Peter Stefanoski
RAZMIŠLJANJA O STROKOVNIH IZHODIŠČIH ZA DELO Z UŽIVALCI DROG NA CENTRU ZA SOCIALNO DELO
S P E C I F I Č N O S T P O J M A P O M O Č I V S O C I A L N E M D E L U
K o M e s e c ( 1 9 9 0 : 1 4 7 - 1 4 8 ) razmišlja o v e d i s o c i a l n e g a dela, o p o z o r i na težave, ki se vežejo na s a m o i m e vede. Predmet v e d e s o c i a l n e g a d e l a s o p r o c e s i i n m e t o d e p o m o č i ter s o l i d a r n o s t i kot a k t i v n i i n zavestni integracijski procesi. S socialnim d e l o m n a v a d n o m i s l i m o s a m o p o k l i c n o opravljanje tega dela. V razmišljanju, kako p o i m e n o v a t i t e m e l j n o v e d o o p r o c e s i h p o m o č i in solidarnosti nasploh (vključujoč tudi neformalne oblike p o m o č i v družbi in tudi sam sistem socialnega varstva) p a pre
dlaga ime, ki izvira iz grške besede boetheia ( p o m o č ) : boetika. V okviru te v e d e naj bi ohranili naziv socialno delo za strokovne oblike in m e t o d e p o m o č i . Torej: socialno d e l o kot p r a k t i č n a s t r o k o v n a dejavnost boetike.
Hitro lahko v i d i m o , da opredelitev pre
d m e t a v e d e o p o m o č i poudarja posebnost s o c i a l n o d e l a v s k e g a diskurza. P r o c e s i i n m e t o d e p o m o č i in solidarnosti so n a m r e č v e d n o v službi integracijskih procesov, tj., procesov, ki o m o g o č a j o socialno vključe
nost posameznika in s k u p i n v širši socialni kontekst. Socialnodelavski diskurz prepo
z n a m o p o umestitvi strokovne p o m o č i m e d t o č k i s o c i a l n e i z o b č e n o s t i , i z k l j u č i t v e , marginalizacije, n e z m o ž n o s t i vpliva... in socialne vključenosti, integracije, sodelo
vanja, možnosti vpliva... (STRITIH 1 9 9 3 : 1 0 5 ) . G o o d e ( 1 9 9 3 : 4 2 - 4 8 ) opozarja na težav
nost določanja, kdaj je lahko neki pojav pre
p o z n a n kot socialni p r o b l e m . Z definira
njem socialnega problema kot objektivnega pojava predpostavljamo obstoj konkretne.
škodljive in ogrožuječe situacije oz. tovrst
nega ravnanja. Socialni p r o b l e m je v skladu z objektivnim i z h o d i š č e m vsako ravnanje ali stanje, ki povzroča smrt, bolezen, slabša
nje kakovosti življenja v skupnosti ali zmanj
ševanje posameznikove zmožnosti obvlado
vanja življenja. Večja ko je stopnja škodljivo
sti in ogroženosti, p o m e m b n e j š i je socialni problem. D o l o č e n o ravnanje ali stanje bi lahko ugotovili z metodo ocenjevanja objek
tivnih variabel in t e m u bi sledila p r i m e r n a reakcija pristojne strokovne službe.
Socialni p r o b l e m p a lahko poskušamo, kot predlaga isti avtor, definirati tudi z vidi
ka subjektivnega doživljanja d o l o č e n e g a ravnanja ali stanja. Ravnanje ali stanje opre
d e l i m o kot socialno problemska takrat, ko sta zaznana kot taka, ko ju kot problemska prepoznajo u d e l e ž e n c i v situaciji, ali p a ju kot p r o b l e m s k a d o l o č i j o . Situacija, k i jo opredelimo kot socialni problem, mora biti moteča, nezaželena, in obstajati mora želja p o njeni razrešitvi ali enostavnem izginotju iz življenja udeležencev. Socialni p r o b l e m ne obstaja kot nekaj konkretnega, ampak je proizveden skozi medčloveške o d n o s e . Z a t o g o v o r i m o o konstrukciji s o c i a l n e g a p r o b l e m a . Socialni p r o b l e m je tisto, kar ljudje kot t a k o p r e p o z n a j o . Č e o b s t a j a objektivno škodljiva situacija, ki ni prepo
z n a n a kot s o c i a l n i p r o b l e m , p o t e m n e m o r e m o govoriti o socialnem p r o b l e m u . O b s t o j k o n k r e t n e škodljive situacije n i zadosten p o g o j za definiranje socialnega problema, hkrati p a tudi ni nujen p o g o j za obstoj socialnega problema.
Po subjektivni definiciji ni strokovnjak ali znanstvenik tisti, ki definira s o c i a l n i p r o b l e m , ampak j e to prizadeti človek.
To je n a s l e d n j a r a z l o č e v a l n a p o t e z a s o c i a l n o d e l a v s k e g a diskurza. S t r o k o v n o p o m o č d o b i človek, ki se je p r e p o z n a l kot človek v stiski. V p r i m e r u staršev, ki iščeta p o m o č zaradi otrokovega drogiranja, sta v stiski prav starša, za otroka pa tega še n e m o r e m o trditi. P o m o č je usmerjena v star
ševsko stisko, ki j o je treba kot tako defi
nirati in otroka povabiti k reševanju stiske staršev. V nadaljnjem p o s t o p k u se lahko zgodi (je zelo verjetno), da b o lahko tudi otrok opredelil svojo stisko. V z p o s t a v i se lahko nekakšno soglasje o »družinski« stiski, ki j e l a h k o t e m e l j za nadaljnje s k u p n o reševanje.
O b j e k t i v n a m e t o d a definiranja social
n e g a p r o b l e m a r a z p o l a g a z m e r l j i v i m i variablami škodljivosti in ogroženosti p o sameznikovega i n d r u ž b e n e g a življenja. V o k v i r u s u b j e k t i v n e definicije s o c i a l n e g a p r o b l e m a p a so prav tako na voljo variable, ki jih lahko p r o u č u j e m o kot konkretne p o jave. G o o d e ipp. cit.: 42-48) jih o b pojavu uživanja drog opredeli z naslednjimi odzivi javnosti. Prvič: uživanje drog p o v z r o č a v javnosti zaskrbljenost. To je o p a z n o v zahte
vah, naj država, policija, zdravstvo, sociala, cerkev... kaj storijo. D r u g i č : kriminalizacija ravnanj, povezanih z uživanjem (nekaterih) drog. Tretjič: j a v n o mnenje ocenjuje uživa
nje drog kot zelo resen nacionalni problem.
Četrtič: v j a v n i h o b č i l i h je uživanje d r o g hvaležna tema. Petič: institucionalna obrav
nava uživalcev d r o g prek policije, zaporov, psihiatrije, sociale, šolskih in v z g o j n i h pro
gramov, raziskovalnih ustanov in d r u g i h . Torej lahko p o t r d i m o , da je uživanje drog socialni p r o b l e m . Po metodi objektivne de
finicije socialnega p r o b l e m a p r o u č u j e m o variabli škodljivosti in ogroženosti, m e d t e m ko konstruktivist v definiciji socialnega pro
blema raziskuje občutja, izjave in dejanja ljudi v situaciji, v kateri se nahajajo.
R a v n o p r i o b r a v n a v i drogiranja se je t r e b a z a v e d a t i razlik v o b j e k t i v n e m i n subjektivnem p o g l e d u na drogiranje. N a hitro in p o v r š n o si lahko d o v o l i m o trditi, da ni neposredne povezave m e d objektivno
»škodljivostjo« p o s a m e z n e droge in povzro
čenega razburjenja zaradi uživanja te droge (primerjava števila smrti zaradi p o s l e d i c kajenja in zaradi posledic uživanja heroina
se n a m v Sloveniji kaže n e k a k o v razmerju 1 0 0 0 : 1).
P R A K T I Č N O S O C I A L N O D E L O K O T R A Z I S K O V A L N I P R O J E K T
Vsaka strokovna socialnodelavska p o m o č je samostojen projekt. Z d r u g i m i p o d o b nimi projekti ima lahko samo široka skupna i z h o d i š č a , nikakor p a n e s m e izhajati iz statične t i p o l o g i z a c i j e s o c i a l n i h stisk in njim p r i m e r n i h tipskih socialnodelavskih ravnanj. Socialnodelavski diskurz temelji na p r i z n a n j u e n k r a t n o s t i v s a k e g a p o s a m e znika. T i p o l o g i j a u p o r a b n i k o v s o c i a l n o delavskih storitev je lahko smiselna toliko, da l o g i č n o o m e j i polje načrtovanja stro
kovne p o m o č i .
Vstopiti kot strokovni delavec v p r o c e s p o m o č i z izdelano teorijo ni v nasprotju z instrumentalno definicijo problema, kot jo je predstavil Luessi (1990: 89-90:
[Z]načilnost sistemske metodike socalnega dela je konduktivni moment definicije pro
blema v socialnem delu. Definicija problema [...] je v celoti instrument za ravnanje; zato govorimo o metodičnem principu instru
mentalne definicije problema.
»Konduktivna« je, ker povezuje v celoto, če je le mogoče, vse za reševanje problema p o m e m b n e osebe [...] glede na skupno dojemanje problema in skupno zamisel/
koncept njegove rešitve.
Ko za problem pomembna oseba sprejme definicijo problema, se spremeni v osebo, ki je v rešitvi udeležena; saj ima definicija so
cialnega problema povsem operacionalni pečat; določa delne cilje in opravilne korake v reševanju problema in daje vsakemu udele
žencu naloge ravnanja. Č e se socialnemu delavcu posreči resnično instrumentalna, torej operacionalna in konduktivna defini
cija problema, je s tem ustvaril temelj sistem
skega procesa njegovega reševanja, da, s tem je že storil dober del sistemsko operaciona- lizirajočega dela.
Teorija je enostavno temelj, k i na podlagi instrumentalne definicije p r o b l e m a o m o g o č i iskanje m o ž n i h r e š i t e v v d o l o č e n i
smeri. Teorija m o r a biti dovolj abstraktna, da l a h k o z njenim p o j m o v n i m aparatom r a z u m e m o in interveniramo v vsej razno
likosti konkretnih socialnih stisk in težavah, i n hkrati dovolj konkretna, da v njej naj
d e m o s m e r n i c e za ravnanje v problemski situaciji človeka, ki je v stiski »tukaj in zdaj«.
V teoriji učenja je reševanje p r o b l e m a p o s e b n a faza srečanja z n a l o g o . V tej fazi u p o r a b i m o vse svoje znanje in g a na bolj ali manj sistematičen n a č i n preskušamo, da b i rešili p r o b l e m . K o se n a m to posreči, p o s k u š a m o naslednji p r o b l e m rešiti na e n a k n a č i n . Č e se n a m p o s r e č i , lahko tr
d i m o , da s m o se naučili reševati d o l o č e n e naloge. V delu z ljudmi v stiski obstaja velika nevarnost, da se n a u č i m o izvajanja p o m o č i i n rutinsko opravljamo svoje poslanstvo. V institucijah, kot je npr. center za socialno d e l o , j e m o g o č e s t a k i m o d n o s o m d o
»strank« brez večjih težav dočakati pokoj
n i n o . Tak tip s t r o k o v n e g a d e l a v c a skrbi z l a s t i z a s e i n za svoj » d u š e v n i mir«, za p o t r e b e človeka v stiski p a se n e zanima, č e se p o naključju n e prekrivajo z njegovim v i d e n j e m m o ž n e p o m o č i .
S p o s t o p k i o b l i k o v a n j a teorije (indu
ktivna teorija) opredeli strokovni delavec širok p o j m o v n i okvir, v katerem b o skupaj z udeleženimi v p r o b l e m u preverjal možno
sti najoptimalnejših s p r e m e m b v odnos- n e m sistemu, ki peljejo k zmanjševanju socialne stiske.
V p o s t o p k u definiranja problema, pred
v i d e n e g a k o n č n e g a idealnega stanja odno- s n e g a sistema, storjenega p r v e g a koraka in o c e n e njegove učinkovitosti uporablja so
c i a l n i d e l a v e c s m e r n i c e akcijskega razi
skovanja.
Z m e t o d o l o š k i m p o s t o p k o m študije pri
m e r a p a b o poskušal kot znanstvenik preve
riti veljavnost svojih teoretskih izhodišč, uspešnost in učinkovitost strokovne p o m o č i in m e d s e b o j n o p o v e z a n o s t teorije in učinkovitosti p o m o č i .
B o u w k a m p (1995:23-24) predstavi stro
k o v n a ravnanja na p o d l a g i d v o d i m e n z i o n a l n e k l a s i f i k a c i j e p o v e z a n o s t i - s k r b i za d r u g e in avtonomije-skrbi zase. Strokovno ravnanje, ki ga opredeli za najprimernejše in najbolj u č i n k o v i t o , je tisto, v katerem socialni delavec skrbi zase in hkrati tudi za
človeka, ki pri njem išče p o m o č . Pristop k č l o v e k u v stiski s p o z i c i j e » n a u č e n e g a « strokovnega ravnanja degradira človeka v njegovi enkratnosti. Tudi o d n o s n a in oseb
na stiska je manifestacija njegove osebnosti.
Socialni delavci m o r a m o ravno zaradi tega z a v z e t i s t r o k o v n o p o z i c i j o , iz k a t e r e j e razviden instrumentalni pristop k izvajanju p o m o č i . Enakopravno sodelovanje človeka v stiski p r i o p r e d e l i t v i svojega l a s t n e g a problema, njegovega p o m e n a in n a č i n o v reševanja je temelj načela instrumentalne definicije problema.
Pri delu z ljudmi s socialnimi stiskami in težavami je največkrat zelo težko hitro o c e niti uspešnost strokovnega ravnanja. Social
n e stiske odražajo delovanje o d n o s n e g a s i s t e m a , k i n i d o v o l j z a d o v o l j u j o č e z a njegove člane. S p r e m e m b a kot del p r o c e s a razvoja o d n o s n e g a sistema, ki pelje k bolj zadovoljujočemu delovanju, se m o r a vanj vrasti. V p r o c e s u spreminjanja b o o d n o s n i sistem težil k temu, da se č i m manj spre
m e n i .
Težava ali m o r d a c e l o »nemožnost« so
cialnega diskurza je v tem, da n a m uspešna p o m o č pri p r v e m , d r u g e m , tretjem... po
d o b n e m p r i m e r u n e daje jamstva za u p o rabo e n a k i h postopkov p o m o č i naslednje
m u o d n o s n e m u sistemu. Miselne redukcije m o ž n i h vzrokov in načinov popravila, k i si jo skozi svojo strokovno kariero pridobiva npr. avtomehanik in j o s p r i d o m uporablja za bolj učinkovito delo, si socialno delo n e m o r e privoščiti.
M e t o d o študije primera lahko uporab
ljamo kot evalvacijsko m e t o d o , s k a t e r o o c e n i m o korektnost in strokovno uteme
ljenost socialno delavskih ravnanj. Težava in hkrati izziv strokovnega socialnega dela leži v p o s k u s u evalvacije uspešnosti pro
c e s a dajanja p o m o č i , k i je v e d n o z n o v a enkraten, kot so enkratne človeške stiske, ki j i h d o ž i v l j a e n k r a t e n i n n e p o n o v l j i v posameznik. Povsem človeško je, da svoje videnje primernosti d o l o č e n e situacije ali o d n o s a p o n u j a m o kot e d i n o veljavno v s e m ostalim. Težko pristanemo na dejstvo, da ima d r u g i d r u g a č n a merila. Zdravorazum- ski p o g l e d ocenjuje uspešnost intervencije socialnega dela glede na to, kako se k o n č n o stanje u j e m a z z d r a v o r a z u m s k o »javno«
definicijo dobrega, zdravega, p o š t e n e g a , koristnega... Z a t o je toliko p o m e m b n e j e vztrajati pri cilju socialnodelavskega poj
movanja p o m o č i : transparentnost o d n o s n e situacije, stopnja sodelovanja u d e l e ž e n i h v p r o b l e m u p r i n j e g o v e m r e š e v a n j u i n socialna vključenost.
P O M E N D E L O V N E T E O R I J E P R I D O L O Č A N J U C I L J A S T R O K O V N E G A R A V N A N J A
Prepoznati lastno d e l o v n o teorijo o v z r o k u socialnih stisk je p o m e m b n o za ohranjanje svoje s t r o k o v n e ( z n a n s t v e n e ) p o z i c i j e v ravnanju z o d n o s n i m sistemom v stiski. V vsaki interakciji prezentiramo svoje videnje sveta. Strokovna interakcija pa se o d vsak
danje razlikuje v strokovni n a m e m b n o s t i ; v socialnem delu je to p o m o č pri socialnem vključevanju č l a n o v o d n o s n e g a sistema.
Brez i z d e l a n e in d o r e č e n e teorije n e b i vedeli, kaj kot strokovni delavci h o č e m o . Ljudje v stiski bi bili tisti, ki bi vodili p r o c e s
»pomoči«, in ker so ga vodili že prej, je velika verjetnost, da se n e bi n i č spremenilo.
N a tej točki pa se skriva naslednja velika nevarnost. Predmet v e d e socialnega dela je, kot pravi M e s e c (pp. cit: 146):
rj univerzalni proces pomoči človeku v stiski na družbeni, interpersonalni in individualni ravni in metode pomoči. [...] Posameznik je v žarišču socialnega dela; kako bomo poskr
beli za njegovo stisko, ali bomo delali nepo
sredno z njim, ali posredno z njegovim oko
ljem, je stvar strokovne metode. Ne smemo pa ga spustiti izpred oči.
Ta stavka, iztrgana iz konteksta, b i l a h k o p o v r š n e g a bralca napotila k sprejemanju socialnega delavca kot vsevednega strokov
njaka. Predpostavljata namreč, da obstaja p o m o č kot taka in da lahko n e k d o poskrbi za stisko, ki j o doživlja njegov bližnji (po
n o v n o opozarjam, da sta stavka iztrgana iz širšega konteksta in da avtor niti p o naklju
čju n e razume p o m o č i in skrbi za stisko na način, s katerim nameravam postaviti p o d vprašaj p o j e m p o m o č i ) .
Vprašanji, k d o in kdaj potrebuje p o m o č in d o katere mere lahko odloča o tem, ali jo
b o sprejel ali ne, temelji tako na e t i č n e m in m o r a l n e m videnju človeka (zdravorazum- ski p o g l e d ) kot tudi v »ekspertni« vseved
nosti znanstvenih ved.
Vprašanje p o m o č i , skrbi za d r u g e g a in e k s p e r t n o ravnanje pri d e l u z ljudmi, je Dragoš (1995: 32-33) zastavil takole:
Skrb [mišljena kot zaskrbljenost, stiska] je pri Heideggru prepoznana kot osrednja katego
rija oziroma temeljni element v strukturi člo
vekove eksistence. Mislim, daje tak poudarek pomemben zlasti za poklice, ki imajo nepo
sredno opraviti z ljudmi, saj je prav razumetje skrbi lahko eden od samoomejitvenih nači
nov tehnične (veščinske) naravnanosti teh poklicov. Če, na primer, pomoč konkretne
mu človeku razumemo kot vprašanje izbire ustreznega tehničnega postopka, tj., ustre
znega pred tem postavljeni diagnozi, potem navadno jemljemo skrb, tesnobo, strah, voljo, željo zgolj kot znak, kot spremljevalno oko
liščino, ki opozarja na nekaj bolj temeljnega, kar naj bi tičalo nekje zadaj in kar je to skrb, strah, tesnobo itn. povzročilo. Seveda eks
pert vidi svojo poklicanost v tem, da išče »ne
kaj nekje zadaj«, tisto zaresno, kar povzroča skrb, tesnobo in kar je nepoklicanim skrito.
Ima pripomočke, da to najde, in vselej tudi
»najde«. V nasprotju s temi se »humanistični«
eksperti, ki uporabljajo »mehkejše« metode, sicer odpovedo poziciji Vsevednega in pre- formulirajo svojo vlogo zgolj v vodiča, ki klientu »le« pomaga, da on sam odkrije »za kaj gre«, da sam formulira ta »zakaj« in se sooči z njim — vendar je tak vodič še vedno Vodič, ker je tisti, ki najbolj ve. V obeh prime
rih so skrb, strah, tesnoba, želja le pokazatelji, zgolj simptomi česa drugega, in obravnava teh stanj še vedno sodi v okvir simptomatike.
Heidegger pa opozarja, da gre tu za nekaj več.
Skrbi, strahu, tesnobe, želje, volje in podob
nih razpoloženj ne jemlje kot simptome (nečesa), pač pa kot eksistenciale, tj., kot ele
mente človekove eksistencialitete (strukture njegove eksistence). O d teh je skrb temeljni element, kar pomeni izvorni in izhodiščni konstituens mene samega kot tu-biti.
Izvajanje p o m o č i v socialnem delu p o m e n i priznavanje avtentičnosti o b č u t j e m stiske.
Šele ko je ta pravica č l o v e k u v stiski prizna-
na, lahko nadaljujemo s tehnikami p o m o č i (npr.: v skladu z instrumentalno definicijo problema uporabljamo tehnike animiranja, suporta, usmerjanja, pogajanja...).
Nevarnost, o kateri sem govoril, se skriva p r a v v e k s p e r t n e m d o l o č a n j u č l o v e š k e stiske. To je nevarnost, da preslišimo in prezremo avtentično stisko posameznika in n j e g o v i h bližnjih. Ekspert se postavlja v položaj, iz katerega ocenjuje n e samo, kaj je lahko stiska in kaj ne, temveč tudi, kaj m o r a biti stiska (npr.: obravnava uporal>
nikov psihiatričnih uslug, uživalcev drog...).
In č e človek n e razume, da je v stiski, g a b o m o p a č »stiskali«, dokler n e b o razumel...
Bolj k o je d o l o č e n a institucija »totalna«, večji mojstri so njeni eksperti pri iskanju
»materiala«, ki b o potreben njihove p o m o č i . Človek v stiski, ki se b o srečal s takim eks
p e r t o m , n i m a m o ž n o s t i predstaviti svoje
»avtentične« stiske. Ekspert b o v e n e m o d d e l č k o v n j e g o v e g a vsakdanjega življenja p r e p o z n a l » t o t a l i z i r a j o č i « s i m p t o m , k i d o l o č a njegovo stisko. N e b o ga motilo, da človek v stiski zavrača njegovo interpre
tacijo. Še več, to b o samo kronski dokaz, da se kot ekspert n e moti.
P o m o č pri socialni vključenosti ljudi s p o s e b n i m i potrebami, ljudi z »one strani«, p a ne m o r e m o ocenjevati s takimi merili.
Merila sicer morajo vsebovati e l e m e n t e za
konsko veljavnih n o r m (npr. javnega reda in miru), vprašanje pa je z merili o b č e mo
rale (npr. promiskuiteta, homoseksualnost, namerna nezaposlenost, potepuštvo, drogi- ranje, č u d n o oblačenje, sodelovanje v ver
skih sektah...). Discipliniranje in normali
zacija vsekakor nista p r e d n o s t n i nalogi so
cialnega dela. P o m o č i človeku, ki je v stiski zaradi transgresije »nepisanih« d r u ž b e n i h pravil, n e m o r e m o zvesti n a e n o s t a v n e postopke normalizacije in discipliniranja.
Strokovna socialnodelavska p o m o č je v za
gotavljanju razvidnosti (transparentnosti) p o s a m e z n i k o v e g a položaja v d r u ž b i in v skladu s razvidnostjo situacije p o m o č t e m u človeku pri zagotavljanju kar največje sto
pnje socialne integracije. Posameznik se b o v skladu z v i d e n j e m s v o j e g a p o l o ž a j a v d r u ž b e n e m sam odločil, ali b o in koliko b o spremenil svoja ravnanja.
Socialno vključenost posameznika razu
m e m kot d o l o č e n o stopnjo gotovosti o tem, na k o g a se lahko v stiski obrne. S o c i a l n o
»vključeni« posameznik lahko o b č u t i tudi zelo intenzivno doživete stiske, vendar svo
je bližnje prepoznava kot p o m e m b n e ose
be, ki m u lahko pomagajo pri soočanju s stisko in njenem razreševanju. Ima tudi do
volj socialnih, o d n o s n i h »znanj«, da te bliž
nje animira za reševanje lastne oz. o d n o s n e stiske. S o c i a l n e stiske so zanj vir bolj ali manj neznosnih občutij, vendar kljub t e m u ve (ali vsaj sluti), da si lahko v sodelovanju s svojimi bližnjimi p o m a g a .
D e l socialnega konteksta, ki ga posame
znik uporablja pri reševanju lastne stiske, so lahko tudi različne institucije — zdravst
v e n i d o m o v i , policija, sodišče, banke, raz
lične zakonske in družinske posvetovalnice, c e n t r i za s o c i a l n o delo... K o se č l o v e k v stiski, g l e d e na naravo te stiske, s m o t r n o o b r a č a na te institucije z zahtevo, da m u pomagajo, je to samo dokaz več, da je »pri
merno« socialno integriran. Človek pa, ki n i m a dovolj »odnosnih znanj«, b o o d svojih bližnjih in o d omenjenih institucij pričako
val n e m o g o č e . Zato bi b i l o tako p o m e m bno, da bi institucije v okviru svoje »totalno
sti« ustvarile nekaj p r a z n e g a prostora za človeško srečanje s temi posamezniki in jim p o m a g a l e pri definiranju njihovih stisk. N a c e n t r i h za s o c i a l n o d e l o v Sloveniji se v zadnjem času p o g l o b l j e n o ukvarjajo prav z uvajanjem tako i m e n o v a n e prve socialne p o m o č i , ki, poenostavljeno p o v e d a n o , po
m e n i p r a v definiranje s o c i a l n e stiske z vidika njene vpetosti v socialni kontekst in prepoznavanja za reševanje stiske p o m e m b n i h d r u g i h (posameznikov i n institucij) v t e m kontekstu.
I Z H O D I Š Č A Z A S O C I A L N O D E L A V S K O O B R A V N A V O D R O G I R A N J A
Z a u s p e š n o strokovno delo z uživalci drog in njihovimi bližnjimi je treba imeti razči
ščena temeljna osebna in strokovna vpraša
nja v zvezi z uživanjem drog. J a s n a delovna teorija drogiranja ( p o d v r ž e n a vsakodnev
n e m u preverjanju o b srečevanjih z uživalci drog in njihovimi bližnjimi), ki jo strokovni delavec uporablja kot smerokaz pri delu z
uživalcem in njegovimi bližnjimi, naj b i za
dovoljila naslednje pogoje (Peele 1985:72):
• upošteva naj farmakološke, izkustve
ne, kulturološke, situacijske in o s e b n o s t n e k o m p o n e n t e d r o g i r a n j a p r i o p i s o v a n j u
»odvisniškega« vedenja;
• pojasni, zakaj so nekatere d r o g e bolj
»zasvajajoče« v nekaterih okoljih, za dolo
č e n e posameznike, v d o l o č e n i h življenskih razdobjih...);
• pojasni za drogiranje opredeljujočo p o d o b n o s t občutij, ki je o p a ž e n a pri v s e h ravnanjih, k i jih doživljamo kot k o m p u l - zivna;
• pojasni, kako »odvisniško« v e d e n j e preplavi »normalne« oblike življenja
Sam bi dodal, da je nujno upoštevati tudi izkazano zmožnost m n o g i h , da sami prene
hajo jemati droge.'
Prikaz razdelane d e l o v n e teorije drogi
ranja je lahko tema novega članka. V t e m č l a n k u p a b i želel p o u d a r i t i s a m o nekaj temeljnih razlik m e d koncepti, p o v e z a n i m i z drogiranjem, ki so skladni s s p l o š n i m i m e t o d i č n i m i načeli in ravnanji v socialnem delu, in tistimi koncepti, s katerimi si social
ni delavec sam o n e m o g o č i učinkovito stro
k o v n o p o m o č ljudem, k i so v stiski zaradi drogiranja.
DIAGNOZA
K o t p r v e g a o d teh p o n u j a m v razmislek k o n c e p t diagnoze (gr. iz dia- v zloženkah:
pre-, raz-...,^«05/5 spoznanje).
Socialno delo m o r a biti pragmatična de
javnost. Izhajati m o r a iz optimizacije spre
m e m b o d n o s n e g a sistema. U k v a r j a se s položajem »tukaj in zdaj« o d n o s n e g a siste
ma, katerega član uživa d r o g o . V o d n o s n i strukturi in o d n o s n i ekonomiji išče poten
ciale, ki lahko o p t i m a l n o (nikakor n e ideal
n o ) razrešijo o d n o s n o stisko, ki je povezana ( t u d i ) z uživanjem drog. Smoter strokov
n e g a dela tako ni e n o z n a č n o o p r e d e l j e n ( a b s t i n e n c a , na p r i m e r , je s a m o e n a o d m o ž n o s t i razrešitve problemske situacije).
K o n č n i smoter je o p r e d e l j e n v diskurzu socialnega dela kot socialna vključenost.
Z e l o redki so primeri, ko se pri strokov
n e m delavcu oglasi uživalec drog in navede
kot r a z l o g p r i h o d a t e ž a v e z u ž i v a n j e m droge. N a v a d n o navaja težave v zvezi s tis
tim, kar Luessi ( p o Stritih 1993:116) opre
deli kot temeljne p r e d m e t e socialnega dela
— namestitev, p r e h r a n a , u p o r a b n i pred
meti, denar, zaposlitev, vzgoja, varstvo in človeški o d n o s i s soljudmi.
K o stranka navede razlog svojega priho
da, še n i »diagnosticirana«. Ljudje t e ž k o sprejemamo konkretnost, ki ni klasificirana v neki abstrakten pojem. K o pojav, dejanje ali o s e b o p r e p o z n a m o kot d o l o č e n tip, se obnašamo bolj suvereno in o d l o č n o . T o ni nič n e n a v a d n e g a , č e v e m o , da je p r o c e s socializacije in inkulturacije v bistvu učenje socialnih vlog. Pojav, ki ga n e m o r e m o na hitro umestiti v e n o o d priznanih kategorij, nas vsaj zbega, č e že n e prestraši ali odvrne.
D a bi to negotovost zmanjšali, p o s k u š a m o na vsak n a č i n umestiti d o l o č e n pojav v e n o od tipskih oblik. Diagnosticiranje v p r v e m p o g o v o r u (ali p o g o s t o c e l o pred njim!) je zelo s a m o v š e č n o in predvsem n e p o t r e b n o ravnanje. K o t pravita D e Vries in B o u w - k a m p , je d i a g n o z a p r o c e s n o dejanje i n sploh ni treba, da j o postavimo p r e d začet
kom obravnave. K o t najboljšega o d načinov za to, da zvemo, kaj je težava človeka v stiski in njegovih bližnjih, predlagata reševanje prijavnega p r o b l e m a (de Vries, B o u w k a m p
1995:160).
Miller (v M a c d o n a l d , Patterson 1991:
137-138) p r e p o z n a v a kot e n o o d v e l i k i h ovir pri motiviranju uživalcev drog za spre
m e m b o prav s a m o dejanje diagnoze. Stro
kovni delavci težimo k temu, da človek v stiski sprejme našo strokovno oznako svo
jega stanja. Pripravljeni s m o ga razumeti, mu pomagati, se boriti za njega in z njim, samo č e n a m prizna, da je zasvojen. Kariki
rana oblika tega razpoznavnega dejanja so predstavljanja pri srečevanju A n o n i m n i h alkoholikov: »Dober dan, jaz sem Peter, s e m alkoholik...« V e n d a r se tam srečujejo ljudje, ki so skozi c e l o vrsto življenjskih izkušenj ugotovili, da potrebujejo s p e c i f i č n o p o moč. D r u g d r u g e m u so jo pripravljeni in s p o s o b n i dajati o b sprejemanju s k u p n i h izhodišč. Z a t o i m a te vrste a v t o d i a g n o z a u g o d e n »terapevtski« učinek. Tudi vztraja
nje pri postavljeni »diagnozi« v terapevtskih skupnostih i m a svoj terapevtski učinek.
Velika v e č i n a ljudi, ki prihajajo v stik s strokovnimi delavci na centrih za socialno delo in so v stiski zaradi dogiranja, ne m o r e z gotovostjo reči, kaj je njihov p r o b l e m , kaj si želijo na daljši rok in kaj pričakujejo. V e d o samo to, da nekaj ni v redu, da tako ne želijo živeti in da j i m morda lahko k d o p o m a g a . Priznanje človeka v stiski, da je zasvojen, n i m a n o b e n e praktične teže, č e ni to p o sledica razvidnosti dogajanja v njegovem o d n o s n e m sistemu. Znotraj problemskega sistema lahko diagnoza oz. v t e m p r i m e r u kar s t i g m a (gr. stigma, stigmatos v b o d , pega; vtisnjeno ali v ž g a n o znamenje, žig, npr. v antiki na sužnjevem telesu) prepreči nujno sodelovanje vseh p o m e m b n i h članov sistema pri instrumentalni definiciji odnos
n e g a p r o b l e m a i n p r e o b r a z b i p r o b l e m skega sistema v sistem reševanja p r o b l e m a ( p r i m . Luessi, op. cit.: 8 4 ) . P o s t a v l j e n a d i a g n o z a deluje kot samoizpolnjujoča se prerokba. Iz izkušenj lahko tudi p o v e m , da n e k o r e k t n o postavljena d i a g n o z a marsi
komu, ki je v stiski, o n e m o g o č i reševanje resnične stiske. Drogiranje kot oblika sim- p t o m a t s k e g a v e d e n j a (prim. Izkustvena družinska terapija, 1995: 147) oz. nado
mestnega vedenja (prim. d e Vries, B o u w - kamp, op. cit: 27-35), lahko uspešno zakrije avtentično o d n o s n o stisko. Vztrajanje pri obravnavi izključno drogiranja je lahko zato za ljudi v stiski s a m o izguba časa. Seveda p a je treba videti drogiranje kot vedenje, ki m o t e č e vpliva na p r o c e s p o m o č i . Iz tega zornega kota i n z vztrajanjem pri struktu- riranju drogiranja na ta način, da b o stro
kovno d e l o m o g o č e , je n e samo m o g o č e , t e m v e č z e l o v e r j e t n o , d a se b o k m a l u pokazal avtentični vzrok o d n o s n e stiske.
Drogiranje je lahko del vzroka te stiske, n i p a to nujno.
Strah pred nekorektnostjo strokovnega ravnanja, ki temelji v »zdravem razumu« (v posmehljivem p o m e n u besede) in se ute
meljuje z bojaznijo, da b o m o morda kakšne
ga zasvojenca spustili skozi obravnavo, n e da b i m u p o v e d a l i , kar m u gre, je s a m o d o k a z n e k o r e k t n e strokovne obravnave.
V s a k d o nas l a h k o prevara, toda č e vztra
j a m o p r i s o c i a l n o d e l a v s k i h m e t o d i č n i h izhodiščih, ta možnost sploh ne obstaja. V skladu z instrumentalno definicijo proble
ma je m o g o č e »prevarati« s a m o sebe (seve
da o b vztrajanju s o c i a l n e g a d e l a v c a n a strokovnih temeljih in nepopustljivosti pri p r o c e s u definiranja p r o b l e m a ) . K a z e n za
»prevaro« je vrnitev v »izhodiščno stisko«.
In to je s strokovnega vidika naslednji korak v p r o c e s u prepoznavanja svojega položaja v o d n o s n e m sistemu.
Nevarnost, da bi pacienta s sugestijo zvedli na napačno pot, s tem, ko bi ga »prepričali«
o stvareh, ki jih sami verjamemo, on pa jih ne bi hotel sprejeti, je prav gotovo neizmer
no pretirana. Analitik se je moral vesti zelo nekorektno, če se mu je pripetila takšna nesreča; predvsem si lahko očita, da pacientu ni pustil do besede. (Freud 1996: 213).
Torej: č e s m o spregledali, da se k d o drogira, p a vztrajamo pri d r u g i h p o m e m b n i h vidi
kih njegovega življenja (npr. šolanju, zaslu
žku, starševstvu...), p o t e m nas b o sam kma
lu opozoril na to, da se m u v d o l o č e n i točki izvajanja n a č r t o v v e d n o z n o v a p r i k r a d e n e k o ravnanje, ki jih poruši. I n nasprotno:
č e v i d i m o , da je njegov p r o b l e m zlasti v drogiranju, pa tega sam ni (še) z m o ž e n pre
poznati, m o r a m o vztrajati pri instrumental
ni definiciji p r o b l e m a i n slej k o prej b o človek v stiski opazil tudi drogiranje kot del svoje stiske. K o r e k t n o strokovno socialno d e l a v s k o ravnanje b o v o b e h p r i m e r i h p r i p e l j a l o č l o v e k a v stiski d o p o d o b n e ugotovitve — drogiranje je tudi del stiske.
LAGANJE IN ZANIKANJE
Z ljudmi v stiski ni smiselno razglabljati o r e s n i č n o s t i njihovih izjav zaradi r e s n i c e same. Resnica kot življenska izkušnja je tako ali t a k o k o n s t r u k t , s k a t e r i m si č l o v e k postavi okvir, ki osmišlja njegovo ravnanje in doživljanje. Vztrajam, da ljudje v stiski sami raziščejo skladnost svojih izjav s svojo subjektivno resničnostjo, ki je še niso pri
pravljeni podeliti z drugimi. N e dovolim jim izrekati obljub, ki jih ni m o g o č e preveriti (npr., ali se b o v prihodnjem tednu drogiral ali ne). V e d n o pa se dogovoriva, da se b o poskušal držati dogovorjenega, naslednjič p a se bova pogovarjala o tem, ali m u je to
u s p e l o ali ne. P o g o v o r usmerjam zlasti v razumevanje človekove stiske, resničnost lastnih izjav p o z n a vsak sam. Izkušnje m i k a ž e j o , da m i v p r v i h nekaj r a z g o v o r i h v e l i k o ljudi »laže« — p o d a j a n e r e s n i č n e informacije —, ko pa ugotovijo, da jim to niti n e koristi niti n e škodi najinemu odnosu, nehajo. K e r jim s »tolerantnostjo« zagotav
ljam relativno varen »prostor jaza«, v kate
rem lahko sami raziskujejo svoje odzive na o d n o s n e stiske, se hitro usmerijo v iskanje primernejših ravnanj za odpravo o d n o s n e stiske. Zagotovitev podatkov, ki jih na C S D potrebujemo za strokovno delo in morajo biti v skladu z stvarnim stanjem, pa so stvar r a z l i č n i h e v i d e n c ( e v i d e n c e o s t a l n e m bivališču, zdravniška potrdila itn.) in niso p r e d m e t svetovalnih razgovorov. N i h č e si ni s podajanjem n e r e s n i č n i h izjav v sveto
v a l n e m p r o c e s u p r i d o b i l n o b e n e koristi, zato se m i zdi nesmiselno, da b i vložil v ra
ziskovanje resničnosti izjav preveč energije.
J a s n o je, da na o č i t n o izrečeno neresnico odreagiram. N a tiste d r o b n e laži, ki v bistvu kažejo na stisko človeka in s katerimi po
skuša definirati željeno stanje o d n o s n e g a sistema, pa se o d z o v e m s tem, da človeku v stiski p o n u d i m , da še enkrat razišče svoje v i d e n j e situacije. Č e k d o trdi, da l a h k o abstinira, kakor d o l g o h o č e , ga povabim, da se ž e l i m naslednjič z njim pogovarjati o občutjih, ki jih b o zaznal pri sebi, č e b o v n a s l e d n j e m t e d n u kaj spil. Torej g a n e pozivam k abstinenci, ker bova padla v igro, k d o b o koga prepričal (resnica o pitju ne b o v e č p o m e m b n a , p o m e m b n o bo, ali m e b o prepričal, da n e pije), ampak ga prek raziskovanja n j e g o v i h o b č u t i j v a b i m , da p r e p o z n a svoja ravnanja. Pozornost tako p r e n e s e m iz odnosa m e d č l o v e k o m v stiski in m e n o j v dogajanje znotraj n j e g o v e g a
»izvornega« o d n o s n e g a sistema. V skladu s k o n d u k t i v n o d e f i n i c i j o p r o b l e m a torej dovoljujem, da človek v stiski sam poskuša definirati p r o b l e m in v okviru te definicije že poskuša iskati n a č i n e razrešitve. Ljudje hitro uvidijo, da pri definiciji problema, ki izhaja iz neavtentičnih predpostavk, nasto
pijo težave pri njegovem reševanju. Č e jim pustim oziroma samo p o m a g a m , da pridejo sami d o te ugotovitve, p o t e m hitro prene
hajo prikrivati resnico (vsaj sebi).
Kot pravi F u c h t m a n n ( p o Stritih 1992:
143), se v primeru neposrednega odpiranja vprašanj o zasvojenosti nujno z a p l e t e m o v laži. Sistemi lažnih znakov vodijo oba, člo
veka v stiski in strokovnjaka, v zaprt krog.
Iskanje objektivne resnice zaradi resnice same je pri obravnavi človeške stiske nesmi
selno. Subjektivnost doživljanja resničnosti zahteva o s e b n o in o d n o s n o raziskovanje in definiranje resničnosti pri v s a k e m č l a n u o d n o s n e g a sistema. Strokovni delavec, ki p o m a g a v t e m p r o c e s u , je, kot zatrjuje F u c h t m a n n n , u p r a v i č e n d o postavljanja s a m o »takih zahtev, ki kliente z m e r o m zno
va vržejo nazaj, da pristane pri s a m e m sebi«.
Dokazovati človeku v stiski, da laže, je d e j a n j e , za k a t e r e g a b i l a h k o u p o r a b i l naslednji Hribarjev zapis: »Ko h o č e m o laž spraviti s sveta laži, se n a m zato b e s e d a s p r e m i n j a v p r o t i laž. Kajti z b e s e d a m i , četudi n e ž e l i m o in n o č e m o lagati, resnice n e sestavljamo, marveč jo trgamo narazen«
(Hribar 1990: 216-217).
Laž je smotrna, ker p o s k u š a č l o v e k z izjavo laži ohraniti svojo osebno integriteto.
Z njo si poskuša zagotoviti tisti »za jaz varen«
p r o s t o r , k i m u b o o m o g o č i l n a d a l j n j i razmislek. Č e zasluti, da je ta varen prostor ogrožen, b o okrepil o b r a m b o prostora, se zatekal v nove in nove laži in v k o n č n i fazi lahko c e l o izgubil stik z resničnim dogaja
njem. Laž je poskus, ohraniti kontrolo nad dogajanjem v o d n o s n e m sistemu in hitro
stjo s p r e m e m b v tem sistemu. Zanikanje in laganje sta lahko p r e d m e t a o d n o s n e refle
ksije, nikakor pa ne predmeta objektivnega ugotavljanje skladnosti izjav z dejanskim stanjem.
K o t č l o v e k i m a m p r a v i c o , d a v e d n o znova odreagiram na izrečeno laž, kot stro
kovni delavec pa m o r a m laž videti tudi v zgoraj o m e n j e n e m kontekstu. K o človeka v stiski p r e p r i č a m v neresničnost (lažni
vost) njegovih izjav, p r e v z a m e m del o d g o v o r n o s t i za njegovo o d l o č i t e v — to p a je ravno tisto, kar si človek v stiski, n o s i l e c simptoma (simptoma kot življenske izgube, prim. de Vries, B o u w k a m p , op. cit: 34), želi.
S t e m p a si zapre velik d e l m o ž n o s t i za d i n a m i č n o rešitev svoje o d n o s n e stiske.
M n o g i praktiki strokovnega dela z uži
valci drog ugotavljajo, da sta zanikanje in
laganje njihove lastnosti. N e v e d o sicer natančno, ali je laganje posledica drogiranja ali p a je drogiranje p o s l e d i c a n j i h o v e g a temeljnega odnosa d o drugega, ki je lažniv.
Pri delu z uživalci zahtevajo o d l o č n o kon
frontacijo, vztrajanje pri argumentaciji in zahtevajo, da se razčisti, kaj je resnica.
Miller ( v M a c d o n a l d , Pattterson,op. cit.:
137-138) pa v laganju in zanikanju prepo
zna o d n o s n i vedenjski vzorec, ki g a izzove strokovni delavec. O d n o s n a situacija, ki jo l a h k o strokovni delavci s svojimi n e m o g o č i m i zahtevami — govori resnico in hkrati tisto, kar h o č e m slišati — tako hitro ustva
rimo, sili človeka v stiski, da se zateče v laž in zanikanje. S a m o tako lahko vsaj na zunaj zadovolji naše zahteve. Silimo ga v n e m o g o č o izbiro, s č e m e r d o s e ž e m o e n o o d d v e h možnosti. Prva je, da se v položaju n e m o g o č e izbire zave, da strokovni delavci kljub v s e m u nismo »vsemogočni« in se zato lahko u m a k n e , zbeži, se n e vrne več, n e sodeluje, skratka, strokovno delo z njim je pretrgano.
D r u g a možnost, o kateri sanjarijo vsi stro
kovni delavci, ki »zdravijo s karizmo«, p a je, da se v situaciji n e m o g o č e izbire človek v stiski zlomi. Tak človek nato »prostovoljno«
razreši to n e m o g o č o situacijo s podelitvijo avtoritete strokovnemu delavcu. V p o p o l nosti se m u p o d r e d i in sledi n j e g o v e m u vodenju v boljšo prihodnost. O avtentično
sti reševanja stiske (in tudi same stiske) člo
veka, ki se je obrnil p o p o m o č , ni v e č sledu.
O p o z o r i t i je treba na razlikovanje m e d dvema situacijama n e m o g o č e izbire. V prvo zaide u ž i v a l e c d r o g zaradi zahtev svojih bližnjih, da jih prizna kot p o m e m b n e in avtonomne, z njihovimi zahtevami, življenj
skimi vizijami in željami. Strokovno d e l o v tej situaciji je usmerjeno prav v usposab
ljanje bližnjih, da izrazijo svoje zahteve, da si izborijo svojo a v t o n o m i j o v o d n o s u z u ž i v a l c e m drog in m u hkrati o m o g o č a j o varen »prostor jaza«, da b o te zahteve pre
p o z n a l kot legitimne, o njih razmislil in se o d l o č i l v s k l a d u s svojimi ž i v l j e n j s k i m i vizijami. Vendar ni m o g o č e ostati pri istem v z o r c u drogiranja in pristati na o d n o s n e s p r e m e m b e ( s p r e m e m b e v s t r u k t u r i i n hierarhiji, spremembe v možnosti vpliva na dogajanje, s p r e m e m b e v stopnji vključe
nosti v življenje ostalih...). Kot rečeno, se
lahko iz te situacije u m a k n e in poustvari p o d o b n o o d n o s n o situacijo z drugimi, ali pa se p o d r e d i »avtoriteti« drugega in spre
m e n i svoj v z o r e c drogiranja — sam s p o m o čjo svojih bližnjih ali s strokovno p o m o č j o . D r u g o obliko situacije n e m o g o č e izbire pa m u lahko v strokovnem procesu p o m o č i izdela strokovni delavec na podlagi kvazi strokovnih izhodišč. Ž e omenjena dilema
— govori resnico in hkrati tisto, kar želim slišati — je verjetno nekakšen prototip teh situacij. Z a h t e v a , p o s t a v l j e n a k m a l u p o ugotovitvi, da se človek v stiski drogira, naj priseže, da se n e b o v e č drogiral, ker to škodi njegovemu zdravju, kvari družinske odnose..., je, b l a g o rečeno, prisiljevanje k laganju. U m i k iz procesa strokovne p o m o č i kot posledica n e m o g o č i h zahtev je pri t e m načinu strokovnega dela pogost in potrjuje vnaprej oblikovano mnenje, da so uživalci drog neiskreni, da se z njimi n e da delati, da so manipulatorski in p o d o b n o . V resnici pa ta pojasnjevanja samo prikrivajo nestro
kovnost pristopa k človeku, ki je v stiski, m o r d a t u d i zaradi drogiranja. Č e p a se človek v stiski n e u m a k n e in pristane npr.
na vključitev v hospitalno zdravljenje, pripi
š e m o strokovni d e l a v c i ta u s p e h sebi — posrečilo se m i je, da s e m ga prisilil. V e d n o znova pa spregledamo, da se je človek pro
stovoljno podredil naši avtoriteti, v kar g a je prisilila situacija n e m o g o č e izbire v nje
g o v e m o d n o s n e m sistemu. Imeli s m o p a č srečo, da je bila tista situacija res že tako n e m o g o č a , da se n a m je prepustil. Pripisu
j e m o si strokovni uspeh, pozabljamo pa, da s m o pri celi vrsti uživalcev drog, ki s m o jih
»pregnali« iz p r o c e s a p o m o č i , z g r e š i l i trenutek, ko bi lahko pomagali njegovemu o d n o s n e m u sistemu, da bi čimhitreje ustva
ril »domačo« situacijo n e m o g o č e izbire.
OSEBNOSTNE LASTNOSTI IN INDIVIDUALNA ODGOVORNOST
Število knjig in člankov, ki se ukvarjajo z osebnostnimi lastnostmi uživalcev drog, je neznansko veliko. Iz njih je razbrati zlasti metodološke težave pri raziskovanju. Ali so tisti, ki poiščejo p o m o č zaradi drogiranja in so tudi pripravljeni sodelovati v raziska-
vah, reprezentivni za vse, ki se drogirajo?
In kako je s predstavniki nas ostalih, ki se n e drogiramo? G o o d e , Peele, M a c d o n a l d in Patterson so v svojih k n j i g a h predstavili obširen pregled svojih raziskav in raziskav drugih avtorjev in njihove rezultate. Skupna t o č k a v s e h teh raziskav je prav različnost njihovih rezultatov. To je tudi razumljivo, saj so m n o g i raziskovalci poskušali najti neko enotno značilnost pri ljudeh, ki se dro
girajo. To značilnost so iskali na področju p a t o l o š k e g a , d e v i a n t n e g a , a-socialnega, skratka, izključujočega. Pozabili pa so, da je drogiranje v p l e t e n o v z a h o d n o civiliza
cijo (za druge kulture tega ne b o m trdil, ker jih n e p o z n a m dovolj, d o m n e v a m pa, da je t u d i pri njih p o d o b n o ) . Kajenje in pitje a l k o h o l a sta skoraj i n i c i a c i j s k i ravnanji.
Socializacija in inkulturacija se vršita tudi okoli praks drogiranja. Č e se n e drogiramo, vsaj govorimo o tem, č e n e govorimo, se vsaj b o j i m o ali p o z i v a m o v b o j . N a r a z l i č n e n a č i n e p o s k u š a m o uskladiti svoje videnje s m o t r n o s t i bivanja z d r o g i r a n j e m . D o l o č e n a drogiranja p r e v z e m a m o kot smiselna in koristna, d r u g i h se i z o g i b a m o in jih doje
m a m o kot d r u ž b e n o razkrajajoča. D a b i osmislili ravnanje tistih, k i se drogirajo (ki s o d r u g a č n i ) , ustvarjamo m i t e o njihovi nesprejemljivi različnosti i n jih prenašamo naprej. Drogiranje kot oblika transgresije vedenja je postalo institucija, ki se u m e š č a m e d z a s e b n o i n j a v n o . Z a s e b n o (lastno) d r o g i r a n j e z a g o v a r j a m o , n a d j a v n i m se zgražamo.
S k u p e n rezultat v s e h raziskav je ugoto
vitev, da je č l o v e k v svoji enkratnosti i n n e p o n o v l j i v o s t i n e - n o r m a l e n . P o v p r e č n e g a , n o r m a l n e g a č l o v e k a ni. O b l i k e i n n a č i n i drogiranja se u m e š č a j o v to njegovo ne-normalnost. K o t socialna bitja p a spreje
m a m o definicije normalnosti posameznika n a p o d l a g i kriterija vključenosti v socialno s k u p i n o . In spet s m o n a s p o l z k e m terenu.
K a k o vedeti, d o k o d je drogiranje socialno i n t e g r a t i v n o in kdaj p o s t a n e drogiranje ravnanje, k i m u sledi izobčenje, socialna izključenost, marginalizacija? Priznati si je treba, da je m o g o č e d r u ž b e n i pojav drogi
ranja obravnavati v e d n o s a m o v konkretni o d n o s n i situaciji. V e d n o znova je treba tudi razumeti, da alkoholiki in narkomani n e
obstajajo. Obstajajo pa ljudje, ki pijejo in se drogirajo na tak način, da njihove bližnje to moti.
S o c i a l n o d e l a v s k i d i s k u r z n e o m e j u j e strokovne p o m o č i na ljudi z d o l o č e n o oseb
n o s t n o strukturo. Predpostavlja p a indivi
d u a l n o odgovornost ljudi v stiski, k i iščejo socialnodelavsko p o m o č . V č a s i h je težko pristati na to, da je uživalec drog odgovoren za svoje vedenje. Njegovi bližnji m e veliko
krat prepričujejo, da m u je treba odvzeti opravilno sposobnost in ga zapreti v nori
šnico. O p i s i njegovega vedenja kažejo na to, da se obnaša p o p o l n o m a »neodgovorno«, n e h o d i v šolo ali službo, n e varčuje, spi p o d n e v i , nezdravo je, n e uboga.... V e n d a r je n j e g o v o vedenje kljub »nezreli« o b l i k i smotrno. Vsak dan je, spi, se zabava, se jezi in trpi, vendar ohranja nadzor n a d dogaja
njem okoli sebe. Ljudje v stiski so njegovi bližnji in socialni delavec jih m o r a kot take o b r a v n a v a t i . K d e f i n i r a n j u o d n o s n e g a p r o b l e m a je povabljen tudi uživalec. Č e se n e pridruži, se o d n o s n i sistem spreminja v skladu s p r e p o z n a n i m p r o b l e m o m . T o p a nikakor ni drogiranje samo p o sebi, temveč dejstvo, da za uživalca drog n e k d o (tisti dru
gi, k i sodeluje v p r o c e s u reševanja socialne stiske) plačuje življenske stroške, da n e k d o n e m o r e m i r n o spati... K o se u ž i v a l č e v e bližnje usposobi, da se zmorejo postaviti zase, tedaj se b o uživalec ali u m a k n i l ali p a spremenil svoj način drogiranja in s njim povezano vedenje (lahko b o tudi prenehal).
Uživalec se lahko tudi n a k n a d n o pridruži s k u p n e m u reševanju socialne stiske in b o skupaj z bližnjimi iskal rešitev za njihovo in svojo stisko. V odločitvi, da b o sodeloval ali da n e bo, da se b o u m a k n i l ali vztrajal, je treba videti njegov način izvrševanja lastnih zamisli. J e p o p o l n o m a o d g o v o r e n za svoje odločitve, čeprav to ostalim niso všeč^.
C E N T R I Z A S O C I A L N O D E L O I N O B R A V N A V A D R O G I R A N J A
V Sloveniji je razmeroma veliko različnih o b l i k s t r o k o v n e g a d e l a z u ž i v a l c i d r o g . Veliko je različnih preventivnih programov.
Z vključitvijo v zdravljenje tudi ni večjih težav. Seveda za tiste, k i to želijo.
Centri za socialno delo so razporejeni p o vsej Sloveniji in jih lahko i m a m o za stro
k o v n i in p r a v n o f o r m a l n i o k v i r p o m o č i u ž i v a l c e m d r o g in n j i h o v i m b l i ž n j i m . V n o b e n e m č l e n u p o z i t i v n e zakonodaje n i z a p i s a n o , da se C S D n e s m e ukvarjati s p o m o č j o uživalcem in njihovim bližnjim.
Res pa je, da je kar nekaj C S D p o Sloveniji, v katerih se tovrstne p o m o č i branijo, in sicer zato, ker kratko m a l o n e verjamejo, da lahko pomagajo. V drogiranju vidijo neki zelo specifičen pojav, za katerega m o r a biti s t r o k o v n i d e l a v e c d o d a t n o i z o b r a ž e n . Uživalec je t e m n a kreatura, katere nakane so j i m nedoumljive. N i k a k o r n e sprejme n j i h o v e g a videnja, kaj j e zanj najboljše.
Ugotavljajo, da j e lažniv, m a n i p u l a n t s k i , neresen, bolan...
Res je, da je vsako d o d a t n o znanje, ki ga i m a m o o drogiranju, koristno in se je zato koristno d o d a t n o izobraževati. R e s p a je tudi, da n a m m e t o d i č n a načela socialnega dela (prim. Luessi, op. cit.} dajejo dovolj zna
nja in m o č i , da lahko p o m a g a m o č l o v e k u v stiski. Tudi č e je v stiski zaradi drogiranja (lastnega ali kakšnega svojega bližnjega).
Verjetno n e b o nikoli n o b e n e socialno- d e l a v s k e institucije, k i b o tako p o g o s t o p o s e j a n a p o S l o v e n i j i , k o t s o c e n t r i za s o c i a l n o d e l o . K a k o r zdravstvene a m b u lante strežejo reševanju zdravstvenih težav n a d o l o č e n e m t e r e n u , tako m o r a j o t u d i c e n t r i streči reševanju s o c i a l n i h stisk na svojem terenu. I n drogiranje je velikokrat del socialnih stisk. Škoda b i bilo zavreči tako razvejano mrežo strokovnih delavcev, k i bi lahko z majhnim dodatnim izobraževanjem ( z l a s t i v s m e r i d e t a b u i z i r a n j a , d e m i s t i - fikacije itn. drogiranja) u s p e š n o p o m a g a l i u ž i v a l c e m drog in njihovim bližnjim. T o n e p o m e n i , da bi poskušali prevzeti vse oblike p o m o č i , zdravljenja in vzdrževalnih pro
g r a m o v na svoja ramena. P o m e n i pa, da bi lahko centri za socialno delo v obravnavi drogiranja zasedli m e s t o (skoraj) »ne-to- talne« institucije. Človek, ki se drogira, z v s t o p o m v p r o c e s p o m o č i n e bi bil stigma- tiziran, o h r a n i l b i l a h k o svoj o d l o č u j o č položaj v p o s t o p k i h definiranja stiske in načrtovanja nadaljnje p o m o č i . Vendar p a je vse to m o g o č e samo o b d o s l e d n e m prista
janju na socialnodelavskih izhodiščih.
S T R O K O V N I C I L J I P R I D E L U N A C S D Z L J U D M I , K A T E R I H S T I S K A J E P O V E Z A N A
Z D R O G I R A N J E M
Centri za socialno delo morajo biti zavezani
»nizkopražnemu«^ pristopu. Instrumental
na definicija p r o b l e m a je tisto strokovno i z h o d i š č e , k i o d s o c i a l n i h d e l a v c e v t o zahteva. J a s n o p a je, d a n e s m e m o b i t i izključujoči d o »visokopražnih« oblik p o m o č i . Zavedati se m o r a m o že o m e n j e n e g a dejstva, da se samo 2-5% zasvojencev vključi v »visokopražne« p r o g r a m e p o m o č i (Her- w i g - L e p m p p 1992:92).
S o c i a l n o d e l a v s k i p r i s t o p k o b r a v n a v i stisk teh uživalcev in njihovih bližnjih lahko zagotovi vsaj naslednje:
• prepreči se lahko stigmatizacija i n z njo p o v e z a n e težave uživalca (sekundarna preventiva);
• z a g o t o v i se l a h k o , d a b o u ž i v a l e c
»dočakal svoje dozoretje« v čimboljši ose
bnostni in o d n o s n i »kondiciji«;
• s prevzemanjem odgovornosti za svo
ja dejanja in svoje življenje nasploh se lahko skrajša čas, p o t r e b e n za »dozoretje«;
• uživalec se lahko nauči strukturirati svoje drogiranje, tako da b o kljub drogi
ranju lahko živel »normalno«.
S M E R N I C E Z A P R A K T I Č N O D E L O N A C S D
1. S o c i a l n i d e l a v e c m o r a vztrajati p r i instrumentalni definiciji problema. Pozor
nost m o r a posvetiti njegovemu konduktiv- n e m u (za nadaljnji potek dela usmerjeval
n e m u ) m o m e n t u .
2. Zagotoviti je treba varen prostor jaza, v katerem b o d o lahko uživalec in njegovi bližnji raziskovali svoje življenje in stisko, kjer b o d o pripravljeni tvegati s p r e m e m b e in kjer jih b o d o poskušali udejaniti v vsak
danjem življenju.
3. Socialni delavec naj se ne obremenjuje s pravilno »diagnozo«, vztraja naj pri instru
mentalni definiciji p r o b l e m a pri razume
vanju reševanja socialne stiske kot procesa (prim. de Vries, B o u w k a m p , op. cit: 162).
4. P r a g m a t i č n o spodbujanje s o c i a l n e integracije
4.1. Iz kaotičnega, neurejenega, »odvis-
niškega« n a č i n a drogiranja se p o s k u š a v d o g o v o r u z uživalcem doseči strukturirano drogiranje. N a m e n strukturiranja drogira
nja je v tem, da uživalec drog spozna, da je uživanje l a h k o p o d n j e g o v i m n a d z o r o m . S a m e g a sebe lahko p o n o v n o p r e p o z n a kot tistega, ki lahko o d l o č a o sebi. Idealni izzid n a d z o r a nad d ro g iranjem je l a h k o absti
n e n c a .
4.1.1. Č a s o v n o (npr. s a m o č e z vikend, s a m o zvečer...).
4.1.2. Prostorsko (npr. samo doma, samo na d o l o č e n e m kraju...).
4.1.3- G l e d e na d r o g o (npr. s a m o meta- d o n , s a m o travo, č i m varnejše oblike dro
giranja...).
4.1.4. K o l i č i n a (npr. liter v i n a namesto dveh...).
4.1.5. Postopnost strukturiranja (ta me
sec vsak drugi dan, p o t e m vsak tretji...).
4.2. Zastavljanje uresničljivih ciljev (npr.
pisanje prošenj za sprejem v d e l o v n o raz
merje je uresničljiv cilj, zaposlitev p a je lahko v d o l o č e n e m trenutku samo pobožna želja; opravljanje šolskih obveznosti prek izpitov je lahko uresničljivo, r e d n o obisko
vanje šole p a ne...).
4.3- »Osvetljevanje« dogajanja in doživ
ljanja o b uresničevanju zadanih ciljev.
4.4. Funkcionalizacija obstoječe socialne mreže (družine, šole, soseske...) oz. p o m o č pri njeni vzpostavitvi ( s k u p i n e za samopo
m o č ali d r u g e interesne skupine...).
4.4.1. P o m e m b n o je, da v socialni mreži
najdemo vsaj e n e g a posameznika, ki je pri
pravljen spremeniti svoj o d n o s n i položaj.
4.4.2. Enakopravnost vseh u d e l e ž e n i h v obravnavi. V s a k e g a sodelujočega v obra
v n a v i j e t r e b a j e m a t i r e s n o . R a z l o g z a obravnavo še ni razlog, da bi uživalca jemali manj resno kot njegove bližnje (ali narobe).
4.4.3. De-dramatiziranje uživanja drog.
Pozornost je treba usmeriti na tisto, kar je m o t e č e g a v o d n o s u (npr.: »Uživanje d ro g ni p r o b l e m sam p o sebi, to, da se n e m o r e m pogovarjati s teboj, ko si pijan, zadet, da ti n e m o r e m zaupati varstvo otroka..., p a je.
N i p r o b l e m , da m i razlagaš, kako m i dro
giranje škodi, težava je v tem, da m e n e slišiš, kaj b i ti rad p o v e d a l «
4.5. Vztrajanje pri odgovornosti za svoja dejanja. To pomeni, da je vse, kar se uživalcu l e p e g a z g o d i , njegova zasluga, i n kar se m u z g o d i h u d e g a , prav tako. Č e se o d l o č i za
»zdravljenje«, je to njegova o d l o č i t e v i n n e le učinkovit »strokovni« pritisk nanj, i n č e recidivira, je to prav tako njegova odločitev.
5. Socialni delavec mora nujno razpola
gati s č i m v e č strokovnimi informacijami.
6. M o d e l m o t i v a c i j s k e g a i n t e r v j u j a (Miller v Macdonald, Patterson, op. cit: 137- 138) je lahko koristen usmerjevalec med- o s e b n e g a dogajanja pri srečevanju z užival
c e m i n njegovimi bližnjimi. Motivacija v tej m e t o d i n i mišljena kot osebnostna poteza, t e m v e č kot m e d o s e b n o dogajanje. M o d e l motivacijskega intervjuja poudarja o s e b n o o d g o v o r n o s t in sposobnost spreminjanja.
•nuiu. ;n .• ^ i - ' . ' / . . Literatura
R. BouwKAMP, R. ( 1 9 9 5 ) , Osrednji pojmi družinskega sistema in odnosov. V: Izkustvena družinska terapija. Ljubljana: Cicero.
S. CAPLIN, WOODWARD (b. n. L), Drugivatch. Just say no! (Prevod za interno uporabo Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše v Ljubljani)
S. DRAGOŠ ( 1 9 9 5 ) , Kako. Socialno delo 34, 1.
S. FREUD ( 1 9 9 6 ) , Konstrukcije v analizi. Razpol, 9 (JProblemi, 7-8).
E. GooDE ( 1 9 9 3 ) , Drugs in American Society. ZDA: McGraw-Hill.
H. S. HERWIG-LEPMPP ( 1 9 9 2 ) , Socialno delo, ki akceptira uživanje mamil. Iskanja, 12.
T. HRIBAR ( 1 9 9 0 ) , Sveta igra sveta: Umetnost vpostmoderni dobi. Ljubljana: Mladinska knjiga.
P. LUESSI ( 1 9 9 0 ) , Sistemski nauk o socialnem delu. Socialno delo 29, 1'3.
D. MACDONALD, V. PATTTERSON 099\},AHandbook o/Drug Training. London, New York: Tavistock/
Routledge.
B. MESEC, B . ( 1 9 9 0 ) , O specifičnosti metodologije v socialnem delu. Socialno delo 29, 1-3.
S. PEELE ( 1 9 8 5 ) , The Meaning ofAddiction. ZDA: Lexington Books,
B. STRITIH ( 1 9 9 2 ) , Možnosti skupnostnega dela za reševanje problematike uživanja dtog. Zdravstveni vestnik, 61.
B. STRITIH ( 1 9 9 3 ) , Normativi in standardi v socialnem varstvu. Ljubljana: VŠSD M. TARADASH ( 1 9 9 3 ) , Cenaprohibicije drog. Ljubljana: Taxus
v. A., Izkustvena družinska terapija ( 1 9 9 5 ) , Ljubljana: Quatro d. o. o.
DE VRIES, BOUWKAMP R. ( 1 9 9 5 ) , Psihosocialna družinska terapija. Logatec: Firis.
Opombe
' Del Gatto (v Taradash 1 9 9 3 ) navaja šuidiji, ki sta ugotovili, da do zasvojenosti prihaja najpogosteje med šestnajstim in tridesetim letom, po tej starosti pa 6 0 - 7 0 odstotkov uporabnikov nekako »dozori«
in prostovoljno neha. Caplin in Woodward ugotavljata, da je 7 0 odstotkov uživalcev drog sposobnih prenehati z uživanjem na lastno pest.
^ Izvajanje individualne volje je lahko omejeno s pravnimi sredstvi, npr. z odvzemom opravilne sposobnosti, »prisilno« hospitalizacijo... Tudi v teh primerih je treba vztrajati pri upoštevanju volje človeka v stiski, če niso v nasprotju z izrečenimi pravosodnimi ukrepi in imamo že s tem omejeno strateško polje. Socialno delo kot pragmatična stroka se vedno giblje v polju tukaj in zdaj, to je, v polju uresničljivega.
' Herwig-Lepmpp, Stover, op. cit.: 8 0 : Visoko prazni programi in nizkopražni programi se razlikujejo po vstopnih pogojih. Za visokopražne programe so značilne jasno definirane zahteve, ki jih strokovni delavci naslavljajo na uživalce drog; najbolj pogosta zahteva je vzdržnost. Nizkopražni pristop pa označujejo izhodiščna nestrukturiranost, strukturiranje »pomoči« v skladu z zamislimi uživalca in konkretna pomoč pri materialni, stanovanjski, zdravstveni stiski...
