Št. 133
JUNIJ
2017
Časopis za brezdomstvo in sorodna socialna vprašanja1 EUR
Polovico dobi prodajalec.
Številka prodajalca:
02
Uvodnik:
Kralji ulice Junij 2017
Samo našo družino imam rada, nikogar drugega, mi dahne štiriletna hčerkica kot izraz ljubezni.
Preveje me mešanica pomirjenosti s kančkom neprijetnosti. V meni se sproži mentalna neusklajenost med ideali in resničnostjo, ki jo živim, ki je bolj in bolj zaprtost v zasebnost družinskega življenja, pospremljena z ambivalentnim občutkom: skrajno požrtvovalnostjo do družinskih članov ter na drugi strani ozkosrčnostjo in hladom za ves ostali svet.
In vprašanje: je mogoče drugače? Kako sebi in ljudem okoli sebe v vse bolj ozkosrčnem svetu omogočiti izkušnjo širše povezanosti, pripadnosti ter predanosti človeštvu, življenju?
Pred oči mi pride časopisje, kjer je ob zadnjih predsedniških volitvah v ZDA bilo polno zgodb o družini predsedniškega kandidata, otrocih, ženi, hčerkinem možu... Nekje sem ujela naslov, da je njegova žena požrtvovalna družinska mati, on pa, prav tako, družinski človek, ki bo, seveda, na pomembne položaje kot dober družinski oče postavil najožje in vselej lojalne družinske člane.
In kot družina bodo potem složno rušili skupno dobro v državi, kar ga je še ostalo, poniževali že tako ponižane, sprejemali ukrepe, ki že tako obupane in brezpravne (na primer priseljence in obubožane) pehajo v še bolj brezizhodni položaj. Družinski ljudje pač, polni blišča, zlagane (ali pa pristne, saj je vseeno) nežnosti do malih otrok (celo v Siriji, če je treba), umetnih nasmehov, v katerih sijejo umazani dolarji in osladnih besed, bodo iz svojih udobnih družinskih domovanj, lahko tudi kar v kopalnih haljah, po svetu sejali razdor, bolečino in zlo.
Zgodovina, žal pa tudi sedanjost, je polna dobrih družinskih očetov, njihovih imen ne bom naštevala. Delujejo krotki in ne-nevarni; hej, pa saj sploh ne prekipevajo od divjih in uničevalnih moških hormonov, glejte jih, nosijo copatke in po pravilih igrajo košarko. Čisto drugačni so od »podivjane ulične sodrge«, ki predstavlja navidezno grožnjo javnemu redu in miru. Nihče si jih ne želi spraviti v zapor, zakaj le, saj so vendar vselej tako skrbni in ljubeči do svojih družinskih članov, ki jih doživljajo kot podaljšek sebe, skupno premoženje pa morda odtujujejo prav iz razloga, da njihovi potomci ne bi postali revni luzerji v vse bolj napornem, tekmovalnem in zahtevnem svetu.
Individualiziran in na posameznika osredinjen trenutek današnjega časa nam daje vedeti, da moramo poskrbeti le zase in svoje družine, za svoje otroke smo maksimalno odgovorni, za druge pa nam je lahko le malo mar. Če bodo drugi v slabšem položaju, to pomeni prednost za nas, saj vendar tekmujemo za omejene vire. Solidarnost in sodelovalnost v kolektivih je izguba časa, stran vržen denar.
Kakšno družbo ustvarjamo z zaprtostjo v svoje male, privatne svetove in brezbrižnostjo za vse okoli nas? Je ljubezen do družine res nekaj plemenitega in ali ni obenem izraz ozkosrčne zagledanosti vase ter odsotnost zavedanja o širši povezanosti?
Zaprtost v udobje privatnosti me spominja na zatohlost fašizma. Uglajeni, urejeni in pridni ljudje, ki pa so pripravljeni z vso silo (četudi le verbalno) udariti po nekom, ki jim ga bo njihov mračni lunatični voditelj predstavil kot grožnjo.
Da bi zaščitili sebe in svoje družine. Da bi zaščitili svoj zatohli način življenja.
Ena bolj populariziranih ikon socializma je nekoč izjavila nekaj približno takega: ničesar ne bom zapustil svojim otrokom, nobene zasebne lastnine. Zapustil pa jim bom državo, ki bo vsakomur omogočala dostojno zdravstvo, izobraževanje, dostojno bivanje. Še ene razblinjene sanje. Ni več države, ki bi omogočala ali kaj trdnega zagotavljala vsem državljanom, svet je postal tekma vsakega proti vsem. Zapiranje v privatnost nuklearne družine je logična posledica.
Vendar, nekaj mi pravi, da nočem slediti tej logiki. Ne želim zaupati dobrim družinskim očetom, ki imajo doma dobre družinske žene, ki čistijo za njimi in
»jim vzgajajo naslednike«, med tem, ko oni ustvarjajo materialno blagostanje dinastije. Ne želim jim zaupati pomembnih položajev v naši skupnosti in s tem naše skupne prihodnosti.
Špela Razpotnik
1.
2.
3.
4.
5.
6.
7.
8.
9.
Odgovorna in izvršna urednica:
Mirjam Gostinčar
Tehnični urednik in oblikovanje:
Chris Hartke Uredniški odbor:
Bojan Dekleva, Luna Jurančič Šribar, Jean Nikolić Sodelavci uredništva:
Tomaž Golob, Gregor B. Hann, Jurij Kunaver, Vanja Kurbus, Barbara Jozelj, Žiga Novak, Monika Buhančič - Biba, Barbara Pišlar, Jasmina Memič Grafi čna zasnova:
Karlo Medjugorac Lektoriranje:
Mojca Pipan Ilustracije:
Janne Karlsson, Janez Kompare, Laura Ličer, Damjan Majkić, Leah Artist Mihalič, Severa, Tjaša Žurga Žabkar
Fotografi ji na ovitku:
Nada Žgank Tisk:
Tiskarna Vovk Izdajatelj:
Društvo Kralji ulice ISSN 1854-2654 Cena časopisa v ulični prodaji je 1 EUR.
V primeru pošiljanja časopisa po pošti je cena enega izvoda 2 EUR.
Letna naročnina za organizacije v Sloveniji znaša 24 EUR, v tujini pa 48 EUR.
Naslov uredništva:
Društvo Kralji ulice, Pražakova 6, 1000 Ljubljana Telefon: 059 022 503
E-pošta: info@kraljiulice.org Spletna stran: www.kraljiulice.org Transakcijski račun za prostovoljne prispevke:
SI56 0510 0801 2105 010 odprt pri ABanki Vipa d. d.
SMS-KOMENTARNICA:
030 323 306
PRAVILA PRODAJE ČASOPISA KRALJI ULICE
Ker želimo, da bi časopis Kralji ulice lahko prodajalo čim več ljudi in da bi dosegel čim širši krog bralcev, je pomembno, da vsi skupaj skrbimo za njegov dober ugled.
Ko prodajalci prodajajo časopis Kralji ulice, namreč ne predstavljajo le sebe, pač pa celoten projekt Kralji ulice. Doslej so bili naši prodajalci v javnosti zelo dobro sprejeti in so mnogi kupci pohvalili njihov pristop. Zelo si želimo, da tako ostane tudi v prihodnje, zato prodajalce in prodajalke prosimo, da se držijo spodnjih pravil in tudi svojega občutka o tem, kako časopis Kralji ulice še bolj približati našim bralcem.
Časopis prodajam na miren in nevsiljiv način.
Drugim prodajalcem časopisa izkazujem spoštovanje in se zavedam, da imajo ravno tako pravico do prodaje časopisa kot jaz.
Z drugimi prodajalci se miroljubno dogovarjam tudi glede lokacije prodaje.
Morebitne nesporazume rešujem na miroljuben način.
Med prodajanjem časopisa ne uporabljam alkohola in/ali drugih drog.
Časopis prodajam po njegovi ceni in kupcev ne zavajam.
Med prodajo časopisa ne beračim.
Spoštujem odločitev kupca glede nakupa časopisa.
Med prodajo imam uradno izkaznico društva na vidnem mestu.
Če se prodajalec ne drži pravil prodaje, je na to najprej opomnjen s strani strokovnega delavca, potem pa lahko začasno ali trajno izgubi pravico do prodaje časopisa Kralji ulice. Prosimo kupce, naj nam v uredništvo sporočijo morebitne kršitve zgornjih pravil!
Zbiranje prispevkov za ponatis časopisa ni aktivnost društva, ampak je poskus zavajanja kupcev!
PROJEKT PODPIRAJO:
Mestna občina Ljubljana -- Ministrstvo za zdravje
Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti -- FIHO Od januarja 2007 je časopis Kralji ulice
član mednarodne mreže cestnih časopisov (INSP).
Mnenja avtorjev prispevkov ne odražajo vselej mnenj uredništva.
DRUŽINSKI ČLOVEK
foto: Aleksander Petric
foto: osebni arhiv
03
UVODNIK UVODNIK TO SEM JAZ TO SEM JAZ SLIŠANJE GLASOV SLIŠANJE GLASOV VAJE V SLOGU VAJE V SLOGU
ZGODOVINSKA RUBRIKA ZGODOVINSKA RUBRIKA
MOJA DEVETDESETA ALI POSLEDNJE SLOVO KURTA COBAINA
TATU ZGODBA TATU ZGODBA LIKOVNA STRAN LIKOVNA STRAN BILO JE NEKOČ ...
BILO JE NEKOČ ...
NEKAJ CESTNIH NEKAJ CESTNIH ANEKDOTE IZ PRODAJE ANEKDOTE IZ PRODAJE DOGODKI
DOGODKI
NEVID(E)NA LUBLANA NEVID(E)NA LUBLANA
ZAČARANI KROG LASTNE LOGIKE ZAČARANI KROG LASTNE LOGIKE pOdpiram - ALEŠ RENDLA pOdpiram - ALEŠ RENDLA BiroKRATEK
BiroKRATEK
GOSTUJOČI KOLUMNIST GOSTUJOČI KOLUMNIST KRALJICA IN KRALJICA KRALJICA IN KRALJICA KRALJEVI RECENZOR KRALJEVI RECENZOR IZZA REŠETK IZZA REŠETK
KDO POTREBUJE IZMIŠLJENO DEŽELO?
KDO POTREBUJE IZMIŠLJENO DEŽELO?
SMS-KOMENTARNICA SMS-KOMENTARNICA MILOŠEV FOTO - KOTIČEK MILOŠEV FOTO - KOTIČEK BREZPLAČNE PRIREDITVE BREZPLAČNE PRIREDITVE OGLASNA DESKA
OGLASNA DESKA RAZVEDRILO RAZVEDRILO
2 2 3 3 5 5 6 6 7 7 8 8
9 9 10 10 11 11 12 12 13 13 14 14 16 16 17 17 18 18 19 19 20 20 21 21 22 22 24 24 25 25 26 26 27 27 28 28 29 29 30 30
Kazalo: To sem jaz:
KAVICA
foto: arhiv KU
Zajček s polomljeno hrbtenico, zajček, preoblečen v volka, živ norc, človek, ki ga muči 1.000 skrbi, pa nič ne naredi, božji volek ali svatbeno prase na kolcu, bubrek v loju … to so pripombe, ki sem jih slišal od strica. Njega ni več, jaz pa se še vedno vrtim na kolcu.
Naredil sem srednjo šolo, s tem da so mi na zaključnem izpitu pogledali skozi prste. Iz usmiljenja. Uradno sem 100-% invalid, ampak nekako shajam v življenju. Večkrat se zamislim, kaj sem že naredil in kako bom živel naprej.
Moja velika želja je, da ne bi delal škode in da ne bi nihče trpel zaradi mene in da bi še kdaj koga razveselil.
Zameril sem se v glavnem vsem, ki so me kdaj poznali, in zelo težko mi je zaradi tega. Naj mi oprostijo ali naj pozabijo name.
Nočem, da bi se komur koli smilil niti nočem, da bi pometali z mano. Imam svoj moto v življenju, ki mi lajša bolečine in mi daje moč. Ta moto je: »Rad imam boga in rad imam ljudi.«
Kljub hudi bolezni sem še vedno človek, ki rabi sočloveka.
Veliko ljudi gre v naravo in se pomiri, si napolni akumulator in lažje živi naprej. Meni pa je največje veselje iskren, odkrit pogovor s človekom, ki si ga izberem sam. Še bolje pa je, če besedam sledijo tudi dejanja.
MOJA VELIKA ŽELJA JE, DA NE BI DELAL ŠKODE IN DA NE BI NIHČE TRPEL
ZARADI MENE IN DA BI ŠE KDAJ KOGA RAZVESELIL.
04
Obišči me pred pokopom.
Obišči me pred pokopom.
Bojim se, da obstaja.
Bojim se, da obstaja.
Aha, spomniš se me ...
Aha, spomniš se me ...
Obstajajo duše, Obstajajo duše, ki uničujejo življenje.
ki uničujejo življenje.
Ne uničuj!
Ne uničuj!
V sobi od hčerke je duh.
V sobi od hčerke je duh.
Samo sanjaš.
Samo sanjaš.
Anči Anči
JS SM OKEJ JS SM OKEJ
JS SM OKEJ.
JS SM OKEJ.
OBLAČIM SE ZRAČNO, OBLAČIM SE ZRAČNO, SMEJEM SE, KO SE MI SMEJEJO, SMEJEM SE, KO SE MI SMEJEJO, SPOŠTLJIVO POZDRAVLJAM VRANE NA CESTI.
SPOŠTLJIVO POZDRAVLJAM VRANE NA CESTI.
JS SM OKEJ.
JS SM OKEJ.
PUSTIM SE ZAJEBAVAT DO NEKE MERE, PUSTIM SE ZAJEBAVAT DO NEKE MERE,
JOČEM NA SKRIVAJ, JOČEM NA SKRIVAJ,
KADIM, A NE TOLIKO, DA BI SE MI POZNALO VSE RUMENO NA PRSTIH ALI BRKIH.
KADIM, A NE TOLIKO, DA BI SE MI POZNALO VSE RUMENO NA PRSTIH ALI BRKIH.
JS SM OKEJ.
JS SM OKEJ.
NAGIBAM SE ŽE ČEZ MOREBITNO POLOVICO SVOJEGA LAJFA, NAGIBAM SE ŽE ČEZ MOREBITNO POLOVICO SVOJEGA LAJFA,
PA ŠE NIMAM KARTOTEKE ODPRTE NA PSIHIATRIJI, PA ŠE NIMAM KARTOTEKE ODPRTE NA PSIHIATRIJI,
NE TRDIM, DA NISEM MALO NORA, NE TRDIM, DA NISEM MALO NORA,
OTROKOM DAJEM JESTI DVOJNA, LE REDKO TROJNA SPOROČILA.
OTROKOM DAJEM JESTI DVOJNA, LE REDKO TROJNA SPOROČILA.
JS SM OKEJ.
JS SM OKEJ.
NE LAŽEM JIM, DA JE SVET ENOSTAVEN NE LAŽEM JIM, DA JE SVET ENOSTAVEN IN DA SE DA VSEMU PRIT DO KONCA.
IN DA SE DA VSEMU PRIT DO KONCA.
JS SM OKEJ.
JS SM OKEJ.
RADA JOKAM, RADA JOKAM, TUDI KO NIMAM PMS-A.
TUDI KO NIMAM PMS-A.
GOSPA GOSPA
PRODAN PRODAN MINI KRILO ČEZ OČI, MINI KRILO ČEZ OČI, DA SI VEKE ODPOČIJEJO DA SI VEKE ODPOČIJEJO IN SONCE TIHO OBUPUJE, IN SONCE TIHO OBUPUJE, KO DAN ZA DNEM PRODIRA V TEMO.
KO DAN ZA DNEM PRODIRA V TEMO.
KORAK V SVETLOBO, KORAK V SVETLOBO, KO JE TELO V TEMI, KO JE TELO V TEMI, JE ENAKO NESMISELN JE ENAKO NESMISELN KOT SLADOLED V CERKVI.
KOT SLADOLED V CERKVI.
ŽIVELA PREDRZNOST!
ŽIVELA PREDRZNOST!
KARMISS KARMISS
foto: Aleksandr Petric
05
Spodaj objavljamo povzetek dela pogovora med Willom Hallom in Jimom van Osem, profesorjem psihiatrične epidemiologije na univerzi v Maastrichtu. Njegova bibliografi ja obsega več kot 700 objavljenih del. Sodi med odstotek najpogosteje citiranih znanstvenikov na svetu in je član Kraljeve akademije na Nizozemskem.
Njegovo raziskovanje združuje znanstvena spoznanja s spoznanji ljudi z lastno izkušnjo psihoze, da bi razvil radikalno nove smeri razvoja sistema duševnega zdravja.
Will Hall: Dobrodošel, Jim van Os. Lepo je spoznati nekoga, ki ima takšne znanstvene reference, obenem pa tako drugačen pogled na psihiatrijo. Srečala sva se na konferenci Crazywise. Tvoje delo je name naredilo velik vtis. Prvič sem bil na konferenci, kjer je sodeloval psihiater, ki zavrača obstoječ sistem duševnega zdravja.
Jim van Os: Mislim, da so konference, kjer se srečajo ljudje z osebno izkušnjo in tisti, ki izvajajo znanstvene raziskave, zelo pomembne. Takšnih srečanj ni veliko, na njih nastajajo ideje, ki prinašajo zelo potrebne spremembe in lahko pomagajo, da se sistem duševnega zdravja izboljša.
W: Rad bi začel z vprašanjem, kako si prišel do tako drugačnega pogleda od večine psihiatrov.
J: Za to obstaja več razlogov, eden od njih je, da se v Evropi pojavlja več glasov znotraj psihiatrije, ki so zelo kritični in skušajo vnesti spremembe od znotraj. Zame pa je bilo najbolj pomembno, da sem se z duševno boleznijo srečal v svoji družini in videl, s kakšnimi težavami se srečujejo ljudje, ki grejo skozi sistem duševnega zdravja. Kako ta z njimi komunicira in v kako nevzpodbudnih okoliščinah se znajdejo ljudje, ko so soočeni z diagnozo psihoze. To je spremenilo moj pogled na poklic, ki ga opravljam.
Nečakinja, s katero sem si bil vselej zelo blizu, je doživela psihozo, ko je imela 23 let.
5 do 10 let je skušala ugotoviti, kaj se je v resnici zgodilo z njo, in to mimo sporočil, ki jih je dobila s strani sistema duševnega zdravja. Tam je dobila številne diagnoze, kot sta shizofrenija in shizoafektivna bipolarna motnja, kar je bilo zelo begajoče. Izvedela je, da obstajajo smernice zdravljenja, ki jih mora upoštevati. To pa je pomenilo, da je morala jemati različna zdravila. Kar pa se ni zgodilo, je to, da bi dobila odgovore na vprašanja: Kaj se dogaja z mojim življenjem? Kako lahko to razložim svojim bližnjim? Kakšna bo moja prihodnost? Ali lahko sploh razmišljam o svojih prejšnjih ciljih?
Pomoči, ki bi zadevala najpomembnejša vprašanja, je bilo zelo malo. Namesto
tega je bila povabljena v svet, ki se sestoji iz diagnostičnih kategorij, možganskega neravnovesja, majhnih možnosti, da bi se kar koli spremenilo, da bi lahko študirala ali delala. Zaradi tega je postala zelo
depresivna …
W: Ena od stvari, ki jih delamo pri gibanju Slišanje glasov, je, da raziskujemo te izkušnje. Iščemo razlike med tistimi, ki te izkušnje razumejo kot del svojega življenja, in tistimi, ki jih slišanje glasov pripelje v izolacijo in psihiatrično bolnico.
Kakšna je razlika med tema izkušnjama?
Vidimo, da gre predvsem za različen odnos posameznika do teh izkušenj. Na glasove gledamo zgolj kot na bolezenski simptom.
J: Psihotična izkušnja je nekaj, kar se razvija znotraj posameznika, lahko jo razumemo kot psihološki proces. Moja sodelavca sta spremljala otroke, ki slišijo glasove. Pokazalo se je, da 80 % teh otrok čez nekaj časa ni več slišalo glasov. To so bili otroci, ki so na začetku intervjuja imeli pozitiven odnos do slišanja glasov. Podatki kažejo, da odnos do glasu zelo vpliva na to, kaj se bo zgodilo v prihodnosti. Otroci, pri katerih je slišanje glasov ostalo prisotno, so včasih morali obiskati tudi strokovne delavce znotraj sistema duševnega zdravljenja. Pogosto so to bili otroci, ki so imeli negativen odnos do glasov. Ali pa so bili ti glasovi povezani z osebami, s katerimi so imeli slabe odnose.
Glasovi, ki so bili povezani s tistimi, ki so jih zlorabljali. Vse to kaže, da gre za psihološki proces med posameznikom in njegovim glasom, ki vpliva na končni izid. Ali se boš naučil živeti s tem glasom in morda glas ne bo več pomemben, ali pa se bo njegov vpliv povečal in bodo ti posamezniki potrebovali pomoč.
W: Rad bi spregovoril še o enem vidiku, ki je zelo pomemben. Gre za tako imenovano na-dokazih-temelječo medicino. V Ameriki ne želimo podpirati katere koli terapije, ampak tisto, za katero lahko dokažemo, da deluje. Dokažemo v kliničnem smislu, z raziskavami, tako da vemo, da imamo pozitivne rezultate. Kaj torej meniš o tem v kontekstu psihoze in duševnega zdravja, o shizofreniji in diagnozah?
J: Celotno gibanje na-dokazih-temelječe medicine je v krizi. Zaradi več razlogov.
Najprej zaradi modela raziskav, v katerih primerjaš dve skupini in dva načina zdravljenja. Takšni dokazi se potem prevedejo v klinične smernice, ki jih je treba spoštovati. Vendar to vodi v smernice, ki obsegajo stotine in stotine strani povzetkov, dokazov, metaanaliz. Teh preprosto ni več mogoče obvladati. Npr. v sistemu duševnega
zdravja … če imaš diagnozo depresije, imaš običajno še anksiozno motnjo ali osebnostno motnjo ali kaj drugega. Pogosto imaš dve ali tri različne diagnoze. Katere smernice boš upošteval? Dodaten problem je ta, da v psihiatriji vedno bolj spoznavamo, da npr.
pri diagnozi depresije vsi načini zdravljenja delujejo enako šibko. Naj gre za psihoterapijo, antidepresive … vsi načini obravnave se pokažejo kot primerljivo šibki. Kar nam na-dokazih-temelječa medicina ne pokaže, je to, da je znotraj šibkih skupinskih rezultatov veliko raznolikosti, veliko individualnih razlik. Nekomu se bo zaradi antidepresivov stanje poslabšalo, drug se bo nanje dobro odzval. Podobno je s psihoterapijo. Lahko imamo torej skupinske rezultate raziskav, vendar nam to ne pove, kako bo reagiral posameznik. Tretji problem je, da vsi dokazi skupinskih raziskav ne pokažejo tega, da morda sploh ne gre za psihoterapijo ali antidepresiv, ki v resnici pomaga, ampak za terapevtski odnos, ki se vzpostavi s posameznikom, ki išče pomoč. Dokazi kažejo, da kadar sedi nasproti klienta nekdo, ki je avtentičen, resničen in empatičen, ter se v resnici zanima zanj, to pripomore k izboljšanju. Ponovno moramo premisliti celoten koncept, da je izboljšanje pri težavah z duševnim zdravjem povezano s tem, da strokovnjak nekaj stori klientu. Prevprašati moramo celoten model. Naloga strokovnjaka bi morala biti pomagati posamezniku tako, da si zmore pomagati sam. Veliko virov je znotraj človeka in jih lahko vzpodbudimo s pomočjo terapevtskega odnosa. Gre za popolnoma drugačen model. Nato se seveda moramo vprašati, kateri ljudje so najbolj primerni za tako vlogo. Obstaja dovolj dokazov, da posamezniki z lastno izkušnjo, ki so že na poti okrevanja, lahko predstavljajo eno najbolj pomembnih oblik pomoči, še posebej pri psihozah. Sistem duševnega zdravja je ne ponuja v zadostni meri, zagotovo ne na Nizozemskem, podobno pa je tudi drugje po svetu.
Iz izvirnika na www.madnessradio.net prevedla in priredila Maša Kovač
NOVA VIZIJA ZA PSIHIATRIJO
Slišanje glasov:
foto: osebni arhiv
06
VAJE V SLOGU
Takole je bilo:
sestavil sem prvo prošnjo, jo vtaknil v kuverto, frankiral, napisal naslov in oddal v nabiralnik.
Sestavil sem svojo drugo prošnjo, jo prav tako vtaknil v kuverto, to sem seveda frankiral, nisem pozabil pripisati naslova in tudi se nisem obiral zalučati jo v nabiralnik, poštni nabiralnik.
In sem sestavil tretjo prošnjo in jo vtaknil v kuverto in frankiral in napisal naslov in oddal v nabiralnik.
Sestavil četrto, vtaknil v kuverto, frankiral, naslovil, oddal.
Peta. Prošnja. V. Kuverti. Frankirana. Naslovljena. Oddana.
Ah, ja, šesta! Tista v kuverti! Ta frankirani! Pa naslov! In nabiralnik!
Nekoč je bila sedma prošnja. Za devetimi gorami in devetimi vodami je prebivala v lični kuverti, ki je bila frankirana, s pripisanim naslovom. Nekega lepega dne se je znašla v veliiiikem rumenem nabiralniku …
O-o-o-oss-sma. Ppp-rrorrrošš-nnnnnnn-ja-ja. Uk-kvve-vevert- ttiii. Fff -ra-rank-kiki-rrran-nnii. Od-aaann-na.
Deveto prošnjo sem sestavil. V kuverto sem jo strmoglavil.
Frankiral, še naslov pristavil. Jo nabiralnik je prebavil.
Ali sem sestavil deseto prošnjo? Sem jo vtaknil v kuverto?
Frankirano? Nisem pozabil napisati naslova? Vse skupaj vreči v nabiralnik?
Enajsta prošnja mi bo za vselej ostala v spominu. Po tem, da sem jo vtaknil v kuverto, tisto nepozabno belo kuverto, in po načinu, kako sem jo frankiral – z dodatno znamko ob tednu Rdečega križa. Pa tisti dolgi, smešni naslov podjetja. In nabiralnik. Prav neverjetno!
O, Bog! Kakšen križ s sestavljanjem dvanajste prošnje. In duhovni boji pri vstavljanju v kuverto. Skušnjave frankiranja.
Kontemplacija naslavljanja. In bridek padec v grešno žrelo nabiralnika.
Trinajsto prošnjo sem preskočil – zaradi vraževernosti.
1. Napišeš (štirinajsto) prošnjo.
2. Vtakneš jo v kuverto.
3. Kuverto frankiraš.
4. Napišeš naslov na kuverto.
5. Kuverto oddaš v najbližji poštni nabiralnik.
Petnajsto prošnjo sestaviti je bil pravi keks. Nič lažjega! Frcneš jo v kuverto, osliniš znamko, še naslovček pa brž z njo v nabiralnik!
Ti nisi resen – šestnajsto prošnjo pišeš? Si kar predstavljam, da jo boš – kreten – vtaknil v kuverto, ki jo boš za povrh še frankiral! Ker ti niti to ni dovolj, boš – ker si en navaden moron – nakracal še naslov. In vse skupaj zabrisal v nabiralnik.
Kje ti je pamet, le kje ti je pamet?!
Jutro je zadišalo po sestavljanju osemnajste prošnje. V prostoru je lebdel vonj po vstavljanju papirja v kuverto. Dodal sem mu še blago aromo znamke, osnovno noto naslavljanja in vse skupaj ustekleničil v nekakšnem nabiralniku.
Devet naj sta prošn ja v stavl je na Frank Iran a nas lovljena in posla na.
Ne drži, da dvajsete nisem napisal. Tudi ne zdrži resne presoje trditev, da ni bila vstavljena v kuverto. Odločno zanikam, da kuverta ni bila frankirana in naslov napisan. Govorice o tem, da pisma nisem vrgel v nabiralnik, pa so naravnost smešne!
Enaindvajseta prošnja za službo – ni vredno besed.
PZS-022.
O triindvajseti prošnji za službo bi lahko pisal in pisal, o njej
bi se dalo povedati še in še. Ampak potem ne bi bilo dovolj prostora in časa za omembo štiriindvajsete, petindvajsete, šestindvajsete in sedemindvajsete prošnje za zaposlitev.
Oddal sem v nabiralnik, kar sem pred tem naslovil, potem ko sem tisto frankiral, kar sem poprej vtaknil v kuverto, hočem reči, da sem jo vendarle sestavil, prošnjo (že osemindvajseto po vrsti!).
Rekord: prošnje z zaporednimi številkami 29 do 39 so bile napisane, vstavljene v kuverte, frankirane, naslovljene in oddane istega dne.
Štirideseto naj si nekam vtaknejo! Jaz se trudim, lomim svinčnike, vstavljam v kuverte, frankiram, pisarim neke bedaste naslove, obrabim čevlje pri hoji do pošte in nazaj, ti prašiči pa nimajo niti toliko vesti, da bi mi v razumnem roku odgovorili!
Za enainštirideseto sem poprosil sipo v morju, da mi je dala svojo tinto. Črni kos je papir nežno vzel v svoj zlati kljun in ga vtaknil (papir, ne kljun!) v kuverto. Vrtni polž mi je oslinil znamko. Vetrc je posušil tinto tam, kjer je bil naslov. Golob- pismonoša se je s pismom dvignil visoko nad rumeni poštni nabiralnik in izginil v dalji.
Kmalu po sestavljanju, kuvertiranju, frankiranju, naslavljanju in oddajanju dvainštiridesete prošnje sem prejel prvi odgovor delodajalcev: Niste izbrani. Lep dan.
Za vse, ki ste rojeni v znamenju škorpijona: danes boste nadvse ustvarjalni, še posebej na kariernem področju. Sestavili in oddali boste kar osem vlog za službo: 43., 44., 45., 46., 47., 48., 49. in 50. Na ljubezenskem področju boste imeli te dni manj sreče.
Logično, da ne bi mogel govoriti o dvainpetdeseti prošnji, če ne bi pred tem obstajala enainpetdeseta prošnja. Ta je potreben pogoj. Mislim, da se je prvi s tem ukvarjal Aristotel. (S pisanjem prošenj za zaposlitev ali s formalno logiko?)
Svetovalka z zavoda za zaposlovanje me je pohvalila, ker sem poslal že triinpetdeset prošenj. Pohvala je bila ustna.
Po tistem, ko sem sestavil, vložil v kuverto, frankiral in naslovil ter oddal štiriinpetdeseto prošnjo, mi je neko podjetje odpisalo, da so moje podatke vnesli v svojo bazo, da pa trenutno mojega poklicnega profi la ne potrebujejo. Mi pa želijo veliko uspehov.
Pismo prejšnjega podjetja me je nekoliko sesulo, zato se le megleno spominjam, kako sem sestavljal in oddajal (hk!) prošnje št. 55, 56, 57, 58 in 59.
Oddana 60. prošnja je bila napisana v angleščini. Tako je zahteval delodajalec. Nič pa ni omenil, da bi na znamki morala biti angleška kraljica. So what!
Enainšestdeseto prošnjo sem napisal tako lepo, da se mi jo je zdelo škoda poslati.
Pa sem zamesil dvainšestdeseto. Za model sem uporabil kar prazno kuverto. Na koncu sem dodal še znamko in naslov – namesto sladkornega posipa. In jo vstavil v (od sonca razgreti) poštni nabiralnik, da se lepo zapeče.
Triinšestdeseto prošnjo sem po nesreči polil s kavo. Moral sem jo ponovno napisati. Zamižal sem na eno oko in jo preimenoval v štiriinšestdeseto. Te nisem polil s kavo.
Petinšestdeseto mi je iz svojega klobuka pričaral čarovnik, ker sem bil tako pogumen, da sem se na začetku predstave sam javil za njegovega pomočnika.
Šestinšestdeseta je dolgo zorela. Skoraj bi mi zgnila v predalu.
Oddal sem jo dobesedno v zadnjem trenutku. Predal sem razkužil.
07
IZSEK ČASA
Zgodovina pravijo, nas bi morala kaj naučiti. Drugi razmišljajo, da je čas cikličen in se stvari tako ali tako ponavljajo. Pri odnosu do revščine, brezdomstva bi lahko trdili, da se res.
Pojavljajo se podobne dileme kot so se pojavljale pred »100 leti«. V novo- stari rubriki bomo objavljali časopisne
»pričevalce« tega kakšen je bil nekdaj odnos do najbolj družbeno odrinjenih ljudi, ki nam jih je iz svojega nabora predala Nena Židov.
Zgodovinska rubrika:
O prošnjah št. 67–72 ne nameravam govoriti. Razlogi so osebne narave – kar koli že to pomeni.
O prošnjah 73–84 sem trdno odločen spregovoriti. Samo ne še zdaj.
Petenesemdesete. Nepesene. Vležene. Frenkerene. Neslevljene.
Eddene. Uaaaa! Ooooiiii!
Shestinosemdeseta – proshnia: napisana, vlozhena, frankirana, naslovliena, oddana.
Vrsta dopisa: prošnja za službo.
Zaporedna številka: 87 Vložena v kuverto: DA Frankirana: DA Naslovljena: DA
Odposlana: DA (s priporočeno pošto)
Kaj naj porečem o oseminosemdeseti – revi, ubožici? Kar brez znamke v svet je šla, brez naslova fi ksnega …
Devetinosemdeseta prošnja za zaposlitev mi je prinesla prvi osebni razgovor pri potencialnem delodajalcu. Žal sem kasneje izvedel, da ni bil izbran noben kandidat .
DEVETDESETO SEM NAPISAL S SAMIMI VELIKIMI ČRKAMI.
NAJ SVET VE, DA PISANJE PROŠENJ NI MAJHNA STVAR!
Enaindevetdeseto prošnjo sem nakracal s sprejem na zid. Da jo bo lahko prebral vsak delodajalec, ki bo šel tam mimo.
92. prošnja je razstavljena na zavodu za zaposlovanje kot primer pisanja učinkovitih prošenj.
93. prošnja je bila bolj grozilno pismo kot pa prošnja. Nekatere lahko pripraviš samo na grd način do tega, da te opazijo.
94. prošnja ni bila prošnja za službo, ampak prošnja prejemniku 93. prošnje, naj me ne prijavi na policijo.
Naslednja prošnja – že petindevetdeseta po vrsti – je bila namenjena bolj meni samemu. V njej se sprašujem, kakšen smisel ima pisanje prošenj, če pa je brez službe že skoraj vsak peti delavec, z nami gre strmo navzdol, državo pa briga samo njena lastna ušiva rit.
Po oddani šestindevetdeseti prošnji sem pomislil: »Samo še štiri, pa jih bo sto!« Ne vem, ali sem bil v tistem trenutku bolj vesel ali bolj žalosten.
Sedemindevetdeseto in osemindevetdeseto sem poslal na isti naslov. Ker so razpisali dve različni prosti delovni mesti, jaz pa sem hotel kandidirati za obe.
O prošnjah se mi je prvič sanjalo pri devetindevetdeseti.
Celotno besedilo sem si izmislil v sanjah, zjutraj sem ga samo
»vrgel« na papir. Moram pogledati, kaj o tem pravi Velika sanjska knjiga. In Freud.
Stota prošnja je bila oddana na dan, ko sem dobil prvo ponudbo za (honorarno) zaposlitev – vodil naj bi delavnico kreativnega pisanja Vaje v slogu. Stroške malice in prevoza bom moral kriti sam, so mi rekli.
So d’jali.
Izustili.
Zarezgetali.
…
Jurij Kunaver
08
MOJA DEVETDESETA ALI POSLEDNJE SLOVO KURTA COBAINA
Bilo je nekje na začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja in jaz še vedno najstnica. Živela sem še pri starših in obiskovala prvo leto gimnazije. Že takrat sem bila »upornica«. Moj starejši prijatelj je imel v najemu neke prostore s čudovitim razgledom na mestno rečico in spodaj je bila gostilna, ki se ji je že od nekdaj reklo Nebesa. Če si popival v Nebesih in te je žena vprašala, kje si bil, si pač rekel, da si bil v Nebesih. V prvo nadstropje je bilo treba po stopnicah, in če si slučajno padel in si zlomil nogo, si na urgenci v Ljubljani takole odgovoril na vprašanje, kaj se ti je zgodilo: »Padel sem na stopnicah na poti v Nebesa.«
Prej omenjeni prijatelj je prostor uredil v mali prostor z dvema mizama za igranje biljarda. Tja sva vsak dan po šoli zahajali z najboljšo prijateljico in se učili igrati biljard. Nekateri fantje so se prav ponujali, da naju naučijo, in midve sva, kot se spodobi, z veseljem sprejeli ponudbo.
Najboljša stvar je bila, da se je v igralnici predvajala glasba.
Stara in nova pa še glasbene želje so ti včasih izpolnili. Živo se spominjam dveh trenutkov.
Prvi je bil, ko sem prvič v življenju slišala Shine On You Crazy Diamond Pink Floydov. Tisti otožni kitarski motivček, ki te preseneti, ko v ozadju zveni g-mol, oh, orgazmično! Vse do danes mi Pink Floydi pomenijo veliko in sem se jih prav res naposlušala, a nikoli ne naveličala. Izbrala sem jih celo kot temo diplomske naloge.
Enako dobro se spominjam trenutka, ko sem prvič zaslišala Nirvano. To je bila resnična nirvana! Skoraj prepričana sem, da so predvajali In Bloom. Srce mi je poskočilo, počutila sem se doma. V roku enega tedna sem odvrgla jeans jakno z našitki Guns and Rosesov in Whitesneakov vred in jo zamenjala za preveliko karirasto moško srajco. Postala sem zaprisežena poslušalka grungea. Prvi na seznamu so bili Alice In Chains, na te sem bila prav mahnjena. Cel njihov prvi album sem znala na pamet. Če oni nimajo v svojih komadih najboljših kitarskih rifov, kar velja zlasti za začetke, potem ne vem, kateri glasbenik ali kateri band jih ima. Toliko izvirnih, surovih in živih nima nihče! Rade volje se s kom spustim v debato glede tega, saj se rada učim, in tudi če nimam prav, ne vztrajam pri svojem.
Nato pa je padla bomba: izvedeli smo, da Nirvana prihaja v Ljubljano! Ob novici sva se s prijateljico dobesedno zjokali od veselja! Kolegica iz sosednjega mesta je hotela z nama, a je bila mladoletna. Njena mati ji je obljubila, da ji bo pustila na koncert, ko bodo naslednjič v Ljubljani, vsi pa vemo, da se to ni zgodilo in se tudi ne bo. Ljubljanski koncert je bil po nizu naključnih dogodkov njihov zadnji koncert. Pika. Zadnji koncert Nirvane se je torej zgodil v naši prelepi, majhni, dotrajani športni Hali Tivoli, ki ne slovi po najboljši akustiki.
Pisalo se je leto 1994 in stara sem bila devetnajst let.
Normalno, da je šla klapa iz našega kraja na koncert. Takrat smo brez problema dobili vstopnice, vprašanje pa je, kako bi bilo danes. Bilo je 27. februarja 1994 in hala je bila polna do zadnjega kotička. Tiste čase se je v dvorani še lahko kadilo in midve s prijateljico sva s tribune šteli število karirastih srajc v meglici cigaretnega dima. Bilo jih je čez trideset. Koncert je bil dober, Nirvana je kajpada zažigala, basist Krist Novoselic (v originalu Novoselić, rodil se je namreč dvema hrvaškima imigrantoma) pa je publiko ves srečen nekajkrat nagovoril v hrvaščini. Bilo je super. Niso pa odigrali svojega največjega hita Smells Like Teen Spirit, in to jim je takrat marsikdo zameril.
Sama sem bila s koncertom več kot zadovoljna. Z zgodovinskim koncertom, če smem skromno dodati.
To so bili časi! Nanje imam lepe spomine, saj govorim o svoji mladosti. Za dvomljivce pa k zgodbi z veseljem dodajam fotografi jo vstopnice, ki sem jo shranila in jo imam še danes.
Kdo ve, koliko denarja bi zanjo dobila na eBayu? V tistih časih ta ni obstajal. Pa tudi mobilni telefoni ne, kaj šele MP3! Sama sem imela prenosni CD, kar je bilo za tiste čase zelo napredno.
S sabo sem nosila torbico s CD-ji, ki sem jih po želji menjavala.
Sredi ceste sem se ustavila, napravo potegnila iz torbe, jo odprla, vzela ven CD, izbrala novega in ga vstavila v napravo.
Pritisnila sem na play, in to je bilo to. MP3-format je bilo možno snemati samo na CD, tako da je prišel v poštev le stari dobri CD. Precej neverjetno za dandanašnje standarde, ampak hej: komu je bilo takrat to mar? Takrat sem bila carica! Grange carica!
Silva
foto: osebni arhiv
09
TATU ZGODBA
Simbol roke severnoameriških Indijancev
simbolizira človeško življenje. Predstavlja duhovno moč, dominacijo in zaščito. Bojevniki, ki so z njo krasili svoje telo ali svoje bojne konje, so verjeli, da so nepremagljivi. Roka je dala nasprotnikom vedeti, da je oseba pripravljena na boj mož na moža in da ta ne misli odstopiti oziroma se vdati v usodo. Simbol roke je simbol psihične pripravljenosti na preizkušnje, ki so pred menoj.
JN
BRITANCI IMAJO BREXIT, NIZOZEMCI ŽELIJO NEXIT,
MI PA SEXIT.
N2
KO ŽIVIM, DIHAM, KO SOVRAŽIM, SE DEREM.
KDO SEM JAZ?
TAUBI
foto: JN
010
Likovna stran:
Anamarija Bukovec
011
BILO JE NEKOČ …, ZGODBA V NADALJEVANKAH , 4. DEL
Milena Miklavčič, avtorica uspešnice Ogenj, rit in kače niso za igrače: Kako so seksali in rojevali pred sto leti, je gradivo za svoje delo zbirala skoraj trideset let po vsej Sloveniji. Poslala nam je nekaj zgodb posameznikov in posameznic, ki še niso bile objavljene, pričajo pa predvsem o težkih otroških usodah, trdem življenju ob trdem kruhu, če je ta sploh bil. Avtorica je zapisala takole: »Obiskovala sem manjše kraje, kjer so živeli posamezniki, ki so bili voljni povedati tisto, česar pred mojim prihodom niso povedali še nikomur. Žal smo družba, ki je polpreteklo zgodovino, zlasti tisto, ki govori o intimi prednikov, zanemarjala. Ko jih boste prebirali, razmišljajte o tem, da berete tisto, kar smo pozabili vprašati babice in dedke, dokler so bili še živi.« Zgodbe bomo objavili v nadaljevanjih, ta mesec je na vrsti Pepčina.
Pepca
Pri hiši je bilo sedem otrok in osmi je bil na poti, ko jim je pogorela hiša. Komaj so rešili nekaj obleke in kmečkega orodja, ki ga je oče popravljal v hiši. Vse ostalo je šlo v pepel.
»Otroci smo se stiskali k mami, ki je jokala in prosila Boga, naj se nas usmili. Sosedje so iz hleva reševali živino, kajti ogenj se je razširil še na skedenj. Čez čas je po nas prišla ena od sosed in nas odpeljala domov na peč. Stisnili smo se drug k drugemu in nihče ni mogel zaspati, tako smo bili prestrašeni. Proti jutru je prišla še mama, ki je dobila porodne popadke in splavila. To jo je tako potrlo, da je bila nekaj časa zelo
‘čudna’.
Na srečo je bila vsaj živina rešena. Oče ni držal križem rok. Nagnal nas je, da smo mu pomagali vlačiti kamenje iz potoka, in če se nismo dovolj hitro ‘usuknili’, je bil hud, tepel pa nas ni. Zidave se je lotil sam, in kot se spominjam, sta mu šele na jesen, ko ni bilo več toliko dela na polju, prišla pomagat dva soseda. Otroci smo grizli korenje in repo, kruh sem videla le tedaj, ko mi ga je odrezala kakšna od sosed. Poleg tega je bila mama spet noseča, to smo takoj ‘pogruntali’.
Sami smo žgali opeko. Temelje smo kopali otroci, vse na roko.
Velikokrat je manjkalo kruha, spali smo na kozolcu in ob vsaki nevihti smo se bali, da bi nam strela uničila še zadnje skromno pribežališče.
Na srečo je bil oče tudi vaški mesar in je na jesen prinašal domov koline. Malo pred zimo smo se vselili v prostor, ki je bil bolj podoben svinjaku kot hiši. Na enem koncu je bila peč, na drugem je bil ograjen prostor za dva telička. Po tleh je bila zemlja in nihče od otrok ni imel čevljev, kaj šele da bi bili spodobno oblečeni. Stiskali smo se okoli peči, in ko smo zvečer molili roženkranjc, smo komaj čakali, da bomo vstali z mrzle in vlažne zemlje …«
Čeprav se je štelo, da pred požarom niso bili revni, jim je pozimi začelo primanjkovati hrane.
Pepca in obe starejši sestri so morale iti služit.
»Sestrama se je zdelo nečastno, saj sta bili prepričani, da smo dovolj bogati in dovolj kmečki, da jima ne bo treba. Jaz sem bila še premajhna in se tega še nisem zavedala. Starejša sestra me je oddala v moji novi
»službi« in potem sama nadaljevala pot. Spominjam se, kako sem se je oklenila okoli vratu, toda ona je bila bolj trde sorte in me je kaj hitro postavila nazaj na tla. Da boš pridna in da boš ubogala, mi je rekla, potem je že prišla pome gospodinja in me odpeljala v hišo. Bila sem bosa, zeblo me je, poleg tega nisem nikogar poznala. Najprej sem morala nanositi vodo, potem me je poslala na njivo, kamor sem nesla čaj. Komaj sem se vrnila nazaj, sem že morala iti grabit travo za živino. Nihče me ni vprašal, če sem lačna, če me zebe. Ko je zadišalo po večerji, sem se stisnila za peč in čakala, da se bo kdo spomnil name.
A ta je pa ‘ta nova’, je rekel gospodar. Ja, ampak je samo pol dneva pri hiši pa ne vem, če je zaslužila za večerjo, mu je odgovorila gospodinja.
Toda večerjo sem vseeno dobila, čeprav so se mi njene besede zarezale v srce.«
Preden jim je pogorelo, so zmeraj imeli pri hiši hlapca in deklo.
Čeprav niso bili bogati kmetje, so s posli lepo ravnali. Pepco so vsi imeli rada, zlasti dekla. V novem domu je bilo vse drugače. Vsi so hiteli po opravkih in bogvaruj, da bi se Pepca kdaj usedla, čeprav ji je bilo komaj sedem let.
V nedeljo po maši je šla lahko domov, vendar se je morala takoj po kosilu vrniti nazaj.
»Če nisem bila dovolj pridna, me je gospodinja prisilila, da sem namesto večerje klečala na polenu. Les se mi je zadiral v kožo, jaz pa nisem vedela, zakaj taka kazen. Z njo je bilo nekaj hudo narobe, saj je bila tudi nad lastnimi otroki živčna in jih je za vsako fi go lasala in tepla. Ko bi me morala poslati v šolo, tega ni storila. Ne bomo te redili zato, da se boš ‘fl erkarla’ naokoli, mi je govorila. Nekoč me je s tako močjo udarila preko ušes, da se mi je pocedila kri. Šele to jo je malo prestrašilo. Čez dva dneva me je prišel iskat oče in me odpeljal domov.
Od takrat naprej na levo uho skoraj nič ne slišim. Zakaj me je udarila, še danes ne vem. Nekaj so govorili, da je imela rada drugega, vendar ji starši niso dovolili, da bi se poročila z njim. Že zdavnaj sem ji oprostila, da je bila grda do mene. Na starost jo je Bog še prehudo kaznoval za vse, kar je hudega storila.«
Milena Miklavčič
Damjan Majkič
012
ŽIVLJENJE V HOSTLU (... IMA TUDI SVOJE PREDNOSTI)
Bil je ledeno mrzel deževen februarski dan. To zimo sem večino časa prenočeval kar na cesti, pod mostom na Roški cesti ali pa kar na Ambroževem trgu, zavit v spalno vrečo in pokrit s kartonom in časopisi (četudi se sliši še tako smešno, je papir v resnici dosti boljši izolator kot deke, pa če so še tako debele). Decembra lani mi je banka zaprla transakcijski račun in posledično sem ostal brez mesečnega dohodka, s tem pa tudi brez stanovanja.
Bil je petek, zbudil sem se v sončno mrzlo jutro, sredi dneva pa se je začelo vreme »kisati«, zato sem se lotil žicanja okrog Prešernovega trga in tržnice. Do popoldneva nekako uspel napraskati 15 evrov. Proti večeru je začel padati leden dež, ki se je kmalu spremenil v ogromne mokre snežinke. Bil je pravi mali snežni vihar in v pol ure sem bil premočen od glave do peta. Vedel sem, da tak ne bom mogel preživeti noči zunaj, zato sem vztrajno spraševal po raznih prenočiščih in hostlih, če bi kje lahko dobil prenočišče za 15 evrov. Okrog 10. ure zvečer sem vendarle našel manjši hostel na Petkovškovem nabrežju, kjer sem si plačal posteljo v 4-posteljni sobi za turiste, saj je bilo vse ostalo zasedeno zaradi slabega vremena. Vsi brezdomci smo se namreč poskrili po poceni prenočiščih te vrste.
Vstopil sem v sobo, v kateri je bila zasedena le ena postelja, v njej je ležala mlada izjemno čedna turistka in gledala v svoj tablični računalnik. Prijazno me je pozdravila, na hitro sva se predstavila en drugemu, nato pa sem skočil pod tuš, se uredil kot ponavadi in hitro ugasnil luči ter splezal na svoj pograd.
Sprva je punca, ki je ležala na spodnjem ležišču, govorila po telefonu in mislil sem si: »O, joj, še ena klepetulja, zaradi katere še dve uri ne bom mogel zaspati.« Govorila je francosko in kljub temu da tega jezika ne razumem niti malo, mi je hitro postalo jasno, da je nekaj zelo narobe, kot da ji je zelo hudo. Kmalu zatem je odložila telefon in zaslišal sem, da potihem joka. Kakšne pol ure sem poslušal jok in hlipanje, nato pa sem splezal s pograda, jo prijazno pozdravil ter jo vprašal, kaj je narobe in ali ji lahko kako pomagam. Bila je prijetno presenečena, povedala mi je, da je obupana, ker so ji izgubili prtljago in dokumente, da ne ve, kaj narediti, ker potuje sama, in da sedaj v hostlu čaka starše, da pridejo v Slovenijo in da se z njimi vrne nazaj v Francijo. Predstavila se mi je kot »Lu«, 20-letna študentka književnosti iz Pariza.
Bila je zelo lepa, imela je dolge živo rdeče lase in zelene oči ter vitko, športno postavo. Odlično je govorila angleško, tako
da sva se takoj ujela in zlahka sporazumela. Klepetala sva dolge tri ure, povedala mi je veliko o sebi in jaz njej o meni in očitno je bilo, da sva en drugemu všeč. Ko sem ji zaželel lahko noč, me je objela in se mi iz srca zahvalila. Počutil sem se odlično, imel sem občutek, da sem naredil res dobro delo in da sem jo res potolažil. Ko sem 15 minut kasneje že skoraj spal, pa je na moje začudenje splezala na moj pograd in me vprašala, če se lahko uleže poleg mene. Nasmejal sem se in brez besed ter prijetno presenečen prikimal. Sprva nisem vedel, kako se vesti, nato pa je sama dala pobudo in tako se je moker, deževen dan končal s seksom s popolno neznanko in nato še crkljanjem pod odejo ter raznoraznimi debatami, ki so trajale dolgo do jutranjih ur. Zaspala sva okrog 6. ure zjutraj in tako seveda zamudila check-out ob 10-ih. Okrog 10.30 je vrata sobe odprla čistilka, ki je takoj opazila, da je ena postelja prazna in da objeta leživa na mojem ležišču.
Spogledali smo se, se začeli smejati, nato pa me je vprašala:
»Golobčka, čez koliko časa pridem nazaj? Ali vama še malo zaklenem sobo?« Ostala sva še kakšno uro, izmenjala sva si osebne podatke in si obljubila, da se bova še kdaj videla. En drugemu sva se zahvalila za nepozaben večer, se poslovila in odšla vsak svojo pot. Priznam, da sem jo ob slovesu komaj spustil iz objema in mi je šlo kar malce na jok. Vsekakor je bila zame to edinstvena tovrstna izkušnja v mojem življenju.
Še vedno si redno dopisujeva in govoriva prek Skypa in priznam, da jo precej pogrešam, kljub temu da sva bila skupaj le eno noč.
Tako sem spoznal, da se lahko še tako deževen in zoprn dan spremeni v nekaj popolnoma drugega. Te izkušnje ne bom nikdar pozabil.
Benjamin
SENCA
Vidim senco, torej obstajam, ko pa je vreme grdo in oblačno, se ustrašim in ustavim.
Senca me spremlja vsepovsod, torej obstajam in se veselim lepega vremena in vem, da sem edinstven.
Da sem edinstven, da imam dušo in telo izpopolnjeno.
Včasih si želim, da bi postal nevidna senca.
Vtihotapim se v družbo fantov, ki pri sosednji mizi pijejo pivo. Vneto se pogovarjajo. Na njihovih obrazih se izmenjujejo sproščen nasmeh, bahavost, resnost … Moje misli se ukvarjajo z idejo, o čem razpravljajo.
Tudi sam bi bil rad deležen takšne družbe in sprejetosti.
Zmoti me muha in takrat na mojo dušo leže senca osamljenosti,
vendar se zavem, da pri mizi nisem več sam.
Pomislim, kje vse je danes že bila, kaj vse je videla, kaj vse je vonjala, kaj vse je slišala …
Vendar ji je lahko, saj ima krila in zelo majhno senco.
Zaprem oči in v mojih mislih muha zraste.
Potožim ji o svojih tegobah in skrbeh. Je zelo dobra
poslušalka, nič ne ugovarja, le z brenčanjem pomiri dvome v meni.
Zvok njenih kril v mojih ušesih odzvanja v tonu vse bo dobro, vse bo v redu …
Takrat me zmoti glas pri sosednji mizi, ki odganja nadležno muho.
Eden izmed omizja krili z roko, pomislim, da odganja muho,
CESTNIH
013
vendar ugotovim, da je njegova kretnja namenjena meni.
S kretnjo me vabi, da prisedem k njihovi mizi.
Opogumim se, prisedem in skupaj odganjamo muho.
Letečih muh se zlahka znebiš, več dela pa bomo imeli s človeškimi muhami – nečimrnostjo, trmo, objestnostjo … Dean Dobrilovič (SVZ Dutovlje – DE Sežana)
POGOVOR
Če ti tam gor zares obstajaš, prosim te, pomagaj mi in ne sprašuj,
zakaj sem jo ucvrl v svet, zakaj po prašnih cestah se potika preganjana žival, otrok preklet.
Če ti je mar za zapuščeno dušo, povej, kje naj srkam tvojo moč.
Premlad sem, da bi šel pod travno rušo, življenja nisem še okusil, sonca ni, le črna noč.
Na vse strani neba pošiljam klice, strašna gluhota razjeda mi gorje, z bučnim smehom plašim ptice, norost kljuva, mi šepeta:
»Ne fehtaj neznancev, umiri svojo divjo plat in vsaj enkrat pobožaj nalomljeno srce.«
Katarina Kalaba
GRENIVKA NA CESTI
Velikani jokajo v kotu.
Skrivajo poglede in se trudijo zbežati.
Povešeni obrazi umivajo besede ...
Na odru se klovn znajde v zagati ...
Zamrznjene oči izgubljajo obliko.
Nekam predaleč, zver kriči ...
In če bi tod iskal oliko, bi hitro našel vročo kri.
Kaj kmalu umaknem se stran od izložbe.
Nemočen, zašijem odgovor v misli ...
Po svoje si vzamem razkrite obtožbe.
Spomini so kisli in bližje zavesti, ko hodim spet mimo grenivke na cesti.
Art Ajva
ZLATA SVOBODA
Časopis sem, kot vedno, prodajal pred mojim ministrstvom, ko je mimo prineslo možakarja. Ta je na prvi vtis izgledal precej nerazpoložen. »Ej, takoj bi zamenjal s tabo,« je navrgel,
»svoboda je zlata!« Vendar z modrostmi očitno še ni bilo konec. »Več zlata kot imaš, bolj svoboden si,« je dodal, potem pa mi na vsem lepem zaukazal: »Nastavi roke!« Verjetno sem začutil malce dvoma, predvsem pa sem se obotavljal storiti, kar mi je velel. Iz pepelnika v avtu, v katerem je očitno zbiral kovančke po 10 in 20 centov, mi je v roke brez besed natresel primerkov za skupaj 17 €. »Kaj gledaš, saj so zlati!« je še dodal, ker sem ga verjetno zares debelo gledal. Nauk zgodbe se glasi, da je svoboda zagotovo zlata! Znesek sem več kot koristno porabil.
Polde
PRIHAJA POLETJE
Spomnil sem se prigode, ki sem jo doživel lani ob istem času.
Sem stalni prodajalec Kraljev ulice v Ljubljani, vendar večkrat tudi kam odpotujem, odštopam in poskusim srečo v drugem kraju. Tokrat sem se odpravil na morje. Ni minilo pet minut, kar sem dvignil palec, in že mi je ustavil avto z moškim srednjih let. Beseda je dala besedo in že sva se peljala proti Kopru.
Razložim mu, da sem prodajalec zelo fajn časopisa, nakar mi gospod odgovori, da je časopis zagotovo fajn, če ga prodaja tako lep dečko, kot sem jaz. To se mi je zdelo malo čudno, vendar temu nisem posvečal pozornosti. Ker sem se na pot odpravil zgodaj zjutraj, me je kmalu premagal spanec. Zaprl sem oči in se prepustil sanjarjenju o plaži in morebitnem zaslužku, potem pa začutil roko na svoji nogi.
Ker sem bil zaspan, sem se roke otresel kot nadležnega žužka.
Naslednji dotik voznikove roke je bil krepkejši in v hipu sem dojel, kaj se dogaja. »Ustavite avto,« sem zavpil. »Kaj pa je?« se je voznik delal nevednega.
»Takoj ustavite avto,« sem se zadrl še bolj glasno. Voznik je res zapeljal na stran in ustavil. Skočil sem ven, kakor hitro sem mogel, in od strahu skorajda pozabil na svoj nahrbtnik in ostalo imetje. »Hej, kaj pa evro za časopis?« je moški kričal za menoj.
»Obdržite ga, jaz častim,« sem še uspel zavpiti in tekel, kolikor so me nesle noge.
Za konec naj povem, da nisem homofob – to naj bo jasno.
Ampak v tujem avtu, z moškim, ki ga vidim prvič v življenju … (ne vem, morda pa preveč gledam televizijo)!?
Psiha
ANEKDOTE
IZ PRODAJE
014
Dogodki:
Slovenska rokometna reprezentanca je v 3. krogu kvalifi kacij za evropsko prvenstvo 2018 gostila nemško ekipo in
doživela visok poraz.
Lahko rečemo, da je bila tekma odločena že v prvem polčasu, saj so Nemci na odmor odšli z visoko prednostjo 7 golov (12 : 19), ki je Slovencem v 2. polčasu nikakor ni uspelo stopiti. Končni rezultat je bil 23 : 32 v prid gostom iz Nemčije, ki so vodili skozi celotno srečanje, Slovenci pa so jih le s težavo dohajali. Tekma je bila sama po sebi izjemno trda, z velikim številom izključitev tako na eni kot tudi drugi strani ter dosojenih 7-metrovk (8 : 7), kjer so bili v izvajanju bolj uspešni gosti. Na svoji strani so imeli izredno razigranega vratarja Andreasa Wolff a, ki je že do odmora zbral 9 obramb in zanj Slovenci v 1. polčasu niso imeli prave rešitve. Prav tako je pešala obramba domačih, vse skupaj pa je vodilo do zasluženega, a ne ključnega poraza pred domačim občinstvom v skoraj razprodanih Stožicah (10.000 navijačev). Najboljši igralec je bil Nemec Uwe Gensheimer z 11 zadetki (od tega
sedem 7-metrovk), na naši strani pa Jure Dolenec s 5 goli.
Tekma je bila tudi v znamenju reprezentančnega slovesa dolgoletnega kapetana Uroša Zormana, ki se z 225 nastopi nahaja na samem vrhu večne lestvice nastopov v dresu s slovenskim grbom. Pred tekmo so mu pripravili manjšo ceremonijo, ki si jo igralec njegovega kova vsekakor zasluži.
Še lepše darilo bi bila zmaga njegovih bivših reprezentančnih kolegov.
Ti bodo priložnost za novo zmago dobili že v soboto, ko sledi povratna tekma z Nemci v Halleju, še pomembnejši tekmi s Švico in Portugalsko pa jih čakata v mesecu juniju in bosta odločilnega pomena za (ne)nastop na prihajajočem EP-ju.
Kralji se Rokometni zvezi Slovenije iskreno zahvaljujemo za velikodušnost in možnost ogleda nepozabnega spektakla. Ob tej priložnosti ekipi Sloveniji seveda želimo tudi veliko sreče v nadaljevanju kvalifi kacij!
S. P.
NEPREPOZNAVNA SLOVENIJA BREZ MOŽNOSTI PROTI NEMČIJI
V sklopu projekta zaŽIVI ulica smo se tudi letos udeležili čistilne akcije v Kranjski Gori.
V torek, 11. 4., smo se že pred osmo zbrali pred društvom Kralji ulice in bili začuda vsi točni. Iz Ljubljane smo krenili točno ob 8.00 in zelo hitro prispeli na določeno destinacijo. Pot je potekala gladko, brez zapletov in v smehu. Na pustolovščino se nas je odpravilo osem – Tanja kot šofer, Milan, njen sopotnik, potem pa še Jože, Darko, Matic, Petra, Vanja in moja malenkost Vili, blažen med ženami.
Ko smo prispeli, smo pozdravili organizatorko in dobrodelnico Klavdijo Gomboc, sicer direktorico kranjskogorskih žičnic, ki smo ji podarili majhno zahvalno darilce. Vsako leto nam namreč prijazno zagotovi brezplačne smučarske karte. Potem smo s koordinatorjem odšli v hrib. Tam nam je pokazal, kaj in kako naj postorimo.
Seveda smo se – kot vsako leto – dela lotili pridno kot mravljice. Stezo smo očistili vej, kamnov ter ostale nesnage, ki je nekateri ne znajo ali preprosto nočejo pospraviti za seboj.
Kljub zahtevnemu terenu smo delo opravili z obilo dobre volje in smeha. Med akcijo so nas pogostili s kraljevskimi sendviči.
Po koncu delovnega dne pa smo si privoščili še zaslužen oddih ob jezeru Jasna, kjer smo si odpočili od sive Ljubljane. Domov smo se vrnili polni energije in veselja.
Vili
ČISTILNA AKCIJA V KRANJSKI GORI
Ekipa
Veselo na delo foto: arhiv KU
foto: Jože Drol
015
foto: osebni arhiv
Projekt z imenom zaŽIVI ulica je poleg dveh dejavnosti (Kuha ulica in Smuča ulica) pod svoje okrilje vzel še tretjo dejavnost z imenom Pohodništvo in gorništvo s tematsko vsebino. Namenjena je uporabnikom, ki želijo ob sproščujočih sprehodih osvojiti znanje zgodovine in naravoslovja ter preizkusiti svoje orientacijske sposobnosti.
Najbolj pomembno je ohraniti zdrav duh v zdravem telesu in odmisliti vsakdanje stresne situacije ter se prepustiti čudoviti energiji, ki nam jo ponujata narava in svež zrak. Izvajalec projekta je Jože Drol, ki je s svojo pozitivno energijo navdušil udeležence na prav vsakem izletu. V nadaljevanju bomo predstavili izlete, ki smo jih izpeljali poleti 2016.
TIVOLI in ROŽNIK
7. 7. 2016 smo uradno otvorili novo dejavnost s pohodom na priljubljeno ljubljansko sprehajalno destinacijo, na Rožnik. Pred samo izvedbo smo člane društva obvestili o poteku izleta in jih povabili, da se nam pridružijo. Z udeleženci smo se najprej odpravili do Tivolija in se povzpeli do Šišenskega hriba, na poti navzdol pa še do Koseškega bajerja, ki je nastal ob zaprtju tamkajšnjega glinokopa pred približno 200 leti. Z mestnim avtobusom smo se prepeljali nazaj do sedeža društva KU. Za boljši vtis pa dodajam še komentar enega izmed udeležencev:
Udeležil sem se pohoda na Rožnik in Koseški bajer. Vodnik Jože nas je oskrbel s hrano in dobro voljo. V Tivoliju smo si najprej ogledali razstavo, nato pa se povzpeli na vrh Rožnika, kjer smo si nabrali moči z malico in počitkom. Med potjo smo se veliko pogovarjali o naravi in rastlinah. Pot je bila sproščujoča. Z Rožnika smo se odpravili po drugi poti. Hodili smo ob ograji živalskega vrta, vse do Koseškega barja, kjer smo naredili en krog ob prelepi družbi labodov. Na tem mestu se je naš izlet končal. Bilo je lepo, zato že nestrpno čakam naslednji izlet. (Jože Borošak)
LJUBLJANSKI GRAD
Na ta izlet se je odpravilo 9 udeležencev, organiziran pa je bil 21. 7.
Pred tem smo se na sedežu društva KU seznanili s potjo, ki smo jo imeli pred sabo, in preverili svoje orientacijske spretnosti. Obiskali smo razgledni stolp, ki ponuja prelep razgled na zeleno prestolnico Evrope. Brezplačen obisk nam je omogočila Nika Verdnik, ki je poskrbela za brezplačne vstopnice s strani Janje Rozman, vodje službe za odnose z javnostmi Ljubljanskega gradu. Da pa se izlet ni končal le z obiskom gradu, smo si na Poljanski cesti ogledali še jez Jožeta Plečnika.
Dodajam komentar udeleženca:
»Kje naj začnem?« sem se vprašal, ko sem se končno spravil k pisanju teh vrstic. Bil je vroč četrtek, ko smo se zbrali, tako kot vedno z nekaj minut zamude, in se po kratkem posvetovanju zaradi hude vročine odločili, da izlet skrajšamo in si ogledamo
le Ljubljanski grad. Po Miklošičevi ulici smo se čez Prešernov trg odpravili do Akademije za glasbo in nato na Ljubljanski grad.
Na sredi vzpona proti gradu smo si privoščili prvi postanek in si ogledali hišo, ki je služila kot lokacija za snemanje fi lma Vesna. Na vrhu so si nekateri privoščili malico in kratek počitek. Sledil je ogled gradu, in sicer so najprej prišli na vrsto zapori. Po stopnicah smo se vzpeli na grajski stolp, kjer se nam je odprl čudovit razgled na Ljubljano in bližnjo okolico. Po obveznem gasilskem slikanju smo se odpravili na ogled animiranega fi lma o zgodovini Ljubljane od njenega nastanka do moderne Ljubljane. Priznati moram, da smo bili vsi navdušeni nad vsebino ter kvaliteto predvajanega. (Matic Smrdel)
EMONSKA LJUBLJANA in BOTANIČNI VRT
Rimska naselbina z imenom Emona je nekoč spadala v rimsko provinco Cisalpska Galija (kasneje v Italijo) in se je nahajala v središču današnje Ljubljane. 4. 8. se je 9 znanja željnih radovednežev odpravilo na tretji izlet. Obiskali smo Emonsko hišo – arheološki park v Ljubljani, ki je bil za javnost odprt leta 1966, obnovljen pa leta 2012. V parku smo si ogledali 2000 let stare arhitekturne ostanke. Mestnemu muzeju Ljubljana se zahvaljujemo za donacijo kart.
Po ogledu emonske Ljubljane smo se odpravili še na ogled Botaničnega vrta. Vrt se nahaja na Ižanski cesti in je znanstveno- raziskovalna pedagoška ustanova, ki deluje pod okriljem Oddelka za biologijo Biotehniške fakultete v Ljubljani. Deluje že vse od letnice 1810, leta 2008 pa je dobil status spomenika državnega pomena. Je najstarejša izobraževalna ustanova na Slovenskem, ki neprekinjeno deluje še od časa Ilirskih provinc. Po prehojenem zunanjem delu Botaničnega vrta smo si ogledali še tropski rastlinjak, delo arhitekta Borisa Volka. Zgrajen je bil leta 2010 z volumnom 4965,21 m3. Poln je raznovrstnih rastlin in tudi endemitov, ki so drugod že izumrle. V samem kompleksu je visok odstotek vlažnosti, saj jo rastline potrebujejo. Imeli smo priložnost videti vrsto različnih rastlin, kot so: kakavovec (Coff ea arabica), več kot dve toni težka palma, rumenocvetna rastlina z imenom oleandrovec, viktorija (Victoria amazonica), mandevilla (vedno zelene olesenele ovijalke iz tropskih gozdov Srednje in Južne Amerike) in še bi lahko naštevala. Videti vse te rastline, ki ne rastejo v našem okolju, je bilo predvsem poučno pa tudi zanimivo.
Za brezplačen ogled tropskega rastlinjaka se želimo zahvaliti gospe Blanki Ravnjak.
V toplih mesecih letošnjega leta si želimo še nadalje izvajati izlete v okviru projekta zaŽIVI ulica.
Ana Marzidovšek
POHODNIŠTVO IN GORNIŠTVO S TEMATSKO VSEBINO
016
Kje naj začnem? Morda pri tem, da me je bilo malce strah, vendar so me udeleženke pohoda hitro prepričale v nasprotno. Saj, po dolgih letih bom spet spal pod mostom. Puncam to ni predstavljalo nobenega problema, spale so kot Amazonke. Morda ker sva jih z Ireno celo noč čuvala kot punčico svojega očesa in nisva zatisnila oči. One pa so bile navkljub mrazu kot »bubregi v loju«. Navsezadnje je bila posredi le ena noč. Kaj je to proti 15 letom, kolikor sem bil na cesti sam? Brez veze, pojdimo dalje ... Naj tale zapis predstavlja uvod v reportažo, v kateri besedo v celoti prepuščam puncam.
(Vodič) Taubi
Tako kot so vse vaše zgodbe različne, se razlikujejo tudi naša doživljanja 24-urne ture. Zdelo se nam je še najbolje, da vsaka opiše svoje občutke, misli in spomine.
Morda bi bilo še najbolje začeti z vprašanjem, zakaj smo se odločile za turo.
Priznam, da pred tem na to nisem niti pomislila. Popolnoma iskren odgovor bi se najverjetneje glasil: »Ne vem.« Osebno sem se v to podala, ker ste me zanimali vsi vi, vaše zgodbe, vaše bitke, vaše vsakdanje življenje. Prav zagotovo pa te odločitve niti malo ne obžalujem.
Vsakomur, ki me vpraša, kako je bilo, najprej odgovorim »težko«. Tako v fi zičnem, še bolj pa v psihičnem smislu. Seveda je bilo naporno cel dan stati na nogah, spati na kartonih pod lučmi, biti brez hrane … Ampak bolečino hitro pozabiš, tisto, kar ti zares ostane, pa so težke zgodbe in iskreni, srčni ter zelo dobri ljudje. Nikoli ne bom pozabila, na kako prijazne, nesebične in iskrene ljudi smo naletele. Upam si trditi celo, da takšnih ljudi ne srečujem dnevno niti na faksu niti v domačem kraju. Kaj šele kje drugje. Resnično me je presenetilo, kako lepo ste nas sprejeli. V celem dnevu nismo prejele niti enega grdega pogleda. Take stvari ti ostanejo v spominu in jih želiš deliti s celim svetom.
Čisto nasprotnega pa smo bile deležne od zunanje okolice, torej od tistih, ki imajo doma polne hladilnike in tople postelje. Od tistih, ki se po napornem dnevu vsak dan vračajo v svoje varne hiške in stanovanja. Prodaja Kraljev ulice je bila ena težjih stvari. Nekateri mimoidoči nam niso namenili niti pogleda. Prodale nismo praktično ničesar.
Dodatno pa smo bile zgrožene, ko smo na preprosto vprašanje
»Morda veste, koliko je ura?« dobile odrezav odgovor »Ne«. Iz kretenj in mimike bi lahko vsakdo razbral strah, jezo in gnus. Težko si predstavljam, da nekateri to doživljajo dnevno. Zdi se mi, da je to svet, ki ga vidijo le močno stigmatizirani v družbi. Morda se večini ljudi zdi, da brezdomcem ni nič hudega, da ne bodo koristno porabili denarja ali pa so enostavno preveč »škrti«, da bi donirali evro ali dva.
Če smo pošteni, je še kava v Ljubljani dražja od enega izvoda Kraljev ulice. Zdi se mi, da sem v enem dnevu videla svet bolj jasno kot kadar koli prej. Ljudje z ulice so se prikazali kot zelo dobri in srčni, mimoidoči pa so nas negativno presenetili. Na koncu ne morem mimo prav posebne stvari. Še nikoli prej nisem videla takšne ljubezni med psom in človekom, kot sem jo tistega dne, pa poznam veliko pasjih ljubljenčkov. Žalostno se mi zdi, da živali na cesti ne smejo biti brez
»lastnika«, človek pa je lahko. In ko vidiš, kako lepo človek z ulice skrbi za psa, ki ga sploh ne bi smel imeti, se te to dotakne prav do srca.
Mislim, da še danes nisem popolnoma predelala te izkušnje. Od tod priporočilo vsem tistim, ki berete ta članek: »Ne obsojajte ljudi, ki jih ne poznate, in pomagajte tistim, ki imajo manj od vas.«
Tjaša
Pozimi smo se s faksom udeležili dvourne ture, ki me je z vprašanji, na katera si nisem znala odgovoriti in za katera ni bilo ne časa ne ljudi, ki bi mi na njih lahko odgovorili, samo razdražila. Želela sem vas razumeti, zato sem začela kupovati Kralje, ampak tudi to ni potešilo moje radovednosti. Vzbudilo pa je naklonjenost do prav vseh zgodb, anekdot in izkušenj ... Ravno takrat je prišla ideja o 24-urni turi in oči so se mi kar zasvetile. Čeprav mnogi ne boste razumeli, svoje odločitve ne obžalujem.
Ko me vprašajo, kako smo se imele, se moj odgovor ne spreminja: bilo je naporno, a vredno. Najbolj sta me skrbela nočni mraz in lakota, vendar kruljenje v želodcu ni bilo nič v primerjavi z občutkom, ki ga imaš, ko ležiš na neudobnih mrzlih tleh in karton ne zadrži mraza.
Nad obrazom ti svetijo luči, smrdi po scanju, ptički žvrgolijo, nad seboj pa slišiš vsak avto, ki zapelje čez most, in se zavedaš vsakega mimoidočega, ki ob pol petih zjutraj hodi pod mostom pri kliničnem centru. Edino, kar me je takrat pomirilo, so bili glasovi Taubija, Aleksa in Irene, ki so na nas pazili vso dolgo noč. Grozna izkušnja, ki pa jo nekoliko ublažijo dobre stvari, ki smo jih doživele na poti.
Nikoli ne bom pozabila izkušnje iskanja »postelje« po smetnjakih na Poljanah. Koliko veselja lahko prinese en sam velik karton! Na koncu, ko smo nabrali dovolj kartona in s prodajo Kraljev zaslužili ravno dovolj za nekaj pirov, smo se usedli v krog s še nekaterimi, ki so se nam pridružili. Dolgo v noč smo se pogovarjali o vsem mogočem.
Počutila sem se domače, kot da sem med prijatelji, in za tistih nekaj ur pozabila, da sem zunaj na mrazu, lačna in da imam namesto postelje karton. Pogovarjali smo se o občutkih, ki so jih nekateri doživeli, ko so po letih brezdomstva v rokah končno spet držali ključe lastne sobe, ko so lahko spet jedli za mizo in imeli toplo vodo. Kako neprecenljivo je vse našteto. Še najbolj pa me je presenetilo dejstvo, da so, tudi ko so že imeli svojo udobno posteljo, prvih nekaj mesecev še vedno spali na tleh, ker se niso mogli navaditi na jogi.
Vsakega, ki to bere in ima doma stvari, ki se mu zdijo samoumevne, prosim, da se za hip ustavi in pomisli na to, da nekateri hrepenijo po taistih, »samoumevnih stvareh«. Naslednjič ko boste videli brezdomca, ki prodaja Kralje ali prosi za drobiž, pomislite tudi na to, da en evro res ni tako veliko v primerjavi z razkošjem, v katerem živimo in o katerem nekateri lahko le sanjajo.
Lina
Tudi meni je bilo fi no. Biti brez tuša in postelje sem sicer navajena že od skavtov, kljub temu pa sem imela nekakšno tremo. Ni me skrbelo za varnost. Sicer dobro vem, da vsem ne moreš zaupati, ampak zaupanje v našega vodiča in skupino mi je bilo čisto dovolj. Prva stvar, ki nas je zanimala, je bila, kje bomo spali. Vodič se je vprašanju nasmejal, ampak iz nekega razloga smo me potrebovale to védenje – saj je vseeno, ali pod mostom ali na klopci, samo da vemo, kje. Po okoliških smetnjakih za papir smo poiskale kartone za »posteljo« in se zavile v spalke. Ključen nasvet pa je bil, naj čevlje pospravimo kar v spalno vrečo, sicer jih ne bomo več videle.
Trema se je hitro polegla, zamenjalo jo je navdušenje. Obhodili smo pol Ljubljane in proti večeru posledično čutili bolečine v nogah, ampak lačni nismo bili. Spoznali smo veliko ljudi in prisluhnili marsikaterim zgodbam. Novo spoznanje zame je bilo tudi, da je družba zelo natančna pri izbiri besed ali poimenovanju brezdomcev: »Klošar je bodisi boem, bodisi svobodnjak, brezdomec je pa socialni problem.«
»Pravilno bi bilo klošar, ker clochard v francoščini pomeni svobodni umetnik, ki se preživlja z delom na ulici.«
Najmočnejša izkušnja je bila vsekakor prodaja Kraljev ulice. Ob tem me je bilo zelo sram, saj se mi zdi, da jo ljudje še vedno dojemajo kot
