UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
Socialna pedagogika
Julija Raišp
MOŽNOSTI ZA REŠEVANJE STANOVANJSKEGA PROBLEMA STAROSTNIKOV V MARIBORU
Magistrsko delo
Ljubljana, 2019
UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
Socialna pedagogika
Julija Raišp
MOŽNOSTI ZA REŠEVANJE STANOVANJSKEGA PROBLEMA STAROSTNIKOV V MARIBORU
Possiblities for resolving the housing problem of the elderly in Maribor
Magistrsko delo
Mentor: doc. dr. Matej Sande
Ljubljana, 2019
ZAHVALA
Najprej bi se rada zahvalila mentorju, doc. Mateju Sandetu za strokovno pomoč in vodstvo pri pisanju naloge.
Hvala vsem sodelujočim, ki ste se odzvali in sodelovali v raziskavi ter s tem osvetlili stanovanjski problem starostnikov v Mariboru.
Hvala vsem sorodnikom in prijateljem, ki ste mi tekom pisanja stali ob strani in me s spodbudnimi besedami opogumljali. Posebej bi se zahvalila prijateljici Mariji, ki mi je tekom študija vedno priskočila na pomoč, tudi ko nisva bili več sošolki.
Posebej se zahvaljujem mami, ki me je med študijem bodrila, me podpirala in usmerjala, ko sem to potrebovala.
In nazadnje se zahvaljujem tudi Jerneju za vso pomoč, podporo in potrpljenje skozi čas študija in v mesecih pisanja magistrske naloge.
POVZETEK
Magistrsko delo obravnava stanovanjski problem starostnikov v Mariboru. V teoretičnem delu sem najprej predstavila problem staranja prebivalstva, ki je prisoten v celotni Evropi.
V naslednjem poglavju sem opisala obdobje starosti, kjer sem se dotaknila tudi stališč, ki jih imamo do starosti in tabuizacije tega obdobja. Sledi pregled možnosti, ki jih imajo starostniki za bivanje v Sloveniji. V poglavju sem predstavila aktualno pravno podlago na področju dolgotrajne oskrbe ter opisala možnosti, ki jih imajo starostniki v Sloveniji – domovi za ostarele, oskrbovana stanovanja, pomoč na domu, dnevni centri in sodobne oblike bivanja.
V zadnjem poglavju teoretičnega dela sem opisala ureditev dolgotrajne oskrbe v Evropi in izpostavila primere dobrih praks iz tujine. V okviru empiričnega dela me je zanimalo predvsem, kako v Mariboru rešujemo stanovanjski problem starostnikov. Raziskala sem, kakšne so možne oblike bivanja v mestu, kakšne so čakalne dobe na sprejem, ali so starostniki zadovoljni z namestitvami, ki so jim na voljo, in kakšni so načrti Mestne občine Maribor za prihodnosti. Rezultati kažejo, da so trenutne kapacitete domov, oskrbovanih stanovanj in pomoči na domu zasedene, čakalne dobe pa dolge. Vse sogovornice iz institucij so se strinjale, da bi morali v Mariboru in v Sloveniji spodbujati oskrbo na domu, saj se starostniki tam najboljše počutijo. Več strokovnjakov je imelo enako mnenje, da je o spremembi načina bivanja potrebno razmišljati še, ko si mentalno in fizično zdrav, saj imaš več možnosti. Glede na pridobljene informacije, starostniki najpogosteje zamenjajo svoje bivalno okolje zaradi bolezni, na drugem mestu pa je osamljenost starostnika. Starostnice, ki sem jih intervjuvala, so z nastanitvenimi možnostmi za starostnike v Mariboru zadovoljne, vse pa so namestitev v domu in oskrbovanem stanovanju dobile v zadovoljivem času. Pri spremembi načina bivanja imajo pomembno vlogo svojci, ki lahko pomembno pripomorejo k lažji spremembi bivalnega okolja, obenem pa pomagajo s sofinanciranjem. Na podlagi pridobljenih rezultatov se lahko načrtuje nadaljnje spremembe pri načinu bivanja starostnikov v Mariboru in razmišlja o možnostih vključevanja socialnih pedagogov.
KLJUČNE BESEDE: starostniki, stanovanjska problematika, domovi za ostarele, oskrba na domu, alternativne oblike bivanja starostnikov, dolgotrajna oskrba
ABSTRACT
The master's thesis deals with the housing problem of elderly people in Maribor. The theoretical part presents the problem of the aging population that is present throughout Europe. The next chapter describes the period of old-age, the attitudes we portray towards it, and the tabooization of this period. The following is an overview of the possibilities for older people living in Slovenia. This chapter presents the legal basis, currently in force in the field of long-term care; I also describe the current possibilities of elderly people in Slovenia – elderly homes, sheltered homes, home help, day centers and modern forms of living. The last chapter of the theoretical part of the thesis describes the regulation of long- term care in Europe, and highlights examples of good practices from abroad. In the empirical part, I was particularly interested in how we solve the housing problem of the elderly in Maribor. I have been researching the possible forms of residence in our city; what are the waiting times for admission, whether the elderly are satisfied with the facilities available to them, and what the City of Maribor plans for the future. I learned that the current capacities of homes, sheltered homes and home help are occupied, and that the waiting period is long.
All the interviewees from the institutions agreed that they should promote home care in Maribor and Slovenia, as the elderly feel comfortable and settled there. Several experts share the opinion that changing one’s living situation should be considered when one is mentally and physically healthy, and is capable to choose and re-think all options. On the basis of the information obtained, elderly people most often change their living environment due to illness, or loneliness. The elderly people I interviewed are satisfied with the accommodation options for the elderly in Maribor, and all of them have been placed in a dormitory or furnished apartment in satisfactory time. When changing the way of living of an elderly person, relatives play an important role, which can significantly ease the change of the living environment and they can also help with financing. The obtained results show that further changes in the way of living of elderly people in Maribor can be planned; one of the improvements is to consider the possibilities of including the services of social pedagogues.
KEY WORDS: elderly people, housing problems, elderly homes, home care, alternative forms of living for the elderly, long-term care
KAZALO
1 UVOD ...1
2 TEORETIČNI UVOD...2
2.1 STARANJEPREBIVALSTVA ... 2
2.1.1 STARANJE PREBIVALSTVA V SLOVENIJI ... 3
2.2 OBDOBJESTAROSTI ... 5
2.3 MOŽNOSTIBIVANJASTAROSTNIKOVVSLOVENIJI ... 7
2.3.1 DOMOVI ZA STAREJŠE OBČANE (DSO) ... 10
2.3.1.1. MARIBOR ... 13
2.3.2 OSKRBOVANA/VAROVANA STANOVANJA ... 15
2.3.2.1. MARIBOR ... 18
2.3.3 POMOČ NA DOMU ... 19
2.3.3.1. MARIBOR ... 23
2.3.4 DNEVNI CENTRI ... 24
2.3.4.1. MARIBOR ... 25
2.3.5 NOVE SODOBNE OBLIKE BIVANJA ... 25
2.4 DOLGOTRAJNAOSKRBAVEVROPI ... 27
2.4.1 PRIMERI INOVATIVNIH IN DOBRIH PRAKS ... 30
3 EMPIRIČNI DEL ...33
3.1 OPREDELITEVRAZISKOVALNEGAPROBLEMA ... 33
3.2 CILJIRAZISKAVE ... 33
3.3 RAZISKOVALNAVPRAŠANJA ... 33
3.4 METODAINRAZISKOVALNIPRISTOP ... 34
3.4.1 VZOREC ... 34
3.4.2 OPIS POSTOPKA ZBIRANJA PODATKOV ... 35
3.4.3 POSTOPEK OBDELAVE PODATKOV ... 36
4 REZULTATI ...39
4.1 ODGOVORNAPRVORAZISKOVALNOVPRAŠANJE ... 39
4.2 ODGOVORNADRUGORAZISKOVALNOVPRAŠANJE ... 42
4.3 ODGOVORNATRETJERAZISKOVALNOVPRAŠANJE ... 45
4.4 ODGOVORNAČETRTORAZISKOVALNOVPRAŠANJE ... 48
4.5 ODGOVORNAPETORAZISKOVALNOVPRAŠANJE ... 50
4.6 ODGOVORNAŠESTORAZISKOVALNOVPRAŠANJE ... 54
4.7 ODGOVORNASEDMORAZISKOVALNOVPRAŠANJE ... 56
5 SKLEPNE UGOTOVITVE IN ZAKLJUČEK ...60
5.1. POMANJKLJIVOSTI RAZISKAVE IN MOŽNOSTI ZA NADALJNJE RAZISKOVANJE ... 62
5.2. ZAKLJUČEK ... 63
6 LITERATURA ...64
KAZALO TABEL
TABELA 1:PREBIVALCI, STAREJŠI OD 60 LET V % DELEŽA PREBIVALSTVA NA SVETU.(VERTOT,2010). ... 2 TABELA 2:PREBIVALSTVO V EVROPI PO STAROSTNIH SKUPINAH (VERTOT,2010). ... 3 TABELA 3:PREBIVALSTVO SLOVENIJE PO PROJEKCIJAH PREBIVALSTVA EUROPOP2010,2010–2060(IMPERL,2012). ... 4 TABELA 4:DOMOVI ZA STAREJŠE OBČANE V SLOVENIJI (PREGLED PROŠENJ IN PROSTIH MEST V DOMOVIH ZA STAREJŠE IN POSEBNIH SOCIALNO VARSTVENIH ZAVODIH,31.12.2018). ... 11 TABELA 5:OSKRBOVANCI DOMOV ZA STAREJŠE PO SPOLU IN STAROSTNIH SKUPINAH V SLOVENIJI (VERTOT,2010). ... 13 TABELA 6:CENE STANDARDNIH DVOPOSTELJNIH SOB V DOMOVIH ZA OSTARELE V MARIBORU NA DAN 23.4.2019.VIR: CENIKI
VSEH ŠTIRIH DOMOV. ... 14 TABELA 7:CENE NAJEMNIŠKIH OSKRBOVANIH STANOVANJ V ŠESTIH SLOVENSKIH MESTIH (NEPREMIČNINSKI SKLAD POKOJNINSKEGA IN INVALIDSKEGA ZAVAROVANJA, B. D.). ... 17 TABELA 8:POVPREČNA POTRJENA CENA STORITVE V EVRIH MED LETI 2010 IN 2015(NAGODE,LEBAR,KOVAČ IN VIDRIH,2016)
... 22 TABELA 9:CENA UPORABNIKA MED LETI 2012 IN 2015 GLEDE NA STATUS IZVAJALCA ((NAGODE,LEBAR,KOVAČ IN VIDRIH,
2016) ... 23 TABELA 10:PRIMER KODIRANJA INTERVJUJA. ... 38
KAZALO SLIK
SLIKA 1:ŠTEVILO OSKRBOVANIH STANOVANJ V SLOVENIJI (NAGODE,KOVAČ IN LEBAR,2015) ... 17 SLIKA 2:SPOLNA STRUKTURA STANOVALCEV V NAJEMNIH OSKRBOVANIH STANOVANJIH (NAGODE,KOVAČ IN LEBAR,2015). .... 18 SLIKA 3:ČASOVNA DOSTOPNOST STORITVE POMOČI NA DOMU (NAGODE,LEBAR,KOVAČ IN VIDRIH,2016) ... 21 SLIKA 4:TIPI UPRAVLJANJA Z OSKRBO NA DOMU (GENET IDR.,2012 V NAGODE,LEBAR IN KOVAČ,2014) ... 28 SLIKA 5:PRIKAZ UPORABLJENIH KOD DRUGEGA REDA V KATEGORIJI NASTANITVENE MOŽNOSTI ZA STAROSTNIKE V MARIBORU. ... 40 SLIKA 6:PRIKAZ UPORABLJENIH KOD DRUGEGA REDA V KATEGORIJI ALTERNATIVNE OBLIKE BIVANJA, KI SE IZVAJAJO V MARIBORU.
... 42 SLIKA 7:PRIKAZ UPORABLJENIH KOD DRUGEGA REDA V KATEGORIJI OBLIKE BIVANJA, KI JIH POZNAJO STAROSTNIKI. ... 44 SLIKA 8:PRIKAZ UPORABLJENIH KOD DRUGEGA REDA V KATEGORIJI DODATNA POMOČ, KI JO DOBIVAJO STAROSTNIKI, KI BIVAJO
DOMA. ... 48 SLIKA 9:PRIKAZ UPORABLJENIH KOD DRUGEGA REDA V KATEGORIJI VZROKI ZA SPREMEMBO BIVANJA. ... 50 SLIKA 10:PRIKAZ UPORABLJENIH KOD DRUGEGA REDA V KATEGORIJI PRIPRAVLJENOST STAROSTNIKOV NA SPREMEMBO BIVANJA. 52 SLIKA 11:PRIKAZ UPORABLJENIH KOD DRUGEGA REDA V KATEGORIJI TEŽAVE S KATERIMI SE SOOČAJO STAROSTNIKI OB SPREMEMBI
BIVANJA. ... 54 SLIKA 12:PRIKAZ UPORABLJENIH KOD DRUGEGA REDA V KATEGORIJI NAJPOGOSTEJŠE TEŽAVE PRI NAMESTITVI STAROSTNIKOV. .. 56 SLIKA 13:PRIKAZ UPORABLJENIH KOD DRUGEGA REDA V KATEGORIJI ODZIVI MESTNE OBČINE MARIBOR NA STARANJE
PREBIVALSTVA. ... 57 SLIKA 14:PRIKAZ UPORABLJENIH KOD DRUGEGA REDA V KATEGORIJI NAČRTI ZA PRIHODNOST. ... 59
1
1 UVOD
Starostniki so ranljiva skupina ljudi, ki je v današnjem hitrem tempu življenja lahko hitro spregledana. V času odraslosti so aktivno participirali na trgu dela, pripomogli k blaginji države in si zaslužijo dostojanstveno starost. Pa jim to lahko omogočimo? V Evropi in Sloveniji se soočamo s staranjem prebivalstva, kar pomeni, da na žalost vsi starostniki nimajo zagotovljene pomoči, ki jo potrebujejo. Avtor Kerbler (2011c) izpostavi, da podaljševanje trajanja življenja predstavlja enega izmed največjih dosežkov človeštva, po drugi strani pa nas postavlja pred nove izzive in dileme. Skupaj z daljšanjem življenjske dobe narašča tudi število starejših ljudi, ki imajo kognitivne, senzorne in mobilnostne težave ter kronična obolenja, kar ustvarja stroškovne pritiske na obstoječe zdravstvene in socialne sisteme. Posledično prihaja do težav s pomočjo in namestitvijo starejših občanov. Prav iz tega razloga sem se odločila, da to temo raziščem. Ker bi bilo področje Slovenije malo preširoko za podrobno raziskovanje, sem se odločila, da se posvetim svojemu kraju – Mariboru. Za mesto Maribor pa se nisem odločila le zato, ker tam živim, vendar tudi zato, ker avtorji Stanojević-Jerković, Vidovič, Stojanović in Berghaus (2017) ugotavljajo, da se prebivalstvo v Mariboru stara hitreje, kot je slovensko povprečje. Mestna občina Maribor sodi s 110.000 prebivalci med ene izmed večjih občin v Sloveniji po številu prebivalcev, od katerih jih kar 23.000 oz. 21 % predstavljajo starostniki. Pomembno je poudariti, da ima severozahodna Slovenija že več let slabše socialno ekonomsko stanje kot jugozahodna Slovenija, obenem je tudi izobrazba v severovzhodni Sloveniji slabša kot drugje, zato smo kot mesto še bolj ranljivi.
V okviru magistrske naloge sem raziskala trenutno stanje na področju bivanja starostnikov v Mariboru. Opravila sem intervjuje v različnih institucijah, govorila z neformalno oskrbovalko in na koncu opravila še štiri pogovore s starostnicami. Naredila sem hitro oceno stanja, saj sem v raziskovanje vključila dnevni center, dom za starostnike, oskrbovana stanovanja, oskrbo na domu, neformalno oskrbo na domu in uporabnike.
Prispevek magistrskega dela vidim v tem, da v njem na kratko opišem trenutno stanje na področju bivanja starostnikov v Mariboru, poudarim dobre plati in izpostavim stvari, ki bi jih bilo potrebno v prihodnosti še izboljšati, obenem pa združim pestro paleto bivalnih možnosti, ki jih imajo starostniki v našem mestu.
2
2 TEORETIČNI UVOD
2.1 STARANJE PREBIVALSTVA
Živimo v času, ko se dogajajo velike družbene spremembe, ki so posledice političnih, gospodarstvenih in demografskih dejavnikov. Po drugi svetovni vojni smo se zaradi zmanjševanja rodnosti in smrtnosti začeli srečevati s pospešenim staranjem prebivalstva, na kar je vplival predvsem hiter razvoj industrializacije in urbanizacije, višji življenjski standard, vzpostavitev sistemov zdravstvene zaščite in socialne oskrbe. (Kerbler, 2011a).
Proces staranja se dogaja takrat, ko se povišuje delež prebivalstva, ki je star na 65 let, glede na celotno prebivalstvo. (Vertot, 2010). Avtorica (prav tam) v svojem delu poudarja, da se prebivalstvo sveta intenzivno stara. V najbolj razvitih delih sveta imamo že danes 22 % prebivalstva starejšega od 60 let, do leta 2050 pa se predvideva, da bo ta delež dosegel 33
%.
Tabela 1: Prebivalci, starejši od 60 let v % deleža prebivalstva na Svetu. (Vertot, 2010).
Imperl (2012) opozori, da smo vzporedno z naraščanjem števila prebivalcev v Evropi priča tudi upadu rodnosti, kar problematiko staranja še potencira. V razvitih delih sveta je že danes število starejših prebivalcev večje kot število otrok, mlajših od 15 let, do leta 2050 pa se bo število starejših tako povečalo, da jih bo dvakrat več kot otrok.
Staranje prebivalstva je resen evropski problem (Vertot, 2010). Mediana starosti naj bi se med letoma 2008 in 2060 dvignila s 40,4 leta na 47,9 leta. Delež starih prebivalcev, starih najmanj 65 let, naj bi se povečal s 17,1 % na 30 %, kar v številkah pomeni, da bi se število starostnikov povečalo s 84,6 milijona na 151,5 milijona.
3
Tabela 2: Prebivalstvo v Evropi po starostnih skupinah (Vertot, 2010).
2.1.1 Staranje prebivalstva v Sloveniji
Statistični podatki na spletni strani World population prospects (2017) kažejo, da smo imeli v Sloveniji leta 2000 14,1 % celotnega prebivalstva, starega nad 65 let, do leta 2020 pa se bo ta odstotek predvideno povečal na 20,8 %. Nelka Vertot (2010) navaja podatek, da naj bi bilo do leta 2029 v Sloveniji 24,8 % prebivalcev, starih vsaj 65 let, do leta 2059 pa 33,5 %.
Svetovni trend staranja prebivalstva se torej kaže tudi pri nas.
Imperl (2012) izpostavi, da se bo po podatkih Statističnega urada RS in njegove projekcije prebivalstva Evropop2010 za Slovenijo staranje prebivalstva intenziviralo, delež prebivalcev, starejših od 65 let, ki se je v letu 2010 povzpel na 16,5 %, se bo po srednji varianti projekcije leta 2060 povzpel na 31,6 % delež prebivalcev.
4
Tabela 3: Prebivalstvo Slovenije po projekcijah prebivalstva EUROPOP2010, 2010–2060 (Imperl, 2012).
Najhitreje se v Sloveniji povečuje odstotek prebivalcev, ki so stari 85 let in več (Vertot, 2010). Leta 1989 je bilo najstarejših prebivalcev (85 let in več) manj kot 15.000, do leta 2009 se je njihovo število več kot podvojilo (30.369), do leta 2029 naj bi jih bilo 66.478, leta 2059 pa se predvideva, da bo število najstarejših prebivalcev 136.720, torej 7,6 % celotnega prebivalstva. Če pogledamo podatke, ki jih navaja Imperl (2012), bi se lahko po podatkih Statističnega urada RS in njegove projekcije prebivalstva Evropop2010 za Slovenijo, delež prebivalcev, starih nad 80 let, do leta 2060 povzpel na kar 12,7 % celotnega prebivalstva.
Na staranje slovenskega prebivalstva vpliva tudi manjša rodnost prebivalstva. Nelka Vertot (2010) navaja podatek, da se že več kot 100 let, najintenzivneje po letu 1980, zmanjšuje število živorojenih otrok. Imperl (2012) navede podatek, da povprečna ženska v Sloveniji rodi le 1,51 otroka. V Sloveniji se dodatno opazno dviga tudi starost umrlih oseb. V zadnjih petdesetih letih se je povprečna starost umrle ženske povečala za skoraj 15 let, povprečna starost umrlega moškega pa za 12 let.
Isti avtor (Imperl, 2012) navaja, da so pred Slovenijo veliki izzivi. »Rodnost je zelo nizka, veča se delež starejših v družbi, razmerje med delujočimi, ki prispevajo k vzdržnosti in ohranjanju kakovostnega življenja vsem »odvisnim« družbenim skupinam in »odvisnih«, kamor sodijo tudi starostniki, pa se zmanjšuje (prav tam, str. 25).
Avtor Kerbler (2011c) izpostavi enak problem kot Imperl. Podaljševanje življenja s sabo prinese ljudi s kognitivnimi, senzornimi in mobilnostnimi težavami, kar posledično ustvarja stroškovne pritiske na obstoječe socialne in zdravstvene sisteme. Kerbler navede podatek po Steigu idr. (2006, v Kerbler, 2011c), da se odstotek bruto domačega proizvoda, ki se nameni socialni in zdravstveni oskrbi v javnem sektorju, po 65. letu starosti strmo veča, saj s staranjem rastejo potrebe po zdravstvenih in socialnih storitvah. Zaskrbljujoče je tudi to, da je bila v Sloveniji leta 2008 dobra petina BDP namenjena za programe socialnega varstva, od tega največ (15,2 %) za področje starosti (Javocić, 2010, v prav tam). Po podatkih UMAR
5
(2019) kažejo projekcije za obdobje od leta 2016 do leta 2070, da se bodo izdatki za staranje v Sloveniji povečali iz 21,9 % na 28,2 % BDP. V letu 2070 naj bi bila Slovenija po višini izdatkov izraženih BDP v % nekoliko nad povprečjem evrskega območja.
2.2 OBDOBJE STAROSTI
Staranje je proces, ki se začne ob rojstvu in konča s smrtjo. Vse generacije se gibljejo proti starosti, vendar smo na dejansko staranje pozorni šele v tretjem življenjskem obdobju.
(Ramovš, 2003).
S fenomenom staranja se ukvarja gerontologija. Avtorja Cijan in Cijan (2003) opredelita gerontologijo kot znanstveno proučevanje vseh fenomenov staranja. Združeni narodi definirajo gerontologijo kot vedo, ki govori o procesih staranja ter morfoloških, fizioloških, psiholoških in socialnih vidikih tega obdobja življenja. Gre torej za vedo o starem človeku, ki zajema vse lastnosti, značilne za starostnika kot biosocialno bitje.
Glavno vprašanje, ki se pogosto poraja je, kdaj je nekdo star? Avtor Zaidi (2008) izpostavi tri različne načine definiranja obdobja starosti, ki so najpogosteje uporabljene v literaturi. Le te so:
o Objektivna definicija: Takšna definicija je najpogostejša in bazira na presoji vsakega posameznika, ki oceni svojo dejavnost na trgu dela in zdravstveno stanje.
o Funkcionalna definicija: Druga definicija uporablja objektivne informacije o človekovem funkcioniranju (status na trgu dela, ali oseba prejema pokojnino, ali je psihično in fizično v dobrem stanju).
o Pravica do pokojnine: Tretja definicija uporabi starost kot kriterij za prehod v obdobje starosti. Starostnik postaneš, ko zapustiš trg dela in prejemaš pokojnino.
Tudi avtorica Vertot (2010) se strinja, da meja med obdobjem srednjih let in obdobjem starosti ne more biti natančno definirana, saj v vseh družbah nima enakega pomena. Ljudi lahko začnemo obravnavati kot starostnike takrat, ko se v njihovem življenju zgodi neka prelomnica (npr. postanejo stari starši ali se upokojijo), lahko pa potem, ko dopolnijo določeno starostno mejo. O tem, kdo so starostniki, ni skupnega soglasja niti v posamezni državi, kaj šele v celotni Evropi. Najpogosteje se pri opredeljevanju ljudi za starostnike uveljavlja prehod iz trga dela v čas upokojitve. V Sloveniji najpogosteje uporabljamo delitev: »mladi« – osebe, stare 0–14 let, »delovno sposobni« – osebe, stare 15–64 let in
»stari« – osebe, stare 65 let in več. Včasih se uporablja tudi takšna delitev: 0–19 let »mladi«, 20–59 let »odrasli«, 60 let in več »starejši odrasli«.
Avtorici Marjanovič Umek in Zupančič (2004) delita odraslost na tri razvojna obdobja:
zgodnja odraslost, srednja odraslost in pozna odraslost. V pozno odraslost spadajo ljudje, starejši od 65. let, to obdobje pa se kronološko precej prekriva z upokojitvijo.
Avtor Ramovš (2003) izpostavi zanimiv koncept, da moramo v vsakem trenutku življenja razlikovati tri starosti:
6
o dejansko starost, ki jo definiramo glede na rojstni datum,
o funkcionalno starost, ki je določena po človekovem zdravju in možnosti samostojnega opravljanja vsakodnevnih življenjskih opravil,
o doživljajsko starost, ki kaže, kako človek sprejema in doživlja svojo starost.
Sama bom v magistrskem delu uporabljala izraz starostniki z definicijo: Osebe, ki niso več aktivne na trgu dela in so starejše od 65 let.
Avtor Ramovš (2003) meni, da so za kakovostno staranje potrebni trije pogoji:
o pripravljenost osebe na starost,
o civilna družba mora pripraviti sodobne socialne mreže za zadovoljevanje vseh človekovih potreb v tem obdobju,
o država mora s primernimi ukrepi zagotoviti možnosti za pripravo oseb na kakovostno staranje in za ustvarjanje civilnih mrež za stare ljudi ter za sožitje različnih generacij, sama pa zagotavljati pravico do osnovne materialne varnosti za vsakega starostnika.
Cijan in Cijan (2003) povesta, da kultura pomembno vpliva na to, ali bodo stališča do staranja in odnos do starostnikov pozitiven ali negativen. V tradicionalnih družbah, kot je npr. starodavna Kitajska, so obdobje staranja spremljali prestiž, posebno spoštovanje ter čast. Danes bi lahko rekli, da je starost tabuizirana tema. Avtor Ramovš (2003) pravi, da so dosedanje kulture sprejemale starost, umiranje in žalovanje kot pomembne dele človeškega življenja, sedanja družba pa obravnava konec življenja in vse, kar je povezano z njim (smrt, žalovanje, umiranje) kot tabu. Danes je lahko nekaj sramotnega, če starejšega človeka imenujemo starostnik/star. Prav zaradi tabuiziranosti se o starostnikih in starosti v medijih in drugje govori zelo malo, skoraj nič v primerjavi z drugimi temami. Tako so starostniki tudi v medijski sferi odrinjeni na rob in se o njih ne govori pogosto.
Prav kolektivna tabuizacija starosti (prav tam) onemogoča starostnikom, da bi si priznali starost in se z njo sprijaznili. Ker je ne sprejmejo, ne vidijo prednosti tretjega življenjskega obdobja, obenem pa se silijo v videz življenjskega sloga, doživljanja in vedenja, ki je značilen za generacije, mlajše od njih. Če starostniki ne sprejmejo svoje starosti, je ne morejo živeti na polno in lahko zaradi tega svoje življenje doživljajo čedalje bolj brezciljno. To sproža začaran krog strahu pred starostjo, saj mlajšim generacijam ne morejo pokazati, kaj je smiselnost starosti.
Avtorja Cijan in Cijan (2003) pravita, da so na starost in staranje najbolj pripravljeni ljudje, ki se trudijo biti vključeni v družbo in družbene aktivnosti. Avtor Ramovš (2003) poudari podoben koncept, in sicer da mora biti človek v vsakem obdobju življenja intenzivno povezan z vsaj enim pozitivno usmerjenim človekom iz vsake generacije: z enim mladostnikom, enim pripadnikom srednje generacije in enim starostnikom. To pomeni, da je vsaj eno uro na teden v stiku s to osebo na ravni osebnega človeškega doživljanja. Takšna povezanost pozitivno vpliva na medgeneracijske odnose in kakovostno staranje, pa tudi na percepcijo staranja.
7
2.3 MOŽNOSTI BIVANJA STAROSTNIKOV V SLOVENIJI
Lamura idr. (2008) ugotavljajo, da čeprav se je zdravstveni položaj starejših v zadnjem času izboljšal, lahko pričakujemo, da se bo število ljudi, ki potrebujejo dolgotrajno oskrbo v prihodnosti, povečalo. To se bo najprej pokazalo v tem, da se bo povečalo povpraševanje po dolgotrajni oskrbi.
Nagode, Zver, Marn, Jacović in Dominkuš (2014) povzamejo opredelitev dolgotrajne oskrbe po mednarodnih institucijah (WHO, OECD, Eurostat), ki v enotni definiciji opredeljujejo dolgotrajno oskrbo kot »niz storitev, ki jih potrebujejo ljudje z zmanjšano stopnjo funkcionalne zmožnosti (fizične ali kognitivne) in ki so posledično v daljšem časovnem obdobju odvisni od pomoči drugih pri opravljanju temeljnih in/ali podpornih vsakodnevnih opravil« (str. 6).
Avtorji Colombo, Llena-Nozal, Mercier in Tjadens (2011) izpostavijo vlogo dolgotrajne oskrbe s strani družine. V državah, ki spadajo v Organizacijo za gospodarsko sodelovanje in razvoj več kot en odrasli na 10 odraslih starih nad 50 let izvaja dolgotrajno oskrbo svojega svojca. Najpogosteje je takšna oskrba brezplačna, v več kot dveh tretjinah pa oskrbo izvaja oseba ženskega spola. Obenem pa Lamura idr. (2008) poudarijo, da so svojci vedno manj sposobni obvladati potrebe starejših članov družine, v smislu dobre in ustrezne oskrbe, da bi zmanjšali odvisnost starostnikov od državnega socialnega sistema.
Dejstvo je, da je dolgotrajna oskrba področje, ki je v porastu in se bo v prihodnosti samo še širila. Colombo idr. (2011) navedejo štiri razloge za prihodnje povečanje dolgotrajne oskrbe v svetu (Evropa, Avstralija, Združene države Amerike, Združeno kraljestvo in Koreja):
o Demografske spremembe, ki bodo sprožile rast in potrebo po dolgotrajni oskrbi v vseh državah.
o Krčenje družinskih sistemov in večje vključevanje žensk na trg dela, bodo sprožili pomanjkanje neformalnih oskrbovalcev, zaradi česar bo potreba po plačani oskrbi večja.
o Vedno večje bogastvo družb in s tem potreba po kvalitetnejši oskrbi ter k uporabniku usmerjen sistem socialne zaščite.
o Tehnološke inovacije ponujajo možnost daljšega življenja v domačem okolju s pomočjo dolgotrajne oskrbe, kar zahteva reorganizacijo oskrbe.
Nagode, Zver, Marn, Jacović in Dominkuš (2014) izpostavijo, da v Sloveniji nimamo veljavne enotne definicije dolgotrajne oskrbe, področje pa ni niti sistemsko urejeno.
Dolgotrajna oskrba je trenutno urejena z različnimi zakoni oz. se izvaja preko ločenih sistemov socialne varnosti. Le-ti so:
o »pokojninsko in invalidsko zavarovanje oz. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju,
o zdravstveno zavarovanje oz. Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju,
8
o zavarovanje za starševsko varstvo oz. Zakon o starševskem varstvu in družinskih prejemkih,
o socialni prejemi in socialnovarstvene storitve oz. Zakon o socialnem varstvu, Zakon o socialnovarstvenih prejemkih in Zakon o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev, o skrb za vojne veterane oz. Zakon o vojnih veteranih in Zakon o vojnih invalidih, o Zakon o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih« (str. 8).
Zakon, ki bo urejal to področje je že dolgo v pripravi, zadnji osnutek je bil v obravnavi leta 2017. Po podatkih Ministrstva za zdravje: dolgotrajna oskrba (2018): trenutno poteka pilotni projekt »Izvedba pilotnih projektov, ki bodo podpirali prehod v izvajanje sistemskega zakona o dolgotrajni oskrbi«, kjer preizkušajo novo orodje za oceno upravičenosti dolgotrajne oskrbe. Trenutno se pilotni projekt izvaja v Celju, Krškem in Dravogradu.
Avtor Kerbler (2011c) ugotavlja, da sedanji sistem, ki skrbi za starejše v Sloveniji, temelji predvsem na institucionalnih oblikah pomoči. Največ javnih sredstev na uporabnika je namenjenih institucionalnemu varstvu, saj so sredstva poleg oskrbe namenjena tudi vzdrževanju objektov in gradnji le-teh.
Rafaelič in Nagode (2012) enako kot Kerbler izpostavita, da so institucije tiste, ki izvajajo večino organizirane dolgotrajne oskrbe. V domovih živi trikrat več ljudi, kot jih prejema pomoč na domu. Sicer pa v Sloveniji zagotavljamo dolgotrajno oskrbo v okviru:
o institucionalnega varstva (bivanje v instituciji, kot npr. dom za starejše, posebni socialnovarstveni zavodi, varstveno delovni centri, itd.),
o na domu oz. v okviru skupnostne oskrbe (npr. pomoč na domu, patronažno varstvo, družinski pomočniki),
o vmesnih oz. dnevnih oblik (varstveno-delovni centri (dnevni obiskovalci), dnevni centri, stanovanjske skupine),
o denarnih prejemkov (dodatek za pomoč in postrežbo oziroma za tujo nego in pomoč).
Avtor Kerbler (2011c) poudari, da bodo morale razvite države zaradi naraščanja procenta starejših prebivalcev ter zaostrovanja socialno-ekonomskih razmer v prihodnosti razmišljati o preoblikovanju politike o starostnikih in redefiniranju odnosa do ljudi, ki zaradi starosti, bolezni ali invalidnosti potrebujejo dodatno pomoč za lažje življenje. Treba bo razvijati nove rešitve in vpeljati nove oblike zdravstvenih in socialnih storitev, ki bodo bolj učinkovite in tudi denarno manj zahtevne od obstoječih. Starostne spremembe prebivalstva zahtevajo ustrezne programe pri načrtovanju in reorganizaciji javne skrbi za starejše ljudi na državni in lokalni ravni in to čimprej. Kerbler poudari, da večina strokovnjakov opozarja, da rešitev ne smemo več iskati le v institucionalnem varstvu, saj to dolgoročno ne bo vzdržno. Takšna oblika dolgotrajne oskrbe in bivanja je namreč za državo in družbo zelo draga.
Preden se posvetimo možnostim bivanja starejših, se moramo zavedati, da nimajo vsi starostniki enakih potreb in so med seboj lahko zelo različni. Avtor Ramovš (2003) razlikuje tri skupine starejših ljudi:
9
1. Starostniki, ki lahko povsem samostojno skrbijo zase, imajo pa tudi veliko moči, volje in znanja, da lahko opravljajo številne naloge za druge. Teh starostnikov je največ, avtor Redburn (1998, prav tam) navaja, da je v razvitem svetu 75 % ljudi, ki so stari nad 60 let in so zmožni skrbeti za svoje potrebe brez pomoči.
2. Starostniki, ki potrebujejo občasno pomoč, da ohranjajo relativno samostojnost v skrbi za svoje vsakodnevne potrebe.
3. Starostniki, ki potrebujejo bolj ali manj popolno oskrbo in nego pri opravljanju vsakdanjih življenjskih potreb. Ta skupina je najmanjša. Ne glede na to, da potrebujejo starostniki iz te skupine veliko pomoči, pa so vseeno še marsičesa zmožni.
Isti avtor (prav tam) razdeli sodobne programe za kakovostno staranje na:
o programi za kvalitetno življenje povsem samostojnih starostnikov ter za smiselno uporabo njihovih življenjskih sil,
o programi za delno pomoč starostnikom,
o programi za popolno oskrbo starostnikov, če je možno v njihovem okolju, sicer pa v ustanovi.
Avtorica Hojnik (1999) za ljudi, ki niso več sposobni povsem samostojnega življenja, navaja sledeče uradno opredeljene programe:
o pomoč in nega na domu, o pomoč družini s starostnikom,
o prilagojena stanovanja za starostnike (npr. samostojna stanovanja, ki so povezana s stanovanjem mlajše generacije, oskrbovana in varovana stanovanja itd.),
o dnevno varstvo za starostnike, o gerontološki centri,
o pomoč pri samostojnosti starostnika s tehničnimi pripomočki in s telekomunikacijskimi sredstvi, ki mu omogočajo povezanost z družbo, oddaljenimi svojci in povečajo starostnikovo zdravstveno in osebno varstvo,
o domovi za starostnike, stanovanjske skupine in oskrbniške družine.
V Poročilu o izvajanju programa razvoja varstva starejših oseb na področju socialnega varstva do leta 2005 za leto 2003 (b. d.) je predstavljeno, da je bilo s Programom razvoja varstva starejših in Nacionalnim programom socialnega varstva načrtovano delovanje in širitev mreže organiziranih storitev, ki se izvajajo v bivalnem okolju starostnikov, institucionalne mreže storitev za starostnike ter dodatnih in dopolnilnih programov namenjenih starejšim. V obeh dokumentih je skrb za starejše načrtovana tako, da se zagotavljajo različne oblike pomoči in storitve za starejše osebe ob upoštevanju njihovih potreb in želja. Pomoč se stopnjuje glede na potrebe starostnikov, od tistih, ki potrebujejo malo pomoči in podpore, do tistih, ki potrebujejo štiriindvajseturno nego in pomoč.
10 2.3.1 Domovi za starejše občane (DSO)
Skupnost socialnih zavodov Slovenije (2018) kot osnovno poslanstvo domov opredeljuje izvajanje institucionalnega varstva starejših. Takšno varstvo je namenjeno odpravljanju osebnostnih stisk in težav starejših od 65 let in drugih oseb, ki zaradi starosti, bolezni ali drugih razlogov ne morejo živeti doma. DSO lahko nadomeščajo ali dopolnjujejo funkcijo doma in lastne družine z možnostjo bivanja, prehrane, varstva in zdravstvenega varstva.
Osnovne storitve, ki jih morajo DSO zagotavljati, so (prav tam):
o bivanje oz. namestitev v eno-, dvo- ali večposteljnih sobah, o vzdrževanje prostorov in perila,
o organizirano in zdravstvenem stanju primerno prehrano ter tehnično oskrbo, o osebno pomoč, socialno oskrbo ter varstvo,
o zdravstveno nego in rehabilitacijo,
o osnovno zdravstveno in specialistično dejavnost, ki jo v domovih izvajajo zdravstveni domovi ali zasebni zdravniki.
Standardizirane so vse storitve v okviru osnovne dejavnosti. Dodatne dejavnosti DSO so lahko (prav tam):
o različne dodatne oskrbne ali druge storitve, ki niso zajete v standardni obseg, o dnevno varstvo za starejše, ki živijo doma, ki vključuje oskrbne in zdravstvene
storitve,
o oskrbne in zdravstvene storitve za stanovalce oskrbovanih stanovanj,
o prehrana in zdravstvena nega ter druge oblike pomoči starostniku in družini v njihovem okolju,
o storitve socialnega servisa na domu za starejše,
o sodelovanje z drugimi organizacijami, društvi in posamezniki za izvajanje različnih oblik dejavnosti, namenjenih starejšim ljudem izven doma,
o opravljanje drugih storitev za starejše v njihovem domačem okolju.
Avtorja Cijan in Cijan (2003) navajata, da osnovne zakonske osnove za institucionalno varstvo starejših – dejavnost DSO opredeljujeta Zakon o zavodih in Zakon o socialnem varstvu. Z zakonom o zavodih so bili DSO preoblikovani v javne zavode, ki med cilji dejavnosti ne smejo imeti pridobivanje dobička. Kakršenkoli presežek prihodkov nad stroški, morajo usmerjati v razvoj dejavnosti. Zakon o socialnem varstvu je institucionalno varstvo definiral kot pomoč starostnikom, s katero se jim nadomeščajo ali dopolnjujejo funkcije doma in lastne družine. S tem zakonom je ustanovitelj in lastnik DSO postala država, prešli so v državno pristojnost. Dejavnost javne službe lahko izvajajo javni zavodi ter druge pravne in fizične osebe s koncesijo, možno je tudi zasebno delo izven javne službe
11
z dovoljenjem za delo. Mrežo javne službe postavlja država, ki preko izvršilne oblasti določa tudi standarde storitev.
Domovi za starejše občane so najpogostejša nastanitvena rešitev za starostnike v Sloveniji.
Trenutno (na dan 31. 12. 2018) je po podatkih Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti: Domovi za starejše (2018): v Sloveniji sta aktivna 102 domova za starostnike. V to število spadajo vsi javni zavodi, zasebni domovi za starejše s koncesijo in posebni zavodi oz. enote za varstvo odraslih s posebnimi potrebami.
V spodnji tabeli je prikazano DSO za starostnike po območnih enotah s kapaciteto in aktualnimi prošnjami za sprejem. Vsak DSO vodi dve evidenci prošenj za sprejem – evidentirane (aktivne) prošnje, to so vse popolne sprejete prošnje, za katere DSO vodi postopek po veljavnem Pravilniku, in aktualne prošnje, to so prošnje, za katere odgovorna oseba oziroma komisija pri izvajalcu ve, da želijo takojšnjo namestitev (Pregled prošenj in prostih mest v domovih za starejše in posebnih socialno varstvenih zavodih, 31. 12. 2018).
Če pogledamo tabelo, vidimo, da so kapacitete DSO zapolnjene, na sprejem v dom pa čaka še enkrat toliko ljudi, kot jih že biva v domu.
Območna enota
Število domov za starostnike
Kapaciteta Evidentirane prošnje za
sprejem
Aktualne prošnje za
sprejem
Prosta mesta
OE Celje 12 2050 2363 892 0
OE Koper 10 1500 2297 633 0
OE Kranj 9 1621 3536 952 0
OE Krško 3 981 849 349 0
OE Ljubljana
31 6393 11153 3869 0
OE Maribor 10 3438 2899 1110 0
OE Murska Sobota
9 1572 562 239 0
OE Nova Gorica
6 1120 1075 924 0
OE Novo Mesto
5 973 1079 389 0
OE Ravne na Koroškem
7 1219 1073 243 0
SKUPAJ: 20867 21953 8048 0
Tabela 4: Domovi za starejše občane v Sloveniji (Pregled prošenj in prostih mest v domovih za starejše in posebnih socialno varstvenih zavodih, 31. 12. 2018).
Avtorica Huč Uršič (2015) pove, da se v Sloveniji ločijo štiri vrste oskrbe v DSO. Le-te so:
o »Oskrba 1: Stanovalec je samostojen, pri izvajanju osnovnih vsakodnevnih opravilih ne potrebuje pomoči. Potrebuje čiščenje prostora, pranje in prehrano.
12
o Oskrba 2: Stanovalec je delno samostojen, potrebuje občasno pomoč pri osnovnih življenjskih dejavnostih, kot so umivanje, oblačenje, prinašanje hrane v sobo, delno pomoč pri vstajanju s postelje in podobno.
o Oskrba 3a: Stanovalec potrebuje neposredno osebno pomoč pri opravljanju vseh osnovnih življenjskih potreb.
o Oskrba 3b: Stanovalec potrebuje stalni nadzor in varstvo ter oskrbo.
o Oskrba 4: Stanovalec je pretežno mobilen, vendar zaradi starostne demence ali podobnih stanj potrebuje delno ali popolno pomoč, predvsem nadzor.«
Glede na vrsto oskrbe lahko pregledamo cene DSO v Sloveniji. Po informacijah Skupnosti socialnih zavodov Slovenije: Povprečne cene: 31. 5. 2018 (2018) je povprečna cena DSO za ostarele v letu 2018 za oskrbo 120,95 eur na dan. Povprečna cena za oskrbo 2 je 25,75 eur, za oskrbo 3a 30,55 eur, za oskrbo 3b 34,72 eur, za oskrbo 4 pa je povprečna cena 32,98 eur na dan. V povprečno ceno so vključeni javni in zasebni DSO, v povprečju pa je razlika med tema vrstama domov med 3 in 4 eur na dan (zasebni so seveda dražji). Huč Uršič (2015) izpostavi, da se vsaka dodatna želja starostnika doplača. Standardna namestitev je v dvoposteljni sobi, starostniki, ki si želijo nadstandardno sobo (balkon, lastna kopalnica, hladilnik, televizor) ali dodatne storitve (npr. prevoz do zdravnika) pa lahko dnevno plačajo tudi do 10 eur več. Osnovna oskrba tipa 1 tako v povprečnem mesecu (mesec 31 dni) starostnika stane 649,45 eur, kar je minimalen znesek, ki ga starostnik plača za namestitev.
V kolikor starostnik ni sposoben sam plačevati doma, je njegov polnoleten otrok dolžan po svojih zmožnostih plačevati za njegovo oskrbo. Le-to je določeno v 124. členu Zakona o družinski zvezi in družinskih razmerjih (2004). Zakon določa tudi izjemo, da polnoletni otrok ni dolžan preživljati starša, ki iz neupravičenih razlogov ni izpolnjeval preživninskih obveznosti do njega. V kolikor je ta strošek preveliko finančno breme, lahko v skladu z Uredbo o merilih za določanje oprostitev pri plačilih socialno varstvenih storitev (2004) uveljavijo pravico do oprostitve plačila. Pravico do oprostitve lahko uveljavljajo upravičeni in zavezanci, ki ne morejo plačati celotne vrednosti opravljene storitve. O tem odloča Center za socialno delo, ki je po zakonu krajevno pristojen za upravičenca. Oprostitev po uredbi je odvisna od vrednosti opravljene storitve, višine ugotovljenega dohodka, meje socialne varnosti, plačilne sposobnosti in prispevka k plačilu storitve. V 26. členu je določeno, da v kolikor je uporabnik storitve, ki uveljavlja oprostitev plačila storitve institucionalnega varstva, lastnih nepremičnine, se mu z odločbo o oprostitvi plačila prepove odtujiti in obremeniti nepremičnino, katere lastnih je, v korist občine, ki zanj financira institucionalno varstvo. Prepoved odtujitve in obremenitve se zaznamuje v zemljiški knjigi. Prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnine pomeni, da se nepremičnina ne sme prodati, podariti, zamenjati ali obremeniti z zastavno pravico ali s služnostjo.
V spodnji tabeli si lahko pogledamo starostno strukturo starostnikov v DSO med letoma 2004 in 2008. V tem obdobju je bilo v slovenskih DSO največ, kar 57,3 % starostnikov, starejših od 80 let. Če primerjamo tabelo številka 5 in tabelo številka 6 vidimo, da so se kapacitete DSO v 10 letih povečale za 5.632 oseb. Po pregledu tabele številka 6 vidimo, da je večina oseb, ki bivajo v DSO, žensk (75,5 %).
13
Tabela 5: Oskrbovanci domov za starejše po spolu in starostnih skupinah v Sloveniji (Vertot, 2010).
Giodani (2003, v Marjanovič Umek in Zupančič, 2004) je na vzorcu razmeroma zdravih slovenskih starostnikov, ki bivajo v DSO, preučevala povezanost med življenjskim zadovoljstvom in starostjo. Ugotovila je, da so posamezniki v povprečju zadovoljni s svojim življenjem, razlike med spoloma ni bilo. Z naraščajočo starostjo udeležencev se stopnja zaznanega splošnega zadovoljstva z življenjem ni spreminjala. Zanimivo je, da bolj ekstravertni starostniki izražajo večjo stopnjo zadovoljstva s svojim življenjem, kot manj ekstravertni.
2.3.1.1. Maribor
Po podatkih Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti: Domovi za starejše (2018): deluje na območni enoti Maribor 10 DSO: Dom upokojencev Danice Vogrinec Maribor, Dom starejših občanov Tezno, Sončni dom (koncesija), Dom starejših Idila Jarenina (koncesija), Dom upokojencev Ptuj, Center za starejše občane Ormož (koncesija), Dom dr. Jožeta Potrča Poljčane, Zavod Hrastovec-Trate, Dom Lenart (koncesija), Dom pod gorco (koncesija). Od tega so v mestu Maribor štirje domovi za
14
starejše občane – Dom upokojencev Danice Vogrinec Maribor, Dom starejših občanov Tezno, Sončni dom in Dom pod gorco. Kapaciteta DSO na območni enoti Maribor je 3438.
Spletni članek Večgeneracijski center Štajerska: Dom Danice Vogrinec (b. d.) opiše Dom Danice Vogrinec kot nosilec varstva za starejše v mestu Maribor. Je največji tovrstni zavod v Sloveniji, ima kar 809 stanovalcev in skoraj 400 zaposlenih. Dom sestavljata dve enoti – DE Pobrežje in DE Tabor. Dom nudi stanovalcem osnovno in dodatno oskrbo, zdravstveno nego in rehabilitacijo. Dodatno nudi tudi masaže, fizioterapije na domu, razvoz kosil, dnevno varstvo in pomoč na domu v občini Miklavž na Dravskem polju in občini Duplek. Avtorica Fajnik Milakovič (2018) pove, da je Evropska zveza za starejše domu Danice Vogrinec leta 2018 podelila nagrado za najboljši dom starostnikov v Evropi. Priznanje so dobili predvsem zaradi drugačnih in za sistem skrbi za starejše neobičajnih aktivnosti, kot so znameniti majski koncert Oma, deda in Rock'n'Roll, Daničine štafete modrosti, Kluba stoletnikov, nogometnih tekem z veterani NK Maribor, snemanja filmov projektnega dela in številnih vsakdanjih prireditev.
Sončni dom (Sončni dom, b. d.) je eden izmed dveh zasebno socialno varstvenih zavodov v Mariboru s pridobljeno koncesijo za izvajanje institucionalnega varstva oseb, starejših od 65 let. Dom nudi namestitev, oskrbo in zdravstveno nego 164 stanovalcev, ki bivajo v 35 enoposteljnih, 55 dvoposteljnih sobah, v nadstandardnem delu pa v 1 enoposteljni garsonjeri in 9 dvoposteljnih garsonjerah, ki imajo svojo kuhinjo in kopalnico. V vsakem nadstropju imajo tudi dnevni prostor za druženje. V domu nudijo delovno terapijo, razne dnevne dejavnosti, obenem pa občasno v domu delujeta tudi frizer in pediker. Sončni dom izvaja tudi pomoč na domu v občini Ruše in občini Selnica ob Dravi.
Ime doma Dvoposteljna soba, oskrba I
Dvoposteljna soba, oskrba II
Dvoposteljna soba, oskrba IIIa
Dvoposteljna soba, oskrba IIIb
Dvoposteljna soba, oskrba IV
Dom Danice Vogrinec, Tabor
18,24 eur 23,04 eur 27,84 eur 32,01 eur 30,23 eur
Dom Danice Vogrinec, Pobrežje
18,05 eur 22,85 eur 27,65 eur 31,82 eur 30,01 eur
Dom starejših občanov Tezno
19,22 eur 24,15 eur 29,08 eur 33,36 eur 33,21 eur
Sončni dom 22,24 eur 27,17 eur 32,10 eur 26,38 eur 34,56 eur
Dom pod gorco
24,39 eur 29,19 eur 33,99 eur 38,16 eur 36,74 eur
Tabela 6: Cene standardnih dvoposteljnih sob v domovih za ostarele v Mariboru na dan 23. 4. 2019. Vir: ceniki vseh štirih domov.
15
Cene standardne oskrbe v dvoposteljni sobi se v vseh štirih DSO v Mariboru kar razlikujejo.
Kot je razvidno v zgornji tabeli, sta oba javna socialnovarstvena zavoda cenejša kot domova s koncesijo.
2.3.2 Oskrbovana/varovana stanovanja
Po informacijah avtoric Nagode, Kovač in Lebar (2015) so se oskrbovana stanovanja v Sloveniji pojavila konec devetdesetih let prejšnjega stoletja. Takrat smo v Sloveniji sprejeli pomembna strateška izhodišča za razvoj socialnega varstva (Nacionalni program socialnega varstva do leta 2005) in varstva starejših (Program razvoja varstva starejših oseb na področju socialnega varstva v Sloveniji do leta 2005), ki so načrtovala oblikovanje in razvoj skupnostnih oblik bivanja in oskrbe. Novost za takratni čas so bila varovana stanovanja, ki naj bi bila alternativa obstoječemu institucionalnemu varstvu, povečala naj bi pluralnost v ponudbi oskrbe, ljudem pa omogočila, da so čim dlje samostojni v običajnem bivalnem okolju. Sčasoma se je termin varovana stanovanja spremenil v oskrbovana stanovanja, saj namen le-teh ni zgolj varovanje, ampak tudi oskrba starostnika.
Avtor Ramovš (2003) navaja, da so oskrbovana stanovanja nastala zato, ker ima veliko starostnikov svoja stanovanja, ki so prevelika in jih težko vzdržujejo, obenem pa zaradi velikosti v njih težko samostojno živijo. Ti starostniki so še vedno samostojni, za nadaljevanje samostojnega življenja, pa potrebujejo bližino raznih servisnih služb, ki jim življenje lahko olajšajo. Potrebujejo razne vsakdanje storitve, kot so prehrana, čiščenje, prevoz, občasno pomoč in nego, zdravstvene storitve in podobno. Prav zaradi teh potreb starostnikov smo v Sloveniji začeli graditi oskrbovana stanovanja, ki so manjša in prilagojena za starejše, obenem pa imajo v okviru svojih storitev na voljo vso to ponudbo.
Starostniki imajo na voljo lastniška ali najemniška stanovanja.
Avtorice Nagode, Kovač in Lebar (2015) navajajo, da spadajo pravno-formalno oskrbovana stanovanja pod posebno obliko institucionalnega varstva, v praksi pa so to stanovanja, kjer so starostniki samostojni, imajo pa lahko organizirano pomoč in podporo. Oskrbovana stanovanja lahko na tak način nadomeščajo ali odlagajo odhod starostnikov v dom za ostarele v institucionalno varstvo.
Po podatkih avtoric (prav tam) predstavljajo pravno formalni okvir za področje oskrbovanih stanovanj različni zakoni in pravilniki. Le-ti so:
o Stanovanjski zakon, ki opredeli oskrbovana stanovanja, kot stanovanja za starostnike, kjer je na voljo 24-urna pomoč. Stanovanja morajo biti arhitektno prilagojena, da so primerna za bivanje starostnikov (čim manj stopnic, dvigalo, širši vhod itd.). Zakon določa, da minister predpiše površinske normative in funkcionalne standarde, kategorizacijo stanovanjskih enot, tehnične pogoje ter standarde vzdrževanja večstanovanjskih stavb in skupine funkcionalno povezanih večstanovanjskih stavb.
o Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju opredeljuje Nepremičninski sklad pokojninskega in invalidskega zavarovanja, kot tisto pravno osebo, katere glavni namen je upravljanje nepremičnin in zagotavljanje namenskih najemnih stanovanj in oskrbovanih stanovanj za upokojence in druge starejše osebe.
16
o S Pravilnikom o standardih in normativih socialnovarstvenih storitev in Pravilnikom o minimalnih tehničnih zahtevah za graditev oskrbovanih stanovanj za starejše ter o načinu zagotavljanja pogojev za njihovo obratovanje je zagotovljen pravno formalni okvir za področje oskrbovanih stanovanj.
V Pravilniku o standardih in normativih socialnovarstvenih storitev (2010) je v 9. členu napisano, da institucionalno varstvo v oskrbovanih stanovanjih obsega osnovno in socialno oskrbo ter zdravstveno varstvo in zdravstveno nego po predpisih o zdravstvenem varstvu.
Obseg osnovne oskrbe v oskrbovanem stanovanju je sledeč:
o pomoč pri bivanju (čiščenje vseh ali samo določenih prostorov stanovanja, odnašanje smeti in postiljanje postelje).
o organizirana prehrana (priprava hrane v stanovanju ali prinašanje vnaprej pripravljenih obrokov, pomivanje in pospravljanje posode),
o pomoč pri urejanju perila, ki obsega pranje, likanje in sušenje (prinašanje in odnašanje čistega in umazanega perila ter pranje, sušenje in likanje posteljnega in osebnega perila).
Socialna oskrba v oskrbovanem stanovanju, ki obsega:
o pomoč pri vzdrževanju osebne higiene in izvajanju dnevnih opravil (oblačenje, slačenje, pomoč pri umivanju, hranjenju, opravljanju osnovnih življenjskih potreb, vzdrževanje in nega osebnih pripomočkov),
o varstvo in pomoč pri ohranjanju socialnih stikov (vzpostavljanje socialne mreže z okoljem, s prostovoljci in s sorodstvom, spremljanje upravičenca pri opravljanju nujnih obveznosti, informiranje ustanov o stanju in potrebah upravičenca).
Obvezno mora biti poleg obeh oskrb upravičencev na voljo gumb za alarm oziroma možnost uporabe celodnevne povezave preko osebnega telefonskega alarma pomoč na daljavo. Tako imajo starostniki možnost takojšnje pomoči. Ta storitev je dodatno plačljiva (prav tam).
Avtorice Nagode, Kovač in Lebar (2015) v svoji raziskavi predstavijo cene oskrbovanih stanovanj. Cenovni razponi za nakup ali najem so zelo različni glede na regijo, kjer je stanovanje locirano. Cene za nakup garsonjer se gibljejo med 89.480 eur in 105.000 eur, enosobna ali 1,5 sobna stanovanja stanejo med 89.480 eur in 133.000 eur. Treba je upoštevati, da so kvadrature v stanovanjih različne, cena pa se generira glede na kvadraturo.
Podobno je pri najemniških oskrbovanih stanovanjih, kjer je povprečna cena za garsonjero 247 eur mesečno, enosobno ali 1,5 sobno najemniško stanovanje ima najemnino 237 eur mesečno, dvosobno stanovanje ali več pa 314 eur mesečno. Cene so odvisne od lokacije nepremičnine in velikosti.
Na spletni strani nepremičninskega sklada pokojninskega in invalidskega zavarovanja (b. d.) lahko pregledamo aktualne cene oskrbovanih najemnih stanovanj. Le-ta so prikazana v tabeli, izpostavila sem 6 večjih mest v Sloveniji. Cene nimajo vključenih stroškov bivanja, ki se plačajo po porabi.
17
Mesto Velikost
stanovanja
Najemnina
Celje 32 m2 193 eur
55 m2 323 eur
Izola 36 m2 215 eur
44 m2 261 eur
52 m2 303 eur
Krško 43 m2 198 eur
50 m2 223 eur
57 m2 254 eur
Ljubljana 35 m2 271 eur
42 m2 319 eur
49 m2 366 eur
Maribor 41 m2 183 eur
45 m2 199 eur
60 m2 256 eur
Murska Sobota
38 m2 178 eur
42 m2 190 eur
60 m2 265 eur
Tabela 7: Cene najemniških oskrbovanih stanovanj v šestih slovenskih mestih (Nepremičninski sklad pokojninskega in invalidskega zavarovanja, b. d.).
Avtorice Nagode, Kovač in Lebar (2015) poudarijo, da je treba oskrbo v oskrbovanih stanovanjih dodatno plačati. Obstajata dve možnosti – plačilo po vnaprej določenem paketu ali po posameznih storitvah. Cena ure osnovne oskrbe se giblje med 11,3 in 14,7 eur, cena socialne oskrbe med 13,75 in 20,14 eur na uro.
Iste avtorice (prav tam) so v svoji raziskavi ugotovile, da je bilo v Sloveniji leta 2015 981 oskrbovanih stanovanj, od tega 646 najemniških in 335 lastniških. V osrednjeslovenski statistični regiji so imeli največ oskrbovanih stanovanj (448 oskrbovanih stanovanj), najmanj pa v Posavski regiji (23 oskrbovanih stanovanj).
Slika 1: Število oskrbovanih stanovanj v Sloveniji (Nagode, Kovač in Lebar, 2015)
18
Leta 2015 smo imeli v Sloveniji na voljo 646 oskrbovanih stanovanj. Od tega je bilo v najem oddanih 580 stanovanj, kar pomeni, da je bilo 90 % stanovanj zasedenih. V teh stanovanjih je živelo 639 oseb, kapacitete pa je bilo še za približno 240 oseb. Oskrbovana stanovanja so tako imela zapolnjeno 74 % kapaciteto. Približno za polovico manj je bilo takrat lastniški stanovanj (335), od tega je bilo prodanih 293, kar je 87 %. Po podatkih iste raziskave je večina stanovalcev v oskrbovanih stanovanjih žensk. Glavni del stanovalcev je starih med 65 in 90 let (89 %), slaba polovica (49 %) je stara 80 let in več (prav tam).
Slika 2: Spolna struktura stanovalcev v najemnih oskrbovanih stanovanjih (Nagode, Kovač in Lebar, 2015).
Nepremičninski sklad pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Nepremičninski sklad pokojninskega in invalidskega zavarovanja, b. d.) ima v lasti tudi namenska najemna stanovanja, ki so posebej namenjena upokojencem in starostnikom. V Sloveniji ima sklad v lasti 2.769 namenskih najemnih stanovanj. Ta so locirana v 116 krajih in 555 stanovanjskih ter stanovanjsko-poslovnih objektih po Sloveniji. Najpogostejše so garsonjere in enosobna stanovanja, povprečna površina je 38 m2, najemna pogodba je sklenjena za nedoločen čas.
Ta stanovanja niso oskrbovana, so pa namenjena samo starejšim osebam. Pogoji najema so:
- status upokojenca ali druga starejša oseba, praviloma nad 65 let,
- zdravstveno stanje mora biti primerno, starostnik mora biti sposoben samostojnega bivanja,
- finančna sposobnost za plačevanje najemnine ter ostalih stroškov, ki so vezani na najem.
Za najem namenskih stanovanj se je treba obrniti na društvo upokojencev v kraju, kjer bi radi najeli stanovanje. Stanovanjska komisija društva upokojencev zbira in obdeluje vloge za najem, enkrat letno pa sestavi prednostno listo, ki velja celo leto. Najemnina se v skladu s členom 115/2 Stanovanjskega zakona oblikuje prosto. Najemnina je bila v izhodišču oblikovana na način in v višini neprofitne najemnine. Najemniki dodatno plačujejo stroške, pred najemom pa morajo plačati akontacijo v višini 25,56 eur/m2.
2.3.2.1. Maribor
Nagode, Kovač in Lebar (2015) ugotavljajo, da imamo v Podravski regiji 136 oskrbovanih stanovanj, od tega je 96 stanovanj v Mariboru. 30 stanovanj je lastniških, preostala stanovanja so najemniška.
Nepremičninski sklad pokojninskega in invalidskega zavarovanja: Oskrbovana najemna stanovanja Maribor (b. d.) oddaja oskrbovana najemna stanovanja v bližini Doma upokojencev Tezno. Objekt obsega pritličje in tri nadstropja, v njem pa je 34 stanovanj.
19
Najemniki imajo možnost uporabe storitev sosednjega Doma starejših občanov Tezno.
Lastnika stanovanj sta Nepremičninski sklad PIZ in Javni medobčinski stanovanjski sklad Maribor. Pogoji najema so, da je oseba stara več kot 65 let, da je sposobna samostojnega bivanja, prosilec ne sme biti v osebnem stečaju, obenem pa mora biti sposoben plačevanja najemnine in ostalih stroškov, vezanih na najem. Pogodba se sklepa za nedoločen čas, trenutno pa so vsa stanovanja zasedena.
Oskrbovana stanovanja v Mariboru oddaja tudi Dom pod gorco (Dom pod gorco:
Oskrbovana stanovanja, b. d.). Objekt se nahaja nasproti doma za starejše Dom pod gorco in zajema 30 oskrbovanih stanovanj, namenjenih najemu s strani starostnikov. Objekt obsega 12 enoposteljnih oskrbovanih stanovanj v velikosti okvirno 50 m2 in 18 dvoposteljnih oskrbovanih stanovanj v izmeri okvirno 60 m2. Pritlična stanovanja imajo vrtne atrije, ostala pa balkon. Cena najema oskrbovanega stanovanja je 7,00 eur/m2 (prav tam), dodatno se 8 eur mesečno plača za najem kuhinje. Obratovalni stroški se plačajo po porabi, nekateri stroški pa so fiksni – sos gumb (8 eur), vzdrževanje dvigala (4 eur), čiščenje hodnikov in skupnih prostorov (12 eur), stroški prefakturiranja (3,54 eur). Stanovalci lahko uporabljajo dodatne plačljive storitve Doma pod gorco, ki so: storitve socialnega varstva in oskrbe, storitve prehrane, storitve za lažje življenje in ostale storitve.
2.3.3 Pomoč na domu
Pravilnik o standardih in normativih socialnovarstvenih storitev (2010) v 6. členu opredeljuje pomoč družini na domu kot socialno oskrbo na domu in mobilno pomoč (ta je namenjena osebam z motnjami v duševnem in telesnem razvoju, zato se ji ne bom posvetila).
»Socialna oskrba na domu je namenjena upravičencem, ki imajo zagotovljene bivalne in druge pogoje za življenje v svojem bivalnem okolju, zaradi starosti, invalidnosti ali kronične bolezni pa se ne morejo oskrbovati in negovati sami, njihovi svojci pa take oskrbe in nege ne zmorejo ali zanju nimajo možnosti.« Gre za različne oblike organizirane praktične pomoči in opravil, s katerim upravičencem do pomoči vsaj za določen čas nadomestimo potrebo po institucionalnem varstvu v zavodu, v drugi družini ali v drugi organizirani obliki.
Socialna oskrba na domu je po avtorjih Nagode, Lebar, Kovač in Vidrih (2016) strokovno voden proces in organizirana oblika praktične pomoči. Pri le tej sodeluje več strokovnjakov, najpogosteje strokovni delavec, oskrbovalec, upravičenec in njegovi družinski člani. Za storitev zaprosi upravičenec ali njegov zakoniti zastopnik.
Pravilnik o standardih in normativih socialnovarstvenih storitev (2010) v 6. členu pove, da je socialna oskrba na domu sestavljena iz dveh delov. »Prvi del predstavlja ugotavljanje upravičenosti do storitve, pripravo in sklenitev dogovora o obsegu, trajanju in načinu opravljanja storitve, organiziranje ključnih članov okolja in izvedbo uvodnih srečanj med izvajalcem in upravičenem ali družino. Drugi del storitve obsega neposredno izvajanje storitve na domu upravičenca po dogovorjenih vsebinah in v dogovorjenem obsegu«.
Avtorji Nagode, Lebar, Kovač in Vidrih (2016) povedo, da ureditev pomoči na domu urejajo pravno formalna izhodišča v:
o Zakonu o socialnem varstvu,
20
o Pravilniku o standardih in normativnih socialnovarstvenih storitev, o Pravilniku o metodologiji za oblikovanje cen socialnovarstvenih storitev, o Uredbi o merilih za določanje oprostitev pri plačilih socialnovarstvenih storitev.
Zakon o socialnem varstvu (neuradno prečiščeno besedilo) (2019) opredeli pomoč družini na domu kot eno izmed socialnovarstvenih storitev. Obsega socialno oskrbo upravičenca v primeru starosti, invalidnosti ter v drugih primerih, ko pomoč na domu lahko nadomesti namestitev v instituciji. Isti zakon določa, da organizacija pomoči na domu spada v pristojnost občine, saj mora občina s pogodbo z javnim zavodom ali s podelitvijo koncesije zagotoviti mrežo javne službe. Pomoč na domu lahko izvajajo javni zavodi ali zasebni izvajalci, ki jim je občina podelila koncesijo ali pogodbo za opravljanje socialnovarstvene storitve.
Pravilnik o standardih in normativih socialnovarstvenih storitev (2010) natančneje opredeljuje socialno oskrbo na domu. Storitev socialne oskrbe obsega tri sklope opravil:
pomoč pri temeljnih dnevnih opravilih, gospodinjsko pomoč ter pomoč pri ohranjanju socialnih stikov. Pomoč na domu se dodeli le, če upravičenec potrebuje najmanj dve opravili iz dveh različnih sklopov.
Po podatkih avtorjev Nagode, Lebar, Kovač in Vidrih (2016) se pomoč na domu pri nas izvaja že približno 25 let. Začetki segajo v začetek devetdesetih let, ko so storitve izvajali in organizirali centri za socialno delo. Ti so še danes med najštevilčnejšimi ponudniki storitve.
Storitev poleg njih izvajajo tudi domovi za starejše, drugi javni zavodi in koncesionarji.
Avtorji vira Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve: Poročilo o izvajanju programa razvoja varstva starejših oseb na področju socialnega varstva do leta 2005 za leto 2003 (b.
d.) povedo, da za izvajanje storitve pomoči na domu skrbi lokalna skupnost. Storitev pomoči na domu je trenutno na voljo na velikem delu slovenskega ozemlja, posledično pa je omogočen dostop do uporabe pomoči na domu večini starejšega prebivalstva. K temu je veliko pripomogla možnost usposabljanja in zaposlovanja javnih delavcev, ki so program izvajali predvsem preko centrov za socialno delo oz. domov za upokojence. Še vedno pa obstajajo posebne razlike med številom izvajalcev in obsegom pomoči. Pomoč na domu je bolje razvita v večjih mestih, predvsem v Ljubljani in Mariboru. Podobno ugotavljajo tudi avtorji Filipovič Hrast idr. (2014), ki poudarijo, da se pojavljajo pomembne razlike med občinami glede cene storitve, učinkovitosti izvedbe, dostopnosti in kakovosti. Starostniki imajo tako v različnih delih Slovenije zelo različno možnost dostopa do oskrbe na domu, kar vpliva na njihovo kakovost bivanja v skupnosti.
Avtorji Nagode, Lebar, Kovač in Vidrih (2016) v svoji raziskavi navajajo podatek, da so v letu 2015 slovenske občine imele sklenjeno koncesijo oz. pogodbo za izvajanje socialno varstvene storitve pomoč na domu z 78 različnimi izvajalci. Med njimi je bilo 29 centrov za socialno delo in 29 domov za starejše, 2 specializirana zavoda za PND in 19 zasebnikov s koncesijo. V povprečju je en izvajalec izvajal pomoč na domu za 2,7 občini. Ugotovili so, da CSD v primerjavi z drugimi tipi izvajalcev povprečno pokrivajo največje število občin in še vedno prevladujejo kot izvajalci pomoči na domu. Ugotovili so tudi, da je ob koncu leta
