UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA DRUŽBENE VEDE
Žiga Selan
Kognitivna disonanca in zanikanje vojnih zločinov
Diplomsko delo
Ljubljana, 2021
UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA DRUŽBENE VEDE
Žiga Selan
Mentor: izr. prof. dr. Rok Zupančič
Kognitivna disonanca in zanikanje vojnih zločinov
Diplomsko delo
Ljubljana, 2021
Zahvaljujem se družini za motivacijsko in mentorju izr. prof. dr. Roku Zupančiču
za vso strokovno podporo pri pisanju diplomskega dela.
Kognitivna disonanca in zanikanje vojnih zločinov
Živimo v svetu, v katerem se je v zgodovini odvijalo veliko oboroženih spopadov – vojn. Med oboroženimi spopadi se dogajajo tudi nehumane stvari; pomembno dejstvo je, da so se tekom oboroženih spopadov dogajali vojni zločini, marsikateri pa še dandanes ostajajo neraziskani.
Po končanih sodbah storjenih in raziskanih vojnih zločinov pa številni ljudje – pripadniki določenega naroda, še vedno zanikajo vojne zločine, kljub temu da so bile sodbe pravnomočne.
Osredotočili smo se predvsem na fenomen zanikanja vojnih zločinov, za razlago, zakaj do tega prihaja, pa smo se oprli na teorijo kognitivne disonance. Predstavili smo pojem in pomen kognitivne disonance, kje vse se lahko pojavlja in kako jo lahko apliciramo na vojne zločine oz. vojna hudodelstva. Med drugim smo opredelili, zakaj pripadniki določenega naroda zanikajo storjeni vojni zločin, kakšni psihološki procesi potekajo v posameznikih in kako je njihovo prepričanje odvisno od tega, čemu bodo verjeli. Vse skupaj smo podkrepili z analiziranimi izbranimi primeri vojnih zločinov.
Ključne besede: vojni zločini, kognitivna disonanca, zanikanje vojnih zločinov.
Cognitive Dissonance and War Crimes Denial
We live in a world in which many major armed conflicts – wars, have taken place throughout history. Among other things, very inhumane things happened during the armed conflicts. A very important fact is that serious war crimes took place during the armed conflicts and many of them have still remained unexplained. However, many people - members of a certain nation still deny committed and investigated war crimes, despite the fact that the verdict has been legally defined and that all the evidence is known. The thesis primarily focuses on the phenomenon of war crimes denial and relies on the theory of cognitive dissonance in order to explain why this happens. The concept and meaning of cognitive dissonance are explained, where cognitive dissonance can occur and how it can be applied to war crimes. Among other things, it is defined why members of a certain nation deny war crimes, what psychological processes take place in individuals and how their persuasions depend on what they will believe.
In conclusion it is all backed up with analysed selected war crimes cases.
Key words: war crimes, cognitive dissonance, war crimes denial.
5 KAZALO
1 UVOD ... 8
2 METODOLOŠKI OKVIR ... 9
2.1 Osrednji predmet in cilji diplomskega dela ... 9
2.2 Raziskovalna vprašanja ... 9
2.3 Metodologija ... 10
3 TEORETSKO-KONCEPTUALNI OKVIR: KOGNITIVNA DISONANCA ... 11
3.1 Kaj je teorija kognitivne disonance ... 11
3.2 Disonanca in konsonanca ... 11
3.3 Raziskovalne paradigme ... 12
3.3.1 Prisiljena skladnost ... 12
3.3.2 Svobodna izbira ... 13
3.3.3 Utemeljen trud ... 13
3.4 Primeri teorije kognitivne disonance – vpliv in pojav kognitivne disonance pri posamezniku ... 13
3.5 Občutek pripadnosti etnični skupini in vprašanja identitete ... 15
4 IZBRANI VOJNI ZLOČINI ... 17
4.1 Druga svetovna vojna – holokavst ... 17
4.1.1 Adolf Hitler in vzpon nacistične Nemčije ... 17
4.1.2 Holokavst ... 19
4.1.3 Analiza zanikanja vojnega zločina – holokavst ... 19
4.1.4 Holokavst skozi teorijo kognitivne disonance ... 22
4.2 Vojna v BIH – Srebrenica ... 24
4.2.1 Srebrenica ... 25
4.2.2 Analiza zanikanja vojnega zločina – Srebrenica... 26
4.2.3 Zanikanje genocida v Srebrenici skozi teorijo kognitivne disonance ... 30
6
4.3 Vojna na Kosovu ... 32
4.3.1 Vojni zločini na Kosovu 1998–1999 ... 33
4.3.2 Analiza zanikanja vojnih zločinov na Kosovu ... 35
4.3.3 Zanikanje vojnih zločinov na Kosovu skozi teorijo kognitivne disonance ... 36
5 ZANIKANJE VOJNIH ZLOČINOV SKOZI TEORIJO KOGNITIVNE DISONANCE .... 38
6 SKLEP ... 40
7 VIRI ... 43
7 SEZNAM KRATIC
BIH Bosna in Hercegovina
JLA Jugoslovanska ljudska armada
KFOR Kosovo Force Kosovska sila NSDAP Nationalsozialistische Deutsche
Arbeiterpartei
Nacionalsocialistična nemška delavska stranka
OVK Osvobodilna vojska Kosova OZN Organizacija združenih narodov
SS Schutzstaffel Zaščitna enota
UL OZN Ustanovna listina Organizacije združenih narodov
UNPROFOR United Nations Protection Force Zaščitne sile Organizacije združenih narodov
VS OZN Varnostni svet Združenih narodov
ZDA Združene države Amerike
8 1 UVOD
Oboroženi spopadi oz. vojne so en ključnih sestavnih delov, ki krojijo svetovno zgodovino;
lahko celo trdimo, da so bistveno vplivali na smer svetovnega razvoja. Svet, v katerem živimo, je zgodovinsko zaznamovan z oboroženimi spopadi, ki so vplivali na razvoj držav. Oboroženi spopadi se dogajajo od nekdaj, predvsem zaradi želje po oblasti in širjenju ozemlja, zagotavljanja virov preživetja itd. Uporaba oborožene sile za doseganje tako notranjih kot tudi zunanjih ciljev državne (zunanje) politike je, četudi so jo skušali omejevati, veljala za popolnoma legitimno in legalno metodo vse do konca druge svetovne vojne leta 1945, ko je nastala Organizacija združenih narodov (OZN) in oblikovala Ustanovno listino Organizacije združenih narodov (UL OZN), s katero je strogo prepovedala uporabo oborožene sile in grožnje z njo. Uporaba oborožene sile je dovoljena izključno v primeru individualne ali kolektivne samoobrambe ob vojaškem napadu. To pa mora država nemudoma sporočiti Varnostnemu svetu Združenih narodov (VS OZN). Oborožena sila je dovoljena, vse dokler Varnostni svet ne sprejme potrebnih ukrepov za ohranitev mednarodnega miru in varnosti.
V mnogih primerih oboroženih spopadov smo priča grozovitemu dogajanju nehumanih stvari.
Zelo pomembno dejstvo je, da so se tekom oboroženih spopadov dogajali hudi vojni zločini.
Mnogi izmed njih še dandanes niso dokončno raziskani. Tudi po izrečenih sodbah prihaja do tega, da številni ljudje – pripadniki določenega naroda, še vedno zanikajo vojne zločine, kljub temu da je bila sodba pravnomočna.
V diplomskem delu se bomo osredotočili na fenomen zanikanja vojnih zločinov. Pri razlagi se bomo oprli na teorijo kognitivne disonance. Predstavili bomo pojem in pomen kognitivne disonance, kje vse se lahko pojavlja in kako jo lahko apliciramo na vojne zločine oz. vojna hudodelstva. V nadaljevanju bomo opredelili, zakaj pripadniki določenega naroda zanikajo storjeni vojni zločin, kakšni psihološki procesi potekajo v posameznikih in kako je njihovo prepričanje odvisno od tega, čemu bodo verjeli.
Vse skupaj bomo podkrepili z analiziranimi izbranimi primeri, in sicer primer druge svetovne vojne – holokavsta, vojne v Bosni in Hercegovini (BIH) – Srebrenica in vojne na Kosovu.
9 2 METODOLOŠKI OKVIR
2.1 Osrednji predmet in cilji diplomskega dela
Osrednji predmet preučevanja in hkrati tudi osrednji cilj diplomskega dela je predstavitev teorije kognitivne disonance in kontekstualizacija te teorije z vidika zanikanja vojnih zločinov.
Cilji diplomskega dela so naslednji:
Predstaviti pojem in pomen kognitivne disonance, kje vse se lahko kognitivna disonanca pojavlja in kako jo lahko apliciramo na vojne zločine oz. vojna hudodelstva.
Opredeliti, zakaj pripadniki določenega naroda zanikajo storjeni vojni zločin kljub pravnomočnim sodbam in številnim dokazom.
Pojasniti, kakšni psihološki procesi potekajo v posameznikih in kako je njihovo prepričanje odvisno od tega, čemu bodo verjeli.
2.2 Raziskovalna vprašanja
Iz raziskovalnih ciljev izpeljujemo naslednja raziskovalna vprašanja:
RV 1: Zakaj in v katerih primerih pripadniki določenega naroda zanikajo vojne zločine?
RV 2: Kakšni psihološki procesi potekajo v posameznikih, ko so seznanjeni z dejstvi, ki so v nasprotju z njihovim prepričanjem?
RV 3: Zakaj in kako lahko zanikanje vojnih zločinov utemeljimo s pomočjo kognitivne disonance?
10 2.3 Metodologija
Ključna raziskovalna metoda pri izdelavi diplomskega dela bo analiza primarnih in sekundarnih virov. S to metodo bomo uvodoma pojasnili temeljne splošne značilnosti teorije kognitivne disonance. V nadaljevanju bomo z izbrano metodo predstavili izbrane oborožene spopade, v katerih so se zgodili hujši vojni zločini, osredotočili se bomo predvsem na pojav zanikanja vojnih zločinov in ta pojav pojasnili na podlagi teorije kognitivne disonance. Vse skupaj bomo podkrepili z analiziranimi izbranimi primeri.
11
3 TEORETSKO-KONCEPTUALNI OKVIR: KOGNITIVNA DISONANCA
3.1 Kaj je teorija kognitivne disonance
Teorijo kognitivne disonance je leta 1956 utemeljil in predstavil ameriški psiholog Leon Festinger. Kognitivna disonanca preprosto pomeni miselno razglašenost, torej naše misli o določeni situaciji, mnenju ali prepričanju niso usklajene in smo v dilemi. Do pojava kognitivne disonance navadno pride, ko imamo neskladne misli in jih poskušamo uglasiti. V procesu
»usklajevanja« naših misli navadno prevlada močnejša misel in šibkejša posledično izgine (Trpin, 2015). Leon Festinger je pri teoriji kognitivne disonance izpostavil, da ljudje stremimo k notranji konsistenci in predstavil koncept kognicije. Kognicijo je opredelil kot katerikoli del vedenja ali znanja, ki ga oseba lahko ima. To je lahko predvsem mnenje, znanje ali prepričanje o okolju, samem sebi ali vedenju nekoga drugega (Zajec, 2016).
V teoriji kognitivne disonance dejansko prihaja do konflikta različnih prepričanj, torej do situacije, ko se naše globoko prepričanje ne sklada z nekim novim pogledom ali prepričanjem.
Ta situacija se imenuje situacija kognitivne disonance. Vsi v sebi gojimo določena prepričanja in jih zagovarjamo na več možnih načinov. Nekaj drugega in drugačnega, kar bi bilo v nasprotju z našim prepričanjem, pa niti ne želimo sprejeti ali slišati (Zajec, 2016).
3.2 Disonanca in konsonanca
Razmerje med disonanco in konsonanco se po Festingerju nanaša na odnos med dvema elementoma mišljenja. Ta dva elementa med seboj tvorita ključno povezavo, imenovano kognicija. Kognicijo sestavljajo znanja, mnenja, prepričanja, vrednote in stališča, ki jih posameznik pozna o svoji okolici, sebi ali svojem vedenju (Festinger, 1957).
Do pojava disonance pride, ko se dva elementa mišljenja ne ujemata oz. eden ne sledi drugemu.
Na tej točki lahko izpostavimo primer, ko določena oseba verjame, da bo človek v prihodnosti lahko potoval na Luno, istočasno pa meni, da tehnološki napredek ne bo nikoli toliko razvit, da bi bilo izvedljivo ustvariti napravo, ki bi lahko zapustila atmosfero Zemlje. Ti dve kogniciji nista medsebojno skladni oz. elementa mišljenja se ne ujemata.
Konsonanca je definirana kot skladnost misli, torej dvom ne obstaja in naše misli so skladne.
Cilj vsakega posameznika je, da odpravi disonanco in doseže konsonanco. Načini samega
12
zmanjšanja disonance pa pogosto vodijo do negativnih oz. nenavadnih sprememb v načinu vedenja, ki pa je lahko škodljivo. Ta pojav imenujemo »racionalizacijska zanka«. Ko se pri posamezniku pojavi disonanca, je le-ta motiviran doseči konsonanco. To lahko stori na tri različne načine, in sicer preprosto spremeni stališča oz. prepričanja s pomočjo konsonance, pridobi nove podrobne podatke, ki pripomorejo k razrešitvi disonance, ali enostavno omeji pomembnost svojih prepričanj in se na ta način približa konsonanci (Festinger, 1957).
Festinger (1957) je predstavil in utemeljil tri različne načine, ki tvorijo kognicijo na ravni vedenja, okolice in stališča. V diplomskem delu bomo podrobneje predstavili spremembe elementov mišljenja, ki na ravni osebnega stališča tvorijo kognicijo.
Do pojava disonance torej lahko pripelje vedenje določene osebe, ki se ne sklada z njenim osebnim stališčem. Posameznik želi narediti nekaj, da bi prišel do konsonance, in če ne najde določenih zunanjih razlogov za tovrstno vedenje, se posledično preusmeri v iskanje razlogov na ravni svoje notranjosti. To se odraža s spremembo posameznikovega stališča. Do omenjene spremembe pride s prepričevanjem samega sebe in iskanjem vzroka za svoje vedenje znotraj sebe. Torej posameznik samega sebe prepričuje v določeno zadevo toliko časa, da brez dvoma situacija postane nesporna (Festinger, 1957).
3.3 Raziskovalne paradigme
Za boljši pregled in razumevanje teorije kognitivne disonance so se razvile tri različne raziskovalne paradigme, ki kognitivno disonanco predstavijo na ravni vsakdanjega življenja.
Poznamo tri paradigme: prisiljena skladnost, svobodna izbira in utemeljen trud (Zajec, 2016).
Vse te tri paradigme lahko uporabimo za kasnejšo povezavo kognitivne disonance z izbranimi vojnimi zločini.
3.3.1 Prisiljena skladnost
Pri paradigmi prisiljene skladnosti je bistvenega pomena zunanji vpliv drugih posameznikov.
Dejstvo je, da je količina disonance obratno sorazmerna količini zunanjega pritiska, kar bomo kasneje videli pri predstavljenem primeru. Večja količina zunanjega pritiska vodi do manjše količine disonance pri posamezniku in obratno, manjši zunanji pritisk vodi do večje disonance in posledično se osebna stališča prilagodijo nasprotnemu stališču. Ta specifični pojav imenujemo »zagovarjanje nasprotnega stališča«, na podlagi zunanjega vpliva oz. pritiska
13
javno povemo nekaj, česar v resnici ne podpiramo oz. ne mislimo (Zajec, 2016). Primer prisiljene skladnosti bomo zaznali na kasneje predstavljenem primeru – laboratorijski eksperiment.
3.3.2 Svobodna izbira
Paradigmo svobodne izbire lahko zaznamo vsakokrat, ko sprejmemo kakšno odločitev, saj takrat doživimo disonanco, ki pa jo posamezniki redkokdaj zaznajo. Vsakokrat, ko moramo sprejeti pomembno odločitev, npr. o nakupu pohodnih čevljev, se o izdelku temeljito prepričamo, saj si želimo le najboljše. Že ne ravni odločanja se pojavijo prvi dvomi o tem, kaj bi izbrali. Nemudoma, ko odločitev sprejmemo, se pojavi disonanca. Z namenom zmanjšanja disonance se osredotočimo zgolj na pozitivne lastnosti izdelka. Govorimo si: »Ta izdelek je popoln,« in se posledično prepričujemo, da smo sprejeli pravilno odločitev.
Po drugi strani pa lahko v primeru nemoralnega vedenja in nemoralnih sprejetih odločitev spreminjamo stališča v prid našemu vedenju. Če torej storimo nekaj nemoralnega v luči vojnih zločinov, npr. pobijanje civilistov, se verjetno zavedamo, da naše početje ni moralno. Govorimo si: »To je potrebno, to je naš ukaz,« in posledično osebno stališče spremenimo v prid našemu vedenju (Zajec, 2016).
3.3.3 Utemeljen trud
V življenju si vsi zastavljamo raznolike cilje, nekateri lažje, drugi težje dosegljive. Po navadi smo za naše cilje pripravljeni narediti veliko. Lahko pa vseeno pride do tega, da se izkaže, da je bil naš cilj precenjen in ni bil vreden tolikšnega truda. Da bi opravičili svoja dejanja, si predstavljamo naš cilj bistveno večji in boljši, kot je v resnici (Zajec, 2016).
3.4 Primeri teorije kognitivne disonance – vpliv in pojav kognitivne disonance pri posamezniku Festinger (1962) je za pojasnitev teorije kognitivne disonance predstavil več različnih situacij, saj je menil, da teorijo najlažje pojasnimo z razlago na podlagi primerov. Eden izmed njih je situacija o koncu sveta. Vodja nekega kulta je svoje pripadnike prepričeval, da se bliža konec sveta in da lahko apokalipso preživijo samo na posebnem mestu. Pripadniki kulta so se skupaj z njim odpravili na posebno mesto, kjer so čakali konec sveta. Nič se ni zgodilo, apokalipsa se
14
niti ni začela niti nikoli zgodila. Zanimiva situacija je, da verniki kulta te nove resnice niso sprejeli in ji niso verjeli, zato so poiskali nove razlage, zakaj do apokalipse ni prišlo. Menili so, da jim je vesolje ponudilo še eno priložnost. S tem so uglasili svoje neskladne misli. Temu pojavu, ki se pojavi pri posameznikih, pravimo – utemeljitev in sprejem novega mnenja oz.
stališča (Trpin, 2015).
Podoben primer, ki ga lahko povežemo s teorijo kognitivne disonance in pojavom samoutemeljitve je situacija, ko eden od partnerjev izve, da ga drugi partner vara. Kljub temu da so dokazi več kot očitni, pa prizadeta stran raje verjame sebi in zgolj posluša slabe »laži«, kot da bi sprejela novo realnost. Prizadeta stran dejansko ne sprejme resnice, vendar samo sebe prepričuje z osebno resnico, za katero je trdno prepričana, da je resnična oz. pravilna (Mely, 2017).
Teorijo kognitivne disonance je Festinger ponazoril tudi na primeru darila za ženo oz.
partnerko. Za svojo ženo kupimo dve različni darili, ki imata enako vrednost, in sta približno enako primerni zanjo. Ženi ponudimo obe darili v oceno, katero ji je bolj všeč, seznanimo jo z dejstvom, da lahko izbere samo enega, saj bomo drugega vrnili v trgovino. Žena nato sprejme odločitev in izbere svoje darilo. Naknadno jo še enkrat vprašamo za mnenje privlačnosti in preverimo, če stoji za svojo odločitvijo. V večini primerov bomo ugotovili, da je izbrano darilo samo še pridobilo na »vrednosti«, da ji je še bolj všeč. Na drugi strani pa je zavrnjeno darilo posledično postalo še bolj zavrnjeno. Zakaj je tako? Odgovor lahko pojasnimo s teorijo kognitivne disonance. Na začetku je žena imela neskladne misli o tem, katero darilo naj izbere.
Potem je oblikovala svoje mnenje in prepričanje ter sprejela odločitev o darilu. Ko je bila še enkrat vprašana, če je odločitev dokončna in je imela vse možnosti, da se premisli in izbere drugo darilo, je žena svojo izbiro še bolj trdno potrdila in resnično verjela, da je izbira pravilna.
Prepričevala je samo sebe, da ji je darilo, ki ga je izbrala, res všeč in da ga ne bo zamenjala (Festinger, 1962).
Festinger je kasneje skupaj z Jamesom M. Carlsmithom še naprej razvijal teorijo kognitivne disonance – npr. če določena oseba verjame, da bo človek v prihodnosti lahko potoval na Luno, istočasno pa meni, da tehnološki napredek ne bo nikoli toliko razvit, da bi bilo izvedljivo ustvariti napravo, ki bi lahko zapustila atmosfero Zemlje, potem ti dve kogniciji nista medsebojno skladni. Nasprotje ene izhaja iz druge na povsem logični podlagi osebkovih lastnih mišljenjskih procesov (Jelenko, 2010).
15
Festinger in Carlsmith sta v laboratorijskem eksperimentu iz šestdesetih let 20. stoletja, v katerem je bila kognitivna disonanca tudi prvič »uradno« testirana, pozornost namenila specifični situaciji, in sicer situaciji, v kateri je človek prisiljen storiti nekaj, kar je v nasprotju z njegovim lastnim oz. osebnim mnenjem/prepričanjem. Eksperiment sta opravila na univerzi v Stanfordu, potek pa je bil sledeč: zbrala sta več deset prostovoljcev – študentov psihologije, ki so približno eno uro opravljali zelo dolgočasno delo – predmete so postavljali v koš, ko je bil koš poln, so ga izpraznili in ponovno zapolnili. Namen dolgočasnega dela je bil, da si sodelujoči študenti ustvarijo negativno mnenje o delu, ki so ga opravljali. Po končanem eksperimentu so sodelujoče razvrstili v tri skupine in jih prosili za njihovo pomoč, saj želijo eksperiment ponoviti. Sodelujoče študente so prosili, da prepričajo druge študente, ki čakajo, da bodo prišli na vrsto za eksperiment, da je bilo delo, ki so ga opravljali, zelo zabavno. Za to nalogo prepričevanja so študenti bili različno plačani, ena skupina je bila plačana en dolar, druga skupina dvajset dolarjev, tretja skupina pa ni bila plačana. Raziskovalca Festinger in Carlsmith sta s to specifično nalogo želela preveriti pojav teorije kognitivne disonance, ki naj bi nastala zaradi zagovarjanja mnenja, ki je nasprotno osebnemu mnenju/prepričanju (Festinger, 1962).
Rezultati so bili zanimivi. Tisti, ki so prejeli plačilo samo enega dolarja, so se čutili najbolj prisiljene spremeniti lastno mnenje in večinoma ga tudi so. Po teoriji kognitivne disonance se sodelujoči, ki so bili plačani samo en dolar, srečujejo z veliko disonance in so zavoljo tega, da se disonanca minimalizira, pripravljeni popolnoma spremeniti svoje mnenje. Na drugi strani pa sodelujoči, ki so bili plačani dvajset dolarjev, dejansko niso toliko spremenili osebnega mnenja, saj so dobili kar dvajset dolarjev za nagrado in se jim je kljub dolgočasnemu eksperimentu zdel eksperiment kot celota uspešen. Torej večja nagrada proizvede manjšo spremembo osebnega mnenja (Festinger, 1962).
3.5 Občutek pripadnosti etnični skupini in vprašanja identitete
V diplomskem delu se osredotočamo na vojne zločine, ki so se zgodili v različnih časovnih obdobjih. Pozornost posvečamo vojnim zločinom nad Judi, ki so jih storili Nemci v času druge svetovne vojne pod vodstvom Adolfa Hitlerja, natančneje holokavstu. Predstavili bomo tudi vojne zločine bosanskih Srbov v času vojne za BIH, natančneje srebreniški pokol. Na koncu pa še vojne zločine, ki so se zgodili v času vojne za Kosovo. Izbrane primere bomo, kot že omenjeno, analizirali skozi teorijo kognitivne disonance. Preden pa se dotaknemo analize
16
izbranih vojnih zločinov, je potrebno opredeliti pojem etnična skupina in pojasniti, kaj pomeni občutek pripadnosti določeni etnični skupini.
Etnična skupina je skupina, ki jo sestavlja večje število ljudi. Med seboj jih povezujejo različni elementi, kot so skupna kultura, jezik, mnenje, vera, navade, običaji in šege. Navadno imajo vodjo, ki mu sledijo in ga poslušajo. Etnična skupina ima enotna prepričanja, norme in vrednote, navadno tudi živijo na istem območju. Pripadnike določene etnične skupine torej povezuje skupna etnična identiteta. Zelo pomembno je tudi to, da ima določena etnična skupina skupno vizijo in skupne cilje, za katere si vsi prizadevajo, da jih tudi uresničijo (Britannica, b. d.).
Pripadniki etničnih skupin čutijo pripadnost »krogu« ljudi, počutijo se srečni, veseli in ljubljeni.
Pripadnost čutijo na podlagi skupnih interesov in skupnih značilnosti – vera, jezik, kultura, mnenja … Posamezniki so zaradi občutka pripadnosti etnični skupini pripravljeni narediti zelo veliko, saj se jim zdi prav, da delajo, kar reče vodja etnične skupine, oz. delajo tisto, kar počnejo tudi drugi pripadniki iste etnične skupine.
V diplomskem delu se bomo sprva posvetili holokavstu, etnično skupino v tem primeru sestavljajo Nemci. V času druge svetovne vojne je bil v Nemčiji na oblasti Hitler, ki je bil tudi utemeljitelj nacistične oblasti. Naslednja etnična skupina, ki jo bomo obravnavali, so bosanski Srbi, ki so leta 1995 sodelovali v genocidu Srebrenica, kjer so pobili ogromno ljudi. Nenazadnje pa bomo obravnavali tudi Osvobodilno vojsko Kosova (OVK) in Srbe, ki so v času vojne za Kosovo leta 1998 in 1999 storili več hujših vojnih zločinov.
17 4 IZBRANI VOJNI ZLOČINI
V diplomskem delu bomo, kot že omenjeno, na podlagi analiziranih izbranih vojnih zločinov s poudarkom na zanikanju le-teh podkrepili teorijo kognitivne disonance. Z drugimi besedami, poiskali bomo povezavo med kognitivno disonanco in zanikanjem vojnih zločinov. Z analizo izbranih primerov bomo podkrepili odgovore na zastavljena raziskovalna vprašanja.
4.1 Druga svetovna vojna – holokavst
Druga svetovna vojna je potekala 1939–1945 in velja za najobsežnejši oboroženi spopad v zgodovini. Vojna se je natančneje začela 1. septembra 1939, ko je Nemčija napadla Poljsko. V njej je sodelovalo preko 100 milijonov vojakov oz. pripadnikov različnih oboroženih sil. Vojna je potekala med zavezniki in silami osi. Slednjo so sestavljale Nemčija, Japonska in Italija. Na strani zaveznikov pa so bile Združene države Amerike (ZDA), Velika Britanija, Francija, Sovjetska zveza in Kitajska. Druga svetovna vojna je povzročila preko 60 milijonov smrtnih žrtev. Tekom nje se je zgodil izredno hud vojni zločin – holokavst, genocid nad Judi s strani nacistične Nemčije. Eden izmed groznih dogodkov je tudi jedrsko bombardiranje Nagasakija in Hirošime s strani ZDA. Obe situaciji sta povzročili ogromno smrtnih žrtev med civilisti, zato drugo svetovno vojno označujemo kot totalno vojno in najbolj krvav spopad v zgodovini človeštva. Vojna se je končala 1945 z zmago zaveznikov (Graham, 2021).
4.1.1 Adolf Hitler in vzpon nacistične Nemčije
Glavni akter druge svetovne vojne je bil nedvomno Adolf Hitler. Bil je na čelu nacistične Nemčije in nastopal kot vodja nacistične stranke NSDAP – nacionalsocialistična nemška delavska stranka, ki pa je veljala za protidemokratično politično stranko (History, 2019). Rodil se je 20. aprila 1889 v Braunau am Innu, majhnem avstrijskem mestu blizu avstrijsko-nemške meje. Večino svojega otroštva je preživel v Linzu. V srednji šoli je imel veliko težav, na koncu pa je šolanje tudi opustil. Strastno željo je gojil do umetnosti, zato je sledil svojim sanjam, da bi postal umetnik, vendar so ga zavrnili tudi na dunajski Akademiji za likovno umetnost. V kasnejših letih se je Hitler preselil na Dunaj, kjer se je začel zanimati za politiko in razvil številne ideje, ki bi lahko oblikovale nacistično ideologijo. Ko je prišlo do eskalacije prve svetovne vojne, se je Hitler boril na strani Belgije in bil dvakrat ranjen. Po koncu vojne leta
18
1918 se je vrnil v München, kjer se je pridružil majhni nemški delavski stranki, katere cilj je bil združiti interese delavskega razreda z močnim nemškim nacionalizmom. Njegova usposobljenost za govorništvo in karizmatična energija sta mu pomagali napredovati v političnih vrstah in leta 1920 je posledično zapustil vojsko in se popolnoma predal politiki (History, 2019).
Ena od potez, na katero je Hitler vplival, je bila preimenovanje delavske stranke v NSDAP – nacionalsocialistična nemška delavska stranka. Kasneje, leta 1923, je javno naznanil začetek nacionalne revolucije, kjer je zaradi njegovega streljanja z revolverjem prišlo do oboroženega spopada s policijo – imenovan tudi Pivniški puč, posledično pa je za 9 mesecev pristal v zaporu.
V tem času je nastalo njegovo znamenito delo Mein Kampf, s katerim je oblikoval antisemitsko in rasistično ideologijo nacionalsocializma. Po izpustitvi iz zapora je naslednjih nekaj let delal na reorganizaciji NSDAP, kasneje, leta 1933, pa je bil po zaslugi Hindenburga imenovan za nemškega kanclerja. Po Hindenburgovi smrti leta 1934 je Hitler zavzel položaj predsednika države (History, 2019).
Hitler je s svojimi dejanji in ponovno oborožitvijo nemških vojaških sil prekršil sporazum, sprejet leta 1919 na Pariški mirovni konferenci. Njegova ravnanja so bila izrazito usmerjena proti Judom. Hitler je bil obseden z etnično čistostjo. Podpiral je samo arijsko raso. Leta 1933 je začel z ustanovitvijo zloglasnih koncentracijskih taborišč, kamor je zapiral politične nasprotnike, Jude in vojne ujetnike. V taboriščih so ujetniki prekomerno delali, bili podhranjeni in dehidrirani, posledično pa je veliko ljudi tudi umrlo. Prisotno je bilo tudi namerno pobijanje teh ljudi, najpogosteje v plinskih celicah. Skupno je v koncentracijskih taboriščih umrlo več milijonov ljudi (Encyclopedia Britannica, b. d.).
Nacistična Nemčija je v času druge svetovne vojne izvajala oz. povzročila večje število vojnih zločinov, vendar se bomo v diplomskem delu osredotočili zgolj na sistematični genocid nad Judi, imenovan holokavst, saj so nacisti pobili kar 6 milijonov Judov. Zanimivo pa je, da kljub dokazom o resnici holokavsta še vedno obstajajo določeni posamezniki, ki holokavst zanikajo (Lipstadt, 2020).
19 4.1.2 Holokavst
Holokavst je, kot omenjeno, nacistični načrtni program za poboj vseh evropskih Judov med drugo svetovno vojno, danes opredeljen kot genocid nad Judi. Nacistična Nemčija je s Hitlerjem na čelu z načrtnim iztrebljanjem želela Jude izbrisati s sveta. Genocid nad Judi oz. holokavst se je začel leta 1941 in trajal vse do konca druge svetovne vojne, do leta 1945. Z genocidom so nacisti reševali judovsko vprašanje. Judje so v nacistični ideologiji nosili poseben status nekakšne »protirase«, saj so se popolnoma razlikovali od Hitlerjeve popolne arijske rase. Hitler je na Jude gledal kot na rasne onesnaževalce, nasprotoval je njihovim vrednotam in običajem.
Po vsej Evropi so Nemci ustanovili koncentracijska in delavska taborišča, ki so bila kot nekakšni zapori. Tam so ljudje močno stradali, bili prisiljeni delati, na koncu pa so jih Nemci množično usmrtili. Za usmrtitve so uporabljali predvsem strupene pline v plinskih celicah.
Mrtve Jude so sežigali v krematorijih ali pa so jih množično pokopavali. Točnega števila smrtnih žrtev ni mogoče določiti, vendar so ocenjevalci sklepčni, da se giblje okrog 6 milijonov (Encyclopedia Britannica, b.d). Po koncu druge svetovne vojne so Zavezniki našli oz. odkrili večje število koncentracijskih taborišč in rešili ujetnike. Po osvoboditvi taborišč Judje žal niso imeli prebivališč, kamor bi se lahko vrnili. Njihove skupnosti so bile razbite, domovi uničeni ali zavzeti, njihove družine pa razpršene. Najprej je prišlo na vrsto dolgo in težko fizično okrevanje od lakote in podhranjenosti, šele nato pa iskanje izgubljenih oz. pogrešanih (Encyclopedia Britannica, b. d.).
Po osvoboditvi taborišč so bile številne zavezniške enote nad tem, kar so videle, tako šokirane, da so nekaterim preostalim pripadnikom SS namenile takojšnje kaznovanje. Preostale so aretirale in pridržale do sojenja. Najbolj znani povojni procesi sojenja so se zgodili v Nürnbergu 1945–1946. Tam je Mednarodno vojaško sodišče sodilo 22 glavnim nacističnim oficirjem za vojne zločine, zločine proti miru in zločine zoper vojnim hudodelstvom (Encyclopedia Britannica, b. d.).
4.1.3 Analiza zanikanja vojnega zločina – holokavst
V ZDA so leta 2020 opravili raziskavo z anketo (U. S. Millennial Holocaust Knowledge and Awareness Survey), v kateri so raziskovali, kakšno mnenje in znanje imajo prebivalci ZDA o holokavstu. Osredotočili so se na prebivalce med osemnajstim in štiridesetim letom starosti z reprezentativnim vzorcem 1000 intervjujev v vsaki zvezni državi ZDA. Rezultati so bili vznemirjajoči, saj je raziskava 50 držav pokazala, da ogromno število mladih Američanov
20
meni, da je holokavst teorija zarote in zanikajo dokazani genocid nad Judi (Claims Conference, 2020).
Raziskava je pokazala, da vsak deseti mladi Američan meni, da se holokavst nikoli ni zgodil, medtem ko jih skoraj četrtina (23 %) meni, da gre za mit ali celo, da je bilo število pobitih Judov pretirano. 12 % vprašanih pravi, da besede holokavst še niso slišali. Čeprav je bilo v času holokavsta v Evropi več kot 40.000 taborišč, 48 % vprašanih v nacionalni anketi ne pozna niti enega. Analiza je pokazala še posebej zaskrbljujočo ugotovitev, da skoraj 20 % vprašanih v New Yorku meni, da so Judje sami povzročili holokavst (Gilber, 2020).
Zanikanje holokavsta je posledica gibanj antisemitizma – sovražne nastrojenosti proti Judom oz. napad proti Judom (Klein, b. d.). Zanikanje se je pričelo leta 1960, toda tisti, ki zanikajo holokavst, dandanes nimajo nič skupnega z zgodovino. Zanikanje je samo pretveza za uresničevanje antisemitizma v sodobni, drugačni obliki. Sovražne skupine so morale najti druga sredstva za izvajanje sovražnega dejanja proti Judom, našle pa so ga predvsem na spletu. Konec devetdesetih let je zaživel internet, kar je sovražnim rasističnim skupinam dalo priložnost, da svoje ideje oz. teorije zoper holokavsta širijo k novemu »občinstvu«. Antisemitske skupine so s pojavom interneta svoja mnenja objavile na dobro obiskanih forumih. To se je dotaknilo ogromno ljudi in posledično je bilo t. i. zanikanje holokavsta uspešno, saj je vse več ljudi menilo, da se holokavst v resnici ni zgodil (Klein, b. d.). Družbeni mediji tako ekstremistom omogočajo lažjo komunikacijo med seboj, tako se njihove ideje in teorije eksponentno širijo.
Preko različnih platform socialnih medijev lahko ti sovražniki dosežejo širšo publiko ljudi, vključno s tistimi, ki prej morda niso bili izpostavljeni tem sporočilom sovraštva (Lipstadt, 2020).
Na tej točki se pojavlja zelo pomembno in ključno vprašanje »Kako lahko tisti, ki zanikajo holokavst, pojasnijo, da v nobenem sodnem postopku za vojne zločine po koncu druge svetovne vojne storilec katere koli narodnosti ni zanikal, da so se ti dogodki zares zgodili?« Kaj je torej tisto, zaradi česar določeni ljudje še vedno zanikajo holokavst, kljub temu da so vsi dokazi znani in da so storilci priznali krivdo? Obtoženi so na sojenju morda rekli »Bil sem prisiljen ubiti« ali
»Nisem imel izbire«, vendar nihče ni zatrdil, da se to ni zgodilo. Določeni ljudje, ki nimajo neposredne povezave s holokavstom, še vedno zanikajo popolnoma znano in dokazano resnico (Lipstadt, 2020).
Pojavljajo se še druga nelogična neskladja argumentov tistih, ki zanikajo resnico o holokavstu.
Povedano drugače, posamezniki oblikujejo svojo resnico in »ustvarijo« svojo razlago, s katero
21
pojasnijo laž. Zakaj je Nemčija na sodišču prevzela ogromno moralno in finančno odgovornost za zločine, storjene v holokavstu, če se to v resnici ni zgodilo? Seveda je po mnenju tistih, ki holokavst zanikajo, odgovor na to vprašanje povsem preprost, in sicer da so bili leta 1945 nemški vojaki prisiljeni v lažno priznanje krivde. Prisilili pa so jih ravno Judje, ki so imeli zavezništvo z Zavezniki in so nacistom grozili s preprečenim ponovnim vstopom v kakršno koli zavezništvo (Lipstadt, 2020).
Posamezniki, ki zanikajo vojni zločin, zahtevajo poseben dokaz, ki bi jih prepričal, da je holokavst obstajal. Eden izmed teh dokazov je seveda Hitlerjev pisni ukaz, ki dovoljuje poboj vseh evropskih Judov. Obstaja še ogromno dokazov, ki potrjujejo vladni program, katerega cilj je bil uničenje judovskega ljudstva. Posamezniki pa še vedno vztrajajo, da so Judje ponarejali te dokumente (Lipstadt, 2020).
Deborah Lipstadt, ameriška profesorica in raziskovalka, ki se je podrobneje ukvarjala s pojavom zanikanja holokavsta, je posameznike, ki zanikajo vojni zločin, poimenovala »nova vrsta neonacističnega in belega supremacizma« (Lipstadt, 2020). »Stari« neonacizem je poimenovanje za ljudi, ki so odkrito priznavali Hitlerjev rojstni dan, nosili njegove uniforme in njegov prepoznavni znak, nova vrsta neonacizma pa se je vsemu temu odpovedala. Razglasili so se za "revizioniste" – resne učenjake, ki so preprosto želeli popraviti napake v zgodovini in si razlagali novo zgodovino. Zadeva je šla tako daleč, da so v ta namen vzpostavili Inštitut za zgodovinski pregled (Institute for Historical Review) in ustvarili publikacijo – Journal for Historical Review (Lipstadt, 2020). Natančnejši pregled njihovih publikacij in delovanja Inštituta je razkril ekstremizem, odobravanje tretjega rajha, antisemitizem in rasizem – enako kot pri »starih« neonacistih (Lipstadt, 2020).
Ljudje imajo svoje mnenje, ne pa tudi svojih dejstev. Lipstadt je preučevala vse dokaze posameznikov, ki zanikajo holokavst, do njihovih virov in ugotovila, da je vsaka trditev o holokavstu ponarejena ali izmišljena (Lipstadt, 2020).
Na katerih delih sveta se torej pojavljajo teorije zarote in prihaja do zanikanja holokavsta?
Največ takšnih situacij zaznamo v številnih državah nekdanjega sovjetskega bloka, zlasti tistih, ki jih vodijo stranke z močno nacionalistično usmeritvijo. Močne protikomunistične vlade so ideološko in politično pogosto izhajale iz nacionalističnih strank, ki so med vojno sodelovale z nacisti. Prihaja do izenačevanja med komunizmom in nacizmom. Nekateri so nacionaliste, ki so sodelovali z nacisti in so v nekaterih primerih sodelovali tudi pri holokavstu, označili kot
22
narodne heroje. Npr. v zgodnjih devetdesetih letih je litovska postkomunistična vlada pomilostila litovske nacionaliste, ki so sodelovali v holokavstu (Lipstadt, 2020).
Na primeru Litve lahko predstavimo še eno zanimivo zgodbo. Novinarka Silvia Foti je raziskovala življenje svojega dedka in odkrila kruto resnico, ki pa jo je Litva kot država zanikala. Jonas Noreika je bil namreč »mastermind« upora proti SZ 1945–1946, njegova slika v vojaški uniformi je visela v mnogih dnevnih sobah. Dandanes je državni junak oz. heroj, po njem so imenovane ulice, oznake in celo šola. Odlikovan je bil s križem Vytisa, ki predstavlja najvišjo litovsko posmrtno čast (Foti, 2021). Tekom raziskovanja pa je Foti spoznala, da je Noreika v resnici popolnoma drugačna oseba, kot so si ga v Litvi predstavljali. Ugotovila je, da je moški, za katerega je verjela oz. je celotna država verjela, da je rešitelj, ki je naredil vse, da bi rešil litovske Jude med drugo svetovno vojno, v resnici ukazal, da vse Jude v Litvi ujamejo in pošljejo v taborišča, kjer so jih pretepali, stradali, mučili, posilili in nato umorili (Foti, 2021).
Pojavilo se je vprašanje, ali je Jonas Noreika litovski nacionalni junak ali hladnokrvni morilec Judov? Resnica, v katero je Litva verjela, je bila ta, da je Litva 50 let živela pod sovjetsko okupacijo. V tem času so resnico globoko »zamrznili« in preoblikovali, saj so prebivalci Litve npr. smeli govoriti le o tem, koliko sovjetskih državljanov je bilo ubitih med drugo svetovno vojno. Novinarka Foti je tekom raziskave dejala, da je »popravljanje« zgodovinskega spomina zelo nevarno in drzno početje. Saj, ko je javno podvomila o uradni zgodbi življenja svojega dedka, jo je narodna skupnost osramotila v Chicagu in Litvi. Imenovali so jo namreč za agentko ruskega predsednika Vladimirja Putina. Litovski voditelji namreč še vedno verjamejo, da je identiteta njihove države odvisna od nacionalnih junakov, tudi za ceno resnice (Foti, 2021).
Izkazalo se je, da je Noreika ukazal pobiti vseh 2000 Judov v mestu Plungeu in da je pod njegovimi ukazi bilo ubitih približno 8000 Judov. Ta grozna dejanja so mu s strani Nemcev prinesla lepo hišo, zelo dobro plačo in še službo za njegovo ženo. V različici zgodovine, ki jo zdaj zagovarja Litva oz. v resnici, ki jo podpirajo, je bil Noreika prisiljen podpisovati takšne in drugačne dokumente. Noreika se je pogumno boril proti komunistom in prisiljeno sodeloval pri ubijanju Judov, pod nobenim pogojem pa ni prostovoljno sodeloval z Nemci (Foti, 2021).
4.1.4 Holokavst skozi teorijo kognitivne disonance
Zanikanje holokavsta je še vedno razširjeno po svetu. Na podlagi analiziranega primera lahko zanikanje holokavsta povežemo s teorijo kognitivne disonance, saj prepoznamo velik vpliv le-
23
te. Najprej spoznamo dejstvo, da ogromno število posameznikov širom sveta meni, da je holokavst teorija zarote in zanikajo dokazani genocid nad Judi. Kognitivno disonanco prepoznamo že v tem dejstvu, temu pa sledi pojasnilo s strani posameznikov, zakaj tako menijo.
Npr. na preprosto vprašanje, zakaj so Nemci po koncu vojne na sojenju priznali vojni zločin in zanj prevzeli odgovornost, so posamezniki prepričani, da so bili Nemci v to prisiljeni. Na tej točki smo priča oblikovanju nove resnice, saj predstavljene resnice oz. predstavljenega stališča o Nemcih ne sprejmejo. Ker so njihove misli zaradi dveh nasprotnih si resnic posledično neusklajene in v konfliktnem odnosu, pride do disonance. V želji po konsonanci začne posameznik vzpostavljati svojo resnico in v njej išče pozitivne lastnosti, posledično pa drugo vse bolj zavrača. Do novega stališča pride s prepričevanjem samega sebe in iskanjem vzroka za svoje vedenje znotraj sebe. Posameznik torej samega sebe prepričuje v določeno zadevo.
Prepričuje se toliko časa, da situacija postane brez dvoma nesporna. To je osnovno in ključno načelo teorije kognitivne disonance.
Na drugi strani pretvorba nacističnega morilca v narodnega heroja zahteva veliko. Pojavlja se vprašanje, zakaj določen narod dokazanega nacističnega morilca prikaže v luči narodnega heroja. Prvi pojav kognitivne disonance v tem primeru se kaže v preložitvi krivde na naciste, nacisti naj bi Noreika prisilili k sodelovanju. Ker želimo uskladiti naše misli, poiščemo izgovor in osmislimo svoje mnenje. Drugi pojav se kaže kot nasprotna pripoved, označi jih namreč kot komunistično propagando, ki so jo pripovedovali državni sovražniki. V tretjem pojavu pa država noče sprejeti dejstva o obstoju dveh nasprotujočih si resnic. Resnica je samo ena, tista, v katero verjame Litva. Nobena druga ni prava.
Na primeru Litve zaznamo popolno teorijo kognitivne disonance. Predstavljeni so namreč vsi dokazi o vojnih zločinih Noreikija, vendar jih Litva ne želi sprejeti, ne podpira, ne verjame in oblikuje svojo resnico. Išče trditve, ki njeno resnico podpirajo. Zločine Noreikija si razlaga po principu zanikanja. Posledično išče vzroke, zakaj je temu tako in po njeno velja, da je bil s strani Nemcev prisiljen v vojne zločine.
Na najbolj znanih povojnih procesih sojenja, ki so se zgodili 1945–1946 v Nürnbergu, je Mednarodno vojaško sodišče sodilo 22 glavnim nacističnim oficirjem za vojne zločine, zločine proti miru in zločine zoper vojnim hudodelstvom. Nihče od obtoženih ni zanikal holokavsta, večina pa jih je skušala preusmeriti svojo odgovornost za poboj z besedami, kot so »Bil sem prisiljen ubiti« ali »Nisem imel izbire«. Na tej točki lahko zaznamo kognitivno disonanco pri obsojencih, saj niso bili pripravljeni sprejeti krute resnice, da so prav oni izvajali vojne zločine.
S tem namenom so skušali krivdo prevaliti na Hitlerja, same sebe pa so prepričevali, da so samo
24
izvrševali dane ukaze. Na tem mestu zaznamo oblikovanje novega stališča in nove osebne resnice.
Na primeru zanikanja holokavsta zaznamo tudi paradigmo prisiljene skladnosti, ki opisuje specifični pojav, imenovan »zagovarjanje nasprotnega stališča«. Na podlagi zunanjega vpliva oz. pritiska javno povemo nekaj, čeprav v resnici tega ne podpiramo. To zaznamo tudi na primeru sodobnega antisemitizma. Posamezniki, ki zanikajo holokavst, zaradi uspešnega internetnega razvoja preko družbenih omrežij širijo lažne govorice oz. pišejo o svojem antisemitskem stališču in s tem močno vplivajo na ljudi, ki na drugi strani temu lahko začnejo verjeti. To širijo naprej, čeprav verjetno tega ne mislijo čisto zares.
4.2 Vojna v BIH – Srebrenica
Bosanska vojna je bila mednarodni oboroženi spopad, ki se je zgodil v BIH med 1992 in 1995.
Vojna se je začela 6. aprila 1992, končala pa 14. decembra 1995 s podpisom Daytonskega sporazuma. Glavne vojskujoče sile so bile sile Republike Bosne in Hercegovine, hrvaške Republike Herceg-Bosne, sile Republike Srbske in sile Jugoslovanske ljudske armade, v kateri so ostali pretežno Srbi in je izpolnjevala cilje srbske politike. Do vojne v BIH je prišlo zaradi želje bošnjaškega in hrvaškega prebivalstva v BIH, da se BIH odcepi od Jugoslavije. V BIH so 29. februarja 1992 izvedli referendum, na katerem je večina prebivalcev glasovala za neodvisnost BIH od Jugoslavije; večina srbskega prebivalstva v BIH je referendum bojkotirala, saj je bil rezultat oz. želja večine, tj. Bošnjakov in Hrvatov, vnaprej znan (Lampe, 2009).
BIH je bila tisti čas zelo multietnična – 43 % je bilo Bošnjakov, 31 % Srbov in 17 % Hrvatov.
1. marca 1992 je BIH razglasila samostojnost in neodvisnost, s tem pa se Srbi in Hrvati niso strinjali, zato je Srbija posledično razglasila svojo republiko znotraj BIH, imenovano Republika Srbska. Hrvati so znotraj BIH razglasili Republiko Herceg-Bosno (Lampe, 2009).
Ko so ZDA in Evropska komisija 7. aprila 1992 priznale neodvisnost in samostojnost BIH, so paravojaške enote bosanskih Srbov, ki jih je vodil Radovan Karadžić in jih je podpirala tudi srbska vlada Slobodana Miloševića in Jugoslovanska ljudska armada (JLA), mobilizirale svoje sile znotraj BIH, da bi zavarovale ozemlje etničnih Srbov, nato pa se je vojna kmalu razširila po vsej državi, skupaj z etničnim čiščenjem. Nemudoma so začeli streljati na Sarajevo, kmalu zatem pa se je začelo topniško bombardiranje mesta s strani bosansko-srbskih enot. V prvih šestih tednih je usklajena ofenziva jugoslovanske vojske, paravojaških skupin in lokalnih sil
25
bosanskih Srbov pod nadzorom Srbije zavzela približno dve tretjini bosanskega ozemlja. Maja 1992 so bile vojaške enote v BIH pod poveljstvom generala bosanskih Srbov Ratka Mladića (Lampe, 2009).
Bosansko vlado je kmalu vojaško oslabil mednarodni embargo na orožje in konflikt med hrvaškimi silami v letih 1993 in 1994, saj so se napetosti med Hrvati in Bošnjaki konec leta 1992 povečevale, kar je povzročilo hrvaško-bošnjaško vojno, ki se je začela stopnjevati v začetku leta 1993. Pozneje, 1994, so se bosanski Hrvati in Bošnjaki dogovorili o ustanovitvi skupne federacije (Lampe, 2009).
V oboroženi spopad sta se vključili tudi Severnoatlantsko zavezništvo (NATO) in OZN.
Združeni narodi niso hoteli posredovati v bosanski vojni, vendar so enote zaščitnih sil oz.
mirovnih operacij OZN (UNPROFOR) intervenirale v obliki humanitarne pomoči. Da bi UNPROFOR zaščitil civilno prebivalstvo, je VS OZN sprejel resolucijo 824, s katero je Sarajevo, Goražde, Srebrenico, Tuzlo, Žepa in Bihać razglasil za varna območja pod nadzorom OZN. Sledilo je najbolj krvavo leto 1995, in sicer OZN julija 1995 ni mogel zaščititi varnega območja Srebrenice, ko so sile bosanskih Srbov izvedle pokol več kot 7000 muslimanov. Leta 1995 se je v vojno vključil tudi NATO, tako da je deloval proti bosanskim Srbom. Vojna se je končala 14. decembra 1995 s podpisom Daytonskega sporazuma (Lampe, 2009).
V vojni 1992–1995 se je zgodilo veliko število nehumanih vojnih zločinov, za katere so krive prav vse strani v oboroženem spopadu. Med najhujše vojne zločine uvrščamo etnično čiščenje, posilstvo in genocid. V diplomskem delu bomo pozornost posvetili izbranemu primeru vojnega zločina, in sicer vojnemu zločinu, ki se je zgodil leta 1995 v Srebrenici, saj so takrat bosanski Srbi pobili več kot 7000 ljudi, kasneje pa to zanikali. Še dandanes določene narodne skupine ljudi tovrstni vojni zločin zanikajo, kljub temu da so znani vsi dokazi.
4.2.1 Srebrenica
Kot že omenjeno, so bila do poletja 1995 tri mesta v vzhodni Bosni – Srebrenica, Žepa in Goražde, s pomočjo OZN pod nadzorom bosanske vlade. OZN je ta mesta leta 1993 razglasila za "varna območja", ki naj bi jih mednarodne mirovne sile razorožile in zaščitile pred morebitnim nasiljem (History, 2009). OZN julija 1995 ni mogel zaščititi varnega območja Srebrenice, saj so sile bosanskih Srbov močno napredovale proti Srebrenici in prevladale pripadnike nizozemskih mirovnih sil OZN, ki so bile tam nastanjene. Julija 1995 je tako malo
26
mesto Srebrenica v severovzhodni Bosni postalo žarišče najbolj grozljivega pokola v evropski zgodovini po drugi svetovni vojni (Green, 2020). V samo nekaj dneh so vojaške in policijske sile Republike Srbske pobile več kot 7000 Bošnjakov in prisilno deportirale več kot 25.000 žensk, otrok in starejših (History, 2009). Leta 1999 je generalni sekretar OZN Kofi Annan dejal
"Zaradi napak, napačnih presoj in nezmožnosti prepoznavanja obsega zla, s katerim smo se soočali, nismo uspeli prispevati k rešitvi Srebrenice pred množičnim pobojem s strani bosanskih Srbov." (Smith, 2017).
Napetost je pričela naraščati 6. julija 1995, ko so sile bosanskih Srbov napredovale z juga in sproti požigale bošnjaške domove. Zaradi kaosa in terorja je na tisoče prestrašenih civilistov pobegnilo iz Srebrenice v vas Potočari, kjer so bili nameščeni pripadniki mirovne operacije UNPROFOR. 11. julija se je več kot 10.000 bošnjaških mož skozi gozd odpravilo iz Srebrenice, da bi dosegli varnost. Častniki bosanskih Srbov so uporabili opremo OZN in lažno obljubljali varnost, da so moške spodbudili k predaji, posledično so se Bošnjaki predali ali pa so bili ujeti, mnogi so bili kasneje tudi ubiti. Največji množični poboji so se zgodili od 13. julija do 16. julija 1995, ko so bosanski Srbi pobili na tisoče civilistov. V srebreniškem pokolu je bilo pobitih več kot 7000 civilistov (Smith, 2017).
Srebreniški pokol je bil največji množični pokol po drugi svetovni vojni. Spremljali so ga samomori, posilstva žensk, poboji muslimanskih otrok in izgon približno 40.000 muslimanov iz Srebrenice. Srebreniški pokol sta tako Kazensko sodišče Združenih narodov za nekdanjo Jugoslavijo kot tudi Mednarodno sodišče prepoznala kot dejanje genocida (Chuck, 2010).
Petindvajset let kasneje kljub ogromnim forenzičnim dokazom in soglasnim sodbam več mednarodnih kazenskih sodišč zanikanje genocida v Srebrenici še vedno obstaja in vztraja (Green, 2020).
4.2.2 Analiza zanikanja vojnega zločina – Srebrenica
Srebrenica je leta 1995 v severovzhodni Bosni postala žarišče najbolj grozljivega pokola v evropski zgodovini po drugi svetovni vojni (Green, 2020). V samo nekaj dneh so vojaške in policijske sile Republike Srbske pobile več kot 7000 Bošnjakov in prisilno deportirale več kot 25.000 žensk, otrok in starejših. Vojni zločini v Srebrenici so bili kasneje prepoznani kot dejanje genocida (Green, 2020).
27
V okviru bosanskega genocida je zanikanje potekalo na več različnih področjih, in sicer na področjih ubijanj, deportacij in delovanj koncentracijskih taborišč. Neposredno po genocidu v Srebrenici so storilci mednarodni skupnosti lagali o dogodkih ter sistematično sodelovali pri prikrivanju, uničenju in kontaminaciji vseh dokazov o zločinskih dejavnostih. Zahteven del prikrivanja dokazov, kot je pokop, je bil običajno izveden ponoči. Za izvedbo prikrivanja pa je bilo prisotno izjemno sodelovanje med vojaškimi in policijskimi strukturami (Green, 2020).
Kljub vsem akcijam poskusa prikrivanja dokazov je bila večina »glavnih« storilcev genocida obravnavanih na Mednarodnem kazenskem sodišču za nekdanjo Jugoslavijo. Leta 1993 je namreč VS OZN ustanovil Mednarodno kazensko sodišče za nekdanjo Jugoslavijo za pregon množičnih pobojev in hudih kršitev mednarodnega prava, storjenih med bosansko vojno.
Kmalu po ustanovitvi je sodišče zaradi genocida v Srebrenici obtožilo predsednika Republike Srbske Radovana Karadžića in vojaškega poveljnika bosanskih Srbov Ratka Mladića. Karadžić in Mladić sta bila aretirana trinajst oz. šestnajst let pozneje, potem ko sta se več kot desetletje skrivala v Srbiji in Republiki Srbski (Green, 2020).
Ratko Mladić je bil vojaški general, ki je postal znan tudi kot »mesar iz Bosne« (»the butcher of Bosnia«), saj je med bosansko vojno vodil velik pokol v Srebrenici. Mladić je simboliziral srbsko etnično čiščenje, v katerem je bilo kar 10.000 mrtvih in na tisoče ljudi preseljenih. Ko se je oboroženi spopad v BIH 1995 končal, je bil Mladić obtožen vojnih zločinov, zato je nemudoma pobegnil. S precejšnjo pomočjo se je 16 let izogibal ujetju, vse do maja 2011, ko ga je policija ujela v vasi Lazarevo, severno od Beograda (Gunter, 2017).
Na tej točki se pojavlja zelo pomembno vprašanje, in sicer kako je Mladiću uspelo toliko časa živeti pod krinko in kdo mu je nudil pomoč, kljub temu da je bil javno obtožen za vojne zločine iz leta 1995 in so bili predstavljeni vsi dokazi?
Kot ubežnik je imel Mladič še vedno ogromno podporo in zaščito takratnega predsednika Srbije Slobodana Miloševića, zato se je vrnil v Beograd, kjer je v spremstvu telesnih stražarjev brez težav odhajal v restavracije, nogometne tekme in konjske dirke. Leta 2000 je bil Milošević odstranjen z oblasti, kar pa je ogrozilo Mladića. Naslednje desetletje je Mladić preživel po skrivališčih v Srbiji in se zanašal na vedno manjše število pomočnikov. 26. maja 2011 ga je policija opazila v vasi Lazarevo, severno od Beograda. Ko so policisti vdrli v hišo, se je Mladić kljub obljubam, da ga nikoli več ne bodo ujeli živega, tiho predal. Dve pištoli, ki ju je hranil za zaščito, sta ostali nedotaknjeni. V času ujetja je imel 69 let. Leta 2012 je tako končno prišel pred sodišče v Haag (Gunter, 2017).
28
Zanimivo dejstvo je, da je njegova obrambna skupina na sodišču še vedno trdila, da je bil Mladić pošten poklicni vojak, ki je branil bosanske Srbe pred grožnjo genocida in da ni sodeloval v genocidu. Dejali so celo, da je bil v Beogradu na sestankih z mednarodnimi uradniki, ko se je zgodila večina pobojev v Srebrenici, in da tam ni mogel komunicirati s Srebrenico. Kljub temu je bil Mladić obsojen na dosmrtno kazen (Green, 2020).
Kljub množici dokazov, ki jih je sodišče zbralo in predstavilo tekom sodb, še vedno ni uspelo prepričati številnih Srbov, da so bili njihovi etnični sorodniki krivi za veliko večino vojnih zločinov v BIH. Številni Srbi tega enostavno niso sprejeli niti verjeli. Namesto tega nekateri Srbi trdijo, da so žrtve zahodne zarote, katere cilj je, da se Srbi priklonijo volji ZDA in njihovim zaveznikom. Vladimir Đukanović, srbski politik, je dejal: "Vemo, da bo moral Mladič preživeti življenje v zaporu, toda vsi, ki so spremljali to sojenje, vedo, da mu nihče ni ničesar dokazal."
(McLaughlin, 2017). Đukanović vztraja, da so se Mladićeve sile odzivale na grozodejstva bosanskih muslimanov, za katere trdi, da so pred zloglasnim pobojem julija 1995 okoli Srebrenice pobili približno 3500 srbskih civilistov. Đukanović in njegovi podporniki pravijo, da med Mladićem in pokolom v Srebrenici ni nobene povezave. Mladić ni odredil nobenega zločina, ampak ravno nasprotno, ukazal je rešiti ljudi, preseliti ženske in otroke iz Srebrenice (McLaughlin, 2017).
Na drugi strani tudi Milica Djurdjević, vodilna članica srbske nacionalistične organizacije Zavetnici, zavrača obtožbe o genocidu zoper nekdanjega generala bosanskih Srbov Ratka Mladića. Djurdjevićeva zagovarja mnenje, da je Ratko Mladič velik zagovornik srbskega ljudstva, da je predan in pošten vojak, ki je svojo humanost dokazal z evakuacijo civilnega muslimanskega prebivalstva iz Srebrenice pred samim pobojem civilistov. Prepričana je tudi, da je bilo število žrtev Srebrenice pretirano, da so bila telesa lažno identificirana in mrtvi vojaki predstavljeni kot civilisti, da bi povečali število pobitih in s tem obseg pobojev. Ne samo, da posamezne srbske skupine ščitijo Mladića in ne verjamejo v predstavljeno in hkrati dokazano resnico, v celoti tudi izključujejo genocid. Djurjdevićeva pravi: »Ne izključujemo možnosti, da so posamezniki uporabili pretirano silo in da so posamezniki zagrešili kazniva dejanja, vendar to ni bil genocid.« (McLaughlin, 2017).
Posamezniki, ki vojni zločin zanikajo, pogosto trdijo, da številna imena, ki so navedena na spominskem zidu pokopališča, pripadajo osebam, ki so se izselile iz BIH, so v resnici žive in zdrave ter živijo v Nemčiji in drugod v tujih državah. Posamezniki trdijo, da številna telesa, pokopana na spominskem pokopališču, dejansko pripadajo Srbom, ki so jih ubili Bošnjaki v Srebrenici. Prav tako pripadniki določenega naroda zatrjujejo, da so dogodki v Srebrenici bili
29
»uprizorjeni« s strani muslimanskih in protisrbskih zahodnih sil. Čeprav so te teorije popolnoma neutemeljene in jih zlahka ovržejo forenzični dokazi, se širijo znotraj Republike Srbske (Green, 2020).
Srbska vlada tako še nikoli ni organizirala prireditve v spomin na poboj v Srebrenici. Srbski župan Srebrenice zanika, da se je tam zgodil genocid, in otrokom v svoji regiji ne dovoli uporabljati zgodovinskih knjig, ki učijo, da se je tam zgodil genocid. Velja načelo, da je nemogoče uporabljati šolske učbenike, v katerih je zapisano, da so Srbi storili genocid, saj to ni res in se tukaj tega ne bo poučevalo (McLaughlin, 2017).
V BIH se je zgodila in še danes obstaja zelo zanimiva situacija. Več kot deset ulic, trgov, parkov in javnih zgradb v BIH je posvečenih obsojencem in obtožencem, kot sta Ratko Mladić in Radovan Karadžić. Npr. Študentski dom Radovana Karadžića v mestu Pale je bil leta 2016 poimenovan po nekdanji politični vodji bosanskih Srbov, ki je bil obsojen vojnih zločinov v bosanski vojni. Leta 2020 pa so ploščo v študentskem domu, ki je bila posvečena nekdanjemu predsedniku bosanskih Srbov Radovanu Karadžiću, odstranili, saj je njegova hčer Sonja Karadžić-Jovičević pozvala k njeni odstranitvi (Kovačević in Grebo, 2020). Ulica generala Mladića v vasi Božanovići je posvečena nekdanjemu vojaškemu poveljniku bosanskih Srbov in obsojenemu vojnemu zločincu. Lokalni Mladićevi podporniki so znak postavili kar sami, ni pa čisto jasno, ali je občina to uradno preimenovala ali ne. Na cesti, ki vodi v Kalinovik, je tudi Mladićeva freska s sloganom "Mesto herojev«. Tudi v soseski Vraca v t. i. Istočnem Sarajevu (srbskem delu Sarajeva) so Mladiću postavili spominsko ploščo, v Višegradu se Mladić s Karadžićem pojavlja na freski (Dzaferovic, 2020). Mladićevi družinski podporniki zanikajo obtožbe zoper njega; pravijo, da tega ni storil, da so to storili drugi in mu to podtaknili. V njegovi rodni vasi ima vsaka hiša svoj Mladićev portret. Vaščani mu kljub obtožbam še vedno izrekajo popolno podporo in pohvalo (Ruvic, 2017). Mladićevi podporniki podpirajo njihovo dejstvo, da Mladić ni ubil teh ljudi in da je med vojno zbral muslimane iz bližnje vasi in jih pravočasno opozoril, da odidejo. (Ruvic, 2017).
Naslednji primer je ulica v Bijeljini v Republiki Srbski, ki se imenuje Ulica srbske prostovoljne garde, poimenovana po zloglasni paravojaški enoti »Tiger« pod vodstvom Željka Ražnatoviča, ki je bil kasneje obtožen vojnih zločinov v Bijeljini leta 1992. V Bihaću je Ulica Rasima Delića, ki je poimenovana po nekdanjem načelniku generalštaba bosanske vojske, ki ga je haaško sodišče obsodilo zaradi vojnih zločinov(Dzaferovic, 2020).
30
To je le nekaj primerov spoštovanja, ki so ga v zadnjih letih v javnih prostorih in okolju v BIH posvetili obsojencem vojnih zločinov. Zakaj so ulice, trgi, javne ustanove poimenovane po vojnih zločincih? Poimenovanje ulic, zgradb in parkov je v pristojnosti lokalnih oblasti. Ulice so redko poimenovane po živi osebi ali nekom, ki je nedavno umrl. Eno od meril za poimenovanje ulice po osebi je, da je morala pomembno prispevati k zgodovini BIH. Ker pa se znotraj BIH nahaja tudi Republika Srbska, lahko slednja svoje ulice, trge in javne ustanove poimenuje, kakor želi. Resolucijo o prepovedi poimenovanja ulic in javnih ustanov po obsojenih vojnih zločincih je bosanski parlament že sprejel, vendar tam prevladujejo samo Bošnjaki in Hrvati, zato v Republiki Srbski nima moči (Dzaferovic, 2020).
Ne samo da na območju BIH odkrito zanikajo vojne zločine, kot da se »niso« zgodili, ampak je to poveličevanje mogoče tudi brez kakršnih koli sankcij. Državne institucije, politiki in uradni predstavniki lahko aktivno sodelujejo pri zanikanju in s tem ohranjajo konflikt. Ulice so poimenovane po vojnih zločincih, kar sicer ni v nasprotju z zakonodajo. To »dajanje«
legitimnosti vojnim zločincem s tem, da ulice in javne prostore poimenujejo po njih, sporoča, da se nekateri vojni zločini morda niti niso zgodili, s tem pa se ohranja »napačna resnica«, ki v krogu Srbov obstaja že od devetdesetih let prejšnjega stoletja (Dzaferovic, 2020).
Strategija zanikanja se je pričela počasi, s financiranjem majhnih nevladnih organizacij in akademikov, ki so bili zadolženi za ponovni pregled mednarodno sprejete resnice o dogodkih.
Zanikanje genocida sega v sam politični vrh, Milorad Dodik, sedanji srbski član predsedstva BIH, je leta 2020 genocid v Srebrenici označil kot »izmišljeni mit« in »največjo prevaro dvajsetega stoletja«. Pri tem ga je podprla tudi predsednica Republike Srbske Željka Cvijanović. Tudi sedanji župan občine Srebrenica Mladen Grujičić zanika genocid leta 1995, zavrača sodbe mednarodnih sodišč in širi teorije zarote o pokopanih. Aleksander Vulin, sedanji srbski minister za notranje zadeve, je izjavil, da je srbsko ljudstvo genocid preživelo in da ga ni storilo (Green, 2020).
4.2.3 Zanikanje genocida v Srebrenici skozi teorijo kognitivne disonance
Zanikanje vojnega zločina v Srebrenici je še vedno zelo razširjeno predvsem v Srbiji in Republiki Srbski. Na podlagi analiziranega primera lahko zanikanje srebreniškega pokola povežemo s teorijo kognitivne disonance, saj prepoznamo velik vpliv le-te.
31
Podobno kot pri primeru iz druge svetovne vojne – holokavstu, tudi pri vojnem zločinu v Srebrenici zaznamo fenomen »kreiranja« oz. oblikovanja nove resnice, pojava samoutemeljevanja in samoprepričevanja. Kognitivna disonanca v najbolj splošnem smislu predstavlja spor v notranjosti osebe med različnimi stališči, torej določeni posamezniki vojni zločin v Srebrenici zanikajo in imajo svoj pristop do te tematike, ampak na drugi strani pa pravnomočna sodba mednarodnih sodišč kaže v nasprotno smer. Na tej točki se oseba sreča z dvema različnima stališčema in prevladalo bo tisto, ki je močnejše. Katero bo to, je odvisno od vsakega posameznika. Pri določenih posameznikih, ki zločin zanikajo, zaznamo kognitivno disonanco v obliki oblikovanja nove resnice. Srbi namreč trdijo, da so žrtve zahodne zarote, katere cilj je, da se priklonijo volji ZDA in njihovim zaveznikom. Naslednji primer kognitivne disonance zaznamo ob zanikanju Milice Djurdjević, ki zagovarja mnenje, da je Ratko Mladič velik zagovornik srbskega ljudstva, predan in pošten vojak. Tako pri prvem kot tudi pri drugem primeru zaznamo pojava samoutemeljevanja in samoprepričevanja, torej na eni strani se Srbi prepričujejo, da so nedolžni, na drugi pa utemeljujejo, da so nedolžni in žrtve zahodnih teorij.
Tekom analize smo spoznali, da je posameznikov, ki zanikajo vojni zločin, veliko. Ti pripadniki določenega naroda ne želijo sprejeti dokazane resnice in si, podobno kot pri zanikanju holokavsta, oblikujejo novo resnico. Nova resnica je potrebna, saj jo morajo nekako utemeljiti.
Npr. Đukanović in njegovi podporniki pravijo, da med Mladićem in pokolom v Srebrenici ni nobene povezave, Mladić ni odredil nobenega zločina, saj je bil tekom pokola na pomembnih sestankih v Beogradu in posledično s Srebrenico ni imel stika (McLaughlin, 2017).
Oblikovanje nove resnice prevlada, npr. posamezniki trdijo, da številna telesa, pokopana na spominskem pokopališču, dejansko pripadajo Srbom, ki so jih ubili Bošnjaki v Srebrenici. Prav tako pripadniki določenega naroda zatrjujejo, da so bili dogodki v Srebrenici »uprizorjeni« s strani muslimanskih sil. Kognitivno disonanco zaznamo tudi na primeru preložitve krivde, ko Mladićevi družinski podporniki zanikajo obtožbe zoper njega. Trdijo, da tega ni storil, da so to storili drugi in mu podtaknili (Ruvic, 2017). V primeru srebreniškega pokola zaznamo zelo močno kognitivno disonanco ter pojava samoutemeljevanja in samoprepričevanja, saj je velika večina Srbov prepričanih, da se genocid ni zgodil in to kažejo na vse možne načine ter še dandanes poskušajo dokazati nasprotno. Tako so prepričani v svojo resnico zanikanja pokola, da so npr. v vasi Božanovići Mladićevi lokalni podporniki znak, ki označuje ulico Generala Mladića, postavili kar sami, študentski dom pa sprva poimenovali po Radovanu Karadžiću (Dzaferovic, 2020).
32
V primeru Srebrenice smo priča tudi t. i. »prisiljeni skladnosti«, kjer je bistvenega pomena zunanji vpliv drugih posameznikov. Zanikanje vojnega zločina v Srebrenici se javno in brez sramu predvaja po televiziji, saj zanikanje zločina sega na sam politični vrh. Za primer lahko izpostavimo Milico Djurdjević, vodilno članico srbske nacionalistične organizacije Zavetnici, ki zavrača obtožbe o genocidu, kar javno pove tudi na televiziji. Z njo se strinja tudi Vladimir Đukanović, poslanec Srbske stranke. Zdi se, da so Srbi kolektivno usmerjeni v zanikanje in želijo svoj narod predstaviti kot žrtev, češ da jim je svet obrnil hrbet. Stojijo skupaj in niti malo ne odstopajo od svojega stališča.
4.3 Vojna na Kosovu
Vojna na Kosovu je bila ena od večjih vojn, ki so se dogajale na območju bivše Jugoslavije.
Šlo je za oboroženi spopad med kosovskimi albanskimi paravojaškimi skupinami, kot sta npr.
Osvobodilna vojska Kosova (OVK) in jugoslovanska vojska. Oboroženi spopad je potekal od februarja 1998 do 11. junija 1999. Vojno na Kosovu je povzročil konflikt, v katerem so kosovski Albanci nasprotovali Srbom in jugoslovanski vladi na Kosovu. Konflikt je tekom oboroženih spopadov dobil široko mednarodno pozornost in bil vojaško končan s posredovanjem Nata leta 1999 (Editors of Encyclopedia Britannica, 2020).
Napetosti med obema narodoma (Albanci in Srbi) so se povečevale že pred oboroženim spopadom. Npr. leta 1981 so Albanci že zahtevali svojo republiko, vendar so bili protesti na silo zatrti. Sledili so nemiri in naraščanje napetosti. Zaradi vsesplošnega nezadovoljstva Albancev je bil septembra 1991 izpeljan referendum o odcepitvi Kosova, ki ga je podprlo kar 90 % Albancev. Glasovanje je bilo neuspešno, saj je Srbija referendum razglasila kot neveljaven. Istega leta, 1991, je bila ustanovljena OVK. OVK je bila albanska paravojaška skupina, ki je začela leta 1996 aktivno delovati na Kosovu. Takrat so se začeli napadi OVK na policijske postaje in jugoslovanske pisarne ter napadi na Srbe in državne institucije. V grobem začetku je OVK imela zelo malo članov – nekaj 100. Do konca leta 1998 pa že okoli 17.000 članov, saj so se v vojsko kmalu začeli vključevati vsi. Pripadniki so prihajali iz Makedonije, Švedske, Belgije, Velike Britanije, Nemčije in ZDA (Gerber, 1999).
Srbska policija in varnostne sile so na vsako agresijo OVK odgovorile s še večjo agresijo, kar je povzročilo veliko civilnih žrtev. Posledično je neuradna koalicija ZDA, Velike Britanije, Nemčije, Francije, Italije in Rusije zahtevala prekinitev ognja ter umik jugoslovanskih in srbskih sil s Kosova. Milošević se je strinjal, da bo izpolnil večino zahtev, vendar jih ni
33
uresničil. OVK se je znova zbrala in ponovno oborožila. Jugoslovanske in srbske sile pa so se odzvale z neusmiljeno protiofenzivo. Oboroženi spopadi so se nato nadaljevali (Editors of Encyclopedia Britannica, 2020).
Spopadi so povzročili ogromno materialno škodo, iz domov pa pregnali več kot 250.000 Albancev, ki so se zatekli v Albanijo in Severno Makedonijo. Stvari se niso umirile, zato je VS Združenih narodov septembra 1998 sprejel novo resolucijo, ki je predvidela zračne napade NATO letalskih sil na srbske položaje. Sprva je šlo zgolj za grožnjo, ker pa se konflikt ni prenehal, so 24. marca 1999 NATO letala pričela z bombardiranjem vojaških objektov jugoslovanske vojske. Zračni napadi so trajali od 24. marca 1999 do 10. junija 1999.
Bombardiranje se je nadaljevalo, dokler ni bil dosežen sporazum, ki je privedel do umika jugoslovanskih oboroženih sil s Kosova. Sama intervencija NATO z uporabo oborožene sile je sporna. NATO je namreč najprej poskušal pridobiti dovoljenje Varnostnega sveta OZN za vojaško akcijo, temu pa sta strogo nasprotovali Kitajska in Rusija. Posledično je NATO pričel vojaško akcijo brez odobritve OZN in izjavil, da gre za »humanitarno intervencijo«. Med marcem in junijem 1999 so NATO letalske sile opravile več različnih bojnih nalog nad Srbijo, Črno Goro in Kosovom (Wise, 2013).
Na Kosovo so junija 1999 prišle NATO mednarodne mirovne sile za zagotavljanje miru KFOR.
V skladu z mirovnim sporazumom so se morale iz Kosova umakniti vse enote srbske vojske in policije, državne ustanove pa so morali predati predstavnikom mednarodnih sil.
17. februarja 2008 je Kosovo razglasilo samostojnost in neodvisnost od Srbije. Čeprav so se ZDA in več vplivnih članic Evropske unije odločile priznati Kosovu neodvisnost, Srbija tega ni storila, zato kljub temu mirovne sile KFOR ostajajo tam, saj sporom med Albanci in Srbi ni videti konca. Srbi se ne morejo sprijazniti z izgubo Kosova.
4.3.1 Vojni zločini na Kosovu 1998–1999
Vojna na Kosovu je trajala »samo« dve leti, ne glede na kratek čas spopadov so se tekom oboroženih spopadov zgodili hujši vojni zločini. Mednje spadajo mučenje, poboji, posilstva, prisilni izgoni in trgovanje s človeškimi organi. Vojne zločine so storile vse strani v oboroženem spopadu. Srbi in jugoslovanske vladne sile so storile vojne zločine nad kosovskimi Albanci, njihov cilj je bil ustvariti usklajeno in sistematično kampanjo za teroriziranje, ubijanje
