Adolf Hitler in vzpon nacistične Nemčije

Glavni akter druge svetovne vojne je bil nedvomno Adolf Hitler. Bil je na čelu nacistične Nemčije in nastopal kot vodja nacistične stranke NSDAP – nacionalsocialistična nemška delavska stranka, ki pa je veljala za protidemokratično politično stranko (History, 2019). Rodil se je 20. aprila 1889 v Braunau am Innu, majhnem avstrijskem mestu blizu avstrijsko-nemške meje. Večino svojega otroštva je preživel v Linzu. V srednji šoli je imel veliko težav, na koncu pa je šolanje tudi opustil. Strastno željo je gojil do umetnosti, zato je sledil svojim sanjam, da bi postal umetnik, vendar so ga zavrnili tudi na dunajski Akademiji za likovno umetnost. V kasnejših letih se je Hitler preselil na Dunaj, kjer se je začel zanimati za politiko in razvil številne ideje, ki bi lahko oblikovale nacistično ideologijo. Ko je prišlo do eskalacije prve svetovne vojne, se je Hitler boril na strani Belgije in bil dvakrat ranjen. Po koncu vojne leta

18

1918 se je vrnil v München, kjer se je pridružil majhni nemški delavski stranki, katere cilj je bil združiti interese delavskega razreda z močnim nemškim nacionalizmom. Njegova usposobljenost za govorništvo in karizmatična energija sta mu pomagali napredovati v političnih vrstah in leta 1920 je posledično zapustil vojsko in se popolnoma predal politiki (History, 2019).

Ena od potez, na katero je Hitler vplival, je bila preimenovanje delavske stranke v NSDAP – nacionalsocialistična nemška delavska stranka. Kasneje, leta 1923, je javno naznanil začetek nacionalne revolucije, kjer je zaradi njegovega streljanja z revolverjem prišlo do oboroženega spopada s policijo – imenovan tudi Pivniški puč, posledično pa je za 9 mesecev pristal v zaporu.

V tem času je nastalo njegovo znamenito delo Mein Kampf, s katerim je oblikoval antisemitsko in rasistično ideologijo nacionalsocializma. Po izpustitvi iz zapora je naslednjih nekaj let delal na reorganizaciji NSDAP, kasneje, leta 1933, pa je bil po zaslugi Hindenburga imenovan za nemškega kanclerja. Po Hindenburgovi smrti leta 1934 je Hitler zavzel položaj predsednika države (History, 2019).

Hitler je s svojimi dejanji in ponovno oborožitvijo nemških vojaških sil prekršil sporazum, sprejet leta 1919 na Pariški mirovni konferenci. Njegova ravnanja so bila izrazito usmerjena proti Judom. Hitler je bil obseden z etnično čistostjo. Podpiral je samo arijsko raso. Leta 1933 je začel z ustanovitvijo zloglasnih koncentracijskih taborišč, kamor je zapiral politične nasprotnike, Jude in vojne ujetnike. V taboriščih so ujetniki prekomerno delali, bili podhranjeni in dehidrirani, posledično pa je veliko ljudi tudi umrlo. Prisotno je bilo tudi namerno pobijanje teh ljudi, najpogosteje v plinskih celicah. Skupno je v koncentracijskih taboriščih umrlo več milijonov ljudi (Encyclopedia Britannica, b. d.).

Nacistična Nemčija je v času druge svetovne vojne izvajala oz. povzročila večje število vojnih zločinov, vendar se bomo v diplomskem delu osredotočili zgolj na sistematični genocid nad Judi, imenovan holokavst, saj so nacisti pobili kar 6 milijonov Judov. Zanimivo pa je, da kljub dokazom o resnici holokavsta še vedno obstajajo določeni posamezniki, ki holokavst zanikajo (Lipstadt, 2020).

19 4.1.2 Holokavst

Holokavst je, kot omenjeno, nacistični načrtni program za poboj vseh evropskih Judov med drugo svetovno vojno, danes opredeljen kot genocid nad Judi. Nacistična Nemčija je s Hitlerjem na čelu z načrtnim iztrebljanjem želela Jude izbrisati s sveta. Genocid nad Judi oz. holokavst se je začel leta 1941 in trajal vse do konca druge svetovne vojne, do leta 1945. Z genocidom so nacisti reševali judovsko vprašanje. Judje so v nacistični ideologiji nosili poseben status nekakšne »protirase«, saj so se popolnoma razlikovali od Hitlerjeve popolne arijske rase. Hitler je na Jude gledal kot na rasne onesnaževalce, nasprotoval je njihovim vrednotam in običajem.

Po vsej Evropi so Nemci ustanovili koncentracijska in delavska taborišča, ki so bila kot nekakšni zapori. Tam so ljudje močno stradali, bili prisiljeni delati, na koncu pa so jih Nemci množično usmrtili. Za usmrtitve so uporabljali predvsem strupene pline v plinskih celicah.

Mrtve Jude so sežigali v krematorijih ali pa so jih množično pokopavali. Točnega števila smrtnih žrtev ni mogoče določiti, vendar so ocenjevalci sklepčni, da se giblje okrog 6 milijonov (Encyclopedia Britannica, b.d). Po koncu druge svetovne vojne so Zavezniki našli oz. odkrili večje število koncentracijskih taborišč in rešili ujetnike. Po osvoboditvi taborišč Judje žal niso imeli prebivališč, kamor bi se lahko vrnili. Njihove skupnosti so bile razbite, domovi uničeni ali zavzeti, njihove družine pa razpršene. Najprej je prišlo na vrsto dolgo in težko fizično okrevanje od lakote in podhranjenosti, šele nato pa iskanje izgubljenih oz. pogrešanih (Encyclopedia Britannica, b. d.).

Po osvoboditvi taborišč so bile številne zavezniške enote nad tem, kar so videle, tako šokirane, da so nekaterim preostalim pripadnikom SS namenile takojšnje kaznovanje. Preostale so aretirale in pridržale do sojenja. Najbolj znani povojni procesi sojenja so se zgodili v Nürnbergu 1945–1946. Tam je Mednarodno vojaško sodišče sodilo 22 glavnim nacističnim oficirjem za vojne zločine, zločine proti miru in zločine zoper vojnim hudodelstvom (Encyclopedia Britannica, b. d.).

4.1.3 Analiza zanikanja vojnega zločina – holokavst

V ZDA so leta 2020 opravili raziskavo z anketo (U. S. Millennial Holocaust Knowledge and Awareness Survey), v kateri so raziskovali, kakšno mnenje in znanje imajo prebivalci ZDA o holokavstu. Osredotočili so se na prebivalce med osemnajstim in štiridesetim letom starosti z reprezentativnim vzorcem 1000 intervjujev v vsaki zvezni državi ZDA. Rezultati so bili vznemirjajoči, saj je raziskava 50 držav pokazala, da ogromno število mladih Američanov

20

meni, da je holokavst teorija zarote in zanikajo dokazani genocid nad Judi (Claims Conference, 2020).

Raziskava je pokazala, da vsak deseti mladi Američan meni, da se holokavst nikoli ni zgodil, medtem ko jih skoraj četrtina (23 %) meni, da gre za mit ali celo, da je bilo število pobitih Judov pretirano. 12 % vprašanih pravi, da besede holokavst še niso slišali. Čeprav je bilo v času holokavsta v Evropi več kot 40.000 taborišč, 48 % vprašanih v nacionalni anketi ne pozna niti enega. Analiza je pokazala še posebej zaskrbljujočo ugotovitev, da skoraj 20 % vprašanih v New Yorku meni, da so Judje sami povzročili holokavst (Gilber, 2020).

Zanikanje holokavsta je posledica gibanj antisemitizma – sovražne nastrojenosti proti Judom oz. napad proti Judom (Klein, b. d.). Zanikanje se je pričelo leta 1960, toda tisti, ki zanikajo holokavst, dandanes nimajo nič skupnega z zgodovino. Zanikanje je samo pretveza za uresničevanje antisemitizma v sodobni, drugačni obliki. Sovražne skupine so morale najti druga sredstva za izvajanje sovražnega dejanja proti Judom, našle pa so ga predvsem na spletu. Konec devetdesetih let je zaživel internet, kar je sovražnim rasističnim skupinam dalo priložnost, da svoje ideje oz. teorije zoper holokavsta širijo k novemu »občinstvu«. Antisemitske skupine so s pojavom interneta svoja mnenja objavile na dobro obiskanih forumih. To se je dotaknilo ogromno ljudi in posledično je bilo t. i. zanikanje holokavsta uspešno, saj je vse več ljudi menilo, da se holokavst v resnici ni zgodil (Klein, b. d.). Družbeni mediji tako ekstremistom omogočajo lažjo komunikacijo med seboj, tako se njihove ideje in teorije eksponentno širijo.

Preko različnih platform socialnih medijev lahko ti sovražniki dosežejo širšo publiko ljudi, vključno s tistimi, ki prej morda niso bili izpostavljeni tem sporočilom sovraštva (Lipstadt, 2020).

Na tej točki se pojavlja zelo pomembno in ključno vprašanje »Kako lahko tisti, ki zanikajo holokavst, pojasnijo, da v nobenem sodnem postopku za vojne zločine po koncu druge svetovne vojne storilec katere koli narodnosti ni zanikal, da so se ti dogodki zares zgodili?« Kaj je torej tisto, zaradi česar določeni ljudje še vedno zanikajo holokavst, kljub temu da so vsi dokazi znani in da so storilci priznali krivdo? Obtoženi so na sojenju morda rekli »Bil sem prisiljen ubiti« ali

»Nisem imel izbire«, vendar nihče ni zatrdil, da se to ni zgodilo. Določeni ljudje, ki nimajo neposredne povezave s holokavstom, še vedno zanikajo popolnoma znano in dokazano resnico (Lipstadt, 2020).

Pojavljajo se še druga nelogična neskladja argumentov tistih, ki zanikajo resnico o holokavstu.

Povedano drugače, posamezniki oblikujejo svojo resnico in »ustvarijo« svojo razlago, s katero

21

pojasnijo laž. Zakaj je Nemčija na sodišču prevzela ogromno moralno in finančno odgovornost za zločine, storjene v holokavstu, če se to v resnici ni zgodilo? Seveda je po mnenju tistih, ki holokavst zanikajo, odgovor na to vprašanje povsem preprost, in sicer da so bili leta 1945 nemški vojaki prisiljeni v lažno priznanje krivde. Prisilili pa so jih ravno Judje, ki so imeli zavezništvo z Zavezniki in so nacistom grozili s preprečenim ponovnim vstopom v kakršno koli zavezništvo (Lipstadt, 2020).

Posamezniki, ki zanikajo vojni zločin, zahtevajo poseben dokaz, ki bi jih prepričal, da je holokavst obstajal. Eden izmed teh dokazov je seveda Hitlerjev pisni ukaz, ki dovoljuje poboj vseh evropskih Judov. Obstaja še ogromno dokazov, ki potrjujejo vladni program, katerega cilj je bil uničenje judovskega ljudstva. Posamezniki pa še vedno vztrajajo, da so Judje ponarejali te dokumente (Lipstadt, 2020).

Deborah Lipstadt, ameriška profesorica in raziskovalka, ki se je podrobneje ukvarjala s pojavom zanikanja holokavsta, je posameznike, ki zanikajo vojni zločin, poimenovala »nova vrsta neonacističnega in belega supremacizma« (Lipstadt, 2020). »Stari« neonacizem je poimenovanje za ljudi, ki so odkrito priznavali Hitlerjev rojstni dan, nosili njegove uniforme in njegov prepoznavni znak, nova vrsta neonacizma pa se je vsemu temu odpovedala. Razglasili so se za "revizioniste" – resne učenjake, ki so preprosto želeli popraviti napake v zgodovini in si razlagali novo zgodovino. Zadeva je šla tako daleč, da so v ta namen vzpostavili Inštitut za zgodovinski pregled (Institute for Historical Review) in ustvarili publikacijo – Journal for Historical Review (Lipstadt, 2020). Natančnejši pregled njihovih publikacij in delovanja Inštituta je razkril ekstremizem, odobravanje tretjega rajha, antisemitizem in rasizem – enako kot pri »starih« neonacistih (Lipstadt, 2020).

Ljudje imajo svoje mnenje, ne pa tudi svojih dejstev. Lipstadt je preučevala vse dokaze posameznikov, ki zanikajo holokavst, do njihovih virov in ugotovila, da je vsaka trditev o holokavstu ponarejena ali izmišljena (Lipstadt, 2020).

Na katerih delih sveta se torej pojavljajo teorije zarote in prihaja do zanikanja holokavsta?

Največ takšnih situacij zaznamo v številnih državah nekdanjega sovjetskega bloka, zlasti tistih, ki jih vodijo stranke z močno nacionalistično usmeritvijo. Močne protikomunistične vlade so ideološko in politično pogosto izhajale iz nacionalističnih strank, ki so med vojno sodelovale z nacisti. Prihaja do izenačevanja med komunizmom in nacizmom. Nekateri so nacionaliste, ki so sodelovali z nacisti in so v nekaterih primerih sodelovali tudi pri holokavstu, označili kot

22

narodne heroje. Npr. v zgodnjih devetdesetih letih je litovska postkomunistična vlada pomilostila litovske nacionaliste, ki so sodelovali v holokavstu (Lipstadt, 2020).

Na primeru Litve lahko predstavimo še eno zanimivo zgodbo. Novinarka Silvia Foti je raziskovala življenje svojega dedka in odkrila kruto resnico, ki pa jo je Litva kot država zanikala. Jonas Noreika je bil namreč »mastermind« upora proti SZ 1945–1946, njegova slika v vojaški uniformi je visela v mnogih dnevnih sobah. Dandanes je državni junak oz. heroj, po njem so imenovane ulice, oznake in celo šola. Odlikovan je bil s križem Vytisa, ki predstavlja najvišjo litovsko posmrtno čast (Foti, 2021). Tekom raziskovanja pa je Foti spoznala, da je Noreika v resnici popolnoma drugačna oseba, kot so si ga v Litvi predstavljali. Ugotovila je, da je moški, za katerega je verjela oz. je celotna država verjela, da je rešitelj, ki je naredil vse, da bi rešil litovske Jude med drugo svetovno vojno, v resnici ukazal, da vse Jude v Litvi ujamejo in pošljejo v taborišča, kjer so jih pretepali, stradali, mučili, posilili in nato umorili (Foti, 2021).

Pojavilo se je vprašanje, ali je Jonas Noreika litovski nacionalni junak ali hladnokrvni morilec Judov? Resnica, v katero je Litva verjela, je bila ta, da je Litva 50 let živela pod sovjetsko okupacijo. V tem času so resnico globoko »zamrznili« in preoblikovali, saj so prebivalci Litve npr. smeli govoriti le o tem, koliko sovjetskih državljanov je bilo ubitih med drugo svetovno vojno. Novinarka Foti je tekom raziskave dejala, da je »popravljanje« zgodovinskega spomina zelo nevarno in drzno početje. Saj, ko je javno podvomila o uradni zgodbi življenja svojega dedka, jo je narodna skupnost osramotila v Chicagu in Litvi. Imenovali so jo namreč za agentko ruskega predsednika Vladimirja Putina. Litovski voditelji namreč še vedno verjamejo, da je identiteta njihove države odvisna od nacionalnih junakov, tudi za ceno resnice (Foti, 2021).

Izkazalo se je, da je Noreika ukazal pobiti vseh 2000 Judov v mestu Plungeu in da je pod njegovimi ukazi bilo ubitih približno 8000 Judov. Ta grozna dejanja so mu s strani Nemcev prinesla lepo hišo, zelo dobro plačo in še službo za njegovo ženo. V različici zgodovine, ki jo zdaj zagovarja Litva oz. v resnici, ki jo podpirajo, je bil Noreika prisiljen podpisovati takšne in drugačne dokumente. Noreika se je pogumno boril proti komunistom in prisiljeno sodeloval pri ubijanju Judov, pod nobenim pogojem pa ni prostovoljno sodeloval z Nemci (Foti, 2021).

4.1.4 Holokavst skozi teorijo kognitivne disonance

Zanikanje holokavsta je še vedno razširjeno po svetu. Na podlagi analiziranega primera lahko zanikanje holokavsta povežemo s teorijo kognitivne disonance, saj prepoznamo velik vpliv

le-23

te. Najprej spoznamo dejstvo, da ogromno število posameznikov širom sveta meni, da je holokavst teorija zarote in zanikajo dokazani genocid nad Judi. Kognitivno disonanco prepoznamo že v tem dejstvu, temu pa sledi pojasnilo s strani posameznikov, zakaj tako menijo.

Npr. na preprosto vprašanje, zakaj so Nemci po koncu vojne na sojenju priznali vojni zločin in zanj prevzeli odgovornost, so posamezniki prepričani, da so bili Nemci v to prisiljeni. Na tej točki smo priča oblikovanju nove resnice, saj predstavljene resnice oz. predstavljenega stališča o Nemcih ne sprejmejo. Ker so njihove misli zaradi dveh nasprotnih si resnic posledično neusklajene in v konfliktnem odnosu, pride do disonance. V želji po konsonanci začne posameznik vzpostavljati svojo resnico in v njej išče pozitivne lastnosti, posledično pa drugo vse bolj zavrača. Do novega stališča pride s prepričevanjem samega sebe in iskanjem vzroka za svoje vedenje znotraj sebe. Posameznik torej samega sebe prepričuje v določeno zadevo.

Prepričuje se toliko časa, da situacija postane brez dvoma nesporna. To je osnovno in ključno načelo teorije kognitivne disonance.

Na drugi strani pretvorba nacističnega morilca v narodnega heroja zahteva veliko. Pojavlja se vprašanje, zakaj določen narod dokazanega nacističnega morilca prikaže v luči narodnega heroja. Prvi pojav kognitivne disonance v tem primeru se kaže v preložitvi krivde na naciste, nacisti naj bi Noreika prisilili k sodelovanju. Ker želimo uskladiti naše misli, poiščemo izgovor in osmislimo svoje mnenje. Drugi pojav se kaže kot nasprotna pripoved, označi jih namreč kot komunistično propagando, ki so jo pripovedovali državni sovražniki. V tretjem pojavu pa država noče sprejeti dejstva o obstoju dveh nasprotujočih si resnic. Resnica je samo ena, tista, v katero verjame Litva. Nobena druga ni prava.

Na primeru Litve zaznamo popolno teorijo kognitivne disonance. Predstavljeni so namreč vsi dokazi o vojnih zločinih Noreikija, vendar jih Litva ne želi sprejeti, ne podpira, ne verjame in oblikuje svojo resnico. Išče trditve, ki njeno resnico podpirajo. Zločine Noreikija si razlaga po principu zanikanja. Posledično išče vzroke, zakaj je temu tako in po njeno velja, da je bil s strani Nemcev prisiljen v vojne zločine.

Na najbolj znanih povojnih procesih sojenja, ki so se zgodili 1945–1946 v Nürnbergu, je Mednarodno vojaško sodišče sodilo 22 glavnim nacističnim oficirjem za vojne zločine, zločine proti miru in zločine zoper vojnim hudodelstvom. Nihče od obtoženih ni zanikal holokavsta, večina pa jih je skušala preusmeriti svojo odgovornost za poboj z besedami, kot so »Bil sem prisiljen ubiti« ali »Nisem imel izbire«. Na tej točki lahko zaznamo kognitivno disonanco pri obsojencih, saj niso bili pripravljeni sprejeti krute resnice, da so prav oni izvajali vojne zločine.

S tem namenom so skušali krivdo prevaliti na Hitlerja, same sebe pa so prepričevali, da so samo

24

izvrševali dane ukaze. Na tem mestu zaznamo oblikovanje novega stališča in nove osebne resnice.

Na primeru zanikanja holokavsta zaznamo tudi paradigmo prisiljene skladnosti, ki opisuje specifični pojav, imenovan »zagovarjanje nasprotnega stališča«. Na podlagi zunanjega vpliva oz. pritiska javno povemo nekaj, čeprav v resnici tega ne podpiramo. To zaznamo tudi na primeru sodobnega antisemitizma. Posamezniki, ki zanikajo holokavst, zaradi uspešnega internetnega razvoja preko družbenih omrežij širijo lažne govorice oz. pišejo o svojem antisemitskem stališču in s tem močno vplivajo na ljudi, ki na drugi strani temu lahko začnejo verjeti. To širijo naprej, čeprav verjetno tega ne mislijo čisto zares.

4.2 Vojna v BIH – Srebrenica

Bosanska vojna je bila mednarodni oboroženi spopad, ki se je zgodil v BIH med 1992 in 1995.

Vojna se je začela 6. aprila 1992, končala pa 14. decembra 1995 s podpisom Daytonskega sporazuma. Glavne vojskujoče sile so bile sile Republike Bosne in Hercegovine, hrvaške Republike Herceg-Bosne, sile Republike Srbske in sile Jugoslovanske ljudske armade, v kateri so ostali pretežno Srbi in je izpolnjevala cilje srbske politike. Do vojne v BIH je prišlo zaradi želje bošnjaškega in hrvaškega prebivalstva v BIH, da se BIH odcepi od Jugoslavije. V BIH so 29. februarja 1992 izvedli referendum, na katerem je večina prebivalcev glasovala za neodvisnost BIH od Jugoslavije; večina srbskega prebivalstva v BIH je referendum bojkotirala, saj je bil rezultat oz. želja večine, tj. Bošnjakov in Hrvatov, vnaprej znan (Lampe, 2009).

BIH je bila tisti čas zelo multietnična – 43 % je bilo Bošnjakov, 31 % Srbov in 17 % Hrvatov.

1. marca 1992 je BIH razglasila samostojnost in neodvisnost, s tem pa se Srbi in Hrvati niso strinjali, zato je Srbija posledično razglasila svojo republiko znotraj BIH, imenovano Republika Srbska. Hrvati so znotraj BIH razglasili Republiko Herceg-Bosno (Lampe, 2009).

Ko so ZDA in Evropska komisija 7. aprila 1992 priznale neodvisnost in samostojnost BIH, so paravojaške enote bosanskih Srbov, ki jih je vodil Radovan Karadžić in jih je podpirala tudi srbska vlada Slobodana Miloševića in Jugoslovanska ljudska armada (JLA), mobilizirale svoje sile znotraj BIH, da bi zavarovale ozemlje etničnih Srbov, nato pa se je vojna kmalu razširila po vsej državi, skupaj z etničnim čiščenjem. Nemudoma so začeli streljati na Sarajevo, kmalu zatem pa se je začelo topniško bombardiranje mesta s strani bosansko-srbskih enot. V prvih šestih tednih je usklajena ofenziva jugoslovanske vojske, paravojaških skupin in lokalnih sil

25

bosanskih Srbov pod nadzorom Srbije zavzela približno dve tretjini bosanskega ozemlja. Maja 1992 so bile vojaške enote v BIH pod poveljstvom generala bosanskih Srbov Ratka Mladića (Lampe, 2009).

Bosansko vlado je kmalu vojaško oslabil mednarodni embargo na orožje in konflikt med hrvaškimi silami v letih 1993 in 1994, saj so se napetosti med Hrvati in Bošnjaki konec leta 1992 povečevale, kar je povzročilo hrvaško-bošnjaško vojno, ki se je začela stopnjevati v začetku leta 1993. Pozneje, 1994, so se bosanski Hrvati in Bošnjaki dogovorili o ustanovitvi skupne federacije (Lampe, 2009).

V oboroženi spopad sta se vključili tudi Severnoatlantsko zavezništvo (NATO) in OZN.

V oboroženi spopad sta se vključili tudi Severnoatlantsko zavezništvo (NATO) in OZN.