DIPLOMSKO DELO

(1)

U

NIVERZA V

L

JUBLJANI

F

AKULTETA ZA KEMIJO IN KEMIJSKO TEHNOLOGIJO

DIPLOMSKO DELO

Tajda Rode

Ljubljana, 2021

(2)

(3)

U

NIVERZA V

L

JUBLJANI

F

AKULTETA ZA KEMIJO IN KEMIJSKO TEHNOLOGIJO

VISOKOŠOLSKI ŠTUDIJSKI PROGRAM KEMIJSKA TEHNOLOGIJA

Bakrove in cinkove spojine s 4-aminobenzojsko kislino

DIPLOMSKO DELO

Tajda Rode

M

ENTOR

: doc. dr. Bojan Kozlevčar

Ljubljana, 2021

(4)

(5)

IZJAVA O AVTORSTVU

diplomskega dela

Spodaj podpisana Tajda Rode sem avtorica diplomskega dela z naslovom: Bakrove in cinkove spojine s 4-aminobenzojsko kislino

S svojim podpisom zagotavljam, da:

• je diplomsko delo rezultat mojega raziskovalnega dela pod mentorstvom doc. dr.

Bojana Kozlevčarja;

• sem poskrbela, da so dela in mnenja drugih avtorjev, ki jih uporabljam v predloženem diplomskem delu, navedena oziroma citirana v skladu z navodili;

• se zavedam, da je plagiatorstvo, v katerem so tuje misli oziroma ideje

predstavljene kot moje lastne, kaznivo po zakonu (Zakon o avtorski in sorodnih pravicah – uradno prečiščeno besedilo (ZASP-UPB3) (Ur. list RS, št. 16/2007);

• sem poskrbela za slovnično in oblikovno korektnost diplomskega dela;

• je elektronska oblika diplomskega dela identična tiskani obliki diplomskega dela.

V Ljubljani, 29. januarja 2021 Podpis avtorice:

(6)

(7)

Zahvala

Najlepše bi se zahvalila mentorju za čas, trud, usmerjanje in spodbudne besede, ki mi jih je namenil za izdelavo mojega diplomskega dela.

Zahvalila bi se tudi svoji družini in Gašperju, ki sta me na kakršen koli način podpirala, motivirala in spodbujala pri pisanju diplomskega dela.

Zahvala pa gre tudi prijateljem in sošolcem, ki so mi pomagali in me spodbujali, da smo skupaj uspešno zaključili študij ter obrnili nov list v življenju.

(8)

(9)

Bakrove in cinkove spojine s 4-aminobenzojsko kislino

Povzetek: Opisala sem tri cinkove(II) in eno bakrovo(II) koordinacijsko spojino z anionom 4-aminobenzojske kisline (HL). Te spojine so [CuCl2(HL)2] 1, [ZnCl2(HL)2] 2, {[Zn(L)2(H2O)](H2O)}n 3 in [Zn(L)(N3)]n 4. Pri spojinah 1 in 2, ki sta enojedrni, se naslovna kislina, kot ligand, veže nevtralno preko dušikovega atoma, pri spojinah 3 in 4, ki sta večjedrni, pa potekajo koordinacije preko dušikovega in kisikovega atoma anionskega L in pri 4 tudi dodatno preko azidnih anionov. Osnovne formulske enote so povezane tudi z vodikovimi vezmi. Z elementno CHN analizo se ugotavljata delež določenega elementa in s tem skladnost s formulo, dobljeno iz določene strukture.

Primerjala sem tudi objavljene podatke za IR in elektronsko spektroskopijo, ki se skladajo s prisotnimi ligandi (IR) in podobnostjo v koordinacijski sferi (UV-Vis).

Ključne besede: cink(II), baker(II), koordinacijske spojine, 4-aminobenzojska kislina, elementna analiza, spektroskopija

Copper and Zinc Compounds with 4-Aminobenzoic Acid

Abstract: Three zinc(II) and one copper(II) coordination compounds with 4- aminobenzoic acid (HL) have been described. These compounds are [CuCl2(HL)2] 1, [ZnCl2(HL)2] 2, {[Zn(L)2(H2O)](H2O)}n 3 and [Zn(L)(N3)]n 4. For the mononuclear compounds 1 and 2, the title acid, as the ligand, binds neutrally via the nitrogen atom. On the other hand, in the case of the polynuclear compounds 3 and 4 coordination takes place via the nitrogen and oxygen atom of the anionic L, and additionally via the azide anions for 4. The basic formula units are also linked by the hydrogen bonds. Elemental CHN analysis was used to check the proportion of a particular element and thus compliance with the formula obtained from a specific structure. Furthermore, the IR and electron spectroscopy data were compared and all are in agreement with the present ligands (IR) and similarities within coordination spheres (UV-Vis).

Keywords: zinc(II), copper(II), coordination compounds, 4-aminobenzoic acid, elemental analysis, spectroscopy

(10)

(11)

Kazalo

1 Uvod ... 1

1.1 Koordinacijske spojine ... 1

1.1.1 Splošno o koordinacijskih spojinah ... 1

1.2 Vrste ligandov ... 1

1.3 Koordinacijski polieder ... 2

1.4 Oksidacijsko število ... 3

1.5 Koordinacijsko število ... 3

1.6 Cink ... 5

1.6.1 Splošno o cinku ... 5

1.6.2 Cinkove(II) spojine ... 5

1.7 Baker ... 6

1.7.1 Splošno o bakru ... 6

1.7.2 Bakrove(II) spojine ... 6

1.8 4-aminobenzojska kislina ... 7

1.9 Znane bakrove in cinkove spojine s 4-aminobenzojsko kislino ... 7

1.9.1 [CuCl2(HL)2] 1 ... 8

1.9.2 [ZnCl2(HL)2] 2... 8

1.9.3 {[Zn(L)2(H2O)](H2O)}n 3 ... 9

1.9.4 [Zn(L)(N3)]n 4 ... 10

2 Namen dela ... 11

3 Rezultati in razprava ... 13

3.1 Rentgenska strukturna analiza monokristalov ... 13

3.1.1 Rentgenska strukturna analiza za spojino [CuCl2(HL)2] 1 ... 13

3.1.2 Rentgenska strukturna analiza za spojino [ZnCl2(HL)2] 2 ... 14

3.1.3 Rentgenska strukturna analiza za spojino {[Zn(L)2(H2O)](H2O)}n 3... 14

3.1.4 Rentgenska strukturna analiza za spojino [Zn(L)(N3)]n 4 ... 15

3.2 Elementna analiza ... 16

3.2.1 Elementna analiza za spojino [CuCl2(HL)2] 1 ... 16

3.2.2 Elementna analiza za spojino [ZnCl2(HL)2] 2 ... 16

3.2.3 Elementna analiza za spojino {[Zn(L)2(H2O)](H2O)}n 3... 16

3.2.4 Elementna analiza za spojino [Zn(L)(N3)]n 4 ... 17

3.3 Infrardeča spektroskopija – IR ... 17

3.3.1 Infrardeča spektroskopija za spojino [CuCl2(HL)2] 1... 17

3.3.2 Infrardeča spektroskopija za spojino [ZnCl2(HL)2] 2 ... 17

3.3.3 Infrardeča spektroskopija za spojino {[Zn(L)2(H2O)](H2O)}n 3 ... 18

3.3.4 Infrardeča spektroskopija za spojino [Zn(L)(N3)]n 4 ... 18

3.4 Elektronska spektroskopija; vidna (Vis) in ultravijolična (UV)... 18

4 Eksperimentalni del ... 19

4.1 Metode za karakterizacijo ... 19

(12)

(13)

4.1.1 Rentgenska difrakcijska analiza kristaliničnih vzorcev ... 19

4.1.2 Elementna analiza ... 20

4.1.3 Infrardeča spektroskopija (IR) ... 20

4.1.4 Elektronska spektroskopija; vidna (Vis) in ultravijolična (UV) ... 21

5 Zaključek ... 23

6 Literatura ... 25

(14)

(15)

Kazalo slik

Slika 1: Primeri koordinacijskih poliedrov, kjer so ligandi B razporejeni okrog

centralnega iona A: (a) oktaedrski, b) kvadratno planarni, c) tetraedrski). ... 2

Slika 2: Cisplatin [Pt(Cl)2(NH3)2]. Centralni platinski kation obdan s štirimi ligandi ... 3

Slika 3: Mineral sfalerit – za pridobivanje cinka. ... 5

Slika 4: Shematski prikaz elektrolitske rafinacije bakra ... 6

Slika 5: Strukturna formula 4-aminobenzojske kisline ... 7

Slika 6: Molekulska struktura spojine 1 ... 8

Slika 10: Spekter rentgenske svetlobe ... 19

Slika 11: Skica absorpcijskega vrha zaradi različnih vibracijskih in rotacijskih nivojev. ... 21

(16)

(17)

Kazalo preglednic

Preglednica 1: Primeri ligandov, ki imajo enega ali več donorskih atomov in so lahko

eno-, dvo- in večvezni ... 2

Preglednica 2: Primeri določevanja oksidacijskega števila ... 3

Preglednica 3: Geometrijska razporeditev ligandov glede na koordinacijsko število. .... 4

Preglednica 4: Podatki osnovne celice spojine 1 ... 13

Preglednica 5: Razdalje koordinacijskih vezi in koti v spojini 1 ... 13

Preglednica 8: Podatki osnovne celice spojine 3... 14

Preglednica 12: Deleži ogljika, vodika in dušika v spojini 1 ... 16

Preglednica 15: Trakovi v IR spektru spojine 1 ... 17

Preglednica 16: Trakovi v IR spektru spojine 3 ... 18

Preglednica 17: Območja posameznih vrst trakov vezi v infrardečih spektrih ... 20

Preglednica 18: Valovna števila valenčnih in upogibnih nihanj nekaterih vezi ... 21

(18)

(19)

Seznam uporabljenih kratic in simbolov

L ligand

M centralni atom

CHN elementna analiza C, H in N

Vis vidna

UV ultravijolična

IR infrardeča

(20)

(21)

1

1 Uvod

1.1 Koordinacijske spojine

1.1.1 Splošno o koordinacijskih spojinah

Začetki sodobnega odkrivanja koordinacijskih spojin so se pojavili ob koncu 18. stoletja, ko je francoski kemik Octave Tassaert opazil novo spojino, ki nastane, če vodna raztopina kobaltovega(II) klorida in amonijaka dlje časa stoji na zraku. Teh sprememb v tistem času niso znali razložiti, saj takrat o tem ni bilo dovolj znanja. Ob koncu 19. stoletja je švicarski kemik Alfred Werner prvi razložil nastanek koordinacijskih spojin, kot si ga predstavljamo danes. Ugotovil je, da ima lahko centralni atom ali ion različno koordinacijsko število. Prav zaradi tega števila se lahko druge spojine vežejo neposredno s centralnim ionom. V sredini 20. stoletja je prišlo do obsežnejših odkritij glede koordinacijske kemije, saj so se uporabljale že modernejše metode za določanje strukture.

Te spojine so zelo zanimive tudi za kemijsko industrijo in teoretsko kemijo, saj so njihove reakcije na prvi pogled precej nepredvidljive. Največ se z njimi ukvarjajo raziskovalci na področju anorganske sintezne kemije. [1]

Na splošno so koordinacijske spojine ali kompleksne spojine zelo obsežna skupina spojin na področju med organsko in anorgansko kemijo ter imajo posebne lastnosti. Najbolj splošno lahko koordinacijsko spojino opišemo kot spojino, kjer se na centralni kovinski atom oziroma ion (M) vežejo ligandi (L1, L2, L3 …). Centralni atomi ali ioni nastopajo predvsem kot elementi prehodnih kovin, nasprotno ligandi nastopajo kot nevtralne molekule ali anioni. [1]

Koordinativne vezi so vezi, ki so prisotne v koordinacijskih spojinah. Pri tem potrebujemo akceptor (prejemnik), ki ima delno zasedene atomske orbitale, in ligande, ki imajo v zunanji orbitali samostojne nevezne elektronske pare. [1]

1.2 Vrste ligandov

Ligandi so lahko molekule ali negativno nabiti ioni (zelo redko pozitivno nabiti ioni).

Ločimo jih v tri skupine (Preglednica 1), in sicer:

• enovezne: centralnemu ionu ali atomu donirajo en elektronski par. Lahko jih razdelimo tudi v podskupine, in sicer:

o enostavne ione (Cl^-, Br^-, O^2- …),

o večatomne ione (NO3-, SCN^-, RCOO^- …) in o molekule (H2O, CO, NH3 …);

• dvovezne: centralnemu ionu ali atomu donirajo dva elektronska para;

(22)

2

• večvezne: centralnemu ionu ali atomu donirajo hkrati tri ali več elektronskih parov.

Preglednica 1: Primeri ligandov, ki imajo enega ali več donorskih atomov in so lahko eno-, dvo- in večvezni. [2]

Formula Ime iona ali molekule

Ime liganda

Formula Ime iona ali molekule

Ime liganda F^- fluorid fluorido C5H7O2- acetlacetonat acetilacetonato

Cl^- klorid klorido N2H4 hidrazin hidrazin

OH^- hidroksid hidroksido C2O42- oksalat oksalato S^2- sulfid tio C2H8N2 1,2-diaminoetan 1,2-etilendiamin CN^- cianid cianido C10H8N2 1,2-dipiridil 1,2-dipiridil

H2O voda akva

NH3 amonijak amin

1.3 Koordinacijski polieder

Atomi ligandov so neposredno vezani na centralni atom, pri čemer okoli centralnega atoma tvorijo koordinacijski polieder. Na Sliki 1 so prikazani trije koordinacijski poliedri:

oktaedrski, kvadratno planarni in tetraedrski, ki so zelo pogosti. Rečemo lahko, da nastali koordinacijski ion ali molekulo najlažje opišemo z geometrijskim telesom (Slika 2). [2, 3]

a) b) c)

Slika 1: Primeri koordinacijskih poliedrov, kjer so ligandi B razporejeni okrog centralnega iona A: (a) oktaedrski, b) kvadratno planarni, c) tetraedrski). [3]

(23)

3

Slika 2: Cisplatin [Pt(Cl)2(NH3)2]. Centralni platinski kation obdan s štirimi ligandi.

[4]

1.4 Oksidacijsko število

V številnih virih lahko zasledimo, da je oksidacijsko število definirano kot naboj, ki bi ga imel atom, če bi odstranili vse ligande, vključno z elektronskimi pari, ki si jih delijo s centralnimi atomi. Označevanje poteka z rimskimi števili (Preglednica 2). Ne nazadnje se moramo zavedati, da to število ne prikazuje porazdelitve elektronov, ampak je indeks izpeljan na osnovi pravil, ki jih kot takih v praksi ne vidimo, a nam pomagajo pri razlagah.

[3]

Preglednica 2: Primeri določevanja oksidacijskega števila. [3]

Formula Ligandi Oksidacijsko število centralnega atoma

[Co(NH3)6]³⁺ 6 NH3 III

[CoCl4]^2- 4 Cl^- II

[MnO4]^- 4 O^2- VII

[MnFO3] 3 O^2- in 1 F^- VII

[Co(CN)6]^3- 6 CN^- III

[Fe(CO)6]²⁺ 6 CO II

1.5 Koordinacijsko število

Koordinacijsko število dobimo, ko preštejemo ligande v kompleksnem ionu ali spojini ter zraven upoštevamo še število vezi, ki jih omogoča vsak ligand (je število vseh koordinacijskih vezi na en centralni atom/ion). [5] Okvirno se te številke gibljejo med 2 in 9 (Preglednica 3). Največkrat zasledimo koordinacijski števili 4 in 6. Če imamo 6 atomov okoli centralnega atoma ali iona, predstavlja najpogosteje oktaedrično porazdelitev, če pa imamo 4, lahko zasledimo dve enakomerno zastopani razporeditvi, in sicer kvadratno planarno ali tetraedrično. [2]

(24)

4

Preglednica 3: Geometrijska razporeditev ligandov glede na koordinacijsko število. [6]

Koordinacijsko število Geometrijska razporeditev ligandov

Primer

2 linearna

3 trikotno-planarna

4 tetraedrična ali kvadratno planarna

5 trikotno-bipiramidalna ali kvadratno-piramidalna 6 oktaedrična ali trikotna

prizma

7 petkotna bipiramida,

oktaeder s sedmim ligandom pravokotno nad

stransko ploskvijo ali trikotna prizma s sedmim ligandom pravokotno nad

stransko ploskvijo

8 kocka, kvadratna

antiprizma ali dodekaeder

9 trikotna prizma z

dodanimi tremi ligandi pravokotno nad stranskimi ploskvami

(25)

5

1.6 Cink

1.6.1 Splošno o cinku

Cink so kot element prvič opisali leta 1746. Glavni vir za pridobivanje je mineral sfalerit (cinkova svetlica; Slika 3). Njegova oznaka je Zn in spada med prehodne kovine.

Elektronska konfiguracija elementarnega je [Ar] 3d¹⁰4s². Cinkove ione vedno najdemo v oksidacijskem stanju +2. Elementarni cink je trda kovina, bledo modro sive barve. Veliko se uporablja v galvanizaciji jekla, pri izdelavi baterij in medenine (zlitina z bakrom) ter v prehrani, kjer ima pomembno vlogo v človeškem telesu, saj je cink esencialni element, tako lahko njegovo pomanjkanje povzroči resne zdravstvene posledice. [7, 8]

Slika 3: Mineral sfalerit – za pridobivanje cinka. [9]

Cink se najpogosteje spaja s kisikom in drugimi nekovinami. Pri reakciji s kislinami lahko nastane vodik. [10]

Zn + H2SO4 → ZnSO4 + H2

Cink se raztaplja tudi v bazičnih raztopinah, zato je amfoteren:

Zn + 2 NaOH + 2 H2O → Na2[Zn(OH)4] + H2

Cink pridobivajo s praženjem njegovih rud, redukcijo dobljenih oksidov in na koncu dobijo čistega z elektrolizo. Obstojen je na zraku, zato ga pogosto uporabljajo za zaščito železnih predmetov. [10]

1.6.2 Cinkove(II) spojine

Najpogostejša razporeditev koordiniranih atomov v koordinacijskih spojinah sta tetraedrična in oktaedrična koordinacija. Cink ne tvori spojine samo z O-donorskimi ligandi, ampak tudi z N- in S-donorskimi ligandi. Zaradi elektronske konfiguracije d¹⁰ so koordinacijske spojine brezbarvne. [8]

(26)

6

1.7 Baker

1.7.1 Splošno o bakru

Baker naj bi bila najstarejša tehnično uporabljena kovina, saj so izdelke iz njega datirali že 8700 let pr. n. št. Oznaka za baker je Cu in spada med prehodne kovine. Elektronska konfiguracija elementarnega bakra je [Ar] 3d¹⁰4s¹. Ionskega najpogosteje najdemo v oksidacijskem stanju +2, lahko tudi v +1. Baker je rdečkasta kovina z visoko električno in toplotno prevodnostjo. V naravi se nahaja v obliki spojin v različnih kameninah, redko tudi elementaren. Čisti baker se pridobiva z elektrolizo (Slika 4). Uporablja se industrijsko ter za razne vrste posod in okrasnih predmetov, žlebove in prekrivanje streh.

Ne nazadnje je pomemben tudi v človeškem organizmu, saj ga dnevno potrebujemo 2 mg. Ne potrebujemo ga le ljudje, ampak tudi živali in rastline, ki ga v majhnih količinah prevzamejo iz prsti oziroma preko hrane. Rastline ga potrebujejo predvsem pri dihanju in fotosintezi. Baker najdemo tudi kot elektrodo v elektrolizni celici. [7, 11]

Slika 4: Shematski prikaz elektrolitske rafinacije bakra. [11]

Baker se spaja s kisikom iz zraka in pri 500 °C nastane CuO, nasprotno pri višjih temperaturah Cu2O. Reaktivnejši je ob prisotnosti halogenov. Raztaplja se v kislinah, npr.

dušikovi(V) in žveplovi(VI) kislini. [12]

Cu + 2 H2SO4 → CuSO4 + SO2 + 2 H2O Cu + 4 HNO3 → Cu(NO3)2 + 2 NO2 + 2 H2O

Če v njegovi prisotnosti ni razredčenih kislin, na zraku ostane nespremenjen. Včasih na površini opazimo zelenkasto plast, kar predstavlja zelenega volka oziroma najpogosteje bazični bakrov karbonat, ki je posledica oksidacije bakra na površini bakrenih ali bronastih predmetov. [12]

1.7.2 Bakrove(II) spojine

Najpogosteje baker najdemo v oksidacijskem stanju +2 in koordinacijskih številih 4 in 6.

Pri koordinacijskem številu 4 opazimo dve možni geometrijski razporeditvi ligandov, in sicer tetraedrično in kvadratno-planarno. V nasprotnem primeru pri koordinacijskem

(27)

7

številu 6 najpogosteje najdemo oktaedrično razporeditev ligandov. Pri kvadratno-planarni in oktaedričnih spojinah najdemo strukturno izomerijo, kar pomeni, da imajo spojine z enako sestavo različno prostorsko razporejene ligande. Označujemo jih z oznakama cis in trans, najpogosteje se uporablja beseda cis-trans-izomerija. Pri oktaedričnih spojinah lahko opazimo optično izomerijo, kar pomeni, da imamo dve na videz enaki prostorski razporeditvi ligandov, katerih ena je zrcalna slike druge. Označujemo jih z oznakami D (desnosučne) ter L (levosučne). Bakrovi(II) kompleksi so lahko različnih barv, in sicer modre, zelene ali vijolične. [1]

Pogosto te spojine opazimo tudi pri kmetijstvu, saj se dodajajo v umetna gnojila, ki pomagajo pri rasti in uspešnem uspevanju rastlin. [11]

1.8 4-aminobenzojska kislina

Slika 5: Strukturna formula 4-aminobenzojske kisline. [13]

4-aminobenzojska kislina (p-aminobenzojska kislina; Slika 5) oziroma para aminobenzojska kislina (PABA) ni poznana samo v kemijski industriji, ampak jo lahko zasledimo tudi v kozmetični industriji, ker se pogosto uporablja kot UV filter. V ta namen jo uporabljajo kot sestavino krem za sončenje ali v mazilih in v prehrambeni industriji, kjer se pojavlja kot sestavina v prehranskih dopolnilih. Spada med neesencialne sestavine, kjer jo nekateri poimenujejo tudi vitamin Bx. [14]

4-aminobenzojska kislina je trdna (prah, kristali) snov, belo rumene barve in brez vonja.

Njena molekulska formula je C7H7NO2 (M = 137,1 g/mol) in je občutljiva pri izpostavljenosti svetlobi in zraku. [15]

1.9 Znane bakrove in cinkove spojine s 4-aminobenzojsko kislino Znanih je kar nekaj spojin v tem sistemu med bakrom ali cinkom ter 4-aminobenzojsko kislino (C7H7NO2 = HL). Izluščila sem tiste, ki sem jih našla z iskanjem po kristalografski bazi podatkov (CSD [16]). V nadaljevanju bom predstavila nekaj spojin, ki sem jih zasledila v prebranih člankih.

(28)

8

1.9.1 [CuCl2(HL)2] 1

Spojina [CuCl2(HL)2] 1, ki je prikazana na Sliki 6, predstavlja značilno enojedrno spojino s kvadratno planarno koordinacijo. Koordinacija poteka podobno kot pri cisplatinu (Slika 2), a s trans koordinacijo. Zanimivo je, da se kislina koordinira v nevtralni obliki in preko aminske skupine ter ne anionsko preko karboksilne skupine, kar je pri bakrovih spojinah zelo pogosto. Verjetno je taka razporeditev ligandov posledica vodikovih vezi med skupinami karboksilne kisline s sosednjimi koordinacijskimi enotami in kratke H vezi N–

H···Cl, kar opazimo kot polimerni značaj spojine. Slednje šibke vezi omogočajo tudi zasedbi aksialnih položajev v bakrovi koordinacijski sferi s kloridnimi ioni s sosednjih koordinacijskih enot. [17]

Slika 6: Molekulska struktura spojine 1. [16]

H kislini (222 mg) so dodali 25 mL etanola in počasi med stalnim mešanjem 105 mg brezvodnega CuCl2. Med mešanjem so opazili spremembo barve iz bledo rumene v zeleno in pojav temno rjave oborine. Barva zmesi se nato ni spreminjala med dveurnim mešanjem. Po pretečenem času so oborino prefiltrirali in sprali z etanolom. V nadaljevanju so 10 mg oborine raztopili v 15 mL metanola in s počasnim izhlapevanjem dobili zelene kristale, primerne za določitev strukture z rentgensko difrakcijo monokristalov. [17]

1.9.2 [ZnCl2(HL)2]2

Asimetrična enota enojedrne spojine [ZnCl2(HL)2] 2 je sestavljena podobno kot spojina 1, in sicer iz dveh 4-aminobenzojskih kislin, ki sta preko dušikovega atoma vezani na ZnCl2 enoto. Ion Zn²⁺ je koordiniran z dvema ligandoma preko dušikovega atoma in na dveh kloridnih ligandih. V opisanem opazimo razliko med spojinama 1 in 2. Spojina 1 je razporejena kvadratno planarno, v nasprotnem primeru ima spojina 2 nekoliko popačeno tetraedrično koordinacijsko geometrijo. [18]

(29)

9

Spojino so pripravili z raztapljanjem 4,34 g Zn(NO3)2·6H2O in 1,00 g 4-aminobenzojske kisline v mešanici 50 mL destilirane vode in 50 mL etanola. Po segrevanju v čaši na približno 60 °C se vse raztopi. Približno 30 mL raztopine so prenesli v vialo in dodali eno kapljo koncentrirane HCl. Počasno izhlapevanje mešanice topil pri sobni temperaturi je omogočilo kristalizacijo rumenih kristalov naslovne spojine [18].

1.9.3 {[Zn(L)2(H2O)](H2O)}n 3

Spojina je sestavljena iz polimerne cinkove koordinacijske zvrsti in ene dodatne nekoordinirane molekule vode. Koordinacijski polieder okoli cinka je trigonalno bipiramidalni. Povezovanje koordinacijskih zvrsti v polimerne verige poteka preko mostovnih molekul aminske skupine in deprotonirane karboksilne skupine. [19]

(30)

10

Priprava spojine poteka tako, da se 0,5 g kisline doda 10 mL vode in nastali raztopini doda še 1,1 g Zn(NO3)2·6H2O. pH vrednost raztopine se uravna na 7 z dodatkom 1 mL raztopine NaOH. Nastala suspenzija se meša eno uro in nato prefiltrira. Po nekaj dneh se opazi nastanek brezbarvnih kristalov produkta. [20]

1.9.4 [Zn(L)(N3)]n4

Kot struktura spojine 3 se tudi struktura spojine 4 razlikuje od struktur spojin 1 in 2, ki vsebujeta nevtralni ligand 4-aminobenzojske kisline. V spojinah 3 in 4 je namreč osnovni ligand anionski, ki tako lahko povezuje enote (Zn(N3)) v verige, prepletene v 3D mrežo.

Cinkov(II) ion je koordiniran s petimi donorskimi atomi v popačeno trigonalno- bipiramidno okolje z dvema atomoma kisika in tremi atomi dušika. [21]

Priprava spojine 4 poteka tako, da se vodni raztopini Zn(NO3)2·6H2O doda etanol. Meša se 5 minut in nato počasi dodaja Na(N3). Pri tem pH mešanice uravnavamo na približno 7. Meša se še naprej 10 minut na sobni temperaturi, nato pa se raztopina pusti, da topilo počasi odhlapeva. To omogoči izločanje brezbarvnih kristalov, primernih za rentgensko difrakcijo. [21]

(31)

11

2 Namen dela

Namen diplomskega dela je karakterizacija koordinacijskih spojin cinka in bakra z ligandom 4-aminobenzojske kisline. Preko znanih opisov bi spoznavala sintezne poti znanih spojin v tem sistemu ter njihovo karakterizacijo. Izbrala bi vire, kjer so opisane nekatere spojine z bakrovimi(II) in cinkovimi(II) ioni ter bi kot osnovni ligand vsebovale tudi 4-aminobenzojsko kislino. Dobljene trdne produkte teh spojin številni avtorji karakterizirajo praviloma z elementno CHN analizo, rentgensko difrakcijo in infrardečo spektroskopijo. Podatke o spojinah iz prebranih člankov nameravam zbrati in jih analizirati s primerjavo ter podati lastno oceno meritev in ugotovitve v povezavi s strukturnimi lastnostmi spojin.

(32)

(33)

13

3 Rezultati in razprava

3.1 Rentgenska strukturna analiza monokristalov 3.1.1 Rentgenska strukturna analiza za spojino [CuCl2(HL)2] 1

Preglednica 4: Podatki osnovne celice spojine 1. [17]

Enostavna formula spojine je C14H14Cl2CuN2O4 (408,71 g/mol). Rentgenske meritve monokristala so bile izvedene na CCD-difraktometru z uporabo grafitnega monokromatorja in MoKα svetlobe (λ = 0,71073 Å; Preglednica 4). Bakrov(II) ion leži v kvadratno planarni ravnini, obdan z dvema dušikovima atomoma dveh molekul 4- aminobenzojske kisline in dveh kloridnih ionov, ki so v trans položaju (Slika 7). Dolžine vezi (Preglednica 5) Cu – N in Cu – Cl so primerljive s podobnimi vezmi v podobnih spojinah. Koti vezi N – Cu – N in Cl – Cu – Cl so 180°. Vsaka molekula [CuCl2(HL)2] je povezana s sosednjo preko vodikove vezi med karboksilnimi skupinami, kar omogoča nastajanje plasti. [17]

Preglednica 5: Razdalje koordinacijskih vezi in koti v spojini 1. [17]

a 4,6719 Å

b 5,9916 Å

c 14,0625 Å

α 86,942 °

β 88,683 °

γ 88,115 °

V 392,72 Å³

Koordinacijski polieder Razdalje [Å] in koti [°]

Cu1 – N1 2,044(2)

Cu1 – Cl1 2,2645(7)

N1 – Cu1 – N2 180,00(10)

N1 – Cu1 – Cl1 88,62(7)

(34)

14

3.1.2 Rentgenska strukturna analiza za spojino [ZnCl2(HL)2] 2

Preglednica 6: Podatki osnovne celice spojine 2. [18]

Enostavna formula spojine je C14H14Cl2ZnN2O4 (410,56 g/mol). Dve molekuli 4-aminobenzojske kisline in dva kloridna aniona so razporejeni okrog Zn(II) kationa na tetraedrski način in tvorijo izolirano molekulo (Preglednici 6, 7; Slika 8). Sosednje molekule so povezane preko vodikovih vezi karboksilne skupine, aminske skupine in s kloridnimi anioni sosednjih molekul, kar tvori tridimenzionalno mrežo. [18]

3.1.3 Rentgenska strukturna analiza za spojino {[Zn(L)2(H2O)](H2O)}n 3 Preglednica 8: Podatki osnovne celice spojine 3. [19]

a 30,646 Å

b 4,7248 Å

c 11,6157 Å

β 97,089 °

V 1669,05 Å³

Zn1 – N1 2,0576(15)

Zn1 – Cl1 2,2445(5)

N1 – Zn1 – Cl1 109,28(5)

a 7,11818 Å

b 6,24132 Å

c 34,0357 Å

α 90 °

β 95,881 °

γ 90 °

V 1504,14 Å³

(35)

15

Formula spojine je C14H14N2O5Zn, H2O(373,66 g/mol). Asimetrični del osnovne enote monoklinske celice je sestavljen iz enega cinkovega(2+) kationa, dveh benzoatnih anionov, ene koordinirane molekule vode in ene nekoordinirane vodne molekule (Preglednici 8, 9; Slika 9). V verigah spojine se Zn(II) ion izmenjuje z dvema neodvisnima anionoma osnovnega liganda in eno molekulo vode, ki ni mostovna.

Koordinacijsko sfero tako zasedata dva dušikova atoma in trije kisikovi atomi. Razdalja Zn1 – O je v območju 1,975 – 1,999 Å, medtem ko sta dolžini Zn1 – N1A in Zn1 – N1B

2,224 oziroma 2,245 Å. Koordinacijski polieder je trigonalno bipiramidalni, s kisikovimi atomi v ekvatorialni legi in z dušikovimi atomi v vrhovih obeh piramid. [19]

3.1.4 Rentgenska strukturna analiza za spojino [Zn(L)(N3)]n 4 Preglednica 10: Podatki osnovne celice spojine 4. [21]

Formula spojine je C7H6N4O2Zn (243,54 g/mol). Cinkov(II) ion je koordiniran s petimi atomi v popačeni trigonalno bipiramidalni sferi z dvema karboksilnima atomoma kisika iz dveh deprotoniranih skupin osnovnega liganda in tremi dušikovimi atomi (Preglednici 10, 11; Slika 10). Sosednji Zn(II) ioni so med seboj povezani tudi preko 1,1-azidne skupine. [21]

Zn1 – O1A 1,9750(13)

Zn1 – O1B 1,9817(13)

Zn1 – O2W 1,9993(19)

O1A – Zn – O1B 152,76(6)

O1A – Zn1 – O2W 98,94(6)

a 9,279 Å

b 6,281 Å

c 14,343 Å

α 90 °

β 93,53 °

γ 90 °

V 834,3 Å³

(36)

16

3.2 Elementna analiza

3.2.1 Elementna analiza za spojino [CuCl2(HL)2] 1

Preglednica 12: Deleži ogljika, vodika in dušika v spojini 1. [17]

Iz Preglednice 12 lahko ugotovimo, da se deleži eksperimentalne CHN analize bistveno ne razlikujejo od teoretične (izračunane) vrednosti, saj je odstopanje manjše kot ± 0,5 %.

Formula se sklada s tisto za določeno strukturo.

3.2.2 Elementna analiza za spojino [ZnCl2(HL)2] 2 Pri tej spojini v viru [18] ni omenjene CHN analize.

3.2.3 Elementna analiza za spojino {[Zn(L)2(H2O)](H2O)}n 3

Zn1 – O1 2,089(2)

Zn1 – N2 2,064(3)

Zn1 – N1b 2,112(2)

Zn1 – O2a 2,042(2)

Zn1 – N2a 2,063(2)

Element C H N

Eksperimentalna 41,45 3,63 6,82

Teoretična 41,28 3,47 6,88

Element C H N

Teoretična 45,00 4,32 7,50

(37)

17

3.2.4 Elementna analiza za spojino [Zn(L)(N3)]n 4

3.3 Infrardeča spektroskopija – IR

3.3.1 Infrardeča spektroskopija za spojino [CuCl2(HL)2] 1

Preglednica 15: Trakovi v IR spektru spojine 1. [17]

3.3.2 Infrardeča spektroskopija za spojino [ZnCl2(HL)2] 2

Pri tej spojini v viru, kjer je spojina opisana [18], ni omenjene IR analize. Glede na podobno strukturo in nevtralni ligand HL bi pričakovala podoben IR spekter kot pri spojini 1. Ker je v 1 kvadratno planarna razporeditev ligandov in v 2 tetraedrična, so verjetno prisotne manjše razlike zaradi vodikovih vezi, ki morajo drugače povezovati sosednje koordinacijske enote, ki vplivajo na povezane kovalentne/koordinacijske vezi na H, O, Cl in N atome.

Element C H N

Teoretična 34,52 2,48 23,01

Nihanje Valovno število (cm^-1)

ν(O-H) 3438

ν(N-H) 3254 in 3142

ν(C=O) 1808

ν(obroč) 1606, 1580 in 1512

(38)

18

3.3.3 Infrardeča spektroskopija za spojino {[Zn(L)2(H2O)](H2O)}n 3 Preglednica 16: Trakovi v IR spektru spojine 3. [20]

3.3.4 Infrardeča spektroskopija za spojino [Zn(L)(N3)]n 4

518(š), 566 (š), 627 (s), 695 (s), 783 (s), 851 (s), 1060 (m), 1176 (š), 1227 (š), 1300 (s), 1399 (zm) s(COO), 1550, (zm) as(COO), 1607(zm), 2093 (zm) (N≡N), 3160 (š), 3261 (s), 3327 (s) (N-H, O-H) in 3373 (š).

Trakovi v IR spektru spojine 4 (zm – zelo močen, m – močen, s – srednji, š – šibek).

Določitev izbranih trakov sem poiskala v viru, ki obravnava IR spektre [21]

3.4 Elektronska spektroskopija; vidna (Vis) in ultravijolična (UV) Rezultati te analize niso opisani v nobenem od osnovnih virov. [17–21] Lahko pa bi opisala pričakovanja glede barve. Za Cu(II) spojine je pričakovana zelena ali modra, pri Zn(II) spojinah pa brezbarvna ali rumenkasta. Bakrovi 2+ ioni imajo namreč elektronsko konfiguracijo [Ar]3d⁹, zato je pričakovana absorpcija vidne svetlobe. Po drugi strani imajo cinkovi 2+ ioni elektronsko konfiguracijo [Ar]3d¹⁰ in tako polne d orbitale. Zato se absorpcija vidne svetlobe ne pričakuje. [8, 22]

Nihanje Valovno število (cm^-1)

(O-H) 3412

as(COO) 1559

(obroč) 1513

(39)

19

4 Eksperimentalni del

4.1 Metode za karakterizacijo

4.1.1 Rentgenska difrakcijska analiza kristaliničnih vzorcev

Predstavlja tehniko, ki se uporablja za karakterizacijo kristaliničnih snovi. Pri tej analizi se za tarčo lahko uporablja baker, na katerega se usmerijo visokoenergetski elektroni, kar omogoča nastanek rentgenske svetlobe (Slika 10). Pojav te metode temelji na uklanjanju rentgenskih žarkov skozi kristale, saj so valovne dolžine rentgenske svetlobe in razdalje med atomi v kristalu podobne. [22]

Relativno število fotonov

E/KeV

Slika 10: Spekter rentgenske svetlobe. [23]

Rentgenski žarki so elektromagnetno valovanje z valovno dolžino od 0,05 do 500 Å.

Svetloba nastane, ko se hitri električno nabiti delci (elektroni z visoko kinetično energijo) zaletijo na kovinski (baker) tarči. Ta energija izbije notranje elektrone v atomih tarče. S ponovnim zasedanjem teh izpraznjenih mest v atomih tarče z elektroni z višjih nivojev se sprošča primerna rentgenska svetloba. To svetlobo se usmeri na kristal (kristale) vzorca.

Intenziteta in valovna dolžina odbite svetlobe sta odvisni od nastale kinetične energije elektronov. Pravimo, da se rentgenski žarki na elektronih uklanjajo. Žarki se ob zadetku v atom deloma uklanjajo, deloma pa nadaljujejo pot v nespremenjeni smeri. [22] V tem delu je opisana analiza spojin, kjer so izolirali monokristale in tem spojinam določili kristalno strukturo. Monokristale je pogosto težko dobiti, a se iz teh podatkov dokaj rutinsko lahko določi struktura. Pogosto se monokristale težko dobi in se rutinsko posnamejo praškovni difraktogrami, ki praviloma služijo kot 'prstni odtis' spojine za ugotavljanje identitete vzorca, redkeje (zahtevnejše) se na ta način določa struktura spojin.

(40)

20

4.1.2 Elementna analiza

Elementna analiza, poznana kot CHN analiza, je metoda, pri kateri določamo, koliko elementov ogljika, vodika in dušika je prisotnih v vzorcu. S to metodo se lahko merijo tudi drugi elementi, kot so žveplo, kisik ali halogeni elementi. Metoda temelji na popolni oksidaciji vzorca s segrevanjem pri visoki temperaturi (900 °C), kjer se vse organske in anorganske snovi pretvorijo v produkte izgorevanja (voda, ogljikov dioksid in dušikov oksid). Končna določitev deleža elementov v vzorcu temelji na neposredni masi vzorčenega materiala, zato je pomembno, da so vzorci suhi in čisti, torej brez primesi.

[24]

4.1.3 Infrardeča spektroskopija (IR)

IR spada med absorpcijske spektroskopije, kjer opazujemo absorpcijo svetlobe v snovi, ki je odvisna od valovne dolžine svetlobe. Dvoatomne molekule z enakima atomoma ne absorbirajo infrardeče svetlobe. Ugotovili so, da pri tistih molekulah, kjer pride do absorpcije IR svetlobe, pride tudi do spremembe dipolnega momenta molekule. Zato, na primer, HF absorbira IR svetlobo in tako preide v vzbujeno nihajno stanje [22].

Preglednica 17: Območja posameznih vrst trakov vezi v infrardečih spektrih. [22]

Praviloma merimo spojine, ki so aktivne v srednjem IR območju (Preglednica 17), ker se tam opazijo raztezna in upogibna nihanja kovalentnih ter koordinacijskih vezi. [22]

V Preglednici 18 so prikazana območja valenčnih (razteznih) nihanj nekaterih vezi in upogibna nihanja. Ločimo jih tako, da se pri valenčnih spreminja predvsem dolžina vezi, pri upogibnih pa koti med vezmi in ima posledično ta vez tudi nižjo energijo kot valenčna.

Če ima neka molekula ali ion več kot dva atoma, imajo tudi teoretično več kot samo eno osnovno nihanje. [22] Praviloma so ti trakovi povezani med seboj in pogosto ne moremo določiti le enega izvora posameznemu traku. Metoda je zelo uporabna za hitre meritve in ugotovitve (kako poteka sinteza, kaj imamo). Teoretske račune le redko uporabljamo.

območje λ (nm) 𝝂̅, valovno št. (cm^-1) ν (Hz×10¹¹)

bližnje 780-2500 12800-4000 3800-1200

srednje 2500-50000 4000-200 1200-60

daljno 50000-10⁶ 200-10 60-3

(41)

21

Preglednica 18: Valovna števila valenčnih in upogibnih nihanj nekaterih vezi. [22]

4.1.4 Elektronska spektroskopija; vidna (Vis) in ultravijolična (UV)

To je svetloba, ki ima energijo primerno za prehode med različnimi elektronskimi nivoji.

Elektron iz zasedene orbitale preide v delno zasedeno ali prosto orbitalo z višjo energijo, v primeru, da molekula ali ion absorbira ustrezno energijo (Slika 11). V UV-Vis spektroskopiji so zelo pomembni prehodi med orbitalami ligandov in kovinskega iona.

[22]

absorbanca

 / nm

Slika 11: Skica absorpcijskega vrha zaradi različnih vibracijskih in rotacijskih nivojev.

[25]

UV-Vis spektrometer prepoznamo po tem, da je vir vidne svetlobe volframova žarnica, vir UV svetlobe pa devterijeva. Polikromatska (večbarvna) svetloba se razdeli v posamezne valovne dolžine z monokromatorjem, posamezne valovne dolžine nato vstopajo naprej v absorpcijsko celico z raztopino vzorca. Ta svetloba se absorbira, ker se energija porablja za nastanek vzbujenega energijskega stanja. UV in vidni (Vis) spekter tako pokažeta odvisnost absorbance vzorca od valovne dolžine absorbirane svetlobe. [22]

Valenčna nihanja [cm^-1] Upogibna nihanja [cm^-1]

F-H 4100 C-H 1375-1450

O-H 3500 O-H (H2O) 1600-1630

N-H 3400 O-H (R-OH) 1260-1420

C-H 2900 N-H 1500-1650, 1150-1330

C-O 1100 M-F 200-400

C-Cl 750 C-H 1375-1450

Cl-H 3000 O-H (H2O) 1600-1630

Br-H 2650

C≡N 2050

C=N 1650

C-N 1100

C≡C 2200

C=C 1650

C-C 1000

C=O 1700

(42)

(43)

23

5 Zaključek

Opisala sem eno bakrovo(II) in tri cinkove(II) koordinacijske spojine s 4-aminobenzojsko kislino (HL) s formulami [CuCl2(HL)2] 1, [ZnCl2(HL)2] 2, {[Zn(L)2(H2O)](H2O)}n 3 in [Zn(L)(N3)]n 4, ki so bile že opisane. [17–21] Ob dveh različnih kovinskih ionih Zn²⁺

oziroma Cu²⁺ je poleg tudi 4-aminobenzojska kislina, bodisi v nevtralni (HL; 1, 2) ali ionski (L^-; 3, 4) obliki. Avtorji so v vseh primerih določili strukturo spojin z rentgensko difrakcijsko analizo monokristalov, ki jim jih je uspelo izolirati po opisanem sinteznem postopku. V treh primerih so pokazali rezultate elementne analize (CHN), kjer so potrdili ujemanje z določeno strukturo. Spojine se med seboj razlikujejo v barvi, saj je spojina 1 zelena, spojina 2 rumena, spojini 3 in 4 pa sta brezbarvni. Zelena barva je značilna za bakrove(II) spojine, nasprotno brezbarvna, bela ali rumena za cinkove(II) spojine. [8] Pri IR analizi prav tako manjka analiza za spojino 2. Pri ostalih spojinah so opisani trakovi N-H in O-H nihanj nad 3000 cm^-1. Pri HL v spojini 1 je opisan vrh pri 1800 cm^-1, ki je značilen za C=O vez, ta vrh je odsoten pri spojinah 3 in 4, kjer je prisoten deprotoniran ligand L^-, zato je karboksilatni (COO^-) vrh prisoten pri nižji energiji, pri 1600 cm^-1.

(44)

(45)

25

6 Literatura

[1] F. Lazarini, J. Brenčič: Splošna in anorganska kemija. Ljubljana: Fakulteta za kemijo in kemijsko tehnologijo UL 2011, str. 240–261.

[2] F. Lazarini, J. Brenčič: Splošna in anorganske kemija: za gimnazije, strokovne in tehniške šole. Ljubljana: DZS 1997, str. 190–194.

[3] N. G. Connelly, T. Damhus, R. M. Hartshorn, A. T. Hutton, prevedel A. Šmalc:

Nomenklatura anorganske kemije. Priporočila IUPAC 2005. Ljubljana: Slovensko kemijsko društvo 2008.

[4] Wikipedia, the free encyclopedia. Kompleksna spojina. Cisplatin.

https://sl.wikipedia.org/wiki/Kompleksna_spojina (pridobljeno 12. okt. 2020).

[5] N. Bukovec: Kemija za gimnazije 2. Ljubljana: DZS 2010, str. 120–137, 148–152.

[6] Wikipedia, the free encyclopedia. Koordinacijska geometrija.

https://sl.wikipedia.org/wiki/Koordinacijska_geometrija (pridobljeno 12. okt. 2020).

[7] Slovarček-cink. https://kemija.net/slovarcek/163 (pridobljeno 10. apr. 2020).

[8] B. Čeh: Anorganska kemija. Ljubljana: Fakulteta za kemijo in kemijsko tehnologijo UL 2019, str. 259–256, 270–272.

[9] Wikipedia, the free encyclopedia. Mineral sfalerit. https://sl.wikipedia.org/wiki/

Sfalerit (pridobljeno 12. okt. 2020).

[10] V. Brzuhalski: Sinteza in karakterizacija koordinacijskih spojin cinka(II) z anionom kinaldinske kisline in piridinskimi ligandi. Ljubljana: Pedagoška fakulteta UL 2016, diplomsko delo.

[11] T. Pretnar: Anorganska kemija II. Ljubljana: Državna založba Slovenije 1973, str.

123–128.

[12] P. Trontelj: Bakrove(II) koordinacijske spojine s kinaldinatom in alkoholamini.

Ljubljana: Pedagoška fakulteta UL 2017, diplomsko delo.

[13] 4-aminobenzojska kislina (PABA). https://www.equisalud.com/es- es/componentes/acido-para-aminobenzoico-paba/ (pridobljeno 17. okt. 2020).

[14] NIJZ. Strokovna mnenja o prehranskih dopolnilih. https://www.nijz.si/sl/strokovna- mnenja-o-prehranskih-dopolnilih (pridobljeno 3. apr. 2020).

(46)

26

[15] C. Roth. Varnostni list: 4-aminobenzojska kislina.

https://www.carlroth.com/medias/SDB-0979-SI-

SL.pdf?context=bWFzdGVyfHNlY3VyaXR5RGF0YXNoZWV0c3wyMzk0MjZ8 YXBwbGljYXRpb24vcGRmfHNlY3VyaXR5RGF0YXNoZWV0cy9oODAvaGU3 Lzg5NzU0NTYwNzU4MDYucGRmfGFjYmI5ODFjMDRlMWQ5MDFmMDkyY jBjODE2NDdmMjUxOTAxYmUyMjFmZGFlYzIzNmFhMzhkOTA1M2VmNzU2 OGQ (pridobljeno 3. mar. 2020).

[16] C. R. Groom, I. J. Bruno, M. P. Lightfoot, S. C. Ward: The Cambridge Structural Database. Acta Crystallogr. 2016. B72, 171–179.

[17] G. P. Guedes, F. F. Farias, M. A. Novak, F. L. de A. Machado, M. G. F. Vaz:

Synthesis, crystal structure, magnetism and specific heat of a new copper(II) compound with p-aminobenzoic acid. Inorg. Chim. Acta 2011, 378, 13–139.

[18] M. Rademeyer, G. E. Overbeek, D. C. Liles: Bis(4-aminobenzoic acid- κN)dichlorido-zinc(II). Acta Crystallogr. 2010, E66, m1634-m1634.

[19] A. B. Ibragimov, J. M. Ashurov, B. S. Zakirov: X-Ray Structures og Three Polymeric and Two Mononuclear Metal Complexes on the Base of p-Aminobenzoic Acid. J.

Chem. Crystallogr. 2016, 46, 352–363.

[20] N. v. Prondzinski, K. Merz: Hydrated Zinc p-Aminobenzoate [Zn(p- H2NC6H4COO)2(H2O)]·H2O from a Layered Zinc Hydroxide. Z. Anorg. Allg. Chem.

2008, 634, 555–558.

[21] H.-J. Chen, X.-M. Chen: Crystal structures of two- and three-dimensional polymeric complexes assembled by metal pseudohalides and 4-aminobenzoic acid via hydrogen bonds and covalent bonds. Inorg. Chim. Acta 2002, 329, 13–21.

[22] S. Petriček, F. Perdih, A. Demšar: Vaje iz anorganske kemije za visokošolski strokovni študij kemijske tehnologije. 3. izd. Ljubljana: Fakulteta za kemijo in kemijsko tehnologijo UL 2016, str. 7–47.

[23] Spekter rentgenske svetlobe. https://media.cheggcdn.com/media/363/s1024x729/

3638ba82-da5e-4fd5-9d25-50c6dbe8616d/php5acZis.png (pridobljeno 14. dec.

2020).

[24] CHN Elemental Microanalysis. https://www.ucl.ac.uk/pharmacy/facilities/research- services/chn-elemental-microanalysis (pridobljeno 14. dec. 2020).

[25] Absorbanca vidne svetlobe v bakrovem(II) sulfatu. https://qph.fs.quoracdn.net/main- qimg-af7d5436de2016d5b6af25d288446dd9 (pridobljeno 14. dec. 2020).