UNIVERZA V LJUBLJANI ZDRAVSTVENA FAKULTETA DELOVNA TERAPIJA, 1. STOPNJA
Anja Bolte
NEVARNOSTI IN PRILAGODITVE DOMAČEGA OKOLJA STAREJŠIH OSEB
diplomsko delo
HAZARDS AND ADAPTATIONS IN HOME ENVIRONMENT OF ELDERLY PEOPLE
diploma work
Mentorica: viš. pred. dr. Alenka Oven Recenzentka: pred. dr. Katarina Galof
Ljubljana, 2021
ZAHVALA
Najprej bi se želela iskreno zahvaliti svoji mentorici diplomskega dela viš. pred. dr. Alenki Oven za vse nasvete, usmerjanja in strokovno pomoč tekom izdelave diplomskega dela. Prav tako se zahvaljujem recenzentki diplomskega dela pred. dr. Katarini Galof.
Predvsem velika zahvala gre petim sodelujočim v raziskavi, ki so si vzeli čas in so bili pripravljeni sodelovati v intervjujih ter mi tako omogočili pridobitev potrebnih podatkov za izdelavo diplomskega dela.
Nazadnje, a ne najmanj pomembno, bi se rada zahvalila še svoji družini, fantu in prijateljem, ki so mi skozi celotno študijsko pot stali ob strani.
IZVLEČEK
Uvod: Starejša oseba je nekdo, ki je dopolnil 65 let, takšno starost pa uvrščamo v tretje življenjsko obdobje. Posledica procesa staranja so spremembe na biološko-fiziološkem, psihološkem in socialnem področju. Zaradi naštetih sprememb in z njimi povezanih bolezni ter izgub v starosti starejši občutijo postopno pešanje samostojnosti, kar povzroči večjo možnost za nevarnost ter pojav neželenih dogodkov in poškodb. Posledice se kažejo v zmanjšanem funkcioniranju, višji stopnji odvisnosti od drugih in nezmožnosti za nadaljnje življenje v domačem okolju. Namen: Želeli smo ugotoviti, kako starejše osebe doživljajo svoje domače okolje, s katerimi omejitvami v njem se soočajo in na kakšen način ter kako to vpliva na njihovo vsakodnevno funkcioniranje. Zanimalo nas je tudi, ali znotraj domačega okolja že uporabljajo kakšne strategije, pripomočke in prilagoditve oz. ali se bodo za njih odločili v prihodnje ter katere so njihove prednosti in slabosti. Metode dela: Izvedena je bila kvalitativna raziskava s pomočjo petih polstrukturiranih intervjujev starejših oseb, ki živijo v domačem okolju. Intervjuji so bili z dovoljenjem sodelujočih zvočno posneti, dobesedno prepisani in kvalitativno analizirani. Rezultati: Sodelujoči so na svoje domače okolje zelo navezani, saj jim omogoča svobodo, varnost, zadovoljstvo, neodvisnost in avtonomijo. Zaradi s starostjo povezanih sprememb in fizičnih ovir domačega okolja pa je prisotno večje tveganje za nastanek nezgod, kar posledično vpliva na funkcioniranje starejših – uporabo pripomočkov, strah pred padci, izvajanje dnevnih aktivnosti in izogibanje socialnim stikom. V povezavi z ovirami sodelujoči že uporabljajo improvizirane strategije in pripomočke, terapevtskih prilagoditev s pomočjo strokovnjakov pa se zaradi nepoznavanja, strahu pred organizacijo del in finančne nedostopnosti ne poslužujejo.
Razprava in zaključek: Domače okolje starejše spodbuja k izvajanju aktivnosti, jim omogoča dostop do storitev in ohranjanje oz. krepitev socialne mreže. V njem doživljajo pozitivne in negativne občutke, slednje zlasti v primeru omejitev ter slabšega funkcioniranja.
Strategij, pripomočkov in prilagoditev se starejši poslužujejo dokaj malo, pri tem jim pomoč in podporo nudijo predvsem družina in prijatelji, zelo pomembna pa je tudi vključitev delovnega terapevta. Področje bivanja starejših v domačem okolju in vloge delovne terapije v Sloveniji bi bilo potrebno natančneje raziskati. Prav tako bi bilo zaradi slabe prepoznavnosti stroke potrebnih več aktivnosti, povezanih s promocijo delovne terapije.
Ključne besede: tretje življenjsko obdobje, dom, ovire in spodbude, adaptacije, delovna terapija
ABSTRACT
Introduction: An elderly person is someone who has reached the age of 65, and such age is classified as the third period of life. The aging process results in changes in the biological- physiological, psychological and social fields. Due to the listed changes and related diseases and losses in old age, the elderly feel a gradual decline in independence, which leads to a greater possibility of danger and the occurrence of adverse events and injuries.
Consequences are reflected in reduced functioning, a higher degree of dependence on others and the inability to continue living in the home environment. Purpose: We wanted to determine how older people experience their home environment, what limitations they face in it and in what way, and how this affects their daily functioning. We were also interested in whether they already use any strategies, tools and adaptations within the home environment or whether they will decide to use them in the future, and what their advantages and disadvantages are. Methods: A qualitative research was conducted with the help of five semi-structured interviews of elderly people living in a home environment. Interviews were audio-recorded with the permission of the participants, literally transcribed and qualitatively analyzed. Results: Participants are very attached to their home environment as it provides them freedom, security, satisfaction, independence and autonomy. Due to age-related changes and physical barriers in the home environment, there is a higher risk of accidents, which in turn affects the overall functioning of the elderly - use of tools, fear of falling, performing daily activities and avoidance of social contacts. Because of the obstacles, participants already use improvised strategies and tools, but avoid the use of therapeutic adaptations with the help of experts due to ignorance, fear of work organization and financial inaccessibility. Discussion and conclusion: The home environment encourages the elderly to carry out activities, and enables them to access services and maintain or strengthen the social network. Within they experience positive and negative feelings, the latter especially in the case of limitations and poor functioning. Elderly use few strategies, aids and adaptations, where they receive most of the help and support from their family and friends, but the involvement of an occupational therapist is also very important. The field of elderly living in the home environment and the role of occupational therapy in Slovenia should be investigated in more detail. Due to the poor recognition of the profession, also more activities related to the promotion of occupational therapy would be needed.
Keywords: third period of life, home, barriers and supports, adaptations, occupational therapy
KAZALO VSEBINE
1 UVOD ... 1
1.1 Teoretična izhodišča ... 2
1.2 Dom in njegov pomen za starejšo osebo ... 3
1.3 Padci ... 4
1.4 Prilagoditve domačega okolja ... 7
2 NAMEN ... 15
3 METODE DELA ... 16
4 REZULTATI ... 18
5 RAZPRAVA ... 19
5.1 Doživljanje domačega okolja in njegov učinek na izvajanje dnevnih aktivnosti ... 19
5.1.1 Pomen in prednosti doma ... 19
5.1.2 Pozitivno doživljanje/občutki ... 21
5.1.3 Negativno doživljanje/občutki ... 22
5.1.4 Učinek na izvajanje dnevnih aktivnosti ... 23
5.2 Nevarnosti in ovire v domačem okolju ter njihove posledice ... 24
5.2.1 Padci v domačem okolju in vzroki zanje ... 25
5.2.2 Druge ovire in nevarnosti ... 26
5.2.3 Posledice nevarnosti in ovir na funkcioniranje starejših ... 28
5.2.4 Ukrepanje oz. soočanje z nevarnostmi/ovirami ... 29
5.3 Prilagoditve in strategije v domačem okolju ... 31
5.3.1 Izvedene prilagoditve oz. strategije ... 31
5.3.2 Želene/poznane prilagoditve ... 33
5.3.3 Prednosti ... 36
5.3.4 Slabosti ... 36
5.4 Vloga delovne terapije v domačem okolju ... 37
6 ZAKLJUČEK ... 40
7 LITERATURA ... 42 8 PRILOGE
8.1 Vabilo za sodelovanje 8.2 Informirano soglasje 8.3 Vodilo za intervju
8.4 Brošura: Varno in zdravo življenje starejše osebe v domačem okolju
KAZALO TABEL
Tabela 1: Osnovni podatki o sodelujočih ... 17 Tabela 2: Kategorije, podkategorije, kode... 18
SEZNAM UPORABLJENIH KRATIC IN OKRAJŠAV
DA Dnevna aktivnost
DT Delovna terapija
DTh Delovni terapevt
IKT Informacijsko-komunikacijska tehnologija
IV Invalidski voziček
PČA Prostočasna aktivnost
PT Podporna tehnologija
1
1 UVOD
Starejša oseba ali starejši je nekdo, ki je dopolnil 65 let. Obdobje, ko oseba dopolni takšno starost, imenujemo tretje življenjsko obdobje (Jurdana et al., 2011). Enotna definicija določanja in delitve tretjega življenjskega obdobja še ni popolna oz. se spreminja, v Sloveniji pa se razdeli v naslednje tri skupine: zgodnje starostno obdobje (66 do 75 let), srednje starostno obdobje (76 do 85 let) in pozno starostno obdobje (86 let in več) (Ramovš, 2014b).
S staranjem se ukvarjata vedi gerontologija in geriatrija (klinična gerontologija), kjer prva preučuje staranje z biološkega, psihološkega in sociološkega vidika, medtem ko druga obravnava zdravstvene težave starejših oseb (GSA – The Gerontological Society of America, 2021).
V obdobju starosti ločimo biološko-fiziološke, psihološke in socialne dimenzije staranja (Roljić, Kobentar, 2017). Za prve je značilno poslabšanje oz. spremembe funkcije organov, sistemov in vitalnih funkcij (Poljšak, Lampe, 2011). Psihične spremembe se kažejo s poslabšanjem elementov pozornosti, obdelave informacij pri reševanju nalog, kratkoročnega spomina, učenja, doživljanja in vedenja. Pridobitve na tem področju se kažejo v obliki izkušenj, znanja in spretnosti, ki jih starejši pridobi tekom svojega življenja. Socialne spremembe pa se odražajo v spremenjeni aktivnosti v socialnem delovanju in pri sprejemanju vlog ali nalog (Roljić, Kobentar, 2017; Ramovš, 2014a).
S starostjo določeni starejši doživijo precej resnih izgub, med katere sodijo izguba zdravja (ki je najpomembnejša vrednota starejših), življenjskega standarda, delovnih sposobnosti in ekonomskega statusa, izguba, povezana s smrtjo partnerja, prijatelja ali vrstnika, odhod otrok od doma, izguba, povezana z zoženjem socialne mreže, izgubo doma, avtonomije, funkcionalnih sposobnosti in vsestransko kompetentnostjo (Roljić, Kobentar, 2017; Kavčič et al., 2012). Vsem izgubam se ni možno izogniti, lahko pa se starejši nanje pripravijo in jih sprejmejo kot nekaj, kar sodi k življenju (Kogoj, 2004).
Zaradi predhodno navedenih sprememb in z njimi povezanih bolezni ter izgub pri starejših postopno pojema samostojnost, kar pomeni več možnosti za nevarnosti ter pojav neželenih dogodkov in poškodb. To posledično vpliva na zmanjšano funkcioniranje, višjo stopnjo odvisnosti od drugih in nezmožnost za nadaljnje življenje v domačem okolju (Kavčič et al., 2012).
2
Ideja za temo diplomskega dela je nastala na pobudo avtorice, ki jo predvsem zanima delo s starejšimi osebami, saj so le-te prepogosto zapostavljene in označene kot »breme družbi«.
Neprilagojeno domače okolje starejšim predstavlja številne omejitve, katere so lahko razlog poškodb, te pa se da preprečiti ali omiliti s pomočjo delovnoterapevtskih obravnav.
Posledično bi starejši lahko (dlje časa) ostali v domačem okolju.
1.1 Teoretična izhodišča
Domače okolje (dom) ima za vsako starejšo osebo poseben pomen. Pogled na dom se skozi življenjski potek spreminja, še poseben pomen pa naj bi dobil v obdobju starosti, saj ga starejši povezujejo z raznimi spomini iz otroštva, z oblikovano samoidentiteto, s preteklimi dosežki ter stkanimi prijateljstvi v dotični okolici (Kerbler et al., 2017).
V tretjem življenjskem obdobju se starejši lahko soočajo z več problemi, med katere najpogosteje spadajo nevarnosti in z njimi povezane nezgode znotraj ali v okolici domačega okolja. Če se ne izvajajo preventivni ukrepi za njihovo zmanjševanje, obstaja možnost, da se bo stopnja le-teh s staranjem populacije sorazmerno povečevala (Erkal, 2010).
Starejši pogosto živijo v stanovanjih, ki niso prilagojena njihovim potrebam, kar jim povzroča stres, slabo počutje in izgubo samostojnosti, posledično pa je to lahko velik dejavnik tveganja za nastanek resnih poškodb. Zelo malo starejših se odloči za adaptacije stanovanj, saj se ne zavedajo koristi, ki bi jih doprinesle že povsem preproste prilagoditve domačega okolja (Železnik et al., 2020). Zaradi njih bi namreč lahko aktivnosti opravljali hitreje, z manj napora, bolj varno ter predvsem samostojno. Starejši se pogosto bojijo prilagoditev v domačem okolju predvsem s finančnega vidika in zaradi strahu pred organizacijo del. Dejstvo pa je, da že relativno poceni izvedene prilagoditve v domačem okolju starejšim lahko zagotavljajo boljše funkcioniranje, samostojnost, varnost in učinkovitost (Hrovatin, Perše, 2016).
Ogrin (2018) opisuje, da je najprimernejši čas za izvajanje oz. razmislek o adaptacijah že v času gradnje objekta ali takoj ob upokojitvi, saj so starejši takrat še v razmeroma dobrem psihofizičnem stanju. Tako imajo dovolj časa, da se na novosti, prilagoditve in pripomočke privadijo ter jih kasneje ob morebitnih poškodbah oz. zmanjšani zmožnosti že obvladajo, saj jih avtomatizirano začnejo vključevati v svojo vsakodnevno rutino, kot pa če bi to morali začeti izvajati šele ob nastanku poškodbe ali po njej oz. v času rehabilitacije.
3
Ključnega pomena je zagotovitev adaptacij domačega okolja, s katerimi se bodo lahko starejši »starali na mestu« oz. v domačem okolju (AOTA – American Occupational Therapy Association, 2020b). Poglavitno vlogo pri tem imajo delovni terapevti (DTh), ki so na uporabnika usmerjeni zdravstveni delavci in si prizadevajo za promocijo zdravja in dobrega počutja skozi okupacije kot tudi participacijo oz. sodelovanje v družbi. Okupacije so definirane kot aktivnosti, ki jih ljudje opravljajo v individualni obliki, v okviru družine in v skupnosti z namenom, da zasedejo oz. zapolnijo čas ter s tem življenju dodajo nek pomen in smisel. Okupacije vključujejo aktivnosti, ki jih starejši morajo narediti, jih želijo narediti ali se jih od njih pričakuje (WFOT – World Federation of Occupational Therapists, 2020).
Glede na želje, potrebe, sposobnosti in kontekst starejše osebe se DTh lahko povežejo tudi z drugimi profili in opravijo celoten proces obravnave od ocene, načrta, idej, oblikovanja ciljev, obravnave do prilagajanja, spreminjanja ali aplikacije novih oz. že obstoječih tehnologij ter intervencij v domačem okolju in hkrati preverjanja njihove uspešnosti oz.
učinkovitosti (AOTA, 2010).
1.2 Dom in njegov pomen za starejšo osebo
Dom predstavlja starejšim fizičen oz. okoljski prostor kot tudi socialni in psihološki konstrukt. Po drugih definicijah dom opisuje stanovanje ali hišo, kjer je možno razpravljati o družini, sebi, spolu, o domu kot nekaj, kar ima oseba v lasti in kot idejo o pustolovščinah oz. dogodivščinah (Hatcher et al., 2019). Zaradi vsega naštetega je dom pojmovan kot mnogostranski objekt. V bivalno okolje pa ne sodi le stanovanjska enota, temveč tudi ožja in širša stanovanjska skupnost oz. okolica. Dom je torej središče družinskega življenja, svobode, neodvisnosti, miru, varnosti, individualnosti, samoizražanja, socialnega statusa ter podpora za opravljanje dela in dnevnih aktivnosti (DA) (Kerbler et al., 2017). Nudi fizično in čustveno udobje in predstavlja unikatno zatočišče, pomemben pa je tudi zaradi ohranjanja stikov z družino, prijatelji ter sosedi (Hatcher et al., 2019).
Navezanost je posebna čustvena vez (zlasti) starejše osebe, z domačim okoljem, ki je lahko pozitivna ali negativna. Pozitivna navezanost je povezana z dobrim zdravjem in vključitvijo v skupnost, negativna ali premočna navezanost pa s slabšim zdravstvenim stanjem, stresom, prevelikim zadrževanjem v domačem okolju, zmanjšanjem družbenih stikov ter izolacijo in s tem nefunkcioniranjem starejšega v domačem okolju (Kerbler et al., 2017). Hatcher in sodelavci (2019) navajajo, da naj bi bili starejši navezani na svoj dom zaradi štirih
4
elementov, in sicer: dolgoživosti stalnega prebivališča, osebne naložbe v dom, občutka identitete (lastništvo, skupnost, soseska) kot tudi zaradi lažjega samoizražanja (ustvarjanje doma kjerkoli oz. tam, kjer se počutijo kot doma).
Kerbler in sodelavci (2017) menijo, da je poleg navezanosti pomembno tudi zadovoljstvo z bivanjem v lastnem domu, ki je odvisno od dejavnikov starejše osebe, lastnosti doma, individualnih prostorov ter potrebe po varnosti in neodvisnosti, miru, bližini narave ter dostopa do storitev in prostočasnih aktivnosti (PČA). Avtorji so prav tako ugotovili, da se navezanost starejših na dom z leti povečuje, zadovoljstvo z njim pa zmanjšuje.
Bivanje starejših v domačem okolju ne prinaša le prednosti, ima tudi številne omejitve, med katerimi so neustrezna ureditev stanovanja, otežen dostop do stanovanja, neustrezna lokacija bivališča (oddaljenost do javnih storitev, neustrezne prometne povezave), vzdrževanje stanovanja v primeru lastništva ter stroški, povezani s stanovanjem (Kerbler et al., 2017).
Starejši zaradi zdravstvenih težav in ovir oz. nevarnosti znotraj domačega okolja postanejo čustveno, fizično in finančno obremenjeni. Ker pa so na svoj dom tako navezani, se kljub slabši kakovosti življenja ne želijo preseliti, saj jim to predstavlja travmatsko izkušnjo, čeprav bi selitev drugam lahko izboljšala kakovost življenja. Prizadevajo si za čim daljše in neodvisno bivanje v bližini svoje skupnosti ali soseske, torej v znanem okolju oz. v domačem okolju ne glede na stopnjo samostojnosti, varnosti in učinkovitosti (Kerbler et al., 2017). Ker pa je upad psihofizičnih sposobnosti v starosti neizogiben in ker se pogoji za samostojno in čim daljše bivanje v domačem okolju zmanjšujejo, se nekateri poslužujejo pomoči ali oskrbe na domu (Birk et al., 2016), s čimer preložijo odhod oz. selitev v dom starejših občanov (Kornhauser, Mali, 2013).
Zmanjšana skladnost med funkcionalnostjo doma in potrebami starejših na eni strani ter progresivno zmanjševanje njihovih psihofizičnih zmožnosti na drugi strani lahko spodbudi nastanek rizičnih dejavnikov za nezgode in poškodbe (Nakhodaeezadeh et al., 2017).
1.3 Padci
Izmed vseh nevarnosti starejše najpogosteje ogrožajo padci znotraj in zunaj domačega okolja (Gabrijelčič Blenkuš, Robnik, 2017). Kar 75 % starejših pade znotraj bivalnega okolja ali v neposredni bližini doma, od tega jih je 48 % takšnih, ki po padcu ukrepajo in poiščejo
5
zdravniško pomoč. Sklepajo, da je padcev v domačem okolju bistveno več, saj vseh zaradi pomanjkljivega poročanja ne evidentirajo (Bandelj, Kaučič, 2017).
Padec je definiran kot katerikoli dogodek, ki vodi v nenačrtovan in nepričakovan kontakt s podporno ploskvijo ter ni rezultat potiska ali zdravstvenega stanja. »Skoraj padec« pa je spotik ali izguba ravnotežja, ki bi lahko povzročil padec, če se oseba ne bi mogla ujeti (APTA – American Physical Therapy Association, 2020).
Čeprav padci ne spadajo med naravni proces staranja in se jih da preprečiti, vsaj enkrat na leto pade najmanj eden izmed treh starih nad 65 let (AOTA, 2020č). Tisti, ki padejo, imajo pogosto strah pred ponovnim padcem in hkrati dva do trikrat večjo verjetnost za ponovitev padca. Pogosteje so ogroženi najbolj nedejavni in najbolj dejavni starejši. Pri manj aktivnih pride do nazadovanja fizičnih sposobnosti in s tem do večje izpostavljenosti oviram zaradi slabše telesne pripravljenosti, medtem ko se pri bolj aktivnih z izvajanjem aktivnosti pojavi večja verjetnost tveganja (Varshneya, Sonawane, 2020). Do 75. leta so padci pogostejši pri ženskah, kasneje pa je pogostost enaka pri obeh spolih (Jurdana et al., 2011). Pri ženskah naj bi se količina padcev s staranjem v zunanjem okolju zmanjševala in povečevala znotraj bivalnega okolja, pri moških pa ravno obratno (Australian Commission, 2009).
Dejavniki tveganja za padec
Padci so večfaktorski pojav, na katerega vplivajo lastnosti osebe v interakciji z okoljem.
Stopnja tveganosti se povečuje z naraščanjem rizičnih faktorjev (Rubenstein, 2021).
Po WHO – World Health Organization (2007) - so dejavniki tveganja za padce naslednji:
biološki (spol, starost, rasa, kronične bolezni, upad fizičnih in kognitivnih sposobnosti), vedenjski (pretirana uporaba zdravil, prekomerno uživanje alkohola, sedentarno življenje, neprimerna obutev), okoljski (neustrezna gradnja in oprema stavb, neustrezno in neprilagojeno okolje, nered, hišni ljubljenčki) in socioekonomski dejavniki (nizke plače oz.
pokojnine, nizka izobrazba, neustrezni bivalni pogoji, pomanjkanje socialnih stikov, omejen dostop do storitev, pomanjkanje družbenih sredstev in podpore skupnosti).
Bolj preprosto lahko dejavnike tveganja razdelimo na intrinzične (osebne) in na ekstrinzične (okoljske) dejavnike. Med prve prištevamo: predhodne poškodbe, s starostjo povezane spremembe (senzorne spremembe, spremembe mišično-skeletnega in srčno-žilnega sistema,
6
spremembe razpoloženja), akutne in kronične bolezni, strah pred padci, uporabo zdravil in njihove stranske učinke. K ekstrinzičnim dejavnikom pa spadajo: ovire oz. nevarnosti fizičnega okolja, neprimerni pripomočki za mobilnost, neustrezna obutev in prosto gibajoči se hišni ljubljenčki (RCOT – Royal College of Occupational Therapists, 2020; Tomšič, 2011).
Nenazadnje se lahko starejši tudi zaradi izvajanja specifičnih okupacij znajdejo v nevarnem položaju za padec. Pogosto naredijo eno izmed dveh napak – nekateri precenjujejo svoje zmožnosti in se soočajo s previsokimi zahtevami, medtem ko so drugi zaskrbljeni zaradi padcev in se tako izogibajo izvajanju okupacij, ki so jih dejansko zmožni (AOTA, 2020č).
Posledice padcev
Padci in poškodbe zaradi padcev so lahko najpomembnejši dejavnik vpliva na zdravstveno stanje in sposobnost samostojnega življenja starejše osebe. Posledice se odražajo v fizični in psihični obliki, oboje pa se s staranjem povečuje. Najpogosteje prizadenejo mobilnost osebe, v skrajnih primerih lahko pripeljejo do smrti (Jurdana et al., 2011). Najpogostejše fizične posledice so: poškodbe mehkih tkiv (udarnine, ureznine, vbodnine), poškodbe sklepov in kosti (zvini, izpahi, zlomi), padci in z njimi povezane poškodbe glave (Chen et al., 2018).
Resen problem je še nezmožnost vstajanja po padcu, in sicer ne le zaradi poškodbe, temveč tudi zaradi splošne oslabelosti ali slabe kondicije. V tem primeru sta še posebej nevarni podhladitev in dehidracija (Tomšič, 2011).
Izrazit psihološki simptom, ki se pojavlja pri 35–55 % starejših, ne glede na to, ali so padec doživeli ali ne, je strah. Strah pred padcem je lahko dejavnik tveganja ali posledica padca.
Strah pred padcem nasploh ali strah pred ponovnim padcem (angl. »post-fall syndrome«) je opredeljen kot pretirana skrb zaradi padca ali kot prepričanje, da oseba tega ne more preprečiti (AOTA, 2020c). Zaradi strahu starejši ne sodelujejo pri izvajanju DA ali pa opravljanje le-teh omejujejo, da bi lahko ostali še kar se da samostojni, prav tako se začnejo izključevati iz družbe. Posledično se zaradi omejenega izvajanja DA in izogibanja družbi pri starejših opazi zmedenost, depresivnost, izguba neodvisnosti in avtonomnosti, zmanjšano fizično funkcioniranje (poslabšanje mišične moči, telesne drže, ravnotežja in premičnosti) ter slabša kakovost življenja (Varshneya, Sonawane, 2020; Jurdana et al., 2011).
7
Padci so tudi veliko čustveno breme. Večina starejših namreč ne želi povedati, da so padli, saj se jim zdi, da bi to lahko ogrozilo njihovo zmožnost za samostojno bivanje v domačem okolju. S tega vidika sta preventiva in pogovor še posebej pomembna (AOTA, 2020č).
Preprečevanje padcev
Glavni dejavniki tveganja vseh vrst domačih poškodb so pogojeni s stanjem stanovanja in z individualnimi lastnostmi starejšega. V tem primeru je precej težje spreminjati dolgoletne vzorce vedenja in lastnosti starejšega, zato se je bolje odločiti za izboljšanje razmer v stanovanju s pomočjo prilagoditev (Erkal, 2010). Učinkovite so tudi preventivne strategije za preprečevanje padcev, in sicer tiste, ki so usmerjene na več faktorjev, saj smo že omenili, da gre pri padcih za večfaktorski pojav (AOTA, 2020c).
Splošni ukrepi za preprečevanje padcev pri starejših so programi za izboljšanje ravnotežja, mišične moči in hoje, taichi ter zmanjševanje ali ukinitev psihotropnih zdravil (Jurdana et al., 2011). Priporočljiv je reden pregled vida in sluha ter na podlagi tega zagotovitev ustreznih očal ali slušnega aparata (Rok Simon, 2006). Za povečanje varnosti morajo imeti starejši vedno tritočkovni stik s podlago – dve nogi in ena roka ali dve roki in ena noga (AOTA, 2020a). Potrebna je tudi edukacija o padcih – zakaj nastanejo, kako to preprečiti, kakšne so posledice, kako ukrepati in kako se po padcu pravilno vstane (Jurdana et al., 2011).
Veliko vlogo preprečevanja padcev starejših v domačem okolju imajo DTh, ki sodelujejo s starejšo osebo z namenom pregleda domačega okolja za odkritje nevarnosti ter za ocenitev osebnih značilnosti, ki bi pripomogle k padcem. Priporočila pogosto vključujejo kombinacijo ukrepov, ki so usmerjeni v izboljšanje fizičnih spretnosti za bolj varno izvedbo DA, adaptacijo doma in spremembo vzorcev vedenja (AOTA, 2020c).
1.4 Prilagoditve domačega okolja
Domače okolje lahko prilagodimo po treh različnih načelih, in sicer: z oblikovanjem za vse oz. univerzalnim načrtovanjem, s podporno tehnologijo (PT) ter z omrežjem oddaljenega nadzora (Kerbler, 2011).
8
Oblikovanje za vse ali univerzalno načrtovanje pomeni projektiranje stavb in prilagoditev, zasnovanih za splošno rabo, ki so namenjene vsem, zlasti tistim z zmanjšano zmožnostjo (gibalno, senzorno in duševno oviranim). Vključuje naslednja načela: enakopravna uporaba, prilagodljivost pri uporabi, preprosta in intuitivna uporaba, zaznavnost informacij, upoštevanje možnosti napak, nizek fizičen napor, primerna velikost prostora za dostop in uporabo (Plemelj, Dovjak, 2019).
PT (angl. »assistive technology«) se lahko uporabi v primeru, če prvotna oz. prej opisana prilagoditev ni učinkovita ali le-ta še ni bila uporabljena. Pri tem se je poleg splošnih načel potrebno osredotočiti še na individualne lastnosti starejših oseb (Kerbler, 2011). Najbolj znana različica PT je informacijsko-komunikacijska tehnologija (IKT), ki starejšim s promocijo računalniške in programske opreme zagotavlja zmanjševanje ovir in lažje opravljanje aktivnosti (Oven, 2014).
Če je domače okolje opremljeno z IKT, se je možno povezati v omrežje oddaljenega nadzora, preko katerega je s strani izvajalcev oskrbe zagotovljena oskrba na domu na daljavo. To se imenuje sistem telenege (angl. »telecare«), ki s pomočjo senzorjev, vgrajenih v domačem okolju, spremlja življenjski cikel starejših in jim prenaša opozorila. Njen namen je, da se starejši z minimalnimi strategijami izognejo nevarnostim v domačem okolju ter s pomočjo nasvetov, ki jih prejmejo na daljavo, v njem čim bolj samostojno, varno in učinkovito funkcionirajo (Kerbler, 2011).
Adaptacije domačega okolja so spremembe stalnih fizičnih značilnosti doma in neposrednega zunanjega okolja, katerih namen je zmanjšanje zahtev ter povečanje uporabnosti, varnosti in samostojnosti. Izvedene so lahko v preventivne in rehabilitacijske namene ali kot dolgoročna skrb (Chiatti, Iwarsson, 2014). Za načrtovanje in izvedbo prilagoditev se je potrebno osredotočiti na želje, potrebe in posebnosti starejšega ter na okolje, ki nanj deluje spodbujajoče ali zavirajoče (Ocepek, Pihlar, 2013). Pri tem lahko starejšim pomagajo DTh, katerih naloga je ocenitev celotnega domačega okolja in prepoznavanje dejavnikov tveganja, na podlagi tega pa načrtovanje preventivnih ukrepov, izvajanje rešitev in vrednotenje rezultatov po opravljenih prilagoditvah (Robida, Burger, 2020). Na podlagi rezultatov se DTh odloči za dodatne spremembe, prilagoditve ali dopolnitve domačega okolja (AOTA, 2020b). DTh poleg prilagoditev še svetuje in uči uporabe ustreznih pripomočkov oz. naprav, ki nadomestijo okvarjene funkcije starejših in
9
izboljšajo uspešnost pri izvajanju DA oz. pri obvladovanju domačega okolja (Boh, 2020;
Robida, Burger, 2020).
DTh lahko za lažjo obravnavo uporabijo različna ocenjevalna orodja, s katerimi pridobijo celoten vpogled v funkcioniranje starejših ter razumevanje vplivov ožjega in širšega bivalnega okolja. Na podlagi rezultatov ocenjevanj načrtujejo izvedbo prilagoditev za bolj uspešno izvajanje aktivnosti oz. funkcioniranje starejših (Švajger et al., 2016). Najpogosteje se za vrednotenje domačega okolja starejših v Sloveniji uporabljajo naslednja ocenjevanja:
Vprašalnik za ocenjevanje domačega okolja (angl. Home Environment – HE), Orodje za ocenjevanje ustreznosti grajenega okolja (angl. Post-Occupancy Evaluation – POE), Popis dejavnikov okolja (angl. Craig Hospital Inventory of Environmental Factors – CHIEF), Orodje za ocenjevanje kakovosti okolja (angl. Measure of Quality of the Environment – MQE), HOME Falls and Accidents Screening Tool (HOME FAST), Orodje za ocenjevanje domačega okolja (angl. Westmead Home Safety Assessment – WeHSA), Safety Assessment of Function and the Environment for Rehabilitation (SAFER TOOL) ter Safety Assessment of Function and the Environment for Rehabilitation – Health Outcome Measurement and Evaluation (SAFER-HOME) (Švajger et al., 2016; Ocepek, Pihlar, 2013).
V nadaljevanju bodo opisane najpogostejše prilagoditve posameznih bivalnih prostorov.
Prilagoditve kopalnice
Največ nezgod se pripeti v kopalnici in so posledica padcev pri vstopanju in izstopanju iz kadi ali prhe (Hrovatin, Perše, 2016). Nevarnosti in ovire, ki lahko starejše ogrožajo, so še:
kopalniške preproge, spolzka tla in kopalne površine, odsotnost/nepravilna namestitev držal, previsoko/prenizko stranišče, previsoka stranica kopalne kadi za normalen vstop ali izstop, odsotnost pomožnega kopalnega stola v tuš kabini ter nered (Tomida, 2017).
Za zagotavljanje varnosti je zelo pomembno, da je prostor za manevriranje v kopalnici čim večji, zlasti če oseba uporablja invalidski voziček (IV); imeti ga mora vsaj meter in pol.
Priporočljivo je, da se vrata kopalnice odpirajo v smeri izven kopalnice, saj se tako v prostor lažje vstopa v primeru pomoči. Praktična so tudi drsna vrata (Fink et al., 2012). Svetuje se namestitev držal na zunanjo in notranjo stran kadi ter uporabo kopalne deske/vrtljivega sedeža. V primeru prhe se za varnost uporabljajo držala v prhi, poklopni/samostoječi stol in dodatne odlagalne police. Dostopanje do prhe mora biti brez praga, za lažje tuširanje pa je
10
priporočljiva fiksna prha. Ključna je nedrseča podlaga, ki se jo namesti pred in v kopalno površino. Zelo pomembno je, da ima starejša oseba v primeru slabega ravnotežja, slabše fizične zmogljivosti, slabosti ali utrujenosti ipd. v kopalnici nameščen stol, ki omogoča tudi urejanje v sedečem položaju (Grdiša, Koltaj, 2014).
Stranišče je lahko sestavni del kopalnice ali samostojen prostor. Svetuje se straniščno desko ali povišico za lažje usedanje in vstajanje ter prav tako držala (Grdiša, Koltaj, 2014).
Keramične ploščice niso primerne, saj so same po sebi precej gladke in drsijo, v primeru kopalniških preprog pa se svetuje njihova odstranitev (AOTA, 2020a). Umivalnik mora biti dovolj velik in pritrjen tako, da lahko starejša oseba v primeru uporabe IV normalno zapelje pod njega. Ogledalo, najbolje premično, mora biti nameščeno na tako višino, da se lahko vidijo sedeči in stoječi. Poličke ob umivalniku, odlagalne kljuke in držala morajo biti postavljeni na primerna mesta in višino, da so v dosegu rok. Pri tem je predvsem zaželen posvet z DTh (AOTA, 202a; Fink et al., 2012).
Prilagoditve v kopalnici, ki omogočajo predhodno omenjeno, so lahko dostopne že za nekaj deset evrov (Grdiša, Koltaj, 2014).
Prilagoditve kuhinje in jedilnice
Naslednji prostor, kjer je pogostost nevarnosti največja, je kuhinja. Nezgode oz. poškodbe se zgodijo med seganjem ali sklanjanjem za raznimi pripomočki, pogosti so udarci v odprta vratca kuhinjskih omar in padci z neprimernih oz. nestabilnih površin (Grdiša, Koltaj, 2014).
Nevarnosti, prisotne znotraj kuhinje, so še: previsoke/prenizke omare, premalo prostora za pultom, uporaba stola ali pručke za doseganje predmetov, premalo manevrskega prostora, preproga, drseča tla, slaba osvetlitev in hišni ljubljenčki (Tomida, 2017).
Pri kuhinjskih elementih se svetuje pulte s prilagodljivo višino ali izvlečne police za lažje izvajanje aktivnosti. Priporočljivo je, če ima vsaj en kuhinjski element in umivalnik odprtino oz. nišo, da lahko oseba z IV zapelje pod njo in delo izvede v sedečem položaju. Starejša oseba naj si najpogosteje uporabljene predmete in gospodinjske aparate organizira tako, da jih položi na najnižjo polico, ki jo še lahko varno doseže (Portsmouth City Council, 2020;
Fink et al., 2012), pri tem pa si lahko pomaga tudi z namestitvijo kavljev na stene (Tomida, 2017). Prav tako je praktična premična predalna omara, ki se jo lahko uporablja kot dodatno
11
delovno površino ali kot način za lažje premeščanje predmetov, če tega oseba zaradi slabše mobilnosti ne zmore izvesti z rokami (Grdiša, Koltaj, 2014).
Glede štedilnika je najprimernejše imeti steklokeramično/indukcijsko ploščo, saj se ju najlažje počisti, imata pa vgrajen tudi samodejni izklop, ki preprečuje nesreče zaradi pozabljivosti pri izklapljanju (AOTA, 2020a).
Poleg tega je potrebno imeti v kuhinji, zlasti med kuhinjskimi elementi in ob jedilni mizi, dovolj prostora za gibanje in kuhanje (Grdiša, Koltaj, 2014). Priporoča se uporaba kontrastnih barv med pohištvom, povečanje osvetlitve nad delovnimi površinami ter odstranitev ali pritrditev preprog na tla, ki onemogoča premikanje oz. vihanje robov (AOTA, 2020a). Dobro je zamenjati stol/pručko s stabilno stopničasto lestvijo, preurediti pohištvo za večjo prostornost, takoj očistiti polite tekočine ter v času dela premestiti prosto gibajočega se hišnega ljubljenčka v drug prostor (Tomida, 2017).
Prilagoditve dnevne sobe in spalnice
Znotraj dnevne sobe in spalnice se prav tako pojavlja kar nekaj ovir in nevarnosti: preproge, nered po tleh, električni kabli preko tal, slaba osvetlitev, nestabilno pohištvo, otežen dostop do stikal, premalo manevrskega prostora, previsoka/prenizka višina postelje, odsotnost telefona v bližini postelje, odsotnost nočne svetlobe, slaba organizacija predmetov za lahek doseg, odsotnost naslonjal na sedežnih površinah ali odsotnost držala za lažje usedanje/vstajanje s postelje (Tomida, 2017).
Idealno je, da sta sobi v bližini kopalnice in stranišča. Učinkovita je postavitev dodatnih nočnih luči vzdolž hodnika ali po poti do kopalnice oz. med prostoroma. Sicer je zelo pomembno povečanje splošne osvetlitve. Sobi morata imeti prav tako dovolj prostora za učinkovito in varno gibanje, kar se lahko doseže s preureditvijo pohištva. Organizirani morata biti tako, da omogočata lažji in hitrejši doseg stikal, kar je možno opravljati tudi s pomočjo daljinca (Tomida, 2017), s tem da morajo biti stikala v spalnici dosegljiva iz postelje in pri vstopu/izstopu iz sobe (AOTA, 2020a). Iz tal je potrebno odstraniti vse potencialne ovire, kar omogoča napeljava kablov preko sten ali za pohištvom ter odstranitev vseh preprog oz. pritrditev teh na tla (Tomida, 2017; Grdiša, Koltaj, 2014).
12
Nestabilno pohištvo se lahko popravi ali zamenja, v primeru prenizkih oz. previsokih sedalnih površin ali postelje pa se jih prilagodi z uporabo dvižnih ležajev ali z nižjo postavitvijo (Tomida, 2017). Postelja, kavč in fotelj naj bodo visoki vsaj 50 cm za lažje usedanje in vstajanje (Grdiša, Koltaj, 2014), stol mora biti stabilen z naslonjalom in oporo za roke, sedalna ploskev mora biti trdna in od tal dvignjena vsaj 40 do 50 cm. Namesto stola se lahko sedalno površino prilagodi s katapultnimi stoli oz. dvižnimi sedeži za lažje vstajanje (Fink et al., 2012).
Postelja mora biti dostopna iz treh strani. Primerni dodatki za večjo varnost so zaščitna ograja, trapez, držala in prilagodljiva posteljna mizica (odvisno od zdravstvenega stanja).
Prav tako je priporočljivo, da se ob postelji namesti držalo, ki omogoča lažje vstajanje in nameščanje (AOTA, 2020a). V spalnici naj bo tudi nočna omarica z osebnimi predmeti (očala, slušni aparat, fotografije, ura, koledar, svetilka, telefon, dragocenosti) (Fink et al., 2012).
Prilagoditve hodnika in stopnišča
Tudi na hodniku in stopnišču se pojavlja kar nekaj nevarnosti in ovir, kot so: založenost hodnika, neenakomerna in spolzka tla, temna/slaba osvetlitev, pomanjkanje oprijemal/ograj, strme in drseče stopnice (Tomida, 2017).
Pomembno je povečati nivo osvetlitve, optimalno rešitev predstavlja senzor za zaznavanje gibanja (AOTA, 2020a). Na hodniku je dobro imeti stol, ki starejši osebi olajša preobuvanje, in odlagalno polico, ki je namenjena osebnim predmetom, kot so ključi, denarnica ter nakupovalne vreče in torbice (Grdiša, Koltaj, 2014), ter pladenj za čevlje in kljuke za dežnike (Tomida, 2017).
Stopnice morajo imeti ustrezno globino (da lahko nanje oseba postavi celo stopalo) in višino (pri starejših je bolje, če so nižje – minimalno 12 cm). Sprednji in zgornji robovi naj bodo označeni s kontrastnimi barvami ali lepilnimi trakovi zaradi boljše vidljivosti, poleg tega naj bodo še dodatno osvetljene. Čez celotno dolžino stopnišča mora biti postavljena ograja na obeh straneh ali ograja na eni strani ter stena na drugi. Držalo ograje mora biti čvrsto, gladko, a nedrseče ter vsaj pet centimetrov odmaknjeno od stene (Fink et al., 2012). Stopnišče naj bo prosto in brez ovir, s stikali za osvetlitev, nameščenimi na vrhu in ob vznožju stopnišča (AOTA, 2020a). Stopnice se lahko prilagodijo še z namestitvijo nedrsečih preprog (Tomida,
13
2017). Za gibalno ovirane ali osebe na IV pa je primerno tudi hišno dvigalo (Fink et al., 2012).
Starejši lahko zmanjšajo nevarnosti na hodniku in stopnišču tako, da so bolj previdni pri hoji in hkrati omejijo vsakodnevno uporabo stopnišča. Sicer lahko za pomoč pri npr. zamenjavi žarnic in pri prenosu težkih predmetov zaprosijo druge (Tomida, 2017).
Prilagoditve zunanje okolice
Zunanje okolje je z vidika nevarnosti in ovir enako pomembno kot notranje. Možne omejitve so: odsotnost ali nestabilnost oprijemal/ograj, strme in poškodovane stopnice, neoznačen ali dvignjen prag, pomanjkljiva osvetljava ponoči, odsotnost klančine za osebe na IV, neenakomeren/razpokan pločnik, sneg/led na dovozu oz. pešpoti (Tomida, 2017).
Pri vhodu v stanovanje je potrebna primerna osvetlitev, ki olajša odklepanje in zaklepanje vrat, dodatno držalo za oporo ter kljuka v obliki črke »D«, ki preprečuje zdrs roke in ima vlogo nadomestnega držala. Priporočljiv je nastavek za ključ, ki omogoča odpiranje vrat z zapestjem in namestitev samozapirala z zakasnjenim zapiranjem (Grdiša, Koltaj, 2014).
Vhodna vrata so pomembna predvsem za osebe na IV. Priporočljivo je, da so široka 90 cm in da so drsna zaradi lažjega odpiranja in zapiranja. Zelo nevarni so pragovi, ki jih predvsem osebe na IV težko premagujejo, zaradi česar je smiselno izdelati fiksno ali prenosno klančino (Fink et al., 2012).
Prilagoditve stopnišča so enake kot v prejšnjem poglavju. V zunanji okolici pa je potrebno še popravilo neenakomernih oz. razpokanih pločnikov ter izogibanje takšnim površinam (Tomida, 2017).
Druge prilagoditve v domačem okolju
Za hranjenje so zelo uporabne nedrseče podloge, ki preprečujejo drsenje krožnika ali posode.
Prav tako so priporočljivi krožniki z robom, ki zagotavljajo lažje zajemanje hrane. Uporablja se lahko ergonomsko oblikovan jedilni pribor, sicer se ga lahko v primeru oteženega prijema prilagodi oz. odebeli s pomočjo penastih nastavkov (Korelc et al., 2019). Za pitje obstaja več vrst posebej prilagojenih kozarcev: z v naprej določeno tekočino za požirek, z odprtino za
14
nos (ni potreben nagib glave nazaj), s širokim in obteženim dnom (preprečujejo prevračanje), z robom, ki preprečuje polivanje, ter z držali za lažji prijem (NFOSD – National Foundation of Swallowing Disorders, 2015). Na voljo so še specializirane rezalne deske, škarje z možnostjo samoodpiranja in odpirači (FCA – Family Caregiver Alliance, 2020).
Pri osebni negi lahko starejši uporabljajo pripomočke za umivanje na podaljških, dozirnik mila, stiskalo za tube kot tudi šampon za umivanje telesa brez potrebe po izpiranju z vodo – zlasti za osebe s težavami pri uporabi kadi. K osebni negi prištevamo še dnevne ali tedenske organizatorje zdravil, opomnike, drobilce in razdelilnike tablet (FCA, 2020).
Če imajo starejši težave pri (pre)oblačenju, si lahko pomagajo s pripomočki za zapenjanje gumbov, pripomočki za obuvanje nogavic, žlicami za obuvanje čevljev na podaljšanem držalu itd. (DHS – Department of Human Services, 2019). Za preprečevanje padcev in z njimi povezanih nezgod je pomembna tudi ustrezna obutev. Ta naj bi imela za starejše naslednje lastnosti: nedrseč, tanjši in trdnejši podplat (ki izboljša občutek položaja stopala), nizko in kvadratno peto (ta izboljša ravnotežje) ali obutev brez pete, stabilen del čevlja, ki objema vrh gležnja in mu daje oporo (ter s tem izboljša ravnotežje), hkrati pa neko vrsto pritrjevanja (vezalke, zaponke ali ježki) (Australian Commission, 2009).
Mobilnost v ožjem in širšem okolju lahko starejši olajšajo z uporabo palice, bergel, hodulje, rolatorja in IV na ročni ali električni pogon. Obstajajo pa še bolj kompleksni pripomočki oz.
naprave, ki s pomočjo hidravlike razbremenijo zgornji del telesa in se v celoti osredotočajo na funkcijo spodnjega dela telesa oz. na funkcijo nog. Pri uporabi naprav s hidravliko je pomembno, da je poleg osebe vedno prisoten DTh ali drug strokovnjak, ki zna rokovati s takšno napravo (Martins et al., 2012).
15
2 NAMEN
Namen diplomskega dela je bil raziskati, kako starejše osebe doživljajo svoje ožje in širše okolje, s katerimi nevarnostmi, ovirami oz. omejitvami se v njem soočajo in na kakšen način se z njimi spopadajo ter kakšen je njihov učinek na vsakodnevno funkcioniranje starejšega.
Ugotoviti smo želeli tudi, ali so v njihovem domačem okolju že oz. še bodo izvedene kakšne prilagoditve, kdo jim jih je svetoval in kaj jim te prilagoditve omogočajo. Zanimalo nas je, ali uporabljajo strategije in pripomočke, ki jim omogočajo večjo samostojnost in varnost pri izvajanju DA. Preučili smo tudi, katere so prednosti oz. omejitve prilagoditev ter ali se starejši za bolj neodvisno in varno življenje poslužujejo tako formalnih kot neformalnih oblik pomoči.
Glede na namen diplomskega dela smo si zastavili naslednja raziskovalna vprašanja:
1. Kako starejši doživljajo svoje domače okolje, kaj jim pomeni in kako življenje v domačem okolju učinkuje na njihovo izvajanje DA?
2. Katere nevarnost oz. ovire se pojavljajo v domačem okolju starejših, kakšen učinek imajo na njihovo funkcioniranje in na kakšen način se z njimi spopadajo oz. soočajo?
3. Katere prilagoditve bivalnega okolja so že izvedene, kdo jih je svetoval/izvedel ter kakšne so njihove prednosti in slabosti?
16
3 METODE DELA
Uporabili smo kvalitativni raziskovalni pristop. Ta se uporablja na humanističnem in družboslovnem področju, z namenom zbiranja, opisovanja in razlage vedenjskih, doživljajskih in komunikacijskih vzorcev (Kordeš, Smrdu, 2015). Pridobljeni rezultati so zapisani in interpretirani v opisni obliki oz. z besedami ter ne vključujejo merskih postopkov oz. števil (Mesec, 1998).
V okviru tega pristopa so bili izvedeni polstrukturirani intervjuji, pri čemer smo si pomagali z vodilom za intervju (Priloga 3), ki smo ga oblikovali na osnovi študija literature.
Sestavljajo ga osnovna oz. glavna vprašanja, katerim raziskovalec sledi, na podlagi pridobljenih odgovorov pa postavlja še podvprašanja, ki jih prilagodi intervjuvancem.
V raziskavo je bilo vključenih pet starejših oseb, štiri ženske in en moški, ki živijo v domačem okolju na področju gorenjske regije, in sicer v hiši oz. stanovanju. Njihova povprečna starost je 76,8 let. Izbrani so bili po principu »snežne kepe« (angl. »snowball sampling«), kar pomeni pridobivanje informacij ali oseb s pomočjo verige znancev, torej prvi intervjuvanec priporoči naslednjega in tako se veriga širi (Mesec, 1998). Kriterij za izbiro sodelujočih je bil, da je posameznik star nad 65 let, živi v hiši ali stanovanju, ima različne fizične ali kognitivne omejitve, a je še zmožen samostojnega vsakodnevnega funkcioniranja v smislu skrbi zase, in je soglašal s sodelovanjem. Podatki o sodelujočih so prikazani v Tabeli 1.
Posamezen intervju je potekal v terminu in na lokaciji po izbiri starejše osebe v njenem domačem okolju in je trajal nekje med 45 in 60 minut. Intervjuji so se izvajali med novembrom in decembrom 2020. Pred pričetkom so sodelujoči prejeli povabilo k sodelovanju z vsemi potrebnimi informacijami o temi, namenu raziskave ter o poteku intervjuja (Priloga 1) in podpisali izjavo o prostovoljnem sodelovanju (Priloga 2). Vsak intervju je bil zvočno posnet, dobesedno prepisan in nato kodiran. Kodiranje je postopek, pri katerem pridobljene podatke kvalitativne analize razčlenimo v kategorije oz. skupine s pomočjo kod (Kordeš, Smrdu, 2015). Pri izvedbi raziskave smo upoštevali etična načela Kodeksa etike delovnih terapevtov (ZDTS – Zbornica delovnih terapevtov Slovenije, 2018) ter tako zagotovili anonimnost sodelujočih in varnost njihovih osebnih podatkov.
17
Tabela 1: Osnovni podatki o sodelujočih Intervjuvanec Spol Starost Oblika
bivališča Zdravstveno stanje
INT 1 Ž 85 let Hiša Srčno popuščanje, stanje po operaciji kolka, slabo ravnotežje, močna inkontinenca
INT 2 Ž 80 let Stanovanje
(blok) Diabetes, hipertenzija, začetna stopnja demence
INT 3 Ž 73 let Stanovanje
(blok)
Diabetes, hipertenzija, revma, začetni stadij osteoporoze
INT 4 Ž 72 let Hiša Depresija, putika, hipertenzija, siva mrena, išias, osteopenija, oslabljena mišična moč, inkontinenca
INT 5 M 74 let Hiša Hipertenzija, težave s hrbtenico, slabo ravnotežje, tinitus, poškodbena slepota enega očesa, glavkom drugega očesa
18
4 REZULTATI
Iz pridobljenih podatkov analize smo izluščili tri kategorije, ki so razdeljene na podkategorije in kode (Tabela 2), vse skupaj pa je natančneje utemeljeno v razpravi.
Tabela 2: Kategorije, podkategorije, kode Kategorija Podkategorija Kode
Doživljanje domačega okolja in njegov učinek na izvajanje DA
Pomen in prednosti doma Lastništvo in navezanost Prilagojenost okolja Neodvisnost Mir in zasebnost Bližina narave Pozitivno
doživljanje/občutki
Svoboda Varnost
Zadovoljstvo in sreča Samozavest
Negativno
doživljanje/občutki
Nesigurnost in/ali strah Osamljenost in dolgčas Utesnjenost
Učinek na izvajanje DA Samostojnost in izvajanje želenih aktivnosti Dostop do različnih storitev
Širša socialna mreža
Nevarnosti in ovire v domačem okolju ter njihove posledice
Padci v domačem okolju in vzroki zanje
Neprevidnost
Zdravstvene težave in/ali stranski učinki zdravil Neustrezna obutev
Neprilagojeno okolje
Druge ovire in nevarnosti Nedostopnost javnega prevoza/zgradb Slabe vremenske razmere
Posledice nevarnosti in ovir na funkcioniranje starejših
Začetek uporabe pripomočkov Strah pred padci
Manjša varnost in samostojnost pri izvedbi DA Počasnejše izvajanje DA oz. večja poraba časa Prelaganje/opuščanje aktivnosti
Manj socialnih stikov Ukrepanje oz. soočanje z
nevarnostmi/ovirami
Iskanje rešitev Pomoč drugih Večja pozornost
Prilagoditve in strategije v domačem okolju
Izvedene prilagoditve oz.
strategije
Uporaba pripomočkov za izvajanje aktivnosti Nedrseča podlaga
Stalna razporeditev predmetov
Prilagojena temperatura vode v kopalnici Želene/poznane
prilagoditve
Preureditev/prilagoditev prostorov in opreme Namestitev ograj/oprijemal
Prednosti Večja varnost, samostojnost in samozavest Učinkovitejše funkcioniranje
Cenovna dostopnost Slabosti Prilagajanje in učenje
Zanašanje na pomagala in odvisnost od njih Organizacija procesa prilagoditev
Cenovna nedostopnost
19
5 RAZPRAVA
V tem poglavju predstavljamo posamezne kategorije, podkategorije in kode. Podkrepljene so z literaturo in s citati sodelujočih, ki so zaradi varovanja osebnih podatkov označeni s kraticami in zaporedno številko (INT 1 – INT 5).
5.1 Doživljanje domačega okolja in njegov učinek na izvajanje dnevnih aktivnosti
V prvi kategoriji smo določili štiri podkategorije: pomen in prednosti doma, pozitivno doživljanje/občutki, negativno doživljanje/občutki ter učinek na izvajanje DA. Starejše osebe so na svoj dom navezane, zbuja jim pozitivne občutke in omogoča izvajanje njim pomembnih oz. želenih aktivnosti. Ker pa se v starosti pojavi kar nekaj izzivov na osebni in okoljski ravni, je možno pri sodelujočih opaziti tudi prisotnost negativnih občutkov o domačem okolju.
5.1.1 Pomen in prednosti doma
Sodelujočim v raziskavi domače okolje veliko pomeni, poudarjajo lastništvo in navezanost nanj. Slednje je opazno zlasti v primeru, če so v istem domu živeli že v otroštvu in/ali so lastniki hiše oz. stanovanja: »Ja doma je le doma, to v prvi vrsti. To me spremla že od mjhnga, pa sm navezana nanga.« (INT 1). Podobno navajata Lindley in Wallace (2015), ki pojasnjujeta, da je stopnja navezanosti višja pri tistih, ki živijo v svojem rojstnem kraju oz.
hiši/stanovanju. Kerbler s sodelavci (2017) opisuje višjo stopnjo navezanosti pri starejših, ki živijo v manjših krajih oz. naseljih v primerjavi s tistimi, ki bivajo v večjih krajih oz. mestih.
INT 2 opiše navezanost in lastništvo nad stanovanjem z besedami: »Js mam stanvane kuplen tale, a veš, je moj.« Lastniki stanovanj naj bi bili nanje bolj čustveno navezani, saj jim lastništvo zagotavlja neko zadovoljstvo v smislu vzdrževanja, skrbi in izboljševanja doma, hkrati pa imajo večji občutek avtonomije, varnosti in osebne identitete, kar izboljša življenjske pogoje (Foye et al., 2018; Kerbler et al., 2017).
Prednost doma, ki so jo izpostavili vsi sodelujoči, je neodvisnost v smislu samostojnosti in odsotnosti pomoči drugih, kar ponazori INT 1: »/…/ najbolj pomembno mi je, da sm lahko samostojna, da ne uporablam … da ni treba uporablat tuje pomoči, če je le mogoče, da jo
20
ne an.« INT 3 neodvisnost opiše z besedami: »Si sam svoj gospod …« Hillcoat-Nallétamby (2014) ter Wiles in sodelavci (2012) navajajo, da starejše osebe v vedno večji meri stremijo k trendu »staranja na mestu« (angl. »aging in place«), pogosto zaradi strahu pred premestitvijo v institucionalno življenjsko okolje, kar bi neizogibno pomenilo izgubo samostojnosti, ki je za njih ključen element bivanja v domačem okolju.
Po besedah sodelujočih je prednost, ki jo ima bivanje v domačem okolju, tudi prilagojenost okolja glede na njihove želje in potrebe (prostornost, udobje, estetika, čistoča, urejenost notranje in zunanje okolice): »Pa tud več prostora je u bajti, pa bl udobno, use … po svoje delaš …« (INT 3). S tem povezano Swenson (1998) ugotavlja, da so starejši pogosto kreatorji svojega bivalnega okolja, ki ga uredijo po lastni presoji in s tem izrazijo svojo samoidentiteto. To opiše tudi INT 2: »Lahko si zrihtaš pa urediš stvari kukr ti pašejo … poj se kr bolš počutš.« Po drugi strani pa takšna prilagoditev okolja ni vedno dovolj učinkovita, da bi omogočala optimalno bivanje v njem, zaradi česar posledično nastopi potreba po prilagoditvi stanovanja, uporabi pripomočkov ali po drugačni obliki bivanja (Hrovatin, Perše, 2016; Rant, 2013).
Sodelujoči kot prednosti oz. pomen doma navajajo tudi mir in zasebnost: »Zasebnosti pa miru mam dost …« (INT 2). Mir in zasebnost, ki spadata med človekove pravice, sta pomembna dejavnika bivanja v domačem okolju starejših. Omogočata namreč svobodno udejstvovanje, razmišljanje, delo in ustvarjanje v družbi kot tudi umik v zasebni prostor in oblikovanje občutij doma (Grum, 2019; Kerbler et al., 2017; Oswald, Kaspar, 2012). Mnogi starejši pojmujejo dom kot »zaščitnika« njihove zasebnosti in osebne identitete, prostor, ki jim daje občutek moči, samostojnosti, dolžnosti in uporabnosti (Silverglow et al., 2020;
Lindley, Wallace 2015).
Zadnja izmed prednosti bivanja v domačem okolju, ki so jo navedli sodelujoči, je bližina narave, njen pomen pa poudari INT 4: »Velikrat gledam skoz okn, to mi velik pomen … da gledam vn, da vidm smreke, vidm mau ldi tud k se sprehajajo sm pa ke … ptičke, kšne kužke k grejo tm okrog … to men zlo velik pomen.« Bratina Jurkovič (2014) potrjuje, da starejšim veliko pomeni bližina narave, v smislu zelenih površin (zelenice s trato, okrasni nasadi, parki, drevoredi, razna igrišča, vrtovi, pokopališča, gozd ipd.) in drugih odprtih površin (športne površine, sprehajalne in kolesarske poti itd.), saj jim zagotavlja udobje in dobro počutje ter možnost sprostitve, rekreacije, druženja in ohranjanja zdravja.
21
5.1.2 Pozitivno doživljanje/občutki
Sodelujoči v raziskavi so izrazili kar nekaj pozitivnih doživljanj in občutkov v povezavi z domačim okoljem, ki se ob prisotnosti drugih oseb (kot so družinski člani in prijatelji) še povečajo, saj imajo poleg sebe nekoga, na katerega se lahko zanesejo, so bolj sigurni in imajo možnost takojšnje pomoči. Med najbolj pomembnimi sta zanje svoboda v smislu kreiranja lastnega urnika: »Ustanem kadar želim, use delam ob svojem času, noben … mislm, da nism pod kontrolo nobenga. Da sama urnik prlagodim po potrebi.« (INT 1) ter občutek varnosti:
»Tukej sem dost varna u hiši, sploh če je mož tud zravn.« (INT 4). Podobno opisuje Nikou s sodelavci (2020), ki navaja, da se starejši sami odločajo o poteku življenjske poti glede na to, kaj jim je pomembno in dragoceno ter ne izvajajo aktivnosti, ki so že v naprej določene.
Silverglow s sodelavci (2020) ugotavlja, da je občutek varnosti pri starejših (zlasti pri šibkejših) ključen, saj vpliva na nivo blaginje oz. blagostanja. Avtorji poudarjajo, da starejši v svojem bivalnem okolju stremijo k fizični, čustveni in psihološki varnosti, njeno pomanjkanje pa lahko vodi v višji nivo stresa, v nižjo učinkovitost in s tem v slabšo kakovost življenja.
Vsi sodelujoči bivanje v domačem okolju povezujejo z zadovoljstvom in srečo: »Sm vesela pa zadovolna …« (INT 3). Massey in sodelavci (2020) ugotavljajo, da sreča in zadovoljstvo z življenjem vplivata na subjektivno stanje blaginje ali dobrega počutja. S staranjem naj bi se stopnja blaginje zmanjševala zaradi sociodemografskih dejavnikov, kot so poslabšanje zdravja, manjši dohodki in oteženo delo. Lara in sodelavci (2020) navajajo, da sreča oz.
zadovoljstvo z domačim okoljem odraža presojo starejše osebe o skladnosti bivalnih okoliščin z osebnimi standardi.
Eden izmed sodelujočih je kot pozitivno doživljanje doma izpostavil še samozavest: »Od pozitivnih je pa samozavest an, to je potrebno …« (INT 1). Raziskave kažejo, da samostojno bivanje starejših v domačem okolju vpliva na izboljšanje samozavesti (Kerbler et al., 2017), ki je odvisna od introspekcije o tem, kako dobro opravijo določeno aktivnost ali nalogo.
Torej, če je skladnost med njihovimi prepričanji o sposobnostih in izvedbo aktivnosti šibka, se bo stopnja samozavesti znižala, v nasprotnem primeru pa zvišala (Palmer et al., 2014).
22
5.1.3 Negativno doživljanje/občutki
Sodelujoči v povezavi z bivanjem v domačem okolju doživljajo kar nekaj negativnih občutkov, med katerimi se najpogosteje pojavljata občutek nesigurnosti in strahu. To je najbolj izrazito, kadar so starejši v bivalnem okolju sami, zaradi česar se počutijo nemočne ali kot da aktivnosti ne zmorejo opraviti dovolj dobro oz. bi lahko povzročili nastanek poškodb, posledično pa ogrozili svoje zdravje. Zaskrbljenost glede tega opisuje INT 1: »No, recimo, strah me je, da bi padla, to me je … to morm zlo pazt na usak korak …« Carleton (2016) opisuje, da se strah pojavi zaradi pomanjkanja oz. odsotnosti zaznavanja informacij na katerikoli stopnji zavesti in je osnovni kognitivni proces. Breitholtz in sodelavci (2013) ugotavljajo, da starejši živijo z negotovostjo oz. nesigurnostjo, zlasti kadar se spreminja njihovo razumevanje samostojnega odločanja o življenjskem poteku. V povezavi s tem navajajo, da se starejši zavedajo lastne ranljivosti in odvisnosti od drugih, vendar si kljub temu želijo ostati neodvisni.
Osamljenost je prisotna pri INT 1, INT 3 in INT 4.: »Oh, učash me tud stisne kdaj, da sm osamlena … tud me mau učash prime. Ampak nč, kr navadla sm se … poj pa štrikam.« (INT 3). Singh in Misra (2009) ugotavljata, da gre pri osamljenosti za subjektivno doživljanje, ki je odvisno od zunanjih ter notranjih dejavnikov, s čimer prve ponazarjata kot odsotnost socialne mreže, druge pa opisujeta z osebnostjo in psihološkimi dejavniki starejšega.
Pri INT 2 se občasno pojavi občutek dolgčasa, kar ponazarja z naslednjo povedjo: »/…/ sam se s sabo ne morš zgovarjat, pa tje mau dougčs.« Stanley s sodelavci (2016) navaja, da je dolgčas prisoten zlasti pri tistih, ki živijo sami, a se ga da s pomočjo izvajanja različnih dejavnosti preprečiti. Na takšen način se je možno izogniti tudi občutkom osamljenosti, ki je pri starejših prisotna še posebej v obdobju izgub (Kogoj, 2004).
INT 4 kot negativno doživljanje izpostavi še utesnjenost zaradi prenatrpanosti predmetov ali pohištva znotraj prostorov, kljub temu, da je samo bivalno okolje precej prostorno: »/…/
kšna reč me utesnjuje, se mi zdi dab učash mejhn več prostora rabila.« Kim s sodelavci (2001) opozarja, da so občutki utesnjenosti kljub velikemu prostoru lahko tako močni, da otežujejo normalno funkcioniranje starejšega. Kerbler (2014) ugotavlja, da v Sloveniji večina starejših živi v prevelikih stanovanjih.
23
5.1.4 Učinek na izvajanje dnevnih aktivnosti
Bivanje v domačem okolju ima pri sodelujočih pozitiven učinek na izvajanje DA, saj jih spodbuja k večji samostojnosti in izvajanju aktivnosti, ki jih sami želijo opravljati oz. so jim pomembne. Sodelujoči izvajajo aktivnosti, ki so razdeljene na osnovne DA oz. skrb zase:
»Te osnovne aktivnosti vse še sama nrdim.« (INT 1) ali na širše DA, ki vključujejo pomoč drugim pri opravilih, uporabo komunikacijskih pripomočkov, mobilnost v skupnosti, upravljanje z denarjem, obvladovanje in ohranjanje zdravja, upravljanje in vzdrževanje doma, pripravo obrokov in čiščenje, nakupovanje itd.: »Te stvari use js sama nrdim, se zrihtam, pospravlam, kuham … še drgm hodm pospravlat pa pomagat. Še prejšn tedn sm šla drge pomagat pospravlat.« (INT 3). Domače okolje starejšim predstavlja nek osrednji prostor, kjer so lahko kar se da samostojni, na podlagi tega pa učinkoviti pri izvajanju poljubnih aktivnosti. Samostojnost in učinkovitost starejših pri izvedbi DA vplivata na zadovoljstvo in s tem tudi na kakovost življenja (Birk et al., 2016).
Poleg izvajanja osnovnih in širših DA je domače okolje najprimernejši prostor še za izvajanje PČA starejših (Jopp, Hertzog, 2011). Vključevanje v določeno vrsto PČA se med starejšimi razlikuje, sodelujoči pa so najpogosteje navajali: sprehode, reševanje križank, sudokuja, osmerosmerk, branje časopisa in knjig, gledanje TV-ja, poslušanje glasbe, pletenje, šivanje, kvačkanje in vlaganje oz. konzerviranje. Navedeno pojasni INT 4: »Rada križanke rešujem, rada sudoku rešujem … Poj zdej sm nekej štrikala ... zlo rada štrikam … Berem tud rada. Rada televizijo poslušam … Rada poslušam kkšno dobro glasbo, zlo rada.«
Kot menijo Lowen in sodelavci (2015), je uspešno staranje na mestu oz. v določenem okolju (bolj natančno domačem okolju) odvisno od dostopa ustreznih storitev v skupnosti glede na potrebe starejših. Zagotavljanje dostopa do storitev spodbuja participacijo v skupnosti in starejšim nudi razloge, da se odpravijo iz svojega domačega okolja ter se aktivno vključijo in povežejo z lokalno skupnostjo.
Domače okolje sodelujočim v raziskavi omogoča dostop do različnih storitev. Vsi uporabljajo storitve nakupovanja, obiska zdravnika in zdravstvenih ustanov ter dostop do želenih informacij preko telefona, kar dobro opiše INT 5: »Ja nakupovanje pou mesca hodm ane, zdej pa odvisn kuko. Zdravstvo obiskujem po potrebi. Če kkšno informacijo rabm, ker js nimam intrneta, poj tud uporabm telefon. Recimo unuku rečem, če mi lahko pogleda kdaj gre kkšn avtobus pa to.« Podobno kot najpogostejše storitve, ki jih uporabljajo starejše
24
osebe, Lowen in sodelavci (2015) navajajo zdravstvene storitve, knjižnice in restavracije, obiske parkov, bogoslužnih ustanov ipd. Kot najpomembnejšo avtorji izpostavijo nakupovanje, ki zagotavlja vir družbene aktivnosti in rekreacije v varnem ter udobnem okolju.
Štirje sodelujoči (INT 2, INT 3, INT 4, INT 5) uporabljajo storitve javnega prevoza: »Pa javni promet, sploh če se mn ne da, poj pa grem na avtobus.« (INT 3). Fatima in sodelavci (2021) navajajo, da javni prevoz predstavlja ključno vlogo pri mobilnosti, saj je pri starejših možno opaziti upad vozniških sposobnosti. Avtorji so ugotovili, da se starejši zanimajo za uporabo javnega prevoza, zlati če je ta lahko dostopen ter hkrati omogoča prevoz do bolj oddaljenih oz. težje dosegljivih destinacij.
Dejavnosti društev upokojencev pa se občasno udeleži le INT 2: »H upokojencem grem čej lih tak čs, drgač pa ne, aveš.« ZDUS – Zveza društev upokojencev Slovenije (2016) navaja, da so najmočnejši dejavniki, ki določajo stopnjo vključenosti starejšega v aktivnosti društev upokojencev naslednji: ostali življenjski pogoji (mobilnost in dostopnost do ključnih storitev ter informacij), zdravstveno stanje in počutje starejšega, ekonomski pogoji, vpetost starejšega v socialne mreže ter oddaljenost starejšega od najbližjega centra društva upokojencev. Boljši so pogoji posameznih dejavnikov, večja je vključenost in obratno.
Po mnenju sodelujočih je dom tudi tisti, ki nudi širšo socialno mrežo. Podobno Hatcher s sodelavci (2019) opisuje dom kot osrednji prostor vseh socialnih stikov in zagotavljanja bližine socialne podpore, kar preprečuje izolacijo starejših. Kljub temu da se starejšim socialni krog postopoma zmanjšuje, si vseeno želijo ohraniti prijateljstva oz. celo ustvariti nova poznanstva. To dobro pojasnita INT 2: »S prjatli pa če se dobemo, se zgovarjamo, če se pa ne, se pa ne mormo, ja, aveš … odvisn od ldi. Počas se manša ta krog, sigurn.« in INT 3: »To stikou pa nimam nč mn k pa prej, tud nove spoznavam.«
5.2 Nevarnosti in ovire v domačem okolju ter njihove posledice
V drugi kategoriji smo prav tako določili štiri podkategorije: padci v domačem okolju in vzroki zanje, druge ovire in nevarnosti, učinek nevarnosti in ovir na funkcioniranje starejših ter ukrepanje oz. soočanje z nevarnostmi/ovirami. Znotraj domačega okolja je zaradi neskladnosti med zmožnostmi starejših oseb in zahtevami bivalnega okolja prisotnih kar
25
nekaj ovir in nevarnosti. Vse to ima v večini negativni učinek na funkcioniranje starejših, zaradi česar se je treba z njimi soočiti in ustrezno ukrepati.
5.2.1 Padci v domačem okolju in vzroki zanje
Sodelujoči so kot najpogostejši vzrok za padec izrazili neprevidnost, ki se je pojavljala zlasti v primerih hitenja, da se odzovejo na telefonski klic, pri delu na višini (npr. menjava zaves, stopanje na stol/pručko za doseganje višje ležečih predmetov): »Aveš kdaj sm u stanvanu padla, k sm firnke menala, pa uzadno k je biu telefon.« (INT 3) ali v primeru zdrsa zaradi razlitih tekočin, manjših predmetov ter drugih nizkih ovir: »Al pa če je kj mokrga na tleh ja, to definitivno mi zlo rad spodrsne z berglami, če na mokro stopm. Tko da se pazm, da kej ne polijem.« (INT 1). Tudi Brundle s sodelavci (2015) ugotavljajo, da je neprevidnost zaradi hitenja (zvonjenje telefona, odpiranje vrat) najpogostejši vzrok padcev pri starejših v domačem okolju. Starejši krivdo v večini primerov pripišejo samemu sebi. Pogosto izrazijo, da so »neumni«, da »se jim je mudilo oz. so hiteli« ali da preprosto »niso bili pozorni« na okolico in je bil padec zgolj posledica malomarnosti (Shankar et al., 2017).
Pogost vzrok za padec so tudi zdravstvene težave oz. poslabšanje zdravstvenega stanja zaradi akutnih in kroničnih bolezni in/ali fizioloških sprememb v starajočem se organizmu.
Fiziološke spremembe vključujejo spremembe v živčnem sistemu, ki vodijo do podaljšanega reakcijskega časa, spremembe vzorca hoje, zmanjšanje mišične mase in moči, zmanjšanje kostne gostote in okvaro vida (Topka et al., 2020). Sodelujoči so izrazili, da je bil padec posledica slabega ravnotežja, težav s hrbtenico, težav s koleni: »Vzrok bi bla pa hrbtenica, k me je bolela, pa slabo ravnotežje, pa u desn nogi k mi kolen klecne.« (INT 3) in stanja, ko
»noga ne pusti« koraka naprej: »Ampak učash pa tud na lepem se lah spotaknem, ne da bi me stopnice ovirale al pa kej… ampak učash mi pa ne da, mogoče noga mi mejhn ne da.«
(INT 4).
Kot vzrok za padec INT 4 izpostavi stranske učinke zdravil: »Tud zarad zdravil vrtoglavica pride, pa kdaj kkšna odsotnost. Tko čudn občutk, da mi je use useglih al pa ne vem, ko da nism jes.« Tveganje za padce se lahko poveča zaradi stranskih učinkov zdravil ali pa neuporabe/prekomerne uporabe zdravil oz. uporabe več različnih zdravil hkrati. Zaradi tega je potrebno preučiti medsebojno delovanje zdravil na bolezni in splošno počutje starejše osebe ter njihove stranske učinke. Na pojavnost padcev v največji meri vplivajo zdravila,
