UNIVERZA V LJUBLJANI FILOZOFSKA FAKULTETA ODDELEK ZA FILOZOFIJO
ODDELEK ZA ETNOLOGIJO IN KULTURNO ANTROPOLOGIJO
DIPLOMSKO DELO
LJUBLJANA, 2021 TINA MLINARIČ
UNIVERZA V LJUBLJANI FILOZOFSKA FAKULTETA ODDELEK ZA FILOZOFIJO
ODDELEK ZA ETNOLOGIJO IN KULTURNO ANTROPOLOGIJO
TINA MLINARIČ
Shizofrenija kot metaforika soočanja z resničnostjo
Diplomsko delo
Mentorja: Dvopredmetni univerzitetni študijski red. prof. dr. Olga Markič program prve stopnje Filozofija;
red. prof. dr. Rajko Muršič Dvopredmetni univerzitetni študijski program prve stopnje Etnologija in
kulturna antropologija
Ljubljana, 2021
Zahvale
V prvi vrsti se zahvaljujem svojima mentorjema red. prof. dr. Rajku Muršiču in red. prof. dr.
Olgi Markič za vso pomoč, spodbude in napotke. Brez njune strokovne pomoči in predlaganih virov mi diplomskega dela ne bi nikoli uspelo opraviti.
Zahvaljujem se vsem prijateljem in znancem, ki so me na študijski poti motivirali in verjeli vame. Neskončno sem hvaležna tudi za vse oddelčne sopotnike, tako na etnološkem kot filozofskem oddelku, zaradi katerih so bili izpitni časi znosnejši ter obdobja študija bogatejša.
Posebne zahvale pripadajo kolegoma Mariji in Iziju za pripravljenost sodelovanja pri prispevanju empiričnega gradiva diplomskega dela.
Zadnje zahvale pa pripadajo seveda mojim staršem in sorodnikom, ki so mi skozi celotno študijsko pot predstavljali moralno in finančno podporo.
Izvleček
Shizofrenija kot metaforika soočanja z resničnostjo
Diplomsko delo obravnava shizofrenijo kot duševno bolezen, ki ima biološke in družbene vzroke, vpliva pa na kognitivne sposobnosti. Psihoza je predstavljena kot najočitnejši simptom shizofrenije, v sklopu tega so predstavljene nekatere antropološke in filozofske razlage fenomena. V navezavi na psihozo se avtorica sprašuje, kaj njena simptomatika “govori” skozi bolnika, zato navaja dva pogovora s človekoma, ki sta v neki točki svojega življenja izkazovala psihotične simptome.
Te pogovore umesti znotraj okvira teoretskih stališč, ki se navezujejo na eksistencialne razlage shizofrenije, semiološke paradigme uporabe metafore pri psihotičnem govoru ter komunikacijskega zapleta med sporočili različnega logičnega tipa pri shizofreniji. Poudarjeni pa so predvsem psihoanalitični vidiki razlag psihoze. Diplomsko delo združuje filozofske in antropološke dileme, ki se pojavljajo ob spraševanju o univerzalnosti dojemanja duševnih bolezni in shizofrenije ter njihove obravnave pri različnih kulturah. S primerjalno analizo duševnih bolezni in shizofrenije v različnih kulturah je avtorica primerjala zahodne države, ki veljajo za napredne, ter vzhodne države, tj. države v razvoju. Predstavila je tudi filozofsko
antropološke pomisleke glede opredelitve pojmov normalnost in patološkost.
V delu avtorica na kratko predstavi pomanjkljivosti psihiatrične ustanove ter navaja pomembne avtorje in gibanja, ki so pripeljali do sprememb in procesov deinstitucionalizacije.
Ključne besede: Kulturna antropologija, filozofija, etnopsihoanaliza, shizofrenija, duševne bolezni, psihoza, patološkost, norost, antipsihiatrija, deinstitucionalizacija
Abstract
Schizophrenia as a metaphor for confronting reality
The undergraduate diploma thesis treats schizophrenia as a mental illness that has biological and social causes and affects cognitive abilities. Psychosis is presented as the most dominant symptom of schizophrenia; therefore, some anthropological and philosophical explanations of the phenomenon are presented. In relation to psychosis, the author wonders what psychosis wants to say through the patient, so she cites two conversations with people who had psychotic symptoms at some point in their lives.
These conversations are placed within the mentioned theoretical points of view, that relate to existential explanations of schizophrenia, semiological paradigms of using metaphor in psychotic speech and communication complications between messages of different logical types in schizophrenia. The emphasis is on the psychoanalytic aspects of the explanation of psychosis. The thesis combines philosophical and anthropological dilemmas that arise in connection with the universality of the perception of mental illness and schizophrenia and their treatment between different cultures. In a comparative analysis of mental illness and schizophrenia between different cultures, the author compared the countries of the West, which are considered advanced countries, and the Eastern countries, which represent developing countries. Philosophicalanthropological concerns about the definition of the terms normality and pathology are also presented.
The author briefly presents the shortcomings of the psychiatric institution and lists the important authors and movements that have led to changes and the processes of deinstitutionalization.
Key words: Cultural anthropology, philosophy, ethnopsychoanalysis, schizophrenia, mental illness, psychosis, pathology, insanity, antipsychiatry, deinstitutionalization
Vsebina
1. Uvod 1
2. Duševne bolezni in shizofrenija v definiciji 4
2.1. Kaj je duševna bolezen in kakšna bolezen je shizofrenija? 4
2.2. Psihoza kot bistveni element shizofrenije 6
2.3. Začetek klasifikacije duševnih bolezni in psihiatrije kot znanstvene vede 7
3. Biološki in družbeni vzroki shizofrenije 9
3.1. Biološka predispozicija shizofrenije in genetske značilnosti bolezni 9
3.2. Shizofrenija kot kognitivna disfunkcija 10
3.3. Družbeni vzroki shizofrenije 11
3.4. Shizofrenik in njegova družina 13
4. Shizofrenikova pripoved 15
4.1. Empirični del raziskave in opis opazovanja 15
4.2. Kaj o psihozi pravi psihoanaliza 18
4.3. Shizofrenija skozi Batesonovo teorijo dvojne vezi 22
4.4. Pripovedi o psihozi: psihoza kot metaforično pripovedovanje o doživetju realnosti 24
5. Antropologija in psihoanaliza 28
5.1. Etnopsihoanaliza in njena analiza duševnih bolezni ter shizofrenije 29
5.2. Kaj je normalno in kaj patološko? 33
6. Primerjava obravnave duševnih bolezni in shizofrenije na zahodu in vzhodu 37 6.1. Obravnavanje duševnih bolezni in dojemanje shizofrenije na Zahodu 37 6.2. Obravnavanje duševnih bolezni in dojemanje shizofrenije na Vzhodu 39 6.3. Ali so duševne bolezni in shizofrenija univerzalne? 42
7. Norost in shizofrenija kot analitična koncepta 49
7.1. Zgodovina pojma norosti in obravnave norcev 49
7.2. Shizofrenija kot sinonim za norost 51
8. Pomanjkljivosti psihiatrije in njenega zdravljenja 53
8.1. Političnost psihiatrije in diagnosticiranja duševnih bolezni 53
8.2. Deinstitucionalizacija in antipsihiatrično gibanje 55
8.3. Ali je mogoča alternativna institucija psihiatriji? 58
9. Sklep 60
10. Summary 63
11. Viri in literatura 66
1. Uvod
Duševne bolezni so pojavi, ki so nedvomno prisotni v različnih kulturah in so fenomen, ki se posamezniku ali posameznici lahko zgodi ne glede na raso, spol ali etnično pripadnost. Pojem duševnih boleznih je obširen in zajema širok spekter. Te bolezni se razlikujejo v obliki, intenzivnosti in nuji rabe zunanje pomoči, zato sem bom v tej nalogi osredotočila pretežno na shizofrenijo in na tiste njene oblike, pri katerih oboleli ne potrebujejo nujno institucionalne pomoči. Shizofrenijo kot bolezenski objekt preučevanje sem si izbrala prav zaradi tega, ker je neodvisna od spola, rasne in etnične pripadnosti ali socialnega statusa, izraženost simptomatike in intenzitete pa se razlikuje od kulture do kulture. Zanimiva je predvsem zaradi obolevnosti oziroma načina, kako se kaže simptomatika in kako posameznika ali posameznico s simptomi obravnavajo. Obolevnost se doživlja v različnih kulturah različno, prav tako se doživlja različno v različnih zgodovinskih obdobjih. Družbeni dejavniki, kot so starost, razredna pripadnost in podobno, ravno tako vplivajo na obolevnost.
Delo bom začela z nekaterimi splošnimi dejstvi o shizofreniji in psihiatriji, ki sem jih našla v priročniku za duševne bolezni in drugi literaturi, kjer opišem kriterije diagnosticiranja in statistiko obolevanja ter podam kratek oris začetka psihiatrije kot znanstvene vede. Nadaljevala bom z kratkim opisom biološkega in družbenega model razlage bolezni. Shizofrenika bom potem locirala v njegovo razmerje do staršev in sorojencev, poročnih partnerjev ter potomcev in sorodstva ter se bom pri tem naslanjala na Batesonovo teorijo o družini shizofrenika kot shizofreni organizaciji (2019: 279). V diplomskem delu se bom pretežno opirala na njegovo teorijo shizofrenije kot posledico “dvojne vezi”, ki nastane, ko prevladuje antagonizem med sporočili znotraj komunikacije (2019: 255). Na podlagi druge literature, ki temelji predvsem na biokemijski teoriji shizofrenije kot neravnovesju nevrotransmiterjev v možganih (Warner 1994, Cook 2017), bom predstavila, kako vpliva shizofrenija na kognitivne sposobnosti posameznika, saj poslabša predelavo informacij pri bolniku.
Osrednje vprašanje, ki je vodilo celoten potek diplomske raziskave, bo, ali je psihopatologija oziroma, natančneje, shizofrenija nekaj univerzalnega, v smislu da je v vseh kulturah ista.
Zanimalo me je, če je shizofrenijo sploh mogoče ločevati od kulture, v kateri se pojavlja. S tem je bilo povezano tudi vprašanje, kakšen pristop imajo v različnih kulturah do tega pojava.
Podala bom primerjavo, kako bolezen obravnavamo na zahodu in kako drugod po svetu. Pri
tem sem se naslanjala na razne članke ali knjige, v katerih najdemo primerjalno analizo bolezni v zahodnih državah in državah v razvoju.
Navezujoč se na vodilno vprašanje, me bo zanimalo, zakaj je shizofrenija kot duševno stanje patološka oznaka. Prva asociacija shizofrenije namreč največkrat zaide h konceptu norosti, ta dva pojma pa nista sinonimna. Odgovor na prvo vprašanje mi je ponudil odgovor na drugo vprašanje: patološkost je stvar dogovora znotraj kulture in jo kot motnjo pripisujejo le v določenih delih sveta. Pri razlagi pojmov normalnosti in patološkosti se bom opirala predvsem na Canguilhemovo opredelitev nenormalnosti kot vrsto normalnosti brez normativne sposobnosti (1987: 134) ter Devereuxovo razlago meje patološkosti kot družbeno določene (Devereux po Kovačič 2004: 8).
Obravnava bolnikov s shizofrenijo se bistveno razlikuje med različnimi deli sveta. Znotraj diplomskega dela bom razdelila svet glede na ekonomske razmere na globalni sever, pomeni tiste države, ki veljajo kot napredne države, in na globalni jug, pri katerih bom imela v mislih tiste države vzhoda, ki so opredeljene kot države v razvoju. Na vzhodu je družba bistveno sprejemljivejša do duševnih bolnikov, kar vpliva na njihovo ozdravitev. Razlog neuspeha na zahodu bi lahko delno pripisali (nekdanjim) ustanovam, ki so zanje skrbele: to so bile zatočišča v 18. stoletju in blaznice v 19. stoletju. V navezavi na to bom podala nekatere razmisleke Foucaulta, ki je opisoval, da se je opredelitev norosti od srednjega veka do časa razsvetljenstva bistveno spremenila, spremenili pa so se tudi načini obravnave blaznežev, saj je 18. stoletje prineslo zapiranje in discipliniranje. Takrat se je začelo izključevanje norcev iz družbe, saj ti niso bili za družbo produktivni, zdravljenje pa ni temeljilo toliko na ozdravitvi motenj kot na discipliniranju pacientov. Vendar je institucija za obravnavo duševnih bolezni, kot jo poznamo danes, vseeno bistveno drugačna kot takrat. Zdravljenje se je v večji meri preneslo na moralno odgovornost posameznika do sebe in uporabo zdravil (Foucault 2018: 269). V sklopu te teme bom prestavila nekatere pomanjkljivosti psihiatrične bolnišnice, skupaj s premisleki o tem, kako lahko na pacienta vplivata klinično diagnosticiranje in farmakoterapija.
Deinstitucionalizacija in izboljšanje pacientovih razmer znotraj klinike nikoli ne bi bile mogoče brez gibanja, ki se je začelo v 60ih letih prejšnjega stoletja po imenu antipsihiatrija (Flaker 2018; Foucault 1994; Laing 1969). V tem razdelku bom navedla glavne predstavnike gibanja in njihove osrednje zahteve.
V zahodnem svetu jemljemo shizofrenijo patološko prav zaradi njenega spreminjanja resničnosti v obliki psihoze. Resničnost kot tako produciramo in reprezentiramo v okvirih
sprejetih vzorcev v določeni kulturi. Freud je menil, da pri posamezniku psihoza povzroči odcepitev od resničnosti in njeno spreminjanje na podlagi želj Onega (1987: 372). Shizofrenik se od resničnosti odtuji, zato kot tak za kapitalistični svet ni več uporaben, s tem pa postane nenormalen ter nezaželen. Psihoza v mojem diplomskem delu predstavlja bistveni element shizofrenije, prav zaradi njene navezave na resničnost in jezik, ki sta oba družbena produkta.
Psihozo si filozofi in antropologi razlagajo različno, zato znotraj dela predstavim tudi nekatere pomisleke in teorije, ki so jih razvijali Freud (1987), Lacan (1997), Laing (1969), Deleuze in Guattari (2017) ter Bateson (2019).
Shizofrenik začne uporabljati svoj “jezik”, v katerem govori pretežno v metaforah in v zaprtem načinu s samim seboj. Mnogi njegove pripovedi opisujejo kot nesmiselne, besede pa kot prazne. Na tej točki se bom lotila tretjega raziskovalnega vprašanja: kaj nam hoče shizofrenik povedati oziroma kakšna je vsebina njegovih pripovedi in kaj nam te vsebine povedo o njegovem odnosu do resničnosti. Tukaj bom vključila empirični del svoje raziskave.
Kot dvopredmetna študentka, ki zraven etnologije in kulturne antropologije študira tudi filozofijo, sem v diplomi združila tako filozofske kot antropološke spektre te problematike.
2. Duševne bolezni in shizofrenija v definiciji
Začetno poglavje orisuje definicijo duševnih bolezni in shizofrenije na podlagi družboslovne obravnave ter na podlagi priročnika za duševne bolezni, z namenom, da bralcu predstavi filozofske in antropološke razmisleke o duševni bolezen nasploh ter prikaže kriterije diagnosticiranja motnje ter simptomatiko, ki je za motnjo značilna. Duševne motnje in shizofrenija še posebej, še danes veljajo za fenomen, katerih vzrok in simptomatika nista v celoti jasna. Zato delo začenjam tako, da postavim motnjo v psihološke okvire in jo obenem umestim v družbeno polje s predstavitvijo statistike ljudi, ki so najpogosteje za motnjo oboleli.
Poglavje nadaljujem s pojasnitvijo, zakaj sem si izbrala psihozo kot glavni simptom shizofrenije, saj v nadaljnjih poglavjih razglabljam o njenih antropoloških in filozofskih vidikih. Na koncu poglavja še predstavim začetek klasifikacije duševnih motenj in rojstva psihiatrije. Po mojem mnenju je ključno predstaviti tudi psihiatrijo, saj ta nedvomno vpliva na shizofrenikovo možnost ozdravitve, prav tako pa predstavlja prostor, ki določa, kdo velja za shizofrenika in kdo ne. Poznavanje začetka psihiatrije je pomembno tudi za to, da si lahko lažje predstavljamo, zakaj so nekatere razlage shizofrenije bolj prepoznavne.
2.1. Kaj je duševna bolezen in kakšna bolezen je shizofrenija?
Bolezen velikokrat povezujejo s tem, da je narava človeka v neravnovesju. Vselej je bolezen ta, ki nas ovira pri normalnem poteku življenja. Biti zdrav lahko pomeni, da se “subjekt ne zaveda svojega telesa” (Canguilhem 1987: 62). Občutek zdravja nam je velikokrat jasen šele takrat, ko telo zboli. Definicija bolezni se je skozi čas in zgodovinska obdobja sicer spreminjala; mnogi filozofi, kot na primer Karl Jaspers, Eugène Minkowski in Georges Canguilhem, so menili, da so te oznake “virtualne vrednostne sodbe” (1987: 84) in so odvisne od kulturnega konteksta. Bolezen in obolelost pri drugih vselej vzbujata sočutje, v nasprotju s tem pa duševna bolezen večinoma najprej vzbuja strah in stigmatizacijo.
Duševna bolezen kot taka je dispozicija, prinaša duševno neodpornost; zavzema pa motenost specifične vitalne funkcije in prizadene celotno posameznikovo osebnost, kar vpliva na njegovo celotno mrežo socialnih odnosov in življenjskih stremljajev (Lamovec in Flaker 1993:
87). Premalokrat pa na bolezen gledamo kot na poskus za novo uresničitev harmonije. Njen cilj je večinoma ozdravitev subjekta in ne njegova destrukcija.
Diagnostični in statistični priročnik duševnih motenj (DSM) je univerzalni psihološki pripomoček, ki ga najpogosteje uporabljamo za diagnosticiranje in klasificiranje duševne motnje.1 Duševne bolezni razvršča v posamezne enote na podlagi pacientovih simptomov.
Znotraj shizofreničnega spektra razvrščamo shizofrenijo, druge psihotične motnje in shizotipsko osebnostno motnjo (APA 2013: 87). V grobem so za shizofrenijo značilni razpad miselnih procesov, nenavadno vedenje, šibka čustvena odzivnost in izguba nadzora resničnosti (2013: 101). Posameznik takrat ne funkcionira več normalno v službenem ali socialnem okolju, pogosto pa so prisotna tudi depresivna občutja (2013: 101). Najnovejši izdaja DSM5 navaja za shizofrenijo naslednje diagnostične kriterije: posameznik ima dva ali več izmed naštetih simptomov v času enega meseca: blodnje, halucinacije, dezorganiziran govor, katatonično ali dezorganizirano vedenje in negativne simptome (2013: 99). Vsaj en izmed prvih treh naštetih simptomov je nujen (2013: 99). Diagnoza se sicer predpiše komaj po šestih mesecih, vendar morajo simptomi intenzivno trajati vsaj en mesec in ne smejo biti posledica psihoaktivnih substanc ali medicinskih vzrokov (2013: 99). Mogoče je, da oseba takrat doživi tudi obdobja, v katerih ni simptomov ali pa ima samo negativne simptome: depresijo, nizko čustveno ali počasno miselno odzivnost (Cook 2017: 21).
Še v današnjem času imajo psihologi in psihiatri težave pri holističnem klasificiranju shizofrenije. Shizofrenija kot duševna bolezen se lahko pojavi v različnih oblikah in tudi njeni simptomi se razlikujejo od posameznika do posameznika. Med tipe shizofrenije razvršča klinična psihiatrija paranoidno, hebefrensko, katatonsko, rezidualno in nediferencirano shizofrenijo (Žavbi 2018: 79).
Vendar lahko simptome shizofrenije doživljajo tudi tisti, ki bolehajo za bipolarno motnjo ali veliko depresivno motnjo (Cook 2017: 21). Pri njih primarna duševna bolezen ni shizofrenija, temveč lahko doživljajo simptome, ki spominjajo na tiste, ki jih ima shizofrenik. Ti simptomi so psihoza, disociacija in negativni simptomi (2017: 21). Razlika je v tem, da vzrok omenjenih simptomov ne leži neposredno v bioloških ali družbenih vzrokih, temveč se pojavijo kot stranski učinek prvotne motnje; to sta bipolarna ali depresivna duševna bolezen. Psihotični simptomi sicer pri teh motnjah niso pogosti, so pa možni (Kandel 2018: 63). Klasificiranja in diagnosticiranje prave motnje pa se zato še dodatno zakomplicirajo.
1 Zraven DSMja, ki je pretežno značilen za ameriški zdravstveni sistem, v Sloveniji uporabljamo diagnostični sistem po imenu Mednarodna klasifikacija bolezni (MKB).
Statistika prikazuje, da je bolezen pogostejša pri ljudeh nižjega sloja in pri moških. Bolezen se ponavadi pojavi v obdobju med zgodnjo odraslostjo in sredino tridesetih let (APA 2013: 102).
Med spoloma ni bistvene razlike, razen da je bolezen pogostejša pri moških, pojavlja pa se v malenkost zgodnejšem življenjskem obdobju kot pri ženskah, čeprav imajo ženske pogosteje psihotične simptome (2013: 103104). Delež ljudi, ki zboli za shizofrenijo, je nekje 1 % (Cook 2017: 15). Posameznik lahko doživi shizofrenično epizodo tudi samo enkrat in se ta nikoli več ne ponovi, vendar je to zelo redko (Warner 1994: 56). Primeri, da pacient popolnoma ozdravi, so sicer redki, vendar mogoči, večina pa lahko s pomočjo antipsihotikov živi pretežno normalno življenje. Le nekateri morajo ostati v institucionalni oskrbi do konca življenja (1994:
56).
Še danes se psihiatri in psihologi ukvarjajo s tem, kaj je najboljše zdravljenje za shizofrenijo.
S shizofrenijo se psihiatrija dolgo ni znala (pravilno) spopadati. Prvotno zdravljenje je bilo podobno kot za vsa druga duševne bolezni; zapiranje, privez na posteljo, elektrošoki in podobno, kar danes že dolgo ni več sprejemljivo (Anžlovar 2011: 1417). Zdravljenje se je bistveno spremenilo z uvajanjem specifičnih zdravil (Warner 1994: 54). Toda prvotna antipsihotična zdravila so bila zelo močna in so puščala tudi hude stranske učinke (Anžlovar 2011: 26). Z izboljšanjem učinkov antipsihotičnih zdravil in modernimi tehnikami zdravljenja, kot so inzulinska koma, elektrokonvulzivna terapija, psihokirurgija in pogovorna terapija, se je zdravljenje za shizofrenike bistveno izboljšalo (Warner 1994: 54).
2.2. Psihoza kot bistveni element shizofrenije
Shizofrenija je duševna bolezen z mnogimi simptomi, ki sem jih že navedla v prejšnjem podpoglavju. Pri prebiranju literature o bolezni sem bila pozorna predvsem na en simptom:
psihozo. Psihoza je namreč ta, zaradi katere je motnjo posebej zanimivo preučevati iz antropološkega in filozofskega zornega kota. Psihoza je motnja, ki vpliva na posameznikovo razmišljanje, čustvovanje ter na njegovo dojemanje in zaznavanje okolja, s katerim je obdan (Cook 2017: 1011). Povedano na kratko: ta oseba izgubi stik z resničnostjo. S filozofskega stališča je (zame) psihoza zanimiva predvsem iz psihoanalitičnega vidika. Ta jo opredeljuje v navezavi z jezikom: psihotik je ta, ki ga okupira jezik (Lacan 1997: 250). Več o tem v naslednjih poglavjih. Psihoza je zanimiva tudi na drugih področjih filozofije, na primer fenomenologije, epistemologije in ontologije. V pričujočem diplomskem delu sem se sicer pri filozofski razlagi fenomena osredotočila na psihoanalitičen in kognitiven pogled. Zelo zanimiv
članek o fenomenološkem pogledu na koncept Jaza v shizofreniji ima naslov ''Minimalni jaz'' v psihopatologiji: Ponovno preučevanje samomotenj v spektru shizofrenije (The ‘‘Minimal Self’’ in Psychopathology: Reexamining the Selfdisorders in the Schizophrenia Spectrum) (2007), avtorjev Michela Cermolacceja, Jeana Naudina in Josefa Parnasa. Iz antropološkega vidika sem se na psihozo navezovala predvsem z vprašanji, ki se nanašajo na to, kako v določenih kulturah sprejemajo duševnega bolnika znotraj družbe (Devereux 1953; 1978) in ali v drugih kulturah gledajo na shizofrenijo kot na patološko stanje duševnega zdravja posameznika (Bateson 1956; 2019).
Posameznik ima lahko psihozo, a ne boleha za shizofreno motnjo. Psihoza je bolj pogosto duševno stanje, kot si večinsko mislimo. Delež ljudi, ki vsaj enkrat v življenju doživi psihozo v katerikoli obliki, je 10 %, kar je deset krat več v primerjavi z deležem ljudi, ki jih diagnosticirajo s shizofrenijo, tj. 1 % (Cook 2017: 15). Tako kot obstaja več vrst shizofrenije, poznamo tudi več vrst psihoze. Za shizofreno psihozo je značilna odsotnost kontinuitete med notranjim in zunanjim jazom ter med različnimi deli jaza (Pouillaude 2012: 48). Pri shizofreniku so pogostejše krize identitete, v smislu, da ima bolnik občutek, da je njegov jaz razcepljen (Laing 1969: 17). Pri psihozi, v kateri pacient ni diagnosticiran še s shizofrenijo, pa ima pacient stabilnejši občutek jaza, čeprav so značilne tudi blodnje (Cook 2017: 1011).
Psihotični simptomi se pojavljajo v odnosu do resničnosti, pri njenem občutenju in pri zmožnosti njenega preverjanja (Šterk 2007: 100). Za mojo raziskavo bo najpomembnejša shizofrenikova zmožnost preverjanja resničnosti, saj ta zajema posameznikovo sposobnost, da lahko pride do logičnih sklepov, ki so kulturno pogojeni, na podlagi resničnih fenomenov, ki so prav tako kulturno pogojeni (Frosch po Šterk 2007: 100).
2.3. Začetek klasifikacije duševnih bolezni in psihiatrije kot znanstvene vede
W. MayerGross, Eliot Slater in Martin Roth definirajo psihiatrijo v njihovem skupnem delu Klinična psihiatrija (Clinical Psychiatry) kot področje medicine, kjer psihološki fenomeni nastopajo kot vzroki, simptomi ali znaki bolezni (1960: 8). Moderna psihiatrija se začne z Emilom Kraepelinom, ki je zaslužen za prvo sistematično klasificiranje duševnih bolezni (1960: 15). Bil je prvi, ki je shizofrenijo ločil od drugih duševnih bolezni: takrat jo je poimenoval dementia praecox – demenca zgodnjega življenja (Warner 1994: 45). Pozneje jo je Eugen Bleuler preimenoval v shizofrenijo; kar pomeni razcepljeni um (1994: 8).
Kraepelin velja, zraven Freuda, za pomembno figuro začetka psihiatrije.2 Svoje ugotovitve je začrtal na biološkem modelu. Freudove psihološke teze je zavračal, saj zanj niso imele objektivistične teže (Tomažič 2016: 4). Kreapelin se je v svojih raziskovanjih osredotočil predvsem na izvore in evolucijo duševnih bolezni; videl jih je kot biološke manifestacije (2016:
4). Svoja opazovanja je prenesel iz opazovanja kliničnih primerov znotraj različnih psihiatričnih bolnišnic, osredotočil pa se je predvsem na preučevanje psihoze (2016: 12).
Laboratorijsko se je usposabljal pri Wilhelmu Wundtu, ki prav tako velja za pomembno figuro začetka psihiatrije (Kandel 2018: 72). Iskanje vzrokov za tako imenovano dementia praecox je Kreapelin iskal v poškodbah možganskega tkiva, druge psihosocialne razloge, kot je travma, pa je zavračal (Tomažič 2016: 12).
Duševne bolezni je razdelil na dve skupini: motnje razpoloženja in motnje mišljenja (Kandel 2018: 72). Njegova želja je bila v izpostavitvi znanstvene psihiatrije, ki bi poudarjala preučevanje značilnosti duševnih bolezni (Tomažič 2016: 13). Ni ga toliko zanimalo, zakaj posameznik doživlja določeno motnjo, temveč kako je določeni simptom motnje povezan z drugimi simptomi in kako jo klasificirati v širši spekter skupin duševnih bolezni (2016: 13).
Psihiatrija kot znanstvena veda se je potem začela z biološkim modelom preučevanja o izvoru in evoluciji duševnih bolezni, poudarek na socioloških vzrokih pa je bil spregledan. Današnja psihiatrija sicer upošteva tako biološke kot družbene vzroke shizofrenije, vendar je biološki model še vedno zelo prepoznaven, čeprav ne ponuja celovite razlage motnje. Lahko da vzrok leži prav v tem, da je imel začetek psihiatrije podlago v biologiji. Psihiatrija za razliko od
psihologije in psihoanalize še vedno ostaja medicinska oz. biološka usmeritev.
2 Sicer velja tudi Scipion Pinel za ustanovitelja sodobne psihiatrije in znanosti o duševni bolezni, saj je spremenil zatočišče tako, da je odpravil fizično represijo in jo preobnil v moralno presojo; rešitev je videl v prevzgoji duševnega bolnika (Flaker 1998: 103).
3. Biološki in družbeni vzroki shizofrenije
V tem poglavju opredeljujem tako biološke kot družbene poglede na nastanek shizofrenije.
Poznavanje obeh pogledov je pomembno zato, da se shizofrenija predstavi kot kompleksna bolezen, pri kateri je za njen nastanek prisotnih več faktorjev. Prikazane so tudi kognitivne obolevnosti shizofrenika, da je mogoče shizofrenijo ponazoriti kot motnjo, ki povzroča težave pri spominu in pozornosti, še posebej pomembno za to delo pa je, da nastopa težava pri govoru.
O tem, kakšen je ta govor, ki ga proizvaja shizofrenik, navezujoč na eno izmed vodilnih vprašanj, spregovorim več v naslednjem poglavju. Sprašujem se, kakšno pripoved govori shizofrenik, zato je smiselno najprej vedeti, kje prihaja do odklona, da lahko razumemo, zakaj je govor shizofrenika tak kot je. Prav tako je poznavanje kognitivnega vidika pomembno zaradi boljšega razumevanja Batesonove teorije o tem, da je shizofrenija bolezen, ki povzroča nerazumevanje konteksta sporočil (2019: 282), kar bolj podrobno opišem v naslednjem poglavju.
3.1. Biološka predispozicija shizofrenije in genetske značilnosti bolezni
V 19. stoletju in na začetku 20. stoletja so psihozo večinoma povezovali z biološkimi pomanjkljivostmi, razumeli so jih kot površinske pojave motenj v možganih (Cook 2017: 36).
Najbolj razširjena biološka razlaga temelji na tem, da pri shizofreniji vlada neravnovesje nevrotransmiterjev v možganih (2017: 37). Vendar se možganska kemija spremeni tudi, če na primer posameznik občuti srečo ali nesrečo (2017: 37). Biološke razlage imajo podlago tudi pri slikah možganov z magnetno resonanco (Warner 1994: 21). Slike so pokazale, da imajo nekateri bolniki blago možgansko atrofijo ali zmanjšano območje v hipokampusu (1994: 21 in 23). Biološke razlage psihoz in shizofrenije vselej niso celovite ali zadostne, saj z njimi ni mogoče razložiti pojava v celoti. Psihoz in shizofenije ni mogoče zreducirati na samo eno biološko podlago, mogoče je tudi, da je neravnovesje možganskih transmiterjev prej posledica kot pa vzrok nastanka bolezni (Cook 2017: 37).
Genetski dejavniki so sicer močno prisotni pri obravnavi shizofrenije, čeprav večina pacientov ni imela družinske zgodovine psihoz (APA 2013: 103). Tveganje za obolelost se poveča tudi, če pacient že ima diagnosticirano katero drugo duševno bolezen, kot na primer bipolarno motnjo ali depresijo (2013: 103). Možnost za razvoj shizofrenije je večja v družinah, pri katerih
so enega člana že diagnosticirali s to boleznijo (Warner 1994: 17). V primerih, ko ima en enojajčni dvojček shizofrenijo, je možnost, da jo bo razvil tudi drugi, 50 % (1994: 17). Enako možnosti je v primeru, da imata oba starša predpisano diagnozo (1994: 17). Vendar je še vedno odprta razprava, ali vzrok leži v naravi ali vzgoji (Cook 2017: 37).
Genetske teorije se ne navezujejo toliko na mnenje, da ima shizofrenik določen abnormalen gen, ki ga drugi nimajo, temveč se teorija nanaša bolj na to, da je modificiran shizofrenikov proces učenja (Bateson 2019: 277). Shizofrenijo razlagajo v sovpadanju genetske konstelacije in spremembe vzorcev učnega procesa, ki lahko, če so izpostavljeni določenim oblikam okoljskega stresa, pripeljejo do shizofrenije (2019: 277). Tudi če oseba ima genetsko predispozicijo za shizofrenijo, je za njeno sprožitev nujen neki okoljski dejavnik; na primer zelo povišan stres zaradi izgube službe (Warner 1994: 18). Z biološko razlago shizofrenije potem trdijo, da ima pacient biokemično in funkcionalno motnjo, ki se izraža pod vplivom okoljskih stresov (1994: 1920).
3.2. Shizofrenija kot kognitivna disfunkcija
Shizofrenija vpliva na kognitivne sposobnosti. Deficiente je mogoče zaslediti pri spominu, govoru in pozornosti (Cook 2017: 21). Po biokemičnih teorijah razlagajo, da se nenormalnost kaže predvsem v nevrotransmiterjih – nevroni niso pravilno povezani s sinapsami, da bi lahko informacijo podali naslednjemu nevronu (Warner 1994: 20). Pri tem naj bi bil ključen dopamin kot kemični mediator (1994: 20). Stresne situacije namreč povzročajo povišan dopamin, kar se lahko pri določenih posameznikih konča v psihozi (1994: 20). Na podlagi teh teoretskih spoznanj delujejo antipsihotiki, saj ti blokirajo dopaminske receptorje; toda blokirajo tudi druge nevrotransmiterje, kot sta serotonin in NmetilDaspartat (1994: 20). Po drugi teoriji leži problem v previsoki prisotnosti serotonina (1994: 21). Obe teoriji temeljita na razlagi s psihoaktivnimi substancami, ki lahko povzročijo psihotične simptome, saj višajo ravni dopamina in serotonina (Cook 2017: 39). Ključno je imeti v mislih, da je funkcija vseh nevrotransmiterjev prenos informacij (2017: 39). Dopamin na primer igra vlogo pri prenosu informacije o grožnji ali strahu, zaradi česar lahko predvidevamo, da igra vlogo pri paranoji, ki je lahko prisotna pri shizofreniji (2017: 39). Ljudje s shizofrenijo imajo disfunkcije na področjih prefrontalnega korteksa, kar lahko razloži apatijo in težave pri razmišljanju (Warner 1994: 23).
Shizofrenijo bi potem lahko označili kot kognitivno motnjo možganskega omrežja. Pri bolnikih s shizofrenijo se v možganih razvijejo nenormalne povezave znotraj možganske nevronske mreže, ki je lahko posledica nenormalne sinaptične plastičnosti, z njo pa se poslabšata učenje in predelava informacij (Tripathi, Kar in Shukla 2018: 8). Bolniki včasih ne morejo zbrati misli ali težko sledijo toku svojih misli (Kandel 2018: 70). Naši centralni mehanizmi na podlagi učenja kulturnih norm konstruirajo našo resničnost (Kovačič 2008: 90). Motenost teh centralnih mehanizmov lahko potem razloži psihotične simptome.
Ena izmed učinkujočih terapij za shizofrenijo je zato kognitivna terapija. Ta temelji na vaji osnovnih kognitivnih procesov, skupaj s zaznavanjem, delovnim spominom, pozornostjo in socialnim spoznavanjem; skupaj s kombinacijami teh funkcij izboljša kognitivne funkcije te bolezni (Kandel 2018: 10).
Teorija nevronske nepovezanosti v možganih je povezana tudi s tem, da imajo psihotiki – še posebej shizofreniki – nizko latentno inhibicijo, ki je povezana s psihoticizmom (Musek 2005:
72). Za psihoticizem je značilno, da ob njem boljše zaznavamo dražljaje, ki jih običajno ne opažamo; latentna inhibicija pa je povezana z kreativnostjo in odprtostjo (2005: 72). Shizofrena ustvarjalnost je lahko povezana z deterioracijskim nevronskim dogajanjem, zaradi katerega postane ustvarjalnost nekoherentna; gre za množično izpadanje nevronov (2005: 72).
Gregory Bateson je prav tako menil, da je pri shizofreniji kognitiven proces spremenjen. Menil je, da lahko pri shizofreniji prihaja do naključnih sprememb na mejnih točkah med segmenti hierarhičnega sistema logičnih tipov znotraj prilagajanja in učenja (Bateson 2019: 282).
Pomeni, da ni prave hierarhije znotraj kontekstov in razredov sporočil. Te stohastične spremembe se lahko dogajajo na ravni genetskih mutacij, družinske organizacije in na ravni učenja (2019: 282).
3.3. Družbeni vzroki shizofrenije
Pri večini bolnikov se je shizofrenija sprožila po nekem velikem stresnem dogodku (Warner 1994: 26). Stres je bistveni dejavnik shizofrenije. Mnogi raziskovalci ugotavljajo, da različni vidiki psihosocialnega življenja, kot so občutek nadzora nad prihodnostjo, občutek socialne pripadnosti in podpore s strani drugih, dobra samopodoba in varnost zaposlitve, pretirana osamljenost, vplivajo na zdravje zaradi učinkov stresa (1994: 31). Shizofrenijo lahko povzroči tudi travmatičen dogodek; glasovi pri psihozi se na primer lahko nanašajo na pretekli dogodek, ki je pustil za sabo težo, ki jo je potrebno predelati (Cook 2017: 42). Vsebina psihoze je pogosto
povezana z naravo travme (2017: 42). Glasovi lahko predstavljajo nekoga, ki je v preteklosti bolniku povzročil travmo (2017: 42).
Vedenje, povezano s shizofrenijo, lahko obratno vpliva tudi na okoljske dejavnike, ki se prav tako spremenijo pod vplivom takega vedenja (Bateson 2019: 278). Pri tem gre za to, da lahko shizofrenik izgubi službo ali izgubi stik s prijatelji ali družino prav zaradi simptomov, ki jih povzroči shizofrenija. To nato samo še poslabša njegovo psihično stanje.
Shizofrenija je bolj pogosta v nižjih družbenih slojih, kjer so prisotni slabi pogoji preživetja in vlada revščina (MayerGross 1960: 9). Bolniki velikokrat nimajo niti možnosti učinkovitega zdravljenja, saj psihiatrične bolnišnice nimajo dovolj zmogljivosti za sprejem novih pacientov ali pa jim zdravljenje predstavlja preveliko finančno breme (1960: 9, 10). Družbeni razred vpliva na vrsto psihiatrične institucije, v katero se bo pacient vpisal. Višji razred na zahodu si lahko privošči zasebne psihiatrične domove in psihoterapije, nižji sloj pa je primoran pristati v državnih ustanovah (Bock 2013: 186). Pogostejša je tudi pri migrantih, saj lahko preselitev in kulturna adaptacija prinašata veliko stresa (MayerGross 1960: 11). Migracije, brezposelnost, nestalna zaposlitev in ločitev so pogostejše med revnimi sloji – vsi so lahko potencialni dejavniki sprožitve shizofrenije (Warner 1994: 30). Revni ljudje imajo tudi nižjo samopodobo in več občutka izgube nadzora nad življenjem (1994: 30). Zaradi teh razlogov se posameznik prej zateče k alkoholu ali uporabi drugih drog, ki tudi lahko potencialno povzročajo bolezen (1994: 31). Shizofrenija je najbolj pogosta med revnimi prebivalci, ki živijo v mestu (1994:
34). Razlogi za to bi lahko med drugim bili prenatrpane in hrupne življenjske razmere ter slabša kvaliteta hrane in zraka kot na podeželju (1994: 34). Tudi rasizem in diskriminacija lahko zelo poslabšata posameznikovo duševno stanje; raziskave ju povezujejo s hitrejšim razvojem blodenj in paranoje (Cook 2017: 45). Pripadnike drugih etničnih skupin lahko prej diagnosticirajo s shizofrenijo, bodisi zaradi političnih razlogov stigmatizacije bodisi zaradi napačne kulturne presoje simptomov (2017: 45).
Družbena neenakost ima vselej posledice na vse vidike zdravja, tudi duševnega (Verhaeghe 2016: 206). Neenakost pa je posledica družbene ureditve in ekonomskopolitičnega sistema.
Med časom Velike depresije so psihiatri sprejeli in diagnosticirali veliko več pacientov s shizofrenijo kot prej (Warner 1994: 32). Neoliberalni družbeni sistem sam proizvaja shizofrenike, saj je razcep med revnimi in bogatimi visok, prisotnega pa je veliko stresa (Verhaeghe 2016: 206).
3.4. Shizofrenik in njegova družina
Mnogo teorij povezuje shizofrenika z njegovo družino. V takih raziskavah so hoteli ugotoviti predvsem, če je motnja vzrok narave ali vzgoje. Kot vzorec so si potem v teh raziskavah jemali posvojenega otroka, čigar starš je imel shizofrenijo. Otroci, ki so pozneje razvili shizofrenijo, so odraščali v bolj disfunkcionalnem družinskem okolju (Warner 1994: 24). Take raziskave se opirajo interakcijo med genetskimi dejavniki in družinskim okoljem; za disfunkcionalnost znotraj družine pa je lahko tudi delno kriva vzgoja otroka s shizofrenično predispozicijo (1994:
24). Stanje shizofrenika je bistveno slabše tudi v tistem družinskem okolju, v katerem so sorodniki kritični do njega, in v družinah, kjer se bolnik počuti utesnjenega (1994: 25).
Bateson je družino shizofrenika označil kot shizofrenogeno organizacijo, ki ustvarja diferenciacijo, od katere je odvisna, zato je v družini ponavadi samo en shizofrenik; podobno kot lahko v večini organizacij prevzame mesto gospodarja samo eden (2019: 279). Bateson je menil, da obstajata dve vrsti shizofrenije: odkrita in prikrita. Odkrita shizofrenija je ta, kjer se posameznik vede zelo drugače od kulturnih norm, ki so predpisane za normalno vedenje; ima raznovrstne blodnje in pretirane zmote o svetu; popačeno razume lastna sporočila in sporočila drugih, ker meša metaforičen in dobeseden pomen; ne premore pa niti metakomunikacijskega vidika sporočil (2019: 279280). Za osebo je lahko značilna tudi močna predanost statusu quo, kar pomeni, da je močno predan tisti viziji sveta, ki jo takrat dojema (2019: 281).
Prikrita shizofrenija je tista, ki, podobno kot odkrita, vendar manj očitno, spreminja tipizacijo svojih sporočil in odreagira tako, da spreminja logični tip drugega, s katerim se pogovarja (2019: 280). Povedano drugače: oseba nenehno menjava okvir in kontekst povedanega.
Podobnost je tudi v tem, da vlada diskvalifikacija sporočil drugega. Vendar je tako obnašanje zelo prikrito in ga je zato težko prepoznati, je pa značilna za starše shizofrenika znotraj družine (2019: 280). Bateson je namreč menil, da razlog za nastanek bolezni tiči prav v tem, da v otroštvu posameznik doživi s strani staršev diskvalifikacijo pomena njegovih besed ter da vlada antagonizem med tem, kar starši izrečejo, in načinom, kako se obnašajo (2019: 280). Vendar več o povedanem v naslednjem poglavju.
Podobno je menil škotski antipsihiater R. D. Laing, ki je označil bolezen kot mistifikacijo zaradi zmedenih vzorcev komunikacije v otroštvu (po Warner 1994: 24). Tudi psihoanalitičarka Frieda FrommReichmann je v 20. stoletju predlagala, da je vzrok shizofrenije hladno in oddaljeno starševstvo (po 1994: 24).
V zadnjem podpoglavju lociram shizofrenika v razmerje do njegovega sorodstva in bližnjih oseb ter predstavim stališče, da na pojav nimajo vpliva samo biološki in družbeni razlogi, temveč lahko nanj vpliva tudi ožje družinsko okolje. Razmerje, ki ga imajo domači do shizofrenika, lahko potencialno spodbudi pojav bolezni, če je to razmerje takšno, da povzroča težavo pri razbiranju razredov sporočil. To lahko povežemo s tem, da pri motnji nastanejo težave pri kognitivnih zmožnostih. To seveda drži takrat, ko se pri razlagi shizofrenije obrnemo na Batesonovo teorijo nastanka bolezni, o kateri več v nadaljevanju.
4. Shizofrenikova pripoved
“Norost je včasih norost razumevanja, norost komunikacije.” (Žižek 1983: 257)
V tem poglavju združujem pridobljene pogovore z osebama, ki sta doživela psihozo s
psihoanalitičnimi teorijami o psihozi ter z Batesonovo teorijo shizofrenije kot dvojne vezi. Pri psihoanalitskem izhodišču bom razložila še nekatere semantične značilnosti, ki so pomembne za boljše razumevanje, zakaj prihaja v govoru shizofrenika do deviacije. Shizofrenikov govor opredeljujem kot metaforično pripovedovanje o resničnosti, zaradi česar je poznavanje ozadja semantike nujno.
Najprej bom predstavila ozadje intervjuvancev, potem pa bom njihove pripovedi locirala v teoretske okvire, da lahko bralcu predstavim podano teorijo skupaj s praktičnimi primeri.
Poleg podanih primerov bom navedla še psihotično izkušnjo Daniela Paula Schreberja, ki velja za najbolj preučevega psihotika pri psihoanalizi. Schreberja navajam zato, da lahko služi kot dodaten primer, skozi katerega je mogoče bolje dojeti podano teorijo. Glede na to, da je pri Freudu in še posebej pri Lacanu služil kot primer za nastanek teorije o psihozi, se mi zdi njegova omemba še bolj ključna.
4.1. Empirični del raziskave in opis opazovanja
V tem poglavju bom predstavila empirični del svoje raziskave. Skozi prebiranje literature o shizofreniku in opazovanju njegovega obnašanja me je zanimalo predvsem to, kakšen odnos ima do resničnosti, kako jo dojema3 oziroma, natančneje rečeno, njegovo zmožnost preverjanja resničnosti.4 Shizofrenika med drugim prepoznamo predvsem zaradi njegovega govora, ki ga družbene norme v našem okolju – na zahodu – največkrat označujejo kot nenormalnega. Veliko sem se spraševala o tem, če ima njegovo pripovedovanje o resničnosti smisel5 oziroma v kolikšni meri bi lahko povedano označili kot resnično. Zanima me, kakšne so te pripovedi, ki nam jih hoče predstaviti.
3 Odnos do resničnosti implicira posameznikovo “oceno zmožnosti percepcije notranjega in zunanjega sveta in primernosti svojega lastnega odnosa do obeh” (Frosch po Šterk 2007: 100).
4 Preverba resničnosti se nanaša na “zmožnost uskladitve posameznikovega odnosa do realnosti in občutenja te realnosti z obstoječimi stališči drugih in mora torej vključevati družbene konvencije in kulturno vrednotenje realnosti” (Šterk 2007: 100).
5 S smislom “miselno zapopademo strukturo, izoblikovanost; je odsev strukture v zavesti opazovalca”
(Canguilhem 1987: 162).
Tukaj bi želela shizofreniku ponuditi glas in predstaviti njegov notranji pogled. Poslušanje njegove zgodbe se mi zdi vselej pomembno, saj zgodbe prinašajo temeljno razumevanje izkušnje, na podlagi pripovedk namreč konstruiramo moralne vrednote, konceptualiziramo identiteto in občutek jaza, zgodbe, polne metafor, pa poslušalca še posebej prevzamejo (Mattingly in Garro 2000: 10, 11 in 154). Z metaforami postanejo zgodbe bolj kompleksne, njihova značilnost pa je, da mešajo različne konceptualne prostore (2000: 155). Njihov pomen je odvisen od konteksta, zavzemajo pa polje med dejansko izkušnjo in širšo pripovedovalno strukturo, ki je ujeta v zaplet, mite in ideologije (2000: 155). Vse to je mogoče zaslediti pri shizofrenikovem govoru, če njegovemu jeziku prisluhnemo tako, da smisel povedanega razumemo metaforično in ne dobesedno ter če povedano postavimo v širši družbeni kontekst.
Pridobiti pogovore s shizofreniki za empirično analizo je težko, saj bolezen spet ni tako pogosta, da bi bilo potencialnih udeležencev veliko; bolezen je iz družbenega vidika še vedno stigmatizirana in tudi zato marsikdo ni pripravljen za intervju; prav tako pa je za razšifriranje metaforičnega govora potrebno poznavanje bolnikovega lastnega razmišljanja, ko ga ne prevzamejo psihotični simptomi, in preteklih travmatičnih ali stresnih dogodkov, ki bi motnjo lahko sprožili in na katere bi se psihoza lahko nanašala. Dva moja znanca sta sicer doživela shizofrenično epizodo, vendar nista dobila diagnoze shizofrenije. Psihozo je ena doživela kot simptom velike depresije, drugi zaradi uživanja prevelike količine psihoaktivnih drog. V priročniku je navedeno, da diagnoze shizofrenije ne predpišejo tistim, ki shizofrenične simptome doživljajo zaradi depresije ali uživanja drog (APA 2013: 99). Vseeno pa menim, da sta za mojo raziskavo še vedno primerna kandidata, saj me pri tem raziskovalnem vprašanju zanima predvsem to, kaj je psihotik s psihozo hotel ali hotela povedati oziroma, mogoče bolje rečeno, kaj hoče psihoza povedati skozi psihotika; to pa ni odvisno od tega, kaj jo je povzročilo.
Na podlagi pogovora z njima in opazovanja njunih preteklih psihotičnih epizod bom skozi celotno diplomsko delo predstavljala sporočila, ki so se mi zdela bistvena, in jih umeščala v različne teorije, povezane s shizofrenijo. Pri tem bom seveda ohranila njuno anonimnost in ju bom poimenovala z lažnimi imeni. Osebo, ki je doživela psihotično epizodo zaradi depresije, sem imenovala Marija; drugo osebo, ki je doživela psihozo kot posledico psihoaktivnih substanc, pa Izi.
Marija je najprej izpostavila, da je bila več let v zelo hudi depresiji. Za depresijo je sicer bolehala večkrat, najhujšo obliko, pri kateri je doživela tudi psihozo, je imela od 19. do 22. leta starosti. Zdaj pravi, da depresije sicer nima več, še vedno pa včasih, ko je pod velikim stresom,
občuti rahlo psihozo. Zdaj se ji prisluhi prikazujejo bolj v obliki šumenja, nerazločnih pogovorov, ki se zdijo daleč stran, tihe glasbe oziroma radia, grmenja, glasov psov in podobno.
Vendar pravi, da ni prehuda niti pogosta, zato se ne odloča za uporabo antipsihotičnih zdravil.
Povedala je še, da se je takrat zelo težko zbrala ter da je težko zares držala povezan tok misli.
Prvič ko je doživela psihotične simptome, je povedala, da jo je bilo malo strah, vendar pa zna precej dobro razločevati med njimi in resničnostjo. Motilo jo je predvsem to, da psihoze ni mogla nadzorovati, saj ni marala tega občutka nemoči.
Nasploh sicer pravi, da glasovi niso bili negativni – bili so nevtralni, če že sploh kaj, niti ni gojila do njih pretirano negativnih čustev. Povedala je tudi, da se je zaradi njih na neki način počutila posebno. Bolj podrobno vsebino njenih psihoz bom opisala v naslednjih podpoglavjih.
O tem, da je doživljala psihozo, takrat ni povedala nikomur. Strah jo je bilo, da bi si drugi mislili o njej, da je nora in da bi jo zaprli v psihiatrično ustanovo. Niti o svoji hudi depresiji ni povedala svojcem ali si poiskala pomoči pri psihiatru, saj ni hotela biti stigmatizirana ter jo je bilo tudi strah, da njene duševne bolezni bližnji ne bi vzeli resno, saj veljajo duševne bolezni še danes za tabu temo.
Izijeva psihoza nasprotno ni bila bežna ali blaga, a jo je spodbudila raba psihoaktivnih substanc.
Izi je povedal, da ni nikoli imel kakšne duševne bolezni, kot je na primer depresija, vendar pa je redno uporabljal različne droge, predvsem stimulante. Stimulanti se povezujejo z dopaminskimi in serotoninskimi receptorji, iz tega tudi črpa biološki model svoje razlage. Ko je Izi prvič prišel v psihiatrično bolnišnico, so ga diagnosticirali s paranoidno shizofrenijo, saj je zraven psihoze imel še druge simptome: dezorganiziran govor, nenavadno vedenje, blodnje, halucinacije in negativne simptome. Izi je povedal še, da o vseh podrobnostih noče govoriti, vendar mi je zagotovil, da se mu je prva psihotična epizoda zgodila po dogodku, ki mu je povzročil veliko stresa. Sicer je tudi po tem zaužil nekatere substance, vendar menim, da je bila psihotična epizoda kombinacija različnih stvari, ne izključno samo zaradi uporabe drog.
Izi je nadalje povezal, da se je nekoliko prej že začel oddaljevati od prijateljev in članov družine. Glasovi so bili zanj v večini negativni, slišal je predvsem glasove prijateljev in članov družine. Večinoma so ga zmerjali in poniževali. Med vrhom psihotične epizode je verjel, da ga nekdo zasleduje in da mu prijatelji zares hočejo škodovati. Prepričan je bil tudi, da mu lahko drugi berejo misli. Izi je nekaj časa preživel v psihiatrični bolnišnici, za katero je zatrdil, da ni bila prijetna izkušnja. Povedal je še, da ni prejel veliko terapij na podlagi pogovorov, za simptome so mu dajali le antipsihotike. Dodal je, da mu zdravila sicer pomagajo, ampak da puščajo negativne simptome v obliki depresivnih občutkov. Zaenkrat mu socialna interakcija
predstavlja problem, saj ga druženje hitro izmuči, vendar pravi, da ga prijatelji ne vidijo zaradi tega kot nenormalnega in da se trudijo mu pomagati. Vseeno pa ga je strah, da ga mogoče zaradi datoteke kdo v prihodnosti ne bo hotel zaposliti.
4.2. Kaj o psihozi pravi psihoanaliza
Freudovska psihoanaliza je poskušala pri psihozi odkriti njene strukture – razdelila jo je na paranoidno in shizoidno ter melanholično in manično (Freud 1987: 370). V okviru psihoanalitičnih pristopov je psihoza “primarna motnja libidinalnega odnosa do resničnosti”, njeni simptomi pa so posledice ponovne vzpostavitve povezave s predmeti (1987: 370). Freud je menil, da so za psihoze značilna naslednja stanja: halucinacijska zmedenost, paranoja in histerična psihoza (1987: 371). Opredelitev psihoze v psihiatriji je še vedno bolj intuitivna kot sistematična (1987: 371). Freud se je nekajkrat lotil opredelitve termina. V začetnih spisih ga je povezal predvsem s konfliktom seksualnosti ter posameznikovo odločnostjo zavračati realnost skozi halucinacije (1987: 371). V psihozi se jaz podredi Onemu, saj je potlačen in si mora ustvariti novo realnost po željah Onega (1987: 372). Psihotik (lahko) ni zmožen razločevanja med Jazom in objektivnim svetom, težave zlivanja pa lahko ima tudi pri operaciji dobrega in slabega v enotno predstavo nekega predmeta (Žižek 1987: 112). Kot je verjetno razvidno iz Freudove razlage, se psihoza nanaša predvsem na Jazov odnos do realnosti. Sicer pri njej ni zanka v tem, da je jaz popolnoma odcepljen od realnosti.
Jaz je zmožen obvladovanja realnosti bodisi na temelju vedno znova možnih aktualnih zaznav bodisi na temelju spominskega zaklada prejšnjih zaznav, ki tvorijo sestavni del Jaza (Freud 1987: 355). Ko pa pride do zavore teh dveh procesov, si je jaz primoran ustvariti nov zunanji in notranji svet (1987: 355). Ta je seveda v skladu z vzgibi želj Onega, želja po novem svetu pa je posledica neznosnosti resničnega sveta (1987: 356). Teorijo blodenj je Freud izpeljal iz številnih analiz, v katerih se je izkazalo, da se pojavlja tam, kjer obstaja prvotna razpoka v odnosu med jazom in zunanjostjo (1987: 356). Psihoza je potemtakem primorana zgraditi si novo resničnost, kar pa naredi tako, da si priskrbi nove zaznave, ki jazu bolj ustrezajo. To še najbolj učinkovito dosega s halucinacijami ali z blodnjami (1987: 380). Neka ženska je v intervjuju rekla, da se med psihozo vsaj ni zavedala, kako slabo se je njeno življenje izteklo (Luhrmann in Marrow 2016: 205), kar bi lahko povezali z Freudovo mislijo, da je psihoza odcep in zamenjava resničnosti. Vredno je omeniti tudi to, da blaznosti Freud ni videl nujno kot nazadovanje zdravja, temveč je lahko pot, ki pelje do ozdravitve (po Žižek 1983: 239).
Preden opišem Lacanove psihoanalitične vidike psihoze, naj najprej pojasnim semiologijo teorije znaka, saj predstavlja temelj razumevanja njegovih teorij. Semiologija je pomembna zato, da bralec lažje razume psihoanalitske teorije in da bolje razume, kakšno vlogo pri psihozi igra znak, ki sestoji iz označenca in označevalca, če psihozo postavimo v razmerje do jezika.
Po semiološkem pristopu izhaja pomen znaka iz označevalca, ki predstavlja čutno podobo, in označenca, ki predstavlja pojem ali idejo (Šterk 1998: 82). F. de Saussure, utemeljitelj strukturalne lingvistike, je ugotovil, da sta za znak značilna arbitrarnost in linearnost. Prva pomeni to, da ni naravne vezi med označevalcem in označencem; druga pa, da je pomen stavka odvisen od zaporedja svojih besednih zvez (1998: 82). Označevalec znaka se realizira v času, ki je linija (1998: 82). Sama vrednost določene besede pa se pokaže le v razmerju z drugo besedo, določa se diferencialno (1998: 9).
Pri Lacanu se stvari malenkost spremenijo: zanj je nezavedno sestavljeno iz označevalcev, zato posveča pozornost samo označevalcu ter njegovemu mestu, ki ga ta igra v označevalni verigi (1998: 9). Pri njem znak sam po sebi ni več tako pomemben, temveč njegova vloga, ki jo igra v razmerju do drugih znakov (1998: 9). Označevalec in označenec pa se srečata v točki prešitja, prvi ustvari drugega (1998: 10). Tu se Lacan nanaša predvsem na to, da govor ne opisuje realnosti, temveč jo šele ustvarja (1998: 10). Po tej teoriji vsak jezik proizvaja svojo resničnost;
resničnost potemtakem določata jezik in kultura. V navezavi s shizofrenijo je teorija o označevalcu pomembna predvsem zato, ker bolezen povzroča pri subjektu težave pri povezavi med označevalci.
Jacques Lacan je nekaj svojega dela posvetil psihozi, ki jo je v Tretjem seminarju (1956) podrobneje opisal, pri čemer je postavil v osredje navezavo na jezik. Psihotika je označil kot naseljenega v jeziku oziroma psihotik je po njegovem tisti, ki postane last jezika (Lacan 1997:
250). Kjer je Freud postavil osrednje mesto psihoze v notranje konflikte jaza med Onim in zunanjim svetom, tam Lacanu to predstavlja konflikte jaza znotraj očetovske funkcije in družbenega polja – saj je jezik družbeni konstrukt in ne obstaja izven polja dogovora (Šterk 1998: 10). Lacanova teorija psihoze se navezuje predvsem na izgubo ImenaOčeta, ki predstavlja simbolno polje (po Fink 1997: 79).
Berger in Luckmann sta opisala simbolni red kot ta, ki “... zagotavlja red v subjektivnem pojmovanju posameznikovega življenjskega izkustva. Izkustva, ki pripadajo različnim področjem realnosti, se namreč integrirajo v isti zaključen pomenski svet” (po Kovačič 2008:
89). Izključitev je Lacan spoznal kot mehanizem psihoze, kjer je neki element v simbolnem redu izključen, kot da ga nikoli ne bi bilo (Fink 1997: 79). Izključitev zajema radikalno
zavrnitev partikularnega elementa iz simbolnega reda (pomeni iz jezika), vendar ta element zajema simbolni red v celoti, v smislu, ko se ta element zamaje, to vpliva na celoten simbolni red (Fink 1997: 79). Psihozo povezuje neposredno z očetovsko figuro in jo imenuje ImeOčeta6 (NomduPère), odsotnost te figure pa je ključna (1997: 79). Subjekt ima lahko psihotično strukturo, ki nenujno povzroča psihozo (v smislu halucinacij), če izključitev doprinese izgubo ImenaOčeta, lahko pa povzroči stalno razpoko v simbolnem redu (Fink 1993: 235). Ta izključitev se potem pojavi v Realnem redu, ki ga subjekt ne more pravilno procesirati in zato se zgodi psihoza (1993: 235).
Lacan pravi, da je realnost le večinska oblika psihoze in psihoza je le način vstopa subjekta v scenarij (Šterk 1998: 107). Pravi, da je za psihozo značilna posebna vrsta identifikacije: ego se ujame v idealno podobo, od katere se ne loči dobro (Lacan 1997: 287).
Jean Oury, psihiatrični direktor francoske klinike La Borde,7 je menil, da pri psihozi prihaja do
“dvojne” odtujenosti: socialne in psihopatološke (po Pouillaude 2012: 49). Prva odtujenost je posledica vstopa v družbeno organizacijo oziroma v družbene odnose (2012: 49). Druga odtujenost pa je posledica vstopa v psihično organizacijo, ki izvira iz ureditve, v kateri je subjekt funkcija nezavednih organizatorjev – podobe, jezika in želje (2012: 51). Shizofreni subjekt je potem ta, ki je odtujen na obeh področjih. Podobno kot etnopsihoanaliza, je tudi tu predlagana analiza, ki sestoji iz analize psihopatološke odtujenosti in analize mehanizmov socialne odtujenosti (2012: 50).
Ronald David Laing je bil eden izmed najodmevnejših antipsihiatrov. Bil je eksistencialist in v osredje je postavil posameznikovo izkušnjo sebe in zunanjega sveta (Laing 1969: 17). Imel je pomisleke o tem, da morda shizofrenik govori resnico v svojih zablodah, in to dobesedno, ne metaforične resnice; shizofrenikov um je odprt, ima razpoko, v katero prihaja svetloba, ki jo zdravi um ne more sprejeti (1969: 27). Shizofrenika je označil kot nekoga, ki je razcepljen;
v razmerju do sebe in do sveta (1969: 17). Shizofrenik nima občutka, da je celosten – razcepljen je v več delov sebe ter se zaradi tega počuti oddaljenega od drugih in ujetega v samoto (1969:
17). V halucinacijah se mu potem prikazuje ta drugi jaz (1969: 158).
6 Pod očetovsko figuro ni neposredno mišljen biološki oče. Očeta predstavlja ta, ki subjektu skozi njegovo življenje postavlja zapovedi, prepovedi, ga odteguje od Ojdipovega kompleksa ipd. Ta očetovska funkcija, ki jo Lacan povezuje z jezikom in metaforami, predstavlja simbolno funkcijo (Fink 1997: 7981).
7 Klinika La Borde je bila zasebna klinika, ki se je ukvarjala pretežno z zdravljenjem psihoz. Temeljila je na eksperimentih Françoisa Tosquellesa (Lešnik 1994: 421). Zanikala je klasične institucionalne prakse med pacientom in zdravnikom ter spodbujala “odprte” tipe kabinetov, z namenom, da psihiater ne zaseda mesta avtoritete (1994: 422).
Laing je opisal primer shizofrenične pacientke, ki je povedala, da je težava v tem, da ni resnična oseba; to je poskušala postati s psihozo (1969: 178179). V njenem življenju ni bilo sreče, počutila se je neresnično, saj je med njo in drugimi obstajala nevidna razdalja (1969: 178179).
Njena temeljna psihotična izjava pa je bila, da je bil “otrok ubit” (1969: 179). To bi lahko reprezentiralo njeno eksistencialno stisko, pri kateri se počuti kot neživa oseba; mogoče se počuti, kot da je en del njene osebnosti, ki ga predstavlja otrok, mrtev.
Podobno poroča Marija:
Že od nekoč so me mučila vprašanja, kaj sploh pomeni biti človek pa take stvari. Po srednji šoli sem bila zelo izgubljena, nisem vedla, kaj bi študirala, niti kaj me osrečuje, niti koga vse imam za prijatelja … Bilo mi je zelo mučno, dojeti ta koncept biti človek;
dolgo časa ga nisem mogla sprejeti, saj si ga nisem znala obrazložiti. Potem pa je prišla psihoza in mi povedala, da nisem zares človek in da naj zapustim ta planet in pridem k moji pravi familiji … Dobro, da nisem nasveta poslušala, ampak v tistem trenutku, ko sem to slišala, se nisem več počutila tako osamljeno. Pa vem, da se mogoče to čudno sliši, da si na polno depresiven, ker pač ne veš, kako biti človek; prav zato pa nisem hotela nikomur povedati mojih težav, ker vem, da se sliši noro. Zdi se mi, da se noben drug o tem ne sprašuje …
Z Laingovo razlago shizofrenije kot “transcendentalne izkušnje izgube Jaza” sta se strinjala shizoanalitika Gilles Deleuze in Felix Guattari (2017: 101). Pri psihozi se želeča produkcija zaustavi (ali pa se to dela); je stanje, ki ga subjekt doseže, ko se ustavi pred shizofreničnim zidom in ga ne prebije, umakne se v telo brez organov, ki je vseskozi puščavska teritorialnost (2017: 158). Psihoza velja za teritorialnost telesa brez organov, saj je zunanja meja kapitalizma (2017: 159 in 281). Kapitalizem vidita kot poganjanje tokov shizofrenika: kapitalistična družba proizvaja shizofrenike in jih potem zapira v kliniko, saj ji predstavljajo smrt (2017: 280281).
Shizofrenija je zunanjega meja kapitalizma, je dekodiranje tokov (2017: 281).
Blodnje shizofrenika sta opisala kot ustvarjanje univerzalne zgodovine, razmnoževanje ras;
prav rase in kulture so zanju območja intenzivnosti, kjer se odvija individualizacija (2017: 102).
Blodnje lahko med drugim predstavljajo boj med rasami (2017: 103). Shizofrenika vidita kot nekoga, ki je na neki način najbližje resničnosti, ampak vedno je tudi nekaj drugega kot on sam (2017: 104105). Norost sta podobno videla kot predor, svetlobo, ki prodira skozi našo dušo;
biti nor zanju ni bil sinonim za biti bolan (2017: 154). Norost je bila po njunem samo lažni
videz: zares gre za ozdravitev. Duševno zdravje sta povezovala prav z razpustitvijo normalnega jaza (2017: 154).
4.3. Shizofrenija skozi Batesonovo teorijo dvojne vezi
Shizofrenik ima težave pri interpretiranju in identificiranju vrste sporočila, saj napačno razume signale istega logičnega tipa in ni sposoben zaznati abstraktnih oznak, s katerimi drugi nimajo nobenih težav (Bateson 2019: 219). Shizofrenikov govor mnogokrat označujejo kot “besedno solato” (2019: 220). Bateson je ugotovil, da pacient s svojim govorom opisuje travmatično stanje, ki ga prevzema metakomunikacijski vozel (2019: 220). Odprave travm se je antropolog lotil s pomočjo etiologije, saj je menil, da je imela travma tako formalno strukturo, kjer je bilo v konfliktu več logičnih tipov, kar je pripeljalo do patološkega stanja (2019: 221).
Skupaj s kolegi Donom D. Jacksonom, Jayem Haleyem in Johnom H. Weaklandom je Bateson predstavil teorijo shizofrenije na podlagi analize komunikacij in teorij logičnih tipov (1956:
251). Glavna teza slednje je, da obstaja diskontinuiteta med razredom in njegovimi člani, saj sodijo na različne ravni abstrakcije, kar pomeni, da so si med seboj logični tipi različni (1956:
251). Raziskovalci so menili, da se simptomi shizofrenije pojavijo takrat, ko nastopijo med materjo in otrokom formalni vzorci kršenja njune diskontinuitete med logičnimi tipi (1956:
251). Shizofrenik ima šibko funkcijo ega, kar pomeni, da ima težave pri procesih “razlikovanja komunikacijskih načinov bodisi znotraj jaza bodisi med jazom in drugimi” (1956: 252253).
Shizofrenik ima tako težave pri prepoznavanju komunikacijskega načina pri govoru drugega, lastnem govoru ter pri lastnih mislih, občutkih in zaznavah (1956: 253).
Von Domarus je svoje razmisleke o shizofreničnem govoru opredelil v članku z naslovom Posebni logični zakoni v shizofreniji (The Specific Laws of Logic in Schizophrenia) (1944), kjer je ugotavljal, da so shizofrenikova sporočila in misli odklonska v svoji silogistični strukturi – shizofrenik zamenjuje silogizme in predikate (po Bateson, Jackson, Haley in Weakland 1956:
253). Za shizofrenika je značilno prav to, da uporablja neoznačene metafore. Raziskovalci so takrat menili, da se je potrebno pri zdravljenju usmeriti prav v to formalno raven, kjer si pacient iz dobro določenega zaporedja pridobi mentalne navade, ki mu jih ponazarja njegova bolezen (1956: 253). Pacient “mora živeti v svetu, v katerem so zaporedja dogodkov takšna, da se njegove nekonvencionalne komunikacijske navade na neki način skladajo z njimi” (1956: 253).
Začetek zdravljenja so v petdesetih letih videli v tem, da se mora pacient zavedati, da ima
