225
Književnost
Nekaj novih knjig iz geomorfologije
Veliki razmah geomorfoloških proučevanj, ki so po Davisu in obeh Penckih zajela ves svet, je ponovno privedel do poizkusov večjih geomorfoloških sintez.
Iz dobe po prvi svetovni vojni poznamo predvsem Philippsona, de Martonna in Machatscheka ter pri nas Cvijića. Zatem je bil nekakšen premor, nakar smo v zadnjih 10 do 15 letih doživeli novo vrsto takih knjig. Prva med njimi je bila Maullova »Geomorphologie«, o kateri smo poročali v »Geografskem vestniku«
že 1. 1938. Sledila so ji med drugimi dela ameriškega a v t o r j a Engelna, novo- zelandskega geologa Cottona in belgijskega inženerja geologije Macarja, o katerih poročamo spodaj. V Sovjetski zvezi je izšla prva geomorfološka sinteza izpod peresa A, Edelštejna. O n j e j smo poročali lani. Poseben poudarek pa gre knjigi Markova »Osnovnie problemi geomorfologii«, ki v nasprotju z vsemi drugimi naštetimi ni priročnik geomorfologije, temveč knjiga pobud za n a d a l j n j e reše- vanje širokih geomorfoloških problemov.
O. D. von Engeln, Geomorphology, Systematic and regional. The Macmillan Company, New York 1942. Strani 655.
Amerika je že od Davisa dalje ena izmed vodilnih dežel v geomorfologiji.
-Zato vzbudi pozornost vsaka geomorfolbška knjiga, ki tam izide, posebno ker pričakujemo od nje, da se opira n a obilico primerov iz velikega bogastva geo- morfoloških pojavov, ki jih kaže ameriški kontinent in ki marsikdaj odpirajo jasnejše vpoglede v morfogenezo kakor zamotani, razdrobljeni in v znanstvenem dokazovanju včasih že kar preveč obrabljeni evropski relief,
Engelnovo delo je ena takšnih knjig. T o je obsežen in izčrpen priročnik, nikakor ne šablonski učbenik, temveč sinteza geomorfološkega znanja in pojmo- v a n j a kakršno je danes v Ameriki. Knjiga je na znanstveni višini, snov v n j e j je podana pregledno in nazorno, razlaganje opremljeno z narisi, blokdiagrami in fotografijami. Prične z reliefnimi potezami prvega reda (oblika zemlje kot celote, kontinenti in oceani, relief oceanskega dna), razčlenjuje geomorfološke »enote«
(tipe),, označuje pojme procesa, stadija in geomorfološkega cikla ter razvija koncepcijo peneplena. N a t o podrobno obravnava t. im. normalni ali fluvialni geomorfološki ciklus ter posledice njegovih prekinitev. S tem v zvezi posveti posebno poglavje geomorfoškemu sistemu W a l t e r j a Pencka, katerega v glavnem odklanja, ne da bi zanikal njegove pozitivne strani. Slede poglavja o pustinjskem ali aridnem ciklu, o glacialnem ciklu, o geomorfologiji obal, o koralnih tvorbah, o kraški topografiji in o vulkanskih oblikah.
T a kratki pregled vsebine nam pokaže, da knjiga v metodološkem pogledu ne prestopi okvirja dosedanjega p o j m o v a n j a ameriških geomorfologov. V ospredju j e shematizirano ciklično p o j m o v a n j e reliefa, ločeno po posameznih faktorjih preoblikovanja, v ospredju so drobne oblike zemeljskega površja, a malo je govora o velikih potezah zemeljske površine, sorazmerno malo tudi o vplivu tektonike. Knjiga je torej napisana čisto v duhu Davisove koncepcije z vsemi njenimi prednostmi in pomanjkljivostmi. Z a t o je pač odličen priročnik, ne utira pa novih poti v geomorfologiji.
15
C. A, Cotton, Landscape, as Developed by the Processes of Normal Erosion.
Cambridge, A t t h e University Press 1941. Strani 291 XLIV.
Skoraj istočasno kakor Engelnova knjiga in v tirih iste Davisove koncepcije je nastala pregledna in odlično opremljena knjiga novozelandskega geologa Cottona. Z a t o moremo pri n j e j podčrtati iste dobre in slabe strami. Zanimivo je, da so velike geomorfološke in geotektonske poteze v licu zemlje pri t e j knjigi še bolj v ozadju kakor pri Engelnu, čeprav je avtor geolog. Posebno nas zanima Cottonova knjiga zaradi sredine, v kateri je zrasla: v besedilu, v blokdiagramih in v odličnih fotografskih posnetkih p r e v l a d u j e j o poučni primeri iz Nove Ze- landije. Poreklo knjige se zrcali tudi v tem, da se je avtor omejil samo na flu- vialno erozijo, ki je seveda v Novi Zelandiji »normalna,«, kakor t o označuje naslov.
Paul Macar, Principes de géomorphologie normale. Étude des formes du terrain des regions à climat humide. Preface de Paul Fourmaier. Liège, Ma ss OR
& Cie 1946. Strani 304.
Belgija je nizka dežela, na prvi pogled brez velikih kontrastov v reliefu.
V e n d a r preide v n j e j svet od stare zgradbe ardennskega peneplena čez terciarno nižavje do najmlajših odkladnin ob morju, ob velikih rekah ter ob njihovih ob- sežnih ustjih. Povsod tod se podrobno p r e p l e t a j o različni erozijski in akumula- cijski učinki velikih in manjših rek, katerih mreža je zelo gosta. V r h tega je tu mogoče opazovati zavisnost fluvialnega reliefa od bližnje erozijske baze, t. j.
od morske gladine odnosno obale. Z a t o se je v Belgiji študij fluvialne geomorfo- logije močno razvil. Geomorfološke študije, ki jih o b j a v l j a j o belgijske geografske revije, se bavijo največ s proučevanjem erozijskega in akumulacijskega delo- v a n j a rek, z nastankom rečnih teras in zasipov, z razvojem meandrov, s profilom ravnotežja in podobno. T a k a usmerjenost belgijske geomorfologije se pozna tudi v Macarjevem priročniku. Knjiga obravnava samo »normalno« geomorfologijo.
Pri tem je dobra tretjina knjige posvečena rekam samim in njihovim dolinam, mnogo m a n j je govora o ploskovnem denudacijskem procesu, še m a n j o vlogi tektonskih f a k t o r j e v v oblikovanju reliefa. V pojmovanju celotnega morfoge- netskega razvoja se Macar podobno kakor zgoraj navedena a v t o r j a iz Amerike in N o v e Zelandije drži povsem Davisove sheme ciklov. Kritiko te sheme in po- skuse drugačnega tolmačenja morfogeneze (»Gipfelflur« Albrechta Pencka i*
>pieidmontske stopnje« W a l t e r j a Pencka) navaja samo na kratko, ne dai bi zavzel do njih jasno stališče. Posebej je vredno opozoriti, da uvršča Macar med oblike
»normalne« geomorfologije tudi delo kraške hidrografije. To nas ne preseneča, ker smo bili zadnjel čase iz literature večkrat opozorjeni na kraški svet v Belgiji.
K. K. Markov, Osnovnie problemi geomorfologii. Moskovski j ordena Lenina Gosudarstvennij Universitet im. M. V. Lomonosova, Naučno-issledovatel'skij institut geografii, Ogiz, Moskva 1947. Strami 343.
Knjigi Markova kaže posvetiti obširnejše poročilo. To ni priročnik geomor- fologije, kakršen je Edelštejnov in o kakršnih smo poročali zgoraj, temveč na- čelno razglabljanje o vseh tistih geomorfoloskih problemih, ki so še vedno pred- met živahne diskusije.
Knjigo je avtor razdelil na šest delov. V prvem, uvodnem delu p o d a j a pregled razvoja geomorfologije v inozemstvu in v Sovjetski zvezi ter skuša po- kazati, da so njegove posamezne faze povezane z razvojem političnih in gospo- darskih oblik pri posameznih narodih in državah. Do dosedanje geomorfologije
zavzema močno kritično stališče. Smatra, da se je večina geomorfologov preveč omejevala samo na male oblike reliefa, na t. im. mikrorelief. Markov je mnenja, c!a je poleg t e »specialne« geomorfologije potrebna tudi t. im. splošna geomorfo- logija, ki proučuje velike reliefne poteze kontinentov in oceanov, ter planetarna geomorfologija, kateri je predmet oblika zemlje k o t celote.
V drugem delu knjige, ki ima naslov »Endogeni f a k t o r v oblikovanju re- liefa«, obravnava avtor n a j p r e j nekatera vprašanja planetarne geomorfologije v zvezi s sferoidno odnosno geoidno obliko zemeljske oble, nato velike osnovne črte zemeljskega reliefa, oceane in kontinente, hipoteze, ki govore o njihovem postanku ter končno poglavitne poteze reliefa kontinentov. Podrobno vzporeja kontrakcijsko teorijo s teorijo kolebanj zemeljske skorje, ki edina more z mag- natskimi premikanji, z vertikalnimi dvigi in z »velikimi gubami« raztolmačiti osnovne poteze reliefa na zemlji. Posebno plastičen je prikaz značilnih razlik, ki jih v tektoniki in v reliefu doživljajo na eni strani t. im. plošče (»platforme«), na drugi strani pa geoslnklinalna področja. Zasluga sovjetskih geologov in geo- morfologov je, da so te razlike postavili v proučevanju močno v ospredje.
T r e t j i del knjige je najobsežnejši, pa tudi najpomembnejši. V n j e m avtor obravnava geomorfološke ravni (»urovnji«), ki pomenijo učinek vzajemnega učinkovanja endogenih in eksogenih sil. Geomorfološke ravni so eden izmed glavnih predmetov geomorfološkega proučevanja pa. tudi eno izmed glavnih sredstev pri tem,. V obravnavanje so vključene štiri oblike geomorfoloških ni- vojev. Prva so abrazijsko-akumulacijske ravni, ki neposredno fiksirajo vpliv kolebanj zemeljske skorje n a oblike zemeljskega površjai. V zvezi z njimi razvija avtor svoje poglede na kolebanja morske gladine, ki so ustvarila te oblike, na transgresije in regresije; taka kolebanja so lahko »geokratska« (izraz k o l e b a n j v zemeljski skorji) ali »hidrokratska« (izraz sprememb v sami hidrosferi). Pri dru- gem tipu nivojev, denudacijskih ravneh, gre v glavnem za to, kar je Davis nazval peneplen. Denudacijski nivo je končni rezultat stremljenja rek za ravnotežnim strmcem. Z a t o Markov v tem poglavju n a široko pretresa vsa dosedanja nazi- r a n j a o razvoju podolžnega rečnega profila (n. pr. Philippsonova, A. Penckova in Hettnerjeva), o pojmih »profila ravnotežja« in »erozijske terminante«, o pojmu
»erozijske baze« itd. N a več straneh poroča tudi o Jovanovičevi metodi za pro- učevanje podolžnih rečnih profilov, ki ji priznava velik pomen, a poudarja, da je n j e n a slaiba stran v tem, ker sloni na uporabi empiričnih formul, ki ne m o r e j o niti zdaleč veljati povsod. S tem v zvezi p o u d a r j a Markov, kako važna je pri- tegnitev čisto hidroloških proučitev rek v geomorfološko premotrivanje, kar je zapadna, zlasti evropska geomorfologija doslej v veliko svojo škodo skoraj čisto zanemarila. Saj nam hidrološke izkušnje, n. pr. ob gradnji jezov, pravilno osvetle trditev, ki jo podrobno u t e m e l j u j e Markov, da namreč vsaka sprememba v ero- zijski bazi vpliva na erozijski proces samo v sorazmerno kratkem delu reke, nad katerim postane n j e n vpliv minimalen ali pa sploh ugasne. Pri samem obravna- v a n j u denudacijskih ravni analizira avtor podrobno več zanimivih primerov s sovjetskega področja, kritično pa pretresa tudi nazirainja zapadnih geomorfo- logov, zlasti W a l t e r j a Pencka. Značilno je, da nagiba za sovjetska gorovja k mnenju, ki ga je postavil Machatschek za Alpe, da gre pri gorskih ravnikih v glavnem za en sam denudacijski nivo, pozneje dvignjen, deformiran in usločen v velike gube. T r e t j a oblika geomorfološkega nivoja, ki j o avtor obravnava v tem delu knjige, je nivo snežne meje. Uvrstitev tega eivoja v geomorfološka obrarvnavanja pomeni eno izmed največjih novosti, ki jih prinaša knjiga. T o d a
15*
zdi se nam, da poglavje kakršno je, ne sodi na to mesto, ker pri tem dejansko _ ne gre za geomorfološki nivo, temveč za nivo, ki more s svojimi kasnejšimi tektonskimi deformacijami (n. pr. deformacije diluvialne snežne ločnice) služiti samo za sredstvo, s katerim moremo proučiti vzajemno delovanje glacialnega preoblikovanja in endogenih sil. K pravemu predmetu geomorfoloskega premo- trivanja se vrne avtor pri četrti obliki nivoja, pri zgornjem denudacijskem nivoju odnosno nivoju vrhov (»Gipfelflur«) v gorovjih, kakor ga je ugotavljal in skušal raztolmačiti A. Penck. Po podrobnem pretresu Penckovega naziranja prihaja Markov do zaključka, da obstoja takega vrhunskega nivoja v gorah ni mogoče zanikati, da pa je vprašanje njegovega nastanka še vedno nerešeno.
V četrtem delu knjige se bavi avtor z razvojem reliefa. Pri tem n a j p r e j opredeljuje pojem starosti reliefa, ki je ne p o j m u j e kot starost v smislu Davi- sovega cikla, temveč k o t absolutno (geološko) starost. Pri tem posebej govori o reliefu, ki je fiksiran pod preperelino ter po pravici opozarja na pomen pedo- loške metode v sodobni geomorfologiji. Obravnavaj nadalje metode za določanje starosti reliefa, k j e r j e posebno nov in važen poudarek na neobhodnosti geo kemičnega proučevanja korelatnih odkladnin. Z a sam razvoj reliefa podaja) n e k a j značilnih primerov s sovjetskega ozemlja, p o u d a r j a pa, da je z geografskega vidika važen v tem razvoju šele oni stadij, ki je do neke mere že podoben da- našnjemu stanju. Celotni razvoj površja pa ni samo cikličen, kakor bi se to zdelo po Davisu, temveč tudi progresiven: cikli niso zaprti krogi, temveč Spirale, v katerih se razvoj nikdar ne vrne več povsem na svoje izhodišče. N a j b o l j ti- pična poteza tega napredujočega razvoja je, da se ravninska področja tektonskih plošč (^platform«) širijo n a račun geosinklinalnih pasov, ki so vedno ožji, zato pa i m a j o čedalje bolj razgiban relief. Razvoj površja j e seveda nepretrgan, zato ne more biti govora o nekaki permanentnosti kontinentov in oceanov. Glede vprašanja, ali j e dandanes relief zemeljske oble v stadiju naraščanja ali upa- danja, nagiba Markov k mnenju, da je zemlja preživela kulminacijsko točko v razvoju gora že konec neogena in ob začetku k v a r t a r j a ter se danes uveljavlja v reliefu že tendenca upadanja.
Peti del knjige ima naslov »Osnovni problemi geomorfologije in narodno gospodarstvo ZSSR«. V n j e m avtor podčrtava, da se teoretske naloge geomor- fologi je marsikje u j e m a j o z nalogami gospodarstva in to predvsem v štirih sme- reh: v zvezi z razširjenjem surovinske baze za težko industrijo (sklepanje na rudne asociacije v tleh po geomorfoloških svojstvih, n. pr. po stopnji denudi- ranosti), v zvezi z razvojem energetike (geološko in geomorfološko tipična raz- .poreditev premoga, nafte in vodne sile), v zvezi z razvojem kmetijstva (v ospredju
je zlaisti erozijsko odnašanje prsti) in v zvezi s kartografiranjem. Vsa avtorjeva izvajanja v tem delu so za nas nad vse zanimiva. Saj nam pomagajo dokazovati, da ima tudi geomorfologija svoj neposredni praktični pomen.
Markov se v svojih izvajanjih pogosto dotakne naziranj in tolmačenj za- padnih geomorfologov. V glavnem se precej negativno izraža o njih. T a k o trdi za Cottona, de Martonna, Engeina in Hindsa, da v svojih knjigah sicer živo raz- lagajo snov, da pa so i z v a j a n j a površna in zastarela. Maulla, Passargeja in Machatscheka imenuje celo »brezidejne kompilatorje«. De Martonnu zamerja, da je v svoji »Géographie physique« preveč na k r a t k o odpravil velika epi- rogenetska premikanja, da je v tem zastal v nazorih za 40 do 50 let n a z a j ter ne odobrava, da se dali de Martonna v prevodu ruskim geografom kot n e k a j najboljšega iz strokovne literature. Smatra, da sta bila za novejši
229
razvoj geomorfologije na zapadu zares pomembna samo Davis in W. Penck. V zaključnem (šestem) delu knjige se še enkrat podrobno ustavi pri njunih kon- cepcijah ter podčrta razen njunih pozitivnih močno tudi negativne strani. Davisa ne kritizira zaradi njegove »dedukcije«, kakor so ga kritizirali Nemci, temveč zato, ker premalo vpošteva geotektoniko in sočasno delovanje dviganja in ekso- genih sil, ker si predstavlja erozijski ciklus kot proces v zaključenem krogu in ker obravnava posamezne cikluse čisto ločeno drug od drugega. W a l t e r j u Pencku priznava plodovite nove poglede in metode, zlasti v morfologiji pobočij, a smatra, da je njegova »morfološka analiza« v osnovnih stvareh polna protislovij. V ce- loti je Markov mnenja, da sodobna geomorfologija trpi ravno na tem, da v n j e j še ni prišlo do povsem zadovoljive koncepcije, ki bi bila brez metodoloških po- manjkljivosti Davisovega in W. Penckovega pojmovanja, in da se je preveč izolirala od sorodnih prirodoslovnih disciplin kakor so astronomija, geofizika, geokemija, pedologija, geotektonika in hidrologija. Z a t o je avtor skušal dati v t e j smeri svoj prispevek. S pregledom rezultatov, do katerih je prišel, zaklju- čuje knjigo.
Delo Markova zasluži vso pozornost geografov. Pri tako široki problematiki, kakor jo je zajel, seveda tudi Markov ni mogel in ni hotel podati n e k a j do- končnega. Vtis imamo, da tudi sam marsikje še ne čuti trdnih tal pod nogami.
Saj nam iz knjige niti ni povsem jasno, k a j smatra Markov za namen geomorfo- logije. Ponekod nagiba bolj h geografski koncepciji, po kateri je namen geomor- fologije raztolmačiti današnji relief iz njegovega razvoja, drugod pa — p o d o b n o kakor W a l t e r Penck — h geološki, po kateri je geomorfologiji današnji relief samo sredstvo, ki nam pomaga spoznati premikanja zemeljske skorje, n j i h o v obseg in njihove zakone. T o d a ravno v tem, ker je pred nami razgrnil vse bo- gastvo gomorfoloških problemov, ki so še odprti, je velika vrednost, zaradi katere je njegova knjiga brez dvoma ena izmed najpomembnejših, kar jih je dala sodobna geomorfološka znanost. Z a nas je Markov še tem bolj poučen, ker nas seznanja z izsledki, izkušnjami in metodami sovjetskih geomorfologov, ki jih doslej, skoraj nismo poznali. Pri tem je simpatično, da je pri primerjanju sovjetske in ostale geomorfološke znanosti v glavnem pravičen. Le poredko in rahlo j e pri n j e m opaziti enostransko precenjevanje »ruske« znanosti. Še več, nekaterim sodobnim sovjetskim geografom celo očita, da so proglasili za n e k a j »novega«;
razvojni pogled na geografske pojave, ki ga je davno pred njimi poznal ravno Davis. Svetozar Ilešič
Knjiga o »kompleksni« klimatologiji
L. A. Čubukov, Kompleksnaja klimatologija. A k a d e m i j a nauk SSSR. M.-L., 1949. Str. 94.
Z delom je avtor predstavil novo ali bolje rečeno doslej m a n j znano in še m a n j uporabljano metodo klimatološke analize.
Novost »kompleksne«, metode v klimatologiji je poizkus podati fiziologijo in genezo klime nekega k r a j a ali predela. T a poizkus temelji na prepričanju, da je v r e m e »edina realna kategorija fizičnega sestava atmosfere« (str. 8). Pri tem je mišljeno lokalno, z raznovrstnimi činitelji transformirano sinoptično vreme.
Potrebno je le določiti vremenske tipe, jih klasificirati in jih funkcijsko opre- deliti v času ter v prostoru (klimatsko področje!) Z a to mora biti merilo pred- vsem pogostost nastopanja posameznih razrednih tipov vremena.
Kompleksna klimatologija se pri označenem postopku poslužuje vremensko- tipoloških tabel, klimogramov in izolinij, ki se od istovrstnih konstrukcijskih pri- pomočkov, znanih iz klasične klimatologije, formalno razlikujejo le s svojimi zašifriranimi znaki. Vsebinsko predstavljajo te konstrukcije znatno obogatitev znanja o klimi kraja, oziroma področja in nadomeščajo dopolnilne opise svoje- vrstnih vremenskih d o g a j a n j ter svojskih oblik p o j a v l j a n j a posameznih vremen- skih elementov.
Iz zgornjega sledi, da je za kompleksno klimatologijo prvenstvene važnosti proučevanje n a s t a j a n j a lokalnega vremena. O načinu takega proučevanja (»kom- pleksno-dinamično klimatološka analiza«!) govori avtor precej obširno v posebnem poglavju in osvetljuje svoja izvajanja z nekaterimi primeri. Osnova za ugotav- l j a n j e lokalnih vremenskih tipov so seveda rezultati sinoptične meteorologije.
Potrebno je posebej slediti transformacijskim procesom, ki se uveljavljajo potem, ko so v področju prevladale zračne mase različnih kvalitet. Ti procesi so v glavnem radiacijskega, dinamičnega in orografskega značaja. Posebnosti površja, zlasti pa rastlinski in snežni pokrov imajo še posebej važno vlogo.
Praktični pomen izsledkov kompleksne klimatologije tolmači avtor z ilu- strativnimi primeri v področju kmetijstva, medicine, transporta in aviacije.
Razumljivo je, da so se v zvezi z označeno metodo klimatološke analize pojavila mnoga vprašanja. Eno, ki je načelnega značaja, je vprašanje praktične izvedljivosti te metode v primerih, k a d a r se proučuje klima prostranih regij, z n o t r a j katerih še ni izvedena enotna kategorizacija vremenskih tipov. Drugo je vprašanje specialne metodike, ki si jo je osvojila šola kompleksne klimatologije pod vodstvom svojega utemeljitelja E. E. F e d o r o v a. V zvezi s tem vprašanjem so se pojavili v sovjetski strokovni literaturi očitki, da je kompleksna klimato- logija preobložena s formalizmom in togim shematiziranjem (n. pr. vremenski tipi se določujejo z neko nespremenljivo skalo vremenskih elementov, ki v fizikalnih procesih atmosferske dinamike gotovo ne velja:!). N a t e pomisleke in ugovore skuša odgovoriti avtor sam v zaključnem poglavju knjige.
Dejstvo je, da se v klimatografiji, ki se tesno in neposredno v k l j u č u j e v geografijo, prečesto občuti pomanjkljivo osvetljevanje fiziološke strukture in generične plati podnebja. Klimatografija bo zategadelj precej pridobila, ko se b o d o dognanjem statične klimatologije priključili rezultati, do katerih vodijo raziskave vremenskih procesov kot' klimogenetskih činiteljev. T e raziskave vrši dinamična klimatologija, ki jo je Fedorov protislovno nazval »kompleksna« (kajti kompleksni karakter ima proučevanje slehernega procesa!). Obstaja pa tu ena nevarnost, ki se ji j e treba že na začetku ogibati. T o je nevarnost, da ne bi bili
»principi predstavljanja bolj komplicirani k o t fenomen sanj,« kakor se je n e k j e hudomušno izrazil V. Conrad. C. Malovrh
Tri knjige iz obče ekonomske geografije
V sodobnem življenju pomeni ekonomska geografija tisti del naše znanosti, ki stoji v ospredju aktualnosti in vzbuja najširše zanimanje. N a žalost so pojmo- v a n j a o njeni vsebini in o njenih nalogah še zelo različna, ne samo med laiki, temveč tudi med geografi strokovnjaki. Z a t o vzamemo s pravim pohlepom v roke vsako knjigo, ki skuša v obliki sinteze ali priročnika ne samo podati pregled čez snov obče ekonomske geografije, temveč ustvariti tudi ustrezne metode za to. T o velja tudi za naslednje tri knjige.
231
Ellsworth Huntington, Principles of Economic Geography. Assisted by Fr. E. Williams, S. van Valkenburg, St. S. Visher, John Wiley & Sons, New York, Second Printing 1947. Strani 715.
Huntington, najmarkantnejši ameriški antropogeograf, nam je znan že po knjigi »Principles of Human Geography«, ki je sicer vsebinsko bogata, ki pa je poleg pozitivnih odmevov vzbudila tudi upravičene ugovore proti avtorjevemu naziranju o klimatsko-energetski predisponiranosti zapadnoevropske in severno- ameriške civilizacije. S knjigo, o kateri poročamo danes, je skušal Huntington na svojski način obdelati ožjo snov ekonomske geografije. Ekonomsko geografijo p o j m u j e k o t tisti del antropogeografije, ki premotriva razporeditev vseh pojavov človekovega gospodarjenja, zlasti pa kako se pogoji prirodnega okolja zrcalijo r metodah, s katerimi človek krije svoje potrebe po prehrani, obleki in drugih produktih. Pri tem poudarja, da je nemogoče ekonomsko geografijo odtrgati od fizične.
S tem p o j m o v a n j e m seveda Huntingtonova knjiga ne pomeni ničesar no- vega. Bolj nova je p o svoji metodi. A v t o r si izbere namesto obravnavanja po regijah ali po produktih obravnavanje po osnovah ekonomske aktivnosti. Pre- motriva n a j p r e j vegetacijske, zatem pedološke osnove ter problem reliefa in erozije. V posebnem poglavju razpravlja o visoki produktivnosti, ki nastopa povsod tam, k j e r se optimalnim prirodnim pogojem pridružijo ugodni družbeni, ekonomski in politični faktorji. Podobno postopa pri obravnavanju živalskih osnov. V poglavju o človeku kot ekonomsko-geografskem f a k t o r j u zajame na široko probleme biološke, medicinske in prehranbene geografije. V obsežnem poglavju analizira najznačilnejša svetovna področja visoke produktivnosti. Po vsem tem preide šele k obravnavanju mineralnih osnov in industrije ter konča z odstavkom o mestih in trgovini. Takšna razporeditev snovi vzbuja še močan vtis metodične nedovršenosti, nejasnosti in nepreglednosti. Saj so poglavja o visoki produktiv- nosti in njenih področjih uvrščena n e k j e v sredi, k j e r jih ne bi pričakovali, namesto na koncu, kamor bi sodila. Knjiga nam t o r e j ne poda jasne sistematike ekonomske geografije. Z a t o p a je tem bolj tehtna in nova v posameznih raz- glabljanjih in podrobnih premotrivanjih prirodnih in družbenih faktorjev, ki u s t v a r j a j o gospodarskogeografsko sliko. V tem se ugodno razlikuje od stereotip- nih nemških, pa tudi drugih knjig, ki smo jih bili vajeni sprejemati kot >obče ekonomske geografije«, ki pa so se izživljale v naštevanju posameznih proizvodov, njihove produkcije in njihove geografske razširjenosti.
Clarence Fielden Jones, Economic Geography. In collaboration with Gordon Gerald Darkenwald. T h e Macmillan Company, New York, Reprinted, June 1947.
Strani 629.
Knjiga ima drugačen značaj kot Huntingtonova. Mišljena je kot izčrpen priročnik obče ekonomske geografije. Temu namenu v polni meri ustreza. T u d i pri n j e j kakor pri Huntingtonu seveda pogrešamo poudarka na razlikah, ki jih v gospodarskogeografsko sliko prinašajo različni družbeni sistemi. T o d a sama metoda, s katero^ avtor obravnava geografijo proizvodnje, se močno približa kompleksnemu geografskemu pogledu, ki si ga želimo: namesto» obravnavanja po produktih se proizvodnja obravnava po prevladujočih načinih gospodarske aktivnosti (»types of activities«). Ti načini so: lov in ribolov, izraba gozda, iz- raba travnega sveta (živinoreja), kmetijstvo, rudarstvo, obrt in industrija ter
promet in trgovina. V obsegu vsakega posameznega tipa so nato obdelani posa- mezni produkti osnovne proizvodnje kakor tudi predelovalne panoge. Besedilo oživlja množica odlično izbranih kartic, diagramov in slik.
A. i S. Beškov, Obšta ikonomičeska geografija. S obširna vstapitelna antro- pogeografska čast. Universitetska biblioteka N o 381, Sofija 1948. Strani 416.
Knjiga Beškova preneseča po velikem bogastvu podatkov, zbranih v posa- meznih odstavkih, tabelah in diagramih. A v t o r je zajel globoko v vse razpolož- ljive vire ter napisal priročnik ekonomske geografije, kakršnih v slovanskih jezi- kih doslej skoraj ne poznamo. Vidi se, da je do podrobnosti razgledan v vpra šanjih svetovne proizvodnje in prometa.
Z a uvod v pravo ekonomsko geografijo je napisal Beškov obsežni, 84 strani obsegajoči »antropogeografski del«. Beškov se t o r e j pridružuje tistim, ki stavljajo ekonomsko geografijo p o l e g antropogeografije. T o nas vodi k njegovim na- čelnim pogledom na ekonomsko geografijo, ki jih razvija v prvih odstavkih antropogeografskega dela. S temi pogledi se je deloma sploh težko strinjati, deloma pa so celo v nasprotju z avtorjevimi metodičnimi prijemi v knjigi sami.
A v t o r po pravici podčrtava važnost ekonomske geografije v luči dialektično- materialističnega svetovnega nazora. T o d a trditev, da ekonomska geografija ne more biti »del« antropogeografije, ker je n j e n a najvažnejša osnova, ni z ničimer utemeljena. Saj j e osnova (temelj) vsake zgradbe hkrati njen bistveni del. Proti načelom dialektičnega màterializma greši Beškov t a k o j v naslednjih vrsticah, ko označuje geografijo — in s tem tudi ekonomsko geografijo — kot vedo o prostoru (horološko vedo). Podčrtam n a j tudi, da je kljub bogatemu in dobro obdelanemu gradivu sam način obravnavanja precej v nasprotju s sodobnimi vidiki, ki jih avtor naglasa v uvodnih besedah. V knjigi se namreč doccia uveljavlja zaporedno obravnavanje posameznih proizvodov v smislu značilnih nemških »Produktenkunde«, prav malo ali nič pa ne pride do veljave kompleksni pogled na posamezne oblike gospodarskega življenja ter na njihove geografske vzroke in učinke. S te strani knjiga nikakor ne ustreza zahtevam sodobne eko- nomske geografije. Tako na primer se poljedelstvo kot celota obravnava k o m a j na dobrih dveh straneh, nakar sledi podrobni pregled posameznih poljedelskih proizvodov, ne da bi čitatelj k j e dobil značilno gospodarskogeografsko sliko o različnih stopnjah in oblikah poljedelstva, o problematiki obdelovanja, raz- mestitvi proizvodnje itd. Isto velja za živinorejo. Celo industriji kot načinu proizvodnje je odmerjenih bornih 5 strani, ne da bi bili nakazani gospodarsko- geografski problemi industrializacije kot celotnega procesa, ki so geografsko pomembnejši, kakor suhe naštevanje posameznih industrijskih surovin in panog.
Svetozar Ilešič
%
Iz srbske geografske literature
B. Ž. Milojevič, Doline Zapadne Morave, Morače i Treske. Geografska promatranja. Posebna izdanja Srpskog Geografskog Društva, sv. 26. Beograd 1948. Strani 79.
Milojevičeva regionalno-geografska študija o dolinah ^ a p a d n e Morave, Morače in Treske je nov prispevek v vrsti regionalnih opisov večjih rečnih dolin, ki j o je avtor pričel že pred vojno s svojima študijama o dolini Vrbasa.
A v t o r ni pri vsaki izmed navedenih dolin vključil v obravnavanje celotnega porečja glavne reke. Omejil se je na glavno dolino samo ter najbližje predele,
233
ki so genetično povezani z njo. Izjemo je napravil pri dolini Treske, predvsem v Poreču, k j e r je posegel s proučevanjem dalje na obe strani. Vsako izmed dolin je razdelil avtor še na manjše pokrajinske enote, na eni strani na kotline in na večje razširitve ob glavni reki, na drugi strani pa na klisure, ki vežejo kotline med seboj. T e podrobnejše razčlenitve na dolinske dele ob toku navzdol se je držal tudi v vsakem posafneznem poglavju regionalnega opisa.
Glavni del opisa je posvetil avtor geomorfološkemu premotrivanju. Pri tem se je naslanjal na dosedanje geološke ugotovitve ter je po podrobnem opisu in ugotovitvi geomorfoloških oblik prešel pri vsaki enoti v posebnem poglavju na genezo.
Pri tolmačenju geneze nas seznanja z razvojem, ki so ga doživele omenjene doline od terciara dalje. Terciarna doba je bila n a j b o l j razgibana v dolini Za- padne Morave. Ob času nastanka kotlin v oligocenu so jezera zalila vse kotline ob Moravici in Zapadni Moravi razen Kruševačke, ki je nastala kasneje. V zgornjem miocenu je vdrl v Kruševačko in v vse druge kotline morski zaliv.
Po umiku m o r j a so bile v pliocenu ponovno vse kotline zapolnjene z jezeri.
Podobne so bile razmere tudi v dolini Treske in v spodnjem delu doline Mo- rače. Nazorno je opisan tudi razvoj po terciarju. Omenim n a j le primer štirih izrazitih, deloma s prodom prekritih teras ob Morači. N j i h o v nastanek stavlja avtor v pleistocen in smatra, da je nastala najvišja terasa v prvi ledeni dobi, druga v drugi itd. Vsekakor pozornost vzbujajoč način tolmačenja, ki pred- postavlja za črnogorske visoke gore štiri ledene dobe.
V hidrografskem opisu pod naslovom »Izviri in reke«, ki obsega pri vseh treh dolinah le krajše poglarvje, opiše avtor pritoke glavnih rek, pri čemer je lepo opazna naslonitev hidrografske mreže na ugodno geološko osnovo.
V klimatološke razmere je avtor globlje posegel le pri Morači, k j e r ugo- tavlja vpliv mediteranskega podnebja ob reki navzgor. Z a dolino Morače po- u d a r j a tudi zanimiv primer silovite burje, ki ima tako moč, da v Titogradu razkriva strehe.
Mnogo obsežnejše je pri opisu vseh treh dolin poglavje o vegetaciji in gospodarstvu. Lepo je vidna zavisnost vegetacijske odeje od geoloških, morfo- loških in klimatskih faktorjev. Prav t a k o je pri opisu gospodarstva nazorno prikazana gospodarska funkcija posameznih pokrajinskih enot, njihovo med- sebojno gospodarsko dopolnjevanje in izmenjava z daljnim sosedstvom.
V odstavek o naseljih vključuje avtor kmečka in mestna naselja. Pri kmečkih naseljih opiše njihovo različno lego, ki zavisi največ od morfoloških dejstev. Pri nekaterih naseljih j e opisan tudi tip naselja ter vrste posameznih kmečkih domov. Pri mestih je opisana njihova lega in gospodarska funkcija, samo
pri nekaterih tudi njihovo v n a n j e lice.
Pri Treski in Morači se pridružuje opisu naselij tudi pregled prebivalstva.
V dolini Treske je lepo vidno4 kako je ob času p r o d i r a n j a albanskega življa na vzhod pomenila Treska prirodno oviro. Medtem ko so vasi zapadno od reke ali popolnoma albanske ali pa imajo močno albansko primes, so vasi vzhodno od n j e povsem makedonske.
V zaključnem poglavju o prometu so opisane glavne prometne smeri. Dobro se pokaže, kako so se poti v preteklosti izogibale sotesk, katerih se je poslužil šele moderni promet.
V celoti pomeni študija zelo koristen prispevek k primerjalni regionalni geografiji doslej še slabo proučenih področij Jugoslavije. Drago Meze
S. Vujadinovič, Naselja u slivu Peka. Antropogeografska ispitivanja. Po- sebna izdanja Srpskog Geografskog Društva. Sv. 27. Naiučna knjiga, Beograd 1949. Strani 63.
Studija podrobno obravnava naselja (vasi, mesteca in rudarske k r a j e ) v porečju Peka v vzhodni Srbiji. Označuje njihov položaj, njihov tip ter tipe hiš in zgradb. Od marsikatere srbske regionalne monografije o naseljih se odlikuje po tem, da podrobno in dosledno posveča pozornost tudi razvoju in nastanku naselij ter njihovi gospodarski rasti ob pripadajočem zemljišču in ob prometnih črtah. V obravnavanje so vključeni tudi zanimivi primeri večjih obdonavskih naselij (VelikcJ Gradište, Golubac) in rudarskih k r a j e v (n. pr. Majdanpek). Morda bi bilo koristno, če se srbski proučevalci kmečkih naselij ne bi pretogo držali tradicionalnih Cvijičevih regionalnih označb za tipe (n. pr. timočki, braničevski tip), temveč jih v s a j včasih nadomestili z nazivi, ki bodo označevali njihovo bistvo. S. Ilešič
Borivoje 2. Milojevič: Lesne zaravni i peščare u Vojvodini. Matica Srpska.
Novi Sad 1949. Strani 100.
N a j n o v e j š e delo znanega srbskega geografa predstavlja, kakor v uvodu sam pravi, zaključek njegovih regionalno-geografskih proučevanj Jugoslavije. Ostala dela, ki jih pri tem misli, so »Dinarsko primorje i ostrva« (Beograd 1931), »Visoke planine« (Beograd 1937) in delo o glavnih dolinah, ki je zvečine še v rokopisu.
Podobno kot so že pred izdajo pravkar omenjenih del izhajale posamezne Milo- jevičeve regionalno-geografske proučitve manjših področij v raznih geografskih revijah, smemo tudi s e d a j smatrati, da sta razpravi »Laktasti delovi naših glavnih dolina« (Glasnik Srpskog Geografskog Društva, XXVIII/2, 1948) in »Doline za- p a d n e Morave, Morače i Treske« (Posebna izdanja Srpskog Geografskog Društva, sv. 26, Beograd 1948) poleg 1. 1939 v Geografskem vestniku objavljene razprave
»Privreda i naselja u dolini Vrbasa« ter 1. 1940 v Glasu Srpske Kr. akademije izišle študije o geomorfologiji iste doline, deli objubljene monografije. Tudi o puhliških ravninah in sipinah je že izšlo dvoje del, in sicer: »Titelska lesna zara- van« (Glasnik Srpskog Geografskog Društva, XXVIII/1, Beograd 1948) in »Banat- ska peščara« (Posebna izdanja Srpske Akademije nauka, sv. 1, Beograd 1949);
tretje, »Baranjska lesna zaravan« pa je v tisku za Hrvatski geografski glasnik za 1. 1949. Da bi se izognil ponavljanju, avtor povsod izpušča opise tistih predelov, ki so bili že objavljeni in tako tudi v njegovem nazadnje izišlem delu ni posebnih opisov Titelske, Baranjske in Banatske puhliške ravnine odn. sipine.
Rezultati avtorjevih proučevanj na terenu — v zelo majhni meri se avtor naslanja na že obstoječo literaturo, še največ v poglavjih o zgradbi in reliefu, skoro nič pa v poglavju o rastju, človeku, naseljih in ekonomiki — so razdeljeni na dva dela: splošni in posebni. V prvem, splošnem, p o d a j a primerjavo vseh sèstih puhliških in sipinskih področij pri nas (1. bačka puhliška ravnina in sipina, 2. titelska p. r., 3. b a r a n j s k a p. r., 4. erdutska p. r., 5. sremska p, r„ 6, banatska p. r. in sipina). N a j p r e j jih primerja z ozirom na predpuhliško topografijo in na nastanek ter razvoj sipin in puhliških ravnin. Pri tem ugotavlja, da se ni nalaganje peska in puhlice vršilo v vseh primerih iz istih vzrokov; medtem ko n a j d e pri večini razlog v neravni osnovi, predpostavlja pri bačkem in titelskem kompleksu z gotovostjo, da sta se naložila na barskem — močvirnem zemljišču.
N a t o preide avtor na fluvialno denudacijske in kraške vplive v njihovem reliefu.
Obširen material, ki ga je pretežno zbral avtor sam, poleg odlične logike in
jasnosti i z v a j a n j posebno odlikuje ta poglavja. Sledi opis hidrografskih prilik, k j e r p o d a j a avtor v zgoščeni obliki bogate razultate svojih meritev in opažanj.
Ostala poglavja (o klimi, rastju in gospodarstvu, prometu, naseljih in človeku) razen poglavja o klimi, ki p o d a j a le sintezo že znanega, slone prav tako na materialu, ki ga je zbral avtor ob priliki svojih potovanj.
Drugi, posebni del obsega podrobno regionalno-geografsko študijo bačke, erdutske in sremske puhliške ravnine odn. sipine, dočim so ostale tri obdelane in priobčene na drugih mestih.
V celoti je nova Milojevičeva knjiga kljub skromnemu obsegu bogato in pestro delo, mimo katerega ne bo mogel nihče, ki b o pisal ali govoril o geografiji Jugoslavije. Knjigo je s 17 kartami, skicami, slikami in profili na svoj znano izborni način opremil A. Lazič.
N a kraju še to, da knjige na ljubljanskem knjižnem trgu sploh ni bilo in je trudi ne bo, ker je bila preje, preden je založbo doseglo naročilo, že razprodana.
Stane Zrimec Borivoje Ž. Milojević, Naši predeli. Mala biblioteka Srpskog Geografskog Društva, sv. 8. Naučna knjiga, Beograd 1949. Strani 174.
Milojevičeva knjižica ima sicer popularizacijski namen, a daje več, kakor bi sklepali po njenem skromnem videzu. V n j e j smo dobili kratek regionalno- geografski pregled Jugoslavije. Knjižica b o dobro služila ravno zaradi svoje priročnosti in preglednosti. O d l i k u j e jo Milojevičev način regionalno-geografskega prikazovanja, k j e r je vsaka beseda pretehtana in odmerjena, pa pripovedovanje vendar ni pretežko in preveč zgoščeno. Knjižica more služiti za vzor, k a k o ne gre poljudnega pisanja zamenjavati z gòstobesednostjo.
»Naši predeli« pa zaslužijo pozornost tudi z ožjega strokovnega vidika.
Saj nam v njih Milojević p o d a j a svojo koncepcijo regionalne razdelitve Jugo- slavije odnosno njenih pokrajinskih tipov. Razlikuje šest takih regionalnih tipov.
1. p r i m o r j e z morjem in otoki, 2. kraške predele, ki jih dalje deli na nižji pas (t. j. Rdečo Istro ter podobne Ravne kotare in Bukovico), na višja »Bila in Polja«, na »Humine« okrog spodnje Neretve ter na »Rudine« v vzhodni Herce- govini ter jugozapadni Črni gori, 3. visoke gore, ki jih deli dalje na Alpe, na dinarske gore (»Površi in Brda«) in na šarsko-peristerski tip, 4. Panonsko nižino, 5. Panonske doline, k j e r razlikuje zopet zase dolini Drave in Savel, doline južnih savskih pritokov in Moravske doline s Timokom, 6. Egejske doline, kamor pri- števa makedonske doline in kotline, tudi tiste, ki se o d t e k a j o na jaidransko stran.
T a razdelitev se zdi v osnovi prav posrečena, vsekakor med najboljšimi, kar smo jih doslej doživeli. Posebno umesten j e poudarek na kraških in visoko- gorskih področjih v našem gorskem predelu, čeprav vemo, da je tudi marsikatera naša visokogorska pokrajina kraška odnosno — če hočemo obratno — kraška pokrajina visokogorska. Opredelitev in razdelitev področja »Panonskih dolin« je vsebinsko prav dobra, le imenovanje samo m a n j ustreza: s a j ne gre pri teh področjih samo za doline (vse Srbije ter severne in srednje Bosne ne moremo uvrstiti med »doline«), vrh tega se nam upira, da bi n. pr. zgornje doline Save, Une, Vrbasa, Bosne, Drine itd. označevali kot »panonske« (morda bolje — po- donavske?). Tudi za Egejske doline bi bolj ustrezal kak drug izraz (morda Makedonske kotline). Svetozar Ilešič
2 3 6 K N J I Ž E V N O S T
Dva sestavka Pierra George-a o našem Primorju.
Pierre George, Vie rurale et vie maritime dans le Quarner yougoslave- Bulletin de l'Association des géographes français, N o 194—195, Mai—Jnin 1948, str. 81—89.
Pierre George, Quelques formes karstiques de la Croatie occidentale et de la Slovénie méridionale (Yougoslavie). Annales de Géographie, Paris, N o 308, LVIIe Année, Octobre-Decembre 1948, str. 298—307.
Francoski geograf Pierre George, o katerem smo v zadnjih dveh »Vestnikih ponovno poročali, je bil 1. 1947. dalj časa v Jugoslaviji. Takrat smo opazili v n j e m zelo bistrega in neutrudljivega opazovalca k r a j e v in ljudi. Kot tak se nam pokaže tudi v dveh strokovnih člankih, ki jih je poslej objavil o našem Primorju v francoskih geografskih publikacijah.
Jasno je, da je lahko v kratkem času svojega bivanja, pri nas mnogo hitreje in točneje posnel iz lastnih opazovanj in iz informacij svojih strokovnih sprem- ljevalcev antropogeografsko sliko naših k r a j e v kakor geomorfološko. Z a t o je mnogo tehtnejši njegov prvi članek, v katerem plastično riše kontrast med čisto ruralnim prebivalstvom in življenjem v neposrednem zaledju Kvarnera in med pomorskim življenjem, ki ga je v Kvarner prinesel tuji neslovanski element, kontrast, ki izginja šele danes, ko je Kvarner z Reko politično in gospodarsko priključen svojemu naravnemu zaledju. George-ova karakteristika kmečkega in pomorskega življenja ob Kvarneru je živa in do podrobnosti točna.
Drugi članek je geomorfološki. V n j e m obravnava George probleme z istr- skega in slovenskega Krasa. N a j p r e j skuša raztolmačiti razvoj nadzemske in podzemske hidrografske mreže v Istri ter še posebej nastanek Čepiškega polja in njegovih hidrografskih razmer. Zatem obravnava podrobno podzemske reke in jame v južni Sloveniji: notranjsko Reko s Škocjanskimi jamami, Pivko s Po- stojnsko jamo in Predjamo, Rak (ne »Raka«, kakor piše George) ter podzemski tok Ljubljanice dalje proti Ljubljani. V z a d n j e m odstavku govori o potopljenem obrežnem kraškem reliefu v zapadni Istri.
Vrednost članka je bolj v lepem informativnem pregledu kraške problema- tike v navedenih krajih kakor v lastnih podrobnih ugotovitvah, za katere mu pač k r a t k o 10-dnevno bivanje v teh krajih ni moglo nuditi dovolj časa. Večina dejstev, ki jih n a v a j a George, nam je domačinom seveda že davno znana. Z a nas so bolj dragocene nekatere domneve iz kraške problematike vobče, ki jih postavlja George in sicer — kolikor je mogoče razbrati — v naslonitvi na tolma- čenja svojega spremljevalca prof. Rogliča, George je bil očividno impresioniran po Skocijanu in Raku, ko je postavil trditev, da so kanjonske doline v teh krajih končni stadij v razvoju podzemskih rek in ne oblika, v kateri bi se močnejši nadzemski tokovi vzdržali sredi kraškega sveta na površju. Tvorba kanjonov z rušenjem jamskih stropov bi bila po George-u samo prvi stadij vrnitve k normalni eroziji. George z a t r j u j e še več, da so namreč kanjoni mlada oblika v razvoju kraških polj. T e hipoteze so presenetljivo nove in v z b u j a j o zanimanje, dodati pa je treba, da George-ov članek zaenkrat ne nudi zanje nikakšne doku- mentacije. Nemogoče bo razložiti dolge kilometre kanjonskih dolin v dinarskih kraških predelih z udiranjem stropovja. N e moremo se tudi strinjati s trditvijo, da je stadij prehoda od starejše nadzemske hidrografije v današnjo podzemsko
"bolj hipotetičen kakor pa prehod iz podzemskih kanjonov v nadzemske, in da j e nad današnjimi jamskimi tokovi le težko slediti starim dolinam nai površju.
T a trditev je povsem v nasprotju s proučitvami na slovenskem Krasu, ki so povsod mogle ugotoviti jasne sledove nadzemske hidrografske mreže iz plio- c e n s k e dobe.
George-ov pogled v genezo naših kraških oblik more biti t o r e j samo infor- mativen in tudi iniciativen. Naglica, s katero je avtor beležil informacije, se pri odstavku o Istri kaže tudi v stvarnih netočnostih. Skici 2 in 4 sta netočni, k e r beležita fliš strnjeno od zgornjega porečja Raše daleč do Labina in Krapanske drage, čeprav imamo tam v resnici široko področje eocenskega apnenca. Še s t o p n j u j e se ta napaka v besedilu na str. 300, po katerem doseže Raša morje, ne da bi zapustila flišni pas! Prav t a m v z b u j a nejasna navedba o Dragi in Limu (sic!) vtis kakor da gre za strnjen vodni tok od bližine Pazina do zatoka Limske drage. Z a prag med Plominsko drago in Cepiškim poljem navaja George višino 50 m. Dejansko je t a prag precej višji (80—90 m). Tudi genetska razlaga Če- piškega polja, kakor jo naznačuje George, še ni popolna: zdi se na primer, da se čez Plominski apniški prag odnosno suho dolino ni stekala' proti m o r j u samo današnja Boljunščica (»une petite rivière venant de la région de Vranja«), t e m v e č - v o d o v j e z vsega flišnega področja vzhodno in severovzhodno od Pazina, ki se je šele kasneje preusmerilo v današnjo Rašo. Svetozar Ilešič
Grobe napake na karti Jugoslavije v novem svetovnem atlantu Bartholomew-a Deveta izdaja atlanta The Citizen's Atlas of the World kartografske založbe John Bartholomew and Son (Edinburgh 1947) obsega 192 strani kart in 171 strani obsegajoč seznani krajevnih imen. Po obsegu, opremi in množini gradiva ne
•dosega velikih svetovnih atlantov, ki smo jih doslej pri nas spoznali. Z nekaterimi izmed njih ima za geografa to skupno pomanjkljivost, da je težišče čisto na topografskih kartah s političnimi mejami, zelo malo pa je posebnih kart fizično- geografskih ali antropogeografskih pojavov. Merilo vrednosti atlanta za nas je k a r t a Jugoslavije, ki je glede točnosti vsakekor izjema v slabem smislu. N a n j e j je cela vrsta grobih napak. T o velja že za našo novo zapadno mejo, posebno v goriškem sektorju. Meja teče kar v ravni črti od Anhovega p a do Prvačine in Komna. Vsa Brda, Soška dolina od Anhovega navzdol in velik del Krasa s Sežano so po t e j karti v Italiji. Tak potek meje dela vtis, da je namenoma napačno vrisan, da bi prikril nesmisel nove razmejitve pri Gorici. Še mnogo bolj napačno so vrisane meje posameznih zveznih republik in avtonomnih oblasti K LR Sloveniji spada po karti ne samo Medjimurje, temveč celo Istra prav do Tule in seveda tudi Reka. Vsi novoosvobojeni k r a j i so enostavno priključeni k Sloveniji. Drug značilen primer je Kosovsko-metohijska pokrajina. Širi se, skrčena več kot za-polovico, na ozemlju med Pečjo in Prištino. Povsem nepravilen obseg ima tudi Črna gora. Ves njen zapadni del je redaktor prisodil — k d o ve z a k a j
— k Bosni in Hercegovini. Po navedenem se ne čudimo, da spada Baranja k Vojvodini in V r a n j e k Makedoniji. Zdi se, da r e d a k t o r pri sestavljanju karte vobče ni imel pri roki zanesljivih podatkov za našo državo. Pozitivno je, da so naša imena pisana v našem pravopisu in ne v angleški transkripciji. T o d a na Koroškem, v Slovenskem Primorju in v Istri so na karti imena v njih ponem- čeni ali poitalijančeni obliki. Vladimir Kokole
14 K N J I Ž E V N O S T
Dva nova antropogeografska rada geografa Makedonije
U p r v o j knjizi G o d i š n o g z b o r n i k a Filozofskog fakulteta u Skoplju,.
za 1948, objavljena su dva rada iz oblasti antropogeografije u svesci prirodno- matematičkog otseka (ma da, s obzirom na sadržinu, njima t a m o nije moralo biti mesto): d-ra Atanasija Uroševića »Šarplaninska župa Sirinić« (od 115 d o 176), i Jovana Trifunoskog -»Moravica« (od 223 do 282 strane), — prvi na srp- skom, drugi na makedonskom jeziku. Podaci o Siriniću- su beleženi 1938, a o Moravici 1940 i 1941.
Sirinić ili Župa je predeo na južnoj ivici Autonomne Oblasti Kosova i Metohije, u gornjem toku Lepenca do njegova prvog tesnaca kod sela Broda, N a jugu ga Šara o d v a j a od Pologa u Makedoniji; na jugozapadu p r e v o j Prevalac i planina Ošljak od Sredske ili Sretečke Župe; na severozapadu greben preko Kodža-Balkana i Žara od prizrenskoga Podgora, — i na severu i istoku planina Studenica, Kurkulica, kosa Grabera i Brodska Klisura od južnoga Kosova. U t o j župnoj kurutini ima petnaest sela.
U prvom, općem delu rada ima n a j p r e podataka o položaju, granicama i nazivu predela (o kome se saopćava da se pod tim imenom javlja još u srpskom srednjem veku, osobito u tri povelja cara Dušana), zatim o oblicima i s a s t a j u zemljišta, podneblju, vodama, i biljnom svetu; potom o privredi (ratarstvu, voćarstvu sa vinogradarstvom, a osobito o stočarstvu, šumarstvu, koriščenju vodene snage, pravljenju crepa i crepulja, rudarstvu, i o pečalbarstvu). Posle kraćih podataka o saobraćaju, više je zabeleženo o naseljima (o položaju, tipu sela i kuća, o zgradama u polju i na planini, o osnivanju sela, ranijim naseljima i njihovim tragovima) i o stanovništvu i njegovu etničkom sastavu. Odatle se vidi da u Siriniću najviše ima pravoslavnih Srba, ne mnogo muhamedanskih Arbanasa, i sasvim malo poarbanašenih Srba (»Arnautaša«). Po broju domova, Srbi su 1938 činili skoro tri četvrtine svega stanovništva (94 roda sa 847 kuća, to jest 71,60%), Arbanasi više od četvrtine (25 rodova sa 310 kuća, ili 26,20%), a »Arnautaši« neznatnu manjšinu (5 rodova sa 26 kuća, odnosno 2,20%). Sta- rinaca je u Siriniću bilo nešto iznad četvrtine ukupnoga broja (41 rod sa 284 kuće, t o jest 25,36%), i oni su uglavnom Srbi i svi »Arnautaši«. Doseljenika ima najviše Arbanasa iz severne Arbanije, zatim Crnogoraca i Bokelja, posle njih rodova nepoznatog porekla i sa Kosova i Metohije, potom iz susednih make- donskih predela oko srednjega toka Vardara, i najzad malo Srba iz severne Arbanije. Kada su se od sredine XVIII veka počeli doseljavati Srbi, Arbanasa nije bilo u Siriniću; oni se počinju javljati tek u drugoj polovini toga veka.
Glavni uzroci doseljevanja Srba bili su bežanja od arbanaškog nasilja in skla- n j a n j e u zaštićeni Sirinić, u kome tada nije bilo čifličkog rada. Arbanasi,- tražeći plodnije i bogatije zemljište, mogli su doći u Sirinić tek pošto se srpsko stanov- ništvo počelo izseljavati n a sever posle austriskoturskog rata i za vreme bez- vlašća u zapadnome delu Balkanskoga Poluostrva iza poraza pod Bečom. Nji- hovo doseljavanje se zaustavlja skoro z a j e d n o sa srpskim, oko 1840. Dolaženje u n j je bilo postupno. Ali kako Sirinić nije veliki predeo niti je osobito bogat, on nije mogao držati znatan b r o j stanovništva. Z a t o su se mnogi morali iselja- vati u susedne predele. U p o t o n j o j glavi ima podataka o mešanju srpskog i arbanaškog življa, o uticaju Arbanasa na Srbe i o pretapanju Srba u Arbanase, i uopće o primanju etničkih odlika arbanaških. N a k r a j u općega dela su iznesene neke odlike stanovništva (telesne i duševne osobine, društvene prilike, i govor).
— U drugom, posebnom delu ima samo popis svih rodova po selima, bez dosad uobičajenog opisa svakoga sela, koji je vrlo koristan.
U radu ima šest snimaka. N e m a karte predela o k o j o j se kaže da je priložena.
*
Moravica je predeo oko reke istog imena, n a jugu Srbije. N a istoku j e planina R u j a n odvaja od G o r n j e Pčinje; na jugu blago razvode između Mora- vice i Kumanovske Reke od starog Žegligovai u Makedoniji; na zapadu preševski deo Crne Gore od G o r n j e Morave, — i na severu doseže do blizu Moravičtna ušća u Moravu, gde se spaja sa bujanovačkom kotlinom. U uvome radu nije obuhvaćen ceo predeo, nego s a m o šestnaest sela na istočnoj strani od železničke pruge i na desnoj obali Moravice, koje pisac naziva istočno-preševskim selima.
Govoreći o imenu Moravice, on misli da je postalo u narodu u novije vreme.
Potom opisuje sastav i oblike zemljišta, klimu, vode, i biljni svet. U glavi o naseljima ima podataka o n j i h o v o j starini i njihovu postanku, položaju, tipu, o kućama i drugim zgradama oko njih, i o ostacima starih naselja. Prema prouče- nom poreklu stanovništva, u selima opisanog dela predela žive Srbi pravoslavni i muhamedanci, Arbanasi, Cigani i Turci. Doseljenici imaju najveći b r o j rodova i kuća (80,11% jednih i 71,88% drugih). N a j j a č a je zapadna struja, k o j a je većinom sastavljena od severnih arbanaških plemena, Cigana iz Preševa, a zatim od pravoslavnih i muslimanskih Srba iz susedne Crne Gore. Z a njom ide se- verna s t r u j a sprska i nešto ciganska, pa istočna, i najzad južna. Glavna dose- l j a v a n j a su većinom bila u vreme posle balkanskoga rata. Iseljavanje je bilo izazvano dolaskom Turaka i drugim krupnim događanjima u X V I i XVII veku, pošto je predeo na prolazu između Makedonije i Srbije, i stanovništvo je rano odlazilo u susedne i u dalje predele. U narednoj glavi se govori o privreai (obrađivanju zemljišta, stočarstvu, i o nekim sporednim zanimanjima), a po- tom o saobraćaju. N a k r a j u ima pomena i o društvenim odlikama, osobito o zadrugama (»golemim kućama«), rodovima, i o bratstvima i plemenima (kojih ima samo kod Arbanasa), i o selu kao društvenoj celini. — U posebnom delu je opis svih sela i rodova, sa raznim drugim korisnim podacima.
U radu ima četiri snimka i jedan crtež ispitanog dela Moravice, aili se na njemu nazivi nekih sela svojim oblikom malo ne slažu s imenima u posebnom delu.
*
Oba ova rada, osobito o Siriniću, jesu značajni prilozi našoj nauci za po- znavanje pojedinih predela n a jugu Srbije, za stanovništvo, naselja, privredu, saobraćaj i drugo. Oni u isto vreme govore o naučnoj delatnosti mladoga skop- skog Univerziteta, o napretku makedonske geografije, i o bratskom zanimanju naučnih radnika u Makedoniji za proučavanja srpskih predela. B. Rusić
Dva nova geografska učbenika za srednje šole
Roman Savnik, Zemljepis FLRJ za tretji razred srednjih šol. Ljubljana 1949. 69 slik med besedilom, strani 153.
Bohinec — Kranjec — Savnik, Občni zemljepis za višje razrede srednjih šol, I. del. Ljubljana 1949.
O b a učbenika sta pomembna pridobitev naše srednješolske geografije in bosta izpolnila veliko vrzel, ki je doslej oteževala uspešen pouk zemljepisa v
zaključnem letu nižje in v prvem letniku višje gimnazije. Za t r e t j i razred gim- nazije smo sicer imeli malo knjižico dr. Savnika »Zemljepis FLRJ«, ki jo je avtor pripravil kmalu po osvoboditvi in je zato mogel le na splošno in perspek- tivično naznačiti velike družbene in ekonomske spremembe v naši državi. . Tudi v novem » Z e m l j e p i s u F L R J« avtor v poglavju o gospodarstvu ne zahaja v podrobno razčlenjevanje naše ekonomike, ne gromadi materiala in statistik, ampak skuša dati zaključeno sliko virov, razvoja in uspehov našega planskega gospodarstva, njegovih bodočih možnosti in nalog. Pri tem je avtor r splošnem pravilno precenil zmogljivost in potrebe učenca na t e j stopnji, čeprav bi v nekaterih poglavjih mogel dati več in bolj konkretnih navedb, na pr. v d o k a j pičlih odstavkih o preobrazbi kmetijstva, o melioracijah, o gradnji hidro- central itd. Več tovrstnega gradiva nudi sicer učbenik deloma že pri fizičnem opisu ali pa v zadnjem delu knjige, pri pregledu posameznih ljudskih republik, kljub temu pa bi pri gospodarskem pregledu celote moral dijak dobiti zaklju- čeno sliko velikih melioracijskih del, temeljitejši vpogled v razvoj in ustroj kmečkih obdelovalnih zadrug in državnih posestev ter se seznaniti s tako po- membnimi gradnjami kakor so Jablanica, Mavrovo itd.
Posebna odlika učbenika je prvi del, to je fizični opis Jugoslavije. V sli- kovitem pregledu površja, podnebja in vodovja naše države vodi pisatelj učenca skozi posamezne predele in v lahko razumljivem jeziku razlaga odlike in bo- gastva naše domovine, pa hkrati opozarja na težave in naloge, ki nam jih stavlja priroda pri graditvi boljšega življenja.
Dobro izbrani ilustrativni material in kartografska oprema bi vsebino učbenika zelo poživila in ponazorila, če bi založnica poskrbela za boljši papir, tiskarna pa za vestnejši odtis slik in kart. Posebno moti zamenjava prilog na straneh 64 in 81, od katerih je prva napačno naslovljena, druga pa sploh brez naslova. Umestno bi že bilo, da bi naše založbe opustile predsodek, da lep papir in lep natis pritiče samo leposlovnim delom, ne pa učbenikom za vsak- danjo šolsko rabo.
Veliko večjega upoštevanja je bil v tem oziru deležen drugi učbenik, O b č n i z e m l j e p i s za višje razrede. Primerni papir, odprti tisk, pa v splošnem čisti fotografski posnetki in odlična risarska oprema, vse to že ob prvem pregledu ustvari vtis skrbne priprave in izdeiave. Tozadevna primerjava obeh učbenikov, ki jih je natisnila ista tiskarna — slednjega v novembru, zgoraj omenjenega pa v decembru 1949 — naravnost preseneča.
Posebno priznanje zaslužijo avtorji, da so mimo konfuznega, na osnovi Sčastnjeva izdelanega učnega načrta pregledno in smotrno uredili gradivo in ga omejili na obseg, ki ga je v enem šolskem letu mogoče obdelati in naučiti. To in pa jedrnati slog ter jasno izražanje, komentirano s temeljito razlago in primeri daje delu vrednost in značaj pravega učbenika, medtem ko je že omenjeni prevod iz ruščine pri vseh svojih odlikah in bogastvu gradiva le prej geografska čitanka.
V podrobni analizi teksta sicer naletimo na nekatere pomanjkljivosti, dru- god zopet na pretirano kopičenje strokovnega izrazoslovja. Problematična je umestnost nekaterih terminov pri poglavju o oblikah zemeljskega površja (str. 106, 107 — nižavje, nižina, valovito nižavje, valovita visoka planota). Kate- gorizacija vzpetin v hribovje, gričevje itd. po sami relativni višini brez ozira na značaj reliefa, je preveč mehanična. Iz ugotovitve n. pr., da »vzpetosti med 200 in -500 m višine imenujemo hribovje« itd. dijak še ne bo razbral, da gre za
prevladujoči tip višin v dotičnem kompleksu. Še m a n j posrečena je razlaga gorskega sklopa, odnosno gorskega masiva,. V obravnavanju tektonskih premikov in gubanj je zopet upoštevana le sila in smer pritiska, ne pa tudi kamninska sestava, okorelost starih in večja elastičnost mlajših plasti. Kakor v splošnem učbenik ustreza zahtevi, da skuša posameznim geografskim pojavom najti kon- kretnih primerov v prvi vrsti v domačem okolju, bi vendar kazalo v bodoči izdaji še bolj poglobiti in ilustrirati nekatera za nas posebno važna poglavja.
T a k o bi generalizirana geološka k a r t a Jugoslavije olajšala učencem in učitelju proučevanje geološke sestave našega ozemlja in na n j e m prikazala pestro pome- šanost geoloških formacij na m a j h n e m teritoriju. V ilustracijo razpredenosti kraških jam in pretokov bi dobro služila skica kraškega podzemlja v postojnsko- cerkniškem področju. Nič m a n j poučna ne bi bila k a r t a celotne hidrografske mreže Jugoslavije (prirejena p o karti A. Šerka), ki bi prikazala kričečo razliko med kraško in normalno hidrografijo, o čemer dijak pri vsem p o u d a r j a n j u kra- ških pojavov, pa pod vtisom običajnih priročnih in stenskih zemljevidov nikdar ne dobi vsaij približne predstave. Če ne tu, bi bila taka priloga zelo priporočljiva v učbeniku za VIII. razred, ki je v pripravi.
N a j b o l j pomanjkljivo v vsej knjigi je poglavje o ozračju. Z a razliko od ostalih, napisanih živo in nazorno, se omejuje na suhoparno deskripcijo in analizo atmosferskih činiteljev. Prav gotovo je za sodobnega človeka potreb- nejše poznanje razmestitve in dejstvovanja baričnih tvorb kot osnove za ra- zumevanje vremenoslovja in vremenskih napovedi kakor strokovne podrobnosti o redukciji barometra ali pa Beaufortova vetrna lestvica. Predvsem pa je pro- storno in vsebinsko preskop odstavek o podnebju in o podnebnih pasovih ter vrstah, k j e r bi prav za prav moralo biti težišče geografskega premotrivanja ozračja. Z a t o pa ima glavno krivdo učni načrt.
Vse te bistveno m a n j važne pripombe ne z m a n j š u j e j o kvalitete te nove šolske knjige, ki jo bodo s pridom uporabljali n e le učenci, ampak tudi učitelji zemljepisa na srednjih šolah. Posebej z metodičnega vidika bo novi učbenik soliden vodnik učitelju; v nemalo oporo mu bodo bogate in nazorne ilustracije.
Tone Oblak
Pregled revij
Glasnik Srpskog Geografskog Društva, Beograd. Sv. XXIX, 1949: VI. G o r - č i n j s k i , Desetni sistem klimata — K. M i l o s a v 1 j e v i ć , Jake kiše i pljuskovi u Beogradu — Br. B u k u r o v , Veliki kanal Dunav—Tisa—Dunav — M. S.
F i 1 i p o v i ć , O »varošicama« u selima — N. G r o z d a n o v i c , Razvijenost toka Velike Morave i njen odnos prema nekim pritokama — N. D r a g i ć e v i ć ,
Novi podaci o stanovništvu F N R Jugoslavije.
Izvestija Vsesojuznogo Geografičeskogo Obščestva, Izdatel'stvo Akademiji N a u k SSSR, Leningrad. Tom 80 (1948), 4—6: D. G. P a n o v , Uspehi kartografu reljefa dna morej SSSR — A. A. J u n a t o v , O zonal'no pojasnom rasčlenenii rastitel'nogo pokrova Mongol'skoi N a r o d n o j respubliki — S. M. A b r a m z o n , Etnografičeskie ekspedicii v Kirgizskoj SSR v 1946—1947 gg. — L. J. Z i m a n , Sdvigi v razmeščenii naselenija SSA — A. A. K r a s k o v s k i j , O promišlenom ispol'zovanii prirodnogo vulkaničeskogo para i tepla — A. Z. A 1 e i n e r , A n t - arktika v tekuščem desjatiletii — M. V. T r o n o v , Ob ustojčivosti lednikov —
15
Tom 81 (1949), 1—5: A. I. T o l m a č e v , Eščo neskol'ko mislej o proishoždenii tajgi — N. N. Z u b o v . O putjah zaselenija Gavajskih ostrovov i ostrova Pashi
— E. A. B e 1 e c k i j , Po jugo-zapadnomu Pamiru — D. L. A r m a n d , Funk- cional'nie i korrelacionnie svjazi v fizičeskoj geografii — P. S. K u z n e c o v . O pustinnoj oblasti v predelah evropejskoj teritorii SSSR — L. S. B e r g , Russkie otkritija v A n t a r k t i k e i sovremennij interes k n e j —• I. J. G u r v i č , Lesorazve- denije v Stalinskom plane bor'bi s zasuhoj i neurožajami — O. A. K o n s t a n - t i n o v , O tak nazivaemom »zakone pervenstvujujščego goroda« — S. P. H r o - m o v , Est li landšaftnie zoni na okeanah? — F. D. D a v i t a j a , Nekotorie pro- blemi razvitija meteorologii i klimatologii v svjazi s itogami sessii Vsesojuznoj Akademii sel'sko-hozjajstvennih nauk imeni Lenina — V. N. S t a r k , Problema oblesenija stepej i zadači entomologii — A. Z. A 1 e i n e r , Novie dannie po geografii Antarktiki — G. V. L o p a t i n , Erozija i stok nanosov v evropejskoj Casti SSSR i Severnom Kavkaze — A. M. R j a b č i k o v , Izmenenija v admini- strativnom delenii Indii posle razdela — S. P. H r o m o v , Sinoptičeskaja meteo- rologija kak geografičeskaja nauka.
Izvestija Akademiji Nauk SSSR, Serija geografičeskaja i geofizičeskaja, Moskva, Tom XIII (1949), N o 1—6: N. N. F a v o r i n , Shema klassifikacii rek s f e d n e j polosi Evropejskoj časti SSSR i v gornih zaisušlivih rajonah p o tehničesko- hozjajstvennomu principu — N. M. V o l k o v , N o v i j sposob izmerenija dlin rek po kartam — A. A. G r i g o r j e v — D. M. L e b e d e v , O t k r i t i j e Antarkti- českogo materika russkoj ekspediciej Bellingshausena-Lazareva 1819—1821 gg. — V. E. J o g a n s o n , O vlagooborote i vodnom balanse na ravninnoj časti Evro- p e j s k o j territorii Sojuza — V. R. V o l o b u j e v , Počvi i klimat.
*
Przeglqd Geograficzny, Warszawa. T o m XXI, zesz. 3—4, 1948: M. D o - b r o v o l s k a , Dynamika krajobrazu kulturalnego — W. O k o t o w i c z , Z zagadnien zmian klimatu — W. W a l c z a k , Glebi strukturalne w Karkonoszach.
Sbornik Ceskoslovenské společnosti zemëpisné, Praha. Ročnik 1949, č. 2:
V. H a u f 1 e r , Šumava: Problém nedosidlenosti a hospodarské funkce — VI.
M o s t e c k y , Morfologie poriči Brtnice — J. B o h a t a , Josefa Tâborského krâtké vypsâni zemé ëeské — K. M a n n — Zd. P o b a — Pr. S a n t r u č e k , Nova speleologickâ studia v Dimici — C. H a r v a l i k , Strčdni virtuelni rychlost komunikačni site Krâlovéhradecké dopravnî oblasti.
Kartograficky prehled, Praha, Ročnik III (1948), 1—12: J. B ö h m , Jednotnä geodetickâ sit'evropskâ — R. P l e c h a t a , Rozbor podélného profilu Labe methodou Jovanovićovou — E. L e n z o v a — K. K u c h a r , Studium zemëpisu a kartografie v Anglii — Olga K u n d r n o v s k a , Kartometrické stanoveiii krajinnych tipû Československa — A. P e t e r k a , Geografickostatistickâ studie o vztahu silničm sitč k areâlu, nadmorské vysce, počtu obci a počtu obyvatelstva v Čechach — J. M y š k a , Kartografie do nové doby. '
Annales de Géographie, Bulletin de la Société de Géographie, Paris, LVIIIe Année, 1949, N o 209—312: A. M e y n i e r — A. G u i l c h e r , La XXXIe excur- sion géographique interuniversitaire (30 mars — 4 avril 1948) — J. M. H u b e r t , Le modélé desertique dans la vallée inférieure de l'Oued Guir — P. M o n b e i g , Évolution des genres de vie ruraux traditionnels dans le Sud-Est du Brésil — A. G u i l c h e r , La surface posthercynienne dans l'Europe occidentale — A. M.
243
C h a r a u d , Bocage et plaine dans l'Ouest de la France — Ph. A n t o i n e , L'industrie de la pierre précieuse dans le Jura — V. T a n n e r , Vinland, Les plus anciens rapports de l'homme blanc et du Nouveau Monde — J. B e a u j e u
— G a r n i e r , L'industrie italienne et ses perspectives — H. I s n a r d , Vigne et colonisation en Algérie — H. B a u 1 i g , La vallée et la delta du Mississippi — G. B a e c k e r o o t , Le relief de la Bohême centrale — J. D r e s c h , La rizicul- ture en Afrique orientale — R. M u k h e r j e e , La structure économique de six villages du Bengale.
Bulletin de la Société Belge d'Études Géographiques, Louvain. Tome XVII (1948). 1—2: H. B a u l i g , La géographie-est-elle une science? — A. H. D e - b o u v e r i e , L'importance relative des Centres d'Habitat en Belgique — R.
D e n d a 1, Une enquete sur l'agriculture luxembourgeois en 1764. — H. B a u 1 i g , Le problème des méandres — J. A. S p o r c k , Le rôle de l'eau dans la locali- sation de l'industrie lainière dans la région verviétoise — R. de S m m e t , Une technique d'établissement de blocs-diagrammes — Tome XVIII (1949), 1: P.
G o r o u , Le pays de Belem (Brésil) — P. G r a v i e r , Le Marais poitevin — M. A. L e f e v r e , Madère. Un milieu géographique jeune — 2: C. P e t i t , Les fondements géographiques du Port d'Anvers. ,
Geographical Rewiew, published by the American Geographical Society of N e w York, 1949: O. J. T o d d , The Yellow River Reharnessed — C h a n g C h i h - y i , Land Utilization and Settlements Possibilities in Sinkiang — W . B. F a i r c h i l d , Renewable Resources: A World Dilemma: Recent Publications on Conservation — W. V. L e v i s , T h e Function of Meltwater in Cirque For- mation: A Reply — G. M a n l e y , Glaciological Research on the N o r t h Atlantic Coasts — H. S. S t e r l i n g , The Changing Face of Rural Mexico — J. J. P a r s o n s , California Manufacturing — E. L. U l i m a n n , T h e Railroad Pattern of the United States — J. P. H a u g h t o n , T h e Social Geography of Dublin — J. N. W e l i n g t o n , Zambezi—Okovango Development Projects — W. J. C a h n m a n n , Frontiers between East and W e s t in Europe — I. B o w - m a n n : Geographical Interpretation — R. L. P e n d l e t o n , T h e Belgian Congo, Impressions of a Changing Region — K. B u c h a n a n — N. H u r w i t z , T h e Asiatic Immigrant Community in the Union of South Africa — 1950, Jannuary:
J. M. M a y , Medical Geography, Its Methods and Objectives — B. H. F a r - m e r , Agriculture in Ceylon — J. M. P a r s o n , Recent Industrial Development in the Gulf South — 1950, July: D. J e n n e s , The Recovery Program in Sicily
— G. G. W e i g e n d , Effects of Boundary Changes in the South Tyrol — G. T. T r e w a r t h a , Land Reform and Land Reclamation in Japan — H.
B u c h a n a n — N. H u r w i t z , The »Coloured« Community iu the Union of South Africa — K. T a n a k a , The Relief Contour Method of Representing Topography on Maps.
Geographical Journal, London, Vol. CXIII, Published June 1949: W. R.
M e a d , T h e Finnish Outlook, East and West — C. A. M. K i n g — W. W.
W i l l i a m s , The Formation and Movement of Saud Bars by Wawe Action — Vol. C X I V (1949), Nos 1—6: E. W. G i l b e r t , T h e Growth of Brighton — C. B. F a w c e t t , A New N e t for a World Map — R. F. P e e l , Geomorpholo- gical Fieldwork with the Aid of Ordnance Survey Maps — H. P e t t e r s s o n , T h e Swedish Deep Sea Expedition — D. R. B u x t o n , T h e Shoan Plateau and
16*
its People: An Essay in Local Geography — J. W. W r i g h t , T h e White Nil Flood Plain and the Effect of Proposed Control Schemes — M. A. A r b e r ,
•Cliff Profiles of Devon and Cornwall — G, R. C r o n e — F. G e o r g e , Olaus Magnus and his Carta marina: A Problem in Sixteenth-century Cartography.
Geographica Helvetica, Bern, III., 1948: A. C h a i x , Au sujet de la mor- phologie du Sahara — St. F é k é t é , Siedlungsformenkarte der Slowakei — G.
F r e i , Fünfzig Jahre Schweizerischer Mittelschulatlas — Fr. N u s s b a u m , Bevölkerungsprobleme Frankreichs — H. S c h m a s s m a n n , Z u m Wasserhaus- halt des Schweizer Hochgebirges — E. S c h m i d , Die Vegetationskarte der Erde — H. V o g e l , L'émmigration suisse hors d'Europe — F. W i c k , Der schweizerische Aussenhandel mit den Tropen — E. W i n k 1 e r , Melioration und Landschaftsgestaltung — IV, 1949: W . S t a u b , Die Grimselkraftwerke in der berneroberländ. Landschaft — E. H e n n i g , Z u r Entwicklung des Schweizer Flußnetzes — C. R a t h j e n s , Die Eiszeitforschung im deutschen1 Alpenvor- lande — Ch. B i e r m a n n , Le Léman comme frontière — H. P. K o s a c k , Epirus — R. S t r e i f f - B e c k e r , Beitrag zum Glazialproblem.
