UNIVERZA V LJUBLJANI
NARAVOSLOVNOTEHNIŠKA FAKULTETA
DIPLOMSKO DELO
KAJA ŠKORJANC
LJUBLJANA, 2021
UNIVERZA V LJUBLJANI
NARAVOSLOVNOTEHNIŠKA FAKULTETA
ODDELEK ZA TEKSTILSTVO, GRAFIKO IN OBLIKOVANJE
VAROVANJE OKOLJA V GAMBIJI SKOZI FOTOGRAFSKI OBJEKTIV
DIPLOMSKO DELO
KAJA ŠKORJANC
LJUBLJANA, september 2021
UNIVERSITY OF LJUBLJANA
FACULTY OF NATURAL SCIENCES AND ENGINEERING DEPARTMENT OF TEXTILES, GRAPHIC ARTS AND DESIGN
NATURE CONSERVANCY OF GAMBIA THROUGH THE CAMERA LENS
DIPLOMA THESIS
KAJA ŠKORJANC
LJUBLJANA, September 2021
PODATKI O DIPLOMSKEM DELU
Število listov: 58 Število strani: 46 Število slik: 38 Število preglednic: 0
Število literaturnih virov: 19 Število prilog: 0
Študijski program: visokošolski strokovni študijski program (1. stopnja) Grafična in medijska tehnika
Komisija za zagovor diplomskega dela:
Predsednica: doc. dr. Maja Klančnik Mentor: doc. dr. Jure Ahtik
Članica: doc. dr. Marica Starešinič
Ljubljana, ………
ZAHVALA
Iskreno se zahvaljujem mentorju doc. dr. Juretu Ahtiku za usmeritve, strokovne nasvete in pomoč pri izdelavi diplomskega dela.
Zahvaljujem se tudi vsem bližnjim, ki so me podpirali pri odločitvi in verjeli vame.
Posebna zahvala tudi Laškemu akademskemu klubu, kjer sem imela možnost predstaviti svojo odpravo preko spletne platforme Zoom.
v
IZVLEČEK
V današnjem času se pojavlja vse več podnebnih sprememb, naravnih katastrof, globalnega segrevanja, izumiranje pomembnih živalskih vrst, težave z odpadki ... Večina nas je že močno zaskrbljenih zaradi teh posledic, vendar še premalo ljudi to dojema kot veliko težavo, ki bo imela velike posledice na prihodnost.
Varstvo okolja ali okoljevarstvo je veja varstva, ki postavlja v ospredje problematiko onesnaževanja in degradacijo okolja, v katerem biva človek. Pri varstvu okolja gre predvsem za reševanje okoljskih bremen ter sanacijo degradiranih območij. V to področje spadajo onesnažen zrak, voda in tla. Naravovarstvo si prizadeva za ohranjanje biotske pestrosti in varstvo naravnih vrednot. Da bi pripomogli k varstvu narave smo odšli na prostovoljno delo v Gambijo, kjer smo izvajali razna dela, povezana z naravo in živalmi. Fotografirali smo izvajanje del, okoliško naravo, živali in posnetke vključili v fotografsko serijo.
Teoretičen del temelji na povezavi med fotografijo in okoljem, tj. na kakšen način lahko fotografija pozitivno in negativno vpliva na naravo in živali v njej. Opisani so razni napotki za čim manjšo bremenitev okolja, v katerem fotografiramo, kaj je pomembno pripraviti pred projektom, cilj, ki ga želimo doseči s fotografijo, kakšno zgodbo želimo prikazati gledalcem in na kakšen način bomo delili projekt med ljudmi.
Kako lahko fotografija pomaga pri varstvu okolja, je razvidno iz nekaj praktičnih primerov ki sem jih dodala k teoretičnemu delu poglavja.
Eksperimentalni del zajema priprave na odpravo, sam potek projekta, fotografiranje in potrebno opremo, okoliščine, v katerih so nastale fotografije, metode dela, postprodukcijo in hipoteze.
Rezultat eksperimentalnega dela je fotografska serija okoljevarstva v Gambiji. Sestavljena je iz šestih serij različnih naravovarstvenih problemov in okolice v Gambiji, skupno iz 30 fotografij z opisom.
Ključne besede: fotografija, fotografska serija, foto zgodba, Gambija, okoljevarstvo.
vi
ABSTRACT
Nowadays there is climate change, natural disasters, global warming, extinction of important animal species, waste problems ... Most of us are already very concerned about these consequences, but few people perceive it as a big problem that will have major consequences for the future.
Environmental protection is a branch of protection that puts the issue of pollution and the degradation of the environment in which man lives at the forefront.
Environmental protection is mainly about resolving environmental burdens and rehabilitating degraded areas. This includes polluted air, water and soil. Nature conservation strives to preserve biodiversity and protect natural values. To help protect nature, we went to volunteer in Gambia, where we did various work related to nature and animals. We photographed the execution of the works, the surrounding nature, animals and included the shots in the photo series.
The theoretical part is based on the connection between photography and the environment - in what way can photography positively and negatively affect nature and the animals in it. Various instructions are described to minimize the burden on the environment in which we photograph, what is important to prepare before the project, the goal we want to achieve with photography, what story we want to show viewers and how we will share the project among people.
How photography can help protect the environment is evident from a few examples of practice that I have added to the theoretical part of the chapter.
The experimental part includes preparations for the expedition, the course of the project, photography and the necessary equipment, the circumstances in which the photographs were taken, methods of work, post-production and hypotheses.
The result of the experimental part of the thesis is the photographic series Environmental Protection in The Gambia. It consists of six series of different nature conservation problems and surroundings in The Gambia, a total of 30 photographs with a description.
Key words: photography, photographic series, photographic story, Gambia, environmental protection.
vii
VSEBINSKO KAZALO
IZVLEČEK ... v
ABSTRACT ... vi
SEZNAM SLIK ... ix
SEZNAM OKRAJŠAV IN POSEBNIH SIMBOLOV ... xi
1 UVOD ... 1
1.1 DELOVNE HIPOTEZE ... 2
2 TEORETIČNI DEL ... 3
2.1 OKOLJEVARSTVO IN FOTOGRAFIJA ... 3
2.1.1 FOTOGRAFSKA REPORTAŽA ... 4
2.2 ETIKA V FOTOGRAFIJI ... 6
2.3 PRIMERI DOBRE PRAKSE ... 11
2.3.1 PETER CHADWICK – AFRIŠKI NARAVOVARSTVENI FOTOGRAF ... 11
2.3.2 PROJEKT: FOTOGRAFIJE ZA DIVJINO ... 12
2.3.3 PROJEKT: VELIKIH 5 – STRELJAJTE S KAMERO, NE PUŠKO... 13
2.3.4 PLAN B – BOŠTJAN VIDEMŠEK, FOTOGRAF MATJAŽ KRIVIC ... 14
2.3.5 SEBASTIÃO SALGADO ... 15
3 EKSPERIMENATLNI DEL ... 17
3.1 METODE DELA ... 17
3.2 PRIPRAVE ... 17
3.3 FOTOGRAFIRANJE IN OPREMA ... 17
3.4 POSTPRODUKCIJA ... 18
4 REZULTATI Z RAZPRAVO ... 19
4.1 GRAJENJE VALILNICE ZA MORSKE ŽELVE ... 20
4.2 ODPADKI ... 24
4.3 RIBOLOV ... 27
4.4 KOPANJE PESKA ... 30
viii
4.5 OKOLICA V GAMBIJI ... 34
4.5.1 ČRNO BELA SERIJA FOTOGRAFIJ ... 39
4.6 PROCES FOTOGRAFIRANJA ... 42
5 ZAKLJUČKI ... 43
5.1 DELOVNE HIPOTEZE ... 44
6 VIRI IN LITERATURA ... 45
ix
SEZNAM SLIK
Slika 1: Makovo polje v Kaliforniji (5) ... 7
Slika 2: Fotografija nosoroga s fotografske serije Peter Chadwick-a (8) ... 12
Slika 3: Fotografia s projketa (9) ... 13
Slika 4: Projekt velikih 5 (11) ... 14
Slika 5: Avstrijska modelna skupnost Güssing (15) ... 15
Slika 6:Fotografija s serije Geneza (17) ... 16
Slika 7: Fotografija pred obdelavo ... 18
Slika 8: Fotografija po obdelavi ... 18
Slika 9: Mrtva želva, naplavljena na obalo... 21
Slika 10: Označena želvja jajčeca zakopana v mivki, ki čakajo na izvalitev ... 21
Slika 11: Mreža stare valilnice za jajčeca morskih želv ... 22
Slika 12: Grajenje nove valilnice... 22
Slika 13: Izdelovanje zidakov... 23
Slika 14: Postopek za pridobitev cementa ... 23
Slika 15: Priprava na barvanje smetnjaka... 24
Slika 16: Skupno barvanje smetnjaka ... 25
Slika 17: Bližnji kader barvanja napisa z gobico ... 25
Slika 18: Učitelji ob poslušanju govora naravovarstvenika ... 26
Slika 19: Fantje, ki se odpravljajo na ribolov ... 28
Slika 20: Portret mladih lovilcev rib... 28
Slika 21: Čoln, ki se odpravlja na odprto morje ... 29
Slika 22: Mrtva riba naplavljena na obalo ... 29
Slika 23: Vrtovi, kjer pridelujejo zelenjavo... 31
Slika 24: Portret vrtnarke, ki ji bo kmalu odvzeto ozemlje ... 31
Slika 25: Delo, ki ga opravljajo na vrtovih ... 32
Slika 26: Kopanje na območju, kjer je nekoč bil vrt ... 32
Slika 27: Živali, ki so ostale brez paše in naravnega habitata ... 33
Slika 28: Stanje okolice po kopanju peska ... 33
Slika 29: Opica iz parka... 36
Slika 30: Kameleon ... 36
Slika 31:Šimpanz v naravnem okolju ... 37
Slika 32: Metulj sredi gozda Bolon Fenyo ... 37
x
Slika 33: Otroška igrivost ... 38
Slika 34: Deklica iz vasi ... 38
Slika 35: Vrtanrka z jeznim pogledom ... 39
Slika 36: Portret vrtnarja ... 40
Slika 37: Ženska v sušilnici rib ... 41
Slika 38: Osamljeno drevo sredi območja, kjer kopljejo pesek ... 41
xi
SEZNAM OKRAJŠAV IN POSEBNIH SIMBOLOV
HP – znamka računalnika SD – spominska kartica
RAW – surov format (angl. Raw Image Format)
Adobe Lightroom CC 2019 – program Adobe Lightrom Cretative Cloud 2019 Adobe Bridge CS6 – program Adobe Bridge Creative Suit 6
CETAG – združenje za varstvo narave in ekoturizem Gunjur (angl. Gunjur Conservationists&Ecotourism Association)
1
1 UVOD
Namen diplomskega dela je bil ustvariti dobro fotografsko serijo okoljevarstva v Gambiji.
Predvsem smo fotografirali negativen poseg človeka v naravo, zakaj je do tega prišlo, kakšno je trenutno stanje in kakšne so možne rešitve. V opisu fotografij je predstavljena zgodba, ki kot dopolnitev k fotografijam podrobneje opisuje težavo, da si ljudje lažje predstavljajo celotno situacijo.
Izbrali smo štiri okoljevarstvene probleme v Gambiji, jih opremili z besedilom in fotografijami. Prva je povezana z gradnjo valilnice za morske želve, druga se nanaša ne ribolov, tretja serija je povezana z odpadki in četrta prikazuje, kako kopanje peska vpliva na okolje in ljudi.
Ker sem želela že nekaj časa v Afriko, poleg tega pa me zanima okoljevarstvo in sama narava ter živali v njej, sem vse skupaj združila in odšla na prostovoljno delo v Gambijo. Nastanjena sem bila v vasi Gunjur, kjer sem tri tedne živela pri domačinih ob vodenju nevladne organizacije za okoljevarstvo v Gambiji. Čez teden smo skupaj ustvarili urnik raznih aktivnosti, kot je pobiranje smeti, grajenje valilnice za morske želve, spoznavanje njihovih rastlinskih in živalskih vrst, nočni ogled aligatorjev, obiski pomembnih ljudi in na koncu tedna imeli sestanek za refleksijo in nadaljnje projekte.
Pred potovanjem sem si zadala določene cilje, ki sem jih želela doseči. Cilj diplomskega dela je bila fotografska serija kakovostnih fotografij domačinov pri izvajanju aktivnosti na področju varstva okolja. Fotografije, ki prikazujejo zgodbo in bodo ljudem v razmislek na problematiko, ki jo imajo/imamo z naravo. Eden izmed ciljev je bil, da bo celoten projekt prikazan na razstavi, kjer bodo predstavljene izbrane fotografije, ki bodo na obiskovalce pustile vtis. Zaradi situacije s korona virusom to do zdaj še ni bilo izvedljivo. Cilj je bil tudi, da sodelujem z raznimi organizacijami, kjer bi lahko delila svojo izkušnjo in fotografije. Do zdaj sem sodelovala z Laškim akademskim klubom, kjer sem imela predavanje preko Zoom aplikacije.
Osebni cilji pri izdelavi so bili, da ustvarim profesionalne fotografije, ki bodo dobra referenca za nadaljnjo kariero, pridobitev novih izkušenj, s katerimi bom nadgradila svoje znanje na področju fotografije, organizacije, varstva okolja in živali, komunikacije ter osebnostne rasti.
2 1.1 DELOVNE HIPOTEZE
Navedla sem tudi delovne hipoteze, ki sem jih v zaključku potrdila ali ovrgla:
1. Menim, da bomo s fotografijami dvignili zavest okoljske problematike v Gambiji.
2. Menim, da se z ustrezno strojno opremo da fotografirati okoljsko problematiko.
3. Predvidevam, da je fotografska zgodba boljša kot posamezne fotografije.
4. Menim, da lahko fotografija pomaga pri okoljevarstvenih problemih.
3
2 TEORETIČNI DEL
2.1 OKOLJEVARSTVO IN FOTOGRAFIJA
Fotografija lahko dobro izpostavi okoljsko problematiko in spodbudi ljudi, da se začnejo zavedati problema. Še vedno je mnenje večine, da ne more priti do uničenja narave in s tem propada človeštva, a naš odnos do narave se nam bo vrnil, verjetno prej kot si mislimo. Izlov rib iz oceanov je nadpovprečen, zrak postaja vse bolj onesnažen in nikjer ni znakov kakršne koli upočasnitve onesnaževanja. Kaj je vzrok vsega tega? Kot vrsta smo zelo uspešni, iznajdljivi, zagnani, pohlepni in nikoli zadovoljni. A vsak od nas lahko stori nekaj, kar bo pripomoglo k boljšim razmeram. Ni potrebno, da objavljamo v svetovno znanih revijah in televizijskih kanalih za dober doseg in vtis. Lokalni fotografi lahko vplivajo in spodbudijo ljudi, da začnejo razmišljati o dogajanju v njihovem okolju. Pomagamo lahko lokalnim skupnostim, ki se ukvarjajo z varovanjem okolja in živali. Vendar ni dovolj, da v idilični pokrajini prikazujemo npr. samo lepe živali, želimo pokazati tudi nevarnosti, ki grozijo živalim. Naše bralce ali gledalce moramo obvestiti, kaj se v resnici dogaja tam zunaj. (1)
Fotografija nam prikaže realno stanje v okolju. Kljub temu da ima večina prebivalstva v današnjem času dostop do interneta, še vedno velja dejstvo, da se katastrofe »dogajajo nekje drugje«. Fotografija lahko okoljska vprašanja vseh vrst predstavi širšemu občinstvu na način, ki je lažji za razumevanje, kot pa podatki in dejstva. Pomagajo nam pokazati kontekst in celoviteje razumeti zapletene naravne pojave. (2)
Vsak okoljevarstveni problem ni izpostavljen, zato je včasih naloga fotografa tudi, da to razišče in dokumentira. Povežemo se lahko z raznimi okoljevarstveniki, ki delujejo v skupnosti, in jim ponudimo fotografijo kot storitev. Na spletu je veliko seminarjev in predavanj na temo okolja, ki nam lahko ponudijo odlična izhodišča za fotografiranje. (3)
"V idealnem primeru bi se moralo fotografiranje podnebnih sprememb osredotočiti na vse vidike – vzroke, vplive, ublažitev (zmanjšanje) in prilagajanje." – Joan Sullivan (2)
4 2.1.1 FOTOGRAFSKA REPORTAŽA
Posamezna fotografija je odličen način prikaza težave, vendar se je bolje osredotočiti na pripovedovanje zgodbe. S tem zaidemo v fotoreportažo. Upoštevati moramo ozadje, kadriranje in obe plati zgodbe. (2)
Čeprav dokumentiramo zgodbo, to še ne pomeni, da pri samem fotografiranju ne razmišljamo tudi o svetlobi in kompoziciji. Dobro ustvarjena fotografija bo zbudila več pozornosti kot slaba, zato je potrebno pomisliti, kako bomo fotografirali določeno situacijo, s katerega kota, kakšne detajle bomo ujeli v objektiv. Če je mogoče, fotografiramo ob dobrih svetlobnih pogojih, na večer ali zgodaj zjutraj. Če pa želimo poudariti resnost problema, lahko uporabimo trdo svetlobo, torej direktno sonce z ostrimi sencami, ki daje občutek dramatičnosti. Dobro je, če se na lokacijo lahko večkrat vrnemo, da ujamemo zgodbo v več različnih pogojih, ko je sončno, oblačno, večerna in jutranja svetloba. Tako jih lahko med sabo primerjamo in uporabimo tisto, ki najbolje opisuje problem. Lahko fotografiramo določen kader vsak dan, da se na fotografijah opazijo vidne spremembe, ki so bile posnete prve in zadnje. Tako dobimo občutek, kaj se izgublja in kako se narava spreminja. (3)
Ne pozabimo na širše kote, kot tudi na ožje kadre okolja. Želimo, da fotografije prikazujejo raznolikost in lepoto pokrajine, hkrati pa vzbujajo občutek dramatičnosti. Ljudje naj ob pogledu na posnetek vidijo lepoto, ki je lahko uničena zaradi raznih vplivov na okolje.
Seveda ne smemo pozabiti tudi na grde prizore, ki ogrožajo naravo. Čeprav so lahko včasih boleči za gledalca, so vseeno kruta realnost, ki jo želimo prikazati. (3)
Vseh fotografij pa ni dobro prikazati samo kot pogubo, vedno je nekje rešitev, po navadi je ta element človek. Ljudje so po vsej verjetnosti ustvarili problem, vendar so tukaj drugi ljudje, ki želijo odpraviti negativen vpliv na okolje. Sem spadajo tudi razni protesti in posamezniki, ki se neposredno ukvarjajo s problemom, npr. pobirajo smeti. Včasih je dovolj, da prikažemo, kako lahko uživamo v okolju, ki je čisto in tako dokažemo koristi okolja na človeka, če poskrbi zanj. Tako se v ljudeh zasadi misel, da je to mesto potrebno zaščititi in ga bodo lahko še naprej občudovali ter koristili. (3)
Pomembno je, da med izvajanjem fotografiramo ljudi, ki so odgovorni za nered, vendar moramo biti previdni, saj je naša varnost na prvem mestu. Nihče si namreč ne želi biti ujet na fotografiji, ko izvaja nelegalno, neetično dejanje. (3)
5
Posnete fotografije niso same sebi namen, ampak imajo veliko večjo vrednost, ko jih delimo z ostalimi. Bistvo dokumentiranja okoljevarstvenih problemov je, da jih delimo s širšim svetom. To storimo preko spleta, razstav, objav v galerijah, predavanj … Izpostavimo jih lahko tudi v kavarnah, ki so pripravljene sprejeti fotografije za dekoracijo prostora in tako hkrati ozaveščati obiskovalce. Fotografije je bolje objaviti kot serijo s kratkimi opisi, da bodo gledalci vedeli, kaj gledajo in se lažje poistovetili. (3)
Vedno je potrebno gledati na težavo z obeh plati. Včasih moramo upoštevati tudi gospodarski vpliv – npr. rezultat zaprtja tovarne, ki onesnažuje okolje, bo veliko nezaposlenih ljudi, kar pomeni, da to ni nujno najboljša rešitev. Kot fotograf moramo razmisliti o fotografiranju delavcev, da lahko gledalcem sporočimo tudi drugo plat zgodbe.
Okoljevarstveni problemi niso vedno samo črno–beli. Ne pozabimo, da je to zelo resen posel, ki se ga ne smemo lotevati s pol srca, dati moramo vse od sebe, delamo tudi prostovoljno, se dobesedno umažemo in včasih pozabimo na občutek za estetiko. Želimo kakovostno delo, ki pritegne pogled, četudi gre za temo, ki včasih odbija. To je lahko pravi izziv za zajemanje motivov na način, ki pritegnejo pogled in spodbudijo ljudi, da postanejo pozorni. (3)
Pri delitvi fotografij s svetom uporabljamo tradicionalne in nove dokumentarne tehnike. Na televiziji nam ne kažejo samo statističnih podatkov in številk, ker ljudje ne morejo v celoti razumeti vseh podatkov. Namesto tega nas pozovejo, da razširimo svoj pogled na svet in pokažemo sočutje do ljudi ali živali, ki jih kriza neposredno prizadene. S tem vplivajo na naša čustva, saj je ta tehnika pripovedovanja zgodb vedno delovala. Enako kot pri tem je potrebno tudi pri fotografiranju misliti na čustva, ki jih bo vzbudila fotografija. (2)
"Ljudje imajo skrb za druge ljudi. Če se bralci oziroma gledalci ne morejo povezati z napisanim ali gledanim in vsebina ni oprijemljiva, potem ne bodo pozorni. Če torej želite kaj spremeniti, ne morete samo zagotoviti informacije – oblikovati jih morate po človeško.«
– Joan Sullivan (2)
Samo prikazati nekaj slabega ni dovolj, da bi koga spodbudilo k dejanju. Ljudje večinoma ne marajo čutiti krivde, saj gre za »negativen« občutek, ki jih redko potisne k pozitivnem dejanju. Namesto tega jim raje ponudimo možne rešitve. Na primer, ko prikažemo plažo, polno smeti, se zraven osredotočimo še na ideje, kot so recikliranje odpadkov iz plaže, vključitev ljudi v pobiranje smeti … (2)
6
V današnji poplavi informacij pa včasih samo pripovedovanje zgodb ni dovolj. V takih primerih lahko uporabimo nove metode dokumentiranja. (2)
Uporaba dronov pri fotografiranju okoljevarstvenih problemov je zelo uporabna pri večjih površinah, da z njimi dobro prikažemo prizadeto območje. (2)
Če razumemo situacijo kot fotografi, jo znamo zato tudi bolje prenesti na gledalce fotografij in jih primerno izobraziti. Fotografijam dodamo opis z razlago, da si gledalci lažje predstavljajo situacijo. Fotografija tako poudari težave v okolju in ozavesti ljudi. (2)
2.2 ETIKA V FOTOGRAFIJI
Na žalost je s popularnostjo družbenih omrežij fotografija zgubila pomen. Kako daleč smo pripravljeni oditi za dober posnetek? »Wanderlust« fotografija (želja po potovanju je
"pretirana", toliko, da meji na "manijo") je vrsta fotografije, kjer je prikazana močna želja po potovanju in je postala izgovor za mnoge vplivneže, fotografe, filmske ustvarjalce, ki uničujejo zemljo, da bi ustvarili »Instagrammable« trenutek (fotografija, ki bo všeč sledilcem na Instagramu, ki bodo postali zavistni, ker bi si oni tudi želeli biti tam). V zadnjih dveh desetletjih so stvari nekoliko ušle izpod nadzora. Številni trdijo, da je v večini primerov uporabljen program za retuširanje Photoshop, a še vedno fotografija govori sama zase in mnogi gledalci ne vedo, da je uporabljena manipulacija – domnevajo, da ni sporno, če za fotografijo uničimo naravo. Kot primer lahko vzamemo Superbloom v Kaliforniji, kjer se je v enem dnevu zbralo 50.000 turistov samo zato, da bi posneli sliko s cvetočimi maki, kot vidimo na sliki 1. Zaradi tega so morali blokirati ceste, preusmeriti promet in na koncu zapreti park. Vse to za nekaj všečkov na Instagramu. (4)
Ko za sliko stopimo na cvetove, so poškodovani ali uničeni in je malo možnosti, da bodo v prihodnosti spet zacveteli. Nekatera od makovih semen so že desetletja pod zemljo in čakajo da zacvetijo. Zaradi vdora na območje cvetlic so fotografom napisali globo. (4)
7
Slika 1: Makovo polje v Kaliforniji (5)
Prav zaradi takšnih dogodkov so ustanovili organizacijo LeaveNoTrace z željo zaščititi naravo s poučevanjem in navdihovanjem ljudi, da v njej uživajo odgovorno. Njihovih sedem glavnih smernic nam pomaga trajnostno uživati v naravi in se izogibati človeškim vplivom:
1. Vnaprej načrtujte in se pripravite.
2. Potujte po že ustaljenih poteh in površinah (izogibajte se še nedotaknjenim območjem).
3. Pustite, kar najdete.
4. Bodite uvidevni do drugih obiskovalcev.
5. Odpadke pravilno zavrzite.
6. Spoštujte divje živali.
7. Zmanjšajte uporabo ognja. (4)
Težava je tudi geografsko označevanje in prenatrpanost. Skriti kotički niso več skriti, saj jih Instagramerji označijo in naredijo priljubljene. (4)
Na srečo obstaja dosti umetnikov in fotografov, ki se tega zavedajo in ustvarjajo vsebine s promocijo varnega načina fotografiranja. Kyle Huber s svojim Instagram profilom sodeluje s podjetji, ki skupaj ustvarjajo vsebine z varnimi načini fotografiranja. Tudi Benjamin Von Wong fotografijo uporablja kot sredstvo za ozaveščanje o podnebju in našem vplivu ter vlogi, ki jo imamo pri izboljšanju prihodnosti. (4)
8
Z napredkom in tehnologijo v preteklem desetletju družbenih omrežij in fotoaparatov je prišlo do velike priljubljenosti fotografiranja narave in živali v njej. Težava je v tem, da fotografi premikajo meje in naravo uničujejo za svojo lastno fotografijo ter jo tako motijo s svojo prisotnostjo. Nekateri premikajo gnezda za boljši kader, sekajo drevesa in veje za bolšji pogled. V drugih primerih gre tudi za številnost fotografov, kot se je nedavno zgodilo v Floridskem parku Fort De Soto. V parku je gnezdil par velikih rogatih sov in ko je novica prispela na Twitter, je prišel velik avtobus fotografov. Pogosto se na enem območju zbere več kot 50 fotografov, ki več ur motijo živali, da bi posneli popoln posnetek. (6)
Oskrbniki naravnih rezervatov nadzorujejo območja, da bi zagotovili nemotenost narave, vendar nimajo potrebnih pooblastil, ki bi zakonito odgnala takšne ljudi. Lahko pokličejo policijo ali le apelirajo na boljši odnos ljudi na naravo. Številne organizacije prirejajo delavnice in delajo brošure, ki izobražujejo fotografe na tem področju. Pomagamo lahko tudi sami: ko vidimo fotografa, ki krši zakone narave, ga preprosto opozorimo, da je na prvem mestu ohranitev prosto živečih živali, šele nato dobra fotografija. Cilj vsakega fotografa bi moral biti, da na prvo mesto postavimo okolje in živali v njem ter ga cenimo. Fotografi imamo veliko možnosti dostopa do živalskega sveta, medtem ko se živali borijo za obstoj, izgubo habitata, s težavami zaradi podnebnih sprememb, prekomernim ribolovom, ki so v zadnjih letih povzročili katastrofalen upad števila ptic, žuželk, sesalcev, plazilcev in dvoživk.
Nedavno poročilo Združenih narodov je pokazalo, da se vsaka četrta vrsta sooča z izumrtjem. Fotografija divjih živali ima npr. moč, da ljudi usmeri nazaj v naravo, seveda na pozitiven način. Je orodje, ki spodbuja željo po zaščiti živali in sproži spremembe.
Fotografije se lahko hitro razširijo po celotnem spletu. Pri tem moramo paziti, saj z všečki in sledenjem spodbujamo druge ljudi, ki bodisi varujejo bodisi uničujejo naravo, vse za večji doseg na družbenih omrežjih. (6)
»Etika fotografije je enaka etiki življenja, vse se vrti okoli spoštovanja«. – pravi fotograf National Geographica, Beverly Joubert, ki že desetletja fotografira prostoživeče afriške živali. »Obstaja nekaj univerzalnih pravil in veliko sivih polj. Kar je etično za nekoga, ni nujno za drugega. Voditi nas mora sočutje in ohranjanje, postavitev subjekta na prvo mesto.«
(6)
9
Čeprav vodnika ni, nam lahko pomaga nekaj osnovnih načel:
1. Ne škodujmo, ne uničujmo, ne spreminjajmo habitata za boljši pogled ali kader.
Pustimo živali pri miru, naj počnejo svoje delo in mi svojega. Ne iščimo pozornosti in interakcije. Ne smemo jim preprečiti lova, prehranjevanja ali počitka. Bodimo pozorni v času razmnoževanja, spoznajmo znake nelagodja, stresa pri živali.
Izogibajmo se dejanjem, ki bi starše odgnala od mladičkov, ki so potem v nevarnosti zaradi plenilcev. Ne spreminjajmo njihovega bivališča, saj jim zagotavlja prikrivanje in zaščito pred soncem, vetrom in dežjem. Neprestano moramo opazovati vedenje živali in se zavedati, kdaj se moramo umakniti ali oditi. Vnaprej se pripravimo in se podučimo o živalski vrsti, ki jo bomo fotografirali. Brez dvoma imamo vpliv, ko se podamo na ozemlje divjih živali, ko iščemo ali naletimo na njihova bivališča in brloge, hranilnice in zbirališča. Toda to ne pomeni, da ne smemo v naravo fotografirati, kajti narava potrebuje naše zgodbe kot še nikoli prej. Moramo pa tja priti z večjo stopnjo zavedanja glede posledic našega vključevanja v naravo.
Izogibati se moramo svetlih oblačil, ki hitro vzbudijo pozornost živali in zaradi katerih se prestrašijo. V mislih moramo imeti barve torb za opremo in fotoaparat.
Pomisliti moramo tudi na primerno obutev glede na teren, po katerem bomo hodili.
2. Previdni moramo biti pri hranjenju živali, izogibati se je treba privajanja divjih živali na ljudi. Najprijaznejša stvar, ki jo lahko naredimo za divje živali, je, da spoštujemo njihovo divjost. To kršimo z dajanjem hrane za dobro fotografijo. Plenilci, kot so lisice, kojoti, medvedi, sove se hitro naučijo povezovanja ljudi s hrano. Naslednjič se bodo brez strahu obrnili proti ljudem, ker bodo želeli hrano, in če so preveč agresivni, jih agencije za prostoživeče živali pogosto ubijejo. Na vprašanje, kdaj je sprejemljivo, da s hrano vabimo živali, ni točnega odgovora, vendar se lahko držimo naslednjih vodil. Če žival živi na območju, kjer ga lovijo, lahko s hranjenjem postane lahka tarča, saj postane preveč drzen in se približa ljudem, zaradi česar ga lahko usmrtijo. Hrana mora biti tudi primerna in varna. Na primer krmilnice za ptice je potrebno redno vzdrževati, polniti, čistiti, da se izognemo zajedavcem, jih postaviti na pravo mestoin stran od plenilcev.
3. Zakoni se razlikujejo glede na lokacijo, namen, vrsto in način fotografiranja. Ključno je, da v parkih upoštevamo pravila, kot je na primer primerna razdalja med nami in
10
živalmi, da oboji ostanemo varni. Mnogo ljudi tega ne upošteva in na koncu je zaradi raznih poškodb žrtev žival, ki mora umreti. Če načrtujemo komercialno fotografiranje, delavnice ali postavitev kamer v divjino, moramo pridobiti dovoljenja. Uporaba drona v divjini je sporna tema, zakoni se razlikujejo. Leteči droni povzročajo stres živalim, ker ne poznajo te leteče stvari in se je ustrašijo.
4. Marsikje obstaja možnost fotografiranju ujetih živali. Preučiti moramo možnosti fotografiranja divjih živali v ujetništvu. Pozanimati se o legitimnosti zavetišča ali živalskega vrta, izogibajmo se krajem, kjer živali izkoriščajo. Fotografiranje divjih živali v ujetništvu je priljubljeno, zlasti med ljudmi, ki si morda ne želijo ali ne morejo potovati v oddaljene kraje, da bi si ogledali prostoživeče živali. Široka paleta raznih objektov ponuja priložnost za fotografiranje najrazličnejših eksotičnih živali, vključno z živalskimi vrtovi, zatočišči, rešitelji, rezervati, ribogojnicami, pustolovskimi parki, safari parki ... Razlogi za njihovo ujetništvo so različni, od pohlepa in do sočutja. Svet divjih živali v ujetništvu je velik in brez večjega nadzora.
V Združenih državah Amerike potrebujejo le dovoljenje za razstavljanje divjih živali.
V nekaterih primerih so bile divje živali poškodovane in rešene ter za njih dobro poskrbijo. Obstajajo tudi primeri, ko so bile živali lastnikom odvzete zaradi zlorabe.
Lahko so glavni vir zaslužka v živalskih vrtovih, kjer življenje preživijo v premajhnih kletkah. Obstajajo tudi kmetije za divjad, kjer jo gojijo za fotografiranje. Večinoma so lokacije v Montani in Minessoti, kjer obljubljajo spektakularne živali, kot so sibirski tigri, snežni leopardi, volkovi, ki drugače živijo v velikih gozdovih. Na kmetijah pa jih imajo v kletkah, iz katerih jih izpustijo le takrat, ko nastopajo pred kamerami strank, ki za vabo uporabljajo hrano. Včasih jih peljejo v druge države, na lokacije, s katerih si želijo fotografijo, kot so na primer rdeče skale v Utahu. Lastniki se branijo s trditvami, da živali, skotene v ujetništvu, nimajo enakega nagona ali potreb, kot živali, skotene v divjini, ter da imajo zaradi neizpostavljenosti plenilcem ter zanesljivi hrani daljše življenje. Toda strokovnjak za živali Carl Safina trdi: »Ni pomemben samo obstoj. Oseba lahko dolgo časa živi v zaporu. Pomembna je kakovost življenja.« Velik del fotografske industrije obsoja takšne kmetije divjih živali, fotografije, ki so posnete na njihovem območju pa so prepovedane na fotografskih natečajih in v večini revij, vključno z National Geographicom.
11
5. Pri naslavljanju in opisovanju fotografij moramo biti pozorni, da povemo, kako je nastala fotografija. Etična praksa fotografiranja divjih živali se ne konča, ko se vrnemo domov. Pomembno je, kako predstavimo življenjske okoliščine živali na naših fotografijah. Postavimo se v kožo gledalca, povejmo jim ozadje fotografije, kako je nastala, nekaj, kar ni očitno samo s pogledom na sliko. Moramo biti iskreni, kar velja tudi za obdelavo fotografij. Minimalna korekcija barve, brez kloniranja in dodajanja elementov, ki bi spremenili realnost. Pomemben je tudi naš ugled in vpliv na druge. Beseda hitro potuje naprej, med urednike, ostale fotografe in družbena omrežja, ki lahko na dan privedejo zamolčano resnico. Če želite uporabiti bližnjice, boste kmalu negativno izpostavljeni. Moramo biti odgovorni. Vzemimo si čas z znanstveniki in raziskovalci, da se prepričamo, kaj objavljamo. Ta osnovna načela so izhodišče. Od vsakega posameznika je odvisno, da v prakso vključi zdrav razum in sočutje. Morda nimamo vseh odgovorov in delamo napake, vendar si nenehno prizadevamo biti empatični in ozaveščeni. V naši moči je, da skrbno ravnamo z divjimi živalmi, ki nas obdarijo s svojo prisotnostjo. Za nas je le fotografija, za divjo žival pa je vsak trenutek preživetje. (6)
2.3 PRIMERI DOBRE PRAKSE
2.3.1 PETER CHADWICK – AFRIŠKI NARAVOVARSTVENI FOTOGRAF
V tridesetih letih nabiranja izkušenj v naravovarstvu Afrike, tako v morskem kot kopenskem svetu, je doživel in naredil že marsikaj za dobrobit živali in narave. Delo v tako raznolikih habitatih mu je omogočilo, da je pridobil bogate izkušnje na vseh področjih ohranjanja ekosistema in zdaj svetuje ter skrbi za ohranjanje narave po vsem svetu. Deluje tudi na področju predpisov, kazni za redke in ogrožene vrste ter skrbi za osebje na tem področju.
Skozi vse to ga spremlja fotoaparat, saj uporablja fotografsko reportažo kot močno orodje za ohranjanje okolja, da s tem izpostavlja pomembna dejstva in vprašanja o afriški celini. Je član mednarodne zveze fotografov za ohranjanje narave in njegovo delo je tudi mednarodno priznano, saj prejema nagrade ter nastopa na številnih svetovnih medijskih platformah. (7)
12
Njegov največji cilj je, da bodo ljudje z branjem zgodb in gledanjem fotografij na njegovi spletni strani navdihnjeni k delovanju in prizadevanju za boljši planet in da bosta biotska raznovrstnost in ekosistem zaščitena. (7)
Primer enega od njegovih projektov je v povezavi z nosorogi, ki jih nezakonito lovijo in jim režejo rogove, saj se na črnem trgu drago prodajajo. Na fotografijah prikazuje kruto realnost in trpljenje nosorogov, ki so bili deležni tega zločina, kot lahko vidimo na sliki 2. Želi, da se podpre organizacije in čuvaje, ki lahko preprečijo lovcem nadaljnje lovljenje. Fotografije pa v tem primeru povedo več kot tisoč besed. (7)
Slika 2: Fotografija nosoroga s fotografske serije – Peter Chadwick (8)
2.3.2 PROJEKT: FOTOGRAFIJE ZA DIVJINO
Več kot 50 najboljših svetovnih fotografov divjih živali je s fotografijo pomagalo zaščititi afriške prosto živeče živali s fotografijo. S tem ko je Covid-19 ustavil turizem, je veliko ljudi ostalo brez služb in se je zato povečala revščina ter nezakonit lov. Manj denarja je tudi za naravovarstvena dela za zaščito živali. Fotografi so v upanju, da zberejo 250.000 dolarjev, prodajali ponatise svojih fotografij in dobiček namenili nevladni organizaciji African Parks
13
Network, ki upravlja vse afriške nacionalne parke in zavarovana območja. Na sliki 3 vidimo primer s projekta. Na koncu jim je uspelo zbrati 660.200 dolarjev. (9)
Slika 3: Fotografija iz projekta (9)
2.3.3 PROJEKT: VELIKIH 5 – STRELJAJTE S KAMERO, NE PUŠKO
V Afriki se izraz »velikih pet« nanaša na pet značilnih afriških živali; leva, nosoroga, leoparda, slona in bivola. Izraz so skovali lovci na veliko divjad in namiguje na pet najtežje ulovljivih afriških živali. Projekt je mednarodna pobuda za ustvarjanje nove različice velikih pet, tokrat ne za lov, ampak fotografije, podobo za projekt lahko vidimo na sliki 4. Ker so živali že ogrožene, je naslednjih deset let ključnih. Cilj projekta, ki ga je ustanovil britanski fotograf Graeme Green, je usmeritev pozornosti na te živali in nujno potrebo po reševanju teh vrst. Odpraviti želi star pomen velikih pet, ki so bile namenjene za lov. To akcijo podpira več kot sto vodilnih fotografov in organizacij za ohranjanje prostoživečih živali. (10)
Ljubitelji divjih živali in fotografi po vsem svetu torej velikih pet fotografirajo in ne več lovijo. Spletno mesto je združitev fotografij, podcastov, intervjujev, namen pa je podučiti in ozavestiti ljudi o pomenu ohranjanja. (10)
14
"Fotografija je odličen način za zaščito divjih živali, zato se mi je zdel projekt velikih 5 fotografij divjih živali kot nekaj, kar bi moralo obstajati. Toda projekt sem želel uporabiti tudi za to, da bi ljudje govorili in razmišljali o divjih živalih in se zavedali grožnje, s katero se sooča veliko živali po vsem svetu." – Graeme Green (10)
Slika 4: Projekt velikih 5 (11)
2.3.4 PLAN B – BOŠTJAN VIDEMŠEK, FOTOGRAF MATJAŽ KRIVIC
Boštjan Videmšek je eno najprodornejših in najbolj verodostojnih, osebno angažiranih peres slovenskega novinarstva. Ugled si je pridobil s poročanjem z vojnih žarišč. V zadnjem obdobju se je začel posvečati obnovljivim virom energije in njihovi možnosti za upočasnitev podnebnih sprememb, v ta namen pa potuje po vsem svetu in se seznanja s primeri, ki delujejo v praksi. (12)
Matjaž Krivic je dokumentarni fotograf, ki v svojih delih prikazuje tematiko revnih predelov sveta, bogatih s tradicijo in versko izpovednostjo. S kamero dokumentira pomembne družbene dogodke po celem svetu, ki se dotikajo tem okoljevarstva, globalizacije in družbenih neenakosti. Fotografira na intenziven, svojstven in estetsko presežen način, ki mu prinaša številne prestižne nagrade. (13)
15
"Planeta B nimamo, lahko pa imamo Plan B," je v spremni besedi zapisala klimatologinja Lučka Kajfež Bogataj in s tem botrovala naslovu nove knjige Boštjana Videmška s pomembnim deležem fotografa Matjaža Krivica, ki je avtor slike 5 iz serije Plan B. (14)
Avtorja sta vedela, da v ta boj ne smeta vstopiti z nizanjem številk, dejstev in apokaliptičnih podob, temveč s preverjenimi zgodbami skupnosti in posameznikov, "ki se niso prepustili splošni ravnodušnosti, aroganci in ignoranci …" Ljudi, ki so začeli spreminjati svoj način življenja in lahko nam vsem – ob popolnem lokalnem, regionalnem in globalnem angažmaju – "ponudijo znanje, energijo, izkušnje in seveda tudi tehnologijo za zajezitev posledic podnebnih sprememb". (14)
Slika 5: Avstrijska modelna skupnost Güssing (15)
2.3.5 SEBASTIÃO SALGADO
Sebastião Salgado (rojen v Braziliji l. 1944), po poklicu ekonomist, je fotografsko kariero začel leta 1973 v Parizu, kjer je sodeloval s fotografskimi agencijami Sygma, Gamma in Magnum Photos – vse do leta 1994, ko sta skupaj z Lélio Wanick Salgado, kuratorko in oblikovalko vseh njegovih razstav in knjig, ustanovila svojo agencijo Amazonas Images.
16
Salgadove fotografske serije, med njimi Druge Amerike (1985), Sahel – ljudje v stiski (1986), Delavci (1993) in Migracije (2000), so poglobljeno raziskovale življenjske pogoje in kulturne razlike med ljudstvi, uničujoče posledice suše v afriški pokrajini Sahel, neizprosne razmere, v katerih delajo delavci vsepovsod po svetu, in stisko ljudi, ki so iz različnih razlogov ostali brez svojih domov. (16)
Pri Genezi (2013) se je Salgado sklenil preusmeriti od ljudi k neokrnjeni lepoti Zemlje in bitjem, ki živijo v sožitju z njo, kot je primer na sliki 6. Na svojih potovanjih po zemeljski obli je med letoma 2004 in 2011 dokumentiral arktične in puščavske krajine, tropski deževni gozd, morske in druge prostoživeče rastline in živali ter skupnosti, ki še danes živijo v skladu z izročilom prednikov. Salgado je s svojimi fotografijami napravil vizualni poklon našemu ranljivemu planetu, saj je prepričan, da smo ga dolžni varovati. (16)
Od devetdesetih let prejšnjega stoletja si zakonca Salgado prizadevata obnoviti del atlantskega gozda v Braziliji; ustanovila sta tudi nevladno okoljsko organizacijo Instituto Terra, katere poslanstvo je ponovno pogozdovanje, ohranjanje narave in izobraževanje. Zato je Geneza, ki jo Salgado vidi kot svoje »ljubezensko pismo planetu«, navdihnila okoljevarstveno iniciativo Moje ljubezensko pismo planetu (#lovelettertotheplanet), ki ponuja možnost, da ljudje sodelujejo v številnih akcijah, tako na lokalni kot na globalni ravni – od odstranjevanja invazivnih tujerodnih vrst do čiščenja okolja. (16)
Slika 6:Fotografija s serije Geneza (17)
17
3 EKSPERIMENATLNI DEL
Eksperimentalni del diplomskega dela predstavlja štiri fotoreportaže, povezane z okoljevarstvom v Gambiji, ki so bile posnete v februarju leta 2021. V tem poglavju so predstavljene metode dela.
3.1 METODE DELA
Pri izdelovanju sem uporabila različne metode, kot je raziskovanje in iskanje podatkov v zvezi s fotografijo, življenjem v Gambiji, samo organizacijo projekta. Primerjala sem različne fotografije, avtorje in od vsakega pridobila koristne informacije. Izobraževala sem se preko raznih spletnih predavanj fotografov, kot je Arne Hodalič, ki je že marsikje potoval, in uporabila koristne napotke za svoj projekt.
3.2 PRIPRAVE
Pred potovanjem sem se podučila o sami državi, njihovi kulturi, načinu razmišljanja in življenjskih pogojih, v katerih bom živela tri tedne. Živela sem pri tradicionalni gambijski družini, kjer so življenjski pogoji precej drugačni, kot smo jih navajeni v Evropi. Nekaj časa sem potrebovala za prilagoditev na drugačno okolje, a sem se kmalu privadila njihovega način življenja. Sprva je bilo težko, saj smo v Evropi navajeni na hiter tempo življenja, veliko dela in bolj malo časa za počitek. Tukaj pa je ravno obratno – nikamor se jim ne mudi, tudi hodijo zelo počasi, kar je precej logično zaradi vročega podnebja. Živijo v miru, ne dogaja se jim kaj dosti, živijo zato, da preživijo, občasno se družijo ob pomembnih dogodkih, kot je poroka.
3.3 FOTOGRAFIRANJE IN OPREMA
Uporabljala sem opremo Canon EOS 550d z dvema objektivoma: kit objektiv 18–55 mm in fiksen 50 mm objektiv. To opremo sem izbrala, ker je moja osebna oprema, ki mi služi že vrsto let in jo zato zelo dobro poznam, da se lahko v različnih situacijah hitro odzovem.
Razlog, da sem uporabila svojo opremo, je tudi varnost, saj je Afrika polna presenečenj in nisem želela kakršnih koli dodatnih stroškov z izposojeno opremo. 18–55 mm objektiv sem uporabila pri zajemanju predvsem širših kadrov, medtem ko sem s 55 mm objektivom fotografirala detajle in bližnje kadre.
18
Za vsak slučaj sem imela še nekaj dodatnih SD kartic, če bi prišlo do kakšne tehnične težave.
Na terenu sem imela tudi rezervno baterijo, saj se fotoaparat zaradi starosti hitro izprazni.
Fotografije so bile posnete v RAW formatu, ki ne izgublja informacij, vendar posledično zavzame več prostora kot drugi formati.
3.4 POSTPRODUKCIJA
Kasneje sem fotografije prenesla na prenosni računalnik znamke HP, naredila izbor v Adobe CS6 in jih uredila v programu Adobe Lightroom Classic CC. Naredila sem minimalno korekcijo svetlobe, barv, ostrine in nisem uporabljala retuše, ker sem želela ohraniti pristnost na posnetkih. Primerjava korekcije je na fotografijah 7 in 8.
Slika 7: Fotografija pred obdelavo
Slika 8: Fotografija po obdelavi
19
4 REZULTATI Z RAZPRAVO
Afriška kultura je precej drugačna od naše, evropske. Kar 95 % vseh prebivalcev je muslimanov in ker jim vera pomeni zelo veliko, se zato domačini na probleme, ki jih imajo, tako osebne, kot z okoljem, sklicujejo na Boga, da bo on 'rešil' vse težave. S takšno miselnostjo jim je stežka dopovedati, kako lahko njihov način življenja negativno vpliva na okolje in živali ter da je potrebna izobrazba, delo na področju okoljevarstva, če želijo ohraniti naravo. Zato smo pomembni posamezniki, ki se tega zavedamo in poskušamo narediti kar je v naši moči, da pomagamo in izobražujemo ostale v dobrobit okolja. Med tem sem pridobila veliko znanja o njihovem ekosistemu ter o tem, kako uporabljajo rastline in si z njimi pomagajo v vsakdanjem življenju pri različnih boleznih in težavah.
20
4.1 GRAJENJE VALILNICE ZA MORSKE ŽELVE
Morske želve so zelo ogrožena živalska vrsta in pomemben del ekosistema. Izgubljajo svoj naravni habitat, problematične pa so tudi podnebne spremembe. Njihov najhujši sovražnik je človek, ki jih iztreblja z ribolovom, krajo jajc s plaž in prodajo na črnem trgu kot delikateso. Jajca je potrebno zaščititi tudi pred živalskimi plenilci, zato je bil namen prostovoljstva gradnja nove valilnice za želve v vasi Gunjur. Že pred odhodom smo skupaj z ostalimi prostovoljkami zbrale donacije, ki so prispevale za material in gradnjo valilnice.
Najprej smo odšli na ogled obale in vmes srečali nekaj mrtvih morskih želv, ki jih je naplavil ocean, kot vidimo na sliki 9. Vzrok za njihovo smrt je največkrat ribiška mreža, saj v neposredni bližini deluje nelegalna tovarna kitajskega lastnika za predelavo ribje moke. Čez celoten dan in tudi noč Gambijci lovijo ribe, kar pomeni, da so želve zelo izpostavljene nevarnosti. Ogledali smo si staro valilnico, ki je bila narejena iz nekaj polomljenih desk in mreže, kar se vidi na sliki 11. Vse skupaj naj bi varovalo želvja jajca, ki so zakopana v zemljo, kar prikazuje slika 10. Ko pride čas valjenja, to je od junija do novembra, se iz jajc začnejo izlegati majhne želvice, ki pa so zelo nemočne in privlačne za plenilce. Zato jih v tem času prostovoljci z rokami odnesejo od valilnice do morja, da varno nadaljujejo svoje življenje.
Ko smo dobili ves potreben material ,smo pričeli z gradnjo nove valilnice. Potrebovali smo les in cement, ki je pri njih narejen iz zmletih školjk in vode. Postopek vidimo na slikah od 12 do 14. Skupaj smo naredili zidake in jih pustili na soncu, da se posušijo. Čez mesec dni, ko mene ni bilo več v Gambiji, so dokončali valilnico, da bo pripravljena na letošnjo sezono valjenja.
21
Slika 9: Mrtva želva, naplavljena na obalo
Slika 10: Označena želvja jajčeca, zakopana v mivki, ki čakajo na izvalitev
22
Slika 11: Mreža stare valilnice za jajčeca morskih želv
Slika 12: Grajenje nove valilnice
23
Slika 13: Izdelovanje zidakov
Slika 14: Postopek za pridobitev cementa
24 4.2 ODPADKI
Velik in nerazrešen problem po celotni Gambiji so odpadki. V večjih mestih smeti pobirajo tovornjaki zasebnih podjetij, ki jih nato odvržejo na neurejeno odlagališče. Odpadki so preprosto prepuščeni sami sebi, da segnijejo ali pa tudi ne. Smeti tudi zažigajo, kar pa povzroča strupen dim za okoliš in prebivalce, dim pa je tako obsežen, da se vidi tudi na Google Earth fotografijah. Na podeželju skoraj da ni smetnjakov, kamor bi lahko odvrgel odpadke. Vse mečejo po tleh, zato so tako turistične plaže kot ceste polne odpadkov.
Da bi prebivalce vsaj malo ozavestili o tem problemu, smo postavili smetnjake pred mošejo na plaži Gunjur. Na njih smo z barvo in gobico odtisnili napis, kot je prikazano na slikah 15, 16 in 17, ki omenja, da je smetnjake darovala neprofitna organizacija CETAG (angl. Gunjur Conservationists&Ecotourism Association). Stavba ni le ustanova za molitev, ampak tudi šola. Učitelje smo seznanili z namenom in ciljem, naj bodo zgled otrokom, ki se bodo naučili uporabljati smetnjake tudi drugod, ne le v šoli. Njihovo zbrano poslušanje lahko vidimo na sliki 18.
Slika 15: Priprava na barvanje smetnjaka
25
Slika 16: Skupno barvanje smetnjaka
Slika 17: Bližnji kader barvanja napisa z gobico
26
Slika 18: Učitelji ob poslušanju govora naravovarstvenika
27 4.3 RIBOLOV
Domačini naredijo vse za denar, tudi za ceno njihovega okolja in če škodi življenju. Takšen primer je ribolov kitajskih lastnikov, imenovanih Golden Lead, ki proizvajajo ribjo moko in jo nato izvažajo v Združene države Amerike, Evropo in Azijo, kjer moko uporabljajo kot dodatek k jedem. Na atlantski obali ribiči lovijo ribe, kot je prikazano na sliki 19, na dolgih poslikanih lesenih kanujih, kot vidimo na sliki 21, in jih potem še vedno napol žive pripeljejo do obale, kjer jih ženske prodajajo. Celoten del plaže ima odvraten vonj po mrtvih ribah in smeteh. Higiene tukaj ni, ribe pobirajo po umazanih tleh in jih prevažajo z zarjavelimi samokolnicami ali košarami na glavah žensk. Laguna Bolong Fenyo v bližini je bila rdeča od krvi in polna mrtvih rib. Onesnaženje z odmetavanjem odpadkov iz kitajske tovarne za predelavo rib, vodi v okoljsko katastrofo. Dolgoročno bo to pripeljalo do vse večjega uničenja okolja, vode, kot tudi izkoriščanja ljudi, saj kršijo okoljsko zakonodajo, delovno zakonodajo, zaposlujejo mlade, ki jih prikazuje slika 20, in jim plačujejo manj od vrednosti njihovega dela, odpadke odlagajo v morje in ubijajo morske vire, višek ulova pa odvržejo v morje, ki potem naplavi mrtve ribe nazaj na obalo, kar lahko vidimo na sliki 22. Ustrezne organe že pozivajo k ukrepanju in ustavitvi tega podjetja.
28
Slika 19: Fantje, ki se odpravljajo na ribolov
Slika 20: Portret mladih lovilcev rib
29
Slika 21: Čoln, ki se odpravlja na odprto morje
Slika 22: Mrtva riba naplavljena na obalo
30 4.4 KOPANJE PESKA
Težava za okolje in vrtnarje je izkopavanje peska na obali (angl. sand mining), kot vidimo na sliki 26. Vzrok za kopanje je vse večje povpraševanje po pesku za gradbene namene.
Vrtnarjem grozi odvzem zemlje za gojenje zelenjave in riža brez kakršnega koli vprašanja, če se pritožujejo, pa jih nasilno utišajo. Ženske na vrtovih že desetletja vrtnarijo na teh območjih, kot vidimo na slikah 23 in 25, saj so zelo rodovitna in predstavljajo njihov edini vir preživetja, s tem pa hranijo otroke in jim plačujejo šolnino. Eden izmed portretov takšnih žensk je na sliki 24. Podjetja jim celo lažejo, da bodo dobile odškodnino. Ko prenehajo s kopanjem, se območje posuši in je nerodovitno, puščavnato, kot je prikazano na slikah 27 in 28, kar pomeni, da uničujejo habitat za raznovrstne živali in rastline, ki so imele na teh območjih svoj dom. Cilj je ustavitev kopanja, nato pa pogozdovanje in urejanje vrtov na poškodovanih območjih.
31
Slika 23: Vrtovi, kjer pridelujejo zelenjavo
Slika 24: Portret vrtnarke, ki ji bo kmalu odvzeto ozemlje
32
Slika 25: Delo, ki ga opravljajo na vrtovih
Slika 26: Kopanje na območju, kjer je nekoč bil vrt
33
Slika 27: Živali, ki so ostale brez paše in naravnega habitata
Slika 28: Stanje okolice po kopanju peska
34 4.5 OKOLICA V GAMBIJI
Gambija je najmanjša afriška država; na zahodu meji na Atlantik, na kopnem je iz vseh strani obkrožena s Senegalom. V dolžino meri 320 kilometrov, v širino od 20 do 30 kilometrov.
Leta 1651 je postala angleška kolonija, čeprav je vsa zahodna Afrika pripadala Franciji.
Angleži so meje Gambije določili tako, da so po istoimenski reki Gambiji pluli v notranjost;
mejo s Senegalom so določili z dometom topovskih granat. Tako danes ta državica na zemljevidu zgleda kot prst, zarinjen v notranjost Senegala.
Kljub temu da je Gambija River na robu Afrike, njene atrakcije po ničemer ne zaostajajo za drugimi. Prestolnica Banjul je s svojo ulično kulturo, ki prežene počitniški duh večjih turističnih mest, edinstvena afriška izkušnja. Banjul leži ob izlivu reke Gambije v Atlantik.
Ima okoli 35.000 prebivalcev in je ena najmanjših prestolnic na svetu. Banjul se imenuje šele od leta 1973. Ker leži na polotočku, so Angleži mestece najprej poimenovali Otok Sv.
Marije. Pozneje je dobilo ime Bathurst, po tajniku urada britanske kolonije, Henryju Bathurstu.
Gambija je poznana po najbolj ugodnem podnebju v zahodni Afriki. Vreme je substropsko s suhimi in deževnimi dobami. Obalni predeli so sušni od sredine novembra do sredine maja, medtem ko traja deževna doba od junija do oktobra. V notranjosti je hladna doba krajša in od maja do junija so dnevne temperature zelo visoke. Večina dni je sončnih tudi med deževno dobo.
Država nima pomembnih mineralnih in naravnih virov, zato celotno gospodarstvo v večini temelji na kmetijstvu in živinoreji. Tretjo glavno vlogo v državi ima turizem, ki se je začel razvijati v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Z vidika kulturne dediščine ima Gambija visoko stopnjo etnične raznolikosti in ponuja široko paleto izkušenj za obiskovalce.
Atrakcije vključujejo tudi predstave in umetnost – ples in glasba sta zelo razvita in izredno pomembna. Bogata je tudi kulinarična izkušnja, saj je gambijska ponudba hrane zelo raznolika in zanimiva. Nenazadnje je v Gambiji vrsta zgodovinskih stavb, spomenikov in arheoloških območij že uvrščenih na seznam mest svetovne dediščine.
Revni prebivalci živijo v skromnih razmerah, na podeželju in v vaseh večina družin živi v malih hiškah, brez elektrike in tekoče vode. Po vodo morajo nekateri še danes hoditi daleč
35
stran. V eni sobi spi tudi 5 ali več ljudi, na tleh, ker nimajo postelj. Nihče od otrok nima svoje sobe. Kuhajo zunaj na oglju. Toaletni prostori so večinoma na prostem ali pa imajo okrog le-teh za nekaj zasebnosti postavljen zid. Umivajo se tako, da se polivajo z vodo, ker tušev nimajo. WC školjk nimajo, prisoten je starodavni način – luknja v zemlji. (14)
Veliko smo izvedeli o naravi in tamkajšnji kulturi, predvsem na ekskurzijah in v prostem času, ki smo ga preživeli z domačini, kot prikazujeta sliki 33 in 34. Odpravili smo se na raziskovanje v gozd Bolon Fenyo, kjer so nas izobrazili o pomembnih in koristnih vrstah dreves, ptic, vplivu človeka na okolje in živali, delčke gozda vidimo na slikah 31 in 32.
Pridobila sem veliko znanja o njihovi naravi, živalih, kako lahko uporabljajo vsako rastlino in si z njo pomagajo v vsakdanjem življenju pri različnih boleznih ali pa je del njihove prehrane.
Ogledali smo si farmo plazilcev in kač, katere namen je spodbujanje domačinov, da vzpostavijo zdrav odnos do živali in jih ne iztrebljajo. Eden izmed prebivalcev te farme je kameleon na sliki 10. Odnos do kač in ostalih plazilcev je dokaj nerazvit. Čeprav živijo z njimi, na njih še vedno gledajo kot na zelo nevarne in napadalne, kar pa ni res – napadejo samo v primeru, ko so v nevarnosti in se počutijo ogrožene.
Obiskali smo tudi park opic, ena izmed njih je na sliki 29. V parku so opice svobodne in lahko skačejo naokoli. Park je bil prisiljeno zmanjšan zaradi gradnje konferenčne stavbe, opice pa so skakale na območje, kjer je bilo veliko prometa in zato jih veliko ni preživelo prečkanja ceste. Načrtovano je pogozdovanje in postavitev ograje, da opice ne bodo več skakale na cesto in se izpostavljale nevarnosti.
36
Slika 29: Opica iz parka
Slika 30: Kameleon
37
Slika 31:Šimpanz v naravnem okolju
Slika 32: Metulj sredi gozda Bolon Fenyo
38
Slika 33: Otroška igrivost
Slika 34: Deklica iz vasi
39 4.5.1 ČRNO BELA SERIJA FOTOGRAFIJ
Med potovanjem smo obiskali veliko različnih krajev, pokrajin in spoznali ljudi, s katerimi smo izvedli intervjuje. Na sliki 35 in 36 sta vrtnarja, ki sta primorana opustiti gojenje zelenjave zaradi kopanja peska v neposredni bližini. Njun obraz izraža žalost, razočaranje in jezo nad delavci. Slika 39 pa prikazuje drevo, ki so mu delavci prizanesli in ga pustili živeti, okrog njega pa skopali pesek.
Na sliki 37 je v silhueti prikazana ženska, ki je zaposlena v tovarni rib, kjer sušijo ribe. Ves dan je v dimu in smradu, ki se širi po vsej tovarni.
Slika 35: Vrtnarka z jeznim pogledom
40
Slika 36: Portret vrtnarja
41
Slika 37: Ženska v sušilnici rib
Slika 38: Osamljeno drevo sredi območja, kjer kopljejo pesek
42 4.6 PROCES FOTOGRAFIRANJA
Fotografirali smo v ročnem načinu (angl. manual), kjer smo nastavili tri osnovne parametre pri fotografiranju. Zaslonka se je prilagajala glede na objekt, ki smo ga želeli imeti na fotografiji izpostavljenega: če je bila to okolica, je bila bolj zaprta, da je bila vsaka podrobnost dobro izostrena. Pri fotografiranju portretov živali ali ljudi je bila zaslonka bolj odprta, da je objekt izpostavljen iz ozadja. Čas osvetlitve smo imeli zaradi močnega sonca krajši, zaradi sonca pa so se ustvarile tudi močne sence, ki so poudarile naravovarstven problem. S krajšim časom tudi lažje ujamemo hitro dogajanje, kar je včasih nujno potrebno.
ISO občutljivost je bila vedno na najmanjši vrednosti, da se na fotografijah ni ustvaril nepotreben šum.
Uporabili smo različne zvrsti fotografije, kot je portret, pokrajina, črno-bela fotografija, in jih združili v serijo z zgodbo, torej fotoreportažo, tako da si lahko opazovalci lažje razlagajo vsebino fotografij in samo zgodbo za njimi.
"Fotoreportaža je vselej spoj vizualne in besedilne pripovedi. Je tista vrsta reportažne fotografije, ki omogoča fotografu največ svobode in kreativnega raziskovanja izraznega potenciala fotografije, hkrati pa ga odvezuje zavezanosti pripovedni nevtralnosti in poklicni ideologiji objektivnega novinarskega sporočanja. Fotoreporter je s svojim delom bolj ali manj vedno "na drugi strani" – je tisti, ki je na drugi strani objektiva v primerjavi s svojim subjektom; je tisti, ki poskuša z lastnim videnjem situacije predstaviti drugo, vizualno plat zgodbe, saj ne želi biti zgolj ilustrator novinarskega besedila. Pripovedna moč vizualne podobe je v primerjavi z besedilno pogosto zapostavljena; močna fotografija je tako izrinjena s prve strani časopisa, potisnjena "na drugo stran". (19)
43
5 ZAKLJUČKI
Ko fotografiramo v naravnem okolju, se moramo dobro pripraviti. Pomembno je s kakšno opremo se odpravljamo na teren, s kakšno obutvijo in oblačili, da bomo čim manj motili divjino ter bili pripravljeni na vremenske razmere. Spoštujmo naravo in živali v njej, tako da smo tiho, se primerno obnašamo in se pred odhodom podučimo o okolici.
Fotografija je dober primer ozaveščanja, saj pritegne pozornost hitreje kot dolgo besedilo, opremljeno s podatki, ki je manj zanimivo. Ljudje si lažje predstavljajo, kaj natančno se dogaja in kako se okolica spreminja zaradi okolju škodljivih dogodkov. Lažje izpostavimo težave, jim ponudimo kontekst in rešitve. Pri tem moramo biti odgovorni, da delimo resnične podatke in izpostavimo več različnih plati zgodbe.
Deljenje z ostalimi je zelo pomemben del projekta. Pozanimamo se, katere platforme najbolje delujejo, da spodbudimo enako misleče ljudi. Lahko priredimo razstavo, objavljamo na socialnih omrežjih, spletni strani, predavamo na dogodku, se povežemo z naravovarstvenimi organizacijami …
Srečo imamo, da živimo v čudovitih krajih, ki jih ohranjamo lepe za prihodnje generacije.
Naša vloga pri tem ni tako majhna, kot si mislimo. Več kot nas je, več vpliva imamo na okolje in ostale ljudi. Nihče od nas ne more sam spremeniti sveta, zato je potrebnih več posameznikov, ki stopijo skupaj in ozavestijo ostale. Velik del problema je pomanjkanje zavedanja in malo praktičnih rešitev za spremembe. Verjamem, da se s pravilnim pristopom lahko naredi marsikaj, če le imamo voljo in preprosto radi naravo ter živali, ki jih želimo ohraniti.
44 5.1 DELOVNE HIPOTEZE
Potrdila sem naslednje hipoteze:
1. Menim, da bomo s fotografijami dvignili zavest okoljske problematike v Gambiji.
Z objavami na socialnih omrežjih je fotografije videlo nekaj ljudi, pri katerih smo vzbudili zavest.
2. Menim, da se z ustrezno strojno opremo da fotografirati okoljsko problematiko.
Če opremo dobro poznamo, lahko naredimo kakovostne fotografije okolja in dogajanja v njem.
3. Predvidevam, da je fotografska zgodba boljša kot posamezne fotografije.
Več fotografij skupaj ustvari zgodbo, ki se dogaja v določenem časovnem zaporedju. Tako gledalcem lažje prikažemo celoten potek in posledice kot le s posamezno fotografijo.
4. Menim, da lahko fotografija pomaga pri okoljevarstvenih problemih.
Primeri iz prakse so dokaz, da s fotografijo lahko ozavestimo ljudi, ki se odzovejo in izboljšajo situacijo v okolju.
45
6 VIRI IN LITERATURA
1. SARTORE J., How can photography help the environment? Joel Sartore. [online]
[citirano 20. 5. 2021]. Dostopno na svetovnem spletu:
<https://www.joelsartore.com/about-joel/common-questions/how-can-photography- help-the-environment/>.
2. GARDINER M., Picturing Climate Change: How to Photograph Your
Environment. Envato tuts [online] [citirano 21. 5. 2021]. Dostopno na svetovnem spletu: <https://photography.tutsplus.com/articles/how-to-photograph-your-local- environment-before-its-gone--cms-25467>
3. PETERSON D., How to photograph local environmental stories. Digital photo series [online]. [citirano 21. 5. 2021]. Dostopno na svetovnem spletu:
<https://www.digital-photo-secrets.com/tip/6767/photograph-local-environmental- stories/>
4. REDDY S., The Environmental Impact of Careless Photographers / Candid Chats.
Slrlounge [online] [citirano 21. 5. 2021]. Dostopno na svetovnem spletu:
<https://www.slrlounge.com/the-environmental-impact-of-careless-photographers- candid-chats/>
5. ROMANO A. V travelandleisure [dostopno na daljavo]. [citirano 21. 5. 2021].
Dostopno na svetovnem spletu: <https://www.travelandleisure.com/travel- news/lake-elsinore-california-super-bloom-shut-down-too-many-tourists>
6. ATOHI S., Are Photographers Destroying Nature? Fstoppers [online] [citirano 21.
5. 2021]. Dostopno na svetovnem spletu: <https://fstoppers.com/animal/are- photographers-destroying-nature-69412>
7. CHADWICK P., African conservation photography. Conservationphotography [online] [citirano 21. 5. 2021]. Dostopno na svetovnem spletu:
<https://www.conservationphotography.co.za/about/index>
8. CHADWICK P. V peterchadwick [dostopno na daljavo]. [citirano 21. 5. 2021].
Dostopno na svetovnem spletu: <https://www.peterchadwick.co.za/blog/stop-rhino- poaching>
9. STEWART J. World’s Top Wildlife Photographers Come Together to Raise
$250,000 for Africa’s Parks. V mymodernmet [dostopno na daljavo]. [citirano 21.
5. 2021]. Dostopno na svetovnem spletu: < https://mymodernmet.com/african- wildlife-photography-fundraiser/>
46
10. JALAN A., 5 Powerful Conservation Photography Projects. Pendaphototours [online]. [citirano 21. 5. 2021]. Dostopno na svetovnem spletu:
<https://www.pendaphototours.com/5-conservation-photography-projects/>
11. ROSANE O. V ecowatch [dostopno na daljavo]. [citirano 21. 5. 2021]. Dostopno na svetovnem spletu: < https://www.ecowatch.com/new-big-5-wildlife-
photography-2653013621.html>
12. VIDEMŠEK B., Plan B. Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana, 2020.
13. KRIVIC M., Galerijafotografija [online] [citirano 4. 6. 2021]. Dostopno na svetovnem spletu: <https://galerijafotografija.si/sl/artists/43-matjaz-krivic/>
14. ILICH I., Boštjan Videmšek in Matjaž Krivic: Plan B. Rtvslo [online] [citirano 4. 6.
2021]. Dostopno na svetovnem spletu:
<https://www.rtvslo.si/kultura/beremo/bostjan-videmsek-in-matjaz-krivic-plan- b/546510 >
15. KRIVIC M. V galerijafotografija [dostopno na daljavo]. [citirano 4. 6. 2021].
Dostopno na svetovnem spletu: < https://galerijafotografija.si/sl/artists/43-matjaz- krivic/works/10245-matjaz-krivic-plan-b-21-2019/>
16. SALGADO S., Geneza. Mgml [online] [citirano 4. 6. 2021]. Dostopno na
svetovnem spletu: < https://mgml.si/sl/mestni muzej/razstave/29/sebastiao-salgado- geneza/ >
17. SALGADO S. V mgml [dostopno na daljavo]. [citirano 4. 6. 2021]. Dostopno na
svetovnem spletu: <https://mgml.si/en/city-museum/exhibitions/29/sebastiao- salgado-genesis/>
18. KOZINC J., Zakaj Gambija. [online] [citirano 4. 6. 2021]. Dostopno na svetovnem spletu: <https://zaotrokesveta.com/splosno-o-gambiji/>
19. KRALJ S., Fotoreportaža [online] [citirano 8. 6. 2021]. Dostopno na svetovnem spletu: < https://mgml.si/sl/galerija-jakopic/dogodki/885/2021-05-22/09-
00/fotoreportaza/>
