Analiza strategij prevajanja kulturno vezanih izrazov in lastnih imen v italijanskih prevodih mange »One Piece«

UNIVERZA V LJUBLJANI FILOZOFSKA FAKULTETA ODDELEK ZA AZIJSKE ŠTUDIJE

NEŽKA KOČEVAR

Analiza strategij prevajanja kulturno vezanih izrazov in lastnih imen v italijanskih prevodih mange »One Piece«

漫画『ワンピース』のイタリア語訳における異文化要素 と固有名詞の翻訳法に関する比較研究

Diplomsko delo

Ljubljana, 2021

UNIVERZA V LJUBLJANI FILOZOFSKA FAKULTETA ODDELEK ZA AZIJSKE ŠTUDIJE

NEŽKA KOČEVAR

Analiza strategij prevajanja kulturno vezanih izrazov in lastnih imen v italijanskih prevodih mange »One Piece«

漫画『ワンピース』のイタリア語訳における異文化要素 と固有名詞の翻訳法に関する比較研究

Diplomsko delo Mentor:

doc. dr. Kristina Hmeljak Sangawa

Enopredmetni univerzitetni študijski program prve stopnje:

Japonologija

Zahvala

Zahvaljujem se prijateljem in družini, ki so mi vedno stali ob strani in me spodbujali.

Izvleček

Analiza strategij prevajanja kulturno vezanih izrazov in lastnih imen v italijanskih prevodih mange »One Piece«

V diplomskem delu so analizirani in med seboj primerjani trije prevodi: uradni neposredni ter dva ljubiteljska (posredni in neposredni prevod) mange »One Piece« z vidika prevajanja kulturno vezanih izrazov (KVI), osebnih lastnih imen ter toponimov, ki so se pojavili znotraj osmih analiziranih poglavij. Teoretski del naloge zajema definicijo mange ter fenomena scanslator. Natančneje sta opredeljena pojma prevajanje ter kulturno vezani izraz (KVI).

Podrobneje sta opisani delitev KVI po Newmarku (2000, glede na entiteto, ki jo ta predstavlja) ter strategije prevajanja, ki jih predlaga Aixelá (1996, glede na njihovo substitucijsko ali konzervativno naravo). Teoretični del zajema tudi opredelitev pojma lastnih imen in toponimov, podrobneje pa so opisane prevajalske strategije po Vermesu (2001). Zadnji poglavji zajemata posebnosti prevajanja v primeru japonskih toponimov ter latinizacijo japonske pisave.

Empirični del naloge zajema primerjalno analizo treh prevodov z vidika KVI, osebnih lastnih imen ter toponimov z uporabo komparativne analize. Na podlagi definiranih prevajalskih strategij in klasifikacij sem ugotavljala razlike, ki so se pojavile pri prevajanju. Eden od ciljev komparativne analize je bil tudi ugotoviti splošno tendenco posameznega prevoda konzervacije ali substitucije kulturnih elementov ter ugotoviti, ali je bil prevajalec osredotočen predvsem na bralca prevoda ali pa je bil zvest avtorju in izvirni kulturi.

Ključne besede: prevajanje, manga One Piece, KVI (kulturno vezani izrazi), lastna imena, ljubiteljsko prevajanje.

Abstract

Analysis of strategies used in translating culturally specific terms and proper names in Italian translations of the manga "One Piece"

In my degree thesis, I will analyze and compare three translations, the direct official translation and two unofficial fan-made translations, a direct and an indirect one of the Japanese manga One Piece in terms of the translation methods used to translate culturally specific terms (CSI) and proper nouns (names and toponyms). The theoretical part of the thesis covers the definition of manga and the phenomenon of scanslators. The concepts of translation and CSI are also defined in more detail. In the case of CSI, I categorized them using Newmark’s categorization (2000), based on the entity they refer to, and Aixelá’s categorization (1996) of foreignization and domestication translation strategies based on the translation strategy used. The theoretical part also includes the definition of the concepts of proper names (personal names and toponyms), and an overview of the translation strategies proposed by Vermes (2001) to categorize the translation strategies used when translating proper names. In the last two chapters, I briefly introduce the Japanese writing system and its romanization and finally, in the last chapter, I present the romanization system of Japanese toponyms. The empirical part of the thesis includes a comparative analysis of the translation of CSI, personal proper names, and toponyms in the three translations of One Piece. Using the translation strategies and classification described above, I analyzed the differences between the three translations to determine the general tendencies in the translation process regarding the conservation or the replacement approach when translating cultural elements, proper nouns and toponyms.

Keywords: translation; manga One Piece; CSI (culture-specific items); proper nouns; fan- translation

要旨

漫画『ワンピース』のイタリア語訳における異文化要素と固有名詞の翻訳法に関する 比較研究

この論文では漫画『ワンピース』の三つのイタリア語訳における異文化要素、固 有名詞と地名の翻訳法に焦点を当て比較研究を行う。三つのイタリア語訳とは日本 語から直接イタリア語に訳された公式の訳と、英語かフランス語を通して間接的に イタリア語に訳されたファン翻訳及び日本語から直接イタリア語に訳されたファン 翻訳である。この三つの訳に利用された翻訳法を比較する。 論文前半の理論編で は、漫画、スキャンスレートについて述べる。そして異文化要素の定義を挙げ、と りわけ Newmark (2000)による異文化要素の分類と Aixelá (1996)による翻訳方法の分 類案を詳しく紹介する。そして固有名詞の定義を挙げ、 Vermes (2001)による翻訳方 法の分類案も紹介する。この理論的枠組みの中で日本の地名が英語に翻訳されると きの特徴と日本語表記とローマ字の表記法について述べる。後半の実証編では前半 に述べた翻訳法と分類を使用し、異文化要素、固有名詞と地名の翻訳を比較する。

特に三つの点（異文化要素、固有名詞と地名）の訳における違いを比較し、詳しく 説明する。論文の目標の一つは、翻訳者は誰かに向かって異文化要素と固有名詞を どのように翻訳したかを明らかにすることである。つまり起点テクストの作家に向 かって異質化の翻訳方法を利用するか、目的テクストの読者に向かって、受容化の 翻訳方法を利用するかということである。論文のもう一つの目的は二つの直接の翻 訳（公式翻訳とファン翻訳）と2つのファン翻訳（直接的と間接的な翻訳）の両方の 翻訳の違いを研究することである。

キーワード: 翻訳法、漫画『ワンピース』、固有名詞、異文化要素、ファン翻訳

KAZALO VSEBINE

1 UVOD ... 1

1.1 NAMEN IN CILJ ... 1

1.2 RAZISKOVALNA VPRAŠANJA ... 2

1.3 METODOLOGIJA ... 2

2. OSREDNJI DEL ... 3

2.1 MANGA ... 3

2.1.1 Internetno branje mang – fenomen »scanslator-jev« ... 3

2.2 PREVAJANJE ... 4

2.2.1 Prevajanje kulturno vezanih izrazov (KVI) ... 5

2.2.2 Klasifikacije kulturno vezanih izrazov (KVI) po Newmarku ... 5

2.2.3 Strategije prevajanja kulturno vezanih izrazov (KVI) po Aixeláju (1996) ... 6

2.2.4 Lastna imena ... 8

2.2.5 Prevajanje lastnih imen ... 8

2.3 PREVAJANJE JAPONSKIH TOPONIMOV ... 10

2.4 LATINIZACIJA ... 12

3. EMPIRIČNI DEL ... 14

3.1 UVOD V EMPIRIČNI DEL ... 14

3.2 KRATEK OPIS VSEBINE MANGE »ONE PIECE« ... 14

3.3 PRIMERJAVA IN ANALIZA PREVODOV ... 15

3.3.1 Primerjava in analiza prevajalskih metod KVI ... 15

3.3.2 Primerjava in analiza prevajalskih metod osebnih lastnih imen ... 17

3.3.3 Primerjava in analiza prevajalskih metod toponimov ... 22

4. DISKUSIJA IN ZAKLJUČEK ... 28

5. POVZETEK ... 31

6. 日本語の要約 ... 34

7. VIRI IN LITERATURA ... 38

PRILOGA 1: OSEBNA LASTNA IMENA ... 41

PRILOGA 2: TOPONIMI ... 52

PRILOGA 3: KULTURNO VEZANI IZRAZI (KVI) ... 60

IZJAVA O AVTORSTVU ... 80

IZJAVA KANDIDATA / KANDIDATKE ... 82

KAZALO TABEL

Tabela 1: Klasifikacija KVI po Newmarku ... 5

Tabela 2: Strategije prevajanja KVI po Aixelájui ... 8

Tabela 3: Strategije prevajanja osebnih lastnih imen po Vermesu ... 9

Tabela 4: Primeri latinizacije japonskih toponimov po UNSD 2016 ... 12

Tabela 5: Število KVI po Newmarkovi kategorizaciji ... 15

Tabela 6: Število uporabljenih prevajalskih strategij po Aixeláju ... 15

Tabela 7: Uporabljene forenizacijske in domestikacijske metode ... 16

Tabela 8: Število osebnih lastnih imen ... 17

Tabela 9:Tabela uporabljenih prevajalskih metod za prevajanje osebnih lastnih imen po Vermesu ... 17

Tabela 10: Primerjava osebnih lastnih imen ... 19

Tabela 11: Primerjava prevodov osebnih lastnih imen ... 20

Tabela 12: Primerjava prevodov osebnih lastnih imen ... 21

Tabela 13: Frekvenca uporabljenih prevajalskih strategij toponimov ... 23

Tabela 14: Primerjava prevodov toponimov ... 24

Tabela 15: Primerjava prevodov toponimov ... 24

Tabela 16: Primerjava prevodov toponimov ... 24

Tabela 17: Primerjava prevodov toponimov ... 25

Tabela 18: Primerjava prevodov toponimov ... 26

Tabela 19: Primerjava prevodov toponimov ... 26

1

1 Uvod

1.1 Namen in cilj

V današnji globalni družbi smo vsi vsaj enkrat slišali za besedo manga, s katero se označujejo japonski stripi, ki se od zahodnjaških stripov razlikujejo po zaporedju branja ter formatu tiska in iz katerih izhajajo tudi japonske risanke oz. animeji. Z globalizacijo in popularizacijo so se tako animeji kot mange, prevedeni v najrazličnejše jezike, pojavili tako na različnih televizijskih programih kot v običajnih knjigarnah po celem svetu. Z razširitvijo fenomena se je širil tudi krog oboževalcev, ki so poleg samega spremljanja medija začeli aktivno promovirati in širiti svojo ljubezen do japonske pop kulture. Tako so nekateri oboževalci v začetku 90. let pričeli ljubiteljsko prevajati in brezplačno objavljati skenirane in ljubiteljsko prevedene strani japonskih mang na internetu, kar je t. i. fenomen scanslator-jev (Terpstra 2012).

Sam proces prevajanja se lahko razlikuje tako glede na posameznega prevajalca ter njegovo poznavanje jezikov kot tudi glede na ciljno publiko bralcev in sam namen besedila. Dolga leta je bilo merilo dobrega prevoda njegova berljivost in tekoč jezik, za doseg le-tega pa je bila neizbežna naturalizacija kulture izvirnega jezika v kulturo jezika, v katerega je bilo besedilo prevedeno. V primeru intralingvističnega tj. medjezikovnega prevajanja se pogosto pojavijo vprašanja predvsem glede prevajanja kulturno vezanih elementov izvirne kulture, iz katere prevajamo, ter njihov zapis v ciljnem jeziku (Salmon 2003, 29–30). Po Schleiermacherju lahko prevajalec izbira med dvema možnostima: ali se z uporabo podomačevalnih metod odloči za kulturno naturalizacijo ali z uporabo potujčevalnih metod ohrani kulturne elemente izvirnega jezika. Izbira med obema je v vsakem primeru neizogibna (Schleiermacher v Venuti 1995, 20).

Podobno kot v primeru kulturno vezanih izrazov je na področju prevajanja še vedno odprto vprašanje prevajanja osebnih lastnih imen, torej ali naj bi se osebna lastna imena prevajala in se s tem naturalizirala ali enostavno prenesla v drugi jezik. Ta neodločenost, prevajati ali ne, je predvsem posledica tega, da so osebna lastna imena po navadi videna kot nepomenska in nemotivirana z izključno vlogo določevati posameznika. Podobna zagata kot osebna lastna imena pa so toponimi, ki označujejo naravnogeografske in naselbinske enote, ki so v nasprotju z osebnimi lastnimi imeni posameznikov včasih podomačeni v prevodu v druge jezik (Vendler v Vermes 2001, 1; Hasegawa 2012, 30).

V diplomskem delu sem želela raziskati razlike med tremi italijanskimi prevodi japonske mange, ki so se razlikovali glede formata, v katerem so bili izdani oz. objavljeni, ter glede posrednosti oz. neposrednosti samega prevajanja. To so bili uradni neposredni prevod, izdan na italijanskem trgu, ter dva neuradna oz. ljubiteljska prevoda scanslatorskih skupin, enega izvedenega neposredno iz japonščine in enega posrednega prevoda, prevedenega preko angleške različice. Primerjavo prevodov bom izvedla na treh področjih, to so kulturno specifični izrazi oz. KVI (angleško Culture Specific Items oz. CSI), osebna lastna imena ter toponimi, ki so se pojavili znotraj osem analiziranih poglavij. Cilj diplomske naloge je predvsem ugotoviti in raziskati, do kakšnih razlik je prišlo v prevajanju med obema neposrednima prevodoma, tj. uradnim in ljubiteljskim, ter med obema ljubiteljskima, posrednim in neposrednim. S komparativno analizo želim ugotoviti, ali format, v katerem je bil prevod izdan oz. objavljen, in posrednost oz. neposrednost prevoda vplivata na prevajalčevo izbiro prevajalskih strategij.

2

1.2 Raziskovalna vprašanja

V diplomski nalogi bom poskusila odgovoriti na naslednja raziskovalna vprašanja:

1. Kakšne razlike prevajalskih metod pri KVI so se pojavile med uradnim in neposrednim ljubiteljskim prevodom?

2. Kakšne razlike prevajalskih metod osebnih lastnih imen so se pojavile med uradnim in neposrednim ljubiteljskim prevodom?

3. Kakšne razlike prevajalskih metod toponimov so se pojavile med uradnim in neposrednim ljubiteljskim prevodom?

4. Kakšne razlike prevajalskih metod pri KVI so se pojavile med posrednim in neposrednim ljubiteljskim prevodom?

5. Kakšne razlike prevajalskih metod osebnih lastnih imen so se pojavile med posrednim in neposrednim ljubiteljskim prevodom?

6. Kakšne razlike prevajalskih metod toponimov so se pojavile med uradnim in neposrednim ljubiteljskim prevodom?

7. Kateri od prevodov je vseboval največ napak, površnosti?

1.3 Metodologija

V diplomskem delu sem uporabila deskriptivno in komparativno metodo. Deskriptivno metodo sem uporabila za predstavitev strokovne literature. Komparativno metodo sem uporabila za primerjalno analizo treh prevodov na primeru KVI, osebnih lastnih imen in toponimov.

Oznake in krajšave

V diplomskem delu bom uporabila naslednje kratice:

KVI – kulturno vezani izrazi (angleško Culture Specific Items) IJ –izvirni jezik

IB –izvirno besedilo CJ – ciljni jezik CB –ciljno besedilo IG–izvenbesedilna glosa

3

2. Osrednji del

2.1 Manga

Beseda »manga« je v SSKJ nekoliko stereotipno opredeljena kot “japonski strip z realistično črno-belo sliko, dinamično kompozicijo zgodb, roboti, nasiljem” (SSKJ). V japonskem elektronskem slovarju pa je beseda manga 漫画 opredeljena kot preprosta črno-bela slika, narisana s preprostimi potezami, v veliki večini humornega in satiričnega značaja ter polna pretiravanja (Dejitaru Daijisen, Shogakukan). Običajno se pod pojmom manga označuje posebno zvrst stripov, ki so značilni le za Japonsko in se od drugih zvrsti, denimo ameriških ali italijanskih, razlikujejo po zaporedju branja, saj se tako posamezni »oblački« kot tudi zaporedja scen berejo od desne proti levi (in ne od leve proti desni, kot je značilno za večino zahodnjaških stripov). Posamezna poglavja so objavljena v tedenskih ali mesečnih zbornikih (kot npr. Weekly Shonen jump), v katerih so zbrana posamezna poglavja mang različnih avtorjev. Po navadi se zborniki delijo glede na ciljno publiko bralcev: shōnen manga so namenjene predvsem najstnikom, shōjo manga so namenjene najstnicam, seinen manga mlajšim odraslim ipd.

Razlikujejo se tudi po žanru ali tematiki, ki jo obravnavajo, npr. yaoi in yuri, ki obravnavata tematiki homoseksualne ljubezni, spokon, ki obravnava športne tematike itd. (Dejitaru Daijisen, Shogakukan). Poglavja mange istega avtorja so zbrane v tiskani obliki formata tankōbon 単行 本velikosti 13 cm x 18 cm, ki obsega v povprečju 200 strani, ta format pa se pogosto ohrani tudi v prevodih v druge jezike. Poleg formata tankōbon se pogosto ohrani tudi japonska smer branja, od desne proti levi.

2.1.1 Internetno branje mang – fenomen »scanslator-jev«

Beseda scanslators je nastala z združitvijo dveh angleških besed scan in translators (Anderson Terpstra 2012). Z besedo scanslators označujemo skupine oboževalcev mang in animejev, ki so se prvič pojavile na začetku 90. let in so preko spleta začele brezplačno objavljati ljubiteljske prevode mang z uporabo elektronskih prevajalnikov in urejanjem strani, tako na grafičnem nivoju, s spremembo napisov ter onomatopej v ozadju, kot na besedilnem nivoju, s substitucijo posameznih delov besedila z ljubiteljskimi (neuradnimi) prevodi. Z ljubiteljskim prevajanjem in brezplačno internetno distribucijo mang so scanslatorji poizkušali širiti svojo ljubezen do japonske pop kulture. Ta fenomen je najverjetneje nastal kot posledica dveh ključnih dejavnikov: zaradi vedno večjega povpraševanja po mangah na trgih izven Japonske ter vedno večje dostopnosti in razširjenosti interneta, kar je omogočalo vedno širšo in hitrejšo distribucijo.

Od prvega vala fenomena internetnega branja mang in booma scanslatorskih skupin leta 2002, je njihovo število nenehno naraščalo, posamezne skupine pa so s časom postale vedno večje ter bolj organizirane (Anderson Terpstra, 2012). Dejavniki, ki so dodatno spodbudili in pripomogli k hitremu razvoju tega fenomena, so vedno večje povpraševanje po vedno hitrejšem prevajanju in objavljanju novih poglavij najpopularnejših mang, ki tedensko ali mesečno izidejo na Japonskem. Posamezna poglavja, ki na Japonskem izhajajo tedensko ali mesečno so po izidu določenega števila poglavij zbrana v tankōbon-ih. Prevodi le-teh pa lahko v posameznih državah izidejo z več kot desetmesečnim zamikom od japonske izdaje. Ta časovni zamik je zagotovo dodatno vplival na razvoj in širjenje scanslatorskih skupin, ki so posledično postale sposobne prevajati celotna poglavja vedno hitreje, z dnevom ali dvema zamika od japonske izdaje. Ljubiteljski prevodi takih skupin so lahko neposredni, prevedeni iz japonskega izvirnika, ali posredni, prevedeni v CJ preko tretjega jezika. Scanslatorske skupine v večini primerov nimajo v lasti avtorskih pravic izdajanja dela in posledično, z objavljanjem kršijo avtorske pravice.

4

2.2 Prevajanje

V Sinonimnem slovarju se beseda prevajanje definira kot dejanje »podajanja pisanega ali govorjenega besedila enega jezika z jezikovnimi sredstvi drugega jezika«, beseda prevod pa označuje »besedilo, navadno literarno, znanstveno delo v jeziku, v katerega ga je prevedel prevajalec« (SSKJ). Pri tem prevajalec nastopi kot mediator med jezikoma in kulturama IJ in CJ oz. med pisateljem IB in bralci CB. Drugače povedano, predstavlja prevod končni produkt procesa prevajanja, ki ga izvaja prevajalec. Prevajanje pa se ne omejuje le na dejanje prevajanja pisanega oz. govorjenega besedila iz enega v drugi jezik. Salmon v knjigi Teoria della traduzione navaja Jakobsonovo teorijo prevajanja, ki loči tri vrste prevajalskih funkcij, to so:

intralingvistično (prevajanje znotraj istega naravnega jezika), interlingvistično (prevod iz enega naravnega jezika v drugi naravni jezik) ter intrasemiotsko (transpozicija iz enega v drugi medij, katerih vsaj eden ni naravni jezik) funkcijo prevajanja (Salmon 2003, 29–30). Newmark prevajanje definira kot »prenos pomena besedila v drugi jezik in to na način, ki ustreza avtorjevemu namenu« (Newmark 2000, 21).

Vermes po Catfordu navaja definicijo prevoda kot »zamenjavo besedila v enem jeziku (IJ) z enakovrednim besedilom v drugem jeziku (CJ)« (Catford v Vermes 2001, 28). Poleg tega Vermes navede tudi definicijo po Bellu, ki definira prevajanje »kot pretvorbo besedila, ki je bilo prvotno zapisano v enem jeziku, prenesenega v ekvivalent drugega jezika, pri čemer se, koliko se le da, ohrani vsebino sporočila ter formalne značilnosti funkcijske vloge izvirnega besedila« (Bell v Vermes 2001, 28).

Venuti v knjigi The translator's invisibility predstavi pojem »nevidnega prevajalca« kot posledica tega, da se je dolga stoletja dober prevod obravnaval kot sposobnost prevajalca narediti se nevidnega in posledično dati občutek, da bralci CB pravzaprav berejo prevod kot original in ne kot prevod (Venuti 1995, 1). Ta poudarek na tekočem izražanju je podoben Nidovemu pojmu »dinamične« ali »funkcionalne ekvivalence« ki prevajanje definira kot proces

»namenjen popolni naravnosti izražanja, v tem pa neizogibno vključuje metode domačenja oz.

naturalizacije besedila in se tako posledično poskuša približati bralcem CB« (Venuti, 1995, 21).

Po Nidi je kriterij dobrega prevoda to, da ga lahko bralci CB razumejo, na enak način, kot si je bil avtor zamislil učinek na bralce CJ, za katere je bilo besedilo prvotno namenjeno.

Schleiermacher navaja, da lahko prevajalec izbere dve metodi prevajanja glede na koga se prevajalec osredotoči; »ali prevajalec pusti avtorja pri miru, kolikor je le mogoče, in bralca pomakne k njemu; ali pusti bralca pri miru, kolikor je le mogoče, in premakne avtorja proti njemu« (Schleiermacher v Venuti 1995, 19–20). Schleiermacher prevajalcu poda dve možnosti, ali da z uporabo podomačevalnih metod izbere bolj etnocentričen pristop s tem, da poizkuša zmanjšati medkulturno razliko in tako postavi bralca CB v »domač« kulturni prostor, ali z uporabo potujčevalnih metod bralca CB izpostavi in »popelje« v tujo kulturno sfero (Schleiermacher v Venuti 1995, 20). Taka izbira prevajalca je vedno neizogibna, saj »je dejstvo, da v vsakem primeru in v vsakem trenutku prevajanje vključuje dve ali več različnih kultur«

(Aixelá 1996, 52).

Po Touryju mora književni prevod zadovoljevati dva osnovna pogoja, ki ju definira kot dvojno napetost: da je prevod, tj. da predstavlja IB, hkrati pa da je sam po sebi veljavno literarno besedilo v CJ (Aixelá 1996, 52–53).

Poleg besedilnih dejavnikov, ki lahko vplivajo na način oz. izbiro prevajalskih tehnik in metod, imajo lahko še večji vpliv na končen rezultat prevoda tudi zunanji dejavniki. To so lahko namen besedila, ciljna publika, ki ji je CB namenjeno, izobrazba ciljne publike ter pomembnost stvarnosti, na katerega se IB nanaša (Newmark 2000, 166).

5

2.2.1 Prevajanje kulturno vezanih izrazov (KVI)

Newmark opredeli pojem kultura kot »način življenja in njegovo manifestacijo, ki sta specifična za neko govorno skupnost« (Newmark 2000, 151). Izraze, ki označujejo kulturne izraze, lahko označimo kot kulturno specifične ali kulturno vezane izraze (KVI), oz. kot jih Aixelá poimenuje culture-specific items (CSI) in so zlahka prepoznavni znotraj besedila, »saj so povezani s specifičnim jezikom in jih ne moremo dobesedno prevesti« (Newmark 2000, 152). Aixelá poizkusi definirati KVI z naslednjo razlago:

»To so tisti tekstualni elementi, katerih funkcija v izvornem besedilu vključuje prevajalski problem pri prenosu v ciljno besedilo, kadarkoli je ta problem posledica neobstoja elementa v CJ ali njenega drugačnega medbesedilnega statusa v kulturnem sistemu bralcev CB.«

(Aixelá 1996, 58)

Vendar je natančna definicija KVI veliko bolj kompleksna, kot se lahko zdi na prvi pogled, saj je pravzaprav jezik v celoti produkt določene kulture (Aixelá 1996, 57).

Problem, ki lahko otežuje prevajanje KVI v CJ, predstavlja kulturna »razdalja« med IJ in CJ.

Dodaten problem pa lahko nastopi tudi kot posledica kulturnega fokusa, ki ga Newmark definira kot »koncentracijo pozornosti določenega jezika na določenem področju; ta lahko ustvari izobilje besed, s katerimi označi svoj specifični jezik ali izrazoslovje« (Newmark 2000, 152).

Pri tem pa Newmark dodatno opozori na to, da dialektizmi ne spadajo pod KVI v primeru, da označujejo univerzalije in poimenujejo univerzalne izraze (Newmark 2000, 152).

2.2.2 Klasifikacije kulturno vezanih izrazov (KVI) po Newmarku

Newmark kategorizira KVI po zgledu Nide v pet glavnih kategorij (Newmark 2000, 151–165) glede na vsebino tega, na kar se izraz nanaša.

Kategorija Podkategorije

Ekologija Rastlinstvo, živalstvo, geografske enote ,…

Materialna kultura Hrana, oblačila, stavbe, prevoz/transport,…

Socialna kultura Služba, prosti čas, miti in legende,…

Socialna (družbena) organizacija Politične in administrativne organizacije, religija, običaji, umetniški in glasbeni izrazi, ideje, pojmi,…

Geste in navade Pogosto opisujejo nekulturni jezik,…

Tabela 1: Klasifikacija KVI po Newmarku

 EKOLOGIJA: geografske danosti, ki se lahko nahajajo ali so znane samo v določenih kulturah. Razširjenost teh izrazov je predvsem odvisna od pomembnosti in njihove razširjenosti.

 MATERIALNA KULTURA: Newmark priporoča, da se za posamezne skupine, ki spadajo v skupino materialne kulture, uporabi naslednje metode prevajanja: besede, ki imajo priznane enobesedne ustreznice, prevajamo, za ostale pa uporabimo transkripcijo skupaj z nevtralnim izrazom. Izrazi za narodno nošo se po navadi ne prevajajo. V primeru,

6

da izraz v kontekstu IB nima večjega pomena, se ga lahko nadomesti z generičnim izrazom.

 SOCIALNA (DRUŽBENA) KULTURA: v tej kategoriji razlikuje med denotativnimi in konotativnimi problemi prevajanja. Te izraze se lahko prenese ali pa se namesto njih uporabi že uveljavljen enobesedni prevod oz. doda funkcijsko določilo.

 SOCIALNA (DRUŽBENA) ORGANIZACIJA: ta se odseva predvsem v institucionalnih izrazih. V to kategorijo Newmark uvršča tudi zgodovinske, mednarodne, religiozne in umetniške izraze.

 GESTE IN NAVADE: obstoj pomenov gest in kretenj v nekaterih kulturah, ki v drugih kulturi ne obstajajo ali ne nosijo istega pomena. To so predvsem t. i. »nekulturni izrazi«.

2.2.3 Strategije prevajanja kulturno vezanih izrazov (KVI) po Aixeláju (1996) V svojem članku Culture-specific Items in Translation Aixelá navede specifične prevajalske metode, namenjene prevajanju KVI, in jih razvrsti v lestvico glede na stopnjo njihove medkulturne manipulacije (Aixelá 1996, 60). Prevajalske metode razvrsti v dve glavni skupini:

1. konzervacijske (ohranitvene) metode, ki neposredno prenašajo kulturne elemente IJ v CJ in posledično poudarjajo kulturne razlike med njima, ter 2. substitucijske (nadomestitvene) metode, kulturne elemente IJ v CB in jih podomačijo (naturalizirajo) v skladu z okoljem CJ.

Prevladujoča uporaba konzervacijskih ali substitucijskih metod lahko kasneje omogoča ugotavljanje prevladujoče težnje prevajanja glede na prej omenjeno lastnost »dvojne napetosti«, ki je značilna za prevod.

Kot konzervacijske oz. ohranitvene metode Aixelá navaja pet strategij, ki služijo prenosu elementov izvirne kulture v CB. To so:

 REPETICIJA (ponovitev ali prepis): Neposreden prenos elementa iz IB v CB; s tem prevajalec obdrži čim več originalne reference. Ta strategija lahko poveča eksotičnost oz. arhaičnost besedila. V analiziranih besedilih ni bilo nobenega primera te strategije zaradi uporabe različnih pisav izvirnega in ciljnega jezika (tj. japonskih pismenk in latinice).

 ORTOGRAFSKA ADAPTACIJA (prilagoditev zapisa): Transliteracija ali prečrkovanje (prenos iz ene v drugo abecedo v znakovnem razmerju 1 proti 1) ali transkripcija (zapis izgovora IJ, ki je prilagojen pravopisu v CJ). Primer:将軍 (shōgun) – shogun (šogun).

 JEZIKOVNI (NEKULTURNI) PREVOD: Z uporabo že obstoječih prevodov v CJ se prevajalec lahko odloči za izraze, ki so denotativno zelo blizu izvirniku, poveča njihovo razumljivost bralcem CB. Tak prevod je še vedno mogoče prepoznati kot del kulturnega sistema IB. Primer tega so lahko denarne in merilne enote. Primer: 茶屋 (chaya) – casa del tè (čajna hiša).

 IZVENBESEDILNA GLOSA: Prevajalec lahko uporabi zgoraj omenjeno strategijo, vendar meni, da je bralcem CB potrebna dodatna razlaga za razumevanje KVI. Hkrati pa se mu zdi legitimno ali praktično mešati razlago s samim besedilom in se zato odloči za označitev določenega dela ali besede in razlago le-teh doda izven glavnega poteka besedila. Glosa je lahko dodana na dnu strani ali v glosarjih.

 ZNOTRAJBESEDILNA GLOSA: Ta strategija je enaka prejšnji, le da je prevajalec mnenja, da lahko razlago vključi znotraj besedila. To stori tudi zato, da ne bi oviral

7

tekočega branja besedila in zmotil pozornosti bralca. Primer: 花柳流 (hanayagiryū) scuola di danza hanayagi (plesna šola hanayagi).

Kot subsitucijske oz. nadomestitvene metode Aixelá navaja naslednjih šest metod:

 SINONIMIJA (raba sopomenke): Uporabljena zaradi slogovnih razlogov predvsem zato, da se lahko izognemo ponavljanju iste besede. Primer: 家臣 (kashin) – servitori, sottoposti (služabniki, podložniki).

 OMEJENA UNIVERZALIZACIJA (omejena posplošitev): Prevajalec meni, da je KVI preveč nejasen, da bi bil razumljiv bralcem CB, oz. meni, da obstaja bolj običajna možnost, in se odloči za njeno zamenjavo. Zaradi verodostojnosti se odloči za drugo referenco, ki pa prav tako pripada kulturi IJ, vendar je bližje bralcem CB. Pomeni izbiro manj specifičnega KVI, ki pa vseeno pripada kulturni sferi IJ. Primer: 兜 (kabuto) un elmo da veri samurai (pravi samurajski šlem).

 ABSOLUTNA UNIVERZALIZACIJA (popolna posplošitev): Podobno kot v primeru »omejene univerzalizacije«, vendar v tem primeru prevajalec ne najde nobenega primernejšega KVI oz. se odloči za njegovo zamenjavo s popolnoma nevtralno (kulturno nevezano) referenco. Primer: 紅葉 (kōyō jesensko pordelo listje) – foglie (listje).

 NATURALIZACIJA (podomačitev): Poznana tudi kot kulturna substitucija.

Prevajalec se odloči, da KVI prenese nekaj, kar bralci CB začutijo kot domače. Aixelá pri tem opredeli kot izjeme že ustaljena podomačena imena zgodovinskih osebnosti, pri katerih bralci CB ne začutijo kulturne substitucije, ker je ime še vedno del kulturnega jezika IJ. Primer: 猪鍋 (shishinabe) – stufato di cinghiale (dušeni merjasec).

 IZPUST: Prevajalec meni, da je KVI v CJ nesprejemljiv na ideološki ali stilistični ravni ali ne predstavlja dovolj pomembne informacije, za katero bi se jo bilo potrebno truditi prevesti oz. je preveč nejasna. Hkrati pa ne želi uporabiti že prej omenjeni strategiji dodajanja glose in se zato enostavno odloči, da ga bo v prevodu v CJ izpustil.

 AVTONOMNA KREACIJA: Je najmanj pogosta med tukaj navedenimi strategijami.

Prevajalec se odloči, da bi bilo za njihove bralce zanimivo, če bi v izvirno besedilo vnesli kulturno referenco, ki pa ne obstaja v IJ. (V analiziranih besedilih ni bilo nebenega primera uporabe strategije avtonomne kreacije.)

Potujitvene (konzervacijske) metode

Repeticija oz. ponovitev ali prepis

Ortografska adaptacija oz. pisna prilagoditev Jezikovni (nekulturni) prevod

Izvenbesedilna glosa Medbesedilna glosa Podomačitvene

(substitucijske) metode

Sinonimija oz. raba sopomenke

Omejena univerzalizacija oz. omejena posplošitev Absolutna univerzalizacija oz. absolutna posplošitev Naturalizacija oz. podomačitev

8 Izpust

Avtonomna kreacija Tabela 2: Strategije prevajanja KVI po Aixelájui

2.2.4 Lastna imena

Lastna imena definiramo kot besede, zapisane z veliko začetnico znotraj besedila, ki označujejo točno določeno entiteto. Hasegawa uporabi besedo referent za označevanje specifične entitete tako realnega kot imaginarnega sveta, ta pa je najbolj razvidna v primeru lastnih imen, ki predstavljajo imena posameznikov, stvari in krajev (Hasegawa 2012, 30).

Aixelá navaja po T. Hermansu, ki lastna imena razdelil na dve kategoriji: običajna lastna imena (conventional proper names) in zaznamovana lastna imena (loaded proper names). Običanja lastna imena so lastna imena, ki jih vidimo kot »nemotivirana«, saj jih imamo za brezpomenske.

Zaznamovana lastna imena pa so tista lastna imena, ki jih vidimo kot »motivirana«. To vključuje tako imena realnih oseb kot tudi imena fiktivnih junakov, okoli katerih so v kontekstu določene kulture le-tem bile pripisane zgodovinske ali kulturne asociacije (Aixelá , 1996, 59–

60). V primeru konvencionalnih lastnih imen je danes splošna težnja, da se jih v CB prenese z metodama ponovitve (prepisa), transkripcije ali transliteracije. Izjeme tej težnji lahko predstavljajo že ustaljeni prevodi, ki temeljijo na določeni tradiciji. To so npr. toponimi, imena zgodovinskih osebnosti, imena svetnikov itd., za katere v določeni kulturi zaradi zgodovinskih ali kulturnih razlogov obstaja ustaljen prevod (npr. Trst-Trieste). V primeru t. i. pomenonosnih lastnih imen pa imajo le-ti večjo mejo nedoločljivosti. V takih primerih je pri njihovem prevajanju večja težnja k jezikovnemu, denotativnemu in nekulturnemu prevodu pomenskih delov, poudarjajoč njegovo ekspresivnost v CJ (Aixelá 1996, 60).

Pri osebnih lastnih imenih pa se lahko pojavi tudi vprašanje vrstnega reda zapisa imena in priimka, saj le-ta ni univerzalen in se posledično lahko razlikuje od jezika do jezika. V večini evropskih jezikov se ime zapisuje pred priimkom, pri nekaterih jezikih, kot v primeru japonskega ali madžarskega jezika, pa je priimek vedno zapisan pred imenom. V primeru, da oseba ni seznanjena s tem, lahko tak prevod povzroči veliko zmedo, saj posameznik ni sposoben razločiti, kaj od zapisanega je ime in kaj priimek, saj sta v obeh primerih zapisana z veliko začetnico in jih med seboj ne zna razločiti (Vermes 2011, 115–116).

V primeru japonskega jezika lahko že sama identifikacija osebnih lastnih imen predstavlja problem, saj japonska pisava ne ločuje velikih in malih začetnic.

2.2.5 Prevajanje lastnih imen

Če lastna imena definiramo kot besede, ki definirajo tako žive kot nežive točno določene entitete, poleg splošne predpostavke, da same po sebi ne nosijo nobenega pomena, se neizogibno postavi vprašanje: ali naj bi se lastna imena sploh prevajala?

V primeru prevajanja osebnih lastnih imen, za razliko od preprostih jezikovnih enot, nimamo nobenega splošnega pravila, po katerem bi se lahko zgledovali, zato lahko govorimo le o ideologijah ali tendencah prevajanja. Veliko jezikoslovcev zagovarja, naj se osebnih lastnih imen ne bi prevajalo ali spreminjalo med procesom prevajanja, temveč enostavno prepisalo ali prečrkovalo v zapis druge pisave (Newmark 2000). Podobno kot Newmark tudi Vendler zagovarja, naj se zaradi odsotnosti pomena lastna imena ne prevajajo, temveč enostavno

9

prenesejo v CJ (Vendler v Vermes 2001, 1). Vendar to ni splošno pravilo, saj pogosto lastna imena, posebno v umetnostnih besedilih, nosijo s seboj konotacije in s tem ponovno postavljajo vprašanje, ali je lastna imena potrebno prevajati in s tem poizkusiti ohraniti isti učinek IB v CB ali bi jih morali vseeno nespremenjene enostavno prenesti.

Newmark razdeli lastna imena v tri kategorije glede na vrsto entitete, ki jo predstavljajo: v imena oseb, krajevna imena in imena predmetov V primeru lastnih imen ljudi naj bi se ta enostavno prenesla, a s predpostavko, da le-ta nimajo nobenih konotacij; izjeme pri tem naj bi predstavljala imena zgodovinskih ljudi, papežev, svetnikov itd., ki naj bi bila naturalizirana v CJ. Imena predmetov naj bi se, podobno kot v primeru imen oseb, nespremenjeno prenesla.

Podobno kot v primeru lastnih imen naj bi se imena stvari nespremenjeno (z izjemo pisne prilagoditve) prepisala v CJ. To so npr. imena časopisov, restavracij, podjetij itd. (Newmark 2000, 330–334).

Vermes razdeli označevalce lastnih imen v štiri razrede: 1. imena znanih zgodovinskih oseb, 2.

označevalci spola osebe, 3. označevalci družinskih odnosov in 4. imena fiktivne literature. V primeru imen znanih zgodovinskih osebnosti so imena pogosto naturalizirana, nekatera so lahko zapisana skupaj z okrasnimi pridevki (epiteti). Okrasni pridevki so stalne besedne zveze, ki so pripisane poleg imena in mu pripisujejo opis ali karakteristike. Le-ti morajo biti (pomensko) prevedeni za razliko od nepomenskega imena, ki je lahko enostavno prepisano ali naturalizirano v CJ (Vermes 2001, 107–108).

Soltes definira osebna lastna imena kot »izraze, ki označujejo edinstvene entitete, ki so del jezikovnega sistema skupnosti, kateri pripada« (Soltes v Vermes 2001, 4–6) . Soltes razdeli lastna imena v tri glavne skupine glede na pomen, ki ga nosijo:

 Tip A lastnih imen ali znakovna imena. To so lastna imena, ki jim ne pripisujemo nobenega pomena, kot na primer tista, ki jih imamo po navadi za povprečna (npr. Ana, Nina …), nedeskriptivna, nekonotativna in nemotivirana.

 Tip B lastnih imen ali besedna imena. To so lastna imena, ki so definirana kot motivirana, s konotacijkim pomenom in v večini deskriptivna.

 Tip AB lastnih imen: Kombinacija znakovnih imen in elementov skupnih razredov (npr.

pripone, pridevniki, konceptualne besede višje ravni.

Vermes izpostavi sedem prevajalnih metod, ki so jih v preteklosti predlagali prevodoslovci, in jih poenostavi v štiri glavne skupine ter tri podskupine v primeru strategije modifikacije (Vermes 2001, 112–115).

Strategija prevajanja Podkategorije Transferenca (prenos)

Substitucija (zamenjava) Prevod Modifikacija

(sprememba) Modifikacija Izpust

Suplementacija (dodajanje) Generalizacija (posploševanje) Tabela 3: Strategije prevajanja osebnih lastnih imen po Vermesu

10

 TRANSFERENCA: Vermes definira prenos oz. transferenco po Newmarku kot

“postopek prenosa besede IJ v CJ” (Vermes 2001, 114). To je postopek, ki ohrani lastno ime IJ nespremenjeno v CJ, z uporabo metode transliteracije.

 SUBSTITUCIJA: Pod metodo substitucije oz. zamenjave se Vermes nanaša na lastna imena, ki so bila v CB zamenjana z bolj običajnimi imeni CJ. Substitucija je pogosto uporabljena v primeru toponimov, saj je veliko primerov imen mest ali krajev, ki imajo v različnih jezikih popolnoma drugačen zapis od tistega v IJ (primer: mesto Villach je v Sloveniji poznano kot Beljak). Poleg tega Vermes med substitucijo uvrsti tudi primere, ko so grafološke enote IJ zamenjane s konvencionalnimi in uveljavljenimi grafološkimi enotami CJ z metodo transference.

 PREVOD: V primeru prevoda se Venuti nanaša na Newmarkovo definicijo kot »prenos pomena besede v drugi jezik na način, kot si ga je zamislil avtor« (Newmark v Vermes, 2001, 114).

 MODIFIKACIJA: V metodo modifikacije Vermes vključi delno ali popolno modifikacijo lastnega imena IJ z drugim v CJ, ki ni logično (ali pomensko) povezan in vključuje njegove občutne alteracije. Poleg tega v to skupino vključuje tudi primere alteracije samega vrstnega reda zapisa imena in priimka. Poleg modifikacije Vermes v to skupino vključi še tri podkategorije: IZPUSTITEV, DODAJANJE in GENERALIZACIJO.

Prav zaradi splošnega načela prevajanja lastnih imen je primarno prav prevajalec tisti, ki se odloči za metodo, s katero bo lastno ime prevedel, predvsem glede na učinek, ki ga lastno ime vzpostavi v kontekstu IB, ki ga prevajalec vsaj delno želi ohraniti tudi v prevodu.

To preprosto klasifikacijo, ki jo je predlagal Vermes, sem uporabila v namen praktične in preproste klasifikacije prevajalskih metod osebnih lastnih imen ter toponimov za izdelavo preglednice.

2.3 Prevajanje japonskih toponimov

Zaradi vse večje potrebe po uveljavi mednarodnih standardov zapisovanja krajevnih imen je leta 2014 Japonska uprava za geoprostorske informacije GSI (Geospatial Information Authority of Japan) poizkusila standardizirati in uveljaviti splošna pravila za prevajanje japonskih krajevnih imen ter njihov zapis v angleščini (UNSD 2016).

V japonščini se krajevna imena zapisujejo skupaj s končno pripono (pismenko), ki neposredno poimenuje naravnogeografsko enoto, na katero se ime nanaša.

V namen latiničnega zapisa japonskih toponimov je GSI predlagal in definiral uporabo substitucijskega ali suplementacijskega formata tj. zamenjave ali dodajanja.

Substitucijski format se uporablja v primeru daljših toponimov, pri katerih je prvi del imena prenesen v latinični zapis, končna pripona pa je prevedena v pomensko ustreznico naravnogeografske enote, ki jo predstavlja. Kjer substitucijski format ni mogoč ali ni priporočljiv, se namesto tega uporabi suplementacijski format. V tem primeru je celotno ime preneseno v latinični zapis, poleg njega pa je dodana še geografska danost. Ta format je uporabljen predvsem v primeru krajših imen, ki bi lahko v primeru uporabe substitucijskega formata postala nerazumljiva. Poleg tega je substitucijski format uporabljen tudi v primeru, ko se pred pripono (zapisano s pismenko), ki označuje vrsto entitete, nahajajo podvojeni samoglasnik ali členek.

11

V naslednji tabeli so podani primeri angleškega zapisa japonskih toponimov, pri katerih je bil uporabljen tako substitucijski kot suplementacijski format po zgledu GSI.

Naravnogeografska

enota Uporabljena

standardna pismenka

Izgovor

Hiragana (latinica)

Primeri zamenjave (prevoda) pripone v toponimu

Gora 山 やま(yama) 富士山

Fuji-san Mount Fuji さん(san)

ざん(zan)

Reka 川 かわ(kawa) 利根川

Tone- gawa Tone River がわ(gawa)

Pristanišče 港 みなと (minato) 横浜港

Yokohama-kō Yokohama Port こう (kō)

Grad 城 しろ (shiro) 熊本城

Kumamoto- jō Kumamoto Castle じょう (jō)

Večje mesto (City)

市 し(shi) つくば市 Tsukuba- shi Tsukuba City Manjše mesto

(Town)

町 まち(machi) 阿見町 Ami- machi Ami Town ちょう(chō)

Vas 村 むら(mura) 美浦村 Miho- mura Miho Village そん (son)

Tempelj 寺 じ (ji) 東大寺

Tōdai- ji Todaiji Temple

でら (dera) 清水寺

Kiyomizu- dera

12

Kiyomizudera Temple Tabela 4: Primeri latinizacije japonskih toponimov po UNSD 2016

V besedilu so bile poleg že navedenih geografskih enot prisotne še naslednje pripone: kuni国, ki je bila v primeru mange prevedena kot paese (dežela), ōkoku王国, prevedena kot regno (kraljestvo), ter shima島, prevedena kot isola (otok).

2.4 Latinizacija

Japonski jezik se zapisuje s štirimi vrstami pisave: dve fonetični oz. zlogovni pisavi kana, (hiraganaひらがな ter katakana カタカナ), pismenke kanji漢字, ki so jih Japonci prevzeli od Kitajcev, ter latinični zapis rōmajiローマ字 (Hasegawa 2012, 266–268 ). Hiragana se v večini primerov uporablja za zapisovanje funkcijskih besed in pripon, (členkov, pregibnih končnic glagolov ipd.). Katakana se uporablja predvsem za zapisovanje tujih imen in prevzetih izrazov, imena živalskih in rastlinskih vrst (pogosto tistih z neobičajnimi pismenkami), v primeru umetnostne literature pa je pogosto uporabljena tudi v namen poudarka določene besede. Pismenke oz. kanji imajo običajno več kot le eno branje. To je lahko kitajsko branje on'yomi音読み, ki je najpogosteje uporabljeno v sklopu pismenk, ali japonsko branje kun'yomi 訓読み, ki je najpogosteje uporabljeno za zapis domačih japonskih polnopomenskih besed (samostalnikov ter nepregibnega dela glagolov in pridevnikov).

Poleg teh se uporablja tudi rubiルビ oz. furigana振り仮名, ki je zapis fonetične vrednosti pismenke ali sklopa pismenk, običajno z uporabo hiragane ali katakane manjše velikosti neposredno nad ali pod pismenkami.

V namen standardizacije latiničnega zapisa japonskega jezika sta uveljavljena dva sistema latinizacije. To sta sistem Hepburn ヘボン式, ki temelji na konvencionalnem angleškem zapisu soglasnikov ter zapisu samoglasnikov v romanskih jezikih, in sistem Kunreishiki.訓令 式, ki ga je uvedla japonska vlada in je uveden znotraj izobraževalnega sistema.

Kot latinizacijo označujemo proces pretvorbe nelatinične pisave (npr. kitajskih pismenk ali cirilice) v latinični zapis. Latinizacija je lahko tako transkripcija kot transliteracija, v vsakem od primerov pa mora biti iz enega v drugi sistem vedno reverzibilna. V primeru transliteracije gre za popolnoma reverzibilno zamenjavo znakovnih sistemov, ki brez dvoumnosti pripelje do istega rezultata. V primeru transkripcije se pri latinizaciji upošteva fonetična vrednost, ki jo posamezni znak predstavlja. Razlika med transkripcijo in transliteracijo je predstavljena v naslednjem primeru latinizacije členkov, zapisanih v katakani oおinwoを. V primeru, da se znaka prečrkujeta neposredno po standardiziranem zapisu kot o in wo, imamo opravka z metodo transliteracije. V primeru, da sta bili zapisani po njuni fonetični vrednosti kot o in o (v primeru predmetnega členka), pa imamo opravka z metodo transkripcije.

V primeru besed japonskega izvora se večinoma ne srečamo z večjimi težavami pri latinizaciji.

Večji problem predstavljajo besede nejaponskega izvora, npr. tuja lastna imena, zapisana z glasovi, ki niso prisotni v japonskem jeziku in je zato za njihov zapis potrebno uporabiti najbližji glas, ki ga jezik premore. V primeru japonščine tak problem predstavljata neobstoj glasov v in l, za katerih zapis se izbere najbližji glas, ki bi ga lahko v japonščini zamenjal. V primeru glasu v je le-ta zapisan kot b (v sklopih ba, bi, bu, be, bo), v primeru črke l pa z glasom r (v sklopih ra, ri, ru, re, ro). V obeh primerih sta glasova, tako v in b kot l in r, med seboj

13

izmenljiva. V nekaterih primerih so se za nove glasove v japonščini začeli počasi uveljavljati novi zapisi s kombinacijo že obstoječih glasov (npr. glas fi zapisan kot フィ).

14

3. Empirični del

3.1 Uvod v empirični del

V empiričnem delu naloge sem analizirala poglavja 956–964 mange »One Piece«. Znotraj besedila sem izločila vse KVI, osebna lastna imena ter toponime v izvirniku v japonskem jeziku ter poiskala ustreznice v treh italijanskih prevodih. Vsi izbrani podatki so bili klasificirani po naslednjih klasifikacijskih metodah: KVI so bili klasificinani po Newmarkovi klasifikaciji, glede na entiteto, ki jo predstavljajo, predstavljeno v poglavju 2.2.1.1. Prevajalski postopki, ki so bili uporabljeni, so bili klasificirani po Aixelájevih prevajalskih strategijah, predstavljenih v poglavju 2.2.1.2. Prevajalske metode, ki so bile uporabljene v primeru prevoda osebnih lastnih imen ter toponimov, so bile klasificirane po Vermesu, predstavljene v poglavju 2.3.2.

Vsi podatki komparativne analize so bili kasneje prikazani v tabelah, ki ponazarjajo frekvenco prevajalskih strategij, uporabljenih znotraj posameznega prevoda.

V raziskavi in končni uvrstitvi sem upoštevala vse strategije, ki so bile uporabljene za prevajanje posameznega elementa. Posledično so v tabeli vštete vse uporabljene strategije, tudi v primeru, ko je bila za posamezni element uporabljena več kot le ena strategija. Posledično se tudi število KVI, osebnih lastnih imen ter toponimov ni ujemalo s številom prevajalskih metod, ki so bile uporabljene.

Ker je bila komparativna analiza narejena le na podlagi devetih poglavij, ki so del širšega dela, trajajočega že več kot dvajset let, bodo rezultati lahko odstopali in nikakor niso posplošeni na celotno delo.

3.2 Kratek opis vsebine mange »One Piece«

One Piece je japonska manga, ki jo je napisal in ilustriral Oda Eiichiro. Prvič je izšla v tedenskem zborniku Weekly Shonen Jump na Japonskem leta 1997 in še danes neprekinjeno izhaja tedensko že več kot 20 let. Leta 1999 je bilo po zgledu mange delo adaptirano tudi v istoimenski anime. V Italiji je prvi tiskan prevod v formatu tankōbon izdala založnica Star Comics leta 2001, ki je še danes založnica italijanskega prevoda.

Zgodba pripoveduje o mladem fantu po imenu Monkey D. Lufy, ki si od otroštva prizadeva najti skrivnostni zaklad imenovan One Piece in tako postati novi gusarski kralj. Kot otrok je po nesreči pojedel začaran sadež in tako postal človek iz gume. Skupaj s svojimi pajdaši potuje po morjih sveta in doživlja neverjetne dogodivščine.

V prvih dveh analiziranih poglavjih se zgodba odvija po celotnem svetu in prikazuje širjenje pretresljivih novic ter opisa legendarne gusarske posadke Rocks. Drugi del analiziranih poglavij pa je postavljen v deželo Wano Kuni ワノ国, kjer se Lufy in njegovi pajdaši pripravljajo na končni spopad proti kralju pošasti Kaidu in shogunu dežele. Zadnji del je postavljen v preteklost, 35 let pred tekočim dogajanjem zgodbe. Ta del pripoveduje o vzponu shogunovega sina Kōzukija Odena, ki postane daimyō regije Kuri, ta pa kasneje v iskanju novih dogodivščin zapusti rojstno deželo in odpluje z gusarsko posadko v zunanji svet.

Za namen raziskave je zanimiv predvsem drugi del zgodbe, postavljen v deželo Wano Kuni, tako na jezikovno-stilistični kot na grafični ravni, saj se je avtor pri upodobitvi tradicionalne arhitekture, oblačil, hrane ter politične ureditve navdihoval po japonski kulturi obdobja Edo, tako na grafični kot na slogovni ravni z arhaičnim načinom govora, ki se razlikuje od načina govora ostalih likov iz zunanjega sveta.

15

3.3 Primerjava in analiza prevodov

3.3.1 Primerjava in analiza prevajalskih metod KVI

Skupaj se je znotraj analiziranega besedila pojavilo 43 kulturno vezanih izrazov (KVI). Ti so bili klasificirani po Newmarkovih kategorijah glede na entiteto, ki jo predstavljajo, kasneje pa kategorizirani po enajstih prevajalskih metodah substitucijskega ali konzervativnega značaja po Aixelájevem predlogu.

Newmarkova klasifikacija KVI

Ekologija Materialna

kultura Socialna

kultura Socialna

organizacija Geste in

navade Skupaj

Število KVI 2 9 20 6 3 40

Tabela 5: Število KVI po Newmarkovi kategorizaciji

Uradni neposredni prevod

Neuradni posredni prevod

Neuradni neposredni prevod

Repeticija 0 0 0

Ortografska adaptacija

11 12 12

Jezikovni

(nekulturni) prevod

13 10 10

Medbesedilna glosa 1 1 0

Izvenbesedilna glosa 0 1 8

Sinonimija 2 5 4

Omejena

univerzalizacija 3 2 1

Absolutna

univerzalizacija 7 5 8

Naturalizacija 5 4 5

Izpust 0 1 1

Avtonomna kreacija 0 0 0

Skupno št. primerov uporabljenih strategij

42 41 49

Tabela 6: Število uporabljenih prevajalskih strategij po Aixeláju

16 Konzervacijske oz.

ohranitvene metode (potujčevanje - foreignization)

Substitucijske oz.

nadomestitvene metode (podomačitev -

domestication)

Skupaj

Uradni neposredni prevod

25 17 42

Neuradni posredni prevod

24 17 41

Neuradni neposredni prevod

30 19 49

Tabela 7: Uporabljene potujčevalne in podomačitvene metode

Iz zgornje preglednice je mogoče razbrati prevladujočo tendenco prevajanja glede na uporabljene konzervacijske in substitucijske metode. Največ prevajalskih strategij je bilo uporabljenih v primeru neposrednega ljubiteljskega prevoda predvsem zaradi pogoste uporabe izvenbesedilne glose, ki je služila kot obrazložitev kulturnih in zgodovinskih elementov, za razliko od uradnega in posrednega prevoda, kjer je bila ta strategija le redko uporabljena. Uradni neposredni prevod je bil predvsem osredotočen na izdelavo tekočega naravnega prevoda. To je prevajalec dosegel predvsem z izogibanjem izvenbesedilne glose, ki bi lahko zmotila bralca pri tekočem branju, ter s prevladujočo uporabo pomenskih enakovrednic, ki zagotavljajo preprosto razumevanje besedila. Iz tega lahko sklepamo tudi, da je prevajalec uradnega prevoda postavil v ospredje potek zgodbe, pri tem pa zanemaril kulturne elemente, ki bi lahko zgodbo obogatili z eksotičnim učinkom, saj bi le-ti morebiti otežili razumevanje CB.

V nasprotju z uradnim prevodom je bil neuradni neposredni prevod bolj osredotočen na ohranitev kulturnih elementov znotraj prevoda kot pa na samo fluidnost besedila. To je lahko razvidno predvsem iz prevladujoče uporabe konzervacijskih metod, predvsem uporabe izvenbesedilne glose, ki so bile namenjene ohranitvi KVI znotraj prevoda. Na ta način je prevajalec podal bralcu veliko širše kulturno-zgodovinsko ozadje in podrobnosti, ki bi jih lahko enostavno izpustil. Uporaba izvenbesedilne glose lahko predstavlja dvorezni nož, saj ne glede na to, da z razlago kulturnih elementov poda bralcu širše znanje in razumevanje IJ, s tem pa zmoti tekoč potek branja in preusmeritev fokusa izven samega poteka zgodbe.

Neuradni posredni prevod je bil izmed treh najbolj površen in približen. Prevajalec je zelo površno prevedel nekatere kulturne elemente. Ta površnost se je pojavljala tako pri nekaterih pomenskih prevodih (npr. kabuto, shishinabe, nabe) kot pri nekaterih izrazih, ki so bili neposredno latinizirani brez kakršnekoli obrazložitve, ki bi lahko bila bralcu CB v pomoč pri samem razumevanju le-teh (npr. kunoichi).

Eno največjih težav pri samem prevajanju so najverjetneje predstavljali KVI socialnih organizacij, predvsem politični položaji in vojaški rangi, ki zaradi zgodovinskih in kulturnih konotacij nimajo enakovredne ustreznice v CJ. V takih primerih, z izjemo širše znanih rangov, kot npr. shōgun in daimyō, so bili v prevodih uporabljeni nevtralni izrazi oz. taki, ki so pomensko bližji izvirniku. Izjema je predstavljal neposredni ljubiteljski prevod, kjer se je prevajalec sicer odločil za uporabo približne pomenske enakovrednice, poleg te pa je dodal zgodovinsko razlago z uporabo izvenbesedilne glose.

17

3.3.2 Primerjava in analiza prevajalskih metod osebnih lastnih imen

Pri kategorizaciji osebnih lastnih imen in toponimov so bili upoštevani naslednji kriteriji kategorizacije:

Pod strategijo transkripcije so v diplomskem delu upoštevana lastna imena prevedena s strategijo transliteracije, tj. prečrkovanja oz. ustreznega prenosa grafemov iz enega v drugi znakovni sistem. V to skupino so uvrščena tudi imena, ki so bila sicer v IB zapisana z dolgimi samoglasniki, a je bil znak za dolžino v prevodu izpuščen, vendar se drugače grafemsko ujemajo z izvirnikom (npr. ime Kaidō カイドウ je bilo v prevodu zapisano kot Kaido).

V strategijo substitucije so uvrščena imena, pri katerih je prišlo do alteracije zapisa predvsem na fonetični ravni. To so imena, ki so bila prenesena z metodo transkripcije. Transkripcija, za razliko od prej omenjene transliteracije, pomeni zapis fonetične vrednosti besede IJ po sistemu pisave CJ. V primeru transkripcije je v ospredju predvsem fonetična prilagoditev v znakovni sistem CJ. Poleg tega so v to skupino prišteti primeri imen, ki imajo v CJ konvencionalno in že ustaljeno izgovorjavo.

Pod strategijo prevoda so uvrščena imena, ki so bila pomensko prevedena iz IB v CB in so pri tem obdržala podoben učinek.

Pod strategijo modifikacije, pa so uvrščene občutne spremembe, ki niso kakorkoli povezane s pomenom izvirnika. Modifikacija se naprej deli v še tri podkategorije: suplementacija oz.

dodajanje, posplošitev in delna ali celotna izpustitev.

V primerjavi izvirnika s prevodom sem upoštevala le japonski zapis osebnega imena, tudi v primeru, da je bil poleg njega dodan angleški zapis.

Lastna imena Okrasni pridevki (epiteti)

Sklopi imena in priimka

Št. lastnih imen 52 7 13

Tabela 8: Število osebnih lastnih imen Uradni (neposredni) prevod

(Planet manga)

Posredni ljubiteljski prevod

(Powermanga)

Neposredni ljubiteljski prevod (Lupiteam)

Transferenca 28 29 31

Substitucija 28 30 28

Prevod 13 11 11

Modifikacija 2 8 7

Modifikacija 0 4 2

Dodajanje 0 2 3

Posploševanje 2 3 2

Izpust 0 0 0

Skupaj 71 78 77

Tabela 9:Tabela uporabljenih prevajalskih metod za prevajanje osebnih lastnih imen po Vermesu

18

Nejaponska imena, ki so bila prisotna znotraj besedila in zapisana v katakani, so bila prevedena s substitucijsko metodo, pri tem pa je prišlo do neujemanj latiničnega zapisa med prevodi. Pri pretvorbi iz latiničnega zapisa v katakano pride namreč do izgube informacije (tako l kot r se zapišeta z istimi znaki katakane ipd.), zato iz japonskega zapisa v katakani ni mogoče uganiti latiničnega zapisa, iz katerega naj bi zapis v katakani izhajal.

Izvirnik v japonščini (Shueisha)

Uradni (neposredni) prevod

(Planet manga)

Posredni

ljubiteljski prevod (Powermanga)

Neposredni ljubiteljski prevod (Lupiteam) ルー

ruu

Lou Roo Roo

ウソップ usoppu

Usop Usupp Usupp

マルコ maruko

Marco Marco Marco

ルフィ rufi

Lufy Lufy Lufy

カルマ karuma

Karma Karma Karma

(dodana IG) ドフラミンゴ

dofuramingo

Do Flamingo Doflamingo Doflamingo

コビー kobii

Kobi Koby Kobi

バギー bagii (BUGGY )

Bagy Buggy Bagy

ゴールド・ロジャー gōrudo rojaa

Gold Roger Gol D. Roger Gold Roger

ネプチューン nepuchūn

Nettuno Nettuno Nettuno

19 王直

ōchoku

Wang Zhi Wang Zhi

(dodana IG)

Ochoku (dodana IG) Tabela 10: Primerjava transkripcij osebnih lastnih imen

Razlika v zvočni sestavi japonskega in italijanskega jezika otežuje prevajanje in zapisovanje, predvsem v primeru nejaponskih imen. Po eni strani se pri japonski izgovorjavi nejaponskih imen in njihovem zapisu v katakani dodajajo samoglasniki med soglasniške sklope, ob ponovni pretvorbi iz katakane v latinico pa se ti dodani samoglasniki izpuščajo (npr. ime v katakani Karuma, v latinici zapisano kot Karma). Po drugi strani italijanščina ne ločuje med dolgimi in kratkimi samoglasniki, zato se v prevodih znaki za dolge samoglasnike izpuščajo.

Velik problem predstavlja neobstoj simbolov, ki bi zapisovala glasova v in l, ki sta posledično zapisana z najbližjo glasovno ustreznico in sta med seboj zamenljiva (z glasovoma b in r). V primeru črke v je ta v japonščini zapisana kot b, v primeru črke l pa je v japonskem zapisu uporabljena črka r. Posledično zapisovanje tujih imen z japonsko zlogovno pisavo predstavlja le približek njihove (zamišljene) izgovorjave v IJ. To je lahko razvidno v primeru prevoda imena Ruu ルー, ki je bil v uradnem prevodu zapisan s črko l kot Lou, v obeh ljubiteljskih prevodih pa je bilo ime zapisano kot Roo.

V takih primerih, kjer sta črki medsebojno zamenljivi, je izbira glasu in latiničnega zapisa odvisna predvsem od prevajalčeve preference. V nekaterih primerih avtor sam določi latinični zapis posameznega glasu in tako poenoti zapis v prevodih. To je lahko razvidno v primerih prevodov lastnih imen Rō, Rufi, Jinbee in Bibi, ki so v vseh treh prevodih zapisani z enakim latiničnim zapisom. Lastno ime Rō je zapisano kot Law, po angleškem zapisu imena, Rufi je zapisano kot Lufy, Jimbee je zapisano s kratkim e-jem kot Jimbe, Bibi z vsemi ohranjenimi glasovi kot Bibi (in ne naprimer Vivi).

Ime Nepuchūn ネプチューン, ki je v japonščini prevzet iz angleške oblike imena Neptun, je bil v vseh primerih naturaliziran v italijanščino kot Nettuno (Neptun), kar je ustaljena oblika tega imena v italijanščini. V primeru imena Ōchoku 王直, povzetega po resničnem kitajskem gusarju Wang Zhi, ki je bil na Japonskem poznan kot Ōchoku, je bilo ime prevedeno na dva načina: v primeru uradnega in posrednega prevoda je bilo ime zapisano s kitajsko izgovarjavo kot Wang Zhi, v primeru posrednega prevoda pa je bila dodana še izvenbesedila glosa. V primeru neposrednega ljubiteljskega prevoda je bilo ime zapisano z japonskim branjem pismenk kot Ochoku, poleg njega pa je bila dodana izvenbesedilna glosa z zgodovinskim in jezikovnim ozadjem imena.

Izvirnik v japonščini (Shueisha)

Uradni (neposredni) prevod

(Planet manga)

Posredni ljubiteljski prevod

(Powermanga)

Neposredni ljubitelsjki prevod (Lupiteam) 金獅子

kinjishi

Il leone dorato Zlati lev

Il leone dorato Zlati lev

Il leone dorato Zlati lev 銀斧

ginbu

Ascia d’argento Srebrna sekira

Ascia d’argento Srebrna sekira

Ascia d’argento Srebrna sekira

20 白ひげ

shirohige

Barbabianca Belobradi

Barbabianca Belobradi

Barbabianca Belobradi 黒ひげ

kurohige

Barbanera Črnobradi

Barbanera Črnobradi

Barbanera Črnobradi ネコマムシ

nekomamushi

Gatto-Vipera Maček-gad

Gattovipera Maček-gad

Gattovipera Maček-gad Nekomamushi

イヌアラシ inuarashi

Cane-Tempesta Pes-nevihta

Inuarashi Canistrice

Pes-ježevec Canistrice

Pes-ježevec 丑三つ小僧

ushimitsu kozō

Il ragazzino dell`ora del bue

Mladenič volovje ure

Il ragazzo della mezzanotte Mladenič polnoči

Ushimitsu Kozo

Tabela 11: Primerjava prevodov osebnih lastnih imen

Imena nekaterih likov izvirajo iz imen resnično obstoječih gusarjev, ta pa so bila pomensko prevedena po komponentah, ki sestavljajo ime. To je bilo storjeno na primerih imen Kurohige, Shirohige, Kinjishi ter Ginbu, ki so bili v vseh prevodih pomensko prevedeni.

Imeni Nekomamushi in Inuarashi se v zgodbi nanašata na antropomorfna lika mačke in psa.

Ime Nekomamushi je bilo v vseh treh prevodih pomensko prevedeno kot Gatto-vipera. Ime Inuarashi pa je bilo v primeru uradnega prevoda prevedeno s pomenskim prevodom kot Cane- tempesta, v primeru ljubiteljskih prevodov pa je z modifikacijo kot Canistrice. V primeru posrednega ljubiteljskega prevoda se je pojavila nekonsistentnost zapisa imen, saj se je znotraj besedila pojavilo tako prevedeno oz. modificirano ime kot tudi latinični zapis imena izvirnika.

Ta nedoslednost pri zapisu imen se je pojavila še v dveh primerih, ko je bilo ime Nekomamushi okrajšano kot neko (no yatsu) in neko (chan). V slednjem primeru je bilo ime prevedeno z negativno konotacijo, ki jo imenu pripiše beseda yatsu kot (quel) gattaccio, v drugem primeru pa je bila beseda le prečrkovana v latinični zapis kot neko, konotacija pripone chan, ki se po navadi uporablja kot ljubkovalnica za otroke, pa je bila izpuščena.

Nadimek Ushimitsu Kozō 丑三つ小僧je bil preveden na tri različne načine. To ime opisuje določeno lastnost lika, ki se prikaže le sredi noči ob »uri vola«, ki je na Japonskem označevala čas med 2. in 2.30 ali med 3. do 3.30 zjutraj (Dejitaru Daijisen, Shogakukan). V uradnem prevodu je bilo ime dobesedno prevedeno po njegovih dveh komponentah, kot Il ragazzo dell'ora del bue (Mladenič volove ure). V primeru posrednega ljubiteljskega prevoda je bilo ime pomensko prevedeno in generalizirano kot Il ragazzo della mezzanotte (Mladenič polnoči), v neposrednem ljubiteljskem prevodu pa je bilo ime z metodo transference prečrkovano v latinični zapis kot Ushimitsu Kozō.

21 Izvirnik v Japonščini

(Shueisha)

Uradni (neposredni) prevod

(Planet manga)

Posredni ljubiteljski prevod

(Powermanga)

Neposredni ljubiteljski prevod (Lupiteam) 麦わらのルフィ

mugiwara no rufi

Lufy cappello di paglia

Lufy slamnati klobuk

Lufy cappello di paglia

Lufy slamnati klobuk

Lufy cappello di paglia

Lufy slamnati klobuk 鷹の目

のミホーク taka no me no Mihōku

Mihawk occhi di falco

Mihawk sokolje oči

Mihawk occhio di falco

Mihawk sokolje oko

Mihawk occhi di falco

Mihawk sokolje oči

百獣のカイドウ hyakujū no Kaidō

Kaido il signore degli animali kralj živali Kaido

Kaido delle cento bestie

Kaido stoterih zveri

Kaido delle cento bestie

Kaido stoterih zveri

“海賊王”“ゴールド

・ロジャー kaizokuō Gōdo Rojaa

Gold Rogrer, il re dei pirati

Gold Roger, kralj gusarjev

Il re dei pirati Gol D.

Roger

kralj gusarjev Gol D.

Roger

Gold Rogrer, il re dei pirati

Gold Roger, kralj gusarjev

千両道化のバギー senryōdōke no bagii (BUGGY THE CLOWN )

Bagy il clown Klovn Bagy

Buggy la star Zvezda Buggy

Bagy il clown Klovn Bagy

Tabela 12: Primerjava prevodov osebnih lastnih imen

V vseh primerih okrasnih pridevkov je bil vrstni red imena in pridevka zamenjan v primerjavi z japonskim zapisom. Vsa (nepomenska) imena so bila prečrkovana v latinični zapis (z metodama substitucije ali transference) in tako obdržala fonetično vrednost, okrasni pridevki, ki dodatno definirajo lastnost lika, pa so bili pomensko prevedeni z metodama prevoda ali generalizacije. V primerjavi prevodov so se pojavile razlike tako pri zapisu imena kot v pomenskem prevodu okrasnega pridevka.

Mugiwara no Rufi 麦わらのルフィ je bil v vseh treh primerih pomensko preveden kot Lufy cappello di paglia (Lufy slamnati klobuk).

Ime z okrasnim pridevkom Takame no Mihōku 鷹の目のミホーク je bilo v vseh treh primerih prevedeno s substitucijsko metodo kot Mihawk. Razlika se je pojavila v primeru prevoda okrasnega pridevka, ki se je razlikoval v številu samostalnika me 目. V obeh primerih neposrednega prevoda je bil pridevek preveden kot Mihawk occhi di falco, kjer je bil samostalnik oko zapisan v množini. V primeru posrednega ljubiteljskega prevoda je bil samostalnik preveden v ednino, kot Mihawk occhio di falco. Ta dvoumnost je verjetno tudi posledica tega, da japonski jezik ne ločuje edninskih oz. množinskih samostalnikov, ki so tako lahko razvidni le iz sobesedila oz. prepuščena interpretaciji prevajalca.