UNIVERZA V LJUBLJANI BIOTEHNIŠKA FAKULTETA ODDELEK ZA ZOOTEHNIKO
Matevž MALOVRH
PROIZVODNI SISTEMI PRI REJI MLEČNIH PASEM KOZ
DIPLOMSKO DELO Univerzitetni študij - 1. stopnja
Ljubljana, 2021
UNIVERZA V LJUBLJANI BIOTEHNIŠKA FAKULTETA ODDELEK ZA ZOOTEHNIKO
Matevž MALOVRH
PROIZVODNI SISTEMI PRI REJI MLEČNIH PASEM KOZ
DIPLOMSKO DELO Univerzitetni študij - 1. stopnja
DAIRY GOAT PRODUCTION SYSTEMS
B. SC. THESIS
Academic Study Programmes
Ljubljana, 2021
II
Diplomsko delo je zaključek univerzitetnega študijskega programa 1. stopnje Kmetijstvo – zootehnika.
Komisija za študij 1. in 2. stopnje Oddelka za zootehniko je za mentorico diplomskega dela imenovala doc. dr. Mojco Simčič.
Recenzentka: izr. prof. dr. Tatjana Pirman
Komisija za oceno in zagovor:
Predsednik: izr. prof. dr. Klemen POTOČNIK
Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Oddelek za zootehniko
Član: doc. dr. Mojca SIMČIČ
Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Oddelek za zootehniko
Član: izr. prof. dr. Tatjana PIRMAN
Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Oddelek za zootehniko
Datum predstavitve:
III
KLJUČNA DOKUMENTACIJSKA INFORMACIJA
ŠD Du1
DK UDK 636.3(043.2)=163.6
KG drobnica, koze, mlečne pasme, reja, sistemi AV MALOVRH, Matevž
SA SIMČIČ, Mojca (mentorica)
KZ SI-1000 Ljubljana, Jamnikarjeva 101
ZA Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Oddelek za zootehniko, Univerzitetni študijski program 1. stopnje Kmetijstvo – zootehnika
LI 2021
IN PROIZVODNI SISTEMI PRI REJI MLEČNIH PASEM KOZ TD Diplomsko delo (Univerzitetni študij - 1. stopnja)
OP VI, 26 str., 10 sl., 27 vir.
IJ sl JI sl/en
AI Namen diplomskega dela je bil predstaviti in analizirati proizvodne sisteme pri reji mlečnih pasem koz na različnih območjih. Število koz se povečuje in trenutno jih je na svetu že čez eno milijardo. Največ koz za prirejo mleka je v Aziji, kjer tudi popijejo največ kozjega mleka. Najbolj tržno naravnana pa je prireja kozjega mleka v Evropi. Proizvodni sistemi v kozjereji so zelo raznoliki. Tradicionalno pašništvo je še vedno eden izmed najpogostejših načinov reje koz. V državah v razvoju je kozjereja zelo pomembna za gospodinjstva s srednjimi in majhnimi dohodki.
Proizvodni sistemi v teh državah so prilagojeni na zahtevne razmere z vidika okolja in ekonomike. V Aziji, Latinski Ameriki in Afriki prevladuje pašna reja zaradi obširnih kmetijskih površin. V Evropi prevladuje reja mlečnih pasem koz v Sredozemlju, saj je pomembna iz okoljskega, ekonomskega in socialnega vidika.
Kozjereja je imela veliko vlogo že v času Rimljanov, ki so prvi začeli razvijati navedeno kmetijsko dejavnost. Vodilne države v prireji kozjega mleka v Evropi so Španija, Francija, Grčija in Italija. V Evropi je le 5,1 % svetovne populacije mlečnih koz, priredijo pa kar 15,6 % vsega kozjega mleka na svetu. Kozjereja je razvita tudi na Novi Zelandiji, kjer se je komercialna prireja kozjega mleka začela v 70-tih letih prejšnjega stoletja.
IV
KEY WORDS DOCUMENTATION
ND Du1
DC UDC 636.3(043.2)=163.6
CX small ruminants, dairy goats, production, systems AU MALOVRH, Matevž
AA SIMČIČ, Mojca (supervisor)
PP SI-1000 Ljubljana, Jamnikarjeva 101
PB University of Ljubljana, Biotechnical Faculty, Department of Animal Science, Academic Study Programme in Agriculture – Animal Production
PY 2021
TY DAIRY GOAT PRODUCTION SYSTEMS
DT B. Sc. Thesis (Academic Study Programmes) NO VI, 26 p., 10 fig., 27 ref.
LA sl Al sl/en
AB The aim of B. Sc. Thesis was to present and analyse dairy goat production systems in different areas. The number of goats in the world is increasing and currently there are over one billion goats in the world. The largest population of dairy goats is in Asia, where goat milk consumption is also the highest. Goat milk production in Europe is the most market-oriented. Dairy goat production systems are very diverse.
Traditional pastoralism is still one of the most common forms of goat rearing. In developing countries, goat rearing is very important for the middle and low-income households. Production systems in these countries are adapted to the demanding environmental and economic conditions. In Asia, Latin America and Africa, grazing predominates due to the extensive agriculture land. In Europe, goat milk production is predominant in the Mediterranean region because it is important from an environmental, economic and social point of view. Goat production played an important role in the time of the Roman Empire, when the Romans were the first to develop goat farming. The leading countries in goat milk production in Europe are Spain, France, Greece and Italy. Europe accounts for only 5.1% of the world's goat population, while producing 15.6% of all goat milk yields in the world. Goat production is also developed in New Zealand, where it started in the 1970s.
V
KAZALO VSEBINE
KLJUČNA DOKUMENTACIJSKA INFORMACIJA III KEY WORDS DOCUMENTATION IV KAZALO VSEBINE V KAZALO SLIK VI
1 UVOD ... 1
2 PREGLED OBJAV ... 3
2.1 MLEČNE PASME KOZ ... 3
2.1.1 Sanska koza ... 3
2.1.2 Francoska alpska koza ... 4
2.1.3 Lamancha ... 4
2.1.4 Nubijska koza ... 5
2.1.5 Oberhasli koza ... 6
2.1.6 Togenburška koza ... 6
2.1.7 Murcijska-granadska koza ... 7
2.1.8 Malaguenska koza ... 8
2.1.9 Palmerska in majorerska koza... 8
2.2 PROIZVODNI SISTEMI REJE MLEČNIH PASEM KOZ V EVROPI ... 10
2.2.1 Zgodovina kozjereje v Evropi ... 10
2.2.2 Proizvodni sistemi reje mlečnih pasem koz v Franciji... 11
2.2.3 Proizvodni sistemi reje mlečnih pasem koz v Španiji ... 12
2.2.3.1 Pol-ekstenzivni proizvodni sistemi reje v Andaluziji ... 13
2.2.3.2 Proizvodni sistemi reje na Kanarskem otoku Fuerteventura ... 14
2.2.3.3 Proizvodni sistemi reje na Kanarskem otoku La Palma ... 14
2.2.4 Proizvodni sistemi reje mlečnih pasem koz v Grčiji ... 15
2.2.5 Proizvodni sistemi reje mlečnih pasem koz v Turčiji ... 16
2.2.6 Proizvodni sistemi reje mlečnih pasem koz na Nizozemskem... 17
2.3 PROIZVODNI SISTEMI REJE MLEČNIH PASEM KOZ V AZIJI... 17
VI
2.4 PROIZVODNI SISTEMI REJE MLEČNIH PASEM KOZ NA NOVI
ZELANDIJI ... 19
3 RAZPRAVA ... 21
4 SKLEPI ... 23
5 VIRI ... 24
ZAHVALA KAZALO SLIK Slika 1: Sanska koza ... 3
Slika 2: Francoska alpska koza (French-Alpine, 2021) ... 4
Slika 3: Lamancha (LaMancha, 2021) ... 5
Slika 4: Nubijska koza (Nubian, 2021) ... 5
Slika 5: Oberhasli koza (Oberhasli, 2021) ... 6
Slika 6: Togenburška koza (Ziegenrassen, 2021) ... 7
Slika 7: Murcijska-granadska koza (Murciano-Granadina Breed, 2021) ... 7
Slika 8: Malaguenska koza (Goat Malaguena, 2021) ... 8
Slika 9: Palmerska koza (Raza caprina PALMERA, 2021) ... 9
Slika 10: Majorerska koza (About Majorera Goats, 2021) ... 9
1
1 UVOD
Koze so ene izmed prvih udomačenih prežvekovalcev in so bile vir mesa in mleka že 2.500 let pred našim štetjem (Escareño in sod., 2012). Število koz mlečnih pasem se na svetu povečuje, zaradi povečanega povpraševanja po kozjemu mleku. Novi proizvodni sistemi za rejo mlečnih pasem koz se razvijajo tudi v državah, kjer prireja kozjega mleka v preteklosti ni bila prisotna in nima tradicije. Populacija vseh mlečnih pasem koz na svetu je bila leta 2017 ocenjena na okoli 218 milijonov. Največ koz mlečnih pasem je v Aziji, kar 52 % vse svetovne populacije, sledi Afrika z 39 %. Evropa pa ima le 5 % koz mlečnih pasem od vseh koz na svetu. Celotna prireja kozjega mleka na svetu je bila leta 2017 ocenjena na 18,7 milijonov ton mleka. Prireja kozjega mleka se je od leta 1993 do leta 2013 povečala za 62 %.
Največ kozjega mleka priredijo v Indiji, Bangladešu, Pakistanu in v Turčiji. Kozje mleko in kozji mlečni izdelki so cenjeni zaradi zdravstvenih in prehranskih trditev. Koze najdemo v večini držav na svetu in niso več povezane samo z državami z manjšimi dohodki prebivalcev in s sušnimi območji. Ena izmed vodilnih držav pri prireji kozjega mleka je tudi Nizozemska, kjer so proizvodni sistemi večinoma intenzivni. Privlačna cena za kozje mlečne izdelke, še posebej pa za mleko, je privabila nove rejce in investitorje na to področje živinoreje. Dobro vodena reja koz in pravilno izbran proizvodni sistem reje lahko ugodno vplivata na okolje tako, da preprečuje zaraščanje, zmanjša možnost požarov, poveča biotsko pestrost in blaži nekatere vplive podnebnih sprememb (Miller in Lu, 2019).
Proizvodne sisteme delimo na dva glavna sistema, in sicer na čisti živinorejski proizvodni sistem in na mešani kmetijski (živinorejsko – poljedelski) proizvodni sistem. Proizvodne sisteme se v živinoreji lahko določi glede na uporabo virov (paša, močna krmila), glede na intenzivnost rabe virov (ekstenzivno, intenzivno), po načinu reje glede na območje (nomadska, hlevska) ali glede na prirejene proizvode (meso, mleko, meso in mleko). Sistem razdelitve v kozjereji predvideva ekstenziven, pol-intenziven in intenziven proizvodni sistem. Največji delež koz na svetu redijo v ekstenzivnih proizvodnih sistemih (Escareño in sod., 2012).
2
Namen diplomskega dela je bil prikazati splošno stanje na področju prireje kozjega mleka na svetu, predstaviti proizvodne sisteme pri reji mlečnih pasem koz na različnih območjih po svetu in jih opisati.
3
2 PREGLED OBJAV
2.1 MLEČNE PASME KOZ
Na svetu je najbolj razširjenih šest mlečnih pasem koz, to so sanska, alpska, nubijska, la mancha, togenburška in oberhasli koza. Med seboj se razlikujejo po količini prirejenega mleka, vsebnosti beljakovin in maščob v mleku, velikosti telesnega okvirja, barvi dlake, telesnih značilnostih in odpornosti proti boleznim (Hedrich in sod., 2008). V nadaljevanju, so poleg najbolj razširjenih mlečnih pasem koz, opisane tudi nekatere manj poznane pasme, ki so značilne za posamezna območja.
2.1.1 Sanska koza
Sanska koza (slika 1) ima enega večjih telesnih okvirov izmed vseh pasem. Pasma izvira iz Švice. Pasma je sodelovala pri nastanku velikega števila mlečnih pasem koz z belo barvo plašča. Koze te pasme imajo štrleče uhlje in so bele do kremaste barve. Sanske koze imajo dobro mlečnost, podobno kot alpska koza, le da ima mleko sanske koze manj maščobe in beljakovin. Živali so odporne na hladne vremenske razmere. V povprečni laktaciji dolgi 264 dni, so v Švici dosegli pri tej pasmi povprečno mlečnost 838 kg mleka in 1,8 mladičev v gnezdu (Haenlein, 2007; Hedrich in sod., 2008).
Slika 1: Sanska koza
4 2.1.2 Francoska alpska koza
Francoska alpska koza (slika 2), poznana tudi kot alpska mlečna koza, je koza srednje velikega telesnega okvira s štrlečimi uhlji in mnogo različnimi barvnimi vzorci. Nastala je s križanjem švicarskih in francoskih lokalnih populacij koz. Živali so zelo robustne, zdravstveno nezahtevne, z odlično prirejo. Koze so zelo prilagodljive, kozliči te pasme so hitro rastoči. V laktaciji, ki je trajala 233 dni, je bila mlečnost 560 kg mleka (Hedrich in sod., 2008; Escareño in sod., 2012).
2.1.3 Lamancha
Lamancha (slika 3) je edina ameriška pasma koz, ki je razširjena v Kaliforniji. Nastala je iz španskih koz iz pokrajine La Mancha, po kateri je dobila ime. Koze te pasme imajo veliko različnih barvnih vzorcev. Poznane so po kratkih uhljih ali pa imajo tako imenovane vilinske uhlje, dolge največ 5 cm. So robustna pasma koz z dobro mlečnostjo in z veliko vsebnostjo maščobe v mleku. V laktaciji, ki je trajala 288 dni, so koze dosegle povprečno mlečnost 757 kg mleka. V ZDA so dosegli največjo letno mlečnost 1.075 kg mleka v 305 dneh laktacije (Haenlein, 2007; Hedrich in sod., 2008).
Slika 2: Francoska alpska koza (French-Alpine, 2021)
5 2.1.4 Nubijska koza
Nubijska koza (slika 4) ima viseče uhlje, vsaj 2 cm pod višino gobca in izbočen nosni profil ter je brezrožna. Živali so različnih barvnih vzorcev (rjava, rdečkasta, črna barva) in so dobro prilagojene na suho podnebje. Koze priredijo manj mleka kot ostale mlečne pasme, v povprečju 608,70 kg mleka, mleko pa vsebuje veliko mlečne maščobe (4,30 %) (Hedrich in sod., 2008; Shuvarikov in sod., 2021).
Slika 4: Nubijska koza (Nubian, 2021) Slika 3: Lamancha (LaMancha, 2021)
6 2.1.5 Oberhasli koza
Pasma izvira iz Švice, razširjena je v ZDA kot različica pasme gemsfarbige gebirgsziege iz Švice. Živali imajo štrleče uhlje, dlaka je od svetlo do temne rdeče barve. Po obrazu imajo značilni dve črni črti, prav tako črno progo po vrhu hrbta, črn spodnji deli nog in črn trebuh (slika 5). V celi laktaciji priredi v povprečju 928 kg mleka s 3,65 % mlečne maščobe (Hedrich in sod., 2008; Garcia-Peniche in sod., 2012).
2.1.6 Togenburška koza
Pasma izvira iz Švice, iz Togenburške doline in je najstarejša pasma koz. Živali so srednjega telesnega okvirja in so robustne. Imajo štrleče uhlje, so rjave barve v različnih odtenkih. Za togenburško kozo je značilna bela proga od ustnic do rogov na obeh licih (slika 6). Bela barva je tudi na prednjem delu gobca in na uhljih. Beli so tudi spodnji deli nog. Mlečnost je primerljiva z mlečnostjo sanske in alpske koze. Togenburška koza je znana po dolgi laktaciji in konstantni mlečnosti. Mleko je po sestavi približno enako po vsebnosti maščobe in beljakovin. Povprečna laktacija je pri kozah v Švici dolga 285 dni, mlečnost v laktaciji pa 738 kg mleka (Haenlein, 2007; Hedrich in sod., 2008).
Slika 5: Oberhasli koza (Oberhasli, 2021)
7 2.1.7 Murcijska-granadska koza
To je glavna predstavnica mlečnih pasem koz v Španiji, predstavlja kar 53 % staleža od vseh mlečnih koz v Španiji. Najdemo jo na območju JV Španije (Andaluzija in Murcija). Leta 1975 so združili dve populaciji, in sicer murcijsko mlečno kozo z mahagonijevo barvo plašča z granadsko mlečno kozo s črno barvo plašča. Nastala je murcijska-granadska koza (slika 7).
Pasma je prilagojena na vroče in suho podnebje. Rodovniško knjigo so začeli voditi leta 1980. Živali so srednje velikega okvirja, težke 50 kg (♀) do 67 kg (♂), in so brez rogov.
Kratka dlaka je temne ali črne barve. Količina prirejenega mleka v 250 dneh laktacije je v povprečju 530 kg. Vsebnost maščobe v mleku je 5,6 %, beljakovin pa 3,2 - 3,4 %. Velikost gnezda je 1,9 kozliča (Jordana in sod., 1996).
Slika 6: Togenburška koza (Ziegenrassen, 2021)
Slika 7: Murcijska-granadska koza (Murciano-Granadina Breed, 2021)
8 2.1.8 Malaguenska koza
Malaguenska koza je po velikosti populacije takoj za murcijsko-granadsko kozo in je druga najbolj pomembna mlečna pasma koz v Španiji. Približno 30 % mlečnih koz v Španiji je malaguenske pasme. Živali so srednje velikega telesnega okvirja in brez rogov (slika 8).
Telesna masa koz je 50 – 53 kg. Dlaka je lahko dolga ali kratka, rdečkasto rjave barve.
Povprečna mlečnost v 240 dneh laktacije je 500 l mleka. Vsebnost maščobe v mleku je 4,8 - 5,3%, beljakovin pa 3,3 - 3,7 % (Jordana in sod., 1996).
2.1.9 Palmerska in majorerska koza
Palmerska in majorerska koza sta avtohtoni pasmi koz na Kanarskih otokih, ki imata mešan afriško evropski izvor. Na nastanek majorerske koze sta vplivali nubijska in malteška koza.
Majorerska koza je dobro prilagojena na suha in vulkanska območja, palmerska pa na vlažna gorska območja. Palmerska koza ima srednje velik telesni okvir, medtem ko ima majorerska koza velik telesni okvir. Palmerska koza ima rahlo rdečkasto barvo dlake, majorerska pa ima večbarvne vzorce dlake. Palmerska koza ima spiralasto zavite roge (slika 9), majorerska pa sabljasto usmerjene nazaj (slika 10). Povprečna mlečnost v 210 do 240 dneh laktacije je pri obeh pasmah 600 – 700 l mleka, vsebuje 3,5 - 4,5 % mlečne maščobe, vsebnost beljakovin pa je večja pri palmerski kozi, 4,4 %, pri majorerski kozi pa 3,9 % (Jordana in sod., 1996).
Slika 8: Malaguenska koza (Goat Malaguena, 2021)
9
Slika 9: Palmerska koza (Raza caprina PALMERA, 2021)
Slika 10: Majorerska koza (About Majorera Goats, 2021)
10
2.2 PROIZVODNI SISTEMI REJE MLEČNIH PASEM KOZ V EVROPI
Evropa ima kot celina eno izmed najbolj raznolikih populacij koz. Iz Evrope izvira 187 pasem koz, kar predstavlja okoli 33 % vseh pasem koz na svetu. Raznolika pokrajina Evrope je razlog za tako velik nabor pasem, ki predstavlja habitat kozam z različnimi potrebami in proizvodnimi sposobnostmi. Velika genetska variabilnost pasem zagotavlja lažjo rejo in boljše prilagajanje koz na spremembe v prihodnosti. V številnih državah po svetu je razširjenih veliko populacij mlečnih pasem koz iz Evrope, kot sta na primer sanska in alpska koza (Ruiz Morales in sod., 2019).
V Evropi redimo samo 2,5 % populacije vseh koz na svetu, z njimi pa priredimo kar 18 % vsega kozjega mleka na svetu. Največ ga predelajo v sir, povečuje pa se tudi uporaba konzumnega mleka (Dubeuf, 2005).
2.2.1 Zgodovina kozjereje v Evropi
Kozjereja se je v Evropo razširila preko Sredozemlja in je imela pomembno vlogo v Evropi že v času Rimljanov, ki so začeli razvijati to panogo živinoreje. Kozjereja je velik del prispevala tudi v srednjem veku, v času lakote. V času muslimanskega kraljestva Al Andalus, v Španiji, je imela kozjereja velik pomen, in sicer poleg kozjega mleka in sira je bila koza tudi del častitvenih obredov (Ruiz Morales in sod., 2019).
Poleg sredozemskih držav pa ima pomembno tradicijo reje mlečnih pasem koz tudi skandinavska država Norveška, od koder naj bi Vikingi pripeljali koze na Islandijo. Španski osvajalci pa so koze pripeljali tudi v Ameriko. Kasneje se je ekstenzivna reja na pašnikih v Evropi vedno bolj spreminjala v intenzivne proizvodne sisteme (Ruiz Morales in sod., 2019).
Kozjereja se je v Evropi v 18. stoletju začela hitreje razvijati. Na osnovi evropskih, azijskih in afriških populacij so se začele oblikovati različne pasme kot npr. alpska pasma v Franciji.
V Franciji je bilo med francosko revolucijo približno 3.500.000 koz. Prepoznali so vrednost kozjega mleka. Zaradi uvoza volne iz drugih držav, se je takrat v Franciji veliko kmetov preusmerilo iz ovčjereje v kozjerejo. Po 19. stoletju, ko je prišlo do urbanizacije in spremembe socialne strukture, se je kmetijstvo moralo iz pastirstva spremeniti v intenzivno rejo. Naredili so prvi molzni stroj za molžo krav, kar je za koze pomenilo, da se selijo na
11
marginalna, slabša območja. V začetku 20. stoletja se je število koz v Evropi zmanjšalo, še posebno v času obeh svetovnih vojn, razen v Grčiji, med drugim tudi kot posledica mnenja, da je koza grožnja za okolje. Po letu 1980 so v Franciji ponovno uspeli povečati število rej mlečnih pasem koz, sledili sta Španija in Nizozemska ter kasneje še druge sredozemske države (Boyazoglu in sod., 2005).
2.2.2 Proizvodni sistemi reje mlečnih pasem koz v Franciji
Francija je ena vodilnih držav v Evropi pri reji mlečnih pasem koz in mlečni industriji. V letu 2000 so priredili 460 tisoč ton kozjega mleka (Dubeuf, 2005). Poleg tega Francija uvozi približno 99 milijonov litrov kozjega mleka, ki ga kasneje predela v sir. Pašni sistemi reje mlečnih pasem koz v Franciji se večinoma nahajajo na JV države in se razlikujejo med seboj po namenu rabe mleka, saj nekateri prodajo mleko v mlekarne za konzumno mleko, drugi pa mleko predelajo doma v sire. Kmetije s pašno rejo so srednje velike, pogosto imajo tudi druge vrste prežvekovalcev, živali zauživajo manj ali celo nič močnih krmil in silaže, kar se odraža na mlečnosti, ki je manjša kot v intenzivnih rejah. Od vseh evropskih modelov pašne reje koz, s francoskim modelom priredijo največ mleka in imajo največje vložke (Ruiz Morales in sod., 2019).
V Franciji večino kozjega mleka priredijo na hribovitih območjih, kot sta Centralni Masiv in Alpe, ter v sušnih območjih Sredozemlja. V teh regijah je kozjereja najboljša izbira, saj druge alternative ni zaradi pomanjkanja površin in slabo rodovitne zemlje. Paša se izvaja na visoki nadmorski višini. V Franciji, koze v intenzivnih proizvodnih sistemih lahko priredijo 1.000 kg mleka na leto ali celo več. Tako veliko mlečnost lahko dosežejo le s pravilno izbiro pasme in s selekcijo. Proizvodi iz kozjega mleka so večinoma siri (Escareño in sod., 2012).
Francija je po letu 1950 razvila edinstven in dobro organiziran sektor na področju kozjega mleka. V centralno vzhodnem delu Francije so ustanovili zadruge in mlekarne za zbiranje kozjega mleka. Razvili so kontrolo kakovosti kozjega mleka, organizirano zbiranje kozjega mleka in druge organizacije za trženje in povezovanje rejcev (Dubeuf, 2005; Escareño in sod., 2012).
12
Leta 2005 je odkupna cena litra kravjega mleka v Franciji znašala 0,32 €, odkupna cena kozjega mleka pa je bila po posameznih predelih različna, v povprečju je znašala 0,471 € za liter mleka. V Franciji za prirejo mleka prevladujeta sanska in alpska pasma koz. V regiji Poitou prevladuje hlevska reja za prirejo konzumnega mleka, s prirejo 400 – 1000 l mleka na laktacijo na kozo. Na območju Provanse, kjer prevladuje pašna reja, je letna količina prirejenega mleka na kozo okoli 500 litrov, mleko pa predelajo v sire. V regiji Ardeche, kjer prevladuje hlevska reja s pokladanjem sveže krme, priredijo okoli 800 l mleka na kozo v laktaciji. Na otoku Korzika, kjer prevladuje pašna reja, pa priredijo 80 – 160 l mleka na laktacijo po kozi. V intenzivnih sistemih reje mlečnih pasem koz tako priredijo okoli 65 % vsega prirejenega kozjega mleka v Franciji (Dubeuf, 2005).
V zahodni Franciji je zelo intenzivna reja mlečnih koz opredeljena kot delovna obremenitev za enega rejca, ki skrbi za okoli 140 koz, ki priredijo 100.000 litrov mleka na leto, in sicer 725 litrov mleka na kozo letno. Mleko oddajajo v mlekarno za uporabo kot konzumno mleko. V teh proizvodnih sistemih se slabotne ali bolne živali preprosto izločijo, veterinarji jih ne zdravijo. V raziskavi so proučevali razloge za izločitev koz v 43 rejah z zelo intenzivno prirejo mleka. Ugotovili so, da so 36,6 % koz izločili zaradi pogina živali, 14,5 % zaradi zakola, zaradi slabe prireje, 20,2 % zaradi neplodnosti, 6,4 % zaradi zdravstvenih težav in 22,3 % zaradi starosti. V povprečju je starost koz ob izločitvi 4,13 let (Malher in sod., 2001).
2.2.3 Proizvodni sistemi reje mlečnih pasem koz v Španiji
Španija ima drugo največjo populacijo koz v Evropi, zaostaja samo za Francijo. Redijo okoli 20 milijonov koz, od tega je 18,3 milijona odraslih samic. Najbolj znane pokrajine, kjer redijo koze, so Andaluzija, Castilla la Mancha, Kanarski otoki in Extremadura. V teh pokrajinah se nahaja 80 % celotne populacije koz v Španiji. V Španiji je približno 35.000 kmetij, kjer se ukvarjajo s prirejo kozjega mleka, povprečni stalež živali pa je 86 koz na kmetijo (Escareño in sod., 2012).
Tradicionalen sistem reje mlečnih pasem koz je ekstenziven, prevladuje reja na hribovitih in strmih območjih, kjer je letna količina padavin majhna in posledično slabša paša in več grmičevja. V zadnjih letih se na teh območjih uvaja pol-intenziven sistem reje, saj so živali čez noč v hlevu, kjer jih dokrmljujejo z močnimi krmili glede na sposobnost prireje. Najbolj
13
pogost krmni obrok je, torej, paša čez dan in dodajanje močnih krmil ponoči, ko so živali v hlevu. V Almeriji so ocenili, da koza dnevno prehodi 5,12 km (Escareño in sod., 2012).
Rejci so povezani v rejsko organizacijo, ki skrbi za genetski napredek. Rejski programi temeljijo na čistopasemskih živalih. Glavni pasmi sta murcijsko-granadska koza in malaguenska koza. Vse koze so cepljene proti brucelozi (Escareño in sod., 2012).
V letu 2010 so priredili okoli 600 milijonov litrov kozjega mleka. Imajo tudi dolgoletno tradicijo, da mešajo kozje, ovčje in kravje mleko, kar spreminja prirejo in tako povečuje potrebo po kozjemu mleku. S tem prihaja do širitve intenzivnih proizvodnih sistemov za rejo mlečnih pasem koz, v katerih skoraj da ni več vključene paše v krmni obrok. Mleko je plačano po količini, kot dodatek pa tudi glede na vsebnost maščobe v mleku (Escareño in sod., 2012).
2.2.3.1 Pol-ekstenzivni proizvodni sistemi reje v Andaluziji
Spoznanja, da imajo intenzivni sistemi reje slabše vplive na okolje je privedlo do spremembe na področju sistemov reje. Cilj so sedaj proizvodni sistemi s poudarkom na sonaravnosti in ne samo na povečanju prireje. Tako so uvedli pol-ekstenzivni sistem reje, ki ostaja tradicionalni sistem, ki zahteva veliko znanja (Castel in sod., 2003).
V Andaluziji je 40 % mlečnih koz od vseh mlečnih koz v Španiji, ki priredijo več kot polovico vsega kozjega mleka v državi. Andaluzija ima polsuho sredozemsko podnebje, kar pomeni, da je pašna sezona dokaj kratka, saj je letna količina padavin majhna. Paša je sestavljena tudi iz smukanja dreves in grmičevja ter enoletnih posevkov v pomladanskem in jesenskem času. Imajo različne načine reje glede na območje. V Sevilji so proizvodni sistemi reje večinoma ekstenzivni, velikokrat so poleg koz tudi druge vrste živali. Pasma koz ni pomembna, saj je razširjenih veliko različnih pasem, tako mlečnih kot tudi mesnih. V Malagi redijo malaguensko pasmo koz, kjer so proizvodni sistemi manj odvisni od paše. Reja v Cadizu pa predstavlja srednjo raven intenzivnosti reje, večinoma redijo koze križanke za prirejo mleka (Castel in sod., 2003).
14
Največ je družinskih kmetij. Povprečen trop šteje od 129 do 220 koz. Uporaba molznih strojev še ni povsem vpeljana, vendar se to vedno bolj uveljavlja. Reja mlečnih pasem koz se v Andaluziji modernizira, vedno več je bolj intenzivnih sistemov, v krmnih obrokih se več uporablja močna krmila in manj paše (Castel in sod., 2003).
2.2.3.2 Proizvodni sistemi reje na Kanarskem otoku Fuerteventura
Iz otoka Fuerteventura izvira avtohtona španska pasma koz majorera, ki spada v mlečni tip.
Ta pasma ima veliko mlečnost in je zelo dobro prilagojena na sušne razmere, zato se populacija celo povečuje. Pasma majorera predstavlja 70 % populacije vseh koz na Kanarskih otokih. Pasma ima velik socialen in ekonomski pomen za to območje, zato je nujno potrebno znanje o proizvodnih sistemih, ki bo izboljšalo rejo v prihodnosti (Navarro- Rios in sod., 2011).
Povprečen trop koz na Kanarskih otokih šteje 440 majorerskih koz. Večina kmetij je srednje velikih ali velikih. Obtežba je samo 0,05 koz na hektar. Proizvodni sistemi strmijo k bolj intenzivni reji, saj paša ni tako pomembna v primerjavi z dokrmljevanjem. Površin za pašo je veliko, pa vendar šele vsak peti rejec pase koze. Rejci večji del krme kupijo, največ sena, ta krma pa po večini pride iz Iberskega polotoka, saj so rejci deležni nekaterih podpor, kar je glavni razlog za dokup krme. Proizvodni sistemi pri reji mlečnih pasem koz so v večini pol-intenzivni. Glavni vir dohodka rejcev na Kanarskih otokih je predelava kozjega mleka v sir, ki ga kar v 38 % prodajo neposredno kupcem. Imajo tudi posebno označbo majorerskega sira, ki zagotavlja višjo ceno (Navarro-Rios in sod., 2011).
2.2.3.3 Proizvodni sistemi reje na Kanarskem otoku La Palma
Na drugem kanarskem otoku, La Palma, je avtohtona palmerska koza. Proizvodni sistemi so bili večinoma tradicionalni, v zadnjih letih pa postajajo bolj intenzivni. Rejci opuščajo rejo avtohtone pasme koz in začenjajo z rejo majorerske koze, ki ima boljšo mlečnost in ni tako zahtevna za rejo kot palmerska koza. Večino mleka palmerske koze predelajo v sir, ki ga prodajo pod posebno oznako kot lokalni sir. Večina kmetij je družinskih. Približno 70 % rejcev pase koze, polovica od teh pa ima obtežbo manj kot 2 hektarja na kozo. Po ocenah
15
ima slabih 30 % rejcev vpeljano intenzivno rejo koz. Reje, kjer se koze pasejo, dosežejo okoli 400 l mleka na leto, v intenzivnih rejah pa 500 l na leto (Escuder in sod., 2006).
2.2.4 Proizvodni sistemi reje mlečnih pasem koz v Grčiji
Reja koz je v Grčiji ena prvih kmetijskih dejavnosti, ki se je razvijala vse do danes. V Grčiji je približno 4,2 milijona mlečnih koz, kar predstavlja največjo populacijo koz v Evropi.
Letno priredijo okoli 407 tisoč ton mleka. Povprečna mlečnost na kozo je dokaj majhna, manj kot 100 kg mleka na leto, zaradi tradicionalnih sistemov reje, z majhnimi vlaganji in večinoma pašno rejo na naravnih pašnikih s travinjem, drevesi in grmovjem. Tradicionalni sistemi reje so značilni za hribovita in manj razvita območja. Z anketno raziskavo so določili štiri različne proizvodne sisteme. Večina kmetij, vključenih v raziskavo, je bila locirana nad 300 m nadmorske višine in je obsegala okoli 28 ha površin. Nekatere kmetije izvajajo tudi transhumanco (sezonsko premikanje ljudi in živali med stalnimi pašniki). Največ koz je bilo avtohtonih pasem ali pa križank z alpsko ali damaško kozo. Povprečna mlečnost koz na teh kmetijah je bila 207 kg mleka v laktaciji, povprečna velikost gnezda pa 1,6 kozliča na kozo.
Kozliče v povprečju odstavljajo pri 80 dneh starosti (Gelasakis in sod., 2017).
Prvi sistem (25,2 %) je vključeval velike, pol-intenzivne kmetije z veliko prirejo in velikimi vlaganji. Povprečna velikost tropa je bila 535 koz, 108 mladic in 38 kozlov. Mlečnost je bila 302 kg mleka na kozo v laktaciji in 1,7 kozliča v gnezdu. Na več kot polovici kmetij so imeli molzišče. Drugi sistem (48,5 %) je zajemal pol-ekstenzivne tradicionalne kmetije z majhnimi vlaganji. Povprečna velikost tropa je bila 295 koz, 52 mladic in 19 kozlov. Koze so se pasle na velikih pašnih površinah. Na večini kmetij ni bilo molzišča. V tretji sistem (11,7 %) so bile vključene srednje velike, pol-intenzivne kmetije, kjer so imeli urejeno molzišče na treh četrtinah vseh kmetij. Povprečna velikost tropa je bila 376 koz, 76 mladic in 21 kozlov. Četrti sistem (14,6 %) je vključeval pol-ekstenzivne tradicionalne kmetije z majhnimi vlaganji za prirejo težjih klavnih trupov kozličjega mesa. Povprečna velikost tropa je bila 287 koz, 86 mladic in 31 kozlov. Na polovici teh kmetij so živali tudi dokrmljevali (Gelasakis in sod., 2017).
16
V Grčiji imajo koze pomembno vlogo, poleg ovc, saj je zaradi podnebja in reliefa reja drugih vrst živali zelo zahtevna. Grčija ima poznano tradicijo uporabe kozjega sira v prehrani, zato je populacija mlečnih pasem koz v Grčiji tako številčna. Povprečna poraba kozjega sira na prebivalca je 23 kg na leto, kar je več kot v Franciji (Escareño in sod., 2012).
2.2.5 Proizvodni sistemi reje mlečnih pasem koz v Turčiji
Turčija je v kozjereji ena izmed vodilnih držav na svetu s staležem 11 milijonov koz. Glavne pasme koz v Turčiji so hair, kilis, angora in shami. Kilis in shami (damaška koza) sta znani kot odlični mlečni pasmi koz z veliko mlečnostjo in večjimi gnezdi, ki jih večinoma redijo na JV Turčije. Proizvodni sistemi v Turčiji so se dolgo razvijali, od nomadskega pašništva do intenzivne hlevske reje. V zadnjih letih se je investiranje v kozjerejo močno povečalo.
Prevladujejo manjše družinske kmetije, ki redijo avtohtone pasme koz, ki so dobro prilagojene na relief in podnebje ter odporne na parazite (Daskiran in sod., 2018).
V Turčiji poznajo pet proizvodnih sistemov reje glede na pogoje okolja in socialne pogoje:
ekstenzivni, pol-ekstenzivni, intenzivni, nomadski in mešan z različnimi vrstami živali, največkrat z ovcami (Daskiran in sod., 2018).
Ekstenzivno rejo predstavlja tradicionalna reja koz, brez dodajanja močnih krmil, z od 50 do 500 kozami v tropu. Kar priredijo, se porabi v domačem gospodinjstvu. Hlevi so skromni, brez ventilacije in osvetlitve. Takšnih rej ni veliko, največ jih je v hribovitih in na težje dostopnih območjih (Daskiran in sod., 2018).
Pol-ekstenzivni sistemi so bolj moderni, živali dokrmljujejo z močnimi krmili, hlevi so novejši in dobro opremljeni, trop je bolje voden, tako zdravstveno kot selekcijsko. Mleko predelajo v sir. Takšne sisteme rej najdemo na zahodu Turčije (Daskiran in sod., 2018).
V zahodni Turčiji so tudi intenzivni (industrijski) sistemi reje mlečnih pasem koz, kjer so hlevi opremljeni z vrhunsko opremo, živali so strogo nadzorovane, kozam zagotavljajo boljše počutje, molža je strojna, v tropu je tudi do 1.000 koz. Krmljenje koz je avtomatsko in kontrolirano, koz ne pasejo, v tem sistemu ima velik pomen selekcija in genetski napredek (Daskiran in sod., 2018).
17
Nomadsko pašništvo in transhumanca sta najbolj razširjena proizvodna sistema v Sredozemlju in v vzhodni Anatoliji. Za živali skrbi cela družina. Zdravje in krmljenje živali sta zelo primitivna. Ekonomski in socialni pogoji so zelo slabi. Mleko predelajo v sir v slabih higienskih pogojih, v šotorih, in ga prodajo na lokalnih tržnicah. Ta sistem predstavlja kulturno dediščino, ki se trudi ohraniti starodavne migracijske poti pastirstva (Daskiran in sod., 2018).
2.2.6 Proizvodni sistemi reje mlečnih pasem koz na Nizozemskem
Reja mlečnih pasem koz se je na Nizozemskem začela razvijati leta 1984, ko so se mnogi rejci krav molznic odločili za preusmeritev v rejo mlečnih koz. Glavni razlog za preusmeritev so bile takratne mlečne kvote. Od takrat naprej Nizozemci prispevajo pomemben delež k prireji kozjega mleka v Evropi. Proizvodni sistemi reje mlečnih koz na Nizozemskem so tehnološko dovršeni, vpeljano je osemenjevanje, večinoma je razširjena hlevska reja, hlevi so opremljeni z moderno računalniško opremo, ki nadzira živali, kar olajša delo (Miller in Lu, 2019).
Na Nizozemskem je povprečna mlečnost na kozo 798 litrov mleka na leto, več kot v Franciji (687 l) in Španiji (352 l). Velika mlečnost je posledica odličnih genotipov živali, ustreznega krmnega obroka in upravljanja z živalmi. Večino kozjega mleka izvozijo v Francijo, kjer ga predelajo (Miller in Lu, 2019).
2.3 PROIZVODNI SISTEMI REJE MLEČNIH PASEM KOZ V AZIJI
Azija je poznana kot izvorno območje koz, saj je bila koza udomačena prav tam. V Aziji je 60 % koz od celotne populacije ene milijarde koz na svetu. Prireja kozjega mleka je tam največja na svetu, in sicer ga največ priredijo v vzhodni in južni Aziji. Glavne države za prirejo kozjega mleka v Aziji so Kitajska, Indija, Bangladeš, Pakistan, Indonezija in Afganistan (Liang in Paengkoum, 2019; Escareño in sod., 2012).
Kozje mleko ima v Aziji dvakrat ali celo trikrat višjo ceno kot kravje mleko. Intenzivni sistemi se razvijajo predvsem v državah, kjer je povpraševanje po kozjem mleku veliko. V Aziji je mlečnost v primerjavi z Evropo zelo majhna. Povprečna dnevna mlečnost po kozi je
18
762 g/dan, kar je približno četrtina povprečne mlečnosti koz v Evropi (2.901 g/dan).
Pomemben vpliv na mlečnost ima vrsta in količina krme, prevladuje pašna reja, kakovost paše se med letom zelo spreminja, tudi zaradi sušnih obdobij. Načini krmljenja se spreminjajo in izboljšujejo. Rejci so v zelo sušnih obdobjih, v času pomanjkanja krme, začeli krmiti z raznimi stranskimi proizvodi živilsko-predelovalne industrije kot so na primer olupki ananasa (Liang in Paengkoum, 2019).
Kitajska ima bogato zgodovino kozjereje in ima zelo pestro populacijo koz, ki šteje 183 milijonov koz (18 % vseh koz na svetu). Najbolj znane mlečne pasme koz na Kitajskem so guanzhong, laoshan, xinong sanska, henan in nubijska, ki so večinoma nastale z oplemenjevanjem lokalnih pasem z evropskimi mlečnimi pasmami v 19. in 20. stoletju (Liang in Paengkoum, 2019).
Velik del kozjega mleka se proda na jugu Kitajske, kjer je cena kozjega mleka najvišja, zato na začetku pomladi rejci koze s severa preselijo na jug države. Proizvodni sistemi so večinoma ekstenzivni, večino krme predstavlja paša. V proizvodnih sistemih, kjer ni paše, so stroški reje znatno večji (Escareño in sod., 2012).
V Indiji so prebivalci revnejših območij odvisni od živali, kot je koza. Reja mlečnih pasem koz je v Indiji tradicionalna, saj mleko zagotavlja pomemben vir hrane za revnejše skupine ljudi. Kar 83,4 % celotne populacije koz redijo majhne kmetije brez lastne zemlje v odročnih in sušnih regijah. Na drugi strani pa so se zaradi velikega povpraševanja po kozjem mleku razvile velike farme. Prireja kozjega mleka je v Indiji največja na svetu, in sicer priredijo 5,75 milijonov ton kozjega mleka letno. Nekaj mleka predelajo tudi v sir (Liang in Paengkoum, 2019). Glavne mlečne pasme koz v Indiji so jamunapari, beetal, jakhrana, surti in marwari. Prav tako je reja mlečnih pasem koz pomembna v Bangladešu, kjer 85 % ljudi živi na podeželju. Koze se pasejo kar ob cesti, saj lastniki nimajo kmetijskih površin (Escareño in sod., 2012).
Pakistan je znan po suhem podnebju, kar predstavlja zahtevne pogoje za rejo živali, zato se je tam število koz v zadnjih letih silovito povečalo na 74,1 milijona živali, saj so koze ene redkih vrst živali, ki jih lahko redijo na takih območjih. Primarno redijo koze za meso, mleko
19
je drugotnega pomena, vendar je prireja mleka še vedno zelo velika. Tradicionalni proizvodni sistemi so štirje, in sicer nomadizem, transhumanca, samooskrba gospodinjstva in hlevska reja. Zaradi degradacije kmetijske zemlje in ponavljajočih se suš in deževnih obdobij se je veliko tradicionalnih ekstenzivnih pašnih sistemov oblikovalo v intenzivne hlevske reje (Liang in Paengkoum, 2019).
V Iranu je zaradi sušnega podnebja kozjereja pomembna dejavnost. Redijo okoli 20 milijonov koz, kar 90 % jih je v sušnih regijah. V Iranu najdemo tudi nekaj intenzivnih proizvodnih sistemov reje mlečnih pasem koz, prevladuje pa reja na prostem z dokrmljevanjem z močnimi krmili. Mlečne pasme v Iranu so najdi, avtohtona črna in tali. S pomočjo državnih podpor ohranjajo avtohtone pasme in uvažajo specializirane mlečne pasme koz iz Evrope (Liang in Paengkoum, 2019; Escareño in sod., 2012).
Na Japonskem se je razvoj reje mlečnih pasem koz začel šele po letu 1950. Pomembno vlogo imajo koze, ne samo v komercialne namene, ampak tudi za preprečevanje zaraščanja površin z grmovjem in v izobraževalnih ustanovah (Liang in Paengkoum, 2019).
2.4 PROIZVODNI SISTEMI REJE MLEČNIH PASEM KOZ NA NOVI ZELANDIJI Komercialna reja mlečnih pasem koz se je na Novi Zelandiji začela po letu 1970. Vse do leta 2000 se je populacija koz na Novi Zelandiji povečevala, kasneje se je populacija začela zmanjševati, zaradi drugih, bolj konkurenčnih vrst živali, kot sta govedo in ovce. Waikato regija na Novi Zelandiji ima najbolj razvito rejo mlečnih pasem koz in predstavlja 65 % populacije vseh mlečnih koz na Novi Zelandiji. V raziskavi proizvodnih sistemov so sodelovali rejci, ki so združeni v Dairy Goat Cooperative v Hamiltonu, kjer kozje mleko predelajo v kozje mleko v prahu, ki ga izvažajo v različne države. Ob izpolnjevanju anketnega vprašalnika je večina rejcev (13) redila koze v hlevu, le eden jih je imel ves čas na paši. Rejci, ki so imeli živali večino časa v hlevu, so živali krmili s svežo krmo iz travnikov in njiv in dodajali močna krmila. Večina kmetijskih površin na kmetiji je bila namenjena za rejo koz. Vse kmetije so imele ločen objekt za molžo, opremo za molžo in hlajenje ter skladiščenje mleka, ustrezno opremo za pridobivanje krme in transportna vozila.
Največ koz je bilo sanske pasme (88 %), križank med sansko in togenburško pasmo (8 %), togenburške pasme (2 %) in drugih pasem (2 %). Vpeljan so imeli naravni pripust, en kozel
20
se je uporabljal za 22 koz. Osemenjevanje še ni tako razširjeno. Največ koz se je v preteklosti izločalo zaradi slabe prireje (35 %), slabe plodnosti (14 %), problemov z nogami (6 %), mastitisa (6 %) in drugih razlogov (13 %), medtem ko jih je 27 % poginilo v starosti enega do desetih let. Povprečna velikost tropa je bila 12,4 koz na hektar. Leta 1991 je bil povprečni stalež koz na kmetijo 180, leta 2010 pa kar 648 koz in se je v zadnjih letih še povečal.
Povprečna dnevna mlečnost na kozo je bila 2,78 kg mleka na dan v 270 dni dolgi standardni laktaciji. Največji stroški so bili stroški močnih krmil (21,5 %), plač (20,3 %), režijski stroški (14 %), stroški dela družinskih članov (14,5 %) in drugi odhodki (21,5 %) (Solis-Ramirez in sod., 2011).
21
3 RAZPRAVA
Reja mlečnih koz ima vedno večji pomen v svetu. Poznamo veliko mlečnih pasem koz, ki so rejene v različnih proizvodnih sistemih. Koza je znana kot zelo prilagojena vrsta za težko dostopna in višje ležeča območja. Proizvodni sistemi pri reji mlečnih pasem koz so prilagojeni na dane razmere območja, kot so relief, podnebje in trg (Miller in Lu, 2019).
Največji delež koz redijo v ekstenzivnih proizvodnih sistemih. V suhih in tropskih območjih so proizvodni sistemi reje mlečnih pasem koz dobro prilagojeni na zahtevne okoljske in ekonomske razmere. V Aziji, Afriki in Latinski Ameriki, kjer imajo obsežne površine, prevladuje pašna reja, ki velikokrat ne zagotovi pokritja vseh potreb po hranilih, zaradi prevelike obtežbe in degradacije pašnika. Nekaj proizvodnih sistemov v teh državah pa postaja zmerno intenzivnih, s pravilno izbiro pasme in sistema reje, se ohranjajo in izboljšujejo edinstvene lastnosti koz, kot so prilagodljivost, učinkovitost rabe vode in zmožnost reje v zahtevnih podnebnih razmerah (Escareño in sod., 2012).
Evropa ima enega izmed najbolj razvitih proizvodnih sistemov reje mlečnih koz. Prireja kozjega mleka v Evropi je značilna za območje Sredozemlja. Najbolj uspešni državi v Evropi pri reji mlečnih koz sta Francija in Španija. V Franciji poznamo zelo dobro razvite proizvodne sisteme. V intenzivnih sistemih lahko dosegajo celo 1.000 litrov mleka na kozo.
V Španiji poznamo štiri glavna območja, ki so poznana po prireji kozjega mleka. To so Andaluzija, Kanarski otoki, Castilla la Mancha in Extramadura. V Evropi je reja mlečnih koz bolj tržno usmerjena kot v državah v razvoju in je bolj intenzivna. Reja mlečnih koz zahteva sistemski pristop, ki vsebuje načrtovano prehrano (izračun krmnih obrokov), spremljanje zdravja živali, znanje, finančna vlaganja in ustrezno tehnologijo (Escareño in sod., 2012).
Po kozjem mleku je poznana tudi Grčija, kjer je poraba kozjega sira na prebivalca kar 23 kg na leto. V Grčiji je zaradi bolj suhega podnebja veliko tradicionalnih ekstenzivnih proizvodnih sistemov reje (Gelasakis in sod., 2017). Pomemben delež k prireji kozjega mleka prispeva tudi Turčija, ki ima dolgo tradicijo kozjereje, kjer so se proizvodni sistemi reje razvijali dolgo časa, od nomadizma pa do intenzivne hlevske reje (Daskiran in sod., 2018).
22
Koze so bile udomačene v Aziji, kjer je tudi populacija koz na svetu največja. V Aziji so proizvodni sistemi zelo raznoliki. V državah, kjer je kozje mleko pomemben vir hrane za ljudi, se koze večinoma redijo v ekstenzivnih proizvodnih sistemih. Prebivalci teh držav so velikokrat odvisni od živali, kot je koza. V Indiji je prireja kozjega mleka največja na svetu, priredijo ga kar 5,75 milijonov ton letno. Poleg ekstenzivnih sistemov pa v Aziji najdemo tudi bolj razvite proizvodne sisteme za prirejo kozjega mleka, kot so intenzivni sistemi reje v Iranu (Liang in Paengkoum, 2019).
Ena izmed držav, ki ima dobro razvito rejo mlečnih koz je tudi Nova Zelandija, natančneje regija Waikato. Rejci so dobro organizirani, proizvodni sistemi so večinoma intenzivni (Solis-Ramirez in sod., 2011).
23
4 SKLEPI
Proizvodni sistemi reje mlečnih koz se delijo glede na uporabo virov (paša, močna krmila), glede na intenzivnost rabe virov (ekstenzivno, intenzivno), po načinu reje glede na območje (nomadska, hlevska) ali glede na prirejene proizvode (meso, mleko, meso in mleko).
➢ V Evropi so najbolj razviti proizvodni sistemi reje mlečnih koz v Franciji, Španiji in na Nizozemskem. V teh državah so proizvodni sistemi reje bolj intenzivno usmerjeni, uporablja se najnovejša tehnologija in oprema, reja je nadzorovana, tako glede krmljenja kot tudi selekcije.
➢ V Evropi najdemo tudi tradicionalne sisteme reje, kot so v Grčiji in na otoku La Palma (Kanarski otoki). Večinoma redijo avtohtone pasme, ki so bolj prilagojene na bolj zahtevna območja, zaradi suš in visokih nadmorskih višin. V Grčiji prevladujejo pol-intenzivni ali pol-ekstenzivni proizvodni sistemi reje mlečnih koz.
➢ Turčija po staležu koz spada v sam vrh na svetu. Zaradi dolge tradicije tam najdemo od nomadskih do intenzivnih proizvodnih sistemov reje.
➢ V Aziji je prireja kozjega mleka po količini največja na svetu. Glavne države za prirejo kozjega mleka v Aziji so Indija, Kitajska, Bangladeš, Pakistan in Indonezija.
Proizvodni sistemi reje mlečnih koz v Aziji so večinoma ekstenzivni.
➢ Na Novi Zelandiji, v regiji Waikato, prevladuje intenzivni proizvodni sistem reje mlečnih koz. Rejci uporabljajo najnovejšo opremo in tehnologijo reje.
24
5 VIRI
About Majorera Goats. 2021. Livestock of the world.
http://www.livestockoftheworld.com/Goats/Breeds.asp?BreedLookupID=1956&Speci esID=6&Screenwidth=915 (20. maj 2021)
Boyazoglu J., Hatziminaoglou I., Morand-Fehr P. 2005. The role of the goat in society: Past, present and perspectives for the future. Small Ruminant Research, 60: 13–23
Castel J. M., Mena Y., Delgado-Pertıñez M., Camúñez J., Basulto J., Caravaca F., Guzmán- Guerrero J. L., Alcalde M. J. 2003. Characterization of semi-extensive goat production systems in southern Spain. Small Ruminant Research, 47: 133-143
Daskiran I., Savas T., Koyoncu M., Koluman N., Keskin M., Esenbuga N., Konyali A., Cemal I., Gül S., Elmaz O., Kosum N., Dellal G., Bingöl M. 2018. Goat production systems of Turkey: Nomadic to industrial. Small Ruminant Research, 163: 15-20 Dubeuf J. 2005. Structural, market and organisational conditions for developing goat dairy
production systems. Small Ruminant Research, 60: 67–74
Escareño L., Salinas-Gonzalez H., Wurzinger M., Iñiguez L., Sölkner J., Meza-Herrera C.
2012. Dairy goat production systems. Tropical Animal Health and Production, 45: 17- 34
Escuder A., Fernández G., Capote J. 2006. Characterisation of Palmera dairy goat production systems. V: Analyse technico-économique des systèmes de production ovine et caprine:
méthodologie et valorisation pour le développement et la prospective. Mena Y., Castel J. M., Morand-Fehr P. (ur.). (Options Méditerranéennes, Série A, Séminaires Méditerranéens, 70). Zaragoza, CIHEAM: 95-100
https://om.ciheam.org/om/pdf/a70/00800010.pdf (20. maj 2021) French-Alpine. 2021. Livestockpedia.
https://livestockpedia.com/goats/french-alpine/ (20. maj 2021)
Garcia-Peniche T. B., Montaldo H. H., Valencia-Posadas M., Wiggans G. R., Hubbard S.
M., Torres-Vazquez J. A., Shepard L. 2012. Breed differences over time and heritability estimates for production and reproduction traits of dairy goats in the United States.
Journal of Dairy Science, 95: 2707-2717.
Gelasakis A. I., Rose G., Giannakou R., Valergakis G. E., Theodoridis A., Fortomaris P., Arsenos G. 2017. Typology and characteristics of dairy goat production systems in Greece. Livestock Science, 197: 22-29
Goat Malaguena. 2021. Viande de Gaule.
http://www.viandedegaule.eu/goat-malaguena/ (20. maj 2021)
25
Haenlein G. F. W. 2007. About the evolution of goat and sheep milk production. Small Ruminant Research, 68: 3-6
Hedrich C., Duemler C., Considine D. 2008. Best Management Practices For Dairy Goat Farmers. Wisconsin Department of Agriculture, Trade and Consumer Protection. 15-17.
Jordana J., Amills M., Diaz E., Angulo C., Serradilla J. M., Sanchez A. 1996. Gene frequencies of caprine αs1-casein polymorphism in Spanish goat breeds. Small Ruminant Research, 20: 215-221
La Mancha. 2021. Livestockpedia.
https://livestockpedia.com/goats/lamancha/ (20. maj 2021)
Liang J. B., Paengkoum P. 2019. Current status, challenges and the way forward for dairy goat production in Asia – conference summary of dairy goats in Asia. Asian- Australasian Journal of Animal Sciences, 32: 1233-1243
Malher X., Seegers H., Beaudeau F. 2001. Culling and mortality in large dairy goat herds managed under intensive conditions in western France. Livestock Production Science, 71: 75-86
Miller B. A., Lu C. D. 2019. Current status of global dairy goat production: an overview.
Asian-Australasian Journal of Animal Sciences, 32, 8: 1219-1232 Murciano-Granadina Breed. 2021. Livestock Genetics from Spain.
https://livestockgeneticsfromspain.com/raza-murciano-granadina/?lang=en (20. maj 2021)
Navarro-Ríos M. J., Fernández G., Perezgrovas R. 2011. Characterization of Majorera goat production systems in the Canary Islands. V: Economic, social and environmental sustainability in sheep and goat production systems. Bemués A., Boutonnet J. P., Casasús I., Chentouf M., Gabiña D., Joy M., López-Francos A., Morand-Fehr P., Pacheco F. (ur.). (Options Méditerranéennes, Série A, Séminaires Méditerranéens, 100).
Zaragoza, CIHEAM: 205-210
https://om.ciheam.org/om/pdf/a100/00801506.pdf (20. maj 2021) Nubian. 2021. Livestockpedia.
https://livestockpedia.com/goats/nubian/ (20. maj 2021) Oberhasli. 2021. Livestockpedia.
https://livestockpedia.com/goats/oberhasli/ (20. maj 2021)
Raza caprina PALMERA. 2021. Minesterio de Agricultura, Pesca y Alimentacion.
https://www.mapa.gob.es/es/ganaderia/temas/zootecnia/razas-
ganaderas/razas/catalogo-razas/caprino/palmera/default.aspx (20. maj 2021)
26
Ruiz Morales F. A., Genis C. M. J., Guerrero Y. M., 2019. Current status, challenges and the way forward for dairy goat production in Europe. Asian-Australasian Journal of Animal Sciences, 32, 8: 1256-1265
Shuvarikov A. S., Pastukh O. N., Zhukova E. V., Zheltova O. A. 2021. The quality of milk of goats of Saanen, Alpine and Nubian breeds. V: International Conference on Production and Processing of Agricultural Raw Materials, Voronezh, Russian Federation, 26-29. februar 2020. IOP Conference Series: Earth and Environmental Science, 640, 3, 032031: 7 str.
https://iopscience.iop.org/article/10.1088/1755-1315/640/3/032031/pdf (10. avg. 2021) Solis-Ramirez J., Lopez-Villalobos N., Blair H. T. 2011. Dairy goat production systems in Waikato, New Zealand. Proceedings of the New Zealand Society of Animal Production, 71: 86-91
http://www.nzsap.org/system/files/proceedings/2011/ab11021.pdf (10. marec 2021) Ziegenrassen. 2021. International society of livestock husbandry.
http://www.ign-nutztierhaltung.ch/de/seite/ziegenrassen-3 (20. maj 2021)
ZAHVALA
Iskrena hvala moji mentorici doc. dr. Mojci Simčič, za vso njeno pomoč in podane nasvete pri pisanju diplomske naloge. Kot zanimivost, bi rad povedal, da sem se nad rejo koz navdušil ravno pri predavanjih doc. dr. Mojce Simčič.
Zahvalil bi se tudi mojim staršem in moji punci Nini za podporo, ki so mi jo nudili tekom študija.
