POSLEDICE SELEKCIJE NEKATERIH PASEM MAČK NA DOLOČENE TELESNE LASTNOSTI

(1)

UNIVERZA V LJUBLJANI BIOTEHNIŠKA FAKULTETA ODDELEK ZA ZOOTEHNIKO

Janja MOLIČNIK

POSLEDICE SELEKCIJE NEKATERIH PASEM MAČK NA DOLOČENE TELESNE LASTNOSTI

DIPLOMSKO DELO

Visokošolski strokovni študij – 1. stopnja

Ljubljana, 2021

(2)

UNIVERZA V LJUBLJANI BIOTEHNIŠKA FAKULTETA ODDELEK ZA ZOOTEHNIKO

Janja MOLIČNIK

POSLEDICE SELEKCIJE NEKATERIH PASEM MAČK NA DOLOČENE TELESNE LASTNOSTI

DIPLOMSKO DELO

Visokošolski strokovni študij – 1. stopnja

IMPACT OF SELECTIVE BREEDING OF SOME CAT BREEDS ON CERTAIN PHYSICAL CHARACTERISTICS

B. SC. THESIS

Professional Study Programmes

Ljubljana, 2021

(3)

Moličnik J. Posledice selekcije nekaterih pasem mačk na določene telesne lastnosti.

Dipl. delo (VS). Ljubljana, Univ. v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Oddelek za zootehniko, 2021

II

Diplomsko delo je zaključek visokošolskega strokovnega študijskega programa 1. stopnje Kmetijstvo – živinoreja.

Komisija za študij 1. in 2. stopnje Oddelka za zootehniko je za mentorico diplomskega dela imenovala izr. prof. dr. Manjo Zupan Šemrov.

Recenzent: izr. prof. dr. Aleš Kuhar

Komisija za oceno in zagovor:

Predsednik: izr. prof. dr. Klemen POTOČNIK

Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Oddelek za zootehniko Član: izr. prof. dr. Manja ZUPAN ŠEMROV

Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Oddelek za zootehniko Član: izr. prof. dr. Aleš KUHAR

Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Oddelek za zootehniko

Datum predstavitve:

(4)

III

KLJUČNA DOKUMENTACIJSKA INFORMACIJA

ŠD Dv1

DK UDK 636.045:575(043.2)=163.6

KG mačke, pasme, genetika, selekcija, telesne lastnosti AV MOLIČNIK, Janja

SA ZUPAN ŠEMROV, Manja (mentorica) KZ SI-1000 Ljubljana, Jamnikarjeva 101

ZA Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Oddelek za zootehniko, Visokošolski strokovni študijski program 1. stopnje Kmetijstvo – živinoreja

LI 2021

IN POSLEDICE SELEKCIJE NEKATERIH PASEM MAČK NA DOLOČENE TELESNE LASTNOSTI

TD Diplomsko delo (Visokošolski strokovni študij – 1. stopnja) OP VI, 18 str., 7 sl., 30 vir.

IJ sl JI sl/en

AI Mačke prebivajo z ljudmi že tisočletja. Čeprav je izmed domačih mačk le 5 % pasemskih, vemo, da so pasemske podvržene dednim boleznim, ki so pogosto posledica načrtne selekcije domačih mačk na posamezne telesne lastnosti. Glavni namen zaključnega dela je bil osredotočiti se na 7 pasem mačk in opisati njihove najpogostejše zdravstvene težave, ki so nastale zaradi neprimerne pasemske vzreje.

Izbrane so bile med ljubitelji mačk znane in priljubljene mačke. Vsaka pasma ima vsaj eno dedno bolezen, ki značilno vpliva na počutje in zdravje mačke. Zaradi lepotnih standardov, predpisanih za razstavne mačke, se zdi, da so se selekcionisti in vzreditelji mačk pri odbiri osredotočali primarno na videz živali in manj na funkcionalnost posameznih telesnih lastnosti, ki so se razvile neprimerno in s tem poslabšale dolgotrajno dobro počutje živali. Kot posledica takšne odbire so nastale številne dedne bolezni. Na primer perzijska mačka ima težave z dihanjem zaradi kratke in potlačene oblike gobčka, mačka devon reks ima težave z delovanjem mišic, kar je povezano s kratko skodrano dlako, medtem ko ima škotska klapouhka zaradi poklapanih uhljev težave z razvojem kosti in hrustanca na tacah. Nadalje ima mačka ragdoll večjo možnost za odebelitev stene srčne mišice in njeno odpoved. Britanka trpi za hemofilijo, nepravilnim strjevanjem krvi, siamka trpi za vodenoglavostjo, pri čemer se v možganskih prostorih kopiči tekočina, sveta birmanska mačka pa ima večjo možnost za nastanek hipotrihoze, pri kateri ima žival zelo oslabljen imunski sistem. Glede na to, da je vse več znanja o dednih boleznih pri mačkah, lahko sklepamo, da se bodo vzreditelji v prihodnje bolj posvetili fizičnemu počutju in ne le telesnim lastnostim mačk.

(5)

IV

KEY WORDS DOCUMENTATION ND Dv1

DC UDC 636.045:575(043.2)=163.6

CX cats, breeds, genetics, selection, physical characteristics AU MOLIČNIK, Janja

AA ZUPAN ŠEMROV, Manja (supervisor) PP SI-1000 Ljubljana, Jamnikarjeva 101

PB University of Ljubljana, Biotechnical Faculty, Department of Animal Science, Professional Study Programme in Agriculture – Animal Husbandry

PY 2021

TY IMPACT OF SELECTIVE BREEDING OF SOME CAT BREEDS ON CERTAIN PHYSICAL CHARACTERISTICS

DT B. Sc. Thesis (Professional Study Programmes) NO VI, 18 p., 7 fig., 30 ref.

LA sl Al sl/en

AB Cats have lived among humans for thousands of years. Although only 5% of domestic cats are purebred, they are known to have hereditary diseases that are often the result of deliberate selection of domestic cats to develop individual physical characteristics.

The main purpose of this thesis was to focus on 7 cat breeds and describe the main problems they face due to inappropriate breeding. The selected cats were well-known breeds popular with breeders, and each breed has at least one hereditary disease that significantly affects the welfare and health of the cats. Because of beauty standards applied to show cats, cat breeders appear to have focused primarily on the appearance of the animals rather than on the functionality of individual physical traits that had developed inappropriately, and they thereby compromise the long-term welfare of the animals. As a result of such selection, several hereditary diseases have also developed. For example, the Persian cat has difficulty breathing due to the short and squashed shape of its nose, the Devon Rex has a muscle disorder associated with short, curly hair, while the Scottish Fold has problems with bone and cartilage development in its paws due to its folded ears. In addition, the Ragdoll has a greater risk of thickening of the heart wall and its failure. The British Shorthair suffers from haemophilia, an irregular clotting of blood, the Siamese suffers from hydrocephalus, where fluid accumulates in the brain, and the Birman cat has a greater risk of developing hypotrichosis, which results in a severely weakened immune system.

With the growing knowledge of hereditary diseases in cats, we can conclude that cat breeders in the future will pay more attention to the physical welfare of cats and not only to their physical characteristics.

(6)

V

KAZALO VSEBINE

KLJUČNA DOKUMENTACIJSKA INFORMACIJA……….…...III KEY WORDS DOCUMENTATION………..IV KAZALO VSEBINE……….V KAZALO SLIK………VI OKRAJŠAVE IN SIMBOLI………...………....VII

1 UVOD ... 1

2 PREGLED LITERATURE ... 2

2.1 IZVOR IN ZGODOVINA SELEKCIJE MAČK ... 2

2.2 ARHAIČNE PASME Z GENSKIMI NAPAKAMI ... 3

2.2.1 Britanska kratkodlaka mačka ... 3

2.2.2 Perzijska mačka ... 5

2.2.3 Siamska mačka ... 6

2.2.4 Sveta birmanska mačka ... 7

2.3 NOVEJŠE PASME ... 9

2.3.1 Devon reks ... 9

2.3.2 Ragdoll ... 11

2.3.3 Škotska klapouhka ... 12

3 RAZPRAVA IN SKLEPI ... 14

3.1 RAZPRAVA ... 14

3.2 SKLEPI ... 15

4 VIRI ... 16 ZAHVALA ...

(7)

VI KAZALO SLIK

Slika 1: Območje rodovitnega polmeseca (Wikipedija, 2020) ... 2 Slika 2: Pasme proučevanih mačk z vidika vpliva selekcije na telesne značilnosti: a)

britanska kratkodlaka pasma, b) perzijska pasma, c) siamska pasma, d) sveta birmanska pasma, e) pasma devon reks, f) pasma ragdoll, g) škotska klapouhka (TICA Breeds, 2018) ... 4 Slika 3: Kategorije deformacije, zgoraj levo milejša oblika, spodaj desno drastična oblika

(Hartwell, 2018) ... 6 Slika 4: Značilna kupolasta oblika lobanje (UFAW, 2011d) ... 7 Slika 5: Fenotip hipotrihoze pri birmankah. Gola mladička z zdravimi sorojenci (A, B).

Tri tedne star goli mladič (A, C). Dvanajst tednov stara samička z izrazito kratko dlako (B, D) (Abitbol in sod., 2015) ... 8 Slika 6: Prikaz 4-letne samičke: (a) značilen sedeči položaj, ob katerem mačka ne sedi na

zadnjici, ampak na boku in se hkrati naslanja na oporo, (b) v ležečem položaju lahko vidimo, da ji vratne mišice ne držijo glave in išče podporo (Shelton in sod., 2007) ... 10 Slika 7: Na sliki A lahko opazimo skrajšane dlančnice in prstne kosti. Rastne plošče so

nenormalnih oblik in opazijo se obsežne tvorbe novih kosti. Na sliki B je primer zdrave mačje tace (Malik in sod., 1999) ... 13

OKRAJŠAVE IN SIMBOLI

CHSLE prirojena hipotrihoza s kratko življenjsko dobo (Congenital Hypotrichosis with Short Life Expectancy)

HCM hipertrofična kardiomiopatija (Hypertrophic Cardiomyopathy)

(8)

1

1 UVOD

Mačke so bile udomačene pred 10.000 leti. Podatki kažejo, da so že več kot 9000 let zelo cenjeni družinski člani, ljudje pa jih selektivno vzrejajo v zadnjih 150 letih. Za vzrejo so bile izbrane mačke z določenimi fizičnimi lastnostmi, kar je povzročilo večje število pasem, med katerimi je približno 5 % čistopasemskih. Glede na njihov majhen delež so deležne velike pozornosti ljubiteljev mačk.

S povečanjem zanimanja za vzrejo domačih mačk se je razvila znanost o mačkah, felinologija, ki proučuje njihovo anatomijo, genetiko, fiziologijo in vzrejo. Z njo se ukvarjajo različne organizacije, rejci in tudi nekatere veterinarske ambulante. Največji med njimi sta Mednarodno združenje mačk, ki ima registriranih 73 pasem, in Mednarodna zveza mačk, ki ima trenutno registriranih 48 pasem. V Sloveniji se je pasemska vzreja začela leta 1980, ko so pripeljali prve perzijke. Leto po prvi razstavi v Mariboru (1984) so ustanovili Felinološko društvo Slovenije. Zanimanje je naraščalo in ustanovilo se je še več felinoloških društev.

Vsa ta društva so se pozneje odločila povezati in leta 1987 je nastala Zveza felinoloških društev Slovenije.

Zaradi lepotnih standardov pasemskih mačk (npr. zaradi barve in dolžine dlake, oblike glave, dolžine repa, velikosti ušes, velikosti oči idr.) se selekcionisti in vzreditelji mačk pri odbiri mladičev niso dovolj ozirali na njihovo zdravstveno stanje. Posledica tega so dedne bolezni, ki so nastale s selekcijo na določene telesne lastnosti, kot so gosta in dolga dlaka, brahicefalni gobček, določena barva dlake z določenimi vzorci, gola koža oziroma malo dlake, poklapana ušesa itd.

Diplomsko delo je osredotočeno na bolezenska stanja in zdravstvene težave, ki so povezane s selekcijo pasemskih mačk in z njihovimi značilnimi telesnimi lastnostmi. Namen dela je izpostaviti težave pri sedmih pasemskih mačkah. Te pasme so: ragdoll, sveta birmanka, perzijka, siamka, britanska kratkodlaka mačka, devon reks in škotska klapouhka. Izbrane so pasme, ki so poznane in priljubljene pri ljubiteljih mačk. Hkrati ima vsaka od njih vsaj eno rizično bolezen, ki je dedna.

(9)

2

2 PREGLED LITERATURE

2.1 IZVOR IN ZGODOVINA SELEKCIJE MAČK

Domača mačka (Felis catus) spada v družino mačk (Felidae). Zaradi okrogle oblike glave in strukture telesa se predvideva, da imajo vse poznane mačke skupnega prednika. Pred približno 3 milijoni let so se populacije mačk naselile po vsem svetu razen na Arktiki, Antarktiki in Avstraliji (iCatCare, 2018a). Domača mačka je nastala iz divjih mačk, ki so živele s človekom. Mačke se med udomačitvijo niso veliko spremenile, tako telesna oblika kot tudi obnašanje ostajata zelo podobna divjim mačkam. Poleg tega so ohranile tudi sposobnost preživetja v naravi (iCatCare, 2018a).

Glede udomačitve mačk obstajata dve osnovni teoriji. Prva je, da človek divjo mačko (Felis sylvestris lybica) namerno izbral zaradi njene prijaznosti. Druga, bolj verjetna je, da so se mačke z večjo toleranco do ljudi začele naseljevati v bližino ljudi, kjer so si našle hrano (iCatCare, 2018a).

Nedavni dokazi potrjujejo razvoj udomačitve pred približno 10.000 leti na območju Rodovitnega polmeseca (slika 1). Prvi zapis o udomačitvi mačke sega 9.500 let nazaj. Takrat so odkrili pokopano okostje mačke na Cipru. Ker pa za Ciper ni podatka o domorodnih mačkah, predvidevajo, da se je domestikacija začela že nekaj stoletij prej (iCatCare, 2018a).

Slika 1: Območje rodovitnega polmeseca (Wikipedija, 2020)

Večina pasem mačk je relativno mladih, saj so nastale v zadnjih 200 letih ali manj (Barnett, 2016). Med najstarejše spadajo maine coon, perzijska, siamska in turška angora mačka.

Večino drugih pasem (približno 40) so predstavili od 19. stoletja naprej (BoutiqueKittens, 2020). Vzreditelji se pri ustvarjanju novih pasem niso ozirali na funkcionalne lastnosti pri mačjih mladičih, temveč na estetske oziroma lepotne. Parjenje živali, ki so si sorodne, je prispevalo k nastanku točno določenih fenotipskih lastnosti, značilnih za posamezne pasme (brahicefalna oblika gobčka, kratka skodrana dlaka, poklapana ušesa, dolga gosta dlaka idr.) (Basepaws, 2020). S parjenjem v sorodstvu so hitro dobili izražene želene lastnosti, niso pa upoštevali, da se je zato zdravje mačk poslabšalo (EVG, 2021).

Tako kot so se hitro pokazale želene zunanje lastnosti, so se kmalu pokazale tudi genske napake in bolezni. Ker so dedne, se s parjenjem v sorodstvu zelo poveča delež možnosti, da bo potomec podedoval to napako. Nekatere genske napake se izrazijo tudi prek zunanjih telesnih lastnosti. Vzreditelji so te napake izrabili za nastanek novih pasem, ki temeljijo na

(10)

3

mutacijah. Nekatere genske napake oziroma mutacije so opazne že ob rojstvu mladičev, metem ko se druge lahko razvijejo tudi pozneje v življenju živali (Barnett, 2016).

2.2 ARHAIČNE PASME Z GENSKIMI NAPAKAMI 2.2.1 Britanska kratkodlaka mačka

Britanke so prepoznavne po svojem smehljajočem se obrazu z veveričjimi lički in plišastem kožuhu. So izredno prijazne in naklonjene. Rade uživajo v pozornosti, vendar je same ne zahtevajo. To niso mačke za v naročje, saj so precej dostojanstvene, kljub temu so zelo rade v družbi lastnikov. Britanke so tihe in mirne mačke, vendar občasno lahko presenetijo z živahnim igranjem (Embrace, 2020b).

Britanke so srednje velike do velike mačke s kompaktnim telesom, kratkimi in močnimi tacami in precej debelim repom, katerega konica je rahlo zaokrožena. Ob gostem plišastem kožuhu se videz masivne mačke še poveča. Zaradi kratke dlake ga je razmeroma lahko vzdrževati z rednim krtačenjem. Imajo značilno okroglo glavo s kratkim smrčkom in široko odprtimi okroglimi očmi (Slika 2 a). Prav tako zaokrožena uhlja ima široko postavljena na vrhu glave, okroglaste blazinice, na katere so pripeti brki, in okrogle tačke. To so težke mačke in tehtajo od 4 do 8 kilogramov, njihova teža pa mora izhajati iz kompaktnega in mišičastega telesa in ne iz maščobnega tkiva (Embrace, 2020b).

Čeprav veljajo za zdravo pasmo, imajo nekaj značilnih dednih bolezni. Med njimi je hemofilija B, ki je ena izmed redkih krvnih motenj, ki povzroča nepravilno strjevanje krvi.

Povzroča jo okvara na proteinu, ki je odgovoren za strjevanje krvi. Koagulacija krvi je proces, pri katerem se kri iz tekočega stanja spremeni v strdek. To je ključni proces, ki prepreči izkrvavitev pri odprtih ranah. Večinoma se napaka pokaže pri poškodbah z odprto rano, pri operacijah ali pri težavah z dlesnimi. Hemofilija se pokaže z nenormalno dolgotrajno krvavitvijo, ki se ne ustavi. Pojavijo se lahko klinični znaki, kot so šepavost, otekline in podkožne modrice, šibkost, vročina, pomankanje apetita in depresija. Pojavi se lahko podkožna krvavitev (večinoma vidna v ustni votlini), notranja, vaginalna in rektalna krvavitev ali krvavitev v očesu in iz smrčka. Če se krvavitve redno ponavljajo, lahko zaradi prevelike izgube krvi to privede do anemije (UFAW, 2016a).

Mačke se z okvaro mehanizma strjevanja krvi že skotijo. Klinični znaki se pojavijo do šestega meseca starosti ob rutinskih postopkih, kot sta cepljenje in kastracija. Hemofilija B je recesivna dedna mutacija, vezana na spolni kromosom X. Samice imajo XX za spolni kromosom, samci pa XY. To pomeni, da bo imel samec, če podeduje spremenjeni kromosom X, v vsakem primeru hemofilijo. Da zboli samica, sta potrebna dva spremenjena kromosoma X, v primeru le enega spremenjenega kromosoma je prenašalka. To pomeni, da prenaša bolezen na potomce, sama pa ne zboli. Večinoma so samice le prenašalke (UFAW, 2016a).

Lastniki prizadetih mačk lahko poskušajo zmanjšati tveganje za razne poškodbe, ki vključujejo krvavitev. Najbolje je, da je mačka hišna, saj se s tem preprečijo interakcije z zunanjimi mački in posledično poškodbe. Vzdrževati je treba dobro higieno dlesni, da se preprečijo krvavitve, ki lahko vodijo do izgube prevelike količine krvi. Vzreji prizadetih mačk bi se bilo treba izogniti, saj se mutacija prenese na vse potomce (UFAW, 2016a).

(11)

4

a) b)

c) d)

e) f)

g)

Slika 2: Pasme proučevanih mačk z vidika vpliva selekcije na telesne značilnosti: a) britanska kratkodlaka pasma, b) perzijska pasma, c) siamska pasma, d) sveta birmanska pasma, e) pasma devon reks, f) pasma

ragdoll, g) škotska klapouhka (TICA Breeds, 2018)

(12)

5 2.2.2 Perzijska mačka

Glamurozna perzijka je ena izmed starejših pasem mačk s prepoznavno dolgo in razkošno dlako (slika 2 b). To so mačke z ljubeznivim in nežnim značajem. Uživajo v mirnem okolju, nežnem negovanju in v božanju. Rade so tudi v družbi otrok, sicer ne za igranje, temveč božanje in krtačenje. Imajo zelo tih in melodičen glas, za sporazumevanje pa uporabljajo svoje velike izrazne oči, zaradi česar so primerne tudi za blokovska stanovanja. Raje se zadržujejo na tleh kot na višjih predelih. Zadovoljne so tako z igranjem z igračko kot tudi s poležavanjem v svojem kotičku. Običajno od lastnika ne zahtevajo posebne pozornosti in se same doma počutijo udobno (Embrace, 2020d).

To so srednje velike do velike mačke z dobro razvitim mišičnim telesom. Imajo čokato telo s kratkimi tacami. Imajo značilno okroglo glavo s kratkim obrazom, privihanim nosom in velikimi očmi. Idealna perzijska mačka naj bi imela glavo popolnoma okroglo s kvadratnim telesom in kratkim debelim repom za lovljenje ravnotežja. Zaščitni znak perzijskih mačk je njihov bohoten kožuh. Pri najboljših razstavnih mačkah sega dlaka vse do tal, rep pa spominja na omelo. Pri perzijskih mačkah poznamo dve teksturi dlake, ena je gladka in svilena (primer: rdeča in črna barva), medtem ko je druga mehka in bombažna (primer:

modra in krem barva) (Embrace, 2020d).

Nenormalna oblika glave perzijskih mačk, torej skrajšan smrček ter okrogla oblika lobanje, je glede na njeno stopnjo izraženosti povezana z različnimi bolezenskimi stanji. Prav zaradi posebne oblike smrčka se lahko pojavijo težave z dihanjem, zobne bolezni, težave pri negovanju ter draženje oči in obraza. Oblika glave je dedno pogojena z mutacijo v rasti kosti lobanje, pri čemer kosti smrčka rastejo počasneje kot druge kosti lobanje. Čeprav se velikost kosti zmanjša zaradi mutacije, mehko tkivo vseeno zraste do normalne velikosti. To privede do pomanjkanja prostora v ustni in nosni votlini (UFAW, 2011a).

Z brahicefalično obliko glave je povezanih več resnih zdravstvenih stanj. Med njimi so težave z dihalnim sistemom, rotacija zgornje čeljusti, nenormalno kratka zgornja čeljust, okužba solznih kanalov, težave z zobmi in nego. Bolj izrazita, kot je brahicefalična oblika gobčka, večje je tveganje za nastanek navedenih stanj (UFAW, 2011a).

Kategorije brahicefalije glede na resnost deformacije (slika 3):

kategorija I: milejša oblika → navpično postavljeni podočniki, brez dvignjene zgornje čeljusti;

kategorija II: zmerna oblika → podočniki iz zgornje čeljusti rahlo privzdignjeni, zaobljen zadnji del lobanje;

kategorija III: huda oblika → čeljust je zelo privzdignjena, konica smrčka je višje od spodnje veke;

kategorija IV: drastična oblika → podočniki so v skoraj vodoravnem položaju, čeljust je izrazito privzdignjena, obrazne kosti so nerazvite, lobanja je zaobljena.

(13)

6

Slika 3: Kategorije deformacije, zgoraj levo milejša oblika, spodaj desno drastična oblika (Hartwell, 2018)

Mačke z brahicefaličnim obstruktivnim sindromom dihalnih poti (Brachycephalic obstructive airway syndrome – BOAS) imajo najpogosteje težave z dihanjem, kar privede do zmanjšane kakovosti življenja z nelagodjem, stisko, motenim spancem in omejeno telesno aktivnostjo Tudi težave z zobmi lahko privedejo do nelagodja in bolečin, hkrati pa je potrebnih veliko obiskov pri veterinarju za vzdrževanje zdravja zob in dlesni. Zaradi popačenosti tkiv na obrazu pride do zlivanja solz po obrazu, kar lahko povzroča draženje in vnetje. Izbuljenost oči pa poveča nevarnost za poškodbe, kar lahko privede do slepote (UFAW, 2011a).

Brahicefalična oblika glave je posledica genske mutacije vendar vključeni geni še niso znani.

Ta dedna napaka je značilna za vse brahicefalične pasme mačk. Nekatere linije perzijk so bile vzrejene izključno zaradi izrazitejših brahicefaličnih lastnosti (velike okrogle oči, okrogla lobanja, pomanjkanje nosnih kosti idr.). Ti ekstremni primerki so razdeljeni v kategorijo III in kategorijo IV. Pri njih so težave z zdravjem največje. Navedene zdravstvene težave prizadeto mačko pogosto spremljajo vse življenje. Kljub različnim kirurškim posegom, ki so danes na voljo za odpravljanje tovrstnih težav, se pogosto ne odpravijo popolnoma (UFAW, 2011a).

Zdravstvene težave z brahicefalijo bi lahko zmanjšali s prekinitvijo vzreje živali z nenormalno obliko glave. Priporočljivo je, da se mačk kategorij III in IV ne uporablja za razmnoževanje. Predlagana je uporaba kota zgornjih podočnikov za oceno stopnje privzdignjenosti zgornje čeljusti pri rejcih in sodnikih na razstavah. V Nemčiji je že veljavna prepoved vzreje mačk, pri katerih je konica nosu nad spodnjo veko (UFAW, 2011a).

2.2.3 Siamska mačka

Siamske mačke so najbolj zgovorne in igrive mačke in popolnoma predane svojim lastnikom (Everypaw, 2017). To je idealna pasma za nekoga, ki želi imeti veliko interakcije z mačko in se z njo veliko ukvarjati. So zelo ljubeče in socialne živali, ki v zameno zahtevajo polno mero pozornosti lastnika. Prav zaradi potrebe po pozornosti se priporoča nakup dveh mačk, da se lahko kratkočasita ob odsotnosti lastnika. Obožujejo igranje. S svojimi najljubšimi igračami se lahko zamotijo za več ur. Izjemno uživajo tudi v igri lovljenja (iCatCare, 2018b).

Siamke so izvozili v poznem 18. stoletju iz starega Siama, danes Tajske. Imajo izjemno vpadljive modre oči in atraktiven dvobarvni kožuh (AAMC, 2020d). So srednje velike mačke z dolgim (dolge noge, trup, rep in tudi glava (Embrace, 2020f)) in gibčnim telesom ter s kratkodlakim sijočim kožuhom (slika 2 c). Kljub zelo različnim barvam dlake oči

KATEGORIJA I

KATEGORIJA II

KATEGORIJA III

KATEGORIJA IV

(14)

7

ostajajo intenzivno modre barve (iCatCare, 2018b). Spadajo med albino mačke. Vendar gen, ki poskrbi za bleščeče belo barvo, deluje le nad določeno temperaturo. S tem dobijo značilno obarvanost, temnejše obarvanje na obrazu, konicah ušes, tačk in repa (Everypaw, 2017).

Siamske mačke imajo predispozicijo za nastanek dednega hidrocefalusa oziroma vodenoglavosti. Cerebrospinalna tekočina se začne kopičiti v možganih ali med možgani in lobanjo, kar privede do možganskih poškodb in obolenj. Pritisk lahko povzroči preoblikovanje lobanje v kupolast videz. Tekočina je naravno prisotna v možganih in hrbtenjači, kjer konstantno potuje. Dedna napaka povzroči prenehanje pretoka in zastajanje v možganskem delu. Znaki bolezni se začnejo pojavljati v prvih mesecih življenja. Prizadeti mladiči se učijo počasneje, opazijo se nepravilnosti v gibanju in neznačilno obnašanje.

Bolezen je zelo spremenljiva in nepredvidljiva. Navadno se stopnjuje od blagih do hudih znakov, nato nastopi omamljenost in nazadnje smrt. Obstaja možnost samostojne stabilizacije bolezni, ko se bolezen stabilizira na neki točki in ne napreduje. Ostanejo manjši znaki, ki so prisotni vse življenje mačke (UFAW, 2011d).

Pri mačkah lahko pride tudi do sekundarnega ali pridobljenega hidrocefalusa z različnimi nalezljivimi okužbami. Zdravljenje je zahtevno, vključuje lahko zdravila, ki zavirajo nastajanje tekočine in otekanje možganov. Možna je tudi operacija, pri kateri se vzpostavi odvod tekočine iz lobanje v trebušno votlino. Pri možganskih napakah ni večje povezave med velikostjo izgubljenih možganov in stopnjo invalidnosti (UFAW, 2011d).

Prirojeni hidrocefalus se lahko sumi pri vseh siamskih mladičih, ki kažejo znake možganskih napak. Najpogostejša znaka sta kupolasta oblike lobanje, prikazana na sliki 6, in značilna postavitev oči navzven in navzdol in ne naravnost. Zaradi pritiska na možgane lahko pričakujemo glavobole, slabost, bruhanje in občutek tesnobe. Bolezen se navadno razvija počasi (UFAW, 2011d).

Slika 4: Značilna kupolasta oblika lobanje (UFAW, 2011d)

Domnevajo, da je hidrocefalus avtosomalno recesivno stanje, vendar ta domneva še ni znanstveno potrjena. Bolezen se izrazi pri mladičih, ki so podedovali dva mutirana gena, po enega od vsakega starša. Mladiči s samo enim podedovanim mutiranim genom so prenašalci brez znakov bolezni (UFAW, 2011d).

2.2.4 Sveta birmanska mačka

Sveta birmanska mačka (slika 2 d) očara s svojim srednje dolgim kožuhom in safirno modrimi očmi. Svilnata dlaka je svetle barve z rahlim zlatim odtenkom. Birmanke imajo

(15)

8

značilne bele nogavičke na vseh štirih tačkah. So odlične družinske mačke. Odlično se počutijo same v gospodinjstvu kot tudi z drugimi mačkami (Embrace, 2020a), hišnimi ljubljenčki in z otroki (AAMC, 2020c). Z dovoljšno motivacijo lastnika lahko postanejo precej zgovorne (Embrace, 2020a).

To so srednje velike do velike mačke. Imajo dolgo dlako s točkovno obarvanostjo (temnejša ušesa, obraz, tace, rep) in z značilnimi belimi nogavičkami na vseh štirih tačkah. Dlaka je izredno mehka in je skoraj svilnata na dotik. Košatost kožuha je v posameznih letnih časih lahko različna. Dlaka se ne nagiba k vozlanju in z rednim tedenskim krtačenjem z lahkoto odstranimo odmrlo dlako. Imajo značilen romanski nos in precej globoko brado, ki ne sme biti gomoljasta ali neizrazita. Ušesa so na stičišču z glavo skoraj enako široka kot tudi visoka.

Postavljena so precej narazen. Oči so srednje velike do velike, rahlo okrogle s precejšnjim razmakom med njimi. Rep je uravnotežen s telesom, ki je dolgo in robustno. Noge morajo biti dobro omišičene in v dobrem razmerju s telesom (Embrace, 2020a).

Prirojena hipotrihoza s kratko življenjsko dobo (Congenital Hypotrichosis with Short Life Expectancy – CHSLE) se pri birmankah pojavlja kot avtosomalni recesivni sindrom. Za hipotrihozo je značilna nenormalna rast dlake, ki se odraža v zmanjšani rasti ali popolni izgubi rasti (slika 5). Prirojena hipotrihoza je značilna še za tri pasme domačih mačk, ki pa so brezdlake. To so sfinga, donskoy in peterbald. Te tri pasme imajo nesimptomatsko obliko hipotrihoze, medtem ko ima birmanka simptomatsko obliko, pri kateri bolezen ne vpliva le na dlako, ampak tudi na dobro počutje. Prirojena hipotrihoza je bila pri birmankah prvič opisana leta 1980 pri dveh čistokrvnih mladičih brez dlake. Mačji mladiči prizadetih birmank se rodijo brez dlake ali je redka, skrajšana in krhka. Njihova koža je izpostavljena in je videti nagubana ter mastna. Sprememb v obnašanju med zdravimi in prizadetimi mladiči ni zaznati, prav tako so mladiči enako aktivni in enako rastejo (Abitbol in sod., 2015).

Slika 5: Fenotip hipotrihoze pri birmankah. Gola mladička z zdravimi sorojenci (A, B). Tri tedne star goli mladič (A, C). Dvanajst tednov stara samička z izrazito kratko dlako (B, D) (Abitbol in sod., 2015)

Pred petdesetimi leti je bil opisan sindrom golega fenotipa s podobnimi značilnostmi kot pri CHSLE, najprej pri miših in pozneje pri podganah in ljudeh. Goli fenotip je poznan tudi kot huda dedna imunska pomanjkljivost, ki združuje goli fenotip in nepravilni razvoj priželjca, kar povzroča imunsko pomanjkljivost. CHSLE pri birmankah je prvi model, ki ni namenjen glodavcem z enako človeško motnjo (Abitbol in sod., 2015).

(16)

9

Prirojena hipotrihoza je povezana s štirimi baznimi pari v genu FOXN1. Do odraslosti proteini FOX sodelujejo pri različnih biokemičnih in celičnih procesih, kot sta metabolizem in staranje. Gen FOXN1 se nahaja v priželjcu, izraža pa se v povrhnjici in v mešičkih las oziroma dlak. Gen spodbuja rast nezrelih celic v funkcionalne kortikalne in medularne celice priželjca . Medularne epitelne celice so bistvene za razvoj in izbiro limfocitov T, ki so pomembni za odpornost. Običajno mačke ne živijo dlje kot osem mesecev. Glavni vzrok smrti so okužbe dihal ali prebavil zaradi oslabljenega imunskega sistema, nekatere pa lastniki evtanazirajo zaradi slabe kakovosti življenja. Na voljo je DNK-test, ki vzrediteljem pomaga, da za parjenje izberejo zdrave mačke in na tak način pomagajo preprečiti širjenje mutacije na potomce (Abitbol in sod., 2015).

2.3 NOVEJŠE PASME 2.3.1 Devon reks

Pasma devon reks velja za najbolj nagajivo in navihano pasmo. Devon ren (slika 2 e) ima velika nizko postavljena uhlja in velike navihane oči, kratek gobec in visoke ličnice. Je majhna do srednje velika mačka z mišičastim telesom, prekritim s kratkim, žametno mehkim kožuhom (Embrace, 2020c). Prvi devon reks je bil najden v angleškem Devonshiru konec petdesetih let prejšnjega stoletja in je znan po kratkem valovitem kožuhu. Gen kodraste dlake se razlikuje od gena za dlako pri korniš reksu in selkirk reksu (AAMC, 2020a).

Mačke pasme devon reks so dobro mišičaste srednje velike mačke, ki tehtajo v povprečju od tri do pet kilogramov. Njihov mehki, kratki, kodrasti kožuh se razlikuje od mačke do mačke.

Idealen razstavni kožuh je enakomeren, poln ohlapnih kodrov. Nekatere mačke imajo lahko tudi skoraj gole lise. Brki in obrvi so prav tako kratki in kodrasti kot dlaka. Imajo enako telesno temperaturo kot druge mačke, vendar dlaka ne nudi toliko izolacije, zato so na dotik toplejše (Embrace, 2020c).

Zanje je preprosto skrbeti, saj se dlaka ne osipa in se po kopanju hitro posuši. Uhlja je zaradi velikosti priporočljivo čistiti tedensko, prav tako je treba krajšati kremplje. V nasprotju s splošnim mnenjem se tudi pri devon reksu dlaka osipa tako kot vsem drugim mačkam, vendar je zaradi strukture dlake osipanje manj moteče. Iz neznanega razloga obstaja mnenje, da je devon reks hipoalergen, vendar proizvaja alergene kot vsaka druga mačka (Embrace, 2020c).

Mačke pasme devon reks so inteligentne, nagajive in zelo aktivne. So zelo igrive, navežejo se na ljudi in želijo biti vpletene v vse (Embrace, 2020c). Svojo mačjo naravo obdržijo tudi v odraslosti. Obožujejo plezanje in skakanje, tople prostore in se rade igrajo (AAMC, 2020a). Niso posebej glasne in uživajo v družbi otrok ter z drugimi hišnimi ljubljenčki (Embrace, 2020c). Glede na to, da je devon reks mlada pasma (Embrace, 2020c), njene dedne bolezni še niso toliko raziskane. Dedna miopatija pri mačkah pasme devon reks je avtosomalno recesivno stanje, pri katerem pride do okvare v mehanizmu, s katerim se signali iz živcev prenašajo v mišice. Na stičišču med živcem in mišico električni signali povzročajo sproščanje kemikalij iz živčnih končičev. Zaradi tega se mišice krčijo. Mačke z dedno miopatijo imajo pomanjkanje encima, kar poveča stimulacijo živčne aktivnosti in posledično šibkejše krčenje mišic (UFAW, 2016b).

(17)

10

Zaradi oslabelosti mišic prizadete mačke pogosto ne morejo normalno hoditi (na sliki 6 značilno sedenje in iskanje podpore za glavo). Zlahka se utrudijo in lahko doživijo tresenje mišic in kolaps. Ti klinični znaki se lahko pogosteje pojavijo, ko so pod stresom, vznemirjene ali v obdobju sočasne bolezni. Zdravljenja za bolezen ni, vendar se mačke lahko naučijo prilagajati motnjam v gibanju in drži telesa. Prizadete mačke imajo lahko težave z žvečenjem in požiranjem hrane, zaradi česar lahko delci hrane ovirajo zgornje dihalne poti in povzročijo zadušitev, težave z dihanjem in laringospazem (krč glasilk). Če je hudo, lahko to privede do kome ali nenadne smrti. Prizadete mačke so lahko tudi nagnjene k okužbam dihal, ki so lahko usodne (UFAW, 2016b).

Znaki mišične oslabelosti se začnejo pojavljati v starosti od treh do 23 tednov in običajno počasi napredujejo do približno devetega meseca starosti, ko se stanje stabilizira. Ob ustrezni oskrbi lahko mačke živijo polno življenjsko dobo (10 let), čeprav so občasno mišično oslabele in utrujene (UFAW, 2016b).

Slika 6: Prikaz 4-letne samičke: (a) značilen sedeči položaj, ob katerem mačka ne sedi na zadnjici, ampak na boku in se hkrati naslanja na oporo, (b) v ležečem položaju lahko vidimo, da ji vratne mišice ne držijo glave

in išče podporo (Shelton in sod., 2007)

Poročila o dedni miopatiji pri mačkah so v znanstveni literaturi redka, kar lahko nakazuje, da je bolezen redka ali da je premalokrat prijavljena zaradi pomanjkanja formalne diagnoze.

Najpogosteje je bila opisana pri mačkah pasme devon reks, čeprav ni posebnih podatkov o razširjenosti bolezni pri mačkah. Na voljo je DNK-test, ki lahko zazna dedno miopatijo pri mačkah devon reks in pri sfingah. S testom lahko ugotovimo homozigotne mačke, heterozigotne mačke nosilke in mačke brez genske mutacije (UFAW, 2016b).

Dedna miopatija se pri mačkah devon reks podeduje kot avtosomalna recesivna lastnost. To pomeni, da bodo mačke, ki podedujejo dve kopiji genske mutacije, po eno od vsakega od svojih staršev, razvile bolezensko stanje. Mačke, ki podeduje eno kopijo mutiranega gena od samo enega od staršev, bolezen ne bo klinično prizadela, bo pa nosila mutacijo in bo lahko imela prizadeto potomstvo (UFAW, 2016b).

Mačk s to boleznijo ni primerno vzrejati zaradi hudih kliničnih znakov. Idealno bi bilo vzrejati mačke brez mutiranega gena. Izogibati se je treba parjenju dveh nosilcev, ki imata po eno kopijo mutiranega gena, saj bo četrtina vzrejenih mačk trpela zaradi bolezni, polovica pa bo nosilk (UFAW, 2016b).

(18)

11 2.3.2 Ragdoll

Pasmo ragdoll so žlahtnitelji razvili v 60. letih 20. stoletja v Kaliforniji (AAMC, 2020b).

Ragdoll je sproščena, vesela, ljubeča in tiha mačka. Ni pretirano aktivna niti glasna. Znana je po svojem strpnem odnosu do drugih živali in otrok, ki jih lahko brezskrbno nosijo naokoli. Zaradi njihove prijaznosti in inteligence jih pogosto primerjajo s psi. Ker so to večje mačke, se večino časa zadržujejo na tleh (AAMC, 2020b).

Srednje dolga, svilnata dlaka mačk pasme ragdoll ima mehko zajčjo teksturo. Kožuh se rahlo osipa, razen spomladi in jeseni. Zaradi mehke teksture odpadla dlaka ostane na površini in jo je preprosto pobrati z roko ali vlažno krpo. Vse mačke pasme ragdoll s poudarjeno obarvanostjo imajo modre oči. Priznani so trije vzorci s šestimi različnimi barvami: sivkasta, modrikasta, čokoladna, lila, rdečkasta in kremna (AAMC, 2020b). Ragdoll je ena izmed največjih pasem mačk. Da te mačke dosežejo polno zrelost, traja do štiri leta. Popolnoma razviti samci tehtajo od 7 do 9 kilogramov, sorazmerno manjše samice pa od 4,5 do 7 kilogramov. Te nežne mačke imajo dolgo, močno telo z močnimi kostmi. Imajo prijeten izraz, ki ga poudarjajo velike oči, polne ljubezni in predanosti (slika 2 f). Plišasti, svilnati kožuh zahteva malo rutinske nege, čeprav ga je treba tedensko krtačiti ali česati z jeklenim glavnikom, da se odstrani odmrlo dlako in loči vozle. Med sezono odpadanja dlake je treba biti pozoren na nastajanje vozličkov pod pazduhami (AAMC, 2020b).

Hipertrofična kardiomiopatija (Hypertrophic Cardiomyopathy - HCM) je najpogostejša oblika bolezni srca pri mačkah in je zelo pogosta pri pasmi ragdoll. Približno 30 % mačk te pasme v Združenem kraljestvu nosi mutirani gen, ki povzroča HCM. Pri HCM-ju se srčna stena nenormalno odebeli. Zadebelitev povzroča več težav in v določeni fazi preprečuje normalno delovanje srca. Razvije se srčno popuščanje. Resnost srčnega popuščanja napreduje in povzroči smrt: ali nenadoma, ker srce ne prečrpa dovolj krvi po telesu, ali zaradi učinkov trombembola oziroma strdka, ki povzroči zamašitev krvne žile, ali po drugih zapletih, ki jih povzročita slaba cirkulacija in kopičenje tekočine v prsih ter pljučih, kar vpliva na dihanje (UFAW, 2011b).

Pri HCM-ju nekatere celice srčne mišice ne delujejo pravilno zaradi genske okvare.

Normalne celice srčne mišice, ki niso prizadete, se morajo zato bolj potruditi, da kompenzirajo nepravilno delovanje prizadetih celic, sčasoma pa se povečajo (hipertrofija).

To povzroči nenormalno debelino mišic v srcu, zato ne morejo delovati pravilno. Druge znake bolezni srca in odpovedi odkrijemo z diagnostično opremo, kot so radiografija prsnega koša, elektrokardiogram in ultrazvok (UFAW, 2011b).

Intenzivnost vplivov te bolezni na dobro počutje živali je odvisna od stopnje srčnega popuščanja in sekundarnih učinkov, ki jih povzroča. Mnoge mačke s HCM-jem nimajo srčnega popuščanja in nimajo težav s počutjem. Pri hudi obliki bolezni pa lahko mačka zelo trpi. Trombembolična bolezen se lahko pojavi kot posledica HCM-ja in povzroči hude bolečine ter stisko. Zdravljenje je zahtevno, nekatere mačke se lahko zdravijo od nekaj dni do nekaj tednov, na koncu pa je treba mačko pogosto vseeno evtanazirati. Mačke ragdoll so homozigotne za to bolezen in pogosto močno prizadete (UFAW, 2011b).

Znaki HCM-ja se pogosto pojavljajo postopoma v obdobju od nekaj tednov do nekaj mesecev. Vplivi na dobro počutje živali se v tem obdobju običajno razlikujejo, od blagih do

(19)

12

hudih, odvisno od posamezne mačke. Nekatere mačke po prvi epizodi srčnega popuščanja živijo več let zaradi zdravil, nekatere pa nenadoma umrejo. Veliko mačk pasme ragdoll navadno razvije klinične znake, preden so stare dve leti (UFAW, 2011b).

Klinični znaki HCM:

• zmanjšana aktivnost in apetit, dlesni in druge sluznice so modre barve;

• težave z dihanjem, nekatere mačke kašljajo, kar je lahko prvi znak bolezni srca in njegove okvare;

• hude težave z obema zadnjima nogama zaradi prisotnosti trombembola, pogosto celo popolnoma paralizirane;

• močno nenormalen srčni utripi, kar lahko povzroča omedlevice;

• subnormalni srčni utrip (kardiogeni šok), zaradi nezadostne oskrbe možganov s krvjo

• nenadna smrt, vidnih znakov bolezni ni; vzrok je lahko strdek, stresni dogodek idr.

Dokazano je, da je HCM pri pasmi ragdoll dedna bolezen. Živali z eno ali dvema kopijama gena se nagibajo k razvoju HCM-ja. Tiste, ki podedujejo dve kopiji, so veliko huje prizadete.

Na voljo je genski test, vendar se lahko pri mačkah ragdoll, pri katerih je test negativen, še vedno razvije HCM kot posledica drugih trenutno neznanih genskih napak. Ultrasonografija se lahko uporablja kot način za pregled potencialnih plemenskih živali na prisotnost HCM pri rutinskem veterinarskem pregledu, če je žival negativna na genskem testiranju. Uporablja se lahko tudi za zgodnje odkrivanje srčnega popuščanja pri mačkah, za katere je znano, da nosijo mutirani gen za HCM, da se lahko začne ustrezno zdravljenje (UFAW, 2011b).

V Združenem kraljestvu uporabljajo shemo, ki je namenjena odpravi HCM-ja pri mačkah pasme ragdoll in pri drugih prizadetih pasmah v državi. Shema uporablja tako genski test kot letne preiskave, vključno z ultrazvočnim pregledom srca za vse plemenske živali. Mačk z znaki HCM-ja ali z eno ali dvema kopijama mutiranih genov se ne sme vzrejati (UFAW, 2011b).

2.3.3 Škotska klapouhka

Prva škotska klapouhka, najdena leta 1961, je bila hlevska mačka po imenu Susie, ki je živela na Škotskem. Klapouhke so se od takrat razvile v okroglo in lepo družinsko mačko z umirjenim temperamentom. Susie je bila bela dolgodlaka samica in ljubitelji mačk so jo parili z različnimi pasmami, kot so perzijka, ameriška kratkodlaka mačka, eksotična kratkodlaka mačka in celo birmanka, da bi dosegli okrogel videz današnjih škotskih klapouhk (Embrace, 2020e). Pasmo je nekaj let pozneje priznal upravni svet Cat Fancy iz Velike Britanije. Vendar do leta 1974 ni bila uvrščena na seznam priznanih pasem zaradi deformacije okončin in repa, ki je bila očitna pri tej pasmi. Vzrejo klapouhk trenutno prepoveduje Fédération Internationale Féline, Mednarodno društvo za ljubitelje mačk (UFAW, 2011c). Škotske klapouhke vzrejajo v ZDA, v Avstraliji in v Aziji, pri čemer se trženje osredotoča na kakovost ušesnega pregiba (RSPCA, 2019).

Klapouhke so inteligentne, radovedne in zveste svoji družini. Niso sramežljive, so učljive, na primer, odpreti znajo vrata omarice, lahko se jih nauči celo prinašati. Večina teh mačk

(20)

13

rada pije tekočo vodo, nekatere pa jedo in pijejo s tacami. Ta pasma se dobro razume z otroki in tudi z drugimi družinskimi ljubljenčki (Embrace, 2020e).

Klapouhke so v vseh barvah in vzorcih, dolgodlake in kratkodlake. Na sliki 2 g vidimo kratkodlako klapouhko s tigrastim vzorcem. Najdemo vse barve oči, najpogostejše pa so bakrene. Klapouhke imajo okrogel obraz, okrogle oči in okroglo telo. So srednje velike s srednje močnimi kostmi. Njihova posebnost so majhna zložena ušesa. Mladički so vsi rojeni z ravnimi ušesi. Če mladič nosi gen za prepognjena ušesa, se to pokaže med 18. in 24. dnem, ko se začnejo ušesa upogibati. Običajno ima polovica legla gen za klapouhke, drugo polovico mačk iz legla pa rejci imenujejo klapouhke z ravnimi ušesi, ki so prav tako čudovite in običajno nekoliko cenejše (Embrace, 2020e).

Značilnost, ki opredeljuje pasmo škotskih klapouhk, so prepognjena ušesa naprej. Ta pregib je posledica osteohondrodisplazije, razvojne nepravilnosti hrustanca, ki bi običajno podpiral uho. Osteohondrodisplazija ima uničujoče učinke tudi na razvoj hrustanca in kosti drugje v telesu. Vse mačke z zavihanimi ušesi razvijejo osteohondrodisplazijo (UFAW, 2011c).

Resne nepravilnosti v sklepih in rasti kosti vodijo do artritisa (boleči, otekli sklepi), kratkih, nenormalno debelih in neprilagodljivih repov, nepravilnosti hrbtenice in kratkih, togih tac (slika 7). Vplivi na dobro počutje se kažejo v visoki ravni bolečine in nezmožnosti naravnega obnašanja, saj so te mačke pogosto šepave, zato ne morejo izvajati navadnih aktivnosti, kot sta hoja ali skakanjeo, in so lahko celo popolnoma pohabljene (RSPCA, 2019).

Slika 7: Na sliki A lahko opazimo skrajšane dlančnice in prstne kosti. Rastne plošče so nenormalnih oblik in opazijo se obsežne tvorbe novih kosti. Na sliki B je primer zdrave mačje tace (Malik in sod., 1999)

Pri vseh homozigotnih mačkah s prepognjenimi ušesi to stanje povzroči deformacije in progresivno bolezen sklepov. Mnoge prizadete mačke so zaradi močnih učinkov te bolezni evtanazirane. Rentgenski posnetki homozigotov že pri starosti sedmih tednov pokažejo nepravilnosti na kosteh. Dokazano je, da se bolezen pojavlja pri nekaterih heterozigotnih posameznikih, starih le šest mesecev (UFAW, 2011c).

Za to progresivno stanje ni zdravila. Mačke, ki razvijejo artritis, potrebujejo dolgotrajno lajšanje bolečin, ki ima lahko neželene stranske učinke, in prehranska dopolnila, ki upočasnijo njegov razvoj. V majhnem številu primerov je bila operacija ali radioterapija učinkovita pri upočasnitvi napredovanja bolezni. Živali s hudo boleznijo pogosto neizmerno

(21)

14

trpijo in zahtevajo evtanazijo, včasih zgodaj v življenju (RSPCA, 2019). Diagnozo lahko potrdimo z radiografijo (rentgenski posnetki), ali s CT (računalniška tomografija), ali MRI (slikanje z magnetno resonanco) (UFAW, 2011c).

Osteohondrodisplazija pri škotskih klapouhkah je avtosomalno prevladujoče stanje. Zdravih nosilcev gena ni, saj vse mačke s prepognjenimi ušesi do neke mere razvijejo osteohondrodisplazijo (UFAW, 2011c). To stanje je mogoče preprečiti, če ne vzrejamo mačk s prepognjenimi ušesi. Pomembno se je zavedati, da so zavihana ušesa zelo nenaravna za živali (rezultat naključne in nesrečne mutacije) in da osnovno stanje, odgovorno za ta videz, močno negativno vpliva njihovo počutje (RSPCA, 2019).

3 RAZPRAVA IN SKLEPI

3.1 RAZPRAVA

Vzreditelji mačk so s parjenjem teh živali v sorodstvu hitro prišli do izraženih želenih lastnosti. Ob tem pa niso upoštevali njihovega poslabšanega zdravja, saj se niso ozirali na funkcionalnost, temveč le na estetiko živali. Tako so se skupaj z želenim videzom dedovale tudi genske bolezni in napake.

Nekatere od teh bolezni oziroma napak so povezane z videzom posamezne pasme. Na primer brahicefalična oblika gobčka pri perzijkah povzroča težave pri dihanju in prehranjevanju;

mačke devon reks imajo težave z dedno miopatijo, to je odpoved mišic, ki je povezana z njihovo kratko in skodrano dlako. Poklapani uhlji pri škotskih klapouhkah so povezani z resnim bolezenskim stanjem, kot je osteohondrodisplazija oziroma nenormalni razvoj kosti in hrustanca na tacah.

Poznamo tudi primere pasem, pri katerih bolezenska stanja niso toliko povezana z videzom, ampak s parjenjem v sorodstvu. Pri britankah se je skupaj z želenim videzom dedovala tudi hemofilija B, zaradi katere lahko mačka ob nepravilnem rokovanju pri poškodbi izkrvavi.

Pri mačkah pasme ragdoll se je na enak način dedovala hipertrofična kardiomiopatija, ki povzroča zadebelitev stene srčne mišice in posledično njeno hitrejšo odpoved. Pri pasmah, kot sta birmanka in siamka, bolezni ali napake niso povezane z videzom teh mačk, a se pri dedovanju pokažejo tudi zunanji telesni znaki teh bolezni in napak. Podedovana hipotrihoza pri birmankah se kaže s pomankanjem dlake že pri mladičih. Prav tako se vodenoglavost lahko pokaže pri siamkah že v prvih mesecih življenja.

Glede na to, da je vse več raziskav dednih bolezni in znanja o njih, poleg tega je neodobravanje javnosti veliko, lahko sklepamo, da bodo vzreditelji v izogib nadaljnjemu dedovanju bolezni več pozornosti namenili boljšemu fizičnemu in psihičnemu stanju živali in ne le izključno zunanjim telesnim posebnostim.

(22)

15 3.2 SKLEPI

• Selekcija, katera temelji na estetiki živali, izrazito poslabša zdravje in dobro počutje mačk.

• Parjenje v sorodstvu močno prispeva k širjenju dednih napak.

• Genske napake kot sta podedovana hipotrihoza pri birmankah in vodenoglavost pri siamkah, niso povezane z videzom pasem, vendar se ob dedovanju bolezni lahko pojavijo zunanji telesni znaki.

• Vse genske napake se ne izrazijo v telesnih lastnostih, na primer hemofilija B pri kratkodlaki britanki in hipertrofična kardiomiopatija pri ragdoll mački.

• Nekatere genske napake, ki se izražajo v telesnih lastnostih, so vzreditelji uporabili za nastanek novih pasem na primer poklapani uhlji pri škotski klapouhki, brahicefaličen gobček pri perzijki in kratka skodrana dlaka pri devon reks.

(23)

16

4 VIRI

AAMC. Devon rexes: what a unique breed! Aubrey Animal Medical Center.

http://aubreyamc.com/feline/devon-rex/ (14. jul. 2020a)

AAMC. Ragdolls: what a unique breed! Aubrey Animal Medical Center.

http://aubreyamc.com/feline/ragdoll/ (17. jul. 2020b)

AAMC. Your Birman, caring for your feline companion, Birmans: what a unique breed!

Aubrey Animal Medical Center.

http://aubreyamc.com/feline/birman/ (14. jul. 2020c)

AAMC. Siamese: what a unique breed! Aubrey Animal Medical Center.

http://aubreyamc.com/feline/siamese/ (13. jul. 2020d)

Abitbol M., Bosse P., Thomas A., Tiret L. 2015. A deletion in FOXN1 is associated with a syndrome characterized by congenital hypotrichosis and short life expectancy in Birman cats. PLoS ONE, 10(3): e0120668, doi:10.1371/journal.pone.0120668: 12 str.

Basepaws. 2020. How were cat breeds created?

https://basepaws.com/blogs/news/how-cat-breeds-were-

created?fbclid=IwAR3davnWiOsCJa--PQq7Zo0Rf62geGct4iSK8W6I9E- Yp_buST62_tUoEkQ (5. avg. 2021)

Boutiquekittens. 2020. The origins and domestication of the cat.

http://www.boutiquekittens.com/index.php?id=236 (22. jun. 2020) Barnett B. 2016. Feline genetic diseases. Dr. Bill's Pet Nutrition .

https://drbillspetnutrition.com/feline-genetic-diseases/ (20. jun. 2020) Embrace. Birman. Embrace pet insurance.

https://www.embracepetinsurance.com/cat-breeds/birman (14. jul. 2020a) Embrace. British Shorthair. Embrace pet insurance.

https://www.embracepetinsurance.com/cat-breeds/british-shorthair (13. jul. 2020b) Embrace. Devon Rex. Embrace pet insurance.

https://www.embracepetinsurance.com/cat-breeds/devon-rex (14. jul. 2020c) Embrace. Persian. Embrace pet insurance.

https://www.embracepetinsurance.com/cat-breeds/persian (13. jul. 2020d) Embrace. Scottish Fold. Embrace pet insurance.

https://www.embracepetinsurance.com/cat-breeds/scottish-fold (8. dec. 2020e) Embrace. Siamese. Embrace pet insurance.

https://www.embracepetinsurance.com/cat-breeds/siamese (13. jul. 2020f)

(24)

17

Everypaw. 2017. Siamese Cat: Breed info and health advice. Everypaw pet helthcare.

https://www.everypaw.com/all-things-pet/siamese-cat-breed-info-and-health-advice (13. jul. 2020)

EVG. 2021. Vpliv selekcije na genetsko zdravje pasemski psov. EVG – molekularna diagnostika.

https://www.eurovetgene.com/vpliv-selekcije-na-genetsko-zdravje-pasemski-psov (4.

avg. 2021)

Hartwell S. 2018. The Ethics of Breeding for Deformity: Extreme Brachycephaly.

Messybeast Portal.

http://messybeast.com/brachycephaly.htm (9. apr. 2021) iCatCare. 2018a. The Origins Of Cats. International cat care.

https://icatcare.org/advice/the-origins-of-cats/ (14. mar. 2020) iCatCare. 2018b. Siamese. International cat care.

https://icatcare.org/advice/siamese/ (13. jul. 2020)

Malik R., Allan G. S., Howlett C. R., Thompson D. E., James G., McWhirter C., Kendall K.

1999. Osteochondrodysplasia in Scottish fold cats. Australian Veterinary Journal, 77:

85-92

RSPCA. 2019. What are the health problems with Scottish fold cats? Royal Society for the Prevention of Cruelty to Animals

https://kb.rspca.org.au/knowledge-base/what-are-the-health-problems-with-scottish- fold-cats/ (8. dec. 2020)

Shelton D., Sturges B., Lyons L., Williams C., Aleman M., Jiang Y., Miyisin A. 2007.

Myopathy with tubulin-reactive inclusions in two cats. Acta Neuropathologica, 114:

537-542

TICA Breeds. 2018. Browse All Breeds. The international cat association.

https://tica.org/breeds/browse-all-breeds (4. avg. 2021)

UFAW. 2011a. Persian – Brachycephaly. Universities Federation for Animal Welfare.

https://www.ufaw.org.uk/cats/persian-brachycephaly (13. jul. 2020)

UFAW. 2011b. Ragdoll – Hypertrophic Cardiomyopathy. Universities Federation for Animal Welfare.

https://www.ufaw.org.uk/cats/ragdoll-hypertrophic-cardiomyopathy (17. jul. 2020) UFAW. 2011c. Scottish Fold – Osteochondrodysplasia. Universities Federation for Animal

Welfare.

https://www.ufaw.org.uk/cats/scottish-fold-osteochondrodysplasia (8. dec. 2020) UFAW. 2011d. Siamese – Hydrocephalus. Universities Federation for Animal Welfare.

https://www.ufaw.org.uk/cats/siamese-hydrocephalus (13. jul. 2020)

(25)

18

UFAW. 2016a. British Shorthair (BSH) - Haemophilia B. Universities Federation for Animal Welfare.

https://www.ufaw.org.uk/cats/british-shorthair---haemophilia-b (13. jul. 2020)

UFAW. 2016b. Devon Rex – Hereditary Myopathy. Universities Federation for Animal Welfare.

https://www.ufaw.org.uk/cats/devon-rex---hereditary-myopathy (14. jul. 2020) Wikipedija. 2020. Rodovitni polmesec.

https://sl.wikipedia.org/wiki/Rodovitni_polmesec (9. apr. 2021)

(26)

ZAHVALA

Zahvaljujem se svoji družini in fantu za vso potrpežljivost in spodbudo ob nastajanju tega diplomskega dela. Prav tako se zahvaljujem mentorici za napotke, nasvete in vso pomoč ob pisanju.