pri primerjavi spolov, kjer so dekleta ocenile stopnjo težavnosti pri 10,1 točkah (povprečje), dečki pa 9,7 točkah. Glede na naključen vzorec v raziskavi lahko sklepamo, da je odstotek anketirancev z izraženo problematiko znotraj populacije znatno manjši, kar se odraža tudi z nižjim povprečnim rezultatom v primerjavi z našo raziskavo.
V našo raziskavo so bili vključeni otroci, ki imajo v večini že potrjeno diagnozo oziroma imajo izraženo neko simptomatiko. Naš vzorec torej ni naključen tako kot pri pretekli primerjani raziskavi v tem poglavju, zato je smiselno, da si pogledamo še nekaj študij, kjer so v vzorec vključili izključno otroke z že potrjenimi diagnozami oziroma težavami na področju vedenja, čustvovanja ali hiperaktivnosti. Primerljiva raziskava naši je bila raziskava Goodmana in Renfrewja (2000), saj so vzorčili otroke v kliniki psihiatričnih bolezni. Izdelali so računalniški algoritem, ki skuša na podlagi testa samoocene in ocene s strani staršev in učiteljev, predvidevati diagnoze in simptomatiko. Uporabili so dva seta vzorcev.
21
Prvi vzorec zajema otroke klinike iz Londona, kjer je bilo skupno 101 udeležencev, starih med 4 in 16 let. Stopnja izpolnjenega vprašalnika pri samooceni je bila zelo nizka, in sicer samo 55 % pri otrocih starih med 11 in 16 letom. Od teh je bilo 54 % dečkov. Drugi vzorec je zajemal otroke psihiatrične klinike v Dhaki, Bangladešu. Vzorec je zajemal 89 otrok, starih med 11 in 16 letom, kjer je bilo prav tako 54 % dečkov. Rezultati prvega vzorca so pokazali rezultat težavnosti 16,3. V drugem vzorcu je bil rezultat nekoliko nižji in sicer 15,4.
V raziskavo niso bili vključeni posamezniki z motnjami avtističnega spektra ali psihotičnimi motnjami. Dodatne težavnosti niso merili. Ugotovimo lahko, da je rezultat prvega vzorca nekoliko bliže našemu. Sklepamo lahko, da je podobnost v socio-ekonomski strukturi vplivala na podoben rezultat.
V Nemčiji so izvedli raziskavo (Klasen et al., 2000), v katero je bilo vključenih 163 otrok iz psihiatrične klinike, starih med 4 in 16 let. Vključeni so imeli potrjene diagnoze ADHD, ADD, motnje avtistične spektra in druge psihotične motnje. Vzorec je zajemal 124 dečkov (76 %), deklic je bilo 39 (24 %). Dečki so v povprečju dosegali 17,4 točk (SD = 6,5), deklice pa 14,9 točk (SD = 6,7). Pri področju hiperaktivnosti/motnjah pozornosti so bili dečki samoocenjeni s 6,5 točkami (SD = 2,6), deklice pa 4,6 točke (SD = 2,6), kar je bližje povprečju naših anketirancev na tem področju, medtem ko je skupni rezultat težavnosti bližje fantovskemu. Pridobljene rezultate so nato primerjali z naključnim vzorcev, v katerega je bilo vključenih 58 dečkov in 52 deklic brez izražene problematike. Povprečni skupni rezultat težavnosti dečkov je znašal 6,6 (SD = 4,9). Pri naključno izbranih deklicah je bil rezultat 5,1 točk (SD = 4,5) Kot vidimo, so rezultati precej podobni našim kljub manjšemu številu anketirancev. Če v primerjavo dodamo še vzorec prejšnje raziskave iz londonske klinike, zasledimo, da imamo te tri (evropske) države precej podoben rezultat.
Duinhof in sodelavci (2019) so izvedli raziskavo v kateri so primerjali SDQ samoocene vzorcev najstnikov iz sedmih evropskih držav. Sodelovale so Nemčija, Grčija, Poljska, Romunija, Nizozemska, Bolgarija in Slovenija. Slovenija je dosegla drugo mesto na področju čustvenih simptomov in hiperaktivnosti ali pomanjkanja pozornosti ter tretje mesto na področju vedenjskih težav in težav v odnosih z vrstniki, področje socialnega vedenje ni bilo zajeto v raziskavo. Med tem, ko so ostale države izrazito izstopale na posameznih področjih, je Slovenija na vseh področjih dosegla oceno nekoliko nad povprečjem. Višja umestitev na posameznem področju pomeni večjo izraženo problematiko na tem področju.
22
Zanimiva je tudi študija iz Brazilije (Woener et al., 2004), kjer so ugotavljali razlike med otroki s potrjenimi diagnozami (n = 19) in naključno izbranimi otroki (n = 488). Rezultate lahko primerjamo z našimi izsledki in ugotovimo, da so v Braziliji otroci s samooceno dosegli nižje vrednosti kot pri nas. Skupna ocena težav je pri otrocih z zaznano problematiko tako znašala 15,4 (SD = 7,1). Otroci v Braziliji torej svojo problematiko ocenjujejo nižje kot naši anketiranci.
Zanimiv je rezultat ocene staršev teh otrok, ki znaša 19,5 (SD = 7,4), kar nam pove, da starši otrok z ADHD veliko bolj intenzivno in kritično dojemajo težave svojih otrok v primerjavi z učitelji in otroki samimi. Rezultat samoocene težav naključnega vzorca otrok in njihovih staršev je bil skoraj identičen, in sicer samoocena 13,9 (SD = 6,0) in ocena staršev 13,5 (SD = 6,9), kar še dodatno potrjuje intenziteto dojemanja staršev težavnih otrok.
Naša raziskava je temeljila izključno na samooceni otrok. Vprašalnik smo porazdelili otrokom, ki so bili udeleženi tabora Mavrični bojevniki. Sklepamo lahko, da bi bili naši rezultati objektivnejši in natančnejši, če bi v raziskavo vključili tudi starše in učitelje vseh 66 otrok, ki smo jih imeli v vzorcu, kot so naredili Woener in sodelavci (2004). Na takšen način bi dobili vpogled s perspektive ljudi, ki z omenjenimi otroci sobivajo in delujejo na dnevni ravni. Podatek staršev nam seveda dodatno obogati vir informacij, saj so starši nenazadnje tisti, ki z otroki dnevno bivajo in jih redno opazujejo.
Opozoriti je treba tudi na necelovito obravnavo teh otrok in staršev v času poletnih počitnic, ko otroci niso vključeni v nek strukturiran sistem. Ker živimo v dokaj majhni državi, kjer so kapacitete taborov organizacij, kot so Mavrični Bojevniki, relativno majhne glede na populacijo otrok v Sloveniji s težavnim vedenjem, se te tudi hitro zapolnijo. Otroci se pogosto udejstvujejo v programih, kot so počitniške aktivnosti Zveze prijateljev mladine, skavtski/taborniški tabori, oratoriji, itd., kjer pa dejavnosti niso nujno prilagojene tem posameznikom. S svojo prisotnostjo znajo biti moteči za potek aktivnosti, kar lahko privede do dodatnih negativnih izkušenj, še posebej, če odgovorni za te aktivnosti niso seznanjeni s posebnostmi udeleženca in v interakciji z njim nastopajo bolj grobo. Verjetnost je velika, da bo izključen s strani ostalih udeležencev in tako izoliran, kar dodatno vpliva na njegovo samopodobo in posledično tudi kakovost življenja.
23
Opravka imamo z vzorcem, v katerem so otroci z nad ali podpovprečnimi nagnjenji k težavnosti. S hkratnim vključevanjem učencev, učiteljev in staršev v podobna testiranja bi lahko zelo hitro dobili podatke o prevalenci težavnega vedenja, hitreje zaznali problematiko in tudi hitreje ukrepali. Na tej točki je ključnega pomena tudi interakcija učiteljev s težavnimi posamezniki, saj z njimi preživijo zajetno količino dneva in lahko te posebnosti prej opazijo in se njim primerno odzivajo v interakciji s težavnim učencem.
K težavam, ki jih otrok odraža, je treba pristopiti interdisciplinarno in jih obravnavati timsko. V tem timu sodelujejo tako psiholog, socialni pedagog, pedagog in zdravnik ter medicinske sestre. Kot medicinske sestre oz. zdravstveniki v Sloveniji imamo direktnega stika s širšo populacijo otrok manj v primerjavi s tujino, kjer je vse pogostejša praksa, da je v šolski kader vključena tudi medicinska sestra. Do stika s težavnim otrokom pridemo v službah za zdravstveno varstvo otrok in mladine, patronažnem obisku, tehničnih dnevih, sistematskih pregledih, kjer bi bila možnost množičnega izvajanja ankete. Ko pri obravnavi posumimo na možnost težavnega vedenja, je smiselno, da o tem povprašamo tudi starše, jim predstavimo nefarmakološke načine reševanja problematike in ustrezne vzgojne pristope v sodelovanju z drugimi strokovnjaki.
Smiselno je tudi, da govorimo oz. smo v stiku z učitelji. Ti so kot izvajalci izobraževalnih programov v konstantnem dnevnem stiku s temi otroki in imajo določen vpogled in informacije, ki jih mi v obravnavi morda ne zasledimo. Prav tako lahko tudi učiteljem predstavimo načine komunikacije in interakcije s takšnimi otroki za lažje delo in boljši potek šolskih aktivnosti.
Zagotavljanje zadostne količine telesne dejavnosti, ki odmakne od pasivnega načina življenja, in spremenjena prehrana sta dva koraka, ki se ju starši lahko lotijo brez strahu o negativnem učinku. Staršem je prav tako treba predstaviti potrebne informacije in jih seznaniti z možnostmi, kot je zavod Mavrični bojevniki, ki organizira srečanja, predavanja, počitnice izključno namenjen otrokom z vedenjskimi težavami. S tem starše vključimo v obravnavo in tudi njim omogočimo potrebno podporo.
Tudi stik z otrokom je pomemben. Tukaj se naslanjamo na svoje komunikacijske sposobnosti, da pridobimo podatke o njegovih izkušnjah iz šole. Postavljamo vprašanja, ki nam povedo več o njegovi socialni vključenosti z vrstniki, interakciji z učitelji (Imaš veliko prijateljev v šoli?, Kdo so tvoji prijatelji?, Katero igro se najraje igrate na igrišču?, ...).
24
Vključevanje medicinskih sester v organiziranost šole bi znatno pripomoglo k hitrejšemu odkrivanju teh posameznikov in ukrepanju. Medicinska sestra s svojim znanjem tako lahko svetuje o spremenjeni dieti za te posameznike, v primeru zdravljenja z zdravili ima lahko nadzor nad rednim jemanjem, zagotovi lahko izobraževanje na tem področju in pa služi kot vez med otrokom, šolo, starši in zdravnikom ter se vključuje v programe, kot je tabor Mavričnih bojevnikov.
Glede na to, da raziskujemo kakovost življenja težavnih otrok, je smiselno, da v koncu razprave ponudimo nekaj rešitev, ki smo jih spoznali med nastajanjem tega diplomskega dela. Kot vzorec smo izbrali otroke s tabora Mavrični bojevniki, kjer se otroci dodatno udejstvujejo pri aktivnostih, ki jim pomagajo blažiti simptome diagnoze ADHD, ADD ali motnje avtističnega spektra. Podobni programi so prav tako dokazali pozitiven učinek na zmanjšanje izražanja neželenih simptomov (Marzocchi et al., 2004). Lahko torej posplošimo, da prisotnost težav negativno vpliva na kakovost življenja in da tabori, kot so tabor Mavričnih bojevnikov, pozitivno doprinesejo k povečani kvaliteti življenja otrok z motnjami pozornosti (in hiperaktivnosti).
Vemo, da je interdisciplinarni pristop ključen za uspeh oz. lajšanje problematike težavnega vedenja. Poleg učiteljev in zdravnikov imamo veliko vlogo tudi medicinske sestre, psihologi, socialni delavci, dietetiki in pa voditelji prostočasnih aktivnosti.
V bodoče bi bilo smiselno izvesti raziskavo, kjer bi preverjali morebitne razlike v kvaliteti življenja otrok in staršev, kadar je otrok aktivno vključen v tovrstne programe in kadar otrok ni del tovrstnih programov. Sklepamo lahko, da tovrstni tabori delujejo pozitivno ne le za otroka s tovrstnimi motnjami, temveč tudi za starše in širši krog svojcev, katerih dnevna opravila se nekoliko razbremenijo.
25
6 ZAKLJUČEK
V diplomskem delu smo ugotavljali kakovost življenja »nemirnežev« s pomočjo uveljavljenega SDQ-vprašalnika in s primerjavo tuje literature. Našo podlago za raziskavo so predstavljali otroci tabora Mavrični bojevniki. Ti so svojo kakovost življenja v vprašalniku izpolnili sami, tj. brez vključevanja staršev ali učiteljev. Šlo je torej za samooceno otroka, ki je odgovoril na 25 standardiziranih vprašanj, vključno z vprašanji o vplivu težav na življenje doma, prijateljevanje, učenje v šoli in prostočasne aktivnosti.
Zaokroženo lahko povemo, da je izražena težavnost slovenskih vedenjsko zahtevnejših otrok povprečna v primerjavi z drugimi državami. Iz tega lahko izhajamo, da bi bilo potrebnega več truda v izboljšave počutja tako otrok kot tudi staršev, ki so v njihovo življenje aktivno vključeni. Potrebna so organiziranja posebnih programov, ki morda v tujini že kažejo trende gibanja v pozitivno smer kvalitete življenja obeh skupin. Če se izboljša kakovost življenja otrok, se zagotovo poveča tudi zadovoljstvo njihovih staršev in sorodnikov, ki so s temi otroki direktno ali indirektno povezani.
Dodatni vpogled v kakovost življenja »nemirnežev« bi lahko dosegli z vključitvijo staršev in učiteljev. Tako bi dobili pogled tretje osebe, ki z otrokom živi ali deluje na dnevni oziroma redni bazi. V številnih tujih raziskavah so ugotovili, da je ocena prednosti in težav, na podlagi vprašalnika, ki ga izpolnjujejo starši in učitelji, pogosto nižja od samoocene otrok. Ugotovili so tudi, da se ocene staršev in učiteljev pretirano ne razlikujejo.
26
7 LITERATURA
Allardt E (1975). Having, loving, being: An alternative to the Swedish model of welfare research. Lund: Argos, 8.
Antshel K, Hargrave T, Simonescu M et al. (2011). Advances in understanding and treating ADHD. BMC Medicine 9(1):72-84. doi: 10.1186/1741-7015-9-72
Barkley RA (1997). Behavioral inhibition, sustained attention, and executive functions:
constructing a unifying theory of ADHD. Psychol Bull 121(1): 65–94.
doi: 10.1037/0033-2909.121.1.65.
Bečaj J (2003). (Socialni) konstrukcionizem in socialna psihologija. Psih Obzor 12(3): 43–
64.
Dostopno na: http://psiholoska-obzorja.si/arhiv_clanki/2003_3/becaj.pdf <23. 5. 2019>.
Beljan P, Bree KD, Reuter AEF, Reuter SD, Wingers L (2014). Private pediatric neuropsychology practice multimodal treatment of ADHD: an applied approach. Appl Neuropsychol Child 3(3): 188–96. doi: 10.1080/21622965.2013.875300.
Boh K (1988). Poskus sociološke analize nizke rodnosti. Družboslov Razprav 6(5): 23–32.
Dostopno na: https://www.druzboslovne-razprave.org/pdf/clanki/Rdr6Boh.PDF
<23. 5. 2019>.
Colman I, Kingsbury M, Garad Y et al. (2016). Consistency in adult reporting of adverse childhood experiences. Psychol Med 46(3): 543–549. doi: 10.1017/S0033291715002032.
Conners CK, Jett JL (1999). Attention deficit hyperactivity disorder (in adults and
children): The latest assessment and treatment strategies. Kansas City, MO, US: Compact Clinicals. doi: 10.1055/s-2008-1064102.
Čuturić N (1995). Zabrinjava me moje dijete : ponašanja djece od 2. do 6. godine. Zagreb:
Školska knjiga.
Danckaerts M, Sonuga-Barke EJS, Banaschewski T et al. (2010). The quality of life of children with attention deficit/hyperactivity disorder: A systematic review. Eur Child Adolesc Psychiatry 19(2): 83–105. doi: 10.1007/s00787-009-0046-3.
27
Dattilio FM (2011). Globalna priljubljenost kognitivno-vedenjske terapije. Psih Obzor 20(4): 155–60.
Dostopno na: http://psiholoska-obzorja.si/arhiv_clanki/2011_4/dattilio.pdf <23. 5. 2019>.
Diamond A (2005). Attention-deficit disorder (attention-deficit/ hyperactivity disorder without hyperactivity): a neurobiologically and behaviorally distinct disorder from
attention-deficit/hyperactivity disorder (with hyperactivity). Dev Psychopathol 17(3): 807–
25. doi: 10.1017/S0954579405050388.
Diamond AB (2015). The cognitive benefits of exercise in youth. Curr Sports Med Rep 14(4): 320–26. doi: 10.1249/JSR.0000000000000169.
Dornik E (2001). Kakovost življenja tetraplegika, študija primera. Obzor Zdrav Neg 35(5):
205–11.
Dostopno na:
https://obzornik.zbornicazveza.si/index.php/ObzorZdravNeg/article/view/2366
<22. 5. 2019>.
Duinhof EL, Lek KM, de Looze ME et al. (2019). Revising the self-report strengths and difficulties questionnaire for cross-country comparisons of adolescent mental health problems: the SDQ-R. Epidemiol Psychiatr Sci 29: 35–41.
doi: 10.1017/S2045796019000246.
Evans SW, Owens JS, Wymbs BT, Ray AR (2018). Evidence-based psychosocial treatments for children and adolescents with attention deficit/hyperactivity disorder. J Clin Child Adolesc Psychol 47(2): 157–98. doi: 10.1080/15374416.2017.1390757.
Feingold BF (1975). Hyperkinesis and learning disabilities linked to artificial food flavors and colors. Am J Nurs 75(5): 797–803. doi: 10.2307/3423460.
Gjervan B, Torgersen T, Rasmussen K, Nordahl HM (2014). ADHD symptoms are differentially related to specific aspects of quality of life. J Atten Disord 18(7): 598–606.
doi: 10.1177/1087054712445183.
Goodman R (1997). The strengths and difficulties questionnaire: A research note. J Child Psychol Psychiatry 38(5): 581–86. doi: 10.1111/j.1469-7610.1997.tb01545.x.
28
Goodman R, Renfrew D (2000). Predicting type of psychiatric disorder from Strengths and Difficulties Questionnaire (SDQ) scores in child mental health clinics in London and Dhaka. Eur Child Adolesc Psychiatry 9(2):129–34 doi: 10.1007/s007870050008.
Goulardins J, Rigoli D, Loh PR et al. (2018). The relationship between motor skills, social problems, and ADHD symptomatology: does it vary according to parent and teacher report?
J Atten Disord 22(8): 796-805. doi: 10.1177/1087054715580394
Gregorič Kumperščak H (2015). Psihotične motnje v adolescenci in njihova povezava z uživanjem prepovedanih drog. Farm Vest 66(2): 185-89.
Dostopno na; http://www.sfd.si/uploads/datoteke/gregoric_kumperscak.pdf <23. 5. 2019>.
Grom S (2015). Vpliv prehrane in prehranskih dopolnil na motno pomanjkanja pozornosti s hiperaktivnostjo (ADHD), Diplomsko delo. Izola: Fakulteta za vede o zdravju.
Hakkaart-van Roijen L, Zwirs BWC, Bouwmans C et al. (2007). Societal costs and quality of life of children suffering from attention deficient hyperactivity disorder (ADHD). Eur Child Adolesc Psychiatry 16(5): 316–26. doi: 10.1007/s00787-007-0603-6.
Heilskov Rytter MJ, Andersen LBB, Houmann T et al. (2015). Diet in the treatment of ADHD in children - a systematic review of the literature. Nord J Psychiatry 69(1): 1–18.
doi: 10.3109/08039488.2014.921933.
IDEA - Individuals with Disabilities Education Act. (1990). Individuals with disabilities education act amendments. U.S. Department of Education.
Dostopno na: https://www2.ed.gov/policy/speced/leg/idea/idea.pdf <22. 5. 2019>.
Institute for quality and efficiency in health care (IQWiG) (2006). InformedHealth.org.
Independent /evidence-based. Cologne, Germany
Dostopno na: https://www.ncbi.nlm.nih.gov/books/NBK65083/ <22. 5. 2019>.
Kanarek RB (2011). Artificial food dyes and attention deficit hyperactivity disorder. Nutr Rev 69(7): 385–91. doi: 10.1111/j.1753-4887.2011.00385.x.
29
Kauffman J (2009). Characteristics of emotional and behavioral disorders of hhildren and youth, 9th edition. Upper Saddle River, NJ. US: Merrill.
Klasen H, Woerner W, Wolke D et al. (2000). Comparing the German versions of the Strengths and difficulties questionnaire (SDQ-Deu) and the Child behavior checklist. Eur Child Adolesc Psychiatry 9(4): 271–76. doi: 10.1007/s007870070030.
Kocijan Hercigonja D, Buljan Flander G, Vuckovic D et al. (2004). Hiperaktivno dijete : uznemireni roditelji i odgajatelji. Jastrebarsko: Naklada Slap.
Larsson H, Lichtenstein P, Larsson JO (2006). Genetic contributions to the development of ADHD subtypes from childhood to adolescence. J Am Acad Child Psy 45(8): 973–81.
doi: 10.1097/01.chi.0000222787.57100.d8.
Maček J (2015). Povezava med hiperkinetično motnjo pri otrocih in njihovih starših. In Novak Šarotar B (2015) Hiperkinetična motnja. Ljubljana: Slovensko zdravniško društvo.
Dostopno na: http://www.zpsih.si/media/documents/VV59-HKM.pdf. <23.5.2019>.
Marovič M (2018). Nameščanje in diskurz o (ne)ustreznosti vzgojne pomoči
otrokom/mladostnikom s čustvenimi in vedenjskimi težavami in/ali motnjami v vzgojnih zavodih. In Marovič M, Sinjur A, eds. (2018). Večdimenzionalnost socialnopedagoških diskurzov. Izola: Založba Univerze na Primorskem, 129–48.
doi: 10.26493/978-961-7023-95-4.129-148.
Marzocchi, GM, Capron C, Di Pietro M et al. (2004). The use of the Strengths and difficulties questionnaire (SDQ) in Southern European countries. Eur Child Adolesc Psychiatry 13(2): 40–6. doi: 10.1007/s00787-004-2007-1.
Mikuš Kos A, Svetlin J (1971). Nemirni učenec: otroci z blažjimi motnjami ali posebnostmi možganskega delovanja. Ljubljana: Mladinska knjiga.
Millichap J, Yee M (2012). The diet factor in attention-deficit/hyperactivity disorder.
Pediatrics 129(2): 330-37. doi: 10.1542/peds.2011-2199.
Muris P, Meesters C, Van den Berg F (2003). The Strengths and difficulties questionnaire (SDQ). Eur Child Adolesc Psychiatry, 12(1): 1–8. doi: 10.1007/s00787-003-0298-2.
30
Musek J (2012). Osebnost in kakovost življenja. Anthropos 44, 11-30.
Dostopno na: http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-LS1AB6H0. <22. 5. 2019>.
OECD ̶ Organisation for Economic Co-operation and Development (2017). OECD Economic surveys: Slovenia
Dostopno na: http://www.oecd.org/economy/surveys/Slovenia-2017-OECD-economic- survey-overview.pdf. <22. 5. 2019>.
O'Neill E (2018). Strengths and difficulties questionnaires strengths and limitations as a practice and evaluation tool in social work. ANZSW J 30(2): 30–1.
doi: 10.11157/anzswj-vol30iss2id403.
Ogundele MO (2018). Behavioural and emotional disorders in childhood: A brief overview for paediatricians. World J Clin Pediatr 7(1): 9–26. doi: 10.5409/wjcp.v7.i1.9.
Pandel Mikuš R (2017). Vloga prehrane pri obravnavi otroka z ADHD. In: Sešek U, Milavec Kapun M, Steklasa N, eds. (2017). Tako velik pa še vedno nevzgojen - Mavričnost otrok z ADHD. Zbornik prispevkov s strokovne konference, Ljubljana,
Univerza v Ljubljani: Zdravstvena fakulteta, Mavrični bojevniki, Zavod za pomoč otrokom z motnjo pozornosti in hiperaktivnostjo ADHD, 22–31.
Dostopno na:
http://www.mavricnibojevniki.org/si/wpcontent/uploads/sites/2/2017/07/mavricni-
bojevniki-tako-velik-pa-se-vedno-nevzgojenmavricnost-otrok-z-adhd.pdf <22. 5. 2019>.
Pleško M (2017). Vpliv prehrane in telesne vadbe na anksiozno-depresivne motnje - meta sinteza znanstvenih študij, Diplomsko delo. Ljubljana: Zdravstvena Fakulteta.
Quinn PO, Madhoo M (2014). A review of attention-deficit/hyperactivity disorder in women and girls: uncovering this hidden diagnosis. Prim Care Companion CNS Disord 16(3)doi: 10.4088/PCC.13r01596.
Rotvejn Pajič L (2011). Hiperaktiven, nemiren ali samo živahen otrok?: brošura za starše:
prepoznavanje nemirnosti ter težav s pozornostjo pri otroku in nasveti za pomoč.
Ljubljana: Svetovalni center za otroke, mladostnike in starše.
31 SDQinfo (2016). What is the SDQ?
Dostopno na: https://www.sdqinfo.org/a0.html <21. 5. 2019>.
Sevón E, Rönkä A, Räikköne E, Laitinen N (2017). Daily rhythms of young children in the 24/7 economy: A comparison of children in day care and day and night care. Childhood 24(4): 453–69. doi: 10.1177/0907568217704048.
Strong J, Flanagan M (2005). AD/HD for Dummies. Hoboken, NJ, US: Wiley Pub, 13–56.
Svetlik I (1996). Kakovost življenja v Sloveniji. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede.
Swanson JM, Arnold LE, Molina BSG et al. (2017). Young adult outcomes in the follow-up of the multimodal treatment study of attention-deficit/hyperactivity disorder: symptom persistence, source discrepancy, and height suppression. J Child Psychol Psychiatry 58(6):
663–78. doi: https://doi.org/10.1111/jcpp.12684.
Thome J, Dittmann RW, Greenhill LL et al. (2017). Predictors of relapse or maintenance of response in pediatric and adult patients with attention-deficit/hyperactivity disorder following discontinuation of long-term treatment with atomoxetine. ADHD 9(4): 213-18.
doi: https://doi.org/10.1007/s12402-017-0227-8.
Vec T (2011). Moteče vedenje: ozadja in osnovni dejavniki, ki nanj vplivajo. Soc Ped 15(2):125–52.
Dostopno na: http://www.revija.zzsp.org/pdf/SocPed_2011-02_web.pdf <21. 5. 2019>.
Vedernjak U (2015). Trendi porabe zdravil za zdravljenje motnje pozornosti s
hiperaktivnostjo v Sloveniji od 2001 do 2012, Magistrsko delo. Ljubljana: Fakulteta za farmacijo.
Dostopno na: http://www.ffa.uni-
lj.si/fileadmin/datoteke/Knjiznica/magistrske/2015/Vedernjak_Urska_mag_nal_2015.pdf
<22. 5. 2019>.
Waelde L, Feinstein A, Bhandari R et al. (2017). A pilot study of mindfulness meditation for pediatric chronic pain. Children 4(5): 32. doi: 10.3390/children4050032.
