UNIVERZA V LJUBLJANI FILOZOFSKA FAKULTETA ODDELEK ZA ZGODOVINO
DAVID TOMAŽIN
Slovenska tranzicija kot tema preučevanja slovenskega zgodovinopisja
Pregled odnosa slovenskega zgodovinopisja do slovenske tranzicije
Diplomsko delo
Mentorica: red. prof. dr. Marta Verginella Univerzitetni študijski program prve stopnje: Zgodovina dvopredmetno
Ljubljana, 2021
Posebej se zahvaljujem mentorici prof. dr. Marti Verginelli za vso strokovno pomoč in nasvete, za sprotne preglede in usmeritve.
Živim dolgujemo spoštovanje; mrtvim samo resnico. (Voltaire)
Izvleček
Slovenska tranzicija kot tema preučevanja slovenskega zgodovinopisja
Slovenska tranzicija (1990˗2004) je del novejše, sodobne zgodovine, preučevanje katere ima vidnejše posledice za odnos družbe do svoje nedavne zgodovine, s tem pa hkrati že na njeno identiteto in vloge, ki jo posamezniki igrajo v njej. Slovensko osamosvojitev in tranzicijo se je intenzivneje začelo preučevati v prvem in drugem desetletju 21. stoletja. Edino vidnejše slovensko zgodovinopisno delo na temo slovenske tranzicije predstavlja delo Prelom s starim in začetek novega izpod peresa zgodovinarja dr. Aleksandra Lorenčiča iz leta 2012. Preučevanje slovenske tranzicije predstavlja priložnost za zgodovinsko stroko, da začne dejansko izpolnjevati svojo nalogo, tj. družbo opremljati s kritičnim razumevanjem preteklosti.
Nevarnost preučevanja tako neoddaljene teme predstavljajo prehitri zgodovinarjevi zaključki glede dobe, katere resnična vloga (pa tudi potek) še ni v celoti znana in ki se bo pokazala šele s časom.
Ključne besede: osamosvojitev, tranzicija, slovensko zgodovinopisje, prihodnost
Abstract
Slovenian transition as a studying theme of Slovenian historiography
Slovenian transition (1990-2004) is a part of contemporary, modern history, the study of which has an important impact on society's relationship to its recent history and therefore on its identity and the roles individuals play in it. Slovenian historiographers started studying Slovenian independence and transition more intensely in the first and the second decade of the twenty-first century. The only notable historiographical work from Slovenian historiographers on the theme of Slovenian transition is the work Prelom s starim in začetek novega by historian Aleksander Lorenčič (2012). The study of Slovenian transition also offers a chance for the historiographical society to actually fulfill its task, which is to provide the society with a critical understanding of the past. Too fast conclusions about the age, the role (and course) of which is not yet known in its fullest form and will only show itself with time, pose a danger of studying such a recent theme.
Key words: independence, transition, slovenian historiography, future
Kazalo
Uvod ... 1
1. Zgodovina in zgodovinopisje ... 3
1.1 Smisel in namen zgodovine, zgodovinopisja in zgodovinarja ... 3
1.2 Zgodovinopisje današnjega in jutrišnjega dne ... 5
2. Tranzicija kot proces prehoda ... 8
2.1 Tranzicija kot politični, gospodarski in kulturno-simbolni proces ... 8
2.2 Tranzicija kot tema preučevanja zgodovinopisja ... 10
2.3 Specifičnosti slovenske tranzicije ... 12
2.3.1 Terminologija in časovna zamejitev ... 12
2.3.2 Značilnosti slovenske tranzicije ... 14
3. Slovenska tranzicija kot tema preučevanja slovenskega zgodovinopisja ... 18
3.1 Usmerjenost preučevanja slovenske tranzicije ... 18
3.2 Kdo in kje preučuje slovensko tranzicijo? ... 20
3.3 Kako se piše zgodovina slovenske tranzicije ... 24
3.4 Prisotnost in dostopnost raziskav slovenske tranzicije v slovenskem prostoru ... 32
3.5 Slovenska tranzicija kot tema poučevanja ... 34
4. Zaključek ... 38
5. Literatura ... 40
1
Uvod
Zgodovina je ˗ laično rečeno ˗ veda o človeku v času in prostoru.1 Da se človek pogosto ukvarja s svojo zgodovino, je jasno, ni pa vedno jasno, zakaj se s tem ukvarja. Še najboljši približek odgovora na to vprašanje se zdi želja po poznavanju samega sebe. Boljše razumevanje je smisel vsake znanosti, tudi zgodovine. Zgodovina svoje ime dobi po svoji strukturi: navadno se branje zgodovinskega dela zdi kot branje zgodbe (ali je zgodba dobra ali ne, pa je odvisno od pisatelja- zgodovinarja). Cilj namreč niso samo dejstva, temveč zemljevid, ki pravilno uravnoveša med redom in kaosom. Pa imamo v današnji družbi tak zemljevid? Znamo iz preteklosti razbrati, videti, raziskati, razpričati tisto, kar iščemo? In kaj sploh je tisto, kar iščemo?
Zgodovinarja bi to moralo vsaj malo zanimati. Patetično je zgodovinsko delo, ki ga nihče ne bere. Slovensko zgodovinopisje trenutno te patetičnosti ne pozna, bralstva je kar nekaj, četudi bi včasih človek pričakoval večje zanimanje za svojo zgodovino, sploh od mladine. Mnogi se sprašujejo, ali je poznavanje zgodovine sploh kakorkoli uporabno za ta specifični trenutek.
Odgovori variirajo, osebno sem naklonjen zmernemu pogledu, zlati sredini: ne premalo, ne preveč. Premalo ukvarjanja z zgodovino povzroči pomanjkanje poznavanja širšega konteksta in znanja o družbi, ki ga v celoti ne moremo dobiti iz sedanjega trenutka. Hkrati pa preveč ukvarjanja z zgodovino oz. popolna zatopljenost vanjo lahko povzroči otopelost karakterja in nezmožnost osebe misliti in delovati v sedanjosti za namene prihodnosti.2
Zakaj so taki premisleku tu pomembni? Ker se bomo v tem diplomskem delu ukvarjali s temo, ki jo slovensko zgodovinopisje preizprašuje na poseben način. Ukvarjali se bomo s temo, ki je današnjim odraslim Slovencem še kako poznana in predstavlja njihovo najbolj nedavno zgodovino, zgodovino, v kateri so sami živeli, v njej delovali, bili za njo odgovorni, jo sooblikovali ter v njej živijo še danes. Prav to snidenje med preteklostjo in sedanjostjo je zanimiva točka, saj obstaja v mnogih, še danes živečih posameznikih in predstavlja zanimiv aspekt človekove biti, znotraj katere se lahko človek še za časa življenja znajde v »zgodovini«
(še živeč človek lahko torej postane »zgodovina«). Slovenska tranzicija (ter z njo osamosvojitev) je nedavno obdobje v zgodovini slovenskega naroda oz. slovenske družbe.
1 Marc Bloch, Apologija zgodovine ali zgodovinarjev poklic (Ljubljana: Studia humanitatis, 1996), 58.
2 Glej Blochovo razmišljanje o obeh ekstremih, v: Bloch, Apologija zgodovine, 59-62, 66; ter Carrov pogled na
oba ekstrema, v: Edward Hallett Carr, Kaj je zgodovina? (Ljubljana: Studia humanitatis, 2008), 26-28, 45.
2
Zanimala nas bo le kot tema preučevanja ter obravnave slovenskega zgodovinopisja. Vprašali se bomo, kako slovensko zgodovinopisje dojema nedavne dogodke, ki imajo še vedno močan identitetni vpliv na danes živeče ljudi, ter kako se slovensko zgodovinopisje odziva tako na deskriptivne kot na normativne zahteve družbe po opredelitvi tega obdobja. Še posebej pa nas bo zanimala specifičnost slovenske tranzicije ter kaj sploh od njenega preučevanja hočemo.
Vesel sem, da sem izbral temo, ki je (vsaj zame) aktualna, temo, ki je v samem žarišču dojemanja zgodovine kot znanstvene vede, temo, ki včerajšnjemu dnevu (zgodovini) predoči jutrišnjega (prihodnost). A pri svojem delu sem se soočil z marsikatero težavo. Prva in največja je bila predhodna relativna neseznanjenost s samim obdobjem. Doma se o temi nismo pogovarjali, v osnovni šoli smo slovensko osamosvojitev skoraj popolnoma preskočili, morda smo zgolj omenili leto 1991 kot prelomno, več se sploh ne spomnim oz. mi v spominu ni ostal kakršenkoli večji poudarek na tranziciji (v 9. razred sem hodil leta 2012/2013). V gimnaziji smo za osamosvojitev Slovenije porabili le nekaj zadnjih šolskih ur predmeta Zgodovina, pa še to le v končnem, četrtem letniku, v času turbulentne mature in majske pomladi, ko nihče ni več razmišljal o šoli.3 V času študija pa se s tranzicijo samo sploh nismo ukvarjali, če izvzamem nekaj njenih omemb pri Seminarju za sodobno slovensko zgodovino. Za nas (širšo slovensko družbo) najbolj aktualna tema je bila in še vedno je neproporcionalno prisotna pri naši vzgoji oz. vzgoji naše mladine, kar močno obžalujem. Druga težava, na katero sem naletel, je relativna obsežnost gradiva, ki je na voljo, ter hkratna nezmožnost pregleda vsega tega gradiva v času, namenjenem pripravi diplomskega dela. Moj namen ni bil napisati monografije o tranziciji, temveč osvetliti ter analizirati slovensko tranzicijo kot temo preučevanja slovenskega zgodovinopisja. Vprašanje je torej teoretske narave, za kar menim, da je ključnega pomena pri samem raziskovanju tranzicije. Tako način dela od mene ni zahteval prevelikega poznavanja izjemno podrobnih dogodkov tranzicije, pač pa širši pogled na obravnavo slovenske tranzicije v slovenskem zgodovinopisnem prostoru ter zastavitev vprašanja, kako se je slovensko zgodovinopisje odzvalo na temo tranzicije (ter s tem osamosvojitve) kot zgodovinskega procesa. Pogledali si bomo naravo zgodovine in pomen zgodovinarjevega dela, naravo tranzicije skozi zgodovinarjeve oči, specifičnosti slovenske tranzicije in na koncu s pridobljenim spoznavnim okvirjem prešli k pogledu na slovensko tranzicijo kot temo preučevanja slovenskega zgodovinopisja.
3 Take dejavnike moramo zgodovinarji vzeti zares, saj niso zanemarljivi. Več o tem v nadaljevanju.
3
1. Zgodovina in zgodovinopisje
Kot je že nakazano v uvodu, bom začel z razmislekom o zgodovini in zgodovinopisju ter njuni vlogi v svetu. Če resnično hočemo narediti smiselno raziskavo s področja zgodovine, moramo sprva vedeti, kaj je naše področje, kaj je naša naloga, s kakšnimi metodami se moramo lotiti dela, ali je način, na katerega raziskujemo, sploh smiseln in primeren ter kakšna je naša širša vloga v družbi v današnjem svetu. Neumno bi bilo namreč hišo začeti graditi pri ostrešju.
1.1 Smisel in namen zgodovine, zgodovinopisja in zgodovinarja
Marsikdo bi rekel, da se je veliko stvari začelo pri mitu.4 Pomemben pa je vsekakor tudi preskok iz mita v zgodovino, ki zgodbe ne dojema več nezavedno, pač pa vse bolj zavedno.5 Narativna oblika zgodovinopisja naj nas ne zmede. Poleg deskriptivne plati (hramba in obdelava primarnih virov, statističnih podatkov, dokumentov itd.) ima zgodovinopisje še normativno stran, tj. vpletenost zgodovinarja v zgodovino, vpletenost in odvisnost zgodovinarjevega interpretativnega okvirja v okoliščine njegove biti (normativno zatrjevanje, sojenje itd.).6 Tako je predmet preučevanja zgodovinopisja preteklost (Bloch bi bil sicer s tem izrazom nezadovoljen), ki je nič ne more spremeniti, a ki nam ni povsem znana, kar ustvari potrebo po iskanju opisa njene realnosti in po njenem ovrednotenju. Edward Carr skuša zgodovinopisje odmakniti od pesniških in metafizičnih moralnih sodb in ga bolj približati znanosti ter »resnemu procesu raziskav o preteklosti človeka in družbe«.7 Po drugi strani pa tudi Marc Bloch sam vztraja pri pomembnosti povezave med zgodovinsko znanostjo in etiko.8 Strinjam se s Carrom, zgodovinopisju je treba ohranjati status znanosti, četudi ga, kot nakaže Bloch, sodbe posamičnih zgodovinarjev kot ljudi ne bi vedno očrnile.
»Zgodovina ima torej dvojno nalogo, saj človeku omogoča razumevanje družbe preteklosti, po drugi strani pa mu pomaga obvladovati družbo sedanjosti.«9 V obeh primerih zgodovinar vrednoti, to namreč ni nič slabega. Le paziti mora, da ne vrednoti nekritično in lenobno. Na enem izmed predavanj prof. dr. Marte Verginelle sem slišal najbolj jedrnato povedan opis
4 Oto Luthar et al., Zgodovina historične misli (Ljubljana: ZRC SAZU, Založba ZRC, 2006), 22, 29-31.
5 Z izrazom »zavedno« želim izraziti takratno težnjo človeka po iskanju resnice, razvidnosti, jasnosti, nazornosti.
6 Carr, Kaj je zgodovina?, 40-41.
7 Ibid., 50.
8 Bloch, Apologija zgodovine, 31.
9 Carr, Kaj je zgodovina?, 57.
4
smisla zgodovinarjevega dela in zgodovine same: »Naloga zgodovinarja je družbo opremiti s kritičnim razumevanjem preteklosti«. Ni dovolj biti dober zgodovinar-znanstvenik namreč, pač pa mora zgodovinar, če hoče biti »dober«, svoje znanje še predati družbi v uporabo.10 Tako zgodovinar ne piše svojih raziskav le zase in akademsko sfero, kot je prepričanje mnogih, pač pa tudi za širšo družbo. Zgodovinar naj namreč ne bi bil v službi politike, določene ideologije ali majhne srenje ljudi, pač pa v službi celotne družbe, saj skrbi za njen (vedno trenutni) odnos do preteklosti. S tem, ko zgodovinarji skrbimo za širši družbeni odnos do preteklosti, pa hkrati implicitno narekujemo dejanja, ki bi jih morali storiti v sedanjosti oz. kako bi morali raziskave preteklega uporabiti v sedanjosti za namene prihodnosti.11 Nujno se je treba torej zavedati obeh razsežnosti zgodovine kot vede: deskriptivne, ki deluje po znanstveni oz. historični metodi, ter normativne, ki se tiče etike kot filozofske veje. Zgodovina ima namreč ti dve razsežnosti zaradi sedanjega trenutka, ki je iniciator gledanja v preteklost.12 Ukvarjanje s preteklostjo je stvar, ki človeku lahko služi kot orodje za vzpostavljanje boljše sedanjosti in prihodnosti. Zavedati se moramo narave človeka, ki informacije stalno ureja in presoja skozi svoj interpretacijski okvir.
Sem spada tudi zgodovinarjeva naloga pomagati izboljševati kvaliteto začetnih informacij in končnih sklepov. To, se mi zdi, zgodovinarji kaj radi pozabimo – človeška družba je razvila kompleksno mrežo zgodovinarjev in zgodovinske metode prav z namenom naučiti se kaj iz preteklosti, pridobiti vpogled v širši kontekst človekove izkušnje ter to znanje uporabiti v sedanjosti za lepšo prihodnost.
Poleg težav etične razsežnosti raziskovanja preteklega pa se zgodovina kot veda v sedanjosti sooča še z enim problemom: z zaprtostjo vase. V sodobnem času se že kar nekaj časa oglaša vse več intelektualcev, ki poudarjajo nujnost uvedbe interdisciplinarnega pristopa k reševanju najrazličnejših problematik. Gulbenkianova komisija za restrukturiranje družboslovja13 je leta 1996 objavila knjižico Open the Social Sciences, v kateri predstavlja argumente za premike v sodobni koncepciji sodelovanja med strokami ter vizijo prihodnosti in restrukturiranja družboslovnih ved (v katere spada tudi zgodovinopisje): »Priznanje, da ima vednost družbene
10 Glej tudi razmišljanje Ota Lutharja v: Oto Luthar, Med kronologijo in fikcijo (Ljubljana: Znanstveno in
publicistično središče, 1993), 184.
11 Jörn Rüsen, »Some Theoretical Approaches to Intercultural Comparative Historiography,« History and
Theory, Vol. 35, No. 4 (1996): pp. 8.
12 Z razlogom namreč govorimo o vzgoji in izobraževanju: prva je del normativnega aspekta, saj skrbi za etični
razvoj osebe, drugi pa del deskriptivnega aspekta, saj skrbi za informiranost in dejstvenost naučenega. Glej tudi:
Marta Verginella, »Prelomnost in kontinuiteta tranzicij. Remake slovenske zgodovine 20. stoletja,« v O
poslanstvu humanistike in družboslovja. Ob stoletnici Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, Tone Smolej, gl.
ur. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 2021, 290.
13 Med člani komisije poleg Immanela Wallersteina najdemo tudi zgodovinarja Jürgena Kocko in predstavnike
ostalih področij: Immanuel Wallerstein, Kako odpreti družbene vede (Ljubljana: Založba /*cf., 2000), 111-113.
5
temelje, nikakor ni v protislovju s konceptom objektivnosti. Prav narobe, trdimo, da restrukturiranje družbenih ved, o katerem smo razpravljali, lahko poveča to možnost, s tem da upošteva opravljeno kritiko minule prakse in oblikuje strukture, ki so bolj resnično pluralistične in univerzalne.«14 Potreba po dopolnjevanju znanja različnih področij je kajpada povsem logična in prvobitna – v času, ko je človeštvo ugotovilo, kako široko je področje vednosti, si je ta področja razdelilo (zgodovina je dobila preučevanje preteklosti, nato pa so tudi znotraj zgodovine začeli nastajati oddelki za različna področja), sedaj pa je že skrajni čas, da razumemo, da morajo biti področja raziskovanja vednosti komplementarna in koherentna druga z drugo, sicer nekje nekaj ni v redu.15 Ker je zgodovinar v svoji sposobnosti pridobiti globoko znanje zgolj z zgodovinsko metodo omejen, se mora ozreti tudi na druga področja, njihove metode in njihova sklepanja. Tako, menim, bo tudi pri preučevanju slovenske tranzicije pomembno, da nanjo ne gledamo zgolj z enega zornega kota (denimo političnega), pač pa jo uspemo preučiti s kar se da veliko zornih kotov, ki nam lahko situacijo razložijo na drugačne načine. Za to pa bomo zgodovinarji morali poseči po ugotovitvah drugih področij (umetnosti, glasbe, psihologije, komparativne mitologije, evolucijske antropologije itd.) oz. svoje ugotovitve predati v uporabo drugim področjem.
1.2 Zgodovinopisje današnjega in jutrišnjega dne
Če sprejmemo zgoraj omenjene trditve o nalogi zgodovine kot opremljanju družbe s kritičnim razumevanjem preteklosti ter pridobivanjem vpogleda v širši kontekst človekove izkušnje, potem je edino pravilno, da se v tem podpoglavju vprašamo, kako bomo do tja prišli. Že Lukijan je v svoj razmislek o zgodovini vključil prihodnost: »Zgodovino bi bilo po njegovem mnenju treba pisati resnicoljubno in z mislijo na merila prihodnosti.«16 Tema, kot je slovenska tranzicija, ki ni tako oddaljena od tega trenutka, še posebej jasno narekuje vprašanje, kako smo se zgodovinarji odzvali na te dogodke med tranzicijo in kako jih bomo preučevali v prihodnosti.
Treba se je resno vprašati, kako se bo zgodovino pisalo jutri in v prihodnosti. V svojem članku Za kaj je zgodovinar poklican izpostavljam zanimiv primer: predpostavljajmo iznajdbo čipa (v prihodnosti seveda), ki se ga bo dalo namestiti v naše možgane in nam bo omogočal stalen dostop do vseh poznanih dejstev, vseh besedil, vseh knjig itd.17 Razumem, da je povsem
14 Wallerstein, Kako odpreti družbene vede, 97.
15 Bloch, Apologija zgodovine, 135.
16 Luthar et al., Zgodovina historične misli, 25.
17 David Tomažin, »Za kaj je zgodovinar poklican,« Klio: Revija študentov in študentk zgodovine, letnik XIX, št.
1 (junij 2020): 144-145.
6
fantastično in da ne vemo, kaj bi tak čip naredil ali možganom ali zavesti, a je kot hipotetični primer in miselni poizkus zanimiv za našo razpravo. Kaj bo takrat torej funkcija zgodovinarja, če bo vsak posameznik imel brezplačen ter neposreden dostop do vseh virov preteklosti? Če bi tak čip obstajal že danes in bi z njim prav vsak Slovenec lahko iz glave v sekundi naštel in opisal vsako znano informacijo o slovenski tranziciji, ki jo imamo zabeleženo, bi bilo zanimivo opazovati novonastale odnose ter debate v slovenski družbi. Takrat, predvidevam, zgodovinarji ne bi več navajali virov, pač pa bi bil njihov smisel in namen prej širša historična (če ne celo filozofska) interpretacija teh dogodkov. A s tem se izgubi poanta poklicnega zgodovinarja, saj je s tem čipom lahko zgodovinar prav vsak, ki ima sposobnost interpretiranja (četudi tak zgodovinar ne bi bil ravno dober). Morda pa bo ta (namišljeni) čip prav dovršitev celotnega dela zgodovinarjev in historikov od antike dalje – ko se človeku več ne bo treba truditi zapisovati vsake informacije, pač pa bo to storila tehnologija namesto nas, ko zgodovinar ne bo več zapravljal časa z dostopanjem do knjižnic, trdovratnim učenjem tujega jezika, pač pa se bo njegov poklic premaknil drugam ali pa bo sploh prenehal obstajati. Ampak ali mar ni to dobra stvar? Mitologijo je nasledilo zgodovinopisje, sčasoma bo tudi zgodovinopisje izgubilo današnji smisel. Kljub tem razmislekom bo do takrat verjetno minilo še kar nekaj časa. Do takrat pa, upam, bo zgodovinopisje sledilo ciljem, ki jih zasleduje že od svojega začetka:
soustvarjanje in pomoč pri izgrajevanju vedno boljše človeške družbe.
Za konec izpostavljam idejo glede pisanja zgodovine v sedanjosti za namene prihodnosti. Med raziskovanjem svoje teme tega diplomskega dela sem razmišljal, kako dobro in nadvse praktično bi bilo, če bi v tistem času, tj. za časa dogajanja slovenske tranzicije, obstajal človek, ki bi zgolj beležil čim več detajlov iz tistega časa ter sproti navajal in zbiral vsak vir za vsako svojo narejeno trditev. Kot poudarja že dr. Rosvita Pesek v svojem delu Osamosvojitev Slovenije, o temi manjka kar nekaj podatkov, ki bi v sedanjosti prišli prav.18 Prav tu vidim potencial, ki ga ima današnje zgodovinopisje: popisovati trenutno realnost v tem trenutku, kar bo prišlo izjemno prav zgodovinarjem, ki bodo potrebovali podatke realnosti iz tega časa za raziskovanje našega obdobja in nas samih. Bralca in bralko naprošam, da si zamislita, da bo tudi o tem obdobju, v katerem živimo sedaj, v prihodnosti prelito veliko črnila. In kako drugače bi si lahko zgodovinopisje samo sebi naredilo uslugo, če ne ravno s tem, da se ne ukvarja zgolj s preteklostjo, pač pa tudi z mislimi na sedanjost in na potrebe zgodovinopisja prihodnosti. Kar se nam zdi trenutno povsem neuporabno, bo morda koristilo našim zanamcem. In kdo drug če ne ravno zgodovinar, še najbolje razume, kaj bo zgodovinopisje prihodnosti potrebovalo?
18 Rosvita Pesek, Osamosvojitev Slovenije (Ljubljana: Nova Revija, 2007), 556.
7
Dober primer bi bil še zmeraj trajajoča situacija s covid-19, ki je imela in še vedno ima na našo družbo močan vpliv. Bilo bi smiselno, če bi se našel zgodovinar oz. človek, ki bi stalno beležil število okuženih, aktualne odzive ljudi, odzive politike in izjave teh ljudi na situacijo, popis in aktualen zapis opisov afer, sprejemov zakonov ter ostalih stvari, ki so se zgodile v tem času itd.
S temi vsemi, na enem mestu zbranimi podatki, bi si zgodovinopisje znatno olajšalo svojo nalogo, saj bi tako lahko imelo vir iz prve roke, poleg tega pa zgodovinarjem ne bi bilo potrebno iskati teh informacij vsepovsod.19 Če je zgodovina resnično veda o človeku, potem bo morala upoštevati izsledke vseh ostalih ved, ki se prav tako ukvarjajo s človekom – vpliv biološke sestave človeka na njegovo psiho, vplive mitoloških predstav na razvoj zavesti, obnašanja ljudi v času bolezenske krize itd. Zgodovinopisje jutrišnjega dne (prihodnosti) bo odvisno od vprašanj in dejanj, zastavljenih ter izvedenih danes.
19 Glej tudi zapis Jožeta Škofljanca iz Arhiva Republike Slovenije, v [Aleksander Lorenčič, Prelom s starim in
začetek novega: Tranzicija slovenskega gospodarstva iz socializma v kapitalizem (1990-2004) (Ljubljana:
Inštitut za novejšo zgodovino, 2012), 16]. Pomembna se mi zdi tudi skrb zgodovinarja dr. Gašpariča, da nihče ne arhivira novejših internetnih in drugih digitalnih vsebin: Jure Gašparič, »Pisati politično zgodovino Republike Slovenije,« v Četrt stoletja Republike Slovenije – Izzivi, dileme, pričakovanja. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2016, 30.
8
2. Tranzicija kot proces prehoda
Ogledali smo si vlogo zgodovine znotraj razpršenega sistema znanja ter njen namen. Poudarili smo potrebo po interdisciplinarni metodi sodelovanja med različnimi vedami ter se vprašali o vlogi zgodovine v prihodnosti. Po pregledu prve strani medalje (narave zgodovinarja in zgodovinopisja) je čas, da si ogledamo še njeno (za naš primer specifično) drugo plat, tj.
tranzicijo, njene specifične lastnosti kot pojava v zgodovini ter tranzicije kot teme preučevanja zgodovinopisja. Če smo prej polagali temelje, zdaj postavljamo zidove.
2.1 Tranzicija kot politični, gospodarski in kulturno-simbolni proces
Zgodovina niso zgolj med sabo popolnoma nepovezani dogodki, pač pa je nanjo veliko bolj smiselno in logično gledati kot na proces, kot na sosledje dogodkov, ki v sebi vedno nosijo kal preteklega. Poglejmo si izvor in etimologijo besede »tranzicija«. Njen pomen izvira iz latinske besede »transitio«, ki je sestavljena iz predloga trans-, kar v prevodu pomeni »skozi, čez, preko«, in glagola -itio, kar v prevodu pomeni »iti, hoditi, potovati (nekam)«.20 Tranzicija bi torej v najširšem in pristno etimološkem pomenu pomenila »iti čez oz. prečkati nekaj«. Temu še najbolj ustreza slovenska beseda »prehod«, ki izraža pomen »hoditi preko«.21 »Tranzicija«
pa konec koncev niti ni edina oznaka za tak proces – uporabljamo lahko tudi »tranzicijsko obdobje«, »obdobje prehoda«, »proces prehoda«, »prehod«, »menjava« (oblasti ...) itd. Vse te oznake pa povezuje ista rdeča nit, t. j. prehodnost. Le-ta implicira določeno preobrazbo, ki se zgodi ob tem prehodu. Kakšna oz. kolikšna je preobrazba, pa je odvisno od narave tranzicije.
Tranzicij je več vrst. Nekatere so bolj vidne, druge zgolj latentne (prisotne, a ne vidne).
Nekatere (nasilno) izbruhnejo naenkrat, drugje pa se na njih počasi pripravlja in čaka. Nekatere imajo močnejše in daljnosežnejše posledice, druge le začasne. Tranzicija je lahko izključno politična (prenos oblasti ene vlade na drugo), morda zgolj kulturna (seksualna revolucija kot obdobje prehoda iz enega sistema prepričanj glede spolnosti v drugega), lahko pa tudi simbolna oz. ritualna (menjava simbolov in temeljnih načel družbe), ki pogosto nastopa skupaj s politično ali je celo predhodnica politični.22 Tranzicije so namreč pogosti pojavi v zgodovini in že v
20 Marko Snoj, Slovenski etimološki slovar (Ljubljana: Založba ZRC, 2016), 255, 799 (gesli »iti« in »trans«).
21 Za še širši pogled na tranzicijo kot pojem, glej: Verginella, O poslanstvu humanistike in družboslovja. Ob
stoletnici Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 286-288.
22 Navadno niso zgolj ene vrste, pač pa njena narava variira in se razlikuje od primera do primera.
9
samem posameznikovem vsakdanjiku. Prehodnost kot taka je vgrajena v človekovo izkušnjo (vse teče, vse se spreminja, v telesu umirajo celice in nastajajo nove, stara prepričanja se transformirajo v nova itd.). A ključna za naš razmislek je slika tega prenosa: staro prepričanje nikoli ne umre, ne da bi za sabo kaj pustilo, in novo se nikoli ne rodi povsem samo iz sebe.
Tako se pred nami odpre pogled na spekter kontinuitetnosti tranzicij, ki variirajo med tranzicijami diskontinuitete ter tranzicijami kontinuitete. Več stvari kot se ohrani iz starega obdobja v novo, bolj lahko rečemo, da gre za tranzicijo kontinuitete oz. obratno.
Ekonomist dr. Janez Šušteršič tranzicije razdeli glede na politično dogajanje (stabilnost) v bivših socialističnih državah, pred tranzicijo samo: v endogenih je »do konca socializma prišlo po večletnih notranjih reformah«, v eksogenih tranzicijah pa je konec socializma »nastopil nepričakovano, kot posledica zunanjega pritiska«.23 V modernem času se v povezavi s pojmom globalizacija tranzicijo večkrat pojmuje kot spremembo svetovnega merila z druge polovice 20.
stoletja (kolaps Sovjetske zveze in prevzem kapitalizma kot oblike večine svetovnih gospodarstev). Prav zaradi tega jo SSKJ pojmuje kot »obdobje prehoda iz ene družbene ureditve v drugo, zlasti iz socializma v kapitalizem« (podčrtal D.T.).24 Ta definicija se mi zdi na mestu, saj vsebuje tako univerzalno kot tudi partikularno (moderno) definicijo tranzicije. Prav ta partikularna definicija tranzicije (kot prehod iz socializma v kapitalizem) se navezuje na širše globalne premike s konca 20. stoletja, ki jih zaznamuje širši sprejem kapitalizma kot oblike gospodarstva, prehod k liberalnejši demokraciji, tehnološka revolucija, spremembe družbenih kontekstov iz socialističnega v kapitalistično-zahodnega, prehod iz industrije v storitveni sektor.
Naravo tranzicije, menim, je najbolje gledati skozi 3 aspekte: skozi vidik realnih vzvodov moči (politični aspekt), skozi vidik ekonomskih in denarnih tokov (gospodarski aspekt) ter skozi vidik kulturnih značilnosti, simbolov in vrednot25 (kulturni aspekt). Pri preučevanju katerekoli tranzicije moramo biti pozorni na vse tri aspekte, saj le tako lahko dobimo celostno sliko
23 Janez Šušteršič, Tranzicija kot politično gospodarski cikel (Ljubljana: Fakulteta za družbene vede, 2003), 7.
Konec socializma si lahko tu prevedemo tudi v »konec prejšnje garniture«, saj se endogenost in eksogenost tranzicije aplicirata ne zgolj na tranzicije konec 20. stoletja.
24 Slovar slovenskega knjižnega jezika. [Elektronski vir]. Izdajatelja SAZU in Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU. 2., dopolnjena in deloma prenovljena izd., elektronska objava. El. knjiga. Ljubljana:
Založba ZRC, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2014. https://fran.si/iskanje?View=1&Query=tranzicija.
Dostop: 28. 5. 2021.
25 Nina Vodopivec ur., Med državo in trgom: Cikli in prelomi v zgodovini (Ljubljana: Inštitut za novejšo
zgodovino, 2014), 8. Prav tako je s tem v zvezi pomenljiva s tranzicijo povezana sprememba koncepcije individuuma kot lastnika družbenih sredstev proizvodnje ali ne.
10
realnosti. Ta način raziskovanja naj nam bo uvod v tranzicije kot teme preučevanja slovenskega zgodovinopisja.
2.2 Tranzicija kot tema preučevanja zgodovinopisja
Tranzicijo in njene širše politične manifestacije ob koncu 20. in začetku 21. stoletja se je intenzivno in zelo obsežno preučevalo, še posebej na področju ekonomije.26 Prav iz njih lahko pridobimo veliko znanja o tem, kako se v kriznih časih soočiti s prehodom v uspešno gospodarstvo. Koristno je razumeti dinamike sistemskih prehajanj, saj le z vpogledom v filozofijo in ekonomijo denarja pridobimo sposobnost rokovati z njim v korist vseh. Poleg tega nam bo tako znanje po vsej verjetnosti prišlo prav v prihodnosti (morda tudi ob primerih /sistemsko drugačnih/ tranzicij drugih držav, gospodarskih načelih itd.). Poleg vsega pa nam razumevanje filozofije in zgodovine tranzicije kot take lahko koristi tudi pri razumevanju mikrokozmosa, človeka, katerega prehodnost (stalno spreminjanje, prehajanje iz enega stanja v drugo) in njeno obvladovanje sta v njegovem samem bistvu.27 Na poti človeške družbe v vse bolj globalizirano družbo je razumevanje in zgodovinska umestitev (slovenske) tranzicije dokaj smotrno, saj se nam ob nje preučevanju lahko jasno pokažejo priložnosti za izboljšave v sedanjosti ter že narejena (ne)popravljiva škoda. V današnjem svetu se tranzicije dogajajo vse bolj pogosto in pričakovati je še mnoge politične, ekonomske, kulturne spremembe, prehode, tranzicije, male in velike, zato je dobro razumeti, kateri princip pristopa je bolj smotrn za naš cilj in kateri manj.
Kot sem ugotovil v poglavju 1.1, je zgodovina le okvirno področje preučevanja človeške preteklosti, ki mora pri svojem delu uporabljati znanja tudi z drugih področij. V kolikor želimo preučevati gospodarsko razsežnost neke tranzicije, moramo biti podkovani v teoriji ekonomije in poznati naravo denarja, če hočemo resnično pridobiti vpogled v dejanske silnice tranzicije.
Zgodovinarju tudi nikakor ne bi škodilo znanje filozofije in psihologije, saj bi s tem lažje razumel miselne tokove in simbolne premike znotraj sprememb v človeški zgodovini. Prav tako pa zgodovinar ni zares zgodovinar, če ne razume osnovnih zakonov pridobivanja in uporabe moči. Šele ob preučitvi vseh treh področij (političnega, gospodarskega in kulturno- simboličnega) lahko zgodovinar dejansko popisuje zgodovino. Tako se mi zdi smiselno
26 Lorenčič, Prelom s starim, 11. Tudi Carr v: Carr, Kaj je zgodovina?, 96, pripozna izjemen pomen ekonomskih
vzrokov.
27 Jonathan Friedman, »The Past in the Future: History and the Politics of Identity,« American Anthropologist,
New Series, Vol. 94, No. 4 (1992): 846.
11
preučevati tranzicije navznoter in navzven – znotraj zgodovinopisja, kar pomeni uporabljati historiografske metode preučevanja virov in podajanja trditev glede preteklosti, prav tako pa tudi zunaj zgodovinopisja, kar pomeni za potrebe mojega, zgodovinarjevega dela, uporabljati tudi izsledke in ugotovitve raziskav drugih področij znanja (psihologije, psihoanalize, filozofije28, matematike, ekonomije29, fizike in kemije, evolucijske antropologije, etnologije, teorije glasbe itd.).
Rosvita Pesek v knjigi Osamosvojitev Slovenije predlaga ime za preučevalce tranzicij – t. i.
»tranzitologi«.30 Poimenovanje se mi zdi precej smiselno, saj se ozira na specifičnost tranzicij, preučevanje katerih se razlikuje od raziskovanja drugih obdobij oz. področij. A kot vemo, se preučevanje tranzicije ne navezuje zgolj na zgodovino kot znanstveno vedo. Slovensko tranzicijo zaradi njene bližine sedanjosti preučujejo še posebej ekonomisti ter politologi, sociologi, pravniki in drugi. Tako je smiselno, da preučevalce tranzicij ali zgolj specifičnih tranzicij označujemo za tranzitologe oz. jih jemljemo kot strokovnjake na tem področju. Poleg koncepta tranzitologa pa se vse bolj uveljavlja tudi študij tranzicij, ki opozarja na njihovo specifično naravo ter preuči vplive nanjo (predtranzicijska zgodovina) in njene posledice (potranzicijska zgodovina).31
Izjemno pomemben faktor pri preučevanju tranzicij je njena oddaljenost od nas in naše aktualnosti. Oddaljenost oz. bližina nekega preteklega dogodka in njun vpliv na identiteto trenutno živečih ljudi je za našo temo diplomskega dela ključnega pomena, saj vplivata tudi na delo zgodovinopiscev sedanjosti.32 »Akterji, tisti iz srednjega veka, namreč zgodovinarja ne morejo več popravljati, demantirati ali mu kar koli očitati, medtem ko akterji iz bližnje preteklosti zgodovinarja s kritiko, pripombami in nestrinjanji lahko dosežejo že kar po mobilnem telefonu.«33 Bližina ima namreč svoje prednosti in slabosti. Slabost je ta, da bližje kot nam je nek dogodek, težje oblikujemo objektivnejše trditve in redko na stvar gledamo povsem jasno in brez slepih peg. Prednost bližine nekega dogodka pa je ta, da nam omogoči
28 Primer dobre prakse: Nina Vodopivec, »Država, trg, podjetje: O razmerjih in družbeni izključenosti,« v Med
državo in trgom, Nina Vodopivec ur. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2014, 171.
29 Glej opombo v: Lorenčič, Prelom s starim, 107.
30 Pesek, Osamosvojitev Slovenije, 38.
31 Preučevanje tranzicij (še največ z ekonomskega vidika) je poraslo po koncu 20. stoletja, ko je večina
tranzicijskih držav že izšla iz krize in so se malo bolj jasno začele kazati posledice različnih načinov izpeljave tranzicij. Glej: Šušteršič, Tranzicija kot politično gospodarski cikel, 257-270. Preučevanje tranzicij je še dodatno poraslo po krizi 2007-2009, ko je bila na kocko postavljena uspešnost izpeljanih tranzicij.
32 Glej [46:06] minuto oddaje: Ksenija Horvat, Intervju: Dr. Jure Gašparič [televizijski posnetek] (Ljubljana:
RTV Slovenija, 21. februar 2021). Dostopno na: https://4d.rtvslo.si/arhiv/intervju/174755366. Dostop: 28. 6.
2021.
33 Pesek, Osamosvojitev Slovenije, 11.
12
hitro ozavestitev lastnih (trenutnih) nezmožnosti ustvariti objektivnejše trditve, s čimer bi družba lahko sproti vrednotila svoje početje izpred nekaj let. Če obstaja ena stvar, ki se je moramo zgodovinarji zavedati, je to dejstvo, da človek stalno pozablja. Celotno naše delo je orientirano okoli skrbi za nepozabo.34 Prav ob primeru nedavnih tranzicij s konca 20. in začetka 21. stoletja se lahko zgodovinarji naučimo, kako preučevati neoddaljene dogodke. Tako je tudi pomenljivo, da je lahko dr. Pesek naredila poglobljeno analizo tega časa, saj je imela na voljo izjemno količino virov (od televizijskih oddaj do intervjujev, člankov, dobesednih zapisov sej, fotografij, filmov itd.), za kar se lahko zahvalimo tudi razvoju tehnologije (le-ta se še vedno razvija, kar nam zgodovinarjem lahko potencialno predstavlja dobro orodje za naše delo).35 Tako se mi zdi smotrno razmišljanje zgodovinarjev o naši lastni stroki in o njeni prihodnosti, saj je od nas odvisen odnos širše družbe do lastne preteklosti. Kot taki moramo zgodovinarji spoznati svojo vlogo v družbi in temeljito in kritično preučiti tako dogodke, ki na nas nimajo neposrednega identitetnega vpliva, kot tudi dogodke, ki na nas še posebej vplivajo in ki so zaradi tega še toliko bolj potrebni kritične obravnave in objektivnosti. Študij preteklih tranzicij se torej izkaže za smotrnega, saj prav iz njega lahko pridobimo ključne informacije za analize najbolj nedavnih tranzicij, ki imajo vpliv na našo aktualnost, naša dejanja v sedanjosti, s tem pa tudi na našo prihodnost.
2.3 Specifičnosti slovenske tranzicije 2.3.1 Terminologija in časovna zamejitev
Pomian v svojem delu Red časa med drugim opozori tudi na tri tipe diskurza o dogodkih, ki se dogajajo med različnimi rodovi v vsaki družbi.36 V prvi tip sodijo dogodki, ki so v vidnem polju obeh strani dialoga, v drugi tip sodijo dogodki, ki so jih doživeli govorci diskurza, a poslušalcem predstavljajo nekaj nevidnega, v tretji tip pa sodijo dogodki, ki so nevidni tako za avtorje kot za bralce oz. poslušalce dialoga. »Trije tipi diskurza predstavljajo tri tipe zgodovine:
sodobna zgodovina, zgodovina bližnje preteklosti, zgodovina daljne preteklosti.«37 Jaz osebno, denimo, nisem doživel slovenske tranzicije oz. sem vstopil v prvi razred, ko se je končala, kar tranzicijo zame potisne v drugi ali celo tretji tip diskurza, v katerem lahko zgolj poslušam ljudi,
34 Spomnimo se grške besede aletheia, ki se jo sicer prevaja kot 'resnica', a ki v dobesednem prevodu pomeni 'ne-zakritost', 'ne-skritost', tudi 'ne-pozaba'. Glej tudi: Martin Heidegger, Predavanja in sestavki (Ljubljana:
Slovenska matica, 2003), 274-302.
35 Glej [40:50] minuto oddaje: Ksenija Horvat, Intervju: Dr. Jure Gašparič [televizijski posnetek] (Ljubljana:
RTV Slovenija, 21. februar 2021). Dostopno na: https://4d.rtvslo.si/arhiv/intervju/174755366. Dostop: 28. 6.
2021.
36 Krzysztof Pomian, Red časa (Ljubljana: Krtina, 2010), 34-35.
37 Ibid., 34.
13
generacije starejših zgodovinopiscev (Slovencev), ki so to doživeli in sodijo v prvi ali drugi tip diskurza. Nekaterim slovenska tranzicija predstavlja torej sodobno zgodovino, drugim bližnjo preteklost, redkim (mlajšim generacijam) pa morebiti predstavlja celo zgodovino daljne preteklosti (če je ni doživel nihče izmed govorcev). Uradno pa slovensko tranzicijo uvrščamo v t. i. novejšo zgodovino (ang. contemporary history), ki približno obsega zgodovino od leta 1945 do danes (v ožjem pomenu pa od leta 1991 do danes).
Slovenska osamosvojitev je ožji pojem od pojma slovenske tranzicije in v svojem pomenu zajema zgolj dejanje osamosvojitve Republike Slovenije, medtem ko slovenska tranzicija obsega celoten proces prehoda iz enega sistema v drugega (socializma v kapitalizem). Imejmo pa v mislih, kot je 20 let po osamosvojitvi dejal dr. Jože Mencinger, da je še zdaj »praktično nemogoče razmejiti učinke osamosvojitve od učinkov tranzicije.«38 Dr. Pesek osamosvojitveno obdobje določi in zameji z letnicama 1989 in 1992, kar se mi zdi smiselno, saj za meje uporabi delovanje osamosvojitvene vlade, ki je osamosvojitev dejansko speljala.39 Problemi osamosvajanja se rešijo ob koncu obrambne vojne z Brionsko deklaracijo ter ob postopnem priznavanju tujih držav. Problemi tranzicije pa so problemi samega prehoda in so kot taki odvisni od kvalitete in kvantitete tega prehoda. Slovenske tranzicije namreč ni izvedla zgolj osamosvojitvena vlada, zato je ne moremo zamejiti z letnicama 1989 in 1992. Za uradni začetek slovenske tranzicije prav tako štejemo nastop osamosvojitvene vlade aprila 1990.40 Vstop Slovenije v Evropsko unijo pa je »označeval formalni konec tranzicije, a poudarek je na 'formalni', saj se je po tem obdobju privatizacijski izplen oziroma njen rezultat šele dobro začel kazati«.41 Tako letnici, ki podajata okvir procesa tranzicije 1990 in 2004, zaznamujeta dejanski in realni točki izhoda iz nekega sistema ter vhoda v drug sistem.
Ko govorimo o slovenski tranziciji, se moramo zavedati tudi dejstva, da to ni edina tranzicija, ki se je zgodila v slovenski zgodovini. Raznoliki procesi prehajanja so se dogajali tudi v preteklosti, le da so bili nekateri manjšega, drugi pa večjega pomena. Prav tako kot tranzicija iz socializma v kapitalizem konec 20. stoletja je bila za Slovence pomembna tudi tranzicija v socializem po drugi svetovni vojni. Odličen prikaz narave slovenske tranzicije najdemo v vprašanju, zakaj smo tranzicijo 90. let 20. stoletja sploh označili za »slovensko«. Mar ne prav zaradi izjemno visoke ljudske podpore osamosvojitvi, ki je ni najti ne pred drugo svetovno
38 Rosvita Pesek, Osamosvojitvena vlada (Celovec: Mohorjeva, 2012), 540.
39 Pesek, Osamosvojitev Slovenije, 555.
40 Aleksander Lorenčič. Zapis na portalu sistory.si glede pojasnitve pojma »tranzicija«.
https://www.sistory.si/hta/tranzicija/index-vpni.php?d=tranzicija-(pojasnitev-pojma).html. Dostop: 2. 6. 2021.
41 Lorenčič, Prelom s starim, 448.
14
vojno niti po njej? Oznaka 'slovenska tranzicija' za tranzicijo s konca 20. stoletja se mi tako zdi ustrezno podana s specifičnostjo, ki se veže na celonarodno odločitev, četudi ni edina tranzicija, za katero se je odločila večina slovenskega naroda.
2.3.2 Značilnosti slovenske tranzicije
Poglavitni avtor, ki je raziskal slovensko tranzicijo, je zgodovinar dr. Aleksander Lorenčič, ki je leta 2012 pri Inštitutu za novejšo zgodovino izdal monografijo Prelom s starim in začetek novega: Tranzicija slovenskega gospodarstva iz socializma v kapitalizem (1990-2004). V delu glede na makroekonomske kazalnike obdobje slovenske tranzicije razdeli na pet podobdobij:
1. transformacijska recesija (1990˗1993), 2. transformacijsko okrevanje (1993˗1995),
3. obdobje brezvetrja oziroma uravnoteženega razvoja (1995˗1999),
4. na prelomu tisočletja in po njem; inflacijski šok in padanje gospodarske rasti (2000˗2003),
5. uresničitev strateških ciljev in izboljšanje makroekonomske slike (2004).42
Slovenska tranzicija se je začela z recesijo in nestabilnim gospodarstvom, ki je značilno za kakršnokoli turbulentno in nepredvidljivo prehodno obdobje. Izguba jugoslovanskega trga, sam razpad Jugoslavije in vojne, obstoječa slaba makroekonomska slika, nižanje akumulacije, višanje brezposelnosti ter nelikvidnosti podjetij, močan padec povpraševanja itd. so bile značilnosti prvega podobdobja, za katerega je značilna recesija, ki je svoj vrh dosegla leta 1993.
Osrednji cilj prvega podobdobja je bila makroekonomska stabilizacija in preprečevanje hujše inflacije.43 Po končani osamosvojitvi in vzpostavitvi miru se je Slovenija končno lahko bolj posvetila izgradnji svoje države in njenim notranjim težavam. Začele so se bančne sanacije, prestrukturiranja podjetij, širši prehod v tržno gospodarstvo, davčne reforme, urejanje socialnega varstva, delovnih pravic itd.
Po depresijskem vrhu 1993 je začelo slovensko gospodarstvo okrevati ter gospodarske stike navezovati še z drugimi državami (konec koncev ji drugega ravno ni preostalo). Za to obdobje sta bila značilna »intenzivno prestrukturiranje v proizvodnji in potrošnji (primarni in končni delitvi) ter dinamična gospodarska rast«.44 Splošna makroekonomska slika se je začela izboljševati, četudi še ni bila stoodstotno stabilna. Slovenija je leta 1995 dosegla »najmanjšo
42 Lorenčič, Prelom s starim, 109.
43 Ibid., 112-113.
44 Ibid., 123.
15
inflacijo po letu 1976«, ki se je z leti le še manjšala (razen ob koncu tisočletja).45 Dr. Lorenčič v tem obdobju pripozna vpliv višanja plač na spodbujanje gospodarske aktivnosti, četudi so takrat delovale kot grožnja.46 A kljub povečanemu povpraševanju (gradnje družbenih in poslovnih objektov recimo) in produktivnosti (to vemo, ker se je zaposlenost zmanjševala hitreje kot proizvodnja) je brezposelnost še vedno ostajala velik državni problem.47
Relativno kmalu je Slovenija nato ponovno dosegla raven predtranzicijske razvitosti (do leta 1996 oz. 1998).48 Za tretje obdobje (1996-1999) sta bili namreč značilni »zmerna inflacija s trendom zmanjševanja in uravnotežena gospodarska rast«.49 Ne smemo pozabiti, da so globalni trendi tistega časa vseeno imeli svoj vpliv na Slovenijo (recesija na hrvaškem, ruska kriza, upočasnitve bruto domačega proizvoda v Evropski uniji idr.), a se kljub neugodnim širšepolitičnim razmeram v tem obdobju že poznajo posledice sprejetih ukrepov in prestrukturiranj iz preteklih let, kar se začne vse bolj pozitivno odražati v makroekonomski sliki. Na žalost inflacija še vedno ni bila postavljena kot prioriteta vladne dejavnosti, kar je privedlo tudi do beleženja prvega neravnovesja slovenskih javnih financ.50 Konec tega podobdobja zaznamujejo večje institucionalne spremembe, spremembe zakonodaje, nadgradnje sistema socialne varnosti, omejevanja rasti plač, poleg tega pa tudi nižanje zaposlenosti v industriji in večanje v negospodarstvu in storitvenem sektorju.
Na prelomu stoletja se je vpliv globalizacije povečal in postal bolj jasen. Prenos znanj in tehnološki napredek sta s stalnim približevanjem Slovenije in Slovencev Evropski uniji postajala vse bolj vsakdanja. »Tudi na začetku novega tisočletja je Slovenija ostajala ena redkih tranzicijskih držav, ki so presegle predtranzicijsko raven gospodarske aktivnosti.«51 Poleg domače inflacije pa so na gibanje cen vplivali tudi zunanji dejavniki, še posebej naftni šok in padec tečaja ameriškega dolarja (kot opozori dr. Lorenčič je slednji omilil prvega, s čimer se je preprečila večja inflacija).52 »Analize dejavnikov inflacije so kazale, da so bili njeni spodbujevalci predvsem različni fiskalni, dohodkovni in cenovni šoki, za katere je bila krivec vladna politika počasnih reform in socialnega miru.«53 Prav gradualizem, ki se je sicer izkazal za dobro uporabljeno taktiko slovenske politike in ekonomije za časa začetkov tranzicije, se je
45 Ibid., 126.
46 Lorenčič, Prelom s starim, 128.
47 Ibid., 130-132.
48 Ibid., 133.
49 Ibid., 133.
50 Ibid., 136.
51 Ibid., 144.
52 Ibid., 146.
53 Ibid., 147.
16
v trenutkih, ko bi bili bolj uporabni hitrejši in restriktivnejši ukrepi, pokazal za okornega in škodljivega.54
Z vstopom v EU je Slovenija podredila samo sebe širšim evropskim procesom in trendom, kar je vključevalo tako stabilno in rastoče gospodarstvo, kulturo itd., kot tudi nestabilna krizna obdobja (kriza 2008/2009, begunska kriza ...). Priključitev širši in večji nadpolitični tvorbi pa predstavlja tudi (uspešen) konec tranzicije oz. transformacije. Z dobrim razlogom dr. Lorenčič to podobdobje imenuje »uresničitev strateških ciljev in izboljšanje makroekonomske slike«, saj je z vključitvijo v EU Slovenija dejansko naredila dobro strateško potezo: z njo je pridobila veliko znanja in izkušenj, z vključitvijo je bil postavljen temelj kasnejši monetarni reformi, spremembi valute, vstopu v zunanjepolitično Severnoatlantsko zavezništvo, vzpostavitvi schengenskega območja itd. Kot slaba plat te poteze pa je »povečan obseg zadolževanja slovenskih bank in podjetij v tujini«.55
V obdobju prehoda je bilo treba državo urediti po novih načelih, zamenjati gospodarske usmeritve, spremeniti lastninsko politiko, urediti lokalno samoupravo (na ureditev njene druge stopnje, tj. pokrajine, se čaka še danes) in upravo kot tako, zagotoviti močno kupno moč in stabilno ter konvertibilno valuto ter se vključiti v druge, (ekonomsko) močnejše naddržavne tvorbe. Ti procesi so trajali dolgo časa, vsak od njih je imel svoje karakteristike in svoj način reševanja. Nekateri so bili rešeni relativno hitro, drugi počasneje. Med največje probleme slovenske tranzicije spadata restrukturiranje bančnega sektorja,56 s katerim je politika morala doseči ekonomsko stabilnost v državi, ter privatizacija oz. bolje rečeno lastninsko preoblikovanje podjetij, s katerim je politika morala doseči restrukturiranje gospodarstva samega.57 Prav narava teh ključnih tranzicijskih problemov nam je jasen pokazatelj, zakaj mora tranzitolog dobro razumeti naravo denarja in ekonomijo samo.
Seveda pa je na vsa ta podobdobja tranzicije treba gledati zgolj kot splošne državne trende.
Nekaterim podjetjem, ljudem je šlo veliko bolje ali slabše kot drugim, četudi morda uspeh ali neuspeh specifičnega ne ustreza splošnemu standardu občega. A prav ta razdelitev nam poda standard, zgrajen iz državne makroekonomske slike, ki nam šele omogoča meritev in umestitev deviacij. Splošen državni trend načina izpeljave oz. izvedbe slovenske tranzicije je gradualizem
54 Predolga čakanja in počasna odzivnost politike na zlorabe privatizacijske zakonodaje so vplivali tudi na
količino gospodarskega kriminala. Glej: Lorenčič, Prelom s starim, 445.
55 Lorenčič, Prelom s starim, 160-163.
56 Žarko Lazarevič, »Bančna tranzicija v Sloveniji v devetdesetih letih 20. stoletja,« v Regionalni vidiki
tranzicije, Nina Vodopivec, ur. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2016, 71.
57 Jože Prinčič, »Socialistično gospodarstvo – več države, manj trga in podjetništva,« v Med državo in trgom:
Cikli in prelomi v zgodovini. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2014, 79.
17
oz. postopnost izpeljave. »Na mednarodni ravni velja [Slovenija] za primer gradualizma v tranzicijskih procesih.«58 A ta postopnost se lahko sprevrže v »počasnost in zamudništvo«, kar pa ni več smiselno v trenutkih, ko bi bil odločen nastop države zaželen oz. potreben. Seveda, kot opozori zgodovinar dr. Lazarević, ne smemo zamenjevati teh dveh pojmov: eno je gradualizem kot postopna izpeljava nekega procesa, nekaj drugega pa je počasnost, neodzivnost in nesposobnost politike vplivati na korekcijo razmer.59
Pozabiti tudi ne smemo dejstva, da tranzicijske države niso imele precedensa (tj. primera, postopka kot zgleda) v preteklosti, kar pa ne pomeni, da niso mogle od nikoder črpati kakršnegakoli znanja.60 Izkušnja tranzicije v tako velikem političnem merilu, kjer si države niso bile podobne med sabo, je zahtevala iznajdljivost in poznavanje specifičnosti svojega okolja.
Narava in težave slovenske tranzicije so specifično vezane na tedanjo slovensko družbo, gospodarstvo, politiko, njen soodnos s procesom globalizacije in njenimi dolgoročnejšimi cilji ter razumevanje lastne jugoslovanske preteklosti in hkratne bližine morebitne vojne. Tako se nujno v mnogih pogledih razlikuje od tranzicij Češkoslovaške, Hrvaške, Romunije itd., saj so v vsaki izmed teh držav imeli specifično politično, gospodarsko in kulturno sliko.61 S Češko si je Slovenija delila nedefiniranost lastniške strukture, a za razliko od Češke Slovenija ni bila spojena z državo, ki je potrebovala drugačne vrste ukrepov.62 Hkrati se ima Češka za svoj uspeh verjetno zahvaliti svoji geografski legi, lastni produktivnosti, obsežnosti svojega trga in bližini velikim trgom (Češka je med prvimi prešla tranzicijsko krizo).63 Hrvaška in Srbija sta zaradi vojn, turbulentne zunanje politike in splošne politične nestabilnosti tranzicijo začeli z zamudo in v veliko slabšem stanju, kot je bilo tisto, v katerem je začela Slovenija, ki je imela relativno kratko vojno brez prevelikih žrtev. Dr. Lorenčič ugotavlja, da je za uspešen prehod in nadaljnji gospodarski razvoj »bila potrebna politična stabilnost«, »in to ne glede na izbrani pristop k tranziciji«.64
58 Lazarevič, Regionalni vidiki tranzicije, 69.
59 Lazarevič, Regionalni vidiki tranzicije, 69.
60 Glej: Lorenčič, Prelom s starim, 24.
61 Aleksander Lorenčič, »Prehod v kapitalizem: Izkušnja Slovenije, Češke, Srbije in Hrvaške,« v Osamosvojitev 1991: Država in demokracija na Slovenskem v zgodovinskih razsežnostih, Mitja Ferenc et al. ur. Ljubljana:
Znanstvena založba Filozofske fakultete, 313.
62 Ibid., 306.
63 Ibid., 307.
64 Ibid., 313.
18
3. Slovenska tranzicija kot tema preučevanja slovenskega zgodovinopisja
Ogledali smo si tranzicijo kot primarno gospodarski proces ter kot temo preučevanja zgodovinopisja. Nato smo si pogledali še poglavitne specifičnosti slovenske tranzicije, ki služijo boljšemu razumevanje spodnjih razmišljanj. V tem poglavju si bomo pogledali razvoj zgodovinopisnega preučevanja slovenske tranzicije, kdo jo preučuje, za koga in zakaj, ter kaj nas pri našem delu še čaka. Če smo v prvem poglavju polagali temelje, v drugem zidove, zdaj postavljamo streho.
3.1 Usmerjenost preučevanja slovenske tranzicije
Usmerjenost je osnovna lastnost kakršnekoli (človekove) akcije. Tega se zgodovinopisje včasih ni dobro zavedalo in morebiti celo razvilo približna spoznanja o usmerjenosti zgodovine same in ne zgodovinarja.65 Tu govorim o usmerjenosti zgodovinarja in njegovega dela, preučevanja.
Nekaj je, da preučujemo usmerjenost dejanj preteklih ljudi, nekaj povsem drugega pa je analizirati usmerjenost dejanj sedanjih ljudi ali pa celo analizirati usmerjenost lastne osebe.66 Vprašanje usmerjenosti raziskovalnega dela zgodovinske stroke je tako ključno za temo našega diplomskega dela. Kdo preučuje slovensko tranzicijo, s kakšnimi nameni, za koga piše kar piše, kdaj in v kakšnem obsegu? Ne moremo in ni zdravo namreč zgolj »preučevati« določeno obdobje ali proces zavoljo preučevanja samega, treba je vedeti, zakaj sploh to preučujemo, kaj je sploh smisel preučevanja naše teme in za koga sploh to delamo.67 Kot sem ugotavljal že ob koncu poglavja 2.2, mora biti vsakršno raziskovanje usmerjeno, če hoče biti strukturirano in smiselno, tj. v skladu s svojim smotrom. »Poleg vprašanja: zakaj? se zgodovinar sprašuje tudi:
kam?«68 Tu je močno pomembno vprašanje, kateri smoter oz. namen je boljši oz. višji od drugih (poveličevanje lastne agende nasproti skrbi za dosego resničnega vpogleda v zgodovino). Najsi bo naše vodilo želja po objektivnosti, želja po iskanju resnice, želja po infomiranosti družbe ali pa želja po splošni izobrazbi, namen moramo poznati, saj le tako svoj cilj lažje dosežemo. Slog in vsebino pisanja moramo spremeniti, če pišemo za odraslo publiko, za mladino ali za otroke.
65 Carr, Kaj je zgodovina?, 132-133.
66 Ibid., 150.
67 Glej tudi: Luthar et al., Zgodovina historične misli, 565, 647.
68 Carr, Kaj je zgodovina?, 115.
19
Kakršnakoli že je agenda zgodovinopisca, vedno je agenda in kot taka usmerjena oz. je želja po nečem. Ne smemo si delati iluzij, da človek lahko povsem brez motiva nekaj preučuje – tako preučevanje česar koli se mi zdi povsem prazno in samemu sebi namen. Kot tako niti ne bi imelo strukture, ne zgodbe, ne namena.69 Prav to pa upošteva zgodovinar.
Ključna opazka tega poglavja je, da morajo biti zgodovinarjevi nameni (oz. kot bi dejal Carr:
njegovi »postopno razvijajoči se cilji v prihodnosti«70) povsem jasni pri obravnavi dela. Ni pomembna samo kvaliteta njegovega dela, pač pa tudi njegov interpretacijski okvir in njegovi vodilni nameni, ki so ga usmerjali pri delu in s katerim sploh počne, kar počne. Le s preverjanjem pristnosti tako podanih sklepo kot namenov lahko zgodovinska stroka zmanjša svojo subjektivnost in močno poveča svojo objektivnost oz. razvidnost subjektivnosti, ki je vsekakor boljša kot latentno prisotna agenda.71 Hkrati pa moramo zgodovinarji tudi vedeti, kaj sploh hočemo, kaj je sploh namen našega pisanja. Je to boljša osveščenost družbe? Ideal resnice in splošnega popisa vsega, kar se je zgodilo? Zavoljo preteklosti, sedanjosti ali prihodnosti?
Kam smo usmerjeni, je pomembno, saj bomo le z odgovorom na to vprašanje lahko reševali smoter našega dela, družbene prihodnosti in njene preteklosti.
Poglavitna oseba slovenskega zgodovinopisja, ki se ukvarja s preučevanjem slovenske tranzicije, dr. Aleksander Lorenčič, je svojo monografijo o temi pisal tako, da je imel pred očmi
»dejstvo, da je cilj resnega zgodovinopisja čim bolj objektivna osvetlitev in rekonstrukcija določenega obdobja«.72 Pisal je z vedenjem, da bo knjiga »v veliko pomoč ... tudi profesorjem, študentom in vsem, ki jih zanima sodobna gospodarska zgodovina«.73 Prav ta namen lepo odraža pravilno usmerjenost zgodovinopisnega pisanja: sprva se slovensko tranzicijo preučuje za celoten zgodovinopisni strokovni kader (profesorji, preučevalci tega področja, raziskovalci itd.), zatem za študente zgodovine, tj. bodoči strokovni kader, ter nato še za vsakogar, ki ga to področje zanima. Osebno menim, da sta izbrana smoter in ciljno občestvo dobro izbrana in sta lahko dober vzor za nadaljnja študijska preučevanja slovenske tranzicije, mikroraziskave tega obdobja in njene lokalne primere, manifestacije. V primerjavi z drugimi zgodovinopisnimi obravnavami je ta motiv njim bolj ali manj enak, le s posebnostjo, da se aplicira na tematiko, pri kateri ga je težje dejansko realizirati (tj. biti objektiven denimo).
69 Bloch, Apologija zgodovine, 83.
70 Carr, Kaj je zgodovina?, 132.
71 Termin »objektivnost« uporabljam v pomenu, kot ga razvije Carr v: Carr, Kaj je zgodovina?, 131.
72 Lorenčič, Prelom s starim, 11-12.
73 Ibid., 12.
20
3.2 Kdo in kje preučuje slovensko tranzicijo?
Tranzicijam in njihovim dinamikam smo se v večji meri začeli posvečati konec 20. in v začetku 21. stoletja, ko smo jih imeli priložnost spremljati od blizu, in to na globalni ravni. Prav s tranzicijami vzhodnoevropskih držav (Estonija, Latvija, Litva, Ukrajina, Belorusija, tudi Rusija), držav centralne Evrope (Madžarska, Češka, Poljska, Slovenija, Slovaška) in držav jugovzhodne Evrope (Hrvaška, Srbija, Bosna, Severna Makedonija idr.) smo pridobili možnost za vpogled v dinamike prehajanja iz ene stvarnosti v drugo (kulturne, ekonomske, državne, institucionalne, sistemske itd.). Pri tem je (bila) preučevalcem dana možnost preučevati vrste tranzicij različnih držav, ki so prihajale iz različnih tvorb, kar zgodovinarjem še dodatno omogoči bolj objektivne sodbe, nazorne primerjave in globinska razumevanja.74
V večjem obsegu se je slovensko zgodovinopisje strokovni opredelitvi in popisu tranzicije začelo posvečati po njenem koncu leta 2004, še bolj pa je opazen porast teh del po krizi 2007˗
2009, tj. v drugem desetletju 21. stoletja (temu verjetno botrujejo zaključek tranzicije, vstop v EU, Pučnikova smrt leta 2003, NATO in schengensko območje, prevzem evrske valute, kriza 2007˗2009, prav tako tudi 20. obletnica osamosvojitve leta 2011 in z njo povezani projekti idr.).
Menim, da je to zato, ker je od njenega uradnega konca minilo nekaj oz. dovolj časa, v katerem so se kot jasne pokazale določene silnice, na katere je bilo tedaj lažje pokazati kot pa tik po letu 2004. Delo Prelom s starim in začetek novega: Tranzicija slovenskega gospodarstva iz socializma v kapitalizem (1990˗2004) je »prva celovita zgodovinska raziskava s področja gospodarske zgodovine v času samostojne Slovenije«.75 V tem delu se Lorenčič še najbolj posveti gospodarski plati tranzicije, ki navsezadnje zaznamuje ožjo definicijo tranzicije, tj.
tranziciji kot prehodu iz socialističnega politično-gospodarskega sistema v kapitalističnega.76 V tem delu se dr. Lorenčič posveti vsem pomembnim aspektom slovenske tranzicije:
problematiki prehoda, slovenski makroekonomski podobi, privatizaciji, denacionalizaciji, preobrazbi gospodarstva, nove oblike podjetništva, gospodarsko kriminaliteto, regionalni razvoj ter primerjavo z drugimi tranzicijami. Na bolj teoretičen način napisano delo Tranzicija kot politično gospodarski cikel je leta 2003 izdal Janez Šušteršič (tj. še pred vstopom Slovenije v EU), a je to delo napisano v težjem in kompleksnejšem (ekonomskem) jeziku in ni tako lahko berljivo kot Lorenčičevo (govorim iz perspektive laičnega bralstva). To delo ni zgodovinopisna
74 V tem primeru se zgodovinarju večkrat ni treba vpraševati »kaj če« (ang. what if), saj obstaja možnost, da je
bilo fiktivno razmišljanje nekoč dejanska realnost.
75 Lorenčič, Prelom s starim, 12.
76 Vpliv moči gospodarstva na ljudi in njihove odločitve družbe navadno prezrejo ali pa posvečajo več časa in energije preučevanju vojn in politike. Tudi v primeru slovenske tranzicije je še vedno bolj poudarjena osamosvojitev kot pa tranzicija sama.
21
raziskava in preučitev specifične slovenske tranzicije, pač pa je pogled nanjo z zunanje, širše perspektive, ki tranzicije definira skozi prizmo politike in gospodarstva. Ni raziskava specifične slovenske tranzicije, a vseeno vsebuje pregled po posameznih državah (tudi Kitajske, Albanije, Nemške demokratične republike itd.).77 To delo je dokaj kompleksno, a vseeno obvezno branje za vsakega tranzitologa, saj na specifičnih realnih primerih podaja politične in gospodarske temelje za razumevanje tranzicijskega postopka. Ugotovitve tega dela dr. Lorenčič seveda uporabi v svoji monografiji.
Politični aspekt tranzicije še najbolje opredelita zgodovinarja dr. Rosvita Pesek s knjigama Osamosvojitev Slovenije (2007) in Osamosvojitvena vlada (2012), ter dr. Jure Gašparič z delom Državni zbor 1992-2012: O slovenskem parlamentarizmu (2012), ki nadaljuje popis dogodkov, kjer je zaključila dr. Pesek. Dr. Pesek se primarno osredotoča na dejanje osamosvojitve in z njim povezano zgodovino – kako je do nje prišlo, notranji premiki, zakonske sprememba, trenja v slovenski politiki na poti osamosvajanja, popis vojne in poti Slovenije na področju mednarodnega priznanja. V knjigi Osamosvojitvena vlada najdemo tudi zajetno zbirko intervjujev s ključnimi akterji osamosvojitve, v katerih lahko najdemo že tudi poglede ne zgolj na osamosvojitev, ampak tudi poglede nanjo skozi oči 20 let stare države. Sicer pa je politični vidik slovenske tranzicije zgodovinopisno najbolje obdelan v delu dr. Gašpariča Državni zbor 1992-2012. V njem je sprva obdelana opredelitev in razumevanje zgodovine slovenskega parlamentarizma pred letom 1992, nato pa je podrobneje opisana realnost nadaljnjih šestih mandatnih obdobij Državnega zbora Republike Slovenije. Za obdobje slovenske tranzicije so poleg delovanja osamosvojitvene vlade pomembna le prva tri mandatna obdobja Državnega zbora RS. Prvo mandatno obdobje (1992˗1996) dr. Gašparič opredeli kot »v znamenju tranzicije«, drugo (1996˗2000) kot »šibkost velike koalicije«, tretje mandatno obdobje (2000˗2004) pa kot »v znamenju 'levice'«.78 Vsako mandatno obdobje DZ RS se je soočalo s specifičnimi tedanjimi težavami, ki jih popisuje tudi dr. Lorenčič. Za vsa tri obdobja je značilno, da je državnemu zboru predsedovala liberalna struja slovenske politike (specifično LDS). Za obdobje slovenske tranzicije je značilna politična stabilnost (turbulence in stalna nestrinjanja še ne pomenijo politične nestabilnosti), ki je bila močan dejavnik pri uspešnem korigiranju slovenskih strateških ciljev. Dr. Gašparič se je v delu držal strogega pogleda na državni zbor kot institucijo in na njegovo delovanje v zastavljenem časovnem obdobju ter se ni v podrobnostih posvečal specifičnostim mandatnih obdobij. Leta 2012 je izšlo delo Dvajset let
77 Šušteršič, Tranzicija kot politično gospodarski cikel, 126-175.
78 Jure Gašparič, Državni zbor 1992-2012: O slovenskem parlamentarizmu (Ljubljana: Inštitut za novejšo
zgodovino, 2012), 53, 71, 92.
